mm Učiteljski tovariš mtanovsko politično glasilo J. U. U. — sekcije »a dravsko banovino v Ljubljani - _ y. _ .J.. E== UndnUt*» fcl mprmvml IJmklJmn*, FrmlUkmkm mllf «. 1. Koknptm it« vrmimtnm. Ntfrtnklrmnlh plim nt tprtjtmam». Izhajm vak letrtek. Narotnlnm *>M. Mesečna priMoga »Mrosveia« eeh di* .« *»*•««<*• «» dih. ¿w j.u.u.pi*w «•<« u*n^tn». o*/«./»«.<*. i»*™.™, ¿^.k pou.¡.k. rai. ?r.iu. r./«/.„ jrm Bolezenski dopusti Zaradi tožbe neke učiteljice proti odloku ministrstva prosvete radi odpusta iz državne službe na osnovi točke 9 § 104. uradniškega zakona je državni svet razsodil, da osporjeni odlok ne ustreza zakonu iz naslednjih razlogov: Po točki 9. § 104. uradniškega zakona prestane civilnemu državnemu uslužbencu služba, če se brez starešinove vednosti in dovolitve po svoji krivdi v desetih dneh ne javi na dolžnost po odmoru, dopustu, premestitvi ali po tem, ko je bil poslan na poslovanje izven kraja službe ali ko je zapustil službo. Iz aktov te tožbe je razvidno, da je tožilka obvestila starešino, da je bolna in je predložila zdravniško spričevalo, radi česar se ni mogla javiti na dolžnost, a razen tega je bila po rešenju kraljevske banske uprave br. 37.779/32 pregledana od zdravniške komisije ter priporočena — ko se je dognalo, da je bolna — za odobrenje bolezenskega dopusta. Radi tega se v tem primeru na tožilko ne more aplicirati določba točke 9. § 104. uradniškega zakona, ker ni zapustila službe po svoji krivdi in brez znanja predpostavljenega starešine. Ko je bila tožilka spoznana za bolno in predlagana za bolezenski dopust, bi se ji dopust moral odobriti in ne bi smela biti odpuščena iz službe, kakor se je to zgodilo z osporjenim odlokom po točki 9. § 104. uradniškega zakona. Radi tega je državni svet na osnovi čl. 17 in 34 zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih s svojo razsodbo anuliral zgoraj omenjeni odlok. To razsodbo je izrekel državni svet v Beogradu dne 7. decembra 1932, pod št. 38.413. To načelno rešitev državnega sveta glede bolezenskih dopustov je treba danes oteti iz zaprašenih arhivov, da nastopi svojo bo-drilno pot med naše učiteljstvo. Nismo mislili, da bo to po tako kratkem razdobju še potrebno, toda varali smo se. Podoba je, da naša »dinamična« doba izziva rešitve, da jih v divjem zamahu svojega zgodovinskega kolesa čimprej zopet pozablja. Dobro urejene pisarne stanovskih organizacij — čeprav okle-vetane — so vendarle nujno potrebne in kakor vse kaže, jih bo treba še izpopolnjevati, nikakor pa ne zatreti kot škodljive razkro-jevalce človeškega občestva. V zadnjem času se je vpeljala pri nas zelo nehumana praksa, da se nujni bolezenski primeri rešujejo po kriteriju upravnih organov in ne po strokovnjaških zdravniških predlogih. Ni dovolj, da uživamo učitelji med državnimi uslužbenci že itak privilegirano stališče manjše zaščite, da kličemo že leta po ekvivalentnem disciplinskem postopku, ki bi nam zagotovil vsaj iste pravice obrambe, kakršne v obilni meri uživajo celo ljudje, ki pridejo kakorkoli v navzkrižje s kazenskim zakonom, tudi pri bolezenskih dopustih se je začela uveljavljati proti učiteljstvu tako rigorozna oblika postopanja, da se zaman vprašujemo, odkod mora izvirati tak kriterij ravno napram tistemu stanu, ki zaradi svojega napornega dela, stavljajočega na njegove živce največje zahteve, polni bolnice in bolniške opazovalnice. Če sploh kdo, moramo prositi mi učitelji v tem pogledu, če že ne blagohotnega, vsaj objektivnega razumevanja in to toliko bolj, ker fungirajo na prosvetnih oddelkih naše uprave ljudje iz učiteljskih vrst. ki so bili premnogokrat dodeljeni pisarniškemu delu prav radi tega, ker jim njihovo zrahljano zdravje zaradi prenapornega dela v šolskih učilnicah ni dovoljevalo še nadaljnjega obstanka na tako ogroženih službenih mestih. In kljub vsemu tako malo razumevanja! Poznamo razloge, ki naj opravičijo to rigo-roznost. Prepogosto »bolovanje« — ki baje meji na zlorabljanje zakonskih določil. Tudi če suponiramo tako hotenje, gre po splošnih etičnih zakonih vendarle prednost onemu postopanju, ki rajši spregleda devet in devetdeset prestopkov kot bi enega krivično kaznoval. V naših bolezenskih primerih pa prav gotovo ne gre za tak proporc. Predobro vemo, da taka hotenja ne zrasto do nebes; brižno je zato preskrbljeno. Preskrbljeno je po eni strani z dovolj strogimi predpisi glede ugotovitve dejanskega zdravstvenega stanja pri vsakem poedincu, po drugi strani pa po dovolj žalostnih socialnih razmerah v učiteljskem stanu samem. Našteli bi brez težkoč iahko stotine primerov, ko bi si učitelj moral privoščiti oddiha v svrho okrepitve svojega zrahljanega zdravja, a ne more in ne sme storiti tega ker mu njegove gmotne razmere tega ne dovole. Zaradi pre-pičlih službenih prejemkov so premnogi učiteljski očetje primorani iskati si postranskih zaslužkov, če hočejo vzdržati svoje družine na taki socialni stopnji, kakršno bi jim moralo zasigurati že samo njihovo službeno razmerje. Za take očete pomenja vsako »bolovanje« poleg pomnoženih izdatkov navadno tudi skrčenje njihovih rednih prejemkov. Kar velja za družinske očete izmed učitelj- stva. velja pa tudi za nebroj samskih oseb obojega spola, ki morajo v današnjih kritičnih časih deliti svojo borno plačo s svojci iz bližnjega in včasih celo oddaljenejšega sorodstva. Torej dovolj varnostnih naprav proti vsakršnemu zlorabljanju. Za resnične primere bolezni — in le za te gre — pa prosimo več razumevanja, razumevanja. Za nerazumevanje pa gornjo razsodbo upravnega sveta. VSEBINA: Zelo nepraktični „praktični učiteljski izpiti Ob uspehu v letošnjem oktobrskem terminu. «ft Letošnji praktični učiteljski izpiti na državni učiteljski šoli v Ljubljani in v Mariboru so se v oktobrskem, oziroma novembrskem terminu končali s poraznim uspehom. S strani izpraševalne komisije, prav tako od kandidatov samih, da, celo med poklicnimi tovariši starejših let so se slišala razna mnenja, ugovori, kritike in še marsikaj. Zato je potrebno, da se spregovori nekaj besed o tej neurejeni zadevi našega šolstva. Za oktobrski rok je bilo v Ljubljani prijavljenih 48 kandidatov in kandidatk. Od teh jih je napravilo s prav dobrim uspehom 12, z dobrim 21, reprobiranih pa je bilo za 6 mesecev 7 kandidatov in 7 kandidatk, kar je ca. 30%. Ena kandidatka je odstopila. V Mariboru pa je bilo od 67 pripravnikov(-ic) reprobiranih kar 24, kar je še celo nad tretjino. Podrobnejši rezultati niso znani, zato se omejujem le na izpit v Ljubljani. Da je bil tako slab uspeh tistih kandidatov, ki so po dveletnem delu v šoli v tako velikem številu stopili vnovič za zeleno mizo, je iskati vzroka v raznih momentih. Ne trdim, da je menda prvič, kar obstoja učiteljišče sploh, tako rigorozno postopala komisija na učiteljski šoli v Ljubljani. Odlik nobenih kaj bi to! Danes tudi potrebne niso. Pa ne gre za to. Tega tudi ni pričakoval nihče od prijavljenih. V mislih imam le one reprobi-rane. Zanimivo je dejstvo, da so bili pri teh izpitih kandidati, ki so bili prvi izmed tistih srečnikov s petimi letniki, pa so morali potem cela tri leta čakati na službo. Tako slab uspeh in toliko reprobiranih nam jasno pokaže, da je tu dvojna možnost: ali je izpitni odbor strogo in morda prestrogo ocenjeval, ali pa so bili kandidati pripravljeni tako slabo, kot še nikoli poprej, kar je zelo dvomljivo. Znano je, da so v poslednjih letih, to je prvi letniki s petletno izobrazbo na učiteljski šoli, bodoči pionirji dovolj podkovani zapuščali šolske klopi. Vsaj o teoretičnem delu se sme to trditi — ker se to pri izpitu ponavlja. V urah brezposelnosti in v dobi inštrukcij ter moralnega in gmotnega propadanja je tu pa tam marsikdo teh izpopolnjeval svoje znanje na univerzi. Vsaj nekaj časa! Nekateri so tudi z uspehom končali pedagoško-filozofsko skupino in diplomirali. Eden izmed teh je tudi po tem izpitu opravljal praktični učiteljski izpit. In če je na naši najvišji znanstveni ustanovi pokazal prav dober ali celo odličen uspeh, menda ni bilo vzroka, da bi ga pri izpitih na učiteljski šoli »lomil«, posebno pri nalogah. Pripravnik, ki mu je daia učiteljska šola vsa leta prav dobre ali celo odlične ocene, je najbrž še v bodoče sposoben za iste ocene, oziroma, da vsaj »zieze skozi«! In tisti, ki je prav dobro ali odlično ocenjen od šolskega nadzornika, ki pozna njegovo delo v šoli in med narodom, menda tudi zasluži, da ne doživi razočaranja pri ponovnih izpitih! Z idealizmom je šla nova generacija po prestanih petih letnikih učiteljske šole, z diplomo zrelosti v žepu, in po triletnem čakanju z veseljem na delo. Pri izpitu, ki naj se imenuje »praktičen«, pa je doživela razočaranje. Ali niso kandidati sposobni za nadaljnje delo v šoli? Ali se naj še pripravljajo in gulijo slovnico, literaturo, zgodovino, za kar so dobili že oceno pri zrelostnem izpitu? Po delu. ki ga opravlja marsikateri idealni pripravnik ali pripravnica v zadnji gorski vasi, ko naredi na videz nemogoče reči v prid narodu — po tem nihče ne vpraša? Nihče ne ocenjuje edinih kulturnih delavcev in preoblikovalcev naših zapuščenih gorskih otrok iz praktičnega vidika, marveč iz povsem drugega stališča! Zato je kandidat prepričan, da je pri maturi in to še v strožji obliki! Hvalevredno je, če naša učiteljska šola daje sama iniciativo, da se v tem pravcu praktični učiteljski izpiti reformirajo po najnovejših vzgojnih izsledkih. Zakaj se kandidatom ne olajša tisti nepraktični izpit, o katerem je najbrž tudi ves izpitni odbor prepričan, da ne ustreza zahtevam moderne pedagogike? Zakaj kandidat, ki je prav dober kulturni delavec na vasi v tako težkih okoliščinah, organizator, tajnik vseh mogočih društev itd. — ni sposoben za delo v šoli in ga pri izpitu vržejo? Življenje zahteva, da je podeželski učitelj ne samo med štirimi stenami, marveč, da dela za javnost. Zato mora reforma izpitov upoštevati tudi to in ne samo dela v šoli. Ali pa naj se delovanje omeji. Eno ali drugo! Sedanja generacija ni vajena klečeplaz-stva, ne poklonov, ne protekcijskega stremu-štva in moledovanja. Ne! To se je pokazalo, kako odločno je šla pred zeleno mizo v zavesti, da če »pade«, je to le pred komisijo, nikakor pa ne pri narodu, ki je za mladega idealista še veliko hujši in strožji izpit. Narod je najstrožji sodnik in če da on mladim pionirjem priznanje, jim je to tudi v največje zadoščenje. Eno pa smo bridko občutili, kar lahko z mirnim srcem povemo. Kandidat je sedel za zeleno mizo. Komisija je bila zanj nekaj vzvišenega. Videl sem jih, kako so nekateri z bolestjo in zaročarani gledali v bodočnost, ko je direktor naznanjal, kdo je odstranjen od nadaljnjega polaganja izpita radi slabih pismenih izdelkov ... Marsikateri je z grenkobo v duši šel domov v zavesti, da je bil dober, prav dober ali celo odličen v šoli in zunaj nje .. . Zato pa morajo praktični učiteljski izpiti dobiti novo obliko in se morajo prereformi-rati v smislu novih pedagoških načel, zahtevi življenja in praktičnosti, da se bo res videla kandidatova vsestranska zmožnost in marljivost, ki ga usposabljata za javno življenje. O tem je že pisal naš priznani pedagog — stro- Bolezenski dopusti. Zelo nepraktični »praktični učiteljski izpiti«. Potreba stalnosti. Položaj Slovencev na Koroškem. Otvoritev nove šole na Svetini nad Celjem. Spominčica na grob Emilu Adamiču. Dajte nam dela! Naš glas; O začetkih novega dela. To-varišice! Splošne vesti. — Osebne zadeve. Kaj vse pišejo o učiteljstvu, šoli, nrosveti in JUU. Učiteljski pravnik. — Naša gospodarska organizacija. — Mladinska matica. — Stanovska organizacija JUU. — Novosti na knjižnem trgu. kovnjak prof. G. Šilih v članku »Reforma učiteljske izobrazbe« (»Popotnik« 1935/36, 1—2). Potem bodo tudi uspehi drugačni. Tu je nova generacija, ki že posega v javno življenje, ki bije trd boj v najtežjih socialnih, političnih in kulturnih razrvanostih današnje dobe. Tu je tista mladina, ki bo prevzela dediščino starih, tista generacija, ki je po prašnih učilnicah srkala sočne plodove mladih psihologov in pedagogov, ki so se udejstvovaii in se še udejstvujejo na naši najvišji znanstveni in-štituciji, na naši univerzi. Ta mladina jim je tudi iz srca hvaležna, ker črti vse formalnosti in pedantnosti! Sproščenost je njeno geslo, vera v lastno moč pa jamstvo za bodočnost. Tone Trdan. Potreba stalnosti Učitelj, ki hoče biti res vzgojitelj, mora poznati deco ne samo iz šolske sobe, ampak tudi v njenem domačem okolju. On mora dobro poznati tudi starše otrok. Biti mora z njimi v stalnih odnosih. Mora se z njimi raz-govarjati in posvetovati, jim svetovati ter jih primerno opominjati, obračajoč njih pozornost na potrebne pozitivne razvojne činite-lje, ki naj omogočijo sončno mladost in krepko rast in razvoj mladini. Starši se mnogokrat ne bodo sami potrudili do učitelja, zato se mora on k njim. Ustvariti si mora z njimi pozitiven odnos, da mu zaupajo in verujejo v njegovo vzgojo in pomoč. Že za to rabi precej časa. Pri tem delu bo učitelj spoznal vzroke, ki ovirajo njegovo delo v šoli in uspešen telesni, kakor tudi duševni razvoj mladine. Videl bo, da zavzemajo mnogokje odločilno vlogo poleg neekonomske izrabe dobrin, radi neznanja in nevednosti tudi višje gospodarske sile, ki jih lahko začuti v njih negativnih izrodkih, je pa preslab, da bi jih mogel odstraniti. Čim dalje bo v kakem kraju, tem globlje bo lahko prodiral v življenjske razmere dotičnega kraja. Z upoštevanjem spoznanih prilik bo lahko pravilneje usmeril svoje delo v šoli in med ljudstvom. Le tedaj, ako bo dalje časa na enem službenem mestu, bo lahko tam razvil vso svojo poklicno aktivnost. Kakor vrši najuspešnejše religiozno - etično vzgojo duhovnik - župnik le tedaj, ako je stalno v enem kraju, tako bo sodoben učitelj mogel uspešno služiti misiji svojega poklica le, ako bo imel oporo stalnosti službenega mesta. Naše pravilno poklicno in življenjsko delo nas upravičuje postavljati zahtevo po stalnosti. Mnogi nočejo priznati tega našega dela, toda prej ali slej bodo tudi ostali čini-telji, — ki odločajo v marsikateri bistveni točki našega dela in življenja — uvideli, da hočemo biti res pravi vzgojitelji, ki imajo vso pravico do stalnosti službenega mesta in do ugoditve drugim stanovskim potrebam. U. C. Položaj Slovencev na Koroškem List Gottscheer Zeitung je 1. dec. t. 1. priobčil pod naslovom »Frage und Antwort« 2ö vprašanj z odgovori o položaju koroških Slovencev. Uredništvo lista G. Z. je poslalo merodajnim krogom v Celovec ta vprašanja, ki se nanašajo na šolske, verske in ostale kulturno politične razmere, z namenom/ da se prikaže, v kako ugodnih razmerah žive naši bratje na Koroškem, ter kakšnih ugodnosti niso deležni Nemci na Kočevskem. Primerjanje kočevskih Nemcev s koroškimi Slovenci ni prikladno. Slovenska manjšina na Koroškem je kljub nasilnemu ponem-čevanju desetkrat večja kakor nemška na Kočevskem. Slovenci so na Koroškem avtohtoni, dočim so se Nemci šele pred nekaj stoletji priselili na Kočevsko. Iz odgovorov samih je razvidno, da nimajo Slovenci niti ene slovenske šole na Koroškem. Predpisi o narodnih manjšinah niso v rabi in le utrakvistične šole so v vseh krajih. Kakšne so učne knjige za Slovence ne pojasnjujejo v odgovorih. Le drugo berilo ima samo slovensko besedilo, zato pa ima več sestavkov, v katerih so Slovenci in Srbi opisani na način, ki ne spada v šolske čitanke. Kate- kizem je urejen tako, da je prva stran tiskana v nemščini in to v gotici, druga ima pa slovenski prevod. Pri nas imajo Nemci 25 nemških učnih knjig. Na Koroškem zna vsakdo razen prav starih oseb nemško. Kako je s slovenskimi krajevnimi imeni je tudi znano. Saj pravijo, da so prosto izmišljena in zato njih uporaba nedovoljena. Najboljši odgovor na vsa vprašanja podaja knjiga: Theodor Veiter »Die slowenische Volksgruppe in Kärnten«. On sam priznava, da se napram Slovencem krivično postopa. Za utrakvistično šolo pa pravi, da slovenske otroke pretvarja v nemške. To trdi Nemec koroški rojak. Nemci na Kočevskem imajo vse in še več kar jim po dogovorih o narodnih manjšinah pritiče. Pač jim je ponemčevanje slovenskih otrok preprečeno in sedaj se jim toži po razmerah, ki so minule. Znano je, da poznajo Nemci to »politično krepost«, če hočeš kaj doseči, zahtevaj brez prestanka, kakor da je tvoje. Večkrat ponovljene zahteve zagotove pravico. Da je to res, so nam v dokaz dosedanje izgube našega narodnega ozemlja. Otvoritev nove šole na Svetini nad Celjem V nedeljo 22. novembra je bila slovesno otvorjena na Svetini nova šolska stavba. S tem je bilo končno ugodno rešeno v tem kraju štiridesetletno vprašanje primernih šolskih prostorov. Šola na Svetini je bila ustanovljena leta 1873. in se je pouk vse doslej vršil v mali, za silo adaptirani hiši, ki so jo bili domačini postavili že leta 1816. za župnišče, ko so si prizadevali, da bi ustanovili samostojno župnijo. Poslopje je imelo eno učilnico 36 m2. Število učencev se je od ustanovitve več kot podvojilo, tako da ima šola sedaj okrog 150 šoloobveznih otrok. Enorazrednica je bila sicer že leta 1901. razširjena v dvorazrednico, vendar občina ni mogla preskrbeti prostora za novi razred, ker je bila gospodarsko prešibka. Šele po priključitvi prejšnje samostojne občine Svetine k Teharjem so se ustvarili potrebni pogoji za rešitev tega vprašanja. Načrte za prezidavo je priskrbela kralj, banska uprava brezplačno. Stavba je eno-nadstropna, spodaj zidana, zgoraj lesena. V pritličju je stanovanje za šolskega upravitelja in eno učiteljsko stanovanje ter pisarna. V prvem nadstropju sta dve svetli učilnici 6 X 9 m in stranišča. Stavba ima prostorne kleti, kjer je tudi pralnica - kopalnica in kurnik. Zunanjost nam kaže tipičen primer lesene planinske šole in je v poseben okras kraju, ki je že od nekdaj priljubljena izletpa točka. Stroškj so znašali 250.000 din. Država je da]a že pred leti 10.000 din podpore, bivši oblastni odbor v Mariboru 15.000 din, banovina 20.000 din podpore in 30.000 din brezobrestnega posojila za dobo desetih let. Občina Svetina je iz svojega gozda prispevala gradbeni les, katerega se je porabilo kakih 300 m3, za ostalo potrebno vsoto pa je občina Teharje najela amortizacijsko posojilo. — S prezidavanjem se je pričelo 18. maja t. 1. in je bil pouk od tedaj prekinjen, ker pj v kraju nobenega zasilnega prostora. Slovesne otvoritve se je kot zastopnik kralj, banske uprave udeležil g. banovinski šolski nadzornik Štrukelj, za sresko načejstvo pa sreski šolski nadzornik g. Pestevšek. Po blagoslovitvenih obredih, katere je opravil šentrupertski župnik g. Jager, in po pozdravnih in priložnostnih govorih je krajevni šolski odbor pogostil zastopnike oblasti, obrtnike in druge povabljence. Pri slovesnosti je sodelovala znana svetinska godba na pihala. Spominčica na grob Emilu AdamKu Nepozabni nam tovariš Emil! Tako radi bi se bili z besedo poslovili od Tebe ob Tvojem zadnjem domu pri sv. Križu, toda beseda ni mogla na dan — objemala nas je nema žalost, ki nam ni pustila do suhih besed, s katerimi se nikakor ne da povedati to, kar čuti ranjeno srce. Bil si nam že na učiteljišču pravi tovariš - bratovsko si nam priskočil na pomoč, ako nam je nagajala kaka poredna nota ali se nam ni hotel posrečiti pravi akord. Bil si nam že takrat pevski in glasbeni vodja, a tudi Tvoj svetal značaj in plemenito srce je vedno harmoniralp z nami — tvojimi prijatelji in tovariši! In ko smo se sestali zadnjič ob 35 letnici našega trpljenja v divnem gorenjskem Tržiču, si dospel med nas zadnji — a tisočkrat škoda, da si sedaj odšel prvi tja. od koder ni vrnitve. Povspeli smo se takrat na skaloviti Ljubelj in v duhu vidim Tvojo mogočno postavo — razprostrl si roke — objeli smo se na meji tužnega Korotana in vzkliknil si: Fantje, mi si ostanemo zvesti do groba! Da, ljubi Emil! Zvest si nam ostal do greba. Vedno si se zanimal za našo usodo in za usodo naših rodbin. Dober si bil — predober! Dovoli torej — brate — da Ti posadim na grob skromno spominčico: Tudi mi smo bili Tebi vedno zvesti, ostanemo Ti zvesti ne samo do groba — tudi v Tvoj prerani grob sega naša nevenljiva zvestoba in ljubezen do Tebe, dragi Emil — do Tvojih lepih pesmi in do Tvojega zlatega tovariškega srca! Spavaj mirno in snivaj o preteklih srečnih letih naše mladosti. Večni ti spomin! Tone Kuhar in tovariši - sošolci. Dajte nam delal Osepp sto nas je, ki iz dneva v dan čakamo ip gled^pip v brezupnost. Kaj pomeni to za nas, kaj za družbo in dobo, v katerj živi-ipo? Naj to neizčrpljjvo problematiko sedanjosti vsaj približno prikažejo naslednje vrstice, ki naj bodp naši javnosti v informacijo, pcjgovornim pa, ki z mirnostjo in resignira-nostjo gledajo 800 propadajočih mladih žjv-Ijenj, v resno svarilo. Z ljubeznijo in voljo zgrajeni temelji idealizma, morale in časti se majejo. Razmere v katerih živimo so nam dale pečat dvojnega ponižanja. Prvo ponižanje smo doživeli ob spoznanju, da se naš spotencirani idealizem ne upošteva ter da nihče nim§ smisla, da bi te mlade prekipevajoče sjle d&l v službo narodu. Drugo, ki je morda še večje od prvega, pa je zavest, da kljub sposobnosti za delo in deial bi v kniminaciji mladih sil, živimo na j-ačun drugih, bodisi staršev ali pa od javnih podpor. Oboje nas ponižuje ter razkraja človeško dostojanstvo in čast. Zdi se celo, da je na delu neka razumljivo nerazumljiva tendenca. ki hoče mladim ljudem zlomiti poštenost, da bi jih naredila ponižne in neodporne za eksperimente, ki sq čestokrat v dnevni politiki »potrebni«. Nujno je, da v takih okoliščinah marsikdo klone in 6e ne dvigne več Mlad je doživel »notranji preporod« in spoznal zakonitosti današnjega življenja, katerega nosilci so kameleonski zpačaji. Kdo ima pravico narod postavljati v tako usodno stanje, kdo jim je dovolil igrati se z usodo naroda? Ni fraza, da so kulturnej-ši in izobraženejši narodi tudi gosoodarsko mpčnejši. Logična konsekvenca tega dejstva je, da z gospodarsko močjo raste tudi politična in z njo zvezana agresivnost, katere žrtev postanejo manjši in siabejši. To resnico smo spoznali mi vsi ter z grozo gledamo na usodo naroda, ki ga ljubimo. Ugovor in trditev, da ni kreditov, naj odpade, ker njegove utemeljenosti nikakor ne moremo priznati. Ali mora biti res postavka za prosveto v državnem proračunu zavržena pastorka? Narod plača in daje ogromne dajatve, nima li pravice zahtevati vsaj minimum — urejeno šolstvo? (200 učnih moči manjka samo v dravski banovini.) V naši borbi za nastavitev nam nihče ne more očitati sebičnosti in kruhoborstva. Ne borimo se za kos kruha, ki bi ga z nastavitvijo dobili. Taka metoda bi nas poniževala in jo odklanjamo. Sklicujemo se le na potrebo celote naroda. Prav tako pa tudi najodločneje odklanjamo naziranje, da je bil s tem, ko je bil nekdo nastavljen, deležen neke posebne milosti in še nadalje, da se v ta pojem vključuje neka apriorna hvaležnost tistim, ki so ga nastavili in mu »pomagali«. Hočemo dela in dati narodu, kar po svojih strokovnih sposobnostih dati moremo. Le tako bo narodu dana pot k boljši in lepši bodočnosti, ki tudi ne sme biti več samo beseda. Komur od merodajnih je kaj za mladino ter njen moralni obstoj in dalje, komur so interesi naroda sveti, ta ne more in ne sme mimo teh faktov. Naj se vendar že začne razmišljati o tem prevažnem vprašanju in naj vse delo ne obstoja le v tolažbah, da bodo nastavitve »prihodnji mesec«, kar se nam iz dneva v dan servira. Nihče nima in noče imeti razumevanja za naše težnje, čeprav je naša zahteva in borba pravična in bolj življenska, kakor katerakoli in kdajkoli. Moč je v nas samih, zainteresirati moramo k tej akciji vse tiste, ki o tem odločajo in tudi tiste, ki imajo od te odločitve korist. Sami moramo začeti reševati svoja življenjska vprašanja. Ostanimo trdni kljub ponižanju, ki se nam meče v obraz! Z voljo, z zaupanjem v bodočnost ter s spontanim in solidarnim nastopom tudi uspeh ne more in ne sme izostati! Brezposelni učiteljski abiturient. — Če hočeš dobiti kako službo, je bolje da koga poznaš, kot da kaj znaš. Jos. R. Pollok, prof. na Mihiganski univerzi v Ameriki. NaS glas O začetkih novega dela Naloga vzgojitelja in učitelja je, da vztrajno odstranjuje ovire, k| zavirajo otroka v normalnem in uspešnem razvoju in da pomaga pri ustvarjanju novih činiteljev in dejstev, ki pospešujejo in omogočujejo otrokov razvoj. V šoli bo učitelj za to lahko že ne^aj storil, a vse tp ne bo niti procent tega, kar on kot sodoben učitelj storiti. Večino svojega mladega časa preživi otrpk na kjer v sta'n* skupnosti z domačimi. V šoli se otrpk samo uči, a igra se, je, opravlja razna domača dela, spi itd. 1 preloijn z izživeto preteklostjo in sprostitev sil v stvarnejšem delu. Tovarišice I Koliko s.to mladih učiteljic je raztep.ett.ih naokrog po Sloveniji in skorajda ne ve so izšle. - Za svoje člane je izdala Slovenska matica letos tri obširne knjige, ki jih dobe člani broširane za članarino 50 din. Najmanj toliko je vredna že prva knjiga, dr. Izidorja Cankarja »Renesansa«, 1. snopič, ki obsega 208 strani leksikonskega formata z 98 reprodukcijami na najboljšem papirju. Snopič obravnava glavne slikarje in kiparje renesanse, Leonarda de Vincija, Michelangela, Donatel-lija, Raffaela itd. Za nameček pa dobijo člani še dve debeli knjigi Cervantesovega romana »Don Kihot«, in sicer II. in III. del, prevedel S. Leben. Vsak ima 352 strani in 9 ilustracij Nikolaja Pirnata. Vse te knjige stanejo broširane 50 din. Roman »Don Kihot« pa se dobi lahko tudi vezan za doplačilo 12 din