SIMPOZIJ O RUSKEM SIMBOLIZMU NA UNIVERZI   V BERGAMU
Univerza v Bergamu je postala v zadnjih dveh desetletjih po zaslugi svojega slavističnega inštituta, ki j ga vodi profesorica Nina Kauchtschischwili s sodelavci (Ugo Persi, Rosanna Casari, Gian Piero Piretto idr.), eno od pomembnih središč zahodnoevropske rusistike. To vlogo si je pridobila tako s prirejanjem vsakoletnih poletnih mednarodnih seminarjev ruskega jezika kot z organizacijo znanstvenih srečanj, | posvečenih nekaterim temeljnim vprašanjem in temam ruske literature in kulture. Pod okriljem Uni- i verze v Bergamu so potekali Celrti simpozij o F. M. Dostojevskem Mednarodnega združenja dostojev- ^ skologov (leta 1980), mednarodna simpozija o Andreju Belem (1984 in 1986), simpozij o ruskem mis- ; lecu Pavlu Florenskem (1988), srečanje, posvečeno avantgardni pesnici Jeleni Guro (1989), in v letos- ; njem letu (od 19. do 23. aprila) izjemno odmeven simpozij o samostanu »Optina Pustyn'« in njegovi vlogi v »duhovnem življenju Rusije«, še posebej v življenju tako pomembnih ruskih ustvarjalcev, kot : so N. Gogolj, F. Dostojevski, Vasilij Rozanov, Anna Ahmatova, N. Berdjajev in drugi, ter 9. in 10. ; septembra simpozij Ruski simbolizem in sologubsko vprašanje: temu zadnjemu je tudi namenjeno ; naše poročilo.
Simpozij Ruski simbolizem in sologubsko vprašanje sodi v vrsto tistih bergamskih znanstvenih sre- | čanj, ki naj bi, podobno kot simpozija o A. Belem in razgovor o J. Guro, poskušali razkriti značaj in smisel literarnega (z njim pa tudi širšega kulturnega in »duhovnega«) dogajanja na prehodu stoletij in v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja v Rusiji. Posvečen je bil predvsem »sologubskemu vpraša- j nju«, torej problemom, povezanim z ustvarjanjem in usodo pesnika in pisatelja Fjodora Sologuba \ (1873-1927), enega od vodilnih predstavnikov t.i. starejših simbolistov oziroma dekadentske smeri v ! ruskem simbolizmu. V skladu z izbrano smerjo in zastavljenim vprašanjem so referenti obravnavali v i svojih nastopih naslednje teme: Simbolistična proza Sologuba v luči ruske klasične tradicije (V. A. I Keldys, Moskva), roman Mali bes (Melkij bes) med realizmom in simbolizmom (Viktor Jerofejev, Moskva), Sologub in rusko rosenkreuzerstvo (Lena Szilard, Budimpešta), Sologub in Zamjatin (Leonid Heller, Losanna), Fjodor Sologub kot publicist (Tatjana Nicolescu, Milano), Sologub in Zinovje- i va-Hanibal (Leonid Usenko, Rostov na Donu), Bes ovadbe (Aleksandar Flaker, Zagreb), Simbolistični orientirji in standardi v porevolucijski liriki Sologuba (Anatolij Najman, Moskva), Svojevrstnost proze pesnika (Oleg Kling, Moskva), Hronotop v romanu Mali bes F. Sologuba in romanu Peterburg \ Andreja Belega (Aleksander Skaza, Ljubljana), Vizualno dojemanje kot način obvladanja prostora (N. Kauchtschischwili), O »smrti« in »nesmrtnosti« v ustvarjanju F. Sologuba (Margarita Pavlova, Leningrad), Rusija in Azija: F. Sologub in budizem (Gabriele Pauer, Dunaj), Tema »ustvarjanja« pri F. i Sologubu in Vjačeslavu Ivanovu (Creazza Calebich, Benetke), Trije pristopi k pesmi Niirnberški ra- \ belj F. Sologuba (Baran Henryk, New York) in  V krogu antinomij F. Sologuba (Miluse i Zadražilova, Praga). Vsi referenti so v glavnem sledili literamoteoretični in zgodovinski naravnanosti j simpozija, ki sta jo v uvodnih nastopih spodbujala voditeljica srečanja Nina Kauchtschischwili in | njen pomočnik Ugo Persi, ko sta v Fjodoru Sologubu odkrivala tragično razdvojeno osebnost in kompleksnega ustvarjalca, ki je izrekel svojo »novo besedo« tako v tematiki diaboličnega in z njo povezanim ekstatičnim zavračanjem stvarstva kot v hrepenenju »po večnem in lepem življenju v nekem drugem, izsanjanem svetu« (Sologub: »Jaz sam sem bog skrivnostnega sveta.«) ter nenavadno strogi, disciplinirani obliki. Vendar tudi uvodničarja nista mogla mimo sodobnega paradoksalnega položaja Rusije, ko se ob relativnem osvobajanju duhovnega življenja »dežela nahaja na robu prepada«, in sta bila bolj pozorna na Sologubov dekadenčni pesimizem, izražen na primer v temah »fatalne determiniranosti človekovega življenja«, »izgubljenega človeka v temi, brezpotju, labirintu ... tega sveta«, »ničnega bivanja« in precej manj na pesnikovo utopijo.
Vznemirljivo in po svoje grozljivo dogajanje ob koncu »totalitarnega komunizma« je povzročilo svo- i jevrstne premike skoraj v vseh referatih. V. Keldys je tako povezoval Sologubovo »simbolistično pro- i zo« z rusko klasično tradicijo Gogolja, Dostojevskega, Čehova in drugih in govoril o pisateljevem os- j mišljanju vsakdanjih, družbenozgodovinskih in drugih realij na simbolni ravni nadčasovnih mitskih I posplošitev ter uveljavljanju estetskega načela Dostojevskega, da je »izjemno (...) marsikdaj samo bi- i stvo resničnosti«, vendar se je ob tem intenzivneje posvetil poudarjanju estetskih in idejnih paraleliz- | mov med Sologubom in rusko eksistencialistično filozofijo (Lev Šestov idr.) ter umetnostjo F. Kafke, \
i
92 i
E. lonesca in literature absurda. Povsem v sodobnost sovjetske »perestrojke« je potegnil razpravljanje Viktor Jerofejev. Ta sodobni ruski literani kritik in pisec alternativne, predvsem erotične proze je v duhu svojega izzivalnega članka Sedmina za sovjetsko literaturo (natisnjenega 4. julija t.l. v časopisu Literatumaja gazeta in objavljenega tudi v slovenskem prevodu 14. septembra v Naših razgledih) do skrajnosti aktualiziral Fjodora Sologuba in ga predstavil v nekakšni »deklaraciji« kot predhodnika postsovjetske in postmodemistične ruske literature. Po besedah V. Jerofejeva je F. Sologub za sodobno Rusijo najaktualnejši pisatelj, ruska mladina iz obdobja »perestrojke« naj bi ga cenila bolj kot Borisa Pastemaka in celo A. Solženicina. Sodobnega (ruskega) bralca po sodbi V. Jerofejeva privlači posebno pisateljeva eklektičnost, ki da izvira iz pisateljevega »neopredeljenega položaja med realizmom in simbolizmom« in ustvarja »obmejno poetiko«, ki v pisateljevih delih združuje nasprotujoče si sloge in postopke. Vrednost F. Sologuba je predvsem v tem, da je odločno pretrgal s »filozofijo upanja« (rus. filosofija nadezdy), s katero da je ruska klasična literatura, še posebej rusko romanopisje, pripravila tla za rusko revolucijo. V. Jerofejev, ki z zadnjo mislijo sledi svojemu vzorniku - ruskemu pisatelju in mislecu Vasiliju Rozanovu (1856-1919), odkriva v Sologubu totalni pesimizem, v romanu Afa/; bes (1907) pa celo popolno degradacijo človeka, ki je obsojen na bivanje brez upanja. Toda Sologub in sologubski »antihumanizem« je za sodobnega (ruskega) človeka in svet, tako sodi V. Jerofejev, bolj »human« kot t.i. revolucionarni humanizem, ker ne zavaja človeka in umetnosti, ne laže in ne ubija, bralcu samo razkriva brezno »ničnega bivanja« in ukinja vsakršno utopijo. - Takšno branje Sologubo-vega pisanja je seveda posvajanje Sologuba in se navezuje na sodobne razmere, v katerih živi V. Jerofejev, in v veliki meri tudi na tisto rusko alternativno in recimo še postmodemo rusko literaturo (deloma tudi »drugo prozo«), ki jo poleg V. Jerofejeva samega predstavljajo s svojimi deli (pretežno erotične tematike) iz sedemdesetih in osemdesetih let Juz Aleškovski, Eduard Limonov, Jevgenij Harito-nov, Saša Sokolov, Vladimir Sorokin in drugi. V. Jerofejev je uporabil dekadenčni in diabolični simbolizem Fjodora Sologuba, in še posebej pisateljev roman Mali bes z degradirano figuro »malega besa« Peredonova, za dekonstrukcijo doslej veljavne hierarhije vrednot in uveljavljanje lastnega post-sovjetskega »antihumanizma«, apokaliptičnosti in estetskega eklekticizma. Diskusija in posredno tudi referati drugih udeležencev so sprejeli tak nastop bolj kot svojevrsten izraz ruskega postmodemizma oziroma odsev procesov v sodobni ruski kulturi in literaturi in precej manj kot prispevek za razumevanje kompleksne umetnosti pesnika in pisatelja F. Sologuba, pogrešali so predvsem upoštevanje in temu ustrezno razumevanje in vrednotenje historičnih dejstev.
Povsem drugačni značaj sta imela referata Lene Szilard in Aleksandra Flakerja, ki sta sicer oba aktualizirala F. Sologuba, L. Szilard s teozofskega in A. Flaker s sociološkega vidika, vendar z jasno izraženo historično perspektivo in posluhom za posebnosti F. Sologuba. L. Szilard je dopolnila mitopoetske razlage Sologubove simbolike (še posebej v romanih Mali bes in Porajajoča se legenda, Tvorimaja legenda, 1914) s hipotetičnim opozorilom na okultno-teozofske prvine »rosenkreuzerstva«. Posebej je bila zanimiva njena opredelitev časa v romanu Mali bes kot pred-biblijskega časa, v katerem izginja človeški govor in se, na primer, v motivu ,umora' na koncu romana, ko Peredonov zakolje mladega »blejočega« Volodina, uveljavi poleg realno psihološkega tudi mitološki vidik, ki predstavi umor kot groteskno kvazidaritev oziroma parodijo biblijske Abrahamove daritve, ko na mesto človeka (Izaka) ne stopi »božje jagnje«, marveč »kvazijagnje« oziroma »kvazimladenič« Volodin. L. Szilard je govorila v tej zvezi o involuciji in degradaciji človekovega sveta, predstavljenega v romanu Mali bes, v pred-človeško, zverinsko stanje. Sociološki vidik je A. Flaker uveljavil v razpravi o motivu ,ovadba' kot vodilnem motivu v romanu Mali bes in osrednjem liku Peredonovu kot »besu ovadbe«, ki ovaja in sili druge, da ovajajo (npr. starše, da ovajajo svoje otroke). Razpravljanje je A. Flaker razširil tudi na obravnavo tega motiva pri A. Belem, Jevgeniju Zamjatinu in drugih ter tako razkril nekatere zanimive značilnosti ruske literarne »ovadbologije« in s tem tudi mnoge usodne posebnosti revolucijskega kultumopolitičnega dogajanja. Referat je duhovito sklenil s pomenljivim navedkom iz sovjetskih tridesetih let, koje Razlagalni slovar ruskega jezika D. N. Ušakova (1935-1940), na primer, raztolmačil besedo ,rfonoi/ovadba' samo kot zastarel izraz za »orodje boja (...) reakcije proti revolucionarnemu gibanju« in kot »sporočilo carski ali drugi reakcionarni vladi o tajnih pripravah na revolucionarne nastope, o dejavnosti revolucionarnih organizacij ali posameznih revolucionarjev«. - Aktualnost umetnosti F. Sologuba za sodobno krizno obdobje, ki je obdobje prevrednotenja vrednost, so nakazovali tudi referati L. Hellerja, M. Zadražilove in H. Barana. L. Heller je ob primerjavi »diaboličnega« Sologuba in »hudiča v sovjetski literaturi« Zamjatina nakazal tudi problem utopije in antiutopije in menil,
93
da v človeški zgodovini ni obdobja, ki bi bilo povsem »postutopično«. M. Zadražilova je v razmišljanju o antinomijah v ustvarjanju F. Sologuba, ki so vznemirljive tudi za naš čas, obravnavala roman Porajajoča se legenda kot modemi misterij, v katerem se po besedah Sologuba izrazi razdvojenost človeka med »resnico kot liričnim razumevanjem«, ki »zavrača in ruši tostranski svet in na imenitnih razvalinah gradi novi«, in resnico, ki »kot ironično spoznanje sprejema ta svet, razkriva usodna protislovja našega sveta, jih uravnovesi na čudoviti tehnici človeške pravičnosti in (...) izroči svet tistemu, ki ga bo razrušil za večno« {Tvorimaja legenda, München 1972, 3. del, 34). H. Baranje v poetološki, psihološko-biografski in kulturološki obravnavi Sologubove pesmi Niirnberški rabelj (1907) priklical pred poslušalce ambivalenten binom »rabelj-žrtev«, ki dobi posebni tragični prizvok ob pesnikovi izjavi: »Jaz sem vse in v vsem, in Drugega ni« (iz pesmi V poslednjem siju zlega dne, 1903). - Poleg H. Barana je bil edini, kije na simpoziju neposredno obravnaval Sologubovo liriko, samo še Anatolij Naj-man, zato ni čudno, da je v svojem nastopu opozoril na to dejstvo in ob tem sodil, da za liriko velja bolj kot za pripovedništvo pravilo, po katerem ima vsaka doba svoje pesnike; našemu času pač bolj ustreza tragična podoba sveta, ki jo je Sologub predstavil v prozi, predvsem v romanu Mali bes, ki evocira velike Bese F. Dostojevskega. F. Sologub pesnik je izgubil publiko že v svojem porevolucij-skem obdobju (1918-1927), koje vztrajal pri simbolistični poetiki.
Nastopi drugih referentov so imeli bolj ali manj akademski značaj, njihova vrednost je bila predvsem v tem, da so razširjali vedenje o F. Sologubu. Margarita Pavlova je govorila o temi »smrt in nesmrtnost« pri Sologubu in ob tem predstavila mnoge novosti iz pesnikovega leningrajskega arhiva, med drugim tudi pesnikovo navezanost na Cervantesa. Gabriele Pauer je dopolnila poznavanje pesnikovega solipsističnega nazora o večnem kroženju človekovih preobrazb, v katerih pesnik kakor da odkriva utelešenje samega sebe v tujih usodah, s prikazom pesnikovega odnosa do budizma. Sovjetski Nemec in pisatelj Oleg Kling je analiziral lirične in retorične prvine in postopke v prozi Sologuba. Creazza Giovanna Calebich je razpravljala o tematiki »ustvarjalnosti« (rus. tvorčestvo) v dekadentnem simbolizmu F. Sologuba in religiozno-filozofskem simbolizmu vodilnega predstavnika ti. mlajšega ruskega simbolizma Vjačeslava Ivanova (1866-1949). - Referata N. Kauchtschischwili in A. Skaze sta se ukvarjala s hronotopskimi vprašanji. N. Kauchtschischwili je predstavila pisateljeve postopke pri upodobitvi prostora z vidika vizualne percepcije. A. Skaza je analiziral strukturo »kriznega eshatolo-škega časa zaprtega prostora« v romanih Mali bes F. Sologuba in Peterburg A. Belega in nakazal nekatere razlike med hronotopi obeh del, ki na primer izvirajo tudi iz dejstva, daje A. Beli za razliko od F. Sologuba upošteval kozmološko teorijo o »velikem poku« in ta pok upodobil v romanu Peterburg v simbolu »vzryv« (eksplozija, pok), ki pri A. Belem na poseben način opomenja\ koncentrično strukturo hronotopa in odnose med t.i. periferijo in centrom v romanu predstavljenega sveta.
Letošnji bergamski simpozij je imel tudi spominski del. Udeleženci smo na njem počastili spomin na znanega češkega rusista Miroslava Drozdo (1924-1989). - Miluse Zadražilova je v spominskem nagovoru spomnila simpozij na ustvarjalno delovanje M. Drozde na Karlovi univerzi v Pragi, ko je kot ' predstojnik katedre za rusko in rusko-sovjetsko literaturo še posebej v letih »praške pomladi« skupaj s sodelavci ustvarjalno razvijal in dopolnjeval znamenito praško rusistično tradicijo z odpiranjem novih literamo-teoretskih vidikov in obravnavanjem neobdelanih zgodovinskih področij, samo praško rusistiko pa znova tesneje povezoval z drugimi slavističnimi centri na Zahodu in Vzhodu, tudi z Ljubljano. Leto 1968 je M. Drozdo kot podpisnika Listine sedemdesetih odstranilo z univerze in specialist za literaturo sije moral v domovini, znani po svoji humanistični preteklosti, služiti kruh najprej kot manualni delavec in potem kot računovodja - prav do upokojitve; z literaturo se je ukvarjal »ob večernih urah in prostih oziroma prazničnih dnevih«. Redka potovanja v tujino in gostovanja na evropskih univerzah (tudi ljubljanski) so zanj bila dragocena vzpodbuda in hkrati vaba, da bi kot disident ostal v okolju (Zahod), kjer bi lahko svobodno ustvarjal, toda M. Drozda je bil Čeh, ki se ni mogel odtrgati od »magične« Prage in domovine, v njej je vztrajal in deloval v ilegali, v tujino je pošiljal samo svoje spise, ker jih doma ni mogel objavljati (pri nas je izšel njegov članek Kaflca in Beli v zborniku Obdobje ekspresionizma leta 1980). Ko gaje leta 1987 povabila Univerza na Dunaju, naj nekaj časa predava rusko literaturo kot gostujoči profesor na mestu upokojenega profesorja Wytrzensa, se je vabilu sicer odzval z veseljem, vendar z mislijo, da je njegova univerza vendarle Kariova univerza v Pragi. Ironija usode je hotela, da se je M. Drozda vrnil na svojo univerzo po dobrih dvajsetih letih leta 1989 samo za toliko časa, daje že težko bolan pripravljal načrte za ponovno preroditev praške literarne rusistike, za izdajo novih rasističnih del, za pripravo novih rasističnih srečanj (med dragim tudi
94
simpozija o A. Solženicinu; M. Drozda je v knjigi Babelj, Leonov, Solženicin leta 1966 med prvimi nakazal in napovedal humanistične razsežnosti dela in delovanja A. Solženicina). Toda usoda se za načrte ne meni, tudi za znanstvene ne. S profesorjem Drozdo se bomo odslej srečevali samo v spominu ; in branju njegovih del, med njegovimi zadnjimi deli je tudi sintetični prikaz Narativna maska ruske : proze. Od Pušnika do Belega (dokončan leta 1988), ki uvršča M. Drozdo med vodilne evropske nara- ! tologe. M. Drozda je zapustil tudi nekaj izzivov, med njimi je članek Periodizacija ruske literature in ¦ problem njenega sovjetskega obdobja (objavljen v zborniku Volne združeni ceskych rusistü IV, Praha \ 1989, 8-13) z zahtevo po človeško celoviti literamoznanstveni obravnavi ruske literature prvovrstna ¦ spodbuda za sodobno rusistiko. - Ob spominu na življenje in smrt Miroslava Drozde je simpozij Ru- \ ski simbolizem in sologubsko vprašanje potrdil pri udeležencih misel, da je brez človeške vsebine in | človečnosti vse na tem svetu, pa naj bo na videz še tako bleščeče, samo grozljiva spaka, in zato je tudi uspel.
Aleksander Skaza Filozofska fakulteta v Ljubljani i
95