LETO XII. ST. 2 (533) / TRST, GORICA ČETRTEK, 18. JANUARJA 2007
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
www. noviglas. it
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
Danijel Devetak
Veliki ali mali "k"?
Ko bi Kristus pred 2000 leti ne prišel na svet, bi ne bilo ne bolnišnic ne univerz. Take in podobne ustanove so se namreč razvile v krščanskem srednjem veku prav tako kot katedrale in razmah zahodne umetnosti, nepojmljivi dosežki izven zgodovine krščanstva. Ko bi se Kristus ne rodil, bi tudi ne poznali laične države, ženske bi ne imele pravic, živeli bi v nazadnjaškem ekonomskem sistemu, osnovanem na suženjstvu, kot je to veljalo v rimskem cesarstvu. Ko bi Kristus ne prišel na svet, bi bili bolniki in ostareli še naprej zapuščeni in izpostavljeni usodi. Ko bi se Kristus ne rodil, bi ne obstajale neodtujljive "človečanske pravice" ne demokracija. In vendar Kristus je prišel, zahodni svet ga je sprejel in naredil v zgodovini človeštva neverjeten kakovostni skok. Človeštvo je odkrilo svobodo in zaslutilo, da svet ni muha svojeglavih božanstev, ampak je bil ustvarjen po načrtu Nekoga. Krščanstvo je sprožilo neznanske človekove energije in zmogljivosti ter ga spodbudilo, da je na perutih razuma in ustvarjalnosti poletel proti dotlej neslutenim obzorjem.
Vsega tega si seveda nisem izmislil jaz. O tem govori cela vrsta razprav, zadnja med njimi knjiga ameriškega akademika in sociologa Rodneya Starka z naslovom Zmaga Razuma, ki na dokumentiran način dokazuje, zakaj je krščanstvo prineslo s sabo svobodo, napredek in blaginjo. Zlo je seveda bilo vedno na preži. Tako je tudi danes, ko je vera v Kristusa na poseben način pod udarom. Nekateri dogodki zadnjih let pričajo o militantnem rovarjenju proti krščanstvu: z razliko od preteklosti pa ne gre več za poskuse miniranja nauka, ampak za napade na sam temelj naše vere. Primer "uspešnice stoletja", Dan Brow-nove Da Vincijeve šifre, je le eden izmed najbolj naivnih; obstajajo dosti bolje pisane knjige npr. o tem, ali je "uradna" Cerkev res prava nosilka sporočila Jezusa Kristusa ali samo ene izmed idej o Njem. Kdo je torej bil Kristus? Smo prepričani, da je On hotel takšno Cerkev? Njeni vrhovi skušajo na take napade tudi reagirati, žal pa dajejo občutek, da vedno ne zadenejo tarče, ampak se ukvarjajo z manj pomembnimi vozli. Krščanska znamenja se sistematično brišejo v šolah, uradih, bolnišnicah in drugih javnih stavbah. Ponekod se začenjajo brisati tudi v zasebnem življenju. Britanski stevardesi je državna letalska družba novembra lani prepovedala nositi križ na verižici okrog vratu! "Kulturna vojna" proti krščanstvu je stopila celo v pravopis: na Holandskem so pristojne (?!) oblasti lani poleti odločile, da se Kristus odslej piše z malim "k-jem"... Je za vse to kriv samo protikatolicizem? Kaj pa mi, ki se imamo za kristjane? Smo še evangeljska sol, ki ima kaj okusa? Vse več katoličanov, zavzetih v politiki, kulturi in sploh družbi, se "iz spoštovanja do drugega" utaplja v sosedovi ideologiji in nima več nobene politične ali kulturne teže, ne pomeni več nič. Kaj lahko naredijo v takem okolju katoliški mediji, se lahko vprašamo v januarju, mesecu verskega tiska. Pomembno je že to, da smo in da ne vržemo puške v koruzo. Ker verujemo Vanj in verjamemo v to, kar delamo, iščimo okrog sebe Kristusa, ki je obljubil, da bo po vstajenju hodil z nami v vsakdanjem življenju. Vrnimo se h koreninam: skušajmo prisluhniti Njegovim besedam in znamenjem upanja, ki se rojevajo iz njih. Čeprav smo pogosto razočarani nad načinom, kako se svet vrti ("Mi pa smo upali..."), kot učenca na poti v Emavs dopustimo, da nam sam spregovori prek misli in čustev, dogodkov in oseb. Bodimo kot glina v lončarjevih rokah in svetilka bo na podstavku svetila tudi drugim.
Komentar
Svoboda veroizpovedi!
Državni svet je dal odložilni veto na Zakon o verski svobodi in tako naložil Državnemu zboru ponovno obravnavo in sprejem omenjenega zakona. Postopek uvedbe Zakona se v Sloveniji vleče kot jara kača. Kdorkoli poseže na področje religije, je deležen kakor bikoborec, ki biku pokaže rdeč plašč, ustreznih napadov. To, kar je za pametnega človeka normalno, je za ideološke zaslepljence vir neprestanih napadov na krščanstvo in katoliško Cerkev. To sproža še vedno mehanizme, ki poskušajo vse uničiti na samem začetku, zato Zakon doslej ni bil sprejet in, kot želijo nekateri, naj bi še dolgo ne bil. Vsaj na tem področju naj bi ostala pravila, ki jih je uvedla komunistična oblast.
Zato kar dobro desetletje ni bilo mogoče uveljaviti Zakona. Ko je zdaj nared, se vrstijo politična obračunavanja. Nasprotnikov ne moti neustavno stanje, saj nimamo zakonodaje, ki bi urejala versko svobodo skladno z ustavo. Vsa ta leta pravne ustanove opozarjajo na neustavnost starega zakona. Napadi pa ne prenehajo, kljub temu da je večina verskih skupnosti podprla novi zakon in je zadovoljna z njegovo vsebino. Na okrogli mizi v oddaji Sveto in svet so nekateri menili, da bi moral biti ta zakon sprejet z vsesplošnim političnim soglasjem, se pravi, naj bi ga v parlamentu podprla večina strank. Praviloma zakone povsod sprejemajo vladajoče koalicije. Razen tega je ključni problem v (ne)razumevanju oz. v nepripravljenosti sprejeti položaj in vlogo religije oz. posebno katoliške Cerkve v naši družbi in nič drugega. Že večkrat sem zapisal in javno povedal, da nekateri sociologi in drugi t.i. strokovnjaki še vedno delujejo tako, da bi se vloga in pomen posebno krščanstva v družbi zmanjšala. Nekatere pa skrbi, kako bo Cerkev upravljala z denarjem, čeprav bi moralo to skrbeti predvsem samo Cerkev.
Da je pri nas tako veri sovražno vzdušje, so pripomogli zgodovinski razlogi. Brez dvoma ima zaslugo za to prejšnji režim, ki je preganjal vero in Cerkev iz javnega življenja. Kakor potrjuje primer varšavskega nadškofa Wielgusa, se je partija s svojo policijo vpletla v vse pore družbenega življenja in posebno pomembna ji je bila katoliška Cerkev. Zato je tudi med katoličani, med duhovniki in celo škofi poiskala svoje sodelavce in jih z zvijačami, prisilami in vsemogoči-
mi triki vpletala v svoje nevidne mreže. Tako je imela nadzor nad vsem dogajanjem vere in Cerkve. Za urejevanje teh vprašanj so bili določeni posebni strokovnjaki, med katerimi je še danes znani in dejavni Zdenko Rotar, ki je bil eden glavnih zasliševalcev duhovnikov. Zanimivo, da so se nadzorniki življenja Cerkve in katoličanov usposabljali za čimbolj natančno nadzorstvo. Fakulteto za sociologijo, novinarstvo in politične vede je Stane Dolanc ustanovil s tem namenom, da bi vzgajala ljudi za čimbolj popolno družbeno kontrolo. Seveda stvar ni mogla delovati po teh zamislih, ker so bili tam svobodni ljudje, kljub temu pa je ta fakulteta veliko prispevala k teoretičnim in praktičnim izvajanjem nadzora komunistične policije in njenih izpostav nad družbo in posebej nad Cerkvijo. Zanimivo, da je največ nasprotovanja novemu zakonu ravno iz teh logov, čeprav se ugovori skrivajo za raznimi leporečji.
Drug razlog je bolj zapleten in ima svoje korenine v daljši slovenski preteklosti. Katoliška Cerkev je imela nad Slovenci v zgodovini pomembno oz. kar odločujočo vlogo. Duhovniki in škofje so bili neke vrste vladarji nad Slovenci, saj nismo imeli svojih političnih voditeljev. Niso se škofje zaman imenovali knezoškofje. Iz tega se je razvil določen pokroviteljski odnos med Cerkvijo in Slovenci, ki sta ga skušala z zvijačo prekiniti liberalizem in komunizem. Tako liberalci za časa Mahniča kakor komunisti v revoluciji med drugo svetovno vojno so izrabljali Cerkev za to, da bi ji iztrgali vernike in jih podredili svoji oblasti. Po drugi strani pa so se borili zoper vero in oboji so Cerkev in vero hoteli zožiti na raven osebne vere in osebne zavesti, medtem ko so družbeno vlogo in pomen vere skušali čimbolj zmanjšati in podrediti svojim interesom. To je pustilo med Slovenci dolgoročne posledice. Svoje se opravili še nedelovanje ali neverski motivi dušnopastirskega delovanja predstavnikov Cerkve.
Danes bi se iz tega morali katoličani in posebno predstavniki Cerkve, škofje in duhovniki, naučiti nekatere stvari:
1. Čim prej bo treba opraviti temeljito bilanco svoje preteklosti tako v času komunizma kakor morda tudi še dlje v zgodovino. Ugotoviti bo treba, kateri mehanizmi preteklega režima in katere zgodovinske usedline še delujejo in povzročajo neželene posledice pri uveljavljanju veselega oznanila med Slovenci. Ugotoviti bo treba, katera so bila stranpota in neverski raz-
logi, da je slovenski katoličan doživljal vero in Cerkev kot mačeho ali vsaj kot mater, ob kateri ni mogel odrasti.
2. Ugotoviti bo treba, kakšne so danes ovire, da nismo katoličani bolj uspešni pri uveljavljanju veselega oznanila in nas vsaj na videz prekašajo nekatere skupnosti, kot so Jehove priče ali nekateri predstavniki drugih religioznih gibanj in skupin, ki osvajajo srca Slovenk in Slovencev.
3. Predvsem bo treba preveriti, ali so razlogi za sovražen nastop zoper vero in Cerkev v naši javnosti še vedno le sestavni del usedlin liberalističnega in komunističnega pritiska iz preteklosti ali gre za slabosti, ki bi jih morali odpravljati sami člani Cerkve.
4. Cerkev in njeni predstavniki bodo danes v pravnem redu in tržni državi vedno bolj na očeh javnosti in bodo morali upoštevati tržne mehanizme in delovati skladno z njimi, če hočemo, da bo naše delo uspešno in sodobno.
5. In končno samo po sebi se razume, da bomo morali predvsem znotraj Cerkve opraviti pregled in oceno naše usposobljenosti, pripravljenosti in predvsem verske in etične poštenosti in delovati skladno s tem, da nas ne bi morali iz kakršnihkoli razlogov mleti mlini države ali družbe. S takšnim delovanjem ne bomo le uspešni v oznanjevanju nauka sodobnemu svetu, pač pa bomo jemali veter z jader tistih, ki danes neupravičeno ali pa morda tudi upravičeno kritizirajo Cerkev.
Janez Juhant
glasbena J(|| matica
Si
Koncert so omogočili:
Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Deželni sedež RAI v Trstu
GLASBENI SPLETI
KONCERTNA SEZONA 2006/2007
IGOR Z0BIN
HARMONIKA
V SREDO, 24.1.2007 0B 20.30 KULTURNI DOM GORICA ULICA BRASS, 20
Info: Glasbena matica Gorica Korzo Verdi 51 (KBcenter) Tel. 0481.531508
\2 e brc e e £1 Lee C3V l li v CeuLeL-[eveLii eeLiiu
Uvedba evra v Sloveniji
Zmedeni odzivi v Trstu
Po dvodnevnem obisku italijanskega zunanjega ministra v Sloveniji
Slovenska in italijanska manjšina se zahvaljujeta Ruplu in Dilemi
Slovenska kulturno-gospo-darska zveza, Svet slovenskih organizacij, Italijanska unija in Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti izražajo veliko zadovoljstvo nad uspehom srečanja zunanjih ministrov Italije in Slovenije Massima D'Aleme in Dimitrija Rupla v Novi Gorici. Po mnenju organizacij obeh
Srečanje zunanjih ministrov Slovenije in Italije, Dimitrija Rupla in Massima D'Aleme, je bila glavna tema Izvršnega odbora Sveta slovenskih organizacij, ki je zasedal v sredo, 10. januarja. Predsednik dr. Drago Štoka je med drugim obširno poročal o tem osrednjem dogodku, o katerem se je tudi razvila široka razprava. Skupna ocena dogodka je bila, da srečanje ni povsem zadostilo temu, kar si je slovenska narodna skupnost v Italiji v celoti pričakovala. Obnovitev diplomatskih stikov, ki so bili dolgo časa nekako zamrznjeni, je izredno potrebna. V tem smislu je obisk italijanskega zunanjega ministra D'Aleme spodbudno dejanje s strani italijanske vlade. Tudi vzdušje, ki se je ustvarilo s simboličnim srečanjem na skupnem trgu obeh Goric, je dalo celotnemu dogajanju primeren okvir. Neposredno pa je bilo to tudi priznanje trudu, ki ga obe občinski upravi, tako goriška kot novogoriška, vlagata v vsestranski razvoj čezmejnih odnosov. Podčrtati gre seveda dejstvo, da pri tem nista izostali ne slovenska manjšina v Italiji ne italijanska v Sloveniji, ki morata biti vsestransko vključeni v meddržavne interese in načrte med Italijo in Slovenijo. Pri tem je SSO bil vedno vsestransko aktiven. Pozitivno je bilo ocenjeno dejstvo, da se v skupni noti krovnih organizacij SSO in SKGZ vključeni zajamčeno zastopstvo, podpora Primorskemu dnevniku in dru-
narodnih skupnosti gre za zgodovinsko prelomno dejanje, saj sta obe državi uradno priznali status in tvorno vlogo manjšinskih skupnosti ob meji.
V logiki evropskih integracijskih procesov in dobrih odnosov med obema državama lahko pripadniki tu živečih manjšin in njihove organiza-
gim tednikom Slovencev v Italiji ter zahteva, naj italijanska vlada pospešeno uresničuje izvajanje zaščitnega zakona 38/01. Zunanji minister D'Alema je tako, s strani SSO in SKGZ, dobil dokument glede obvez, ki jih slovenska narodna skupnost v Italiji že dolga leta pričakuje od italijanske drža-
ve. Kot pomanjkljivo pa je bilo označeno poročanje osrednjih medijev. S strani osrednjih italijanskih časopisnih in televizijskih medijev je bilo srečanje obeh zunanjih ministrov popolnoma pozabljeno. Poročanje po slovenskih televizijskih programih pa je bilo nepopolno. Svet slovenskih organizacij takega poročanja ne odobrava in ga ima kot škodo, za katero trpi predvsem manjšina, posredno pa negativno vpliva na celoten slovenski kulturni prostor. Svet slovenskih organizacij
cije odigravajo vlogo povezovalca in spodbujevalca razvoja širšega območja, ki se naglih korakov otresa zgodovinske teže meja in preteklosti. Proces ni bil kratek in tudi ne samoumeven, zato pa si zaslužijo toliko večje priznanje tudi vsi tisti, ki so že desetletja trdno verjeli in delali za dan, ko „ne vrag, le sosed bo mejak".
pričakuje, da bo v prihodnje, s strani vsedržavnih medijev, slovenska narodna skupnost v Italiji primerno in vsestranko upoštevana. Potrebno pa bo, da bo slovenska narodna skupnost, preko svojih primarnih in reprezentativnih organizacij, primerno obveščena in vključena pri vseh interesnih stikih, ki zadevajo meddržavne odnose med Slovenijo in Italijo. Samo na tak način lahko govorimo o uveljavljanju enotnega, slovenskega, kulturnega prostora ter spoštovanju vloge narodne manjšine.
V nadaljevanju je 10 SSO izrazil zadovoljstvo z udeležbo na Dnevu emigranta v Čedadu, Riccardo Rut-tar pa je napovedal skupno srečanje SSO-SKGZ v Kobaridu s slovenskim ministrom Janezom Podobnikom in deželnim odbornikom Francom Iacopom. Poudaril pa je potrebo po večji pozornosti za Benečijo in Kanalsko dolino. Stanje je ocenil kot zaskrbljujoče. Predsednik SSO za Goriško Janez Povše je obvestil vse ostale člane Izvršnega odbora, da je 2007 Bratuževo leto in da se pripravlja proslava, ki bo posvečena go-riškemu narodnjaku, skladatelju in glasbeniku ter izvedena v mesecu februarju. Predsednik SSO Štoka je nato še napovedal prvo zasedanje Sveta Slovencev v zamejstvu in po svetu, ki bo potekalo naslednji torek v Ljubljani. Nad tem srečanjem vlada veliko pričakovanje, saj je to telo uradni predstavnik vseh Slovencev, ki živijo izven meja Republike Slovenije. Dejstvo, da ji predseduje predsednik vlade, pa predstavlja primarno važnost, ki ga ta del slovenskega življa ima za celoten narod. V torek bomo lahko priča zgodovinskemu trenutku, saj bo s prvim zasedanjem sveta končno vzpostavljen primeren odnos Republike Slovenije do njenih rojakov, ki živijo po svetu. Predsednik Štoka je še napovedal, da je predsednica deželnega sveta SSO prof. Lojzka Bratuž za 24. januar v Devinu sklicala deželni svet SSO-ja. Dnevni red predvideva poročilo predsednika Izvršnega odbora SŠO, predstavitev, razpravo ter odobritev obračuna poslovanja v letu 2006, kjer bomo podali blagajniško poročilo ter poročilo nadzornega odbora in predstavitev, razpravo ter odobritev programa in proračuna za leto 2007. Po statutu krovne organizacije imajo volilno pravico predsednik deželnega sveta SSO, člani Izvršnega odbora, posamezne članice ter zveze. Posamezne članice imajo po en glas, zveze pa po dva glasova. Tako članice kot zveze bodo morale predhodno imenovati lastne delegate, ki jih bodo zastopali.
Da bo Slovenija s 1. Januarjem 2007 vstopila v evro-območje, je bilo že dolgo časa znano, tako da so se lahko zainteresirani poslovni ljudje za to primerno pripravili. Tržaški krogi pa so se tega začeli zavedati šele zadnji mesec, za to se ne čudijo njihovim zmedenim in zapoznele reakcijam. Treba pa je priznati, da je italijanski tržaški dnevnik II Piccolo zadnje tedne dovolj izčrpno poročal o pripravah na sprejem nove denarne enote v Sloveniji, vendar kakšnih sprotnih odzivov bralcev ni bilo.
Tudi politiki in javni upravitelji nasploh dogodka niso komentirali. Prav zadnje dni starega leta pa se je oglasil predsednik tržaške trgovinske zbornice Antonio Paoletti in se v daljšem dopisu omenjenemu dnevniku "izkašljal" predvsem na račun krajevnih podjetnikov in drugih gospodarskih dejavnikov, katerim očita, da se niso pravočasno pripravili na novi izziv Slovenije. V značilnem alarmantnem slogu obtožuje podjetniške kroge, da skušajo na neustrezen način zajeziti slovensko konkurenco, in sicer z gradnjo velikih trgovskih centrov, ki jih je že dovolj na obmejnem področju tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem. Očitno je pri tem mislil na načrtovani nakupovalni center na območju nekdanje naftne čistilnice med Žavljami in Orehom, ki ga je treba šele bonificirati. Podobno je s komaj začeto gradnjo obsežnega zabavno-rekreacijskega središča pri Orehu, ki naj bi pritegovalo zlasti tuje turiste, namenjene v podobne že uveljavljene centre v Ankaranu, Portorožu in Strunjanu v bližnji Sloveniji. Sam tržaški župan Di-piazza priznava, da do omenjenih pobud prihaja nekaj let prepozno zaradi nerazumljivih birokratskih postopkov. Nihče pa javno ne pove, zakaj se šele sedaj gradi na italijanski strani avtocestni odsek od Lakotišč proti mednarodnemu mejnemu prehodu Rabujez oz.
Škofije, medtem ko je Slovenija že pred dobrim letom dokončala svoj odsek avtoceste od Škofij do naveze na avtocesto Ljubljana-Ko-per.
Ge pomislimo, da je italijanska vlada že ob podpisu Osimskega sporazuma (leta 1975) zagotovila finančna sredstva za avtocestno povezavo prek Krasa do Ferne-tičev, tržaškega pristanišča in do mejnega prehoda Škofije, kako naj si drugače razlagamo tridese-
tletno zamudo pri cestni navezi z Istro oziroma Slovenijo in Hrvaško kot s političnimi razlogi. Tudi sami tržaški krogi se niso nikdar odločno zavzeli za to povezavo, čeprav se že leta v poletnem času na tem odseku ustvarjajo kilometrske kolone vozil s tujimi in domačimi (tudi tržaškimi) turisti. Predsednik trgovinske zborice se nadalje pritožuje nad dejstvom, da obdavčitev podjetij oz. njihovega dobička znaša v Šloveniji 20%, medtem ko pri nas z raznimi dokladami doseže celo 52%. S tega vidika bo uvedba evra še bolj izostrila to razliko in s tem zavrla razvoj zlasti trgovskih podjetij pri nas. Ob koncu svojih izvajanj se retorično sprašuje, kako je mogoče, da
Povejmo na glas
so podjetja iz Slovenije odkupila material od izkopa predora za avtocesto pod Žaveljskim hribom in ga odvažajo v koprsko pristanišče, ki je konkurenčno tržaškemu.
Po drugi strani pa nekateri tržaški javni predsedniki očitajo Paolet-tiju, zakaj se ni oglasil prej, če je vedel za vse omenjene stvari. Neki sindikalni predstavnik pripominja, da so za sedanje stanje v Trstu krivi vsi, od javnih ustanov in družbenih organizacij pa do podjetnikov. Drugi se spet tolažijo z napovedjo, da se bo stanje spremenilo na bolje, ko bodo tudi Slovenijo zajele podražitve, povezane z uvedbo evra, kot se je zgodilo v Italiji. Najbolj pesimistično pa se je o prihodnosti izrazil mlajši gostinski podjetnik, ki pravi, da je moral zapreti svoj obrat v mestu zaradi prevelikih stroškov in se preseliti v Avstrijo. "Čez nekaj let - je še dejal - bodo ljudje v mestu samo še prebivali, mladi pa bodo zaposlitev iskali v Sloveniji, kjer so že danes določene možnosti za to."
Zaradi tega so vedno bolj številni glasovi, ki v bistvu zagovarjajo stališče, da se mora mesto sprijazniti z novimi razmerami in napore za gospodarski dvig usmeriti v že dobro uvedene raziskovalne dejavnosti in v oživitev pristaniških storitev. Za to že obstajajo temeljne strukture, ki so danes zanemarjene, a jih je treba usposobiti, da bodo konkurenčne drugim pristaniščem. Samo turizem in trgovina sta odločno premalo.
Alojz Tul
Na dnu...
STAVIM VSE SVOJE IMETJE, DA MENE IGRALNIŠTVO NE 30 NIKOLI PREVZELO !
Kdaj zares	proti	uni
Bili bi krivični, ko bi trdili, da za varstvo okolja ni bilo ogromno narejenega, toda dejstva govorijo, da še vedno mnogo premalo. Prav v zadnjem času - nemara zaradi osupljivo tople zime - so v javnosti izrazito odjeknila sicer stalna opozorila izvedencev, da je za varstvo okolja nujno napraviti dosti več, sicer nas bodo vse bolj ogrožale nevarnosti z nepredvidljivimi posledicami. "Mati narava" boleha in krvavi, znaki bolezni so vse bolj vidni in otipljivi. Dovolj se je spomniti onesnaženega zraka, zaradi katerega se strmo vzpenja število astmatičnih bolnikov oziroma poškodb dihalnih organov, podobno so vse pogostejša najrazličnejša kožna obolenja in napadalne alergije. V kolikor se od nas preselimo v daljno Indijo, je znana sveta reka Ganges že tako onesnažena, da vernikom odsvetujejo njihove prastare verske kopeli. Da seveda ne govorimo o podnebnih spremembah, ki so končno postale sprejeta resnica in upravičeno povzročajo največjo zaskrbljenost. Svetovna temperatura ozračja se zvišuje presenetljivo hitro, topijo se ledeniki, vse več je skrajno vročih poletij pa tudi toplih zim ter neurij s preobilnimi padavinami. Če bi se temperatura še naprej zviševala tako hitro, niso izključeni razdiralni podnebni udari. In ker je tako, je skrajni čas, da bi se človeštvo za varsto narave zavzelo zares resno in podvzelo potrebne korake. Po mnenju izvedencev imamo največ deset let časa, sicer bodo stvari ušle izpod nadzora in šle kot avtomobil brez zavor po strmi-
ni navzdol. Z drugimi besedami: vsakršno odlašanje obstoječe grožnje le stopnjuje.
Za zdravje narave in zdravje ljudi so torej nujni prelomni ukrepi, neskončno odločnejši od vseh dosedanjih. Smo zanje sposobni? Iz razvitega sveta se je ekonomska mrzlica razširila v nekdaj nerazvita območja, potrebe po vse večji količini materialnih dobrin rastejo vse hitreje, tukaj pa za varstvo narave in celo ljudi ni dosti prostora. Za zares učinkovite ukrepe bi morali spremeniti način življenja, drastično poseči v industrijo in promet ter ju očistiti vsega, kar onesnažuje. Pa smo to pripravljeni storiti? Zanimivo, kako se na to vprašanje odzivajo najbolj razvite države. ZDA nočejo podpisati kiotskega sporazuma o omejitvi toplogrednih plinov, ker bi to ogrozilo njihov ekonomski razvoj. Predsednik druge industrijske velesile izraža zaskrbljenost, da bi podnebne spremembe lahko prizadele ekonomsko rast. Vselej ekonomija in samo ekonomija, o škodljivih posledicah za zdravje ljudi in narave niti besede. Porabniška miselnost nam je torej povsem zakraljevala in se vsilila kot zakonik življenja, čeprav se tega morda niti večne zavedamo. Vse bolj postajamo žrtve prepričanja, da je sedanja smer edina možna in je torej ni nujno korenito spremeniti, češ da manjši popravki in dobra volja povsem zadostujejo. V resnici bi morali pogledati nevarnosti v oči in se z njo z vso silo spopasti.
Janez Povše
Dolgoletnemu odborniku in neutrudnemu sodelavcu
MARIJU MAVERJU
ob njegovem 70. rojstnem dnevu iskreno čestitamo
SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ
Svet slovenskih organizacij
Zasedanje izvršnega odbora
Foto DPD
šJPšSkSK«*^
»	pl	m
Wr'-riw ■■ ■ '*r*ar--
NOVI
GLAS
Obisk šefa italijanske diplomacije Massima D'Aleme v Gorici, Novi Gorici in Ljubljani
Italija in Slovenija na poti tesnejšega sodelovanja
Obisk italijanskega ministra za zunanje zadeve Massima D'Aleme v Sloveniji 9. in 10. januarja je nastavil na nov tir odnose med Italijo in Slovenijo. Slovenija dosega lepe uspehe, je poudaril ugledni gost. Zato Italija gleda nanjo kot na partnerja, s katerim lahko skupaj marsikaj dosežeta glede širitve EU in zveze
Nato na območje zahodnega Balkana. Za nas pa je posebej pomembno, da sta oba zunanja ministra potrdila nepogrešljivo vlogo obmejnih manjšinskih skupnosti kot povezovalnih dejavnikov, ki "bogatita naše življenje".
Posebno svečan in simboličen trenutek je bil vstop ministra D'Aleme v Slovenijo, ko je 9.
■
Z leve: R. Battelli, V. Brancati, M. D'Alema, D. Rupel, M. Brulc, R. Pavšič, D. Štoka (foto DPD)
t.m. nekaj po 17.30 peš stopil na Vecchietov mozaik na skupnem trgu dveh Goric pred severno železniško postajo in po stisku roke s slovenskim kolego Dimitrijem Ruplom prečkal mejo v spremstvu deželnega guvernerja Illyja in cele vrste zastopnikov krajevnih oblasti. Sproščeno vzdušje je vladalo tudi na županstvu v Novi Gorici, kjer sta po besedah županov Mirka Brulca in Vittoria Brancatija, predsednikov SKZG in SSO Rudija Pavšiča in Draga Štoke ter - v imenu italijanske manjšine v Sloveniji - Roberta Battellija oba ministra spregovorila nadvse spodbudne besede. D'Alema se je zahvalil Ruplu za pomoč pri iskanju resnice o dogodkih v zgodovini, saj je prav iskanje resnice "podlaga za skupno prihodnost". Sledili sta srečanji ministrov s predstavniki manjšin. V samem središču dogajanja sta bili torej manjšini, ki jima je bila na tako visokem političnem vrhu prvič posvečena tolikšna pozornost. Predsednika naših krovnih organizacij in izvoljeni predstavniki so seveda izpostavili glavne težave, s katerimi se srečuje naša skupnost, v prvi vrsti z neuresničevanjem zaščitnega zakona.
V sredo, 10. t.m., je imel D'Ale-ma celo vrsto srečanj s slovenskim političnim vrhom v Ljubljani. Tudi tam je med drugim še enkrat potrdil resno namero, da bo zaščitni zakon za slovensko narodno skupnost v Italiji kmalu zaživel. Predsedniku državnega zbora Francetu Cukjatiju je prikazal svoje stališče glede skupnega i talij an-sko-slovenskega poslanstva v tem delu Evrope. Za boljše gospodarsko sodelovanje je po-
trebno tudi skladnejše sodelovanje med dvema parlamentoma, je rekel. Cukjati je poudaril pomen evroregionalnega povezovanja, ki odpira velike možnosti gospodarskega in družbenega razvoja. Nato se je italijanski minister srečal s člani odbora DZ za zunanjo politiko, pri čemer mu je skupina poslancev predala pobudo v zvezi z vračanjem odtujenih umetnin ob začetku druge svetovne vojne, ki jih je Italija po mirovni pogodbi iz leta 1947 dolžna vrniti. D'Alema in Rupel sta napovedala ustanovitev medministrske delovne skupine za sodelovanje pri energetiki, transportu in ekologiji, ki naj bi pripravila skupno strategijo za omenjena področja. Italija obljublja prozorno sodelovanje tudi pri načrtovanju plinskih terminalov v
Tržaškem zalivu, skrbi pa jo krška jedrska elektrarna. Vsa tovrstna vprašanja na območju severnega Jadrana bodo reševali skupaj, napoveduje D'Alema. Zaščitni zakon bo čimprej uresničen, in to tudi s pomočjo slovenske narodne skupnosti v Italiji, je zagotovil minister z dobršno mero optimizma, pri čemer je Rupel dodal, da ne gre za probleme, "ampak za izzive". Predsedniku slovenske vlade Janezu Janši je italijanski minister za zunanje zadeve obljubil široko podporo pri predsedovanju Evropski uniji v prvi polovici naslednjega leta. Slovenski premier je z zadovoljstvom sprejel tudi predlog za poglobitev stikov med ministrstvi italijanske in slovenske vlade za učinkovitejšo zagotovitev ekoloških standardov v severnem
Jadranu. Predsedniku republike Janezu Drnovšku pa je v imenu italijanskega predsednika Gior-gia Napolitana predlagal spravno srečanje predsednikov sosednjih držav, s katerim bi simbolično presegli zgodovinska nasprotja med narodi in odprli "novo sezono političnega sodelovanja". Drnovšek je zamisel podprl ter hkrati opozoril na skrbno in temeljito pripravo dogodka.
Obisk italijanskega ministra in niz srečanj, ki puščajo za sabo spodbudne vtise, sta zaorala globoko ledino, čeprav v vsedržavnih italijanskih medijih o tem nismo zasledili niti besedice. Sedaj pričakujemo, da se bodo obljube, obveze in zagotovila visokih predstavnikov tudi pretvorili v konkretna dejstva.
DD
Predsednika SKGZ in SSO Rudi Pavšič in Drago Štoka (foto DPD)
Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno-gospodarska zveza
Pismo krovnih organizacij zunanjima ministroma
SpoštovaniMassimo Dilema, Minister za zunanje zadeve Republike Italije
Spoštovani Dimitrij Rupel, Minister za zunanje zadeve Republike Slovenije
Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij sta že ob številnih priložnostih poudarila pomen dobrososedskih odnosov med Slovenijo in Italijo, ki jih gre še ojačiti in izboljšati še posebej s podpiranjem raznih oblik čezmejnega sodelovanja in vseh načrtov, ki aktivno soudeležijo obe jezikovni manjšini. Skorajšnja odprava Schengenske meje predstavlja v tem smislu odločilen korak, ki bo ponujal nove razvojne priložnosti tudi za obe manjšinski skupnosti - Slovence v Italiji in Italijane v Sloveniji - ki sta že od nekdaj stopili na pot stvarnega sodelovanja s skupnimi projekti in dogovorjenimi pobudami. Čezmejno sodelovanje in skupni projekti obeh manjšin ob meji sta prepričano podprli tudi deželna uprava FJK in slovenska vlada.
SKGZ in SSO negativno ocenjujeta obračun minule zakonodajne dobe v italijanskem parlamentu in delo prejšnje italijanske vlade, ki
ga je označevalo neizvajanje zaščitnega zakona. Zaradi tega so toliko večja pričakovanja s strani Prodijeve vlade, od katere si pričakujemo, da se čimprej loti celovitega in dokončnega reševanja problemov slovenske manjšine v Italiji.
V nadaljevanju predstavljava nekatera odprta vprašanja, ki so posebej pomembna za slovensko narodno skupnost v Italiji:
Zakon 38/01:
1. Pričakovati je, da bo italijanska vlada posredovala predsedniku republike (slednji je pristojen za izdajo predsedniškega odloka) dokument, ki zarisuje območje izvajanja zaščitnega zakona (seznam občin, kjer je zgodovinsko prisotna slovenska narodna skupnost), tako kot ga je sprejel in nato še dopolnil paritetni odbor.
2. Finančne dotacije italijanske države za slovensko manjšino so že 15 let nespremenjene, kar je dejansko povzročilo	občutno zmanjšanje njihove realne vrednosti. Potrebno je, da pride do posodobitve finančnih dotacij za slovensko manjšino in da se uvedejo tisti meha-
videmsko pokrajino, bo potrebna okrepitev operativne strukture (trenutno je na voljo le pol ure dnevnega televizijskega programa). Kritično je stanje tudi glede zaposlenih na programskem oddelku, saj
nizmi, ki naj višino sredstev sproti prilagajajo.
3. Italijanska vlada naj prepričano nadaljuje z izvajanjem vseh tistih določil zaščitnega zakona, ki niso vezana na določitev teritorija.
4. V novem volilnem zakonu naj bodo zaobjeta določila, ki naj zajamčijo zastopanost slovenske narodne skupnosti v italijanskem parlamentu.
5. Ob obnovi konvencije z RAI, ki bo predvidevala tudi
v zadnjih letih ni prišlo do nadomeščanja osebja, ki se je upokojilo. Programski oddelek je izgubil upravno avtonomijo, ki jo gre nujno ponovno pridobiti z imenovanjem ravnatelja.
6.	Primorskemu dnevniku in manjšinskima tednikoma oz. periodičnemu tisku je potrebno zagotoviti primerna finančna sredstva, ki naj upoštevajo njihovo vlogo in specifiko. Rešitev gre poiskati
v spremembi zakona o založništvu.
7. Projekt dvojezične šole v Špetru (edina v videmski pokrajini), ki se je rodila kot privatna šola v 80. letih in je bila podržavljena z zaščitnim zakonom 38/01, gre nadaljevati in nadgraditi z uvedbo poučevanja slovenskega jezika za dodatno triletje (nižja srednja šola). To bo dijakom omogočilo, da pridobijo vsaj minimalno jezikovno znanje, ki jim lahko omogoči ohranitev in utrditev materinega jezika.
8. Dekret Scajola, ki je s posiljevanjem smisla zaščitnega zakona uvedel izključno enojezične osebne izkaznice, gre preklicati.
Zakon 482/99:
Zakon 482/99 sloni na treh glavnih stebrih: a) raba manjšinskih jezikov v javni upravi, b) poučevanje jezikov v javnih šolah, c) dostop do državne televizije. Med pomanjkljivostmi zakona 482/99 gre poudariti pomanjkanje finančnih sredstev za organizacije. Predlagamo dodatno financiranje v višini 2,5 milijona evrov letno, ki naj bo namenjeno organizacijam (telesom) za koordinacijo in predloge", ki jih zakon izrecno omenja. Zadnji finančni zakon je hudo oklestil finančno dotacijo zakona 482/99, kar je politično nerazumljivo in neupravičeno. Zato italijansko vlado pozivamo, da zakonu čimprej vrne odvzeta finančna sredstva.
Ratificiranje Evropske listine o deželnih in manjšinskih jezikih:
Med prioritetami nove zakonodajne dobe gre to točko obravnavati z največjo nujnostjo. Italijanski parlament namreč še ni ratificiral Evropske listine o deželnih in manjšinskih jezikih Sveta Evrope. Prejšnja vlada je predstavila zakonski predlog, ki ga je sprejela poslanska zbornica, medtem ko ga je pristojna komisija senata preložila. Zato, da se pospeši postopek ratificiranja, predlagamo ponovni prevzem zakonskega osnutka, ki ga je bila sprejela poslanska zbornica (v Senatu s številko 2545). Ratificiranje Evropske listine o deželnih in manjšinskih jezikih, ki je bila sprejeta v Strasbourgu 5. novembra 1992 in je stopila v veljavo 1. marca 1998, predstavlja eno od zaključnih dejanj v sklopu obvez italijanske države na področju varstva jezikovnih manjšin. SKGZ in SSO torej pozivata k naglemu prehodu v senat in k dokončnemu ratificiranju.
Statut FJK:
Smatramo za pomembno, da italijanski parlament potrdi (z dvojnim branjem) novi statut Avtonomne dežele FJK, v katerem so predvidene tudi pomembne novosti, ki zadevajo slovensko manjšino in druge manjšinske jezikovne skupnosti.
Rudi Pavšič, predsednik SKGZ Drago Štoka, predsednik SSO
18. januarja 2007
Kristjani in družba
NOVI
GLAS
Molitvena osmina za krščansko edinost
Teden krščanske edinosti
prihodnost. Vsi člani različnih krščanskih skupin so poklicani, da pomagajo vsem prizadetim. V tem vidijo poklicanost Cerkva v skupni pomoči, ki lahko pokaže na edinost Cerkva. Kakor je nekoč dejal anglikanski škof Desmond Tutu,
da je apartheid izziv za razdeljeno Cerkev, tako je danes Aids izziv za vse kristjane. Kristusov duh, ki deluje v različnih Cerkvah ali skupnostih, nas usposablja, da se sklonimo k ljudem v potrebah in tako preko trpljenja obnavlja edinost kristjanov, tudi preko bolečega izkustva. Južnoafriški kristjani se zavedajo, da so razdeljeni v različne Cerkve in da obstajajo znamenja te delitve, ki so nastala pred več stoletji na povsem drugem delu sveta in so jih oni podedovali. Kristjani v Umlazi so začeli
razmišljati o skupni
krščanski poti, ki vodi do trpečega človeka.
Gluhonemi ozdravljenec je mogel slišati Jezusovo besedo in je nato mogel povedati in oznaniti, kar je doživel po Jezusovem usmiljenju, in tako postal priča čudežnega dejanja. Podobno naj bi bolni in trpeči zaradi Aidsa čutili medsebojno krščansko pomoč in solidarnost ter tako pričevali za krščansko edinost.
JM
Vsako leto med 18. in 25. januarjem obhajamo molitveno osmino za krščansko edinost. Že tri desetletja pripravljajo osnutek molitvene osmine razne ekumenske skupine po svetu, ki združujejo katoličane in pripadnike	drugih
krščanskih Cerkva ali skupnosti. Osnutek za letošnjo molitveno osmino je pripravila ekumenska skupina iz Umlazi blizu Durbana v Južnoafriški republiki.
Geslo	molitvene
osmine za leto 2007 je vzeto iz Markovega evangelija in se glasi: "Gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo" (Mr 7, 37). Iz teh besed sledi povabilo vsem krščanskim Cerkvam in vernikom, naj molimo in skupaj si przadevamo za edinost in se hkrati povežemo v odzivanju na trpljenje ljudi. Jezus je ozdravil človeka, ki je bil gluh in nem. Evangelijski dogodek nam govori o božjem Jezusovem usmiljenju in ozdravljenju človeka, ki je naposled slišal in govoril oz. slišal o čudovitih
pandemije Aidsa. Zato so želeli ekumenski delavci izraziti solidarnost s trpečimi in jim ponuditi vso potrebno pomoč, da se zlasti mladi izvlečejo iz tega obroča trpljenja in pomanjkanja izobrazbe in zaživijo bolj perspektivno
Gospodovih delih in jih z vso močjo oznanjal. Tako Kristus ozdravlja svojo Cerkev, da spet sliši in posluša Njegov glas ter more oznanjati Jezusov evangelij vsem ljudem. Posebej še tistim, ki so v stiski ali v trpljenju. Južnoafriška ekumen-
ska skupina je tu razmišljala o težkih razmerah prav v Umlazi, predmestju Durbana, kjer je večinsko črnsko prebivalstvo in je v preteklosti trpelo zaradi apartheida in tudi sedaj živi v revščini, brezposelnosti, emarginaciji, zlasti trpi zaradi
GORICA
| Maša ob 25-letnici smrti nadškofa Petra Cocolina
"Edinost ni utopija, ampak resnično upanje"
Kljub globokim ranam, ki so še vedno prisotne med različnimi narodi na naši zemlji, ima Cerkev pomembno nalogo pri spodbujanju sprave in miru. Dokazati mora, da sestavljajo Italijani, Slovenci in Furlani eno in edino cerkveno skupnost, ki mora biti vzor tudi civilni družbi, kajti "edinost ni utopija, ampak resnično upanje." To je bila ena najmočnejših misli, ki jo je tržaški škof msgr. Evgen Ravignani izrazil med homi-lijo pri slovesnem bogoslužju ob 25-letnici smrti go-riškega nadškofa Petra Cocolina v goriški stolnici v četrtek, 11. januarja. Obreda so se poleg velike množice, ki je pela in molila v goriških jezikih, udeležili prefekt Di Lorenzo, župan Brancati in podpredsednica pokrajinske uprave Demar-tin. Glavni mašnik, nadškof Dino De Antoni, je na začetku
povedal, da je pravilno in primerno, da "ljubimo, čuvamo in posredujemo" spomin na pastirja, ki je s svojim življenjem počastil to zemljo. Zahvalil se je somaševalcu msgr. Ra-vignaniju, ki zgledno nadaljuje apostolsko zavzetost msgr. Cocolina, ki je vodil tržaško Cerkev v dveh letih pred škofom
Bellomijem. Še vedno se živo spominja 11. januarja pred 25 leti, je v homiliji povedal msgr. Ravignani, saj ga je tisti dan močno pretresel. Nadškof Peter je bil očetovski, ljubezniv in nežen; z veliko občutljivostjo je iskal ljudi, ki so se izgubili, da bi jim z objemom vrnil življenje, v tišini se je znal pribli-
žati trpečim in tistim, ki so izgubili upanje. Cenili in spoštovali so ga mladi, duhovniki in laiki: v prvih je videl mladost Cerkve, ki se obnavlja; z drugimi je delil čas pomembnih izbir po drugem vatikanskem koncilu; tretjim je dal novo vlogo in jih pritegnil, da so se čutili soodgovorne za to, kar se dogaja sredi Božjega ljudstva. Doživel je tudi grenke trenutke nerazumevanja in sporov, tudi na Tržaškem, saj je tam bilo stanje "zapleteno in težko". Veliko si je prizadeval za edinost med ljudmi, je poudaril msgr. Ravignani, saj je bil človek naše zemlje. V duhu bratstva in dialoga je iskal poti, da bi nas razlike ne delile, ampak bile za vse vir bogastva. Veliko je naredil tudi za razvoj misijonov, saj je bil trdno prepričan o tem, da Cerkev brez misijonske razsežnosti ni prava Cerkev. "Ta škof," je sklenil pridigar, "nas je imel rad. S Kristusovim srcem, vedno!"
DD
Komentar
Kdaj kdo govori v imenu Cerkve?
To vprašanje se zastavlja velikokrat, čeprav je lahko postavljeno tudi v drugačni obliki. Ko govorimo, najprej govorimo v svojem imenu in šele potem vimenu koga drugega.
Če spregovori predsednik kakega društva, najprej spregovori v svojem imenu in šele potem razgrne probleme ali odpre pogovore o društvu samem, saj on najprej pove, kako on vidi določene stvari pri društvu samem. To so običajno njegovi pogledi, ne pa nujno tudi pogledi članov društva. S pogovorom pridemo do spoznanja, kakšni so skupni problemi in kateri so problemi posameznika, ki je član tega društva.
Nekaj podobnega se dogaja tudi v Cerkvi. Vse prevečkrat se reče: »Cerkev govori.« Pri poročilih slišimo, da je ta in ta govoril v imenu Cerkve...
Najprej moramo razčistiti vprašanje: »Kdo govori v imenu Cerkve in kdaj?« Če se kdo skli-
zadeve. (Koliko napak je bilo na tem področju storjenih v našem zamejstvu!)
Krščanski politiki velikokrat doživljajo »hladen tuš« tudi s cerkvene strani. Velikokrat pričakujejo, da jih bo Cerkev podprla, pa jih ne. To se dogaja predvsem tedaj, ko je v ospredju problem, pri katerem ne gre samo za etično (moralno) načelo, ampak je v ozadju izrazit politični namen.
Pri vsakem političnem delovanju je odgovorna tista oseba, ki je nosilec neke politične funkije, ne glede, kateri stranki pripada kot tudi ne glede na to, kakšno je njeno prepričanje. Odgovornost tokrat nosi oseba sama!
Cerkev je dolžna zaščititi politika samo tedaj, če seje ta najprej posvetoval s cerkvenim vodstvom in po posvetu zagovarjal stališča, ki mu jih je Cerkev svetovala. Zastavlja pa se zopet vprašanje, ali je to dobro. Nekateri vztrajajo pri stališču, da je takšno početje za
cuje na cerkveni dokument, še ne govori v imenu Cerkve. V imenu Cerkve govorijo poleg papeža samo škofje in tisti, ki so jih ti pooblastili.
Ko se kak politik sklicuje na cerkveni dokument, je to lahko v laični družbi problematično. Njegova naloga je, da se vsekakor seznani s cerkvenimi dokumenti, ki bi jih vključil v razpravo, če ti potrjujejo cerkveno stališče, je to pravilno. Cerkev pa se lahko postavi samo na stališče, da je ta in ta stvar zanjo, po njenem učenju, sprejemljiva ali nesprejemljiva. Če pa bi se Cerkev vtaknila v področje organiziranosti kake vlade kot tudi v politične odločitve, bi bilo narobe, ker tja se ne sme vtikati. To namreč bi pomenilo, da je tokrat Cerkev prestopila mejo, ki je postavljena v načelu ločitve Cerkve od države. Prav to načelo obema, Cerkvi in državi, zagotavlja nevmešavanje v njune notranje organizacijske in tudi kadrovske
Cerkev nespametno, ker bi s tem Cerkev lahko prestopila meje svoje pristojnosti in s tem šla v klasičen primer klerikalizma. Takšne primere poznamo tudi v našem okolju v polpreteklem času, ki pa nam niso bili ne v čast in še manj v korist!
Cerkev mora ostajati na svojem področju, to sta področji vere in morale - in se ne sme vmešavati v področje upravljanja, ki je v lasti oblasti. Dolžna je povedati, svoje mnenje, se z oblastjo dogovarjati, nima pa Cerkev pravice vtikati se v organizacijo in strukturo države same. Vsako državo vodi politika vladajočih strank. Ta mora imeti svojo avtonomijo, kot jo mora imeti pri vodenju Cerkve tudi Cerkev.
Vse te poglede imamo velikokrat zamegljene, pa vendar so izrednega pomena, saj se dotikajo občutljivih področij, odražajo pa obenem kulturo politike, v danem okolju.
Ambrož Kodelja
3. NAVADNA NEDELJA
Neh 8,2-4a. 5-6. 1, 1-4; 4, 14-21
-10; Ps 19; 1 kor 12,12-30; Lk
Molitvena osmina za edinost kristjanov doseže z nedeljo, 21. januarja, središče osmine in našega hrepenenja po ljubezni do Boga in do vseh ljudi, še posebej do kristjanov, saj smo še precej razdeljeni.
Zato nas tudi letošnji Gospodov dan drami in spodbuja k edinosti, za kateroje Jezus molil tik pred aretacijo in smrtjo. Ze prej oz. celo življenje je priporočal edinost med učenci najprej. Edinost pa je samo po Jezusu in v Jezusu. Temelji namreč na ponižni ljubezni. Zato umiva noge drugim. Jezus je dal zgled (Jn 13,4nss). Seveda ni skrival, zagrinjal zla (1 Pt 2, 16). Saj je Judu Iškarijotu ostro očital izdajo, toda tako da apostoli niso mogli razbrati, na koga je mislil, ko je govoril o izdajalstvu (Jn 13,28); nanje vse pa je legel sum, ki je zastrupil prijateljsko ozračje pri zadnji večerji (v. 21). Računal je tu-
di na reakcijo Simona-Petra, ki je pozneje dejansko prišla na dan, ko je z mečem udaril po uhlju služabnika velikega duhovnika (Jn 18, 10-11). Jezus je izkusil tudi sam stisko, ki jo je napovedal tudi apostolom (Jn 16, 31-33). Vendar pove, da je z njim Oče, ki ga bo rešil v vstajenje (v. 32).
Jezus daje učencem novo zapoved: ljubijo naj se med seboj! "Potem bodo vsi spoznali - govorili, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen" (Jn 13, 34-35).
Prvo berilo, ki je iz Nehemijeve knjige, je lepo izbrano tudi za naš čas. Opisuje namreč vnemo in gorečnost za vero, za postavo, pokončnega laika, ki je voditelj Izraelskega ljudstva v Babilonskem izgnanstvu. Dela pa družno s pismoukom in duhovnikom Ezro.
Narod je bil Nabukodonozor skoraj popolnoma uničil. Še pred njim si ljudje niso opomogli. Napadi na Judejo in celotno Palestino in zlasti na Jeruzalem in tempelj, ki sta bila središči obstoja in delovanja, tako verskega kakor političnega Judov, so že prej zamajali Asirci 1. 722/721 pr. Kr. Najhujše pa je prišlo po Babiloncih 1. 587pr. Kr.
Nehemija in Ezra sta začutila nujnost pozidave Jeruzalema in templja v njem. To je tudi podoba današnjega iskanja edinosti v veri in nravi po kristjanih, ki smo še vedno potrebni skupnega nastopa za edinost vseh, kakor je Jezus priporočal apostolom in po njih vsem verujočim (Jn 17). Dandanes je to problem in skrb vseh vernih ljudi po celem svetu. Zato obhajamo teden edinosti.
Nehemija in Ezra sta stavila vse na postavo, na Sveto pismo. V omenjenih možeh gledamo tudi naše žene in može, ki se trudijo za edinost vseh. Sledijo vabilu Cerkve k molitvi za edinost vseh v Kristusu. V tednu edinosti beremo iz Svetega pisma in veliko molimo v ta namen. Temu lahko rečemo tudi, da molimo in delamo za božje kraljestvo.
Nehemija bere ljudem Božjo besedo do poznega popoldneva. Ljudstvo posluša spodbudo za versko življenje, ki je podlaga za obstoj in napredek. Obžalujejo grehe, zlasti odpad od Boga. Sklenejo pa javno pred vsemi poboljšanje. Sele nato se lotijo pozidave mesta in templja, ker so prepričani, da jih bo Bog v vsem podprl. To je tudi današnji problem. Zaradi tega se zav-
zemajmo za vero, za branje in premišljevanje Svetega pisma, za zanimanje, branje in širjenje našega slovenskega katoliškega tiska. Ta spada v vsako slovensko družino, tudi in še najprej naš tednik Novi glas in knjige Goriške Mohorjeve družbe.
Skušajmo posredovati vsem našim ljudem kleno domačo besedo, ki ostane kot žlahtno vino, kakor domač kruh.
Nehemijeva knjiga omenja, kako je vse ljudstvo ob poslušanju postave jokalo. Saj Božja beseda zna nagovoriti človeka in ga navdušiti za vse, kar je dobro in lepo.
Tudi molitvenik v našem materinem jeziku je dragocen. In pesmarice tako posvetne kakor verske.
Pri današnjem psalmu ponavljamo odpev: "Gospod, tvoje besede so duh in življenje". Psalm pa poje: "Gospodova postava je popolna, poživlja dušo. Gospodov strah je čist. Gospod je moja skala in moj rešitelj" (Ps 19, 8.10.15). Silen poziv k edinosti nam prinaša drugo berilo. To je delo Svetega Duha, ki je sila, ki druži in rešuje (Heb 4, 12).
Molitvi za edinost dodajmo molitev za vero.
NOVI
GLAS
Kristi ani in družba
18. januarja 2007
Pismo misijonarja Ivana Bajca iz Afrike	Škandal pretresa poljsko Cerkev
"Več kot pol Samo za iskanje življenja sem tu" resnice gre
Spoštovani gospod urednik!
Spet so pred nami božični prazniki in novo leto. Ponovno je to zame klic, naj vam vsaj z nekaj novicami pokažem, da v resnici še velikokrat mislim na vas, čeprav nas čas vedno bolj oddaljuje. Preteklega 22. oktobra je bilo že 30 let, odkar sem prišel na Slonokoščeno obalo. Kar nekaj več kot polovico življenja sem že preživel tukaj. Naj bo Bog zahvaljen tudi za to! Kaj se je v tem letu dogajalo pri nas? Najprej seveda naše redno pastoralno delo z obiski krščanskih skupnosti po vaseh, raznimi duhovnimi obnovami, predvsem za katehumene in s tečaji za katehiste in druge odgovorne v župniji. Ugotavljamo, da je v naših cerkvah le vedno več ljudi.
V cerkev sicer ljudje hodijo, težje pa se odločijo za resno krščansko življenje, ki bi jih pripeljalo do krščanskega obnašanja v vsakdanjem življenju in do resnega zakramentalnega življenja. Tudi pri otrocih, ki se v precejšnjem številu sukajo okrog nas, je težko napraviti ta premik.
Naša škofija je bila letos zaznamovana z odhodom našega škofa, ki je postal nadškof v nadškofiji Gagnoa, od koder je doma. Še vedno ostaja naš metropolit. Sedaj pričakujemo imenovanje novega škofa, kar naj bi se zgodilo že pred Božičem. Eden tukajšnjih duhovnikov pa je bil imenovan za škofa v novoustanovljeni škofiji blizu Abidjana. Menda je v tisti škofiji okrog 800.000 prebivalcev, od tega kar 40% katoličanov. V naši škofiji jih ni niti 10%. Med domačini, ki so tu v veliki manjšini, je malo katoličanov. Priseljenci, ki prihajajo s severa, veliko iz Sahela, pa so še vedno v veliki meri pogani. Veliko je
med njimi tudi muslimanov in pripadnikov raznih protestantskih sekt. Sicer pa so to ekonomski priseljenci in jih zanima le denar. Bog in vera sta zanje le dve sredstvi med drugimi, ki naj bi jim pomagali obogateti, in predvsem kot sredstvi, ki naj bi jih obvarovali pred nesrečami in odstranjevali ovire na njihovi poti. Nekateri oznanjajo prav takšno vero in takšnega boga in ne brez uspeha.
Kaže, da je vabljiva stvarnost tega sveta, čeprav marsikdaj le namišljena, le privlačna za veliko ljudi.
Ze štiri leta je Slonokoščena obala razdeljena na dva dela. Na južni del, kjer vlada bolj ali manj zakonita oblast, in na severnega, kjer vladajo uporniki. Vojaki mednarodne vojske jim preprečujejo, da bi se stepli. Posledice bi bile gotovo hude. Že lani oktobra bi morali tu izvesti splošne volitve. V danem položaju je bilo nemogoče. Vse so preložili za eno leto. Položaj pa se v tem času ni bistveno spremenil. Spet pravijo, da naj bi se to zgodilo čez eno leto. Zdi se, da nekaterim to ustreza. Pač ribarjenje v kalnem. Velika večina ljudi pa zaradi tega trpi. Revščina je vedno večja, posebno na nekaterih področjih. Vedno več je bolezni in ljudje umirajo vedno bolj mladi. Kljub vsemu življenje gre naprej. Bog še ni obupal nad človeštvom. Znova in znova nas rešuje.
Tudi letos bomo za Božič v veselju praznovali prihod našega Odrešenika.
Naj bo z njegovim prihodom blagoslovljeno vse naše življenje in njegova luč naj razsvetljuje vsa naša dejanja!
Lepo se vam zahvalim za vaš časnik Novi glas. Tukaj ga z veseljem beremo.
Naj vas Bog še naprej blagoslavja in vam daje moč in pogum za nadaljevanje. Lep pozdrav!
Ivan Bajec
Pod tem naslovom bi lahko spregovorili o škandalu, ki pretresa poljsko Cerkev in te dni polni strani svetovnega časopisja. Papež Benedikt XVI. je tik pred novim letom msgr. Stani-slavva Wiel-gusa imenoval za varšavskega
nadškofa, ko se je zapletlo.
Krajevni časopisi so nadškofa obtožili, da je bil sodelavec nekdanje tajne komunistične policije, objavili so tudi dokumente, ki naj bi verodostojno pričali o tem, kako je msgr.VVielgus kot mladi duhovnik sodeloval s komunistično tajno policijo, da je lahko študiral v tujini. Zaradi polemik je msgr. VVielgus odstopil, Vatikan je njegov odstop sprejel, a medijski linč se še ni polegel.
Papež Benedikt XVI. je v nedeljskem tradicionalnem govoru posebej nagovoril poljske romarje in izrazil upanje, da "bo dal Bog poguma vsem, ki so v težavah in iščejo resnico". Škandala pa ni izrecno omenil. Poljski škofje pa so medtem v pastoralnem pismu, ki so ga minulo nedeljo prebrali duhovniki po vsej državi, vernikom sporočili, da se poljska Cerkev ne boji resnice o svojih ljudeh in jo bo poiskala, saj so ustanovili posebno komisijo, ki bo preverila preteklost vseh poljskih škofov. V pismu so poljski škofje še zatrdili, da bo poljska Cerkev razkrila vso resnico o morebitni vpletenosti svojih dostojanstvenikov v vohunjenje v času komunizma. Izrazili pa so tudi priznanje VVielgusu za njegov odstop in dodali, da ni primerno soditi nekoga, ki je Cerkvi dolga leta zvesto služil.
Msgr. VVielgus pa je minulo soboto zatrdil, da v svoji izjavi papežu in Cerkvi ni lagal o svoji preteklosti. S tem se je odzval na petkovo kritiko apostolskega nuncija na Poljskem Jožefa Kowalczyka, ki je dejal, da je škof Vatikanu s tem, ko mu ni povedal za svoje sodelovanje s tajno policijo, prikrival resnico. O tem je VVielgus Kowalczyku decembra lani tudi podal uradno izjavo, ki jo je nuncij nato posredoval Vatikanu.
Msgr. VVielgus vztraja, da papežu ni lagal. V omenjeni izjavi je namreč dejal, da med srečanji in pogovori s tajno policijo in obveščevalnimi službami, ki se jim ni mogel izogniti, ni nikoli govoril proti Cerkvi niti ni nikoli naredil ali rekel ničesar proti duhovščini ali laikom.
Pri vsej tej zgodbi je žalostno predvsem to, da si Cerkev zagotovo ni izmislila komunističnih tajnih policij in nikjer, tudi na Slovenskem ne!, se še ni pripetilo, da bi kak pripadnik kake komunistične tajne policije odgovarjal za svoje delo. Ko postane krvnik žrtev in obratno! Gotovo pa je, da nismo mi poklicani, da sodimo ljudi za dejanja v tistih težkih časih, ki imajo posledice še danes, žalostne in težke, kot vedno, ko gre za totalitarne režime.
JUP
Pravoslavni Božič
Ruski patriarh zadovoljen z razcvetom pravoslavne Cerkve
Patriarh ruske pravoslavne cerkve Aleksij II. je na predvečer pravoslavnega Božiča izrazil zadovoljstvo z vse večjim številom vernikov te cerkve in pozval k miru na Bližnjem vzhodu. Vse več ljudi se vrača k veri svoje domovine, v cerkvah bogoslužje opravljajo ljudje vseh starosti, na milijone posameznikov pa bere duhovna besedila in se udeležuje verskih aktivnosti, je po navedbah ameriške tiskovne agencije AP dejal Aleksij II. Ruska pravoslavna cerkev tako kot nekatere druge pravoslavne cerkve, med njimi srbska, praznujejo Božič 7. januarja. Cerkveni prazniki se namreč še vedno odvijajo po julijanskem koledarju in ne po gregorijanskem, ki ga je prevzel ostali del sveta. Cerkev v Rusiji vse od padca uradno ateistične Sovjetske zveze doživlja pravi razcvet.
Danes naj bi, denimo, štela več kot 27.000 duhovnikov in 700 samostanov na območju nekdanje države.
Ruski pravoslavci so v sovjetskih časih sicer opravljali bogoslužje, a le pod izredno strogimi omejitvami. Poleg tega je
veliko vernikov menilo, da je pravoslavna cerkev s sedežem v Moskvi le podaljšana roka Kremlja, zato so ustanovili
svojo lastno rusko pravoslavno cerkev zunaj Rusije. Toda ločini sta se pobotali leta 2006, maja letos pa naj bi podpisali
uradni dogovor o ponovni združitvi.
Aleksij II. je to odločitev pozdravil in jo pospremil z besedami, da se "enotnost in vezi, ki so bile prelomljene zaradi tragičnih dogodkov pred 80 leti, danes znova obnavljajo, v tem pa se kaže prijaznost Boga".
Patriarh je ob tem izrazil tudi globoko skrb zaradi napetosti na Bližnjem vzhodu. "Tragični dogodki v Sveti deželi so povzročili veliko bolečine v srcih vseh vernikov. Tam, kjer so angeli pred 2000 leti razglasili 'slavo Bogu in mir na Zemlji', se danes preliva kri nedolžnih ljudi," je bil slikovit Aleksij II. Ob tem je spomnil tudi na srbsko pravoslavno cerkev, pri čemer je srbske vernike pozval, naj premostijo "nesmiselne" notranje razprtije, Srbe na Kosovu pa, naj ostanejo trdni v času napetosti.
Večerna maša pred Božičem je potekala v Novem Jeruzalemu, samostanu iz 17. stoletja okoli 20 kilometrov zunaj Moskve, udeležil pa naj bi se je tudi ruski predsednik Vladimir Putin, še navaja AP.
Kratke
Svetovni dan bolnikov 2007
Naslednji svetovni dan bolnikov bomo v katoliški Cerkvi praznovali 11. februarja 2007. Osrednja slovesnost, ki bo posvečena vprašanjem pastoralne in duhovne skrbi za neozdravljivo bolne in ga pripravlja Papeški svet za pastoralo zdravja, bo potekala v Seulu na Koreji. Sveti oče Benedikt XVI. bo v ta namen pripravil tudi posebno poslanico.
Praznovanje se bo začelo v petek, 9. februarja 2007. Izbrana tema bo predstavljena v antropološkem in teološkem pogledu. Sobota, 10. februar 2007, bo namenjena vlogi pastoralnih delavcev pri skrbi za neozdravljivo bolne, v nedeljo, 11. februarja 2007, pa bo poudarek na bogoslužnem praznovanju.
V Cerkvi na Slovenskem bo glavna slovesnost potekala v narodnem svetišču pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Sv. mašo bo daroval koprski pomožni škof, msgr. dr. Jurij Bizjak.
Dodatne informacije dobite pri dr. Jožetu Štupnikarju, narodnem ravnatelju za pastoralo zdravja pri SŠK, e-pošta: joze.stupnikar@guest.arnes.si.
Razstava Umetniki za Karitas v Ljubljani
V četrtek, 11. januarja, je bilo v Galeriji Družina v Ljubljani, Krekov trg 1 odprtje prodajne razstave Umetniki za karitas. To je tretja postaja na potovanju prodajne razstave likovnih del, ki so nastala v 12. likovni koloniji Umetniki za karitas. Razstavo bo odprl dr. Janez Gril, s pesmijo je večer obogatil kvintet Ventus pod vodstvom Nadje Bratina. Prodajna razstava bo odprta do 2. februarja 2007.
XII. mednarodne likovne kolonije Umetniki za karitas so se udeležili: Jože Bartolj, Simon Jugovič Fink, Biserka Komac, Susanne Kortan Gimbel, Helmut Kortan, Janko Orač, Brane Šuster, Rafko Terin in Valentina Verč. Za en dan se je udeležencem pridružilo še 70 drugih slikarjev in kiparjev. Skupaj je bilo darovanih 130 likovnih del, od katerih jih je 49 že prodanih v prvi prodajni razstavi na Dvorcu Zemono pri Vipavi in drugi v Galeriji Ars v Gorici.
Kolonija je potekala na Sinjem vrhu nad Ajdovščino avgusta lani pod geslom: “Naredite iz vašega doma in vaše družine drugi Nazaret, kjer vladajo ljubezen, mir, veselje in edinost, kajti ljubezen se začenja doma (bi M. Terezija). Izkupiček prodanih del gre v sklad Nazareška hišica, ki je namenjen pomoči mladim družinam pri reševanju stanovanjske problematike.
Dogodek v Rimu
Vedno je prijetno, ko daleč od doma srečamo domače ljudi, toliko lepše pa je, ko z njimi preživimo nekaj ur v skupnem veselju in zabavi. Tako je bila za vse Slovence v Rimu nedelja lO.decembra res lep dan. Srečali smo se že zjutraj v zavodu Slovenik, kjer smo po zajtrku poslušali predavanje pJaneza Srake DJ, ki že dolgo let dela na Radiu Vatikan. Govoril je o odnosih med Slovenijo in Svetim sedežem in o tem, kako
gleda Vatikan na delovanje Cerkve v Sloveniji. Poudaril je mnoge močne in šibke točke, ki jih mora slovenska Cerkev upoštevati, ko gleda na svojo rast in na rast svojih vernikov. Odgovoril je na mnoga vprašanja in povedal tudi marsikaj zanimivega glede svoje dolgoletne rimske izkušnje.
Po kosilu in počitku je bilo na vrsti še presenečenje. Sv.Miklavž je namreč letos prišel celo do Večnega mesta in obdaril prav vse prisotne z mnogimi dobrotami. Z veseljem v srcu smo se poslovili in si voščili vesel in blagoslovljen Božič. / PS
"Spet sva lahko prijatelja"
“Na skupni poti” je naslov niza treh srečanj, ki jih Komisija za pastoralo zakoncev in družine tržaške škofije prireja ob priložnosti drugega leta škofijskega pastoralnega načrta “Družina v luči božje besede" za obdobje 2005-2007.
Po uspelem prvem srečanju na temo načrtovanja družine, ki ga je vodila predsednica slovenskega Gibanja za življenje s. mag. Mirjam Cvelbar, bo drugo srečanje v nedeljo, 28. januarja 2007. Tokrat bosta zakonce nagovorila dr. Katarina Kompan Erzar in dr. Tomaž Erzar. Oba aktivno sodelujeta s Frančiškanskim družinskim inštitutom, katerega duša je p. Christian Gostečnik. Katarina Kompan je doktor psihologije in je pri inštitutu strokovni vodja, medtem ko je Tomaž Erzar doktor filozofije in krije vlogo direktorja izobraževalnih programov. Tržaška javnost ju že pozna, ker sta predavala na Dragi 2006.
Tema, ki se je bosta tokrat lotila, je vezana na odnos med možem in ženo in nosi zgovoren naslov “Spet sva lahko prijatelja”. Tudi to srečanje bo pri Šolskih sestrah pri Sv. Ivanu v ul. delle Docce 34 in se bo pričelo ob 14.30. Poskrbljeno bo za varstvo mlajših otrok, medtem ko bodo večji otroci lahko sledili vzporednemu programu kot pripravi na zaključno skupno družinsko sv. mašo.
Tretje in zadnje srečanje pa bo v nedeljo, 4. marca 2007, ko bo med nami mariborski pomožni škof msgr. dr. Peter Štumpf, ki bo zaključil to pobudo z razmišljanjem na temo “Družina: nevarna avantura ali varen pristan". / V imenu Škofijske komisije za pastoralo zakoncev in družine,Tatjana in Marijan Kravos.
• yi	NOVI
6	18.	januarja	2007	(jOIlSKS	GLAS
Iskrivi smeh na ustih vseh
Z Beneškim gledališčem komičen pogled v skrite kotičke duše
Kratke
Natečaj Jaslice pri nas
Sveta družina, štalca in pastirčki, ob njih pa običajno tudi smrečica z lučkami in okraski. Tradicionalne scenografije, ob njih pa povsem izvirne ideje in materiali ali prave mojstrovine
in obrtne spretnosti. Natečaj Jaslice pri nas doma je tudi letos naletel na velik uspeh. Na štmavrsko društvo Sabotin je prišlo 31 prijav, za kar je posebna strokovna komisija v dneh po Božiču obiskala vsako družino posebej. Na vsakem domu so komisarji imeli polne roke dela, saj so jaslice poslikali, posneli in si jih
pozorno
oceno
namreč
ogledali;
sestavlja
več
elementov, od prvega vtisa do kreativnosti, pa tudi mah, luči in gibanje so pod drobnogledom. Odgovorno delo komisarjev so opravili Maurizio Corsi, Betty Marušič in Irenka Ferlat. Letos so pobudo izpeljali dvanajstič, od začetnih domov vštmavru so tudi letos prišle na svoj račun družine v sosednjih krajih, Oslavju, Pevmi in Podgori, komisarji pa so se tudi tokrat podali čez Sočo, in sicer v samo Gorico.
Fotografski informativni bilten Kulturnega doma Gorica o sezoni 2005-2006
Pred kratkim je izšel Informativni bilten Kulturnega doma v Gorici - Sezona 2005/06 v fotografski obliki. Postal je že ustaljena tradicija v okviru delovanja Kulturnega doma in letošnja številka, poleg “trojezične” naslovne strani, vsebuje uvodne članke v slovenskem in italijanskem jeziku. Gre za fotografski pregled bogatega letnega dogajanja. Slike spremljajo tudi teksti, ki uokvirjajo delovanje, opozarjajo na pomembne obletnice in predstavljajo novosti v goriškem rostoru. Posebna pozornost je tokrat dodeljena 25-letnici Kulturnega doma z uvodniki predsednika SKGZ Rudija Pavšiča ter predsednika in ravnatelja doma Borisa Perica in Igorja Komela. Posebna Stranje dodeljena čestitkam ob jubileju (V. Brancati, M. Budin, M. Brulc, E. Gherghetta, L. Semolič, J. Malle (Celovec), M. Sukič (Monošter H), M. Marinčič, P. Jarc (Nova Gorica), V. Sivilotti, V. Kreslin itd.) ter predstavnikov sredstev javnega obveščanja (J. Paljk, A. Bellavite, R. Covaz, V. Compagnone, M. Apollonio, N. Cossar, D. Udovič itd.). Fotografski pregled sezone pa še posebej izpostavlja festival Across the border 2006, oz. glasbeni projekt “Preko-4-Oltre 2006”, "Koncertu na meji 2006” z južnoameriškimi ambasadorji salse Mercadonegro, ki je privabil na skupni trg obeh Goric preko 6 tisočglavo množico, komični gledališki festival v treh jezikih Komigo 2006, delovanje sprejemnega centra Gradina v Doberdobu itd. Bilten zajema vse sklope pestrega delovanja v raznih prostorih Kulturnega doma: od gledališča, glasbe, srečanj z avtorji, likovnih razstav, pa vse do otroške, šolske, športne in rekreativne dejavnosti. V sezoni 2005-06 je v KD potekalo skoro 250 kulturnih in drugih prireditev. Za izid biltena je poskrbel Upravni odbor KD v sodelovanju z zadrugo Maja in številnimi sodelavci.
Revija Isonzo Soča o Novi Gorici
Dvojna številka za skupnih 72 strani z eno samo vsebino, in sicer Nova Gorica. Mesto, ki je zrastlo po podpisu pariške mirovne pogodbe in predstavlja še danes za veliko večino Goričanov pravo neznanko. Malokdo zna povedati, kako deluje šolski sistem, kje se nahaja gledališče ali katere so športne dvorane. In ker je poznavanje podlaga za kakovostno sodelovanje, je razlaga za tako vsebino vsa tu; in pa seveda v poslanstvu revije Isonzo Soča, ki od nastanka objema goriško območje kot skupen večjezičen prostor; in ki jo zaradi dvojnega imena, pa ne samo zato, v marsikaterem goriškem kiosku radi skrijejo nekam v kot ali pod druge časopise. Po mnenju urednika Stasija se je pri Goričanih v zadnjem štiriletju nekaj le premaknilo, vendar predsodki ostajajo, zanimanje za dogodke v Novi Gorici je, pa ne kot bi si ga zaslužila. Tudi zato je tokratna revija izšla v isti nakladi kot prejšnje.
Svetovni slovenski kongres Konferenca za Italijo
Pogled nazaj in naprej
Foto DP
Darovi
Za misijonarja Danila Lisjaka: M.T. 120,00 evrov.
Za lačne otroke po svetu: N.N.
25.00	evrov.
Za Novi glas: Zora Kenda 5,00 evrov, Minini Zofija 5,00 evrov. Za Kulturni center Lojze Bratuž: ob 23. obletnici smrti
predragega očeta dr. Antona Kacina darujeta Marija in Metka 100,00 evrov.
Čestitke
Dobrodošla Marta in vse najboljše! Čestitke mami Damijani in očetu Robertu. “Komelvci”
Ko izzvenevajo božične melodije, ki nam polnijo srce z željo po boljšem in globljem življenju ob rojstvu našega Odrešenika, se nam zahoče podaljšati sladke naklepe tudi s ščepcem optimizma in kančkom blagodejnega smeha, ki vedri duha ob skorajšnjem srečanju z najbolj norim obdobjem v sončnem letu, s pustnim časom. In prav za uvod v predpustni čas sta si pred devetimi leti Kulturni center Lojze Bratuž in Zveza slovenske katoliške prosvete omislila niz veseloiger ljubiteljskih odrov z dovolj zgovornim naslovom Iskrivi smeh na ustih vseh. S tremi komedijskimi nedeljskimi popoldnevi (14., 28. januarja, 4. februarja) in enim četrtkovim gledališkim večerom (1. februarja), ko bodo na vrsti naj mlajši odrski ustvarjalci, bosta tudi letos KCLB in ZSKP odstrla zastor nad ljubiteljskim gledališkim ustvarjanjem naših zamejskih skupin. Ljubiteljski gledališki sok nas vselej preseneča s svojo sočnostjo, pristnim žarom in z nesebično predanostjo, ki jih ne moremo zaslediti v poklicnih gledališčih.
Uverturna predstava letošnje izvedbe Iskrivega smeha je bila v nedeljo, 14. januarja, ko so v veliki dvorani KCLB pred ne ravno zadovoljivim številom gledalcev igralci Beneškega gledališča Čedad, pod režijskim vodstvom
Na sedežu v Gorici se je sestal Upravni odbor Svetovnega slovenskega kongresa - Konferenca za Italijo. Sejo je sklical in vodil predsednik Marjan Terpin. Pregledali so opravljeno delo v preteklem letu, ki je bilo posvečeno zlasti iskanju možnosti za večje sodelovanje in iskanje razseljenih Slovencev po Italiji. Osrednja manifestacija Konference je bila proslava 15. obletnice osamosvojitve Slovenije v goriškem centru Lojze Bratuž konec junija.
Marjana Bevka, uprizorili izvirno komedijo Poletje gre h koncu, dramski prvenec domačina iz Špe-tra Marca Martini-ga, ki je k skupini pristopil pred tremi leti in tako začel odkrivati svoje korenine.
Duhoviti tekst, v katerem se humorno ožarjene zrcalijo vsakdanje stiske današnjega človeka zaradi stresnega življenja in velikih ter malih skrbi, se suče okrog psihiatra, ki bi bil raje politik ali kardinal kot pa zdravnik, in njegovih pacientov, ki se imajo za Napoleona, Julija Cezarja, Kleopatro in Marijo Terezijo, ter edine trezne osebe, psihiatrove asistentke, ki s križankami preganja svoje neznanje. Besedilo, odeto v barvitost beneškega narečja, je priredila Marina Cernetig, ki je v igri temperamentno odigrala vlogo stare učiteljice, celovito in čvrsto dramsko strukturo pa je literarni podlagi pridal režiser, čigar dolgoletno strokovno prizadevanje med beneškimi gledališkimi ljubitelji je bilo tudi tokrat razvidno iz dobrega kolektivnega nastopa. Igralci Michele
Poseben poudarek ji je dala prisotnost zunanjega ministra Dimitrija Rupla, junaka slovenske osamosvojitve generala Antona Krkoviča, slovenskega konzula v Trstu Jožeta Šušmelja, poslancev prvega sklica slovenskega parlamenta prof. Tomaža Pavšiča in Bruna Podversiča, močne delegacije Veteranov slovenske vojske s poveljnikom Srečkom Lisjakom na čelu ter seveda polna dvorana slovenskih ljudi. Lep uspeh je doživela tudi 1. Konferenca slovenskih gla-
Qualizza-dr. Mraz, Emanuela Cicigoi-asistentka Sofia Michel-le Soledad, Adriano Gariup-šofer Guido, Roberto Bergnach-občinski konsiljer Roman, An-na Bernich-farmačista Ljuba ter Marina Cernetig-stara meštra Marina so v prijetni razgibanosti igre slikovito in zavzeto poosebili svoje čudaške like in tudi z mimičnim poudarkom in učinkovitostjo gibov skušali čim bolje opisati njihove psihološke motnje. Ob minimalnih scenskih elementih in rekvizitih so replike zvenele tudi kot vprašanje, kje se začenja norost in kdo je pravzaprav nor. V predstavi sta sodelovala tudi Marco Martinig in Paolo Tomasetig kot
sbenikov iz sveta in Slovenije, ki je potekala v Novi Gorici in Gorici sredi septembra. Omembe vredno je zasedanje VI. rednega zbora Svetovnega slovenskega kongresa 1. julija 2006 v Števerjanu. Ob prisotnosti delegatov iz osmih držav (tudi iz Avstralije) so izvolili novo vodstvo in začrtali nadaljnje delovanje. Zbor je gostila Konferenca za Italijo. Navzoči so se pogovorili o nadaljnjem delu s posegi dr. Rafka Dolharja, Dina Del Medica, Franke Padovan in Mirka Humarja. Poleg sodelovanja z raznimi društvi in ustanovami ter delovanja v okviru skupne centrale SSK v Ljubljani bo osrednja priredi-
bolničarja, ki odpeljeta v bolnišnico zdravnika, potem ko je v blodnih mislih verjel, da je Kristus. Ob epilogu iz besed asistentke izvemo, da je psihiater v samostanu končno užival tisti mir, ki mu ga ni mogel posredovati poklic.
Publika je iskreno zaploskala Beneškemu gledališču, ki je v KCLB odigralo prvo ponovitev svoje nove produkcije -premiera je bila namreč 6. januarja na Dnevu emigranta v Čedadu - in si z režiserjem prizadeva, da bi v svoj krog pridobilo čim več mladih sil. Tudi v tej perspektivi Bevk vodi gledališke delavnice v dvojezični šoli v Špetru. Njegova je tudi zamisel pripraviti gledališko predstavo, pri kateri bi sodelovali člani beneške skupine in igralci s Kobariškega oz. Zgornjega Posočja. Pri tem mu želimo veliko uspeha, njegovi hčerki, talentirani igralki Alidi Bevk, članici SNG Nova Gorica, pa iz srca kličemo, da bi čim prej okrevala in nas spet obilno obdarjala s svojimi dovršenimi in svežimi odrskimi stvaritvami!
Iva Koršič
tev zadnjo nedeljo junija, že tradicionalno srečanje posvečeno posebej Slovencem, ki živijo razseljeni po Italiji. Letos bo potekala v Čedadu ali okolici. Konferenca bo letos spomladi sklicala občni zbor. Dr. Karlo Brešan je podal finančno poročilo; prisotni so ugotovili, da je Urad za Slovence po svetu, na pobudo vodje Zorka Pelikana, nazakal Konferenci za preteklo leto nakazal le simbolično vsoto; Konferenca se je morala za delovanje financirati, kot vse od obnovitve leta 2000, iz lastnih prispevkov. Upamo, da bo delovanje SSK pravilno ovrednoteno.
Predsednik Marjan Terpin
no bogastvo, ki ga vsi imamo in ga ne smemo ne skrivati in ne z njimi varčevati. Nasmeh sočloveka razveseli. Te besede so sklenile božičnico, jutro pa se je končalo z obdaritvijo otrok. Vsak pevec otroškega zbora in mladinske skupine, pevovodje in pomočniki so prejeli darilo kot zahvalo za sodelovanje v vsem letu in kot spodbudo za naprej.
Leto 2006 je bilo res bogato. Novo leto bo zaznamovala nova pevska soba v cerkvi. Izziv je društvo uresničilo z župnikovim dovoljenjem ter s pomočjo Pie-ra Brumata in Claudia Uliana, ki sta cerkveno podstrešje prepleskala, popravila pod ter v njem uredila novi sedež društva. Župniku Viljemu Žerjalu, Pieru in Claudiju gre iskrena zahvala. Ob koncu še zahvala Tjaši Devetak, Luci Brumat in Karen Ulian za sodelovanje pri božičnici ter Nerini Devetak, ker si prizadeva za društveno delovanje, uresničuje pobude in nudi prepotrebno pomoč v organizaciji le-teh.
TmD
PROSVETNO DRUŠTVO STANDREZ
SVETA DEŽELA
v besedi in sliki
Fotografske posnetke predvaja Damjan Paulin
Štandrež, spodnja dvorana župnijskega doma Anton Gregorčič torek, 23. januarja 2007, ob 20. uri
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
ggfftpL»_t
iToAL
I "f I r - I ; _ v
Koledovanje, božičnica in še kaj
Za konec leta še mir in nasmeh!
VRH SV. MIHAELA
Niso se odprla vrata vseh hiš, marsikdo pa jih je prav nestrpno pričakoval, saj so prinesli radost in otroško razposajenost. Otroci so se za kosilo odpočili ob "paštašuti", popoldne pa so se v društveni sobi še posladkali z bonboni in sladkarijami, ki so jih prejeli med potjo. Iz leta v leto pobuda uspeva vedno bolj, o čemer priča vedno večja udeležba otrok.
Božičnica je potekala na dan družine, 31. decembra, po jutranji maši v cerkvi sv. Lovrenca. V režiji Tatjane Devetak so otroci prikazali zgodbo Nasmeh. Nabito polna cerkev je vneto poslušala "dedka", ki je družini pripovedoval o Adamu, ki se ni znal nasmehniti. Bog pa je Adamu spregovoril in mu zaupal, da nasmeh prihaja iz srca; da je trenutek sproščenosti in iskrenosti, v katerem pozabimo na razočaranja in na grde misli. Dodal je, da je nasmeh dragoce-
Tudi PD Vrh sv. Mihaela se je poslovil od leta 2006. Se prej pa je božični čas prinesel društvu vsakoletno koledovanje in tradicionalno božičnico.
V soboto, 23. decembra, so otro-
ci PD Vrh sv. Mihaela raznašali po hišah betlehemsko lučko, ki so jo v vas prinesli skavti. Pri vsaki hiši so se ustavili, zapeli kak božični napev in izročili simbol miru, po katerem hrepenimo in ga stalno iščemo vsi.
NOVI
GLAS
Odlično obiskan koncert božičnih melodij v pevmski cerkvi
Zbor Jacobus Gallus in harmonikarski orkester pričarala duha po Božiču
Čeprav je božični čas že mimo, je božični koncert, ki so ga 13. t.m. v cerkvi sv. Silvestra v Pevmi priredili KD Sabotin, župnija, krajevna skupnost Pevma-Oslavje-Štmaver in Zveza slovenske katoliške prosvete, privabil in razveselil veliko množico ljudi.
Mešani pevski zbor Jacobus Gallus iz Trsta je pod vodstvom zborovodje Matjaža Ščeka takoj ustvaril začarano božično vzdušje, ko je vstopil v cerkev ob notah švedskega Sommerpsal-ma. Nato je ob klavirski spremljavi Marka Sancina izvrstno odpel šest božičnih pesmi Ivana Ščeka na besedilo p. Kri-zostoma, za kar si je prislužil dolg in topel aplavz. V drugem delu koncerta je nastopil harmonikarski orkester GM Synthesis 4, s katerim skupina odličnih glasbenikov uveljavlja vrednost harmonike v svetu resne glasbe. Pod vodstvom dirigenta Claudia Furlana, s katerim je orkester doslej požel ce-
lo vrsto najvišjih nagrad v Italiji in tujini, je tudi tokrat dokazal, da je klasična harmonika žlahten instrument s široko izraznostjo, ki nudi možnost raznovrstnega poustvarjanja različnih glasbenih zvrsti.
Sestav je pod oboki s poslikavami Toneta Kralja izvedel znano Jingle bells, nato zelo lepo Kaj se vam zdi... v priredbi Aleksandra Ipavca, na koncu pa bolj ali manj znane evropske božične utrinke. Tretji del koncerta je uvedel čudoviti Bachov koral iz kantate BWV 147 Jesus bleibet meine Freude, ki sta ga skupaj čvrsto izvedla zbor Gallus in harmonikarski orkester. Številno občinstvo pa se je kar razživelo ob znani duhovni Oh, happy
V
day, pri kateri je ob zboru in orkestru v svojem jazzovskem slogu zablestela že uveljavljena solistka Martina Feri. V isti zasedbi smo lahko slišali še znano Sam sanjam, da je spet Božič (White Christmas), kot dodatka pa še enkrat Oh,
Foto DPD
happy day in priredbo Gruberjeve Svete noči.
Ob koncu res prijetnega in uspelega večera sta se izvajalcem v imenu prirediteljev zahvalila Lovrenc Persoglia in Matjaž Pintar.
DD
Obvestila
Novi glas vabi na 10-dnevno potovanje na Kitajsko od 15. do 24. maja letos. Spored potovanja in informacije dobite na upravi NG v Gorici in na uredništvu v Trstu. Vpišite se čimprej, najkasneje do 15. februarja.
V župnijski dvorani v Doberdobu bo v petek, 19. januarja, ob 20. uri, skupina Žar Društva Most iz Ajdovščine predstavila dramski prizor z Gregorčičevo poezijo pod naslovom: Nazaj v planinski raj. Vljudno vabljeni!
Združenje prostovoljnih krvodajalcev Gorica vabi krvodajalce in prijatelje na koncert Godbe na pihala krvodajalcev iz Vileša, ki bo v nedeljo, 21. januarja, ob 17.30 v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici.
Stranka Slovenske skupnosti -
sekcija Sovodnje vabi člane, somišljenike in prijatelje na sejo, ki bo v ponedeljek, 22. januarja, ob 20.30 v Rupi (pevski dvorani). Razpravljali	bomo	o
regulacijskem načrtu	in
proračunu.
SD Sončnica vabi na občni zbor, ki bo v četrtek, 25. januarja 2007, v Močnikovem domu pri sv. Ivanu v Gorici v prvem sklicu ob 19.30, v drugem sklicu pa ob
20.30.
Didaktično ravnateljstvo Gorica - ul. Brolo sporoča, da bo vpisovanje v prvi letnik otroških vrtcev in v prve razrede osnovnih šol za šolsko leto 2007/08 od
8.	do 27. januarja 2007 s tem urnikom: od ponedeljka do petka od 10. do 13. ure, ob sobotah od 10. do 12. ure, ob sredah tudi popoldne od 15. ure do 16.30.
SSO obvešča, daje za sredo, 24. januarja 2007, sklican njen Deželni svet. Zasedanje bo potekalo v dvorani pevskih zborov v Devinu ob 19.00 v prvem sklicu in ob 20.00 uri v drugem sklicu. Vsaka članica ima pravico do enega delegata, zveze pa do dveh. Članice in Zveze naj svoje delegate čimprej sporočijo na sedež SSO-ja v Gorici na tel. 0481-536455, fax 0481-536324 ali elektronsko pošto: sso.go@activeweb.it.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje (od 19.01. do Z5.01.2007)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91,103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored:
Petek, 19. januarja (v studiu Andrej Baucon): Ob domačem ognjišču: Domače viže - Iz krščanskega sveta - Zanimivosti in obvestila - Vic tedna. Ponedeljek, 22. januarja (v studiu Andrej Baucon): Sodobni sound - Živemu se vse zgodi -Zanimivosti in obvestila.
Torek, 23. januarja (v studiu Matjaž Pintar): Ali veste, da ... glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 24. jnuarja (vstudiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Bratuževo leto 2007. - Izbor melodij.
Četrtek, 25. januarja (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev. - Glasba iz studia 2.
PROSVETNO DRUŠTVO STANDREZ
Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin
Prosvetno društvo Štandrež - Dramski odsek Duian Kovačevič
BALKANSKI ŠPIJON
KOMEDIJA
Režija Jože Hrovat
Premiera: sobota, 20.1.2007, ob 20. uri Ponovitev (abonmajska): nedelja, 21.1.2007, ob 17. uri Štandrež - Župnijska dvorana Anton Gregorčič
Informacije in predprodaja vstopnic: tel. 0481 20678 od 12. do 14. ure v župnijski dvorani Anton Gregorčič sobota, 20.1.2007 od 15. do 17. ure nedelja, 21.1.2007 od 11. do 12. ure in uro pred predstavo
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
Štandrež
Pred 10 leti je umrl dušni
*	V
pastir Jožef Zorž
Minilo je deset let, odkar nas je za vedno zapustil dušni pastir Jožef Žorž. Čeprav je bilo dušnopastirsko delo zanj največja in najbolj vzvišena skrb, je svoje talente in energije razdajal tudi za druge dejavnosti, o katerih je menil, da lahko dopolnjujejo in bogatijo njegovo pastirsko in duhovno delovanje. V tem je popolnoma uspel in to predstavlja njegovo duhovno in narodno veličino. Ko je prišel v Štandrež za župnika 1.
1960, se je takoj lotil dela. Umetniku Tonetu Kralju je zaupal poslikavo štandreške cerkve, ki je tako postala bolj privlačna in prijetna za verske obrede, pa tudi za tiho in zbrano meditacijo. Kot odličen pevec je navduševal mlade za cerkveni zbor, kot velik in neomahljiv narodnjak pa jih je vzpodbujal za slovensko narodno pesem. Njegov lepi in barviti bas je bogatil cerkvene obrede, njegova stalna in vztrajna prisotnost na pevskih vajah je bila vsem v
zgled. Štandreški skupnosti je vedno stal ob strani, ko se je borila za zaščito svoje zemlje ter za ohranjevanje etničnih in gospodarskih značilnosti vaške skupnosti. Da bi se predvsem mladina lahko zbirala in delovala v primernih prostorih, se je lotil gradnje večnamenskega verskega, vzgojnega in kulturnega središča Anton Gregorčič, ki je takoj po odprtju 1. 1965 postalo prava gonilna sila za vse, kar se je dogajalo in kar se še danes dogaja v fari. Vsebino pa so dale njegove pobude za ustanovitev in okrepitev otroškega in mladinskega zbora, glasbene šole,
dramske skupine, skavtskega voda in še marsičesa drugega. Njegova je zasluga, da se je župnišče preselilo na glavni trg, tik ob cerkev. Njegove intuicije in pobude so rodile bogate sadove. Več desetletij je vzgajal in duhovno bogatil šolsko mladino v domači osnovni šoli Fran Erjavec. Imel je prijazen in spoštljiv odnos do vseh, vsem je rad pomagal. Sam pa je živel zelo skromno. Za zgled in za vse, kar je velikega in malega naredil, smo mu vedno bolj hvaležni.
Gospod župnik, še enkrat najlepša hvala!
Hvaležni štandreški farani
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ
ISkRiVi SMEM
ma ustih vseh
NIZ VESELOIGER LJUBITELJSKIH ODROV
- Nedelja, 28. januarja 2007, ob 17. uri
Dušan Kovačevič: BALKANSKI ŠPIJON REŽIJA JOŽE HROVAT Dramski odsek PD Štandrež
- Četrtek, 1. februarja 2007, ob 20. uri
Natečaj Mladi oder - nagrajevanje
Maria Clara Machado: MALA ČAROVNICA,
iskriv, smbu	ki NI MOGLA BITI ZLOBNA
N^VSjlHVgEH	REŽIJA EMIL ABERŠEK
IN BOŽIDAR TABAJ
Dramska skupina nižje srednje šole iz Doberdoba
- Nedelja, 4. februarja 2007, ob 17. uri VANKA IN TONCA
N'r VeseLo^er—; VELIKA DVORANA ljubeljskim odrov KULTURNEGA CENTRA LOJZE BRATUŽ
Jolanda Ziaon in Anton Podversic
Pastoralno središče sv. Ivana - SD Sončnica
Igrica o Snežiči in umetni dveh domačinov
O tem, kaj pomeni imeti čisto otroško srce in kako velik dar je otrok, se je lahko prepričal, kdor se je v nedeljo, 14. januarja, po jutranji maši v pastoralnem središču pri sv. Ivanu v Gorici udeležil praznika, ki sta ga pripravila duhovnija in Skupnost družin Sončnica. Gostje, mladi člani Radijskega odra iz Trsta pod vodstvom zanesljive mentorice prof. Lučke Susič, so namreč v Močnikovi dvorani predstavili rusko pravljico Snežiča. Matjuška Larisa in batjuška Vasilij sta ob pogledu na brhka dekletca, ki so pričakovala sv. Miklavža, naredila sneženo punčko, saj nista imela otrok. Ob tem sta sama pri sebi izrazila željo po otroku. Zaslišala sta veter in kraguljčke: mala nežna snežakica je odprla rjave očke in z veseljem napolnila njuno življenje. Očka je kmalu zbolel; rešila ga je prav mala Snežiča, ki se ni bala Mrazka in je edina zmogla iz-ruti korenino korena lečena. Ob prvem pomladnem soncu pa se je Snežiča začela taliti. Žarki so jo prisilili, da se je zatekla v senčne doline daljnega in mrzlega severa. Staršem in
štirim vedrim prijateljicam pa je obljubila, da se bo na jesen vrnila.
Zgodbica je res številnim otrokom in drugim navzočim, ki so do zadnjega kotička napolnili dvorano, segla do srca. Obetavni mladi nastopajoči - ki očitno skrbno gojijo tudi lep slovenski jezik!
- so namreč zelo prisrčno odigrali svoje vloge in s svojo spontanostjo prepričali občinstvo. Prav lepi so bili kostumi, pa tudi glasbena kuli-
sa. V tednu pred nastopom je vodja dušnopastirskega središča g. Marijan Markežič opremil dvorano: dodal je rdeče kulise, ozvočenje in
nekaj scenskih panojev, tako da je bila - čeprav majhna -vseeno primernejša za tak nastop. Sam nam je povedal, da je bil s praznikom posebno zadovoljen tudi zato, ker so mu navdušeni mladi farani še isti dan povedali, da bi tudi sami radi začeli hoditi po stopinjah tržaških vrstnikov.
Nedeljsko jutro v duhovniji je bilo še toliko lepše, ker so bila na zidovih in policah dvorane razstavljena dela dveh zvestih župljanov-amaterskih umetnikov: slikarska dela gospe Jolande Žigon in leseni izdelki gospoda Antona Pod-veršiča. Svojo dušo vlagata v enkratne mojstrovine, zato jima iskreno čestitamo! Flvala jima tudi zato, ker sta hotela sadove svojega veselja deliti s celotno skupnostjo sv. Ivana.
DD
NOVI
GLAS
Društvo slovenskih izobražencev/ Jubilejni večer
"Mi pa ostanemo, kakor smo bili!"
Ni;
E
'isem mislil, da bom pri sedemdesetih letih še tako naiven. Premaknimo se v sosednjo sobo, da pojemo, kar so pripravili za zakusko. Hvala vsem in vidimo se na prihodnjem sestanku."
S temi besedami je jubilant Marij Maver sklenil poseben večer Društva slovenskih izobražencev, ki je v ponedeljek, 15. januarja, kot običajno potekal v Peterlinovi dvorani na Donizettijevi v Trstu. Besede, ki jih je urednik revije Mladika in istoimenske založniške hiše izrekel, bi na prvi pogled iz-gledale ravnodušne, hladne: vsi prisotni pa so dobro vedeli, da je bila taka čvrsta drža le navidezna maska, za katero se je skrivala ganjenost osebe, ki je v objemu družine, sorodnikov, prijateljev in sodelavcev za svoj 70. rojstni dan doživel pravo presenečenje. Če pa je bil za Maverja razplet večera nepričakovan, so na Donizettijevi ponedeljkovo srečanje dodobra načrtovali. Večer je bil namreč mišljen kot poklon ob 50-letnid izhajanja revije Mladika. Predsednik društva Sergij Pahor je po običajnem uvodnem pozdravu takoj prepustil besedo Magdaleni Pahor, ki je v svojem posegu najprej nanizala zgodovinski prerez zamejskega revialnega tiska. Podatke o reviji Mladika je zbrala po letu dni raziskovanja v prostorih tržaške založbe, tako da so bili izsledki njene raziskave v glavnem naravnani v poglabljanje preteklosti katoliških tiskanih medijev, ki bi jih po svetovno nazorskem in verskem oziru lahko imeli za predhodnike Mladike. Revija je na 50-letni poti obrodila 500 številk, preko katerih je zvesto spremljala naše zamejsko, slovensko in zdomsko dogajanje. Veliko pozornosti je posvečala mladim (že 25 let je reviji na notranjih straneh priložena mladinska priloga Rast). Nikoli ni prezrla verske in narodne vzgoje, s časom pa je postajala
bogatejša in obsežnejša. V skladu s krščansko tradicijo imamo zato Mladiko kot "revijo za družino in dom".
O 'literarnem poslanstvu' tržaške revije je natančneje spregovorila prof. Marija Cenda. "Leta 1973 je uredništvo Mladike prvič izpeljalo literarni natečaj, ki ga revija še zdaj redno razpisuje. Zanimivo je, da je bil zmagovalec prvega natečaja pisatelj Pavle Zidar, ki ni bil zamejec. V naslednjih letih zasledimo med prvonagrajenci ali večkratnimi nagrajenci še druge avtorje iz Tr-
sooblikovalci njene vsebinske podobe", je dejala prof. Cenda, ki pa je žal dodala, "da se zamejski pisci vedno redkeje priglašajo k natečaju." Mladika se je tako s svojim kulturnim povezovanjem in spodbujanjem literarne ustvarjalnosti zasidrala v vseslovenskem prostoru, z uvajanjem mlajših piscev v publicistično dejavnost pa izpolnila nekakšno mentorsko vlogo. "Kljub temu da se je iz poljudne publikacije razvila v kulturno vseslovensko revijo, pa je in ostaja zamejska revija. Njena prvenstvena
Mladika
Um
sta, Gorice, s Koroškega, z Dunaja, iz Japonske, Argentine, ZDA in Slovenije." Literarni natečaj Mladike je imel torej vseslovenski značaj. Prof. Cenda je dalje sicer priznala, da "odziv na natečaj ni bil v vseh letih tak, kakršnega bi si komisija želela, a revija je vztrajala z razpisi in njena vztrajnost je bila poplačana." Po osamosvojitvi Slovenije se je namreč močno povečal delež tekmovalcev iz Slovenije, zato pa so tudi zmagovalci pretežno iz njihovih vrst in, "ker se nagrajena in priporočena dela objavljajo v reviji, so postali vidni
naloga je slej ko prej utrjevanje in utemeljevanje slovenske identitete v našem prostoru." Trenutni za-mejski utrip je redno prisoten v uvodniku, zaznamujejo pa ga tudi komentarji v rubriki Pod črto. V postilah iz te rubrike se v obliki kulturne polemike, "večkrat s fino ironijo", oglaša urednik Marij Maver, ki že štiri desetletja nosi odgovornost in zaslugo za izhajanje Mladike. "Današnje praznovanje je pravzaprav namenjeno njemu," je sklenila prof. Cenda.
In že je za predavalno mizo sedel dolgoletni prijatelj Marija Maverja,
časnikar Saša Martelanc, kateremu je bila prepuščena zahtevna naloga, da spregovori o jubilantu. V svojem prijetnem in prefinjenem slogu se je prijatelju štirikrat zahvalil. Prvič za delo, ki ga je Maver opravljal kot urednik revije in založbe, kot urednik slovenskih programov na našem radiu, kot dolgoletni predsednik Slovenske prosvete in kot politik v stranki Slovenske skupnosti. Drugič se je Martelanc zahvalil Maverju za vse, čemur se je moral odpovedati, ker je bilo "drugega dela preveč" in premalo časa, da bi Maver docela gojil svoje literarno in esejistično pisanje. Tretjič se je časnikar zahvalil prijatelju za čut odgovornosti, ki ga je in ga še danes vodi pri njegovemu delu: "Maverjevi časi so trši od Peterlinovih: sodelavski kader je manj deviško zagnan kot nekoč. Dela in odgovornosti je več tako pri Prosveti kot pri Mladiki". Najlepše pa je izzvenela zadnja zahvala: prijateljstvu: "Peli smo in se veselili. Spominjam se, kako so nekoč prvi Avseniki prinesli k nam slovensko čustvovanje, ki je mediteranskemu načinu veselja dalo dodatek in občutek, da smo košček domovine. Spominjam se, kako smo si drug drugemu zaupali reči, kako smo se kregali in kako smo nekoč upali v neodvisno Slovenijo. Spominjam pa se še danes posvetila, ki mi ga je Marij Maver zapisal v njegovi knjigi o Vinku Beličiču: 'Mi pa ostanemo, kakor smo bili"'.
Dodati gre še, da je državni sekretar in vodja Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Zorko Pelikan izročil jubilantu priznanje RS. Mariju Maverju so čestitali še Damjan Paulin v imenu Zveze slovenske katoliške prosvete, Robert Petaros v imenu SSO in Igor Gabrovec v imenu SKGZ (predsednika krovnih organizacij Drago Štoka in Rudi Pavšič sta bila namreč zadržana v Ljubljani ob slovesnem praznovanju ob prevzema evra) in Peter Močnik v imenu SSk.
Kot zadnji pa je Maverju segel v roko Sergij Pahor, ki se mu je zahvalil v imenu Društva slovenskih izobražencev: slednje je slavljencu podarilo marino Edija Žerjala, ki jo je Maverju izročil umetnik sam.
Igor Gregori
Knjižnica Franceta Bevka v Novi Gorici
Pesniška zbirka Claudie Vončina
V gledališču Verdi v Gorici razstavlja Silvia Klainscek
O videnju sveta, ki je radoživ, lep, barve pa so drzno postavljene...
Naslov lepe razstave go-riške slikarke Silvie Klainscek, ki so jo odprli minuli teden v mali dvorani v goriškem Verdiju, je (in)CON-TEMPORANEA in bo na ogled med predstavami v gledališču vse do 28. t.m. v okviru niza razstav, ki jih prireja kulturno društvo Prologo, da bi v mestu ovrednotilo predvsem likovne umetnike mlajše generacije. O pobudi je na prireditvi govoril Franco Spano', o likovnici pa
Franca Marri.
Gre za razstavo, ki nam ponovno vrača Silvio Klainscek kot pronicljivo pripovedovalko na meji med figurativnim in abstraktnim svetom, na novo zato, ker je umetnica bila odsotna iz razstavnih prostorov že več kot deset let; na novo pa predvsem zato, ker smo se s Silviinim likovnim svetom zapustili v čisto drugačnem svetu, kakor je ta, ki nam ga ponuja na ogled
Foto DPD
danes v Verdiju. Nekoč zavezana mediteranskim barvam in velikim barvnim poljem, drznim in mastnim nanosom, a vedno zvesta svojim notranjim, duhovnim asb-traktno na-dahnjenim krajinam, danes
Silvia predstavlja naravnost z meniško natančnostjo in potrpežljivostjo narejena likovna dela, v katerih ji imeniten občutek za barvo in soskladje podtonov omogoča, da pred nami začara svoje videnje sveta, saj so njena likovna dela na lesu tako očarljivo privlačna kot zrelo samosvoja in so zato zares osvežitev naše goriške in širše deželne likovne scene. Znanje, ki si ga je Silvia Klainscek nabrala na Beneški akademiji za likovno umetnost, kjer je pred leti diplomirala, ni šlo v pozabo; razvidno je tudi iz dejstva, da se slikarki pozna abeceda vsakega dobrega slikarja, ki je dobra risba. Da, risba, pa čeprav na njenih delih v Verdiju ne boste zasledili niti ene same poteze s svinčnikom, pač pa boste obstali pred tremi diptihi in manjšimi samostojnimi deli, ki tehnično odlično narejene diptihe še dopolnjujejo: Gre za lepo pripoved o videnju sveta, ki je radoživ, lep, barve so drzno postavljene druga ob drugi, celota je nevarna usklajenost Silviine-ga sveta, nevarna zato, ker bi njena dela lahko takoj zdrsnila v čisto dekoracijo, če v njih ne bi bilo gotove notranje kompozicije, ki daje gledalcu pred njenimi slikami tisti občutek, kot da je celota najprej narisana in šele nato pobarvana.
Lepo, sodobno! Pozdravljena ponovno med nami, Silvia!
Jurij Paljk
Mozaik je naslov dvojezične pesniške zbirke Claudie Vončina, ki je izšla lansko pomlad pri založbi Transmedia in doživela krstno
Foto Bumbaca
predstavitev v sejni dvorani pokrajinskega sveta. Gre za antologijo antologij, v kateri se goriška pesnica predstavlja z izborom svojih poezij iz šestih pesniških zbirk, ki so izhajale med letoma 1990 in 2005 v Toskani, ter s poglavjem neobjavljenih pesmi, za katere je sama avtorica poskrbela za prevod v slovenski jezik.
liriko, ki ne pozna spačenosti ali krika. Samo podajanje poezij v obeh jezikih, za katero so poskrbele prisotne za mizo ter sama avtorica, je med drugim pokazalo, kako je prevajanje poezij zahtevno delo,
predvsem ko gre za jezika, ki sicer geografsko mejita eden z drugim, med sabo pa se bistveno razlikujeta. Ne nazadnje velja misel, ki jo je izrekla odlična prevajalka umetniške besede Jolka Milič, češ da prevod je ali dober ali zvest.
Dvojezičnost, dojemanje skupnega goriškega prostora, ki se idealno srečuje na Vecchietovem mozaiku in ki ga prikliče tudi sam naslov zbirke, izbira jezika pri besednem ustvarjanju, ki se vedno ne ujema z materinim jezikom, so bile teme, o katerih je tekla beseda na novogoriškem srečanju.
Med predstavitvijo so tudi
V četrtek, 11. t.m., je knjiga našla pot med novogoriške bralce na zelo dobro obiskanem večeru, ki so ga priredili v knjižnici Franceta Bevka. To je bilo prvo literarno srečanje v letu 2007, sooblikovali pa so ga ustvarjalci iz goriškega zamejskega prostora. Večer je uvedel ravnatelj knjižnice Boris Jukič, o poeziji Claudie Vončina pa sta sregovorili prof. Marija Mercina in novinarka Erika Jazbar, ki je publikacijo uredila. Na neformalen in sproščen način so prisotni lahko pobliže spoznali verze, ki rastejo iz ljubezni do lepote, iz harmonije in tišine, pa tudi spoštovanja in ljubezni do jezika, skratka gre za čisto
Foto Bumbaca
projicirali črnobele fotografije Marka Vogriča, ki bogatijo pesniško zbirko v pravem enakovrednem dialogu med besedo in podobo. O nastajanju le-teh je spregovoril goriški fotograf, ki je povedal, kako se približno trideset fotografij idealno staplja s pesničino poezijo in predstavlja drugo lečo, skozi katero lahko beremo objavljene verze. Pri nekaterih fotografijah, ki so v črnobeli tehniki, je ravno umetniška beseda tista, ki jim daje življenjsko barvo.
Ob samem vhodu knjižnice pa je bil cel teden na ogled izbor dvajsetih omenjenih fotografij, ki so bile razstavljene na posebnih panojih.
Za naš jezik
Kaj je kalk?
Pogosto slišim govoriti o kalkih iz italijanščine. Ali res vemo, kaj to pomeni? Pravopis nam razloži, da je to "dobesedni jezikoslovni prevod besede, besedne zveze”. Po domače bi lahko rekli, da je kalk nekaj podobnega kot italijanska lepotica v slovenski narodni noši (italijanska misel izražena s slovensko besedo).
Oglejmo si nekaj primerov, ki so bili že izrečeni ali napisani: Predsednik je vzel odločitev, da... (ha prešo la decisione...) Minister je držal govor (...tenne un discorso)
Fanta sta stisnila priljateljstvo (...strinsero amicizia)
Žena je dosegla moža v tujini (...raggiunse il marito)
Pravilno rečemo in pišemo:
Predsednik je odločil, da...
Minister je imel govor.
Fanta sta se spoprijateljila.
Žena je šla v tujino za možem.
NOVI
GLAS
Kratke
Andraž Šalamun - Oblačni stroji
V novogoriškem Hit paviljonu je, od 7. decembra do 31. januarja 2007, na ogled razstava slikarja Andraža Šalamuna. Umetnika je predstavil likovni kritik Andrej Medved, ki je njegova dela opisal kot nebesne konfiguracije z mnogimi upodobitvami, telesa najrazličnejših oblik, nekakšna mirabilia različnih barvnih vrednosti in stanj.
Galerijo napolnjujejo platna izjemno velikega formata, prostor obkrožajo kot veličastni menhirji in ga spreminjajo v sodobno svetišče, ki se zgleduje po tistih iz začetka časov, kjer nastopi stanje poglabljanja, zazrtosti v moč narave. Barvni madeži so kot ognjevite gmote, stanja neskončnosti, ki se prepletajo s temo in ustvarjajo igro chiaroscura. V njih se rojeva nekakšna prvinskost, ki izhaja iz človekove notranjosti, njegove povezanosti z elementi, iz njegovega čutenja, odnosa do materialnega in duhovnega. Šalamunovi rdeče-oranžno-rumeni oblaki ter nebesna telesa, ovita v hieratične, svečeniške vijolične tone, se dvigujejo in lebdijo nad temno, težko zemljo visoko v ozračju, prehajajo v novo dimenzijo, ožarjajo celoten prostor. Medved jih opredeljuje kot substance brez oblike in trajne čvrstosti, gostote. Slike po njegovem mnenju nasprotujejo vsaki imitaciji, so posledica, rezultat umetnostne resnice. Šalamunov pristop do platna je kot religiozno videnje. Slikarjeva pripovednost raste iz ekspresije, ki meji na abstrakcijo, a se ji noče popolnoma prepustiti. Mogočne barve ustvarjajo pomenske asociacije, iz njihove prevlade nad formo nastajata simbolizem ter alegoričnost. Ognjena rdeča prevladuje nad temo s svojo strastnostjo in globino, modro vijolična pa se strogo
in dogmatično postavlja v jukstapozi-cijo. Nasičenost tonov povzroča premikanje gmot, prepuščena jim je intenzivnost čutenja. Andraž Šalamun se je najprej približal konceptualni umetnosti. V šestdesetih in sedemdesetih je deloval kot član skupine OHO, šele nato se je posvetil slikarstvu. Rodil se je v Ljubljani leta 1947 in diplomiral na Filozofski fakulteti leta 1975. Ukvarjal seje tudizbody-artom,bil je eden začetnikov te smeri, v osemdesetih letih pa je postal eden vidnejših predstavnikov “nove podobe" v Sloveniji. V slikarstvu se rad poslužuje monumentalnih platen, skozi katera pride do izraza vsa likovna moč, ustvarjalnost. Šalamun živi in dela v Kopru, prisoten je na številnih skupinskih ter samostojnih razstavah, doma in v tujini. Prejel je pomembna priznanja, med temi so mu leta 1993 podelili nagrado Prešernovega sklada za slikarstvo./ Katarina Brešan
Razpis za literarno nagrado Mlado kristalno pero Vilenica 2007 za najboljšo pesem
V veliko zadovoljstvo nam je, da lahko že sedmič zapored razpišemo literarno nagrado Mlado kristalno pero Vilenica za najboljšo pesem za mlade, osnovnošolske literarne ustvarjalce.
Podeljeni bosta dve nagradi:
- ena za starostno skupino od 6 do 10 let
- ena za starostno skupino od 11 do 15 let
Izbrane pesmi bodo objavljene v knjižnem zborniku 7. Mlada Vilenica 2006. Podelitev nagrad bo v jami Vilenica 19. maja 2007.
Pogoji razpisa:
Sodelujejo lahko učenci osnovnih šol iz Evrope s svojimi pesmimi.
Vsaka šola lahko pošlje dela največ 4 (štirih) avtorjev iz vsake starostne skupine, vsak učenec pa lahko sodeluje z dvema (2) pesmima. Dela avtorjev z več pesmimi ne bodo upoštevana, kot tudi ne skupinsko napisane pesmi. Pesmim naj bo priložen seznam avtorjev.
Pesmi so lahko napisane v kateremkoli evropskem jeziku - za prevod v slovenščino bomo poskrbeli mi. Tema je prosta. Pod vsako pesmijo naj bo navedeno ime in priimek ustvarjalca, datum rojstva, ime in naslov osnovne šole, ki jo učenec obiskuje, ter razred. Pesmi z nepopolnimi podatki ne bodo upoštevane.
Pesmi je treba poslati na zgoščenki (neoblikovane!) in izpisane na papirju na naslov JSKD - 01 SEŽANA, KOSOVELOVA ULICA 4A, 6210 SEŽANA (iz tujine SI-6210 SEŽANA, SLOVENIJA) s pripisom 7. MLADA VILENICA 2007, ali po e-pošti na naslov info@kosovelovdom.si z navedbo zadeve 7. MLADA VILENICA 2007. Pesmi, ki ne bodo v elektronski obliki, ne bodo upoštevane.
Rok za oddajo prispevkov je 1. MAREC 2007.
Dodatne informacije o razpisu lahko dobite na tel. št. 05 731 00 90 (iz tujine +386 5 731 00 90) ali zaprosite zanje po e-pošti info@kosovelovdom.si.
Že vnaprej se vam zahvaljujemo za sodelovanje, želimo vam uspešno delo in vas lepo pozdravljamo!
/ vodja 01 JSKD Sežana, Aleksander Peršolja, I. r. predsednica KD Vilenica, Nevja Mljač, I. r.
Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU
Premalo izpostavljenih tem o nastajanju Nove Gorice
Raziskovalna postaja Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Novi Gorici je izdala Izvestje, to je poročilo o svojem delovanju v letu 2006. Vsebina je raznolika, pomembna in namenjena raznim dogodkom, ki so se dogajali v polpretekli ali starejši zgodovini	na
Goriškem. Prispevki avtorjev po večini navajajo tudi iztočnice za oceno in vrednotenje sedanjega časa, procesov in razmer.
Neva Makuc je objavila daljši zapis o Jacupu (tudi Gia-copu) di Porcia, pripadniku ene izmed najvplivnejših in naj starejših furlanskih plemiških družin. Označiti ga je mogoče za mogočnega fevdalca, ki je bil tudi humanist, historiograf in moralist. Kar se tiče zgodovine današnjega slovenskega prostora, ga lahko izpostavimo kot avtorja kratkega spisa, ki poroča o turškem vpadu na pivško območje. Dr. Branko Marušič, ki je vodja Raziskovalne postaje v Novi Gorici, je objavil prispevek o poznavanju problematike italijanskega
risorgimenta (preporodnega gibanja) pri Slovencih. Poudarja, "da je italijanska preporodna misel ogrožala avstrijske državne in-
terese in zato pri Slovencih ni bila dobro sprejeta. Toda njegova temeljna usmeritev, osvobajanje Italijanov od tuje oblasti, je imela prvine, v katerih so Slovenci spoznavali tudi svoj politični program."
Petra Kolenc je avtorica članka o knjižnici dunajskega akademskega društva "Slovenija" med leti 1880 in 1894. To je bilo najpomembnejše slovensko študent-
sko društvo na Dunaju, kamor je letno prihajalo študirat najmanj 600 slovenskih študentov. Med njimi jih je bila vsaj tretjina aktivno vključenih v dunajsko društveno življenje.
Jasna Fakin-Bajec razčlenjuje začetke razvoja turizma na kraških kmetijah v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno. Prva jama, ki so jo odprli za turizem, je bila Vilenica pri Lipici, in sicer je bilo to leta 1633. Tudi Postojnska jama je bila že dolgo znana, s postavitvijo železniških tirov leta 1872 in električne razsvetljave leta 1884, je imela iz leta v leto več obiskovalcev. Avtorica svoj prispevek zaključuje s poudarkom, "da bi se tudi danes mnogi Kraševci morali zavedati gospodarskih koristi, ki jih prinaša turizem."
Vesna Ličer opisuje razvoj svi-logojstva na Goriškem in zadnji "vzdihljaj" te dejavnosti po drugi svetovni vojni. Navaja, "da so kmetje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začeli množično obnavljati svoja gospodarstva, rigolati zemljišča, tudi v ravnini nasadili vinograde in sadovnjake ter močno spremenili izgled polj. Svilo-gojstvo kot postranska kmetijska panoga tudi za kmete, ki so se začeli specializirati, ni bila več finančno zanimiva."
Sodelavke raziskovalne postaje opravljajo doktorski študij Katja Jerman je objavila izredno
aktualen sestavek z naslovom O neizpostavljenih temah ob nastanku Nove Gorice. Dodaja podrobnosti in podatke, ki v dosedanjem prikazovanju začetkov Nove Gorice niso bili javno predstavljeni. Mesto se je v tiskanih medijih in na različnih političnih in družabnih shodih predstavljalo kot "najzahodnejši svetilnik naše države, ki bo naše delovno ljudstvo opozarjal na nevarnost reakcionarnega zapada. Nova Gorica bo cvetoči vrt novih poslopij, bo novi Beograd v malem." Pravzaprav pa se je velikokrat zanemarjalo dejstvo, da prostor, na katerem je pozneje zrasla Nova Gorica, ni bil prazen. Po določitvi meje so na slovenski strani ostali naselje železničarskih blokov, ostanki pokopališča, opekarna, imenovana Frnaža, kmetije, polja in travniki, ki so bili v lasti domačinov in deloma tudi v lasti frančiškanske skupnosti s Svete Gore. Avtorica v svojem prispevku za Izvestje tudi opozarja, "da polemike o točnem datumu sklepa o gradnji Nove Gorice niso rešene, saj se ključni dokument o tem še ni našel. Svoja prispevka objavljata tudi Špela Ledinek Lozej, ki razčlenjuje odnos do vipavskega ognjišča kot dela stanovanjske kulture, in dr. Danila Zuljan-Ku-mar. Slednja opisuje problematiko argumentacije v narečnem pogovoru pri nas. Naštete avtorice prispevkov so sodelavke Raziskovalne postaje, opravljajo pa tudi doktorski študij z raznimi nalogami. Tak študij je leta 2006 že opravila Danila Zuljan-Kumar, ki je uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo z naslovom Govorjena briška narečna besedila z vidika besedilne skladnje.
M
Dr. Branko Marušič
Paljk, Vili Cigoj in prof. Ivana Slamič
vode in moke prek pečnega postopka do končnega izdelka. Čisto drugačno okolje od tistega, v katerem nastaja današnji kruh, ki ima bolj malo podobnosti z nekdanjim. Kot piše Jon Hatfull v predgovoru knjigi, "je, tako kot pri mnogih bistvenih vidikih modernega življenja, proizvodnja kruha postala visoko mehanizirana in sterilna. Za mnoge od nas obstaja le zelo rahla zveza med proizvodnjo kruha in pripravo toasta, ki ga jemo za zajtrk, in sendviča, ki ga pojemo za kosilo. Zavita je v plastiko za vakuumsko pakiranje in v roke trajanja”. V najširšem pomenu besede so Cigojeve podobe v celoti
razmislek sklenil z ugotovitvijo, "da ta knjiga ni nobena akademska razprava, nobena raziskovalna naloga, pač pa knjiga, ki nas pripelje do bistva procesa in nam razkriva radost nečesa, kar vsi mi prepogosto sprejemamo kot samo po sebi umevno".
Fotografsko monografijo bogati še lirični zapis Jurija Paljka o kruhu, s katerim ima pesnik prav poseben odnos. Dodati gre, da so tako Paljkove besede kot predgovor Jona Hatfulla prevedena v angleški jezik.
Za to dejanje je poskrbela Sonja Škvarč. Knjigo pa je oblikoval Miloš Marc.
IG
letih. Od leta 1977, ko je svoja dela prvič predstavil javnosti, je pripravil kar nekaj samostojnih razstav v
ki jo je, dopolnjeno v multivizijo izdal na videokaseti v letu 2001. Leta 2003 je luč sveta ugledala tretja knjiga monografij z naslovom Burja.
Črno bela tehnika služi fotografu, da se z izjemno
občutljivostjo poda v motiv, ki je kljub vsemu še bistvo našega vsakdanjika, predvsem pa naše
preteklosti, ki se v sodobnem vrvežu polagoma izgublja. Zaporedje fotografskih utrinkov sestavlja pravi film o tem, kako nastaja kruh 'po starem'. Njegov objektiv je tako nevsiljivo sledil in ovekovečil postopek priprave tradicionalne dobrote v črni kuhinji Batičevih v Lokavču ob pomoči peka Erika Bratina: od začetne zmesi
Fotografska monografija Viljema Cigoja
"Kruh je kruh, je lepa beseda, je kruh"
naklonjene tradicionalni primorski peki, saj "v njih odmeva večstoletni spomin na črno kuhinjo v globokih sencah." Poetičnost in liričnost njegovih intimnih študij tega starodavnega postopka razkriva avtorjev veliki časovni vložek, kar očitno nasprotuje naravi fotografije, ki sicer nastaja v hipu. Hatfull je svoj
Zavitek, v katerem je ovita knjiga fotografij Viljema Cigoja, je črn, kot krušna peč. Na njem sta zapisani le naslov fotografske monografije - kruh - in ime avtorja. Ko pa bralec zatopi svoj pogled v naslovnico publikacije, ki jo je založil in izdal fotograf sam, se takoj znajde pred podobo, ki predstavlja srž oz. vezno nit lepe fotografske zgodbe: prisrčen hlebec kruha, ki roma iz roke v roko.
Viljem Cigoj je rojen leta 1961 v Vipavskem Križu. Kot piše v knjigi, je fotografija postala avtorju ljuba že dolgo tega, intenzivneje pa se ji je začel posvečati v preteklih
Sloveniji in tujini. V letu 1999 je izdal prvo izmed treh fotomonografij Vipavski Križ, naslednje leto Hubelj,
NOVI
GLAS
Kratke
Izšla Mladika št. 9
Tik pred božičnimi prazniki je izšla 9. številka mesečnika Mladika. Uvodna misel je tokrat posvečena še vedno nerešenemu problemu volilnega zakona v Italiji, saj nam ta dejansko onemogoča izvolitev kandidata slovenske stranke, tako na parlamentarnih volitvah kot na deželnih. S podobnimi težavami sta se spopadli tudi nemška in ladinska manjšina na Južnem Tirolskem, vendarsta dosegli s političnim trudom, že pred petimi leti, olajšave in zadovoljstvo manjšinskih volilcev. “Bomo tudi tokrat Slovenci izjema?”, se sprašuje uvodničar Andrej Berdon. Sledi pogovor s prof. Tomažem Pavšičem glede slovesnosti, ki se je
dogajala oktobra v goriškem mestnem parku, ob odkritju spomenika Simonu Gegorčiču. Prav prof. Tomaž Pavšič je pred dvema letoma, na študijskih dnevih Draga, sprožil predlog za poklon goriškemu slavčku, ki se je tako danes, po sto letih, simbolično vrnil v svoje mesto, kjer je študiral in kjer je zatisnil oči. Nadia Roncelli pa seje pogovarjala s psihoterapevtom in grafologom Andrejem Zaghetom, avtorjem dveh knjigo psihosomatskem pogledu na bolezni in zdravljenje, ki sta izšli pri založbi Mladika.
Literarne rubrike revije so tudi tokrat bogate. Objavljena je novela “Večer v muzeju’’Jane Kolarič, ki je sodelovala na literarnem natečaju revije za leto 2005, triinpetdeseti del romana v nadaljevanjih Čarodejke, ki ga piše M. Žitnik, obširen portrets poezijami hrvaškega pesnika Mileta Pešorde, ki ga je predstavila prof. Zora Tavčar.
V uvodniku mladinske priloge RAST Ambrož Peterlin razmišlja o uvedbi nove valute v Sloveniji, David Sancin opisuje svoje potovanje po Iranu, sledi ocena Metke Šinigoj dveh uspešnic mlade avtorice Co-rinne Hofmann, pa predstavitev krožkov MOSPa za naslednjo sezono in še črtica “Na bregu” Sare Župančič, pesem “Bela jadrnica” Jasmin Guštin in “štirje hajkuji” Martina Pečenika.
Slovenska skupnost o novih zdravstvenih izkaznicah
Stranka Slovenske skupnosti nadaljuje protestno pobudo zbiranja elektronskih zdravstvenih izkaznic z napačno napisanim slovenskim imenom oz. priimkom.
V tem smislu stranka SSk sporoča, da se bo pobuda zbiranja elektronskih zdravstvenih izkaznic z napačno napisanim slovenskim imenom oz. priimkom nadaljevala do bližnjega deželnega kongresa, ki bo v soboto, 27. januarja 2007. Zato poziva vse, ki so oz. bodo v teh dneh prejeli na dom omenjeni dokument z nepopolnim slovenskim imenom oz. priimkom, da ga lahko, v znak protesta, oddajo od ponedeljka do petka na tržaški sedež stranke SSk v ul. G. Gallina 5 v dopoldanskih urah oz. na goriški sedež SSk v drev. XX. septembra 118 od 16. do 17. ure. Lahko pa se tudi obrnejo na krajevne predstavnike SSk.
Vse zbrane izkaznice bo stranka simbolično izročila predsedniku dežele FJK lllyju, z zahtevo, da se kršena pravica po pravilno napisanem imenu oz. priimku v izvirni obliki nemudoma popravi. / Stranka Slovenska skupnost, Deželno tajništvo
Špacapan o avdiciji četrte komisije
Z velikim začudenjem ugotavljam, da Slovenske kulturno gospodarske zveze (SKGZ) ni bilo na avdicijo, ki jo je sklicala četrta deželna komisija pred obravnavo in sprejetjem zakonskega osnutka št. 212 o novi deželni urbanistiki, gradnjah in krajinskih posegih.
Gre za izjemno važen zakon, ki bo imel velike posledice na teritorij, na katerem prebiva slovenska narodna skupnost in ena od obeh krovnih organizacij Slovencev v Italiji ne more biti odsotna, ko je treba zagovarjati temeljne pravice naše narodne skupnosti.
Prisotni dr. Drago Štoka, predsednik SSO, ni imel poblastila, da govori tudi v imenu druge krovne strukture manjšine, in tudi če bi jo imel, bi po našem mnenju to pomenilo kvalunkvistično zadržanje SKGZ do temeljnih in vsakdanjih potreb slovenskega prebivalstva.
Tajnik Kmečke Zveze Edi Bukavec, ki se je vabilu kot vedno tudi odzval, tudi ne more sam izpostavljati celotno paleto želj in pričakovanj vseh slojev manjšine, kot to lahko stori organizacija, ki je skupaj z SSO-jem pred kratkim doživela tudi formalno priznanje zastopnice širših interesov manjšine s tem, da ji je deželni odbor namenil dva predstavnika v paritetni odbor.
Poleg tega je iz čisto praktičnega vidika deloma izostala tudi slovenska beseda v dvorani, saj je za to priliko deželna komisija poskrbela za simultano prevajanje.
Vprašujem se, če ima potem smisel trud, ki ga vlagamo v to, da bi tudi slovenske organizacije bile partner Deželi pri osvajanju čimboljših zakonov in da jim zagotavljamo potrebno vidljivost in važnost.
Upam, daje šlo samo za neljubo pozabo. / Mirko Špacapan
RADIJSKI ODER
(Gledališki vrtiljak
Dvakrat Modro pišče
Mali obiskovalci Gledališkega vrtiljaka, ki so se v nedeljo, 14. t.m., zbrali na prvem srečanju družinskega abonmaja v novem letu, so že ob vstopu v Marijin dom znali povedati, da bo v tokratni predstavi nastopilo Modro pišče, zato ni bil nihče presenečen, ko je na odru svetoivan-ske dvorane zagledal poleg bele in rjave koklje in postavnega petelina še glavnega junaka nedeljske pravljice, ki jo je napisala Maja Aduša Vidmar in v njej nastopila v dvojni vlogi koklje Lize in Mame sove.
Modro pišče Pikec (Vesna Maher) je v resnici dvakrat modro. Njegova barva daleč naokoli kaže, da se dejansko razlikuje od ostalih prebivalcev kurnika. Njegova narava pa se nič kaj ne
ujema s kokošjimi in zato med perutnino povzroča veliko zmede in nejevolje: medtem ko se ves kurji rod že od nekdaj prebuja in leže k počitku s soncem, Pikec podnevi rad spi, ponoči pa bedi. Namesto trdih koruznih zrn zoba živahne mesnate deževnike.
In še to: zelo je vedoželjen in zvedav ter rad bere in zato postavlja	pametna
vprašanja, ki spravljajo v zadrego celo slavnega petelina Jakoba plemenitega (Nevenka Vrančič) in najstarejšo oz. najpametnejšo kokljo Genovefo (Dušanka Ristič). Pikec se med takimi povprečneži ne znajde, zato ga na njegovo in skupno srečo zapodijo v Širni svet, kjer slučajno sreča žalostno sovo, ki išče svoje-
ga zgubljenega mladiča. Nočna, mesojeda ptica v njem vidi tudi sebi enako radovednost in spozna svoj naraščaj, Pikec pa v njej najde ljubečo mamo, s katero zaživi svoje pravo življenje, ne več kot čudaško pišče, ki se ga vsi otepajo, temveč končno kot
čisto navadna in bistra sovica.
V režiji Katje Pegan so igralke SNG Nova Gorica podale duho-
vite dialoge in zabavne prizore z izredno onomatopejsko spretnostjo in izurjenim telesnim kretanjem, ki so občinstvo večkrat spravili v smeh. Dogajanje je pridobilo na živahnosti tudi z bogatimi kostumi Ane Matijevič in preprosto, a učinkovito sceno
Milana Percana ter z glasbeno kuliso Mirka Vuksanoviča.
AL
Foto Kroma
In memoriam
Spomin na Ano
Ob Božiču nas je zapustila Ana Wehrenfennig, mlado dekle z Opčin. Množica mladih in zrelih obrazov, ki se je v turobnem januarskem jutru zbrala za zadnji pozdrav na tržaškem evangeličanskem pokopališču, je izpričala veliko ljubezen do Ane ter užaloščenih svojcev. Pastor tržaške luteranske skupnosti Die-ter Kampen je izbral zgodbo o Veri kanaanske žene po Mateju za poslednji pozdrav pokojnici. Sopevke in sopevci Mešanega
mladinskega zbora Trst so pod vodstvom Aleksandre Pertot zapeli milo narodno in žalo-stinko prijateljici v slovo. V kapeli sta jo s srčnimi besedami pozdravili prijateljica Ksenija in teta Silvia. V spomin na Ano objavljamo njune misli ter se pridružujemo žalovanju njenih najdražjih. Ksenija Pregare: Spomin na Ano Ko sem Ano spoznala, je postala del moje duše.
Bila je tista prijateljica, ki si jo želiš ob sebi, ko potrebuješ ljubeznive, dobre in pristne besede. Ob potrebi mi je povedala svoje mnenje tudi, če včasih boleče. Bila je kot moje druge oči. Na
realnost je gledala drugače od mene. Tako sem lahko s pomočjo njenega zornega kota bolje spoznala resnico.
Ana je imela ta dar, da je s svojo spodbudo povečala mojo moč in vztrajnost. Njeno zaupanje v moje sposobnosti je vplivalo na rast moje samozavesti, tako da sem se odločneje spopadla z vsakdanjim življenjem.
Ana je bila del moje korajže in upanja.
Silvia Wehrenfennig: In ricordo diAnna
Tragična usoda je spet prizadela našo družino, na nepričakovan in nerazumljiv način.
Zbrani smo tu, da žalujemo ob izgubi mlade, lepe in inteligent-
ne osebe v cvetu življenja, kot se je že zgodilo pred eno generacijo najinemu očetu in najinim dedom.
Zakaj se je moralo to zgoditi, nam ni dano vedeti in ne moremo doumeti: samo to vemo, da nas naša žalost povezuje z vsemi tistimi, ki so izgubili sina - to, kar nam je naj dragocenejše v življenju in čemur smo dali vso ljubezen, ki smo je bili zmožni. Kratko Anino življenje je bilo blagoslovljeno z mnogimi darovi. Lepota, razumnost, tankočutnost in vztrajnost, ki so ji omogočale, da je izstopala vedno na vseh področjih, že od otroških let. Za te darove smo bili hvaležni in ponosni vsi mi: oče Andrea in ma-
ma Rosana, ki sta zanjo skrbela in bila pozorna, ded Egidio in babica Ada, za katera je bila kot druga hči, nono Erich in nona Anita ter vsi sorodniki, ki smo Ano imeli za naj lepši cvet naše družine. Tržaške družine, v kateri se srečujejo in zgledno zlivajo različne dediščine in omike: nemška in italijanska po očetovi strani in slovenska po materini. In Ana, povsem dvojezična, a globoko navezana na svoje slovenske korenine, je poskušala vedno povezovati te različne vire, s tem da se je posvečala študiju, branju in obiskovanju različnih kulturnih okolij.
Imela je jasne in premočrtne ideje vedno: tako v študiju, kjer
je zaradi strasti do vsebine in naravne nagnjenosti k razumevanju drugih uspela v zelo kratkem času diplomirati iz psihologije, kot v ljubezni, kjer je bilo odločilno srečanje z Damjanom, dobrim, trdnim in pozitivnim fantom, ki ji je zagotavljal radostno in mirno prihodnost skupaj.
Vse sanje je odpihnil sunek vetra.
Nihče od nas, ki smo jo ljubili, ne bo več isti. Rana v duši bo ostala za celo življenje. Molimo, da bi spomin na Ano oplajal naša življenja k boljšemu: da bi nam bilo dano, na tej kratki ali dolgi, nam odmerjeni poti, doumeti, kar je res vredno.
STOLNICA SV. JUSTA
Božični koncert Zveze cerkvenih pevskih zborov
Zori noč vesela
Vrabec (Sredi tihe polnoči) in drugi. Ne bi pozabil na najbolj odmevno božično pesem, Marija daj mi Jezuščka!, salezijanca Jerka Gržinčiča; omenil pa bi še pesem Pastirci iz spanja Lojzeta Mava.
Tudi glede na čas, ki ga je zbor imel bolj malo na razpolago za vaje (saj je vsak pevec praznike praznoval na svojem domu, v svoji vasi), menim, da je tokratni koncert, pri organizaciji ka-
terega sem po svojih močeh pomagal, gladko stekel." Tokratni priložnostni mešani zbor, ki ga je vodil Herman Antonič, so sestavljali pevci različnih sestavov: to so bile članice in člani ženskega zbora Devin, Farnega zbora iz Šempolaja in Cerkvenega zbora iz Zgonika, mešanega zbora Igo Gruden iz Nabrežine in Fantov izpod Grmade. Pevska skupina, ki jo je na orgle spremljal Andrej Pegan, je tako predstavila pester in izbran program, ki so ga prireditelji sestavili na podlagi naše 'božične zakladnice'. Poleg avtorjev, ki jih je poprej omenil prof. Harej, so bili na sporedu prisotne še harmonizacije Pavleta Merkuja (Na za-puoved je paršla), Ivana Grbca (Kar je že dolgo želel svet) in skladbe prof. Hareja (Tiho je v gozdu), Ivana Trinka (Gloria in excelsis Deo), Stanka Premrla (Marija v gloriji), Josipa Sicher-la (Podati hočem ti srce), Leopolda Belarja (Že počiva vsa narava) in Gregorja Riharja (Na polnoči grede).
Kot je po koncertu poudaril škofov vikar za Slovence, msgr. Franc Vončina, je koncert prevzel občinstvo. "Veselim se dejstva, da sem med pevci zasledil veliko mladih glasov. To človeka veseli. Pohvaliti moramo prizadevanje vsakega pevca, saj priprava vsakega koncerta zahteva veliko vneme. Po drugi strani si težko zamislim Božič brez petja teh naših pesmi." Prisotni so bili še vodja Slovenskega pastoralnega središča, msgr. Marij Gerdol, občinski svetnik Igor Švab, ravnatelj Glasbene matice Bogdan Kralj in predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka.
Igor Gregori
tekal. Združeni zbor prosvetnih in cerkvenih pevcev devinske dekanije ni še nikoli nastopal v tržaški stolnici, ki je arhitektonsko mogočna stavba, kar sicer povzroča vrsto tehničnih težav (odmevi, itd.). Zadovoljen sem tudi zato, ker je bil program primerno izbran: predstavili smo starejše in sedanje skladatelje: veliko je bilo tržaških, na primer Breda Šček (K nebu povzdignimo solzne oči), Fran Venturini (Zori noč vesela), Ubald
r ■ xudi letos smo se zbrali, da ob božič-A nih pesmi še zadnjič podoživimo sporočilo praznika, ki je poln miline in obdan s posebnim čarom. Očitno je zamisel o prirejanju koncertov božičnih pesmi, ki jo je Zveza zasejala pred več kot 40 leti, naletela na Tržaškem in širšem Primorskem na plodna tla, tako da so se ti koncerti na splošno uveljavili in postali redna glasbena 'praksa' celo skozi ves adventni in še zlasti božični čas."
S temi uvodnimi besedami je povezovalka Urška Šinigoj pozdravila občinstvo, ki je polnilo tržaško stolno cerkev, da bi prisluhnilo letošnjemu koncertu Zveze cerkvenih pevskih zborov z naslovom Zori noč vesela. Organizacija se je tako kot vsako leto oddolžila svoji tradiciji, ki je s časom postala tudi naša slovenska, zamejska, krščanska.
Že z intervjujem, ki smo ga ob praznikih imeli s prof. Zorkom Harejem, dolgoletnim predsednikom Zveze, smo dojeli pomen tega pevskega srečanja. "Božič je tudi slovenski praznik, ker se obnavljajo božični običaji in ker je veliko glasbene literature, ki je vezana na ta praznik: predvsem pevske in zborovske. Božični koncerti so za pevce pomembni, ker se morajo nanje dobro pripraviti: temeljito se morajo naučiti besedil in glasbe. Tovrstna pevska srečanja so obenem pomemb-
na tudi za pevovodje, ki morajo sestaviti ustrezen program, obenem tudi organisti morajo pripraviti in izbrati primerno orgelsko glasbo. Božični koncerti Zveze cerkvenih pevskih zborov so pomembni tudi za poslušalce, ki poslušajo stare in nove pesmi, večkrat slišijo njih razlago in v mislih ponavljajo poslušanje pesmi, njih besedila in melodije." In še: "Zveza cerkvenih pevskih zborov je božičnim koncertom vedno dajala
velik pomen, ker so v njih zbrani elementi, ki so sestavni del njenega poslanstva, se pravi tudi slovenska kultura in narodnost", smo brali v zadnji božični številki Novega glasa.
V nedeljo, 14. januarja, pa nam je po koncertu prof. Harej takole povedal: "Letošnji koncert Zveze cerkvenih pevskih zborov, ki ima za seboj dolgo tradicijo, je dobro uspel tudi z ozirom na kraj, v katerem je po-
NOVI
Društvo slovenskih izobražencev / Tomaž Simčič
O Zavodu za višjo vzgojo svetnih duhovnikov
Prvo srečanje Društva slovenskih izobražencev v novem letu se je pričelo v domačem krogu. Član društva, zgodovinar Tomaž Simčič, je v ponedeljek, 8. t.m., predstavil Avguštinej ali Zavod za višjo vzgojo svetnih duhovnikov, ki so ga ustanovili pri sv. Avguštinu na Dunaju (1816-1918). Zavod je nastal z namenom, da bi se v njem izobraževala cerkvena elita oziroma sposobnejši in obetavnejši duhovniki, je povedal Simčič, ki bi kasneje zasedali pomembna mesta znotraj cerkvene hierarhije. V sto letih, kolikor je Avguštinej tudi deloval, je skozi njegove prostore šlo približno 1000 duhovnikov, od katerih je bilo od 60 do 80 Slovencev. Simčičeva zajetna študija spada v projekt goriškega Inštituta za družbeno in cerkveno zgodovino, ki si je zadal cilj, da bi raziskal življenjepise vseh gojencev Avguštineja in pri tem
pokazal njegov vpliv na versko in cerkveno življenje znotraj te nadškofije. Predavatelj je osvetlil cislajtanski del raziskave, ki se navezuje na dunajsko, salzburško in goriško cerkveno
pokrajino in se je zaključil novembra lani s simpozijem na Dunaju, v sklopu katerega so izdali tudi biografski leksikon, ki zaobjema že 260 življenjepisov. Ustanovitev Avguštineja sega v
leto 1816, ko se je pričelo gibanje za Cerkveno prenovo. Duhovnik Jakob Frint se je v prvi osebi angažiral za ustanovitev Zavoda, v katerem naj bi se izpopolnjevali duhovniki, ki bi
si prizadevali za pravovernost ter izkazovali zvestobo papežu in hierarhiji. "Njim naj bi bilo zaupano tudi zasledovanje dediščine razsvetljenstva in vera v moč kulture, izobrazbe ter
ce je nato prijetno oblikovala vrsto instrumentalnih točk, del božičnega sporeda, ki so ga mladi glasbeniki naštudirali za šolsko božičnico in s katerim so ob tej dodatni priložnosti nastopili še bolj prepričano in učinkovito. Priložnostne skladbe v božičnem tonu so podali simpatični trio violončelov (Martin Marchesich, Jakob Jazbec, Gaia Valeria Jark), trobentač Denis Daneu, kvartet, ki ga sestavljajo flavtistki Ivana Milič in Lucia Jankovski, fagotist Jan Zobec in pianist Matjaž Zobec, violinistka Valentina D'Aloia in kvartet flavt (Petra Marega, Sara Bembi, Jagoda Castellani, Car-lo Venier).
Protagonisti zadnjega dela programa so bili pevci cerkvenega pevskega zbora Sv.Jernej z Opčin, ki premore lepo število solistov, kar omogoča zborovodji Janku Banu izbiro raznolikih sporedov, v katerih se zborovsko petje prepleta s solističnimi prehodi in z nastopom manjših skupin pevcev. Med izvajanimi skladbami sta bila skladba Sveta noč Adija
prosvete. Prvotni namen Avguštineja pa je bil prav gotovo ta, da bi v njem oblikovali visoko izobražene ljudi, ki bi nato sestavljali profesorski kader za semenišča, in škofe, ki pa bi jih zaznamovala tudi zvestoba cesarstvu in cesarski hiši." Eden od ciljev ustanovitelja dunajskega Avguštineja, Jakoba Frinta je bil tudi ta, da bi duhovniki osebno prišli v stik s cesarjem, ki je v prvi osebi vzdrževal celotno strukturo". Poglavitni namen triletnega dunajskega izobraževanja je bil seveda študij in doktorat iz teologije. Obiskovalci so na dunajski univerzi sledili predavanjem, v zavodu pa študirali in prejemali duhovno usmeritev. Simčičeva raziskava se je osredotočila predvsem na tržaško-koprske gojence (17). Prvi, Josef Schneider, je prag Avguštineja prestopil leta 1835, zadnji, Božo Milanovih, pa ga je zapustil leta 1918, ko je dunajski zavod tudi prenehal delovati. Najbolje zastopana je bila Istra, najslabše pa Kras in Notranjska.
av
Daneva in Premrlova božična kantata.
Z istim programom je zbor uspešno nastopil na tradicionalnem božičnem koncertu na Opčinah, ki je na božični dan privabil v opensko cerkev posebno veliko število poslušalcev. Kakovost letošnjega programa je izpolnila pričakovanja publike; poleg cerkvenega zbora s svojimi solisti sta z ubranim petjem nastopila otroški pevski zbor in mlajša mladinska pevska skupina Vesela pomlad pod vodstvom Mire Fabjan, nakar se je spored nadaljeval s pevci fantovskega kvarteta in z vrsto solističnih nastopov izstopajočih članov cerkvenega zbora s solopevsko izkušnjo: Marijan Škerlavaj, Marjan Štrajn, Matejka Bukavec, Martina Feri, Mojca Milič. Priložnostno misel je ob tej priložnosti podala Dunja Fabjan, ki je na podlagi lastne izkušnje razmišljala o pomenu božičnih praznikov za vse mlade, ki študirajo in delajo daleč od doma.
PAL
Obvestilo
V Društvu slovenskih izobražencev bo v ponedeljek, 22. januarja, ob
20.30,	govoril zgodovinar in podsekretar na ministrstvu za pravosodje dr. Milko Mikola o povojnih krivicah in njihovi popravi.
Novi glas vabi na 10-dnevno potovanje na Kitajsko od 15. do 24. maja letos. Spored potovanja in informacije dobite na upravi NG v Gorici in na uredništvu v Trstu. Vpišite se čimprej, najkasneje do 15. februarja.
Darovi
Ob prvi obletnici smrti duhovnika FRANCETA ZLOBCA daruje Ida Klarič
50,00	evrov za svetoivanski cerkveni pevski zbor, 50,00 evrov za Marijin dom pri sv. Ivanu in 50,00 evrov za Slovensko Vincencijevo konferenco pri
Tudi Nabrežina se je prvo nedeljo v letu oddolžila božičnim praznikom s koncertom v domači župni cerkvi svetega Roka. Tokrat je nastopil, prvič v zamejstvu, mladinski pevski zbor Pueri cantores iz Tolmina. Zbor, ki ga sestavljajo v glavnem samo dekleta in ga vodi mlada pevo-vodkinja Barbara Kovačič, se je predstavil z vrsto pesmi na božično tematiko. Po kratki predstavitvi so v prvem delu zapeli nekaj starih slovenskih narodnih pesmi iz raznih pokrajin ter nekaj srednjeveških, med katerimi tudi Gallusovo Resonet in laudibus. V drugem delu pa smo prisluhnili slovenskim ljudskim božičnim pesmim v sodobnejši priredbi. Zbor je izredno kvaliteten in velik užitek je bil poslušati tako ubrano petje, ki je za marsikoga prava redkost. Posebej moramo omeniti nav-
Sv. Ivanu.
V spomin na gospo Marto Požar daruje sestrična Saloma 50,00 evrov za sklad Marte Požar.
V spomin na svoje starše Marijo in Antona Gašperšič darujeta Nada Gasperi Žetko 50,00 evrov in Maria Gasperi Berce 50,00 evrov za Slovensko Vincencijevo konferenco v Trstu.
Pri božični nabirki so pri sv. Ivanu darovali 691,00 evrov za domači cerkveni pevski zbor.
Za rojanski Marijin dom v spomin na drago pokojno Andreino Piščanc darujeta Vojka in Albino Cesar 20,00 evrov.
Za rojanski Marijin dom Jelka Terčon Šah 25,00 evrov in za društvo Marijin dom Marija Cesar Batagelj 20,00 evrov.
Za misijonarja Danila Lisjaka daruje Anica Trento 25,00 evrov.
Za Slovensko Vincencijevo konferenco vTrstu daruje Anica Trento
25,00	evrov.
dušujoč nastop solistke Janje Hvala, ki je prireditvi dala pečat visoke umetnosti. Božično misel je podal devinski dekan dr. Markuža, ki se je zaustavil ob pomenu božičnih praznikov, ki naj bi ostali predvsem družinski prazniki in naj nas spodbujajo, da se te vrednote ohranjajo in širijo skozi celo leto. Sledila sta blagoslov z najsvetejšim in litanijami Matere Božje ter zahvalni Te Deum.
Verniki in ostali poslušalci so hvaležni organizatorju tega tradicionalnega božičnega koncerta, ki kljub že dolgi odsotnosti domačega župnika Breclja kaže, da je naša fara še živa. Upajmo in želimo le, da se bo v najkrajšem času našla dokončna rešitev tega nevzdržnega stanja v korist in zadovoljstvo vseh nabrežinskih vernikov.
n.k.
Cerkev sv. Mohorja in Fortunata
Božični koncert v Rojanu
Božični prazniki so že spomin, toplina njihovih doživetij pa še združuje ljudi, saj je misel na Novorojenega in z njo tudi možnost izvajanja priljubljene božične literature praviloma aktualna do Svečnice. V Rojanu je slovenska božična pesem zazvenela v soboto na koncertu v cerkvi sv.Mohorja in Fortunata, ki ga je priredilo društvo Rojanski Marijin dom v sodelovanju z Glasbeno matico in Slovensko prosveto. Večer glasbe in petja je tako povezal domače pevce z openskimi gosti in s pomembno glasbeno ustanovo, ki ima že nekaj let svoj sedež prav v Rojanu. Spored je povezoval Andrej Maver. Priložnostno misel je pripravila in podala Katja Volpi, ki je originalno osvetlila v obliki
mozaika osebnih voščilnic pomen, ki ga božično sporočilo lahko ima pri različnih osebah, od bolnika do materialista, od duhovnika do skeptika, od mlade ženske do ostarele osebe. Govornica je označila Božič kot "rdeči semafor na cesti, ko greš prehitro", kot način, da se za trenutek zaustavimo, se zamislimo v temeljna vprašanja in zremo v svojo majhnost.
Z voljo po obujanju predvsem prijetnih občutkov, ki jih ta praznik prinaša v pesmi in glasbi, so vsi nastopajoči podali del programov, s katerimi so v prejšnjih dneh olepšali praznovanja v domačem krogu. Pod vodstvom Bogdana Kralja in ob orgelski spremljavi Beatrice Zonta (kateri je bila poverjena tudi spremljava enega od glasbenikov in gostujočega zbora) je Rojanski cerkveni pevski zbor izvedel v pozdrav tri znane božične pesmi. Skupina učencev Glasbene mati-
Foto Kroma
Na kratko
Priznani tržaški umetnik v computing-artu (to je načinu snovanja umetniških del s pomočjo računalnika), ki deluje v ZDA, prof. Edvvard Zajec, je bil konec prejšnjega tedna gost okrogle mize, kije potekala v prostorih državne knjižnice pri stari univerzi. Zajec je bil namreč predsednik žirije natečaja The brain projekt. Prireditelji natečaja so v petek, 12. januarja ob prisotnosti prof. Zajca predstavili trideset najboljših del, pri snovanju katerih so se umetniki posluževali računalnika. Več prihodnjič.
Nabrežina / V domači župni cerkvi sv. Roka
Nastop Mladinskega zbora Pueri cantores
Združenje Alpe Adria Cinema/ Trst film festival
Pogled v neznano
TRIESTE
FILM
FESTIVAL
film
*snVA
Foto Kroma
Začela se je 18. izvedba Trst Film Festival, ki ga prireja združenje Alpe Adria Cinema. Težko je nanizati pester spored dolgo in kratkometražnih filmov ter dokumentarcev, srečanj in okroglih miz, ki se v enotedenskem programu v teh dneh že razvrščajo po treh tržaških kinodvoranah: to so dvorani v Kinu Excelsior, gledališče Miela in kino Ariston.
Gotovo bi lahko začeli s slovensko produkcijo, ki jo je vodil režiser Peter Pasic: avtor bo s svojo Ohcetjo v sekciji kratkometražnih filmov tekmoval s stvaritvami drugih 11 držav za glavno nagrado. Dodati bi šlo tudi, da program kratko-metražnega sklopa ponuja med drugim dela že priznanih umetnikov in pa mlajših avtorjev, ki jih je selek-torka Tiziana Finzi spoznala
preko filmskih šol raznih držav: vezna nit predstavljenih kratkih filmov je opisovanje težkega, zabavnega, objestnega vsakdanjika, kjer je človeku stalno prepuščena vloga glavnega akterja v razburljivi svetovni čaršiji. Osrednja sekcija pa bo med desetimi kandidati nagradila najboljši celovečerec tržaške filmske manifestacije. Pomembna je letos prisotnost romunskih avtorjev. Za glavno nagrado se bosta potegovala romunska režiserja Radu Muntean s filmom Hirtia va fi Albastra in Catalin
Mitulescu avtor Gum mi - Am Pretrecut sfarsitul lumii. Med
drugimi režiserji gre omeniti še Srba Gorana Paskaljeviča, ki bo tekmoval s filmom Optimisti. Sekcija dokumentarnih filmov, ki jo vodi Fabrizio Grosoli, postaja iz leta v leto ena najpomembnejših sestavin festivala in tokrat se bo za glavno sekcij sko nagrado potegovalo 24 del. Dokumentarci prinašajo svež, neposreden prikaz stvarnosti dežel, katerim festival od nekdaj posveča svojo pozornost. Veliko je tokrat dokumentarcev iz držav, ki so nekoč tvorile Jugoslavijo: kot opozarjajo prireditelji filmske manifestacije, so avtorji teh del v zadnjih letih lahko končno delovali v strpnih in neobre-menjevalnih okoliščinah in prikazali tako končno spomine
na vojno, ki je s krvavim mečem razsajala po Balkanu. Tudi so-
dobnost je srž del nekaterih dokumentarcev, ki suvereno razmišljajo o družbeno - gospodarskem globalizacij-skem procesu.
Izven natečaja bodo predstavili film 'veterana' Želimirja Žilnika Evropa preko plota.
Letošnji monografski homaž so prireditelji poklonili kar dvema režiserjema, Francu Giraldiju (čigar korenine so v Komnu) in Švicarju Frediju M. Murerju, ki bo čez nekaj mesecev konkuriral za oscarja.
Festival pa ni samo film. Kaže, da bo posebno zanimiva okrogla miza Trieste: ritratto di una citta' in giallo, na kateri bodo spregovorili prof. Tatjana Rojc, Luisa Altichie-ri Zinazzi, Franco Giraldi in
psihanalist Paolo Fonda ter nemški pisatelj kriminalk, ki že dalj časa prebiva v Trstu, Veit Heinichen, kateremu so prireditelji posvetili posebno pobudo: predstavili bodo namreč televizijske filme, ki jih je nemška televizija snemala v Trstu po zgodbah njegovih romanov. Letos se zaključuje tudi niz filmov, posvečenih novi nemški kinematografiji.
Glovek/Družba/Mesto/Veleme-sto/Svet: to je tematika multime-dijske sekcije Immagini (Podobe); spomnili pa se bodo tudi italijanske igralke Alide Valli, kateri
bo spomladi namenjen niz pobud.
Letošnji izvedbi festivala se je pridružila še CEI (Srednje evropska pobuda). Pobuda CEI Event bo v sklopu festivala predstavila retrospektivo o bolgarski kinematografiji (država ob Črnem morju letos predseduje CEI). Nagrado CEI pa bodo podelili albanskemu režiserju Kujtimu Cashku. Kaj pa je novega na kinematografski šoli v Bukarešti in kakšna izgleda Asia Argento v filmu Transylvania režiserja Tonya Ga-tlifa, bo občinstvo samo sodilo.
IG
ALPE
ADRIA
CINEMA
12
18. januarja 2007
Koroška / Beneška
NOVI
GLAS
Tischlerjeva nagrada
Zmagovalca sta kluba koroških Slovencev
Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) in Krščanska kulturna zveza (KKZ) bosta letošnjo Ti-schlerjevo nagrado podelila Klubu koroških Slovencev v Ljubljani in Klubu koroških Slovencev v Mariboru. Nagrado bosta kluba prejela "za vsestransko pomoč, ki jo že desetletja nudita koroškim Slovencem na kulturnem, izobraževalnem, znanstvenem in pu-
Slovenije.
Klub koroških Slovencev je bil ustanovljen leta 1928 v Celju po zboru koroških pregnancev v Sloveniji. Kasneje so bile ustanovljene tudi podružnice, od katerih še danes kot samostojni društvi delujeta Klub koroških Slovencev v Ljubljani in Klub koroških Slovencev v Mariboru. Med znanimi predsedniki so bili med drugim pravnik Jurij Felaher, pisatelj Lovro
kih povezav, ki so dosti varnejše in cenejše od prevozov s tovornjaki. O svoji nadaljnji politični poti pa je predsednik II-ly dejal, da jo še vedno vidi v okviru leve sredi-
Predsednik dežele FJk Riccardo Illy se je srečal z nami
"Odnose s Slovenijo je potrebno še bolj razviti!
Odgovorni uredniki tednikov Vita Cattolica iz Vidma, II Popolo iz Pordenona, Voce Isontina iz Gorice, Vita Nuova iz Trsta in našega Novega glasa smo se tik pred obiskom italijanskega zunanjega ministra v Sloveniji srečali s predsednikom naše dežele Furlanije Julijske krajine Riccardom linjem in se z njim pogovarjali dobri dve uri. Nekateri tedniki so že objavili daljše intervjuje z njim, sami bi pa radi dodali, da je predsednik Riccardo Illy spregovoril tudi o zadevah, ki jih je samo dan kasneje bolj izrazito obelodanil italijanski zunanji minister Massimo D'Alema. Illy je med pogovorom ponovno izpo-
stavil pozitivne rezultate svoje uprave dežele in med njimi na prvo mesto postavil vse napore, ki jih je njegova uprava vložila v inovacijo, znižanje davka IRAP, kot je tudi izrecno poudaril, da je v Italiji prevelik davčni pritisk na podjetja in obrtnike. Povedal je tudi, da sam pri finančnem manevru Prodijeve vlade ni sodeloval, da pa je po njegovem mnenju slab, ker je v Italiji že itak preveč birokracije, ki jo sedanji finančni manever samo še slabša. Spregovoril je tudi o evroregiji, za katero se je sam
vedno zavzemal in se zanjo še zavzema, dejal pa je, da so šli v projekt Interreg tudi zato, da bi se dejansko videlo, kdo je za evroregijo in kdo je proti. Projekt
Marostica je torej v teku, konec letošnjega poletja naj bi torej bilo jasno, kakšna bo evroregija. O sodelovanju s Slovenijo je Illy dejal, da bi ga kazalo še poglobiti, po njegovem pa je skorajšnji vstop Slovenije v schengensko območje izziv tudi za našo deže-
lo.	Illy je izrazil tudi zaskrbljenost nad nedavnimi izjavami visokih predstavnikov Evropske unije glede Hrvaške, češ naj bi se upočasnilo približevanje Hrvaške Evropski uniji, ker je sam mnenja, da se mora Hrvaški pomagati, da pride čimprej v EU. O plinskih terminalih v Tržaškem zalivu je dejal, da je to domena italijanske vlade, sam pa ne vidi okoljevarstvenih težav, ker gre po njegovem pri načrtih za izrecno varne naložbe. Glede petega koridorja je izrazil optimizem in ponovno poudaril pomen železniš-
Ste vi Slovenci?
Prezrti dokument slovenščine v "Alt-Wenden und Ungarn-Ordnungsbuchlein" iz leta 1700
Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik v Celovcu se je z leti uveljavil tudi kot neke vrste arhiv za zanimive starinske predmete, in sicer od raznih predmetov do dokumetov, ki so povezani s slovenskim jezikom na Koroškem. Posamezniki, ki kaj zanimivega odkrijejo, med njimi so pogosto tudi starejši rokopisi, ta odkritja zelo pogosto zaupajo inštitutu Urban Jarnik.
Na inštitutu Urban Jarnik se je pojavil tudi Karel Micheu, doma iz Nonče vasi pri Pliberku, ki je sicer poznan po lesorezih, katere ustvarja kot umetniški samouk. Njegova umetnost razkriva zanimivosti domačega kraja, ki jih uokvirja v zgodbe na podlagi zgodovinskih dogodkov, ki jih tenkočutno odkriva s svojimi umetniškimi očmi. Njegova umetniška dela razkrivajo njegovo naravno ustvarjalno nadarjenost in njegov smisel za odkrivanje zgodovinskih posebnosti, iz katerih sestavlja pripovedi svojih zgodb v obliki slik.
Velik del njegovih umetniških del je posvečen scenam in osebnostim iz njegovega ljubljenega športa - juda. Izbor del je objavljen v več knjigah z naslovom "Judo-Kunst-Kultur".
V ljudski šoli pri Božjem grobu je na ogled stalna razstava njegovih lesorezov.
Poleg slikarske žilice se Karel Micheu zanima tudi za zgodovino. V raznih pogovorih je Karel Micheu vedno spet omenjal knjižico Alt-Wenthen oder Ungarn Ordnung-sbiichlein, ki da je sila zanimiva, saj je bila v njej slovenščina pomotoma prepoznana in predstavlje-
na kot madžarščina. Žena je bila presenečena nad tem, jaz pa tudi. Odločila sva se, da povabiva gospoda Micheua v Celovec. Pogovor z njim je bil nadvse zanimiv,
saj je pripovedoval zanimivo zgodbo, ki je poučna tako za časnikarja, zgodovinarja ali jezikoslovca.
Leta 1700 je izšla knjižica z naslovom "Staro-VVendska ali Madžarska knjiga pravil", namenjena pa je bila romarjem v Aachen. Romanja v Aa-chen so izpričana od 13./14. stoletja dalje, in sicer vsakih sedem let.
Leta 1993 je v seriji objav škofijskega arhiva v Aa-chnu izšel faksimile te knjižice, in sicer v nemškem (originalnem) ter v madžarskem in francoskem prevodu. V predgovorih h knjigi je tudi omenjeno, da je leta 1990 dr. Gyula Horn, tedanji madžarski zunanji minister, prejel Karlovo nagrado (Karlspreis) mesta Aachen. Ob svečani podelitvi so mu v madžarski kapeli v Aach-nu izročili tudi faksimile te "madžarske knjižice", v katero je škof v Aachnu zapisal naslednje
posvetilo: Gospodu dr. Gyula Horn kot znak odprtih src in poti med Madžarsko in Aachenom. Vse je lepo in prav. Le da v knjigi ni nobene sledi madžarskega jezika, namesto tega pa lahko odkrijemo zelo zanimiv zgodnji dokument slovenskega jezika v zapisu očenaša in zdravema-rije.
Kako je torej prišlo do te usodne zmote? V faksi-milu besedila piše, da knjižica želi bralcu podati kratka navodila, kako prepozna "Madžare", in sicer tako, da jih vpraša: Ali ste vi Madžari (zapisano v nemščini)?
Nato sledi vprašanje: Ste vi Slovčnci? (zapisano v slovenščini, opremljeno
celo z akcentom). Temu vprašanju sledi dober nasvet, da je treba odgovoriti: dobru, dobru, gut. Nato je vprašanje Od keth ste vi?, na katero naj bi odgovorili je prau, zhe dobru. Tretje vprašanje se glasi
Kam greste vi?, odgovor pa je nu dobru, zhe prau.
V nadaljevanju besedila pravil v tej knjižici je omenjeno, da je bilo treba skrbno in po vesti izbrati tolmača, ki bi moral pred jedjo in po njej moliti določeno predpisano molitev, nakar sledi ugotovitev, da naj bi občinstvo (romarji) vsak dan molilo v knjižici zapisane molitve.
V orginalu faksimila nato sledijo slovensko "pokrižanje", očenaš in zdravamarija. "Pokrižanje" je zapisano samo v slovenščini, očenaš in zdravamarija imata ob strani tudi nemški prevod. V prečrkovani verziji faksimila je zato pokrižanje ostalo v slovenščini, očenaš in zdravamarija pa sta zapisana le v nemščini, slovenski del pa je izpadel. V madžarskem in francoskem prevodu so tista mesta, ki so v originalu zapisana v slovenščini, povzeta po originalu - v slovenščini.
V spremni besedi je zapisano, da je vprašanje etničnega izvora Madžarov težko opredeliti, saj so Madžari vedno bili izpostavljeni nemškim, slovanskim in turškim vplivom. Pisec uvodnih besed sicer ugotavlja, da ima današnja madžarščina, ki jo prištevajo ki finsko-ogrski jezikovni skupini, le malo skupnega z besedilom v faksimilu, kjer je zapisan "vendski" jezik, ki je še "morda najbolj podoben slovenščini", kljub temu pa so zapisi v knjižici bili uvrščeni v madžarski jezik. Glavni urednik knjige je v svojem predgovoru namreč omenil nemščino kot "prajezik" (izvorni jezik), madžarščino pa kot jezik romarjev.
Karel Micheu pa meni, da bi prav zaradi spoštovanja vsakega maternega jezika v skupni "novi Evropi" bilo treba zapisati, da je v tej knjižici "nemščina izvorni jezik, slovenščina pa jezik romarjev".
Peter Rustja
blicističnem področju," so sporočili iz NSKS in KKZ. Podelitev nagrade bo 23. januarja v Tischlerjevi dvorani Slomškovega doma v Celovcu. Tischlerjeva nagrada je poimenovana po Jošku Tischlerju, ustanovitelju NSKS in prvem ravnatelju ter "očetu" Slovenske gimnazije v Celovcu. Nagrada je največje priznanje, ki jo podeljuje slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem. Namenjena je slovenskim rojakom ali ustanovam tako iz zamejstva kot tudi iz sveta in
Novi glas je 5. januarja 2006 pod naslovom 'aktualno' objavil slavnostni govor predsednika DZ Cukja-tija ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki ga je imel 23. decembra 2005 na državni slovesnosti v Cankarjevem domu v Ljubljani. Čeprav je prišla ta številka vašega lista z govorom gospoda Cukjatija meni v roke šele eno leto kasneje, je tema še vedno aktualna. Zakaj? Zato, ker njegov govor razblinja meglo, ki je zajela Ljubljano in Slovenijo po padcu berlinskega zidu. Potrjuje, da je bilo v Sloveniji tedaj konec komunističnega režima, ne pa mita Osvobodilne fronte, ki mu je pripravila pot.
Ozrimo se v zgodovino. Vemo, kdo so sestavljali Osvobodilno fronto in kdo je imel v njej glavno besedo. Vemo tudi, kdo se ji je zoperstavil in zakaj. Med njimi je bil tudi škof Rožman, ko je zatrdil, da tisti, ki morijo Slovence, ne morejo biti osvoboditelji. Jasno je povedal, da je krvava revolucija zločin, pa naj nastopa pod še tako lepim imenom. Zato je bil po osvoboditvi proglašen za vojnega zločinca. To je škofu Rožmanu samo v čast, danes, po zlomu komunizma pa bi bilo lahko razvidno vsakemu, ki trezno in svobodno razmišlja. Ljudje, ki vodijo RS, tega očividno niso zmožni! Imajo pa tudi zelo slab spomin. Pozabljajo, da brez komunističnega kolapsa Slovenci ne bi imeli svoje države, prav kakor tudi niso sposobni odkriti in obsoditi zločincev, ki so Slovenijo spremenili v eno samo pokopališče;
Kuhar-Prežihov Voranc in zgodovinar Bogo Grafenauer. Kluba danes združujeta potomce koroških Slovencev, pregnanih po plebiscitu leta 1920, ter prijatelje in simpatizerje slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem. Njun namen je spodbujanje zanimanja za zgodovino in sodobni položaj koroških Slovencev, posredovanje kulturnih izmenjav med zamejstvom in osrednjim slovenskim prostorom ter podpiranje slovenske manjšine.
primanjkuje jim celo poguma, da bi velikemu škofu, ki je prav učil in pravočasno svaril pred nevarnostjo komunističnega nasilja, vrnili čast, niti zdaj po 15 letih samostojnosti.
V Cukjatijevem govoru lahko beremo, da so bili komunisti že 1933 za osvoboditev in združitev slovenskega naroda! Ker govornik pri tem ni omenil nobene druge stranke, je insinuiral, da so bili komunistični internacionala edini branilci slovenstva, kar je res svojevrsten pogled na našo preteklost.
Če bi gornjo misel razvijali naprej, bi prišli do zaklučka, da je medvojna OF izvajala le komunistični nacionalni program, da med tujo okupacijo sploh ne moremo govoriti o revoluciji, o kateri je govoril 'katoliški tabor' s škofom Rožmanom na čelu! V takem primeru seveda ne preostane drugega, kot da spravijo vse žrtve revolucije pod nalepko naivnih zapeljancev, medtem ko naj ostanejo njih krvniki še naprej in do konca časov zaslužni 'heroji'.
Žal, gospod Cukjati ni edini, ki tako misli. Po 45 letih 'znanstvenega' pranja možganov in blatenja Cerkve poznajo verniki v Sloveniji komunizem in druge totalitarizme manj, kot smo jih poznali pred vojno. Zato se novi Osvobodilni fronti obeta krasna prihodnost, saj jo bodo vodili, namesto revolucionarnih 'proletarcev', njihovi nasledniki: bogati in za novo demokracijo 'zaslužni' kapitalisti!
Stane Snoj, BuenosAiies
Karel Micheu
Prejeli smo
Z okrepljeno OF v novo tisočletje
NOVI
GLAS
Vodja Socialnih demokratov Borut Pahor se že vidi kot novi predsednik države
D'Alema bolj o željah in pričakovanjih Italije kot pa o njenih obveznostih
Slovenija živi v vzdušju nekaterih velikih dogodkov, ki so oz. bodo lahko vplivali na nadaljnji demokratični razvoj države in družbe, hkrati pa povečali njen ugled in verodostojnost v mednarodni politiki in svetu. Pomemben tak dogodek je uvedba evra, skupne evropske valute, ki je od ponedeljka, 15. januarja, v Sloveniji edino uradno plačilno sredstvo. Nemška kanclerka Angela Merkel je v intervjuju, ki je bil v soboto, 13. januarja, objavljen v največjem slovenskem časniku Delo, menila, da je bila uvedba evra v Sloveniji dejanje in uspeh zgodovinskega pomena. Dobrodošlico skupni evropski valuti so izrekli tudi na veliki slovesnosti, ki je bila v ponedeljek, 15. januarja popoldne, v Ljubljani. Sodelovalo je okoli dvesto predsednikov vlad, ministrov in drugih gostov iz držav članic EU, Evropske centralne banke in iz najvišjih organov povezave. Med njimi so bili nemška kanclerka Angela Merkel v svojst-vu predsedujoče Evropski zvezi, predsednik evropske komisije Jose' Manuel Barroso, predsednik Evropske centralne banke Jean Claude Trichet, predsednik italijanske vlade Romano Prodi ter mnogi znani finančni strokovnjaki iz držav članic evropske povezave. Gostje so si v Cankarjevem domu ogledali tudi razstavo o denarju v Sloveniji skozi zgodovino, od rimske Emone (Ljubljane) do danes, z naslovom Tolar odhaja - evro prihaja. Časniki ter radijske in televizijske postaje so podrobno poročali o
obisku italijanskega zunanjega ministra Massima D'Aleme v Sloveniji, ki naj bi pomenil začetek novega obdobja poglobljenih stikov, razumevanja in sodelovanja med državama, ki sta obe dejavni članici EU. Vendar po obisku prevladujejo mnenja in ocene, da so si sogovorniki sicer izmenjali veliko dobrih želja in pripravljenosti za sodelovanje med Slovenijo in Italijo glede vseh najbolj aktualnih vprašanj, da pa visoki gost, ki je tudi podpredsednik italijanske vlade, ni obljubil nič konkretnega o obveznostih sosednje države, po-
sebej pri rešitvi oz. ureditvi vprašanj, ki izhajajo iz preteklosti. To so zadeve optantov iz Istre, tolmačenja Osimskih sporazumov, pa tudi vprašanje umetniških slik in podob in drugih umetnin, ki so jih oblasti med drugo svetovno vojno iz cerkva v Istri odnesle v Italijo, pa jih sedaj, očitno, niso voljne vrniti.
So pa v političnih strankah in okoljih, pa tudi v javnosti (le-ta je, žal, pogosto neobčutljiva za narodnostne in življenjske težave in
stike rojakov v sosednjih državah), z olajšanjem in razumevanjem sprejeli mnenje italijanskega zunanjega ministra, "da je nerešena vprašanja med Slovenijo in Italijo treba spraviti v okvir normalnih odnosov, da jih razbremenimo konfliktnosti in nezaupanja, ki je žal dediščina polpretekle zgodovine." V intervjuju, ki je bil objavljen 13. januarja v sobotni prilogi časnika Dnevnik in je imel naslov Odločil sem se, da grem v Slovenijo peš, je zunanji minister opozoril, "da mora Italija uresničiti določila zaščitnega zakona za
slovensko manjšino, ki smo ga želeli in sprejeli v levi sredini leta 2001, ki pa je bil doslej, žal, uveljavljen le delno." Na pridržke in nasprotovanja iz Slovenije zoper načrtovano gradnjo dveh plinskih terminalov v Tržaškem zalivu pa je gost odgovoril z mnenjem, ki morda vsebuje možnost novih nesporazumov. V omenjenem pogovoru za ljubljanski časnik je namreč dejal, "da Italija ne ugovarja podvojitvi zmogljivosti slovenske jedrske elektrar-
ne v Krškem, ki je morda še večji problem, kot so plinski termina-
li."
Bivši predsednik države Milan Kučan zanika vrnitev v politiko, stranke pa so prepričane o takšni možnosti
Morda najbolj značilno obeležje sedanjemu političnemu stanju in razmeram v Sloveniji daje kriza v LDS, stranki, ki je dvanajst let imela izvršilno oblast v državi, sedaj pa se sesuva, razpada, pod težo lastnih nasprotij in sporov. Morda bo na kongresu naslednjo soboto, 27. januarja, LDS mogoče ohraniti, vendar bo zagotovo prišlo do sprememb v njenem vodstvu. Močne so zlasti težnje, da bi bila iz njenega vodstva odstranjena predsednik Jelko Kacin in nekdanji premier Anton Rop, ki je sedaj vodja poslanske skupine LDS v parlamentu. Nekdanji predsednik države Milan Kučan je v preteklih dneh ponovno zanikal napovedi, da bo bodisi posredoval za ureditev razmer v LDS ali pa ustanovil celo svojo politično stranko. Kandidaturo za novega predsednika države sta doslej napovedala le nekdanji premier in evropski poslanec Lojze Peterle in Borut Pahor, predsednik stranke Socialnih demokratov in evropski poslanec. Ta je pohitel z izjavo, "da se že vidi na mestu predsednika. Domišljam si, da vem, kaj moram storiti, da bi bil dober predsednik. Kot predsednik bi Sloveniji vrnil kennedyjevskega duha. To potrebujemo." Predsednik Nove Slovenije, krščanske in ljudske stranke in finančni minister dr. Andrej Bajuk je Borutu Pahorju predlagal, naj zaradi svoje mladosti ne kandidira. Kandidaturo Lojzeta Peterleta za novega predsednika Slovenije pa je doslej podprlo več kot petsto državljanov.
Marijan Diobež
Bil je tudi globoko veren mož
Jože Plečnik največji slovenski arhitekt vseh časov
V Sloveniji se je 7. januarja, na petdesetletnico smrti začelo Plečnikovo leto 2007, ki ga je razglasila vlada v čast največjega slovenskega arhitekta vseh časov. Jože Plečnik tudi v svetovnem merilu sodi med najpomembnejše ustvarjalce na svojem področju v 20. stoletju. Strokovnjaki ga ocenjujejo kot arhitekta prihodnosti, njegove stvaritve pa naj bi bile del brezčasne arhitekture.
Jože Plečnik se je rodil 23. januarja 1872 v Ljubljani. Študij na oddelku za arhitekturo dunajske akademije je končal kot najboljši diplomant v razredu profesorja arhitekta Otta Wegnerja. S svojimi zgodnjimi deli na Dunaju se je kmalu uvrstil med pionirje evropske moderne arhitekture. Kasneje se je ukvarjal s preučevanjem arhitekture v Pragi in Ljubljani, hkrati pa je postal glavni arhitekt prenove praškega gradu na Hradčanih. Veliko je prispeval k urbanistični in arhitekturni obnovi Ljubljane.
Njegova dela zelo odmevajo v naš čas, čeprav je utiral samosvojo avtorsko pot, ki se ni ozirala na trenutne arhitekturne tokove. V njegovem opusu so zelo pomembni Zacherlova hiša na Dunaju, cerkev sv. Srca Jezusovega v Pragi ter stavba Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Slednja naj bi bila eden največjih
spomenikov knjigi, besedi, kulturi ter znanju kot razsvetljenju in navdihu, kot bi ga mogel le redkokateri arhitekt nameniti svojemu narodu. Sloviti arhitekt si je Ljubljano zamislil kot slovenske Atene z akropolo na Ljubljanskem gradu in z mestno krono. Izrisal je dva generalna urbanistična načrta za slovensko prestolnico, ki pa sta ostala le na papirju. Neuresničene pa so ostale tudi mnoge druge arhitektove ideje. Med njimi zamisel za slovenski parlament v obliki stožca.
Znani dunajski kritik Friedrich Achletiner je nedavno zapisal, da bi Jože Plečnik utegnil postati celo arhitekt prihodnosti.
V spomin na velikega mojstra so ob 50-letnici smrti v Narodni galeriji v Ljubljani odprli razstavo z naslovom Jože Plečnik (1872-1957) -Arhitekt v Ljubljani, Pragi in na Dunaju, ki jo je pripravil umetnostni zgodovinar Damjan Pre-lovšek. Na ogled je izbor doku-
mentarnega gradiva, izvirnih skic, predmetov in modelov iz celotne Plečnikove ustvarjalnosti. Razstava bo odprta do 25. februarja. V letošnjem letu si bodo sledile še druge razstave in prikazi Plečnikovih del, med katerimi so tudi načrti za obnovo nekaterih cerkva na Primorskem ter za zgraditev spomenika padlim borcem osvobodilnega boja v Vipavi. Plečnikov sicer neuresničeni načrt slovenskega parlamenta krasi evropski kovanec za 10 centov. Boris Podrecca, na Dunaju ži-
J
veči slovenski arhitekt, pripravlja razstavo o Plečniku, ki bo
prihodnje leto, v času slovenskega predsedovanja EU, postavljena v Bruslju.
Javna občila v Sloveniji v zadnjem času veliko in podrobno pišejo o velikem arhitektu. Opozarjajo, da mu država tudi po osamosvojitvi ni posvečala pozornosti in ni zaščitila njegovih del. Toda noben časnik, razen tednika Družina, ni omenil, da je bil jože Plečnik znan tudi kot zelo verna osebnost. Že ob površnem pregledu njegovih stvaritev je mogoče ugotoviti, da ga je pri delu navdihovalo krščanstvo ter da je živel globoko krščansko življenje v povezanosti z Bogom. Svojemu bratu Andreju, ki je biil duhovnik, je v nekem pismu zapisal: "Prosim, reci Bogu, da sem grešnik - reci Mu, da ga ljubim - reci Mu, da ne maram denarja - reci Mu, da ne lažem -no, On to dobro ve, - da naj fantazijo, moč in ponižnost vsadi v me, da bodo moja dela v čast njegovo." Želel je, da bi cerkven prostor ljudi spodbujal k zbranosti in molitvi. Kljub temu da je ustvarjal pred drugim vatikanskim cerkvenim zborom, je poudarjal ideje, ki so bile uresničene šele z njim. Vinko Lenarčič, Plečnikov študent na oddelku za arhitekturo na tehnični visoki šoli v Ljubljani, je o slavnem arhitektu zapisal: "Jože Plečnik je bil nepopisno dober in plemenit. Ta lastnost je bila posledica njegovega svetovnega nazora. Bil je edini človek, ki sem ga poznal, ki je imel jasen in neovrgljiv svetovni nazor."
M
Kratke
Specialist za plastično kirurgijo prof. dr. Zoran Arnež bo imel ambulanto tudi v Kromberku pri Novi Gorici
Prof. dr. Zoran Arnež, nekdanji strokovni direktor Kliničnega centra v Ljubljani in specialist za plastično kirurgijo z evropskim slovesom in ugledom, je prevzel pomembne strokovne položaje v Trstu.
Postal je direktor oddelka za plastično kirurgijo v univerzitetni bolnišnici na Katinari.
Na novem delovnem mestu že opravlja operacije in druge zdravstvene posege.
Imenovan je bil tudi za vodjo katedre na medicinski fakulteti v Trstu.
Prof. dr. Zoran Arnež pa bo sprejemal paciente tudi v Medicinskem centru Vid v Kromberku pri Novi Gorici. Gre za zasebno zdravstveno ustanovo, ki sicer sprejema predvsem tiste obiskovalce, ki imajo težave z očmi oz. z vidom.
Grad Gewerkenegg ponos idrijske preteklosti in kulture
Obiskovalci Idrije, najstarejšega rudarskega mesta v Sloveniji, si radi ogledajo grad Gevverkenegg, ki je povsem obnovljen in velja za ponos preteklosti in kulture tega mesta. Gre za nevsakdanje nemško ime za stavbo, ki je bila zgrajena v prvi polovici 16. stoletja, da bi v njej delovala uprava rudnika živega srebra. Z njo sta neločljivo povezana usoda rudnika in zgodovina Idrije. Markantno poslopje je preživelo številne rodove rudniških upraviteljev in taka je bila funkcija gradu vse do druge svetovne vojne. Gevverkenegg so prenovili sredi 18. stoletja z upoštevanjem arhitekture baroka, tedaj so dvorišče z arkadami tudi poslikali z dekorativnimi freskami živahnih barv.
Po drugi svetovni vojni so omenjeni objekt dobro vzdrževali, tudi s stalnimi posegi in deli. V njem ima Mestni muzej prostore in zbirke že več kot petdeset let. O gradu Gevverkenegg so nedavno posneli tudi dokumentarno televizijsko oddajo.
Ljubljana s svojimi prednostmi najbolj želen kraj za bivanje
V Sloveniji so na osnovi statističnih podatkov, zbranih v šestinpetdesetih občinah, preverili, v katerih krajih je kakovost življenja na najvišji ravni. Pri tem so upoštevali višino plač, stopnje brezposelnosti in število zgrajenih stanovanj. Analizirali so tudi najnovejše podatke o bruto domačem proizvodu na prebivalca, povprečni ceni dvosobnega stanovanja ter o številu zdravnikov in zobozdravnikov na tisoč prebivalcev. Zbrali so tudi podatke o številu kaznivih dejanj v posameznih občinah, pa podatke agencije za okolje o onesnaženosti posameznih krajev in o številu sončnih dni v različnih pokrajinah. Sodeč po tako zbranih podatkih in primerjavah, je po kakovosti življenja daleč na prvem mestu Ljubljana. To mesto ima v primerjavi z drugimi območji številne prednosti in je zato najbolj želen kraj za bivanje. Po kakovosti življenja se za slovenskim glavnim mestom uvrščajo Koper, Nova Gorica, Novo mesto in Kranj.
Mohorjevke 2007 v Ajdovščini
Goriška Mohorjeva družba je tudi z letošnjo knjižno zbirko potrdila tradicionalne vezi, ki jo že dolga leta vežejo na Lavričevo knjižnico, saj postaja predstavitev mohorjevk v Ajdovščini že prava stalnica ob novem letu. V ponedeljek, 8. januarja, seje Goriška Mohorjeva družba predstavila s svojim Koledarjem 2007, s knjigo Tereze
Srebrnič V objemu sončne Afrike, z zanimivim priročnikom Goričana Danijela - Danila Čotarja Domače sirarstvo za zabavo in zares ter s knjigo za otroke Mravlja hoče v živalski vrt avtorice Miroslave Leban, katero je z duhovitimi ilustracijami opremila Paola Bertolini Grudina. Po uvodnem pozdravu ravnateljice gospe Zdenke Žigon je najprej predsednik GMD dr. Oskar Simčič očrtal pestro vsebino letošnjega Koledarja, Tereza Srebrnič je govorila o svoji bogati štiriletni izkušnji kot prostovoljka v Afriki, predvsem kako so s kolegi skušali najprej v Maliju in nato v Zambiji osveščati prebivalstvo in vzpostaviti tiste najbolj osnovne strukture, predvsem na področju opismenjevanja otrok in zdravstva, Paola Bertolini Grudina je ob predstavitvi knjige za otroke povedala najprej nekaj besed o avtorici Miroslavi Leban in kako so jo te živalske zgodbice kot ilustratorko navdihovale. Večer je sklenil Danijel Čotar, ki je poudaril, kako je ob nastajanju priročnika o sirarstvu držal strokovne doslednosti, saj je priročnik kot tak namenjen predvsem sirarjem, ni pa pri tem pozabil tudi na bolj poljudnega bralca, ki lahko v tej knjigi dobi marsikateri recept za domačo pripravo jogurta ali skute, pa tudi kakšno duhovito misel ter marsikaj izve o mlečni kulturi, ki se v našem sredozemskem prostoru naslanja na večtisočletno izkustvo. / (MS)
14 18. januarja 2007	Primorska	/	Gospodarstvo
NOVI
GLAS
Računalništvo/multimedij a
Apple predstavil nov revolucionaren izdelek
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Italijanska naložba
Intesa Sanpaolo 66/21-odstotna lastnica Banke Koper
Družba Intesa Sanpaolo, kot se imenuje po pripojitvi banke Sanpaolo IMI k Band Intesa, je kot univerzalna pravna naslednica družbe Sanpaolo IMI s 1. januarjem postala lastnica 351.799 delnic oz. 66,21 odstotka delnic Banke Koper z glasovalno pravico, je banka sporočila prek spletnih strani Ljubljanske borze.
Bančna skupina Sanpaolo IMI je v lastniško strukturo Banke Koper vstopila leta 2002, ko je pridobila 62,1-odstotni lastniški delež in 32,9-odstotni delež glasovalnih pravic. Lani je od Banke Slovenije pridobila soglasje za izenačitev glasovalnih pravic z lastniškim
deležem.
Konec oktobra lani je Sanpaolo IMI v Banki Koper obvladovala 66,21-odstotni delež, po desetodstotnega pa Luka Koper, Intereuropa in Istrabenz. Delničarji so julija lani za pet let podaljšali
sporazum, ki predvideva ohranitev lastništva slovenskih delničarjev ter ohranitev načina vodenja in upravljanja banke. Dnevnik je pred časom pisal, da Luka Koper, Intereuropa in
Istrabenz razmišljajo o prodaji deležev v banki. V torek pa je navedel, da se za to še niso odločile, čeprav bi po delničarskem sporazumu do konca marca vse tri za desetodstotni delež dobile nekaj več kot 29 milijonov evrov, po izteku tega roka pa naj bi bila cena za delnico manj ugodna. Po navedbah časnika naj bi družbe ohranile petodstotni delež, da bi ime in sedež Banke Koper ostala nespremenjena.
Predsednik uprave Banke Koper Vojko Cok je za časnik pojasnil, da delničarski sporazum, podpisan ob vstopu banke Sanpaolo IMI v Banko Koper, določa, da se sedež in ime banke ne smeta spreminjati brez soglasja manjših delničarjev, četudi imajo skupaj le petodstotni delež. "Doslej s strani večinskega lastnika nikoli ni prišlo do pobude, da bi spreminjali sedež ali ime družbe. Take pobude tudi ne pričakujem," je dodal.
NOVI
GLAS
GLAVNI UREDNIK Andrej Bratuž - ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, Korzo Verdi 51 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC liss_^
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 16. januarja, ob 14. uri.
Človeška psiha je najbolj zapletena stvar
Ženske smo res neverjetne. In žal neverjetne do take mere, da je naravnost neverjetno, do kakšne mere lahko pridemo v odvisnosti od moškega. Včerajšnji dokumentarec je bil zelo zgovoren. Na tisoče prebutanih življenjskih družic, podplutbe in črna očesa, kljub temu pa nerazrešljiv odnos med krvnikom in žrtvijo. Človeška psiha je tako zapletena stvar, da je na zunaj težko razumeti veliko mehanizmov, ki se sprožijo v različnih situacijah. Ko že pride do kazenske obravnave primera in je recimo nasilnežu krivda dokazana, potem...nadaljuje dokumentarec...
"uganite, kdo je tisti, ki se najprej spet obrne na sodnika, da bi obtoženca pomilostili? Njegova družica. Ravno tista, ki je pred časom zbrala goro poguma, da se je skušala rešiti iz pekla". Človeška psiha je res zapletena.
Pozorno spremljaš tistih par osebnih pričevanj v dokumentarcu (več jih ni, o takem zlu je pripravljeno javno spregovoriti zelo malo žensk), zreš v tiste zamegljene obraze in prisluhneš zvočno nalašč neprepoznavnemu glasu, sam pri sebi si praviš: ne, kaj takega ni možno. Jaz bi se uprla, nekaj bi naredila. In potem veš, da ni vse tako enostavno. Mehanizmi odvisnosti so tako nerazložljivi, da bi se mogoče lahko vsak od nas znašel v položaju, kateremu ne vidi izhoda. Na srečo ne do takih skrajnosti, a odvisnost od osebe je nekaj, kar sem saba občutila in z mano še veliko drugih žensk. Obdobja, ko veš, da ne gre tako naprej, da se ne razvijaš v tisto osebo, ki si želel postati, na hitro pripravljeni kovčki v zasledovanju življenja, ki ni tvoje, dokazi, da je vse preveč zbalansirano na eno
stran. Takrat sem vedela, da moram priti do neke točke, ko uvidim, da tako ne gre naprej, da se moram enkrat za vselej odločiti in spet zagrabiti vajeti svojega življenja v roke. Danes sem končno spoznala, kako pravilen je rek, da je oseba zate tista, ki iz tebe potegne na dan najlepše možno in zaradi katere potem v ogledalu uzreš osebo, kakršna si vedno želel postati.
V življenju sem srečala, brala in slišala o velikem številu žensk, ki so molče sprejemale situacijo, za katero so v dnu srca vedele, da ni tista, ki jih bo osrečila. Ženske, ki so molče prenašale varanja, ker niso verjele, da si zaslužijo kaj več, ženske v nedovoljenih zvezah, ki ne verjamejo, da se morajo najprej same spremeniti in šele nato se bo spremenila situacija, ženske, ki so svojemu moškemu matere, in ženske, ki si ne upajo več voziti avtomobila, ker so se v letih tudi same "prepričale", da za to pač niso sposobne.
Pred kratkim sem spoznavala življenjsko zgodbo Marie Callas, blesteče zvezde, ki je dovolila, da jo je Onassis zakril in jo psihološko stresal pred vsemi. In potem se vprašaš: ona? Callasova, ki je imela cel svet pred sabo, ona je lahko vse to sprejemala v imenu neke strastne, vihrave ljubezni?! Pred leti sem spoznala žensko, ki je danes v srednji Italiji profesor administrativnega prava. Izobražena in emancipirana ženska, ki je dovolila takratnemu partnerju, da jo zasmehuje pred drugimi. Ker enostavno ni bil tako uspešen kot ona. Na srečo je v letih zbrala dovolj poguma, da se je vsega tega rešila, a nocoj mi vsi ti spomini privrejo na dan, vse življenjske zgodbe žensk, ki so javno spregovorile o tem, kar je bilo zelo napačno, in o moči, ki so jo zbrale, da so se iz tega izvlekle.
V razmislek
O pravem prstanu
Pisal je tudi o prstanu, pravzaprav o treh prstanih.
Gotthold Ephraim Lessing (1729-1781). Sin luteranskega pastorja. Študiral je teologijo in medicino. Bil je časnikar. Postal je važna osebnost nemške književnosti, ukvarjal se je torej s pisateljevanjem.
Lessing je živel v obdobju razsvetljenstva, in prav v duhu razsvetljenstva je s svojim literarnim ustvarjanjem ponujal bralcem svojih knjig ali gledalcem, ki so si ogledali gledališke predstave - drame, komedije (pisal je tudi dela, namenjena uprizoritvi) take vsebine, ki bi bile poučne, didaktične. Bralci oziroma gledalci naj bi se preko branja literarnih del ali gledanja gledališke predstave česa pozitivnega naučili. V tem duhu je Lessing pisal tudi basni, poučne pripovedi, ki imajo neko moralo in v katerih nastopajo živali.
Morda si je Lessing želel preko književnosti izboljšati svet, literatura naj bi imela nek suveren etičnovzgojni cilj. Cilj, ki naj bi ga imela književnost, naj bi bil tudi ta, da človeka nekako emancipira, prav v razsvetljenskem duhu.
Knjige naj bi bralce emancipi-rale morda tako, kot je človekovo emancipacijo pojmoval nemški filozof Immanuel Kant (1724-1804), in sicer v smislu, da bi se človek osvobodil, znebil nerazjasnljivih in nerazumljivih sil, ki si jih je sam bil ustvaril in od katerih je bil dosti časa odvisen. Človek naj bi torej postal dovolj zrel, prav tako zrel, kot postane zrel otrok v trenutku, ko z močjo razuma premaga in oddalji svoje
strahove.
O prstanih je Lessing pisal v svoji dramski pesnitvi, ki ima naslov »Modri Natan« (1779), in sicer takrat, ko Saladin vpraša modrega Natana, katera izmed treh ver je prava - ali je prava krščanska vera ali je prava mohamedanska vera ali je prava judovska vera - in mu Natan odgovori s parabolo.
Na vzhodu je živel mož. Imel je prstan neprecenljive vrednosti. Ta prstan je po njegovi smrti
šel najljubšemu sinu, tako da je najljubši sin postal knez rodbine. Bila je tradicija, da je ta prstan vedno šel najljubšemu sinu. Toda nekega dne je prstan prišel do očeta, ki je vse tri sinove enako ljubil.
Kaj naj ta ljubeznivi oče naredi? Imel je enako rad vse tri sinove, imel pa je samo en prstan, prstan neprecenljive vrednosti. Prišlo mu je na misel tole: dal je izdelati dva prstana, ki sta bila popolnoma
enaka originalnemu. Izdelana sta bila tako precizno, da ni bilo mogoče razpoznati, kateri izmed treh prstanov je pravi. Tako je po očetovi smrti imel vsak sin svoj prstan. Vsak sin je hotel postati knez. Začeli so se prepirati in ni bilo mogoče ugotoviti, kateri je bil pravi prstan.
Ali je tako važno vedeti, kateri prstan je pravi, če vemo, da nam ga je dal oče z vso svojo ljubeznijo? Neprava prstana sta bila prav tako izraz očetove ljubezni do sinov.
Ali ni morda važno le to, da, kar ti je z vso svojo ljubeznijo pustil oče, ti daje moč in pogum, da greš naprej po svoji življenjski poti? Katera vera je torej prava?
Ali ni važno dejstvo, da nam vera daje moč, da se med seboj ne prepiramo, da gremo	po-
gumno naprej? Ali ni morda bistveno,	da
spoštujemo versko drugačnost? Da nismo fanatiki? Da nismo zvesti negativnosti religiozne nepopustljivosti? Da smo proti kateremukoli dogmatizmu? Da ne mislimo torej, da obstaja samo naša verska resnica? Da smo proti mračnjaški miselnosti, ki se kaže, če smo prepričani, da je edinole naša resnica prava? Da se z vso močjo približamo svobodnemu kritičnemu mišljenju?
Mar ni poguba biti tiran - prepričan, da je tvoj prstan pravi?
Elena Cerkvenič
lec elektronske pošte z obogatenim HTML, ki v ozadju sprejema pošto z večine strežnikov POP3 in IMAP in prikazuje fotografije in grafike ob besedilu. IPhone lahko popolno opravlja več nalog, tako da
uporabnik bere določeno spletno stran, v ozadju pa medtem na telefon npr. nalaga elektronsko pošto.
Družba Apple je prejšnji teden predstavila svoj novi izdelek iPhone, ki združuje tri izdelke - mobilni telefon, iPod s širokim zaslonom in upravljanjem na dotik ter napredno napravo za komuniciranje po internetu z odjemalcem elektronske pošte, spletnim brskalnikom z možnostjo iskanja in pregledovanjem zemljevidov. IPhone predstavlja nov uporabniški vmesnik, zasnovan na velikem zaslonu na dotik, in novo programsko opremo, ki omogoča uporabo iPho-na le s prsti, so sporočili iz Apple IMG Slovenija. IPhone, ki je po besedah predsednika uprave ameriškega podjetja Apple, Steva Jobsa, revolucionaren izdelek in pet let pred katerimkoli drugim mobilnim telefonom, med drugim uporabnikom omogoča klicanje s preprostim kazanjem na ime ali številko. IPhone sinhronizira vse uporabnikove stike z osebnega računalnika ali internetnih storitev, kot je Yahoo!, tako da
ima uporabnik celoten seznam aktualnih stikov vedno s seboj. IPhone je tudi iPod s širokim zaslonom s tipkami na dotik in omogoča ljubiteljem glasbe, da se je "dotikajo" s preprostim pregledovanjem celotnih
seznamov skladb, izvajalcev, albumov in seznamov predvajanja.
Izdelek iPhone je tudi odjema-
NOVI
GLAS
v
Šport
Prikazal se je tudi pravi Galeone
Marketing Udinese Calcio
**<■*+ •*
I.INOSONEG4
G AUDFl^tottolGAUDflGAUDfl
LINOSOr
SETserieftTlM^BŽDSerie A TIM taL_7 Serie A Tl M ~r'T7~r: ~ ~:T’
Carnelutti
RAMONDA
Carnelutti
.Serie A TIM
Reportaža
Štrajk naj bo!
Časnikarji res ne preživljamo najlepših trenutkov. Vsedržavni novinarski pogodbi je že zdavnaj potekel rok trajanja, že več kot pred dvema letoma. Tako po dobri sindikalni navadi celoten novinarski ceh že nekaj časa v presledkih križem rok stopa na ulico in na ves glas ponavlja geslo: "Štrajk naj bo!" Seveda, štrajk naj bo. Saj gre za pravico, ki si jo je delavsko gibanje priborilo že pred kar nekaj leti. Dogodki pa se kar naprej vrstijo: seveda splošno dogajanje ne pozna stavk in protestov. In kako čud-
novinarjev. Verjetno je bil to najlepši vikend za vse žogobrcarje. Izvrstno božično darilo.
Še dobro, da je danes stavka!
Kot naročeno, je 23. decembra v Vidmu gostoval Milan. Rdečečrni letos resda igrajo zelo povprečno, so pa vsekakor med ekipami, ki prikličejo največ medijske pozornosti. Šlo je torej za idealno priložnost prisostvovati neobičajnemu prizoru, nogometni tekmi Milana, ki bi morala biti zaradi časnikarske stavke medijsko zelo neopazna. Mislil sem si, da za tako tekmo res ne bo težko dobi-
no je zjutraj ob kapučinu in briošu dan začeti brez časopisov. Za italijanske bralce je to res zelo težko. Šaj bi brez Corriereja in Re-pubblice že preživeli, a kaj ko v stavko privoljujejo tudi časnikarji Gazzette. Prava tragedija.
In v času zadnje stavke, pred Božičem, je bilo na sporedu tudi nogometno prvenstvo. Italijanski državljani so ravno v času božičnih počitnic, ko imajo največ časa na razpolago, ostali brez najbolj priljubljenega čtiva v roza preobleki. Dve prvenstveni koli in prvi odzivi na zimsko kupoprodajno borzo brez časopisov (nogometaši so tekali po zelenicah 20. in 23. decembra, časopisov pa v kioskih ni bilo od 21. do 26. decembra). Informacije in komentarji na psu. Nogomet se je na novinarsko stavko požvižgal in v odsotnosti časopisov speljal kar dve prvenstveni koli. Zanimivo, kako so lahko Italijani preživeli toliko časa brez časopisne športne informacije. Verjetno pa je še bolj zanimivo, kako so nogometaši preživeli toliko časa brez zasovraženih
ti akreditacije. In res so z Udine-sejevega oddelka za medije prošnjo za akreditacijo takoj odobrili.
Sobota, 23. december, je bil lep sončen dan. Predpraznični in čisto počitniški. To se je poznalo tudi na tribunah videmskega stadiona Friuli. Na predbožični tekmi se je zbralo kakih 20 do 25 tisoč ljudi, Friuli pa premore 45 tisoč sedežev. Predbožični praznični čas, relativno majhna odmevnost tekme same in predvsem stavka: pričakovati je bilo, da bo tudi predstavnikov medijev manj. "Sprejemna pisarna" za dvig akreditacij je v Vidmu velik šotor, zgrajen pred svetovnim prvenstvom Italia 90. Odgovorni za stike z javnostjo je tja prišel dobro uro pred tekmo. Ko sem se mu predstavil in ga prosil za akreditacjo, je na dan povlekel tri strani dolg seznam in me začel na njem iskati. "Še dobro, da je danes stavka", sem si mislil, ko mi je gospod Albertini izročal karto, in ga nato vprašal po številu akreditiranih novinarjev. "Ja, akreditiranih je
res veliko novinarjev" mi je odgovoril, "nisem si pričakoval tolikšnega navala, predvsem zaradi stavke." Po vprašanju o natančnejših številkah je pojasnil: "Časnikarski predel na stadionu obsega nekaj več kot 90 mest. Akreditiralo se je prav toliko novinarjev. Samo poglej, Gazzetta je kljub stavki akreditirala tri novinarje plus enega, ki ima celoletno akreditacijo, ker je doma tukaj v Vidmu. Tuttosport je prav tako poslal dva novinarja. In še bi lahko nadaljeval..."
Tiskovna konferenca za duhove...
Tekma je nekoliko nepričakovano pripadla Milanu. Ancellottijevi varovanci so zmagali s tremi goli razlike. Sodnik je Udineseju neupravičeno odrekel in Milanu velikodušno dosodil enajstmetrovko. Rdečečrni so tako zlahka osvojili tekmo. Novinarska tribuna, ki je bila vseskozi dokaj polna, je tako za stavkajoče časopise in nestavkajoče radie in televizije beležila preporod Milana, ki si je predvsem po zaslugi Kakija polepšal Božič in omogočil Ancellot-tiju, da je brezskrbno pil novoletni šampanjec. Po tekmi se je seveda novinarska srenja, ki se je zbrala na Friuliju, preselila v "spodnje prostore", v prostore za tiskovne konference. In tam se je šele začela prava veselica. Predstavnikov tiska res ni bilo dosti, veliko pa je bilo kamermanov in novinarjev z mikrofoni. Obredno so si vsi novinarji najprej ogledali zadetke in komentirali tekmo. Prednjačili so seveda krajevni novinarji, tako da so bila mnenja o velikem deležu sodnikove krivde za Udinesejev poraz soglasna: "Ja, ko bi Milanu ne dosodil neob-
stoječe enajstmetrovke, bi se vse skupaj drugače izteklo". Novinarji Sky-ja in Mediaseta so medtem svoje delo opravili že na igrišču. Omenjeni televizijski hiši sta namreč po zadnjih pogajanjih leta 2005 pridobili ekskluzivne pravice za dostop do nogometašev kar na igrišču in pred slačilnicami. Medtem so ostali novinarski smrtniki čakali v tiskovni sobi in zrli v ekrane. Naenkrat je završalo. Vsi so planili na noge z notesom in kemičnim svinčnikom ter dobro našpičili ušesa. Na ekranu sta se pojavila Galeone in Ancellotti, ki sta le nekaj sob stran dajala prve izjave ekskluzivnim Mediase-tovim novinarjem. V novinarski sobi je bilo namreč že prej slišati govorice, da tiskovne konference zaradi stavke sploh ne bo. Novinarji so se zato nagnetili pred ekrane kot bi zagledali prikazen. Potem ko sta oba trenerja po televiziji javnost seznanila s svojo analizo tekme, je v novinarski sobi ponovno zavladalo premirje. Bojno stanje je prenehalo. In potem
se dalj časa ni nič dogajalo, čakanje, čakanje in čakanje. O obeh trenerjih ne duha ne sluha. Morda sta res mislila, da jima zaradi stavke ni treba v novinarsko sobo. Ali pa, sta tako upala. Končno... trenerja na pohodu Ampak po dokaj dolgočasnem čakanju... presenečenje. Naenkrat je v sobo strumno prikorakal Galeone. Šel je mimo prostora, namenjenega časopisnim novi-
pihal še Ancellotti, vidno manj razpoložen in manj dojemljiv za novinarsko radovednost. Tudi Milanovega trenerja je obkolilo malo morje časnikarjev. Ancellotti je bil kratek in jedrnat: "Milan ne potrebuje okrepitev. Edina okrepitev, v katero upam, je okrevanje vseh poškodovanih." Litanije, ki so jih Milanovi navijači v zadnjih letih že močno vajeni. No, in ko je Ancellotti vse to povedal, je samo
narjem, in se ustavil naravnost pri kamermanih... "Zaradi stavke bomo vse naredili kar v prostoru za televizije", so povedali odgovorni pri videmskem društvu. Ja, stavko so odlično izrabili za racionalizacijo časa in čimprejšnji začetek počitnic. Galeone si je kljub porazu vzel veliko časa za vse predstavnike sedme sile. Na vrsto so prišli vsi novinarji. Analiziral je tekmo in pojasnjeval razloge za poraz. Nad njega se je spravila cela množica mikrofonov in kamer. Podoben prizor se je ponovil le nekaj minut kasneje, ko je priso-
dejal: "Hvala, nasvidenje!" Nakar se mu je približal še en novinar s kamermanom: "Lahko samo še eno izjavo za našo televizijo?" "Ne, dovolj. Saj je navsezadnje Božič." Pa se je kljub temu našel še en pogumnež: "Ali lahko eno izjavo za tisk?" Ancellottijev odgovor je bil tudi tokrat zelo odrezav. "Ali ne stavkate vi?" je na kratko sklenil novinarsko sečanje in odšel. Novinarska soba za tiskane medije pa je še naprej samevala: samcata, samcata. Seveda, štrajk naj bo!
Andrej Černič
Zamejski nogomet ni bil še nikoli tako uspešen
Snovi za pisanje o nogometu, posebej v Italiji, nikoli ne zmanjka. Tokrat naj se zaustavimo pri domačem, zamejskem amaterskem žogobrcu, ki zaposluje samo na moški članski ravni kar devet ekip. Na tem mestu bi ne razpravljali, ali gre za slovenske ekipe, ekipe slovenskih društev, naše ekipe, ekipe naših društev ali še kaj drugega. Nosijo
pač imena Juventina, Vesna, Kras, Primorec, Primorje, Breg, So-vodnje, Zarja/Gaja, Mladost, imena klubov, ki so včlanjeni v Združenje slovenskih športnih društev, in torej po našem mnenju ni debate, da so to slovenska moštva. Seveda si ne zatiskamo oči in vemo, da glavnino tekem nastopa Primorec z enim slovensko govorečim igralcem in
Breg z dvema. To je dejstvo že kar nekaj let in četudi marsikomu stvar ni pogodu, tako je stanje v športu, v katerem je treba za sestavo ekipe zbrati ne deset, niti dvanajst, pač pa vsaj dvajset fantov.
Poleg tega naj bo merilo tudi zanimanje medijev in predvsem občinstva. Nogometne tekme so daleč najbolj obiskane. V Križu, Repnu, Standrežu smo tudi v tej sezoni večkrat našteli po tristo, štiristo gledalcev. Naj torej medijsko zanemarjamo postave, o katerih se na primer Piccolo in Mes-saggero redno razpišeta z vsako-
tedensko napovedjo pred tekmo, pogovorom s trenerjem in mastnimi naslovi?
In, enkrat za vselej, lotimo se zadev z vsebinskega prej kot z oblikovnega vidika. Ljudi zanima kakovost igre prej kot antipatično štetje Slovencev (v slogu: Breg -Primorec 2:1, ne rezultat derbija, pač pa obračun prisotnosti domačinov na igrišču), kot da bi se v društvih morali sramovati, da imajo neslovensko govoreče igralce, katerim mora biti ob poslušanju določenih trditev včasih prav nerodno.
Če pa govorimo o vsebinah, o kvaliteti, konceptih igre, dopadlj-vosti predstav, potem se nam lahko obraz le razjasni. Zamejski nogomet ni še nikoli segel tako visoko! Prvič dve postavi (Vesna in Juventina), v predstavništvu Tržaške in Goriške, v elitni ligi, A ligi amaterjev, od katerih se ena celo vse resneje poteguje za sam vrh in preboj v polpoklicne sfere četr-toligašev; v promocijski ligi (Kras) ena odlična
ekipa, ki ima za sabo dve zapored- delo in radi prihajajo k tebi, si to ni napredovanji in je z nogomet- menda lahko prej šteješ v čast, kot no mrzlico okužila vso vas, ki se po dolgih letih vrača ob rob igrišča; dve ekipi (Primorec in Primorje) tudi na solidni ravni prve amaterske lige, katero bi s težavo vzdržali s slovensko reprezentanco. Pa še štiri enajsterice med drugo in tretjo amatersko ligo, v katerih se sicer res igra na nižjem nivoju bolj za rekreacijo.
Skratka, gledano z zornega kota kakovosti (ki je za vse medije na svetu edino merilo) vsako leto lepša slika, h kateri lahko dodamo še kopico ličnih in zgledno urejenih športnih središč in, tudi po zaslugi določenih bogatih sponzorjev - dobrotnikov, dobre finančne in vadbene pogoje.
Italijanska javnost nam iz dneva v dan potrjuje, da uživa slovenski amaterski nogo- pa da te mora zaradi tega sosed grmet v deželi vse večji ugled. Če pa do gledati, tudi iz ostalih okolij cenijo tvoje	HC
HOKEJ IN DNE
Al liga: Forld - Polet Kwins ZKB 2:3.
NOGOMET
Elftna liga: Fontanafredda - Juventina 1:1, Palmanova -Vesna 0:0.
Promocijska liga: Kras Koimpex - Torviscosa 2:1.
1. amaterska liga: Moraro - Primorec 0:1, Villesse -Primorje Interland 0:1.
2. amaterska liga: Breg - Opicina 1:0, Sovodnje -Ponziana 2:2, Zarja/Gaja -Villa 2:0.
KOŠARKA
C liga: Jadran Mark - Virtus Padova 75:79, Eraclea - Bor Radenska 83:69.
D liga: Breg - Poggi 82:55, Villesse - Kontovel 62:62,
Sokol Ca' d'0ro- Athletismo 91:89.
ODBOJKA
Molka B2 liga: Sloga - Sarmeola 2:3.
Molka C liga: Val Imsa - Ferroalluminio 3:2, Faedis - Soča ZBDS 3:1.
Ženska D liga: Manzano - Bor/Breg Kmečka banka 0:3, Staranzano - Sloga Fist 1:3.
Molka D liga: Sloga Televita - Cordenons 2:3, Rigutti - Naš prapor 3:0, 0lympia TMedia - Artegna 3:0.
NOVI
GLAS
Peš po Korziki (35)
Med morjem in gorami
20. Neprijetno srečanje z vzdrževalci naravnega ravnovesja (?!)
Po prebavnih motnjah, ki so ji "sfižile" (pokvarile) večer, je začela Jano proti jutru tlačiti še huda nočna mora. Zbudila se je vsa iz sebe in "prešvicana", kot da bi pol ure poganjala kolo navkreber. Potem ko sem jo objel in pomiril, je kmalu spet zaspala, a ne več trdno, tako da sva vstala že pred deveto zjutraj.
Čeprav sva v minulih dneh večkrat razmišljala o tem, da bi zadnji dve etapi združila v eno in tako celotni treking (pohod) skrajšala za še en dan, ta opcija ni prišla več v poštev. Bliže kot sva bila koncu, bolj nama je postajajo vse skupaj všeč. Hoja ni bila več tako naporna, saj po osmih dneh trekinga nahrbtnikov skorajda nisva več čutila. Najini telesi sta dodatno težo s časom vračunali oziroma jo sprejeli za svojo in se temu primerno prilagodili oziroma utrdili, tako da je šlo precej lažje, res pa je tudi, da sta naju nahrbtnika vsak dan manj vlekla proti tlom, saj so zaloge vsega, kar sva nosila s seboj, počasi kopnele.
Pred začetkom predzadnje etape do E Case-ja sva si v jedilnici pripravila bolj skromen zajtrk. Jani se še ni vrnil apetit po želodčnih težavah, sam pa sem bil še ves napihnjen od vse tiste "pašte", ki sem jo pobasal minuli večer, ker mi srce ni dalo, da bi jo vrgel stran. Seveda sem jo ponudil tudi Thomasu in Andrei, a sta se samo zahvalila, saj sta se tudi sama dovolj konkretno podkrepila.
Ker sta bila Švicarja bolj zgodnja tiča, sta imela ob najinem prihodu v jedilnico jutranje rituale že za sabo in sta bila "ready to go". "See you in E Case!" smo se poslovili.
Najraje sta hodila sama, kar sem popolnoma razumel. Tudi midva nisva bila nikoli pristaša skupinske hoje, ko se je treba vedno komu prilagajati, drug drugega čakati ali pa ves čas blebetati v prazno, samo zato, da ni tišine, ki jo velika večina ljudi tako težko prenaša. Z Jano sva že dovolj časa skupaj, da sva se sposobna tudi, ko sva v dvoje, umakniti vsak v svoj svet. Brez težav lahko mine tudi pol ure ali več, ne da bi spregovorila. Drug drugega nagovo-
Kratek počitek na zaguljeni predzadnji eta|
riva le, če opaziva ali začutiva kaj tako zanimivega, da je vredno prekiniti molk in o zadevi izmenjati mnenja ter se kaj novega naučiti.
Ker se nama res ni mudilo na pot in ker je bila prostorna jedilnica v Marignani tak zakon, sva še malo posedela. Odigrala sva tudi nekaj partij namiznega nogometa, tako da sem le prišel na svoj račun, potem pa sva, tam okrog
desetih zjutraj, le vzela pot pod noge. Nebo je bilo jasno in prebavne motnje pozabljene. Na predzadnjo etapo sva se podala z zvrhano mero optimizma. Markacije so naju najprej popeljale mimo pokopališča in višje gor v vas, tako da sem bil spet malo zategnjen ob misli na to, da se morda znova zaletiva v tistega bika, a ga do konca vasi, pa tudi kasneje, hvala Bogu, nisva več
srečala. Takoj po izhodu iz vasi sva se za kratek čas ustavila pred ograjenim pašnikom, na katerem so se skupaj pasli konji, osli, krave in prašiči. "Idilično, a? Njim ni to noben problem. Zdaj si pa predstavljaj, da bi dali v en tak, človeškim razmerah prirejen prostor skupaj živeti skupino Evropejcev, Afričanov, Indijancev in Azijcev, ali še bolje, skupino katoličanov, protestantov, muslimanov in hindujcev. Če "selektor" ne bi imel blazne sreče z izbiro res samih potrpežljivih, razgledanih in odprtih ljudi, bi si bili zelo hitro v laseh, in slej ko prej bi tekla tudi kri" sem bolj kot z Jano, ki je tiho in umirjeno opazovala jutranjo harmonijo, glasno debatiral sam s sabo.
/dalje Nace Novak
Natečaj jaslice v F-Jk
Jaslice, ki so jih izdelali učenci Osnovne šole Fran Erjavec iz Štandreža pod mentorstvom uč. Silvana Bevčarja in so bile razstavljene v atriju veleblagovnice Smart v bližini vasi, so se uvrstile v sam vrh najlepših jaslic v deželi. Tako je sklenila komisija zveze združenj Pro Loco iz F-Jk, ki je tokrat že drugič razpisala natečaj za najlepše jaslice v deželi v sodelovanju s Furlanskim filološkim društvom, pod pokroviteljstvom deželne uprave in s prispevkom Čedajske banke. Priznanje so si prislužile tudi jaslice otrok OŠ Oton Župančič iz Gorice. Omenimo, da sta med desetimi nagrajenimi samo dve šoli iz goriške občine, obe slovenski, kar nam je v poseben ponos. Iskreno čestitamo otrokom in mentorju, ki so svoje izdelke pripravili pri pouku likovne vzgoje.
Nagrajevanje najlepših jaslic bo v torek, 23. t.m., ob 11.30 v deželnem avditoriju v ul. San Francesco št. 4 v Vidmu.
orica
ori^ia
unza
orica
orizia
uriza
orica
orizia
Števerjan
Zadruga Goriška Mohorjeva je izdala serijo enajstih slovenskih in večjezičnih
RAZGLEDNIC
z vedutami mesta Gorice in okoliških vasi. Najdete jih na upravi Zadruge (Travnik 25, 1. nadstropje) ali v Katoliški knjigarni. Pridite si jih ogledat!
f---------------------------------------------------------------------------------------\
RASTI SKUPAJ
Književne kulture ne ustvarjajo samo pisatelji - ustvarjalci, ampak nastaja le ob skupnem sodelovanju vseh narodovih plasti, ob njihovi moralni podpori, ki se kaže v zanimanju in ljubezni, ter ob materialni podpori v obliki kupovanja knjig. Vsakdo bi se moral zavedati velike resnice, da kdor podpira domačo knjigo, soustvarja zgradbo slovenske književnosti, znanosti in umetnosti.
France Vodnik
JANUAR mesec katoliškega tiska
NAŠ
TISK
PODPIRAJ