KAREL DOBERŠEK: Pogled uazaj in naprej. iii. Smeri svojega delovanja moramo obrniti na vse sloje prebivalstva, ki prihaja v poštev pri gradbi nove države, oziroma je njen glavni temelj. Upoštevati moramo posebno stališče kmetijstva, delavstva, trgovstva, obrtništva. Danes imamo tukaj vsaj na Koroškem, kjer smo se najbolj ponašali z našo šo1q, še docela ledino. Ne samo po zaslugi nas samih, ampak po zaslugi bivših c. kr. oblastnij in vojne je nastala med temi vsemi stanovi v vsakem oziru grozovita razoranost. Vse živi v nekakem diliriju, in vsak pričakuje, da bo država ravnb njega najbolj upoštevala in razmere po njegovem stanu uredila, da bo imel on kar najugodnejše stališče v državi. Razpaslo se je tudi mnenje, da je vsak poklican politikovati o republiki in monarhiji, kritikovati komaj nastajajoče prve in najpotrebnejše upravne organe, zaničevati vsako oblastno odreditev. Kar mu je bilo včeraj šc ničla, to mu je v novi državi po polomu idealno; kar je bilo prej škodljivo, mu je danes koristno, kar nepotrebno, je danes vitalno, oziroma vse mu ne ugaja, in sicer samo sedaj, ko imamo lastno državo. Nemara bo to trajalo še vse leto. Zato je potrebno, da tudi učiteljstvo zavzame k temu odločno stališče in vpliva pomirjevalno na ljudstvo ob vsaki dani priliki po najboljšem načfnu, saj tudi šola pod temi razmerami trpi. Sicer pridemo tako daleč, da bo naše javno življenje tako zastrupljeno, da ne bo moči zgraditi dobrih in pravih temeljev, ampak bo vse zidano na okomih podstavkih. Nikakor pa ne gre, da bi učiteljstvo samo se udeleževalo hujskanja in kritikovanja, ampak če ima pritožb, se naj obrne na našo organizacijo! Skrbeli bomo, da se vsaka utemeljena prltožba reši v zadovoljstvo člana, zakaj naše prvo pravilo bo, krivice, ki izvirajo iz birokratizma, temeljito odpraviti za vselej! O tem naj bo vsak naš član zagotovljen. Zato si pa prizadevajmo, da se posebno kmetiško in delavsko ljudstvo organizuje in v svojih organizacijah rešuie pritožbe. Tukaj naj bo ventil, ki pa bo mnogo bolj čistil zrak, kot ga more posameznik. Tukaj nai se mnenja ljudi krešejo, in prepričan sem, da bo ostalo dokaj kristalnega blaga, ki ga bomo mogli porabiti v prospeh našega napredka. Pri nas so ljudje povečini še mnogo preveč prepričani o visokih svojih zmožnostih, o veliki svoji osebni duševni moči, kar otežkoča tudi organizatorično delo. Nekaj ljudi se pa vendar še dobi, ki mislijo drugače. Ce je organizacija še tako majhna, si ne smemo to zapisati na slab uspeh našega dela, ampak na račun konservativnega značaja prebivalcev samih. Toda ako organizacija trdno dela, premaga končno vse težkoče in potem gre delo samo naprej. Prepričani smo lahko, da se bo -naše prihodnje življenje — tako gospodarsko kot vse drugo — vrtelo samo v strokovnih in politiških organizacijah in da utegnemo le potom teh m-nogo doseči. Odkrijmo kmetu njemu neznano bodočnost! Primerjamo n. pr. našo državo z Dansko, ki se je po polomu tekom 40 let razvila v prvo agrarno državo v Evropi, da zalaga ves svet s svojimi kmetijskimi pridelkl, kakor tudi majhna in malo bogata je zemlja v primeru z našo državo. Da se je razvila na podlagi agrarnih produktov lastna industrija te državice v posebno moč, bo zanimalo delavstvo. Agrarna derlela nikakor ni obenem tudi tlačilka delavstva, ampak je njen steber, da se samo na podlagi dobrega agrarnega stanja razvija močna industrija najpoprcj agrarnih produktov in potem drugih izdelkov. Povejmo, da je slabo ime pri delavcih dobila Avstrija zaradi agrarnega stališča brez dobre agrarne podlage, da ni bila ta država ne agrarna in ne industrialna, ampak da so finančne moči obeh slonele na slabih nogah in bilc samo v korist višje plasti 10 ih tisočev. Politika je pač bila pri nas agrarna, prikrojena za veieposestva, a podiaga ni tula agrarna, ni bila gospodarsko aovolj močna. Jedli smo dansko slrovo maslo, pili dansko mleko, beliii nase žgance v sili s srbsko slanmo, v stiski naročali argentinsko meso. Ne mali kmet, ne deiavec si nista opomogla, prvi je ostal zadolžen do srede ali konca vojne, drugi je t»il siromašen ves čas. Tako deio nani bo torej več pomagalo kot kritikovanje obiike države, sicer t»i bili podobni peku, ki kritikuje peč, ker je spekel slabe žemlje. Samo s pozitivnim soaelovanjem dosežemo red in mir in zaradi tega razvoj m procvit. Ne bodinio otroci razraer, ampak bodočnosti, s tem bomo obvladali secianje razrnere, bomo pravočasno vkljub zaprekani dobili pravo, zdravo podiago za smoter, ki ga bocemo uueti pred očmi. Kdor bo imei smoter pred očmi, ni možno, da bi zašel na pota brezpiodnega dela. Kdor se ozira samo na minulost m sedanjost in pretehtava korake po tem, ne pride naprej. Minulost naj nam služi samo kot izkušnja, sedanjost kot fakt, bodočnost pa kot smoter. Uo dosege smotra pa ne drže samo velikopotezne črte, ampak podrobno delo, sistematično delo. Zato je potrebno, da zaenkrat izdelamo do vseb podrobnosti načrte, ki se bomo po njih ravnali zunaj in znotraj našega deiokroga. Za vse naše panoge v šolskem in javnem življenju moramo imeti direktive. Načrt naj obsega vse naše delo za trdno lastno strokovno organizacijo in za delo na zunaj. Nečem prejudicirati vašemu mnenju, zato pa prepustimo vse to debati, ki se je prosim udeležite. Na zunaj — le toliko naj omenim — se tiče načrt dela za vse sloje prebivalstva, torej za v prvi vrsti strokovne izobrazbe kmetiške in delavske mase, obrtnega in trgovskega stanu. Da moremo tak načrt sestaviti, je potrebno, da se vsak učitelj in vsaka učiteljica oglasi za tisti načrt posameznega sloja, z& katerega ima največ zanimanja, največje simpatije, ker le tam, kjer so simpatije, se delo laglje vrši. Stopiti moramo pa tudi v stik s tistimi sloji prebivalstva, ki zanje izdelujemo načrte, da se poučimo o načinu dela. Kako se to zgodi, naj bo prepuščeno tudi debati. Mislim pa omeniti, da pridejo v giavnem v poštev prizadete strokovne orpanizacije. Do danes še nihče ni vprašal te organizacije, kako se naj naše delovanje v prid sloju, ki ga zastopajo, preobrazi, zato pa tudi nismo mogli zadostno zanimati prebivalstva zase in za našo šolo. S tem korakom, ki bo nov, se naj pričenja delo, ki bo zanimalo ljudstvo za nas in šolo, ki bo pa tudi nam nudilo zadcstne trdne podlage nasproti vsem eventualnim neprilikam ali oblastnij all posameznikov. Vsak od nas naj se pa tudi zanirna in poučuje v eni ali v vseh teh panogah, da pridemo zrelejši prejkotslej do definitivnega značaja našega podrobnega dela. Izdelajmo tudi v to spadajoče štatistike lastnih službenih krajev, da dobimo vpogled v našo gospodarsko stanje, kar bo eminentne važnosti za bodočnost našega dela. Do jeseni letošnjega leta, upam, nam bo mogoče s pomočjo vseh tistih činiteljev, ki pridejo še poleg nas samih v poštev, izdelati vse potrebno za uspešno delo. Postati moramo kulturni faktor, ki se bo moral upoštevati povsod! Do danes smo bili samo zastopniki šole, odslej ho čemo postati živi temelji naroda. Postaviti mu hočemo dom na skalo, blažiti nje¦?ovo srce, da se bo v teh domovih dalo prijazno živeti!