5 razprave – studies Ženski samostani na Slovenskem Stane Granda* 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 27-788-055.2(497.4) Stane Granda: Ženski samostani na Slovenskem. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 89=54(2018), 3, str. 5–17 Članek predstavlja zgodovino redovništva na Slovenskem s poudarkom na ženskih samostanih, položaju žensk v katoliški cerkvi na Slovenskem in ženskem redovništvu v stari Jugoslaviji. Avtor ugotavlja, da je zgodovina ženskega redovništva del t. i. žen- skega vprašanja, ki je danes v Sloveniji zelo popularno, zgodovinsko gledano pa je bilo tudi izrazito ideološko. Ključne besede: katoliška cerkev, zgodovina, samostani, ženske redovne skupnosti, šolske sestre 1.02 Review Article UDC 27-788-055.2(497.4) Stane Granda: Women Monasteries in Slovenia. Review for History and Ethnography, Maribor 89=54(2018), 3, pp. 5–17 The article presents the history of monasticism in Slovenia with the emphasis on wom- en monasteries, the position of women in the Catholic Church, and on the women monasticism in old Yugoslavia. The author determines that the history of women mo- nasticism is a part of the so-called woman question, which is nowadays very popular in Slovenia and which was historically speaking distinctly ideological. Key words: Catholic Church, history, monasteries, female religious communities, School Sisters * red. prof. dr. Stane Granda, Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za humanistične štu- dije, Oddelek za kulturno zgodovino, Vipavska 13, SI 5000 Nova Gorica, granda. stanko@gmail.com 6 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/3 • razprave – studies u vod Med prvimi cerkvenimi vici v Rimu je pogosto slišati tudi, da niti sv. Oče ne ve, koliko je ženskih redov. Šala gor ali dol, dejstvo je, da Kolar (2005: 287) v statističnem izkazu, ki ga je priredil po Annuarium Statisticum Ecclesiae 2002, navaja natančno število moških redovnih skupnosti in v njih živečih ali z njimi povezanim številom redovnikov in drugih oseb; za ženske ustanove posvečenega življenja navaja število samostanov ali skupnosti, ne pa redov- nih skupnosti. O samostanih na Slovenskem, tudi ženskih, so, med drugimi, pisali Kogoj, (2004), Hančič (2005) in Mlinarič (2005). Samostani seveda ni- so samo predmet študij zgodovinarjev, ampak tudi teologov, umet nostnih zgodovinarjev, muzikologov, filozofov, sociologov religije … Kljub obsežnim raziskavam v preteklosti smo še vedno priča novim odkritjem. Med njih ne- dvomno sodi Štihova (2005) raziskava samostana dominikank v Kopru iz začetka 10. stoletja. V zadnjem času je narejenih tudi veliko raziskav o uki- njanju in omejevanju dela redovnih skupnosti po II. svetovni vojni. Prven- stvo, kljub številnim člankom v preteklosti, pripada Tamari Griesser Pečar (2005: 599−618), ki je izčrpno pisala o preganjanju ženskih. Ravnanje oblasti je bilo zločinsko. Uporabljali so skrajno žaljive metode in sredstva. Posebno so se izživljali nad nunami v taboriščih, posebno v kočevskem Ferdrengu. To področje sistematično raziskuje Karla Pacek, ki še piše zgodovino Slo- venske province Družbe hčera krščanske ljubezni oz. sester usmiljenk − od druge polovice 19. stoletja do leta 1948 so imele pomembno vlogo na področju zdravstva, sociale in karitativnosti. Knjiga naj bi izšla aprila 2019, ob stolet- nici ustanovitve Družbe. Na normalizacijo pogledov na redovnice kažejo tudi razne podrobnosti, npr. tudi izid monografije o sestri Hermini (Justini) Pa- cek (Pacek 2016). Fotografije med letoma 1957 in 1987 prikazujejo življenje sosester, sorodnikov in njeno delovanje v Sloveniji, v Srbiji in na Kosovu. Po osamosvojitvi je slovensko javnost razburila tudi usoda Studenic, ki kaže na odnos »demokratične« Slovenije do Cerkve na Slovenskem − žal je k temu veliko pripomogla tudi Cerkev. V zadnjem času je skoraj neopazno »izginil« uršulinski samostan v Gorici, materni samostan ljubljanskih uršulink. K sreči je rešen vsaj arhiv. V splošnih pregledih slovenske in siceršnje zgodovine nimamo ocene, kako so moški in ženski samostani prispevali k slovenski vernosti, kulturi, izobraževanju in socialni ter zdravstveni oskrbi. Stane Granda, Ženski samostani na Slovenskem 7 Ženska v katoliški cerkvi Vprašanje ženskih samostanov odpira številna vprašanja. Od širših, med- narodnih in večnih, to je na primer vloga žensk v katoliški cerkvi (Furlan- -Štante 2013: 241−249) do vloge samostanov in ženskih posebej v slovenskem prostoru. O vlogi ženske v Cerkvi je zelo veliko napisanega. Najlepša je gotovo misel apostola Pavla: »Ni ne moškega ne ženske, ne sužnja ne svobodnjaka, kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.« (Gal. 3,28) Apostol Pavel pa v istem pismu zapiše, naj se dajo ženske poučiti tiho in z vso vdanostjo. To seveda ni isto, in tako je tudi danes. Tako imamo čudovito izjavo sedanjega sv. Očeta: »Vloga ženske v Cerkvi ne vključuje le materinstva, vloge družinske matere, ampak je moč- nejša.« Cerkev brez žensk je po papeževih besedah kot apostolski zbor brez Marije: »Vloga ženske v cerkvi ne vključuje le materinstva, vloge družinske matere, ampak je močnejša: je ikona Device, ikona Marije, je tista, ki Cerkvi pomaga, da raste!« Sveti oče je poudaril, da se vloge ženske v Cerkvi ne sme omejiti le na to, da je mati in delavka: »Pomislite, da je Marija pomembnejša od apostolov! Je pomembnejša! Tudi Cerkev je ženskega spola: je Cerkev, že- na, mati.« Izpostavil je pomen ženske karizme, ki lahko obogati Cerkev: »Ne moremo razumeti Cerkve brez žensk, in sicer gre za ženske, ki so aktivne v Cerkvi.« Po njegovih besedah bo treba globoko preučiti teologijo ženske: »Vloge ženske v Cerkvi ne moremo omejiti le na to, da bodo delovale kot ministrantke, predsednice Karitas, katehistinje.« Gre namreč za veliko več, tudi gledano mistično v luči teologije ženske. Glede duhovniškega posveče- vanja ženske je po papeževih besedah Cerkev že spregovorila in je rekla Ne! To je izrekel Janez Pavel II., in sicer v dokončni obliki; vendar pa je po drugi strani vloga ženske po papeževih besedah še pomembnejša: »Marija je bila najpomembnejša med apostoli, bila je pomembnejša od škofov, diakonov in duhovnikov. Ženska v Cerkvi je pomembnejša od škofov in duhovnikov«, je dejal papež in dodal, da moramo vlogo ženske šele odkriti (Debevec 2013). V Katoliški cerkvi številne redovnice po navedbah vatikanske revije Don- ne, Chiesa, Mondo (Ženske, Cerkev, svet – priloga časnika L’Osservatore Roma- no) delajo za premalo ali nič denarja. Poleg tega njihovo delo pogosto ni dovolj cenjeno, povzema najnovejša številka omenjene revije. Mnogi duhovniki re- dovnice obravnavajo kot služkinje, se pritožujejo sestre, ki so v prispevku prišle do besede (Družina 2017). Za tem pogosto stoji predstava, »da je du- hovnik vse, redovnica pa nič. Klerikalizem ubija Cerkev.« Mnenjsko nasprotje v Družini nas lahko zapelje v neskončno razmišljanje, ki pa je nepotrebno. Cerkev smo ljudje in v našem življenju se kaže naša/človeška narava. Zelo lepo je govoriti lepe in globoke misli, neskončno radi jim prisluhnemo, slovenski katoličani smo v tem verjetno vodilni na svetu, toda dejstvo je, da moramo 8 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/3 • razprave – studies človeka soditi po tem, kaj in kako dela in ne, kaj govori. Janez Trdina, ki je imel dolg in umazan jezik in je takim govoricam rad prisluhnil, je zapisal trditev nekega Dolenjca v gostilni, da so svetnice iz vseh poklicev, samo iz »farovških« kuharic ni nobene. Naš resničen odnos do žensk (in ženskih oseb posvečenega življenja še posebej) je odraz naših življenjskih izkušenj, vzgoje in kulture. Ni popolnega človeka, toda to ne pomeni, da smemo spregledati, da je človek višek božjega stvarjenja. Tehtnih in manj tehntih razprav o tem vprašanju je veliko, zdi pa se, da o njih največ pove mesto Marije in žensk v križevem potu. Kar pet postaj jih omenja. Ženske so tudi kronska fizična priča o vstajenju. Ženski samostani Glede zgodovinskega pomena vloge ženskih samostanov v naši zgodovini ne moremo mimo temeljnega dejstva, da so letnice njihovega nastanka mejniki v naši zgodovini. Znano je dejstvo, da mnogi nasprotujejo tistim redovnim skupnostim, ki nimajo socialnih in prosvetnih nalog, ki so kontemplativni. Če so taki pogledi nekdaj veljali za sodobne, prosvetljene, ima današnji čas skoraj več občudovanja do kontemplativnih, kjer prevladujejo molk in spo- kornost, zbranost duha in klavzura. Tudi samostansko življenje je podvrženo samostanski modi, tj. času in prostoru. Časi prinašajo nove potrebe in temu se je vedno v zgodovini moralo prilagajati tudi redovništvo. V mnogih primerih je nadomeščalo nezadostno razvite državne strukture. Danes bi morali veli- ko bolj razmišljati o naraščanju povprečnega staranja prebivalstva in oskrbi starejših, saj za delo z njimi potrebujemo predvsem nesebične človekoljubne ljudi. Marija Pivec Stele (1940: 151−157) je sestavila obsežen seznam dotedanje strokovne literature o ženskih samostanih po sklopih: (1) stari samostani, ki ne obstajajo več, (2) stari samostani, ki še obstajajo in (3) samostani starih redov, ki so pri nas šele nedavno nastali. Gre za (a) benediktinsko obdobje z različnimi vejami, (b) dobo redov sv. Frančiška Asiškega in sv. Dominika ter (c) dobo redov, nastalih po protestantizmu. Med ženskimi benediktinskimi samostani omenja leta 1041 ustanovljen samostan v Ogleju, leta 1043 ustanov- ljeno Krko, 1278 v Trstu, leta 1332 v Gornjem Gradu (kar pa je vprašljivo). Benediktinke, podobno kot njihov moški del, pri nas ni prišel do »polnega razmaha«. Moški benediktinci znotraj današnjega slovenskega ozemlja res niso bili pretirano uspešni, to pa ne drži za samostane na naši zahodni in severni etnični meji. Dominikanke so prišle na slovensko ozemlje, ne pa tudi cistercijanke in kartuzijanke. Dominikancev je bilo pri nas malo (Ptuj), zato pa toliko več ženskih redov. Dominikanke (korske sestre) so nastale leta 1206. Stane Granda, Ženski samostani na Slovenskem 9 Že v prvi polovici tega stoletja so nastali velesovski, studeniški in marenberški samostan. Velesovo je bilo ustanovljeno leta 1238. Poleg Stične je bil najboga- tejši samostan na Kranjskem. Leta 1504 je dovolil patriarh na prošnjo kranj- skega plemstva ustanoviti zavod za vzgojo plemiških hčera, ki je bil ukinjen leta 1782. Pred letom 1245 so bile ustanovljene Studenice pri Poljčanah, ki so bile v 14. in 15. stoletju najbogatejši samostan na Štajerskem. V njem je bilo tudi veliko deklet iz hrvaških plemiških družin, ker je v samostanu prevlado- val slovenski jezik. Leta 1782 je bil samostan razpuščen. Samostan Marenberg (Radlje ob Dravi) je bil ustanovljen leta 1257 za plemiška dekleta iz Štajerske in Koroške, razpuščen je bil leta 1782. Klarise, drugi red sv. Frančiška Asiškega, ki ga je ustanovil sv. Frančišek skupaj s sv. Klaro leta 1212, so imele na našem ozemlju šest samostanov: Mekinje, Št. Vid ob Glini, Celje, Škofjo Loko, Ljubljano in Gorico (prvi štirje so iz 14. stoletja, zadnja dva iz 17. stoletja). Mekinje so nastale leta 1300 − re- dovnice so pripadale plemiškim rodbinam, opatica je bila leta 1579 dvignjena v prelatski stan; samostan so razpustili leta 1782. Št. Vid ob Glini na Koroškem je bil ustanovljen med letoma 1320 in 1330; leta 1543 poročila o njem usahnejo − verjetno je takrat prenehal in bil spre- menjen v bolnišnico, ki se je vzdrževala z njegovim premoženjem. Bolnišnica je v 17. stoletju postala last jezuitskega kolegija v Celovcu. Celje omenja osamljena listina iz 1329, obstaja pa tudi ustno izročilo, da »je bil v eni stranskih ulic nunski samostan«. Škofjeloški samostan klaris je bil ustanovljen 1358. Leta 1782 so jožefinske odredbe zatrle tudi Škofjo Loko, del klaris pa je prestopil k uršulinkam. V Ljubljani so položili temeljni kamen za samostan klaris leta 1648. Usta- novitelj je bil Mihael Friderik Hiller, doktor prava, ki je zapustil 60.000 fl. v ta namen. Ko so ljubljanski samostan klaris leta 1782 ukinili, je v zapisniku poudarjena njegova obsežna ekonomija. Poslopje je postalo vojaška bolnica in nato provijantno skladišče do zidanja bloka Ljubljanske kreditne banke, palače Viktorije, Praštadione in Poštne hranilnice. Deželni stanovi v Gorici so že leta 1623 želeli ustanoviti samostan klaris, a šele čez 30 let, leta 1653, je bilo poslopje gotovo in gospodarska podlaga ugotovljena; samostan je bil ukinjen leta 1782. V samostanih je cvetela umetnostna obrt − škofjeloški samostan klaris je znam po vezenju paramentov in izdelovanju voščenih kipcev −, vsi pa so imeli obsežne arhive ter velike knjižnice, ker so nune mnogo prepisovale. O tem ne vemo veliko, ohranjeni so le rokopisi iz Marenberga, knjige iz Studenic so v graški univerzitetni biblioteki, med tem ko ljubljanska univerzitetna bibliote- ka nima nobene knjige iz Velesovega ali Mekinj, čeprav se knjižnice omenjajo v zapisnikih oz. inventarjih ob razpustu; verjetno so bile prodane branjevcem po 1 funt 8° za 1 kr., kot poroča eden izmed komisarjev. 10 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/3 • razprave – studies Elizabetinke, sestre za strežbo bolnikom (noša: rjav habit, črn pajčolan), ki pripadajo 3. redu sv. Frančiška Asiškega, so dobile leta 1770 svoj samostan v Celovcu. Zavod je rešila nadvojvodinja Marijana, hčerka cesarice Marije Terezije, ki je od 1781 do svoje smrti 1789 živela pri samostanu in mu tako izdatno pomagala, tako da velja za drugo ustanoviteljico. Število postelj je takrat narastlo na 24 in ker je bil zavod koristen, je preživel tudi jožefinske reforme ter se še povečal. V Beljaku je leta 1751 pet žen sklenilo pogodbo za doživljenjsko skupno živ ljenje in cerkvena oblast je pogodbo potrdila. Kupile so hišo, otvorile šolo za deklice, ki je postala 1776 normalna šola, 1788 pa se je preselila v razpu- ščeni minoritski samostan. Število članic je naraščalo, vendar pa je bilo zdru- ženje, ko še ni bilo samostana, med francosko zasedbo leta 1810 ukinjeno. Celestinke (prvotno ime anuncijate), so se naselile v Mariboru leta 1760. Ustanoviteljica mariborskega samostana je bila Marija Karolina r. Manzador. 1759 je dobila dovoljenje cesarice Marije Terezije za samostan in za dekli- ško šolo na stroške samostana. Kupile so hišo na Koroški cesti, jo preuredi- le v samostan in šolo in prizidale na severni strani ob Gospejni ulici (stara Frauen gasse) cerkev Marijinega Oznanjenja. Leta 1782 je bil njihov samostan v okviru jožefinskih reform ukinjen. Poslopje so najprej določili za vojašnico, leta 1814 pa prodali kresiji; tudi Cerkev je bila prodana in leta 1865 je postala protestantska molilnica; danes je v privatnih rokah, in sicer je poslopje znano po imenu palača Godl-Lonoy. Doba katoliške reforme si je prizadevala za vzgojo mladine: za vzgoje mo- ške mladine je skrbel novo ustanovljeni jezuitski red, za vzgojo ženske mla- dine pa novo ustanovljeni uršulinski red. Uršulinke, ustanovljene leta 1535 od sv. Angele Merici v Bresciji, da bi učile in vzgajale otroke, imajo na našem ozemlju pet hiš v časovnem redu: Celovec, Gorica, Ljubljana, Škofja Loka, Mekinje. Celovec je sprejel prve uršulinke 1670; tam so odprle dekliško šolo, leta 1678 so se preselile v nov samostan poleg stanovske cerkve sv. Duha v Ur- šulinski ulici. Imeli so otroški vrtec, ljudsko in meščansko šolo, učiteljišče (od 1902) in osemrazredno gimnazijo (od 1928). Vse te šole so leta 1938 postale državne, enako tudi od leta 1939 sirotišnica (ustanovljena 1862). V Gorici je bil uršulinski samostan ustanovljen leta 1672. Z Dunaja je pri- šlo pet redovnic, med njimi prednica Katarina Lambertina, ki je že uredila nove samostane v Pragi, v Gradcu in na Dunaju. Začetne težave so bile tako velike, da so redovnice hotele zapustiti Gorico, vendar pa so po srečnem na- ključju dobile prostor za zidavo samostana in cerkve, ki je bila posvečena sv. Uršuli in blagoslovljena 1683. Prvotna šola se je leta 1778 razvila v normalno šolo, leta 1862 se ji je pridružilo učiteljišče. V prvi svetovni vojni sta bila uni- čena cerkev in samostan v Uršulinski ulici. Nova stavba je bila zgrajena na Via Palladio – Monte Santo in uršulinke so se vanjo vselile leta 1927. Imele so Stane Granda, Ženski samostani na Slovenskem 11 vrtec, ljudsko šolo, strokovno šolo, specialno šolo za vrtnarice, penzionat in razne tečaje. Sedaj jih zaradi pomanjkanja poklicev ni več. Ustanovitelja samostana v Ljubljani sta ena največjih novoveških dobrot- nikov Cerkve na Slovenskem Jakob pl. Schellenburg in njegova žena Ana Ka- tarina r. Hofstetter Schellenburg. Dala na sta denar za nakup zemljišča in zidavo samostana in cerkve, ki je posvečena sv. Trojici. Leta 1702 je prišlo pet redovnic s prednico Margareto Eleonoro iz Gorice. Znano je, da so se z Vrhnike v Ljubljano pripeljale z čolni. Stanovale so v hiši ustanoviteljev, 1703 so se začasno preselile v Ederjevo hišo (poleg samostana klaris) in osnovale prvo javno dekliško šolo v Ljubljani. Schellenburg je med tem kupil tri vrto- ve in staro hišo na Kongresnem trgu, kamor so se 1707 preselile. Leta 1713 je bil položen temeljni kamen za samostan, leta 1718 pa za cerkev, ki je bila dograjena leta 1728. Šola se je razvila zelo ugodno, celo čas francoske Ilirije ji je prinesel pohvalo. Leta 1855 je bila štirirazrednica, od 1871 do 1883 petraz- rednica, leta 1894 se je razdelila na osnovno in meščansko šolo, 1884 dobijo otroški vrtec, 1894 učiteljišče, nazadnje še gimnazijo. Šlo je za eno največjih tovrstnih ženskih ustanov v monarhiji. Uršulinke so duhovno podobo Lju- bljane izjemno zaznamovale. Žal večina mladih, če sploh, pozna njeno usodo le iz ozadja Prešernove pesmi Nuna in kanarček. V Škofji Loki so uršulinke leta 1782 prevzele ukinjeni samostan klaris, leta 1783 so odprle zunanjo šolo in ustanovile posebne tečaje za deklice iz okolice, leta 1909 pa še učiteljišče. Leta 1890 so kupile grad in ga preuredile. Imele so vrtec, osnovno in meščansko šolo, kmetijsko-gospodinjsko šolo in penzionat. Nekatere redovnice so odšle v misijone. Znano je, da je škof Jeglič posebno skrbel za raven in kvaliteto njihovih hišnih duhovnikov. Mekinje je kupil ljubljanski samostan leta 1902 od lastnika barona Apfal- trerna. 1903 so uršulinke ustanovile osemrazredno osnovno šolo, ki se je leta 1919 razdelila na osnovno in meščansko šolo. Tam je bil skupni noviciat ju- goslovanske uršulinske province, h kateri spadata še samostana v Varaždinu (ustanovljen leta 1703) in v Zagrebu (ustanovljen leta 1933). Uršulinke so ob skrbi za šolstvo opravljale tudi pomembno kulturno vlo- go v svojih okoljih. Druga prednica ljubljanskih uršulink, Rozalija Lanthieri, je poklonila ustanoviteljici Schellenburg majhen nemški molitvenik, deloma preveden iz francoščine in natisnjen leta 1726 v Ljubljani. V škofjeloških šol- skih poročilih so omenjane pesmice in igre v prozi ter sestavki redovnic v nemščini, že leta 1850 pa Bleiweisove Novice pohvalijo »pravo ljubezen do do- mačega jezika gospej učiteljic v ljubljanskih nunskih šolah«. Josipina Strus in Alojzija Petrič sta bili slikarki, učenki slikarja Langusa, Eleonora Hudovernik je bila skladateljica, Luitgarda Rihar je leta izdala Vrlo gospodinjo, Stanislava Skvarča, pesnica, isto leto Spomenico ob 200-1etnici uršulinskega samostana v Ljubljani, Elizabeta Kremžar, ki predstavlja posebno smer v naši poeziji, 12 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/3 • razprave – studies pa je izdala več zbirk pesmi. Številne so uglasbene. Klementina Kastelic je namenila Sv. Angeli Merici in njenemu delu ob 400-1etnici uršulinskega reda posebno monografijo. Zakon z dne 22. decembra 1826 je v Avstriji ponovno dovolil čisto kontem- plativne redove in tako sta nastali pri nas dve naselbini: karmeličanke na Selu in magdalenke na Studenicah. Karmeličanke (noša: habit rjav, pajčolan črn, plašč bel) je leta 1452 ustano- vil karmeličanski general J. Soreth, reformirala pa jih je sv. Terezija Španska. Na Selu pri Ljubljani so imele karmel, ki ga je leta 1889 ustanovila Ljubljan- čanka Kristina Bernard − prve redovnice so prišle iz karmela v Baumgartnu pri Dunaju. Leta 1890 in 1891 so zidali cerkev, ki je posvečena sv. Jožefu, po potresu leta 1895 je bilo potrebno ponovno zgraditi prvo nadstropje samo- stana. Naloga reda je molitev in žrtev za cerkev, zlasti za škofijo, v kateri se nahaja samostan. Karmeličanke na Selu so izdale vrsto prevodov in original- nih del duhovne vsebine, leta 1939, ob svoji 50-1etnici, pa Karmelske spomine. Danes so na Sori in pri Mirni Peči. Magdalenke (noša pri nas: habit bel, pajčolan črn) so nastale v 13. stoletju − ustanovitelj ni znan −, ko naj bi se začela močneje širiti prostitucija. Poleg samoposvetitve svojih članic imajo dodaten namen »zadostiti« krivdo padlega ženstva. Niso bile številne, saj sta pred II. vojno obstajala samo dva samostana tega reda: eden v Laubanu v Gornji Šleziji, ki je materna hiša Studenic. Poljske magdalenke so kupile leta 1885 opuščeni samostan dominikank. Vodile so lastno ekonomijo, korarice so se ukvarjale tudi z ročnim delom, zlasti z izde- lovanjem mašnih paramentov. Nekaj časa so imele tudi grad Rako: Velike naselbine dominikank in najstarejše naselbine klaris so ustanovljene daleč od mest in njihova gospodarska podlaga je naturalna. Mlajše naselbine klaris in vse ustanove mlaj- ših redov pa imajo že mestni značaj in podlaga njihove ustanovitve je denarna, že domi- nikanke in klarise se pečajo s poukom deklic, čeprav je ta pouk omejen na pripadnice plemiških krogov, z nastopom uršulink se pa razširja krog učenk najprej na meščanska, potem na kmečka dekleta in sicer − v začetku − v času, ko so bile državne dekliške šole še prav redke. Končno lahko ugotovimo, da je število samostanov, ki so popolnoma zginili, razmeroma majhno, del se je pa ohranil, v nekoliko spremenjeni obliki, v sorodnih rokah. (Juhant, Valenčič 1994: 288) 19. stoletje je v naši zgodovini izjemno prelomno. Šlo je za nacionalno in so- cialno problematiko, ki jo določata odprava fevdalizma in začetek delavskega gibanja, na slovensko ozemlje pa je prišlo več ženskih redov in kongregacij, ki so doživeli velik razcvet. Ženski redovi na Slovenskem so posledica globalnih sprememb v evropski družbi, manj pa Cerkve, ki je počasi (pogosto pa tudi ne) dojemala globalne spremembe časa in prostora. Med redkimi izjemami je bil škof Anton Martin Slomšek, ki je izjemno cenil vlogo žensk in mater v slovenskih družinah. Bil je tudi med prvimi, ki je daljnovidno slutil, da bo Stane Granda, Ženski samostani na Slovenskem 13 meščanska družba vlogo žensk povečala. Zaradi socialnih in pastoralnih po- treb si je zelo prizadeval za prihod ženskih redovnih skupnosti med Slovence. Papež Janez XXIII. je leta 1963 z okrožnico Mir na zemlji presenetil z mislijo, da je nastop žene v javnosti eno od znamenj časa. redovništvo v stari Jugoslaviji Stara Jugoslavija predstavlja v razvoju ženskega redovništva posebno zgodo- vinsko obdobje. Dovolj zgovorna je opomba: Postojanke šolskih sester, usmiljenk, Marijinih sester, sester križniškega reda, frančiškank misijonark, šolskih sester de Notre Dame itd. so tako številne, da obsega njih naštevanje v novem občnem šematizmu katoliške cerkve v Jugoslaviji 25 strani, in da zahtevajo posebno obravnavo. Zelo negativno je delovalo razkosanje slovenskega ozemlja med Italijo, Avstrijo in Jugoslavijo. Mnoge nune so odšle v Beograd in druge kraje v Jugoslavije. Slovenske sestre so predstavljale nekakšno katoliško »predstražo«, ki pa ni prinesla rezultatov, ki so jih nekateri tiho želeli. Kljub temu pa so v marsikaterem okolju pomagale ustvariti dober glas o Slovencih. Številne so odšle tudi v tujino, zlasti misijone. (Šematizem 1939) II. svetovna vojna je ženske samostane zelo prizadela. Nacisti so jih zelo pre- ganjali, njihovo delo pa so po II. svetovni vojni poglobljeno nadaljevali komu- nisti, zato so se nekatere sestre umaknile v tujino. Mnoge so pokazale izjemno junaštvo. Rdeči oblastniki so jih onemogočali v poslanstvu, prepovedovali, prostorsko utesnjevali ali pa selili na področja, kjer ni bilo možno preživeti. Trpljenje nun v komunizmu vse do danes ni dovolj natančno popisano. Po šematizmu za leto 2017 (Letopis 2017: 900), ki prikazuje stanje na dan 1. 1. 2017, so v naši državi naslednje ženske redovne skupnosti: dominikanke, frančiškanke, usmiljenke, salizejanke, karmeličanke, klarise, bolniške sestre, misijonarke ljubezni, šolske sestre de Notre Dame, križniške sestre, sestre svetega križa, skupnost Loyola, šolske sestre in uršulinke. (1) Dominikanke sv. Katarine Sienske (OP) so bile ustanovljene 1852 v Franciji. V Sloveniji živijo njene pripadnice v Piranu in Petrovčah. (2) Fran- čiškanke brezmadežnega spočetja (FSB) ali slovenjebistriške šolske sestre so bile ustanovljene leta 1843 v Gradcu. Prvotno so se imenovale šolske sestre III. reda. Pri nas so od 1869, ko so se naselile pri sv. Petru v Mariboru; od 1923 so samostojna provinca, od 2014 samostojni vikariat. Navzoče so na Brezjah, v Ljubljani, Slovenski Bistrici, Veržeju, Beltincih. Njihova Črnogorska provinca ima svojo hišo v Krškem. (4) Frančiškanke Marijine misionarke (FMM) so bile ustanovljene leta 1877 v Franciji. Pripadajo III. redu sv. Frančiška. Pri nas imajo postojanke v Ljubljani in Celju. Leta 1947 so se morale izseliti. Odšle so v Francijo, vrnile pa so se 1992. (5) Hčere krščanske ljubezni (HKL) ali Usmi- ljene sestre sv. Vincencija Pavelskega so bile ustanovljene leta 1633 v Franciji, 14 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/3 • razprave – studies 1843 so prišle v Maribor, 1852 v Ljubljano; 1919 je nastala samostojna jugoslo- vanska provinca, med letoma 1948 in 1991 so imele svoj center v Beogradu, ker so bile v Sloveniji onemogočene. Sedaj imajo svoje sedeže v Sv. Jakobu ob Savi, Breznici, Ljubljani, Mengšu, Cerkljah, Kočevju, Celju, na Mirnu. (6) Hčere Marije Pomočnice ali Don Boskove Salezijanke (FMA). Leta 1872 so začele delovati v severni Italiji, od leta 1936 so v Sloveniji. Od leta 1987 imajo skupaj z Hrvaško svojo provinco; samostane imajo na Bledu, dva v Ljubljani, Radljah ob Dravi, Murski Soboti in Novem mestu. (7) Karmeličanke, ustano- vljene v 16. stoletju v Španiji, so prišle na slovenska tla leta 1889. Naselile so se v Selo na Mostah. 1948 je bil samostan razpuščen, 1967 so se vrnile v Mengeš, 1986 je bil dograjen nov samostan v Sori, 1997 pa je nastal še nov karmel v Mirni Peči. (8) Klarise (OSC) so se po razpustu konec 18. stoletja, leta 1978 vrnile v Zagreb in od tam so tri prišle v Nazarje. Njihovi skupnosti sta sedaj še v Ljubljani in v Turnišču. (9) Družba Marijinih sester čudodelne svetinje ali Marijine bolniške (MS) sestre so bile ustanovljene 1878 v Ljubljani. Izšle so iz avstro-ogrske province usmiljenih sester. Do leta 1926 so delovale pod okriljem hčera krščanske ljubezni, od takrat so samostojen red. Danes so v Ljubljani (Štepanjsko naselje in Dobrova) in Mariboru. (10) Misijonarke ljube- zni (ML) so nastale 1948 v Indiji. 1987 so prišle v Ljubljano. (11) Notredamske sestre (ND) ali šolske sestre de Notre Dame so nastale v 16. stoletju kot korne sestre v Franciji oziroma 1833 na Bavarskem kot kongregacija. V Ljubljani sta dve skupnosti v Kosezah in dve v Novem mestu, ena v Šentjerneju in Ilirski Bistrici. (12) Sestre Križniškega reda (SKR) ali Križniške sestre imajo od 1918 v Ormožu samostojno provinco; tam so imele bolnico, v skupinicah pa so v Ljutomeru, Celju in Metliki. (13) Sestre sv. Križa (SSK) so bile ustanovljene 1852 v Švici, v Sloveniji so v Mali Loki pri Domžalah. (14) V Sloveniji je tudi skupnost Loyola (SL), in sicer v Ljubljani, Mariboru in Šentjerneju. (15) Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa kralja (ŠSFKK) ali Mariborske šolske sestre so v Maribor prišle 1864 in se pod vodstvom s. Margarete Puhar osamosvojile od graških; leta 1941 so morale preseliti materno hišo v Rim, danes pa so sestre v Šturjah, na Brezjah, v Kranju, Vodicah in Trebnjem, dve skupnosti pa v Mariboru in Ljubljani. (16) Uršulinke imajo dve skupnosti v Ljubljani, sv. Duh pri Škofji Loki, Mariboru in v Izoli. z aključek Zgodovina ženskega redovništva je tudi del ženskega vprašanja, ki je danes v Sloveniji zelo popularno. Žal je izrazito ideološko, pod vplivom teorije spolov, sicer pa mu ne moremo očitati nerelevantnosti. Kot kaže primer Karle Pacek, še uglašeno, a se zdi, da je njihova prihodnost bolj svetla. Stane Granda, Ženski samostani na Slovenskem 15 Pogled na žensko v slovenski zgodovini je še zelo neizdelan in pod vplivom tujih teorij. Slovenska ženska je imela v preteklosti zaradi socialne strukture popolnoma drugačno vlogo, kot je splošno prepričanje. Kmetije niso omo- gočale preživetja, moški so morali iskati dodatne vire preživetja izven kme- tijstva, zato je bilo v mnogih, če ne celo večini primerov vodenje kmetij na ženskih plečih. Tudi ženski samostani, zlasti tisti, v katerih niso prevladovala plemiška dekleta, so odigrali izjemno vlogo. Vstop v samostan je bil za dekleta druž- beni in intelektualni vzpon, ki tega na kmetih ali v mestu ne bi nikoli do- živele. Tudi dekleta, ki so le služila v samostanih in so si kasneje omislile lastne družine, so imele prednostni družbeni položaj in ugled. Pomembno je tudi šolanje ženske mladine in še posebno skrb za zavržene otroke, še zlasti za fizično prizadete, na primer gluhoneme. Vsekakor bo potrebnih še veliko raziskav, da bomo dobili podobo zgodovine, ki bo ustrezno upoštevala vlogo samostanskih skup nosti in posameznih članic ženskih redov. literatura ANNUARIUM STATISTICUM ECCLESIAE, 2002: Secreteria Status – Rationarium Ge- nerale Ecclesiae. Annuarium Statisticum Ecclesiae. Libreria Editrice Vaticana. Marjana DEBEVEC, 2013: Papež: Vloga ženske v Cerkvi ne vključuje le materinstva, vloge družinske matere, ampak je močnejša. Radio Ognjišče. Objavljeno 15. 08. 2013, ob 09:18. http://radio.ognjisce.si/sl/145/svet/11418/ DRUŽINA 2017: Več posluha za Ženske po svetu. Družina 12/66, 19. 3. 2017. Nadja FURLAN-ŠTANTE, 2013: »Opolnomočenje« žensk v katoliški Cerkvi po drugem vatikanskem koncilu. Bogoslovni vestnik 73/2, 241−249. Damjan HANČIČ, 2005: Klarise na Kranjskem. Ljubljana: Zgodovinski arhiv. Janez JUHANT, Rafko VALENČIČ, 1994: Družbeni nauk Cerkve. Ur. Janez Juhant in Rafko Valenčič. Celje: Mohorjeva družba. Marija Jasna KOGOJ, 2004: Uršulinski samostan v Ljubljani na prehodu iz avtonomije v Rimsko unijo s posebnim poudarkom na šolstvu med leti 1868 in 1918. Doktorska diserta- cija. Ljubljana: M. Kogoj; Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta. Bogdan KOLAR, 2005: Iskalci Boga. Celje: Mohorjeva družba. LETOPIS, 2017: Letopis Katoliške cerkve v Sloveniji 2017; stanje 1. januar 2017, zadnje spremembe maj 2017; za interno uporabo (Nad)škofij Celje, Koper, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Novo mesto, redovnih skupnosti in drugih navedenih ustanov. Ljubljana: Slovenska škofovska konferenca. Jože MLINARIČ, 2005: Studeniški dominikanski samostan ok. 1245−1782. Celje: Društvo Mohorjeva družba; Celjska Mohorjeva družba. 16 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/3 • razprave – studies Hermina PACEK, 2016: Sestra Hermina (Justina) Pacek, 1931−2016. Prva fotografinja med sestrami usmiljenkami, Ur. Dejan Vončina. Stična: Muzej krščanstva na Slovenskem. Tamara Griesser PEČAR, 2005: Cerkev na zatožni klopi. Sodni procesi, administrativne kazni, posegi »ljudske oblasti« v Sloveniji od 1943 do 1960. Ljubljana: Družina. Melita PIVEC-STELE, 1940: Starejši ženski samostani v Sloveniji. Kronika slovenskih mest 7, 151−157. ŠEMATIZEM, 1939 = Opći šematizam katoličke Crkve u Jugoslaviji. Sarajevo: Akade- mija »Regina Apostolorum«. Peter ŠTIH, 2005: Ženski samostan v Kopru leta 908. Prezrta najstarejša monastična ustanova na ozemlju Republike Slovenije. Ad fontes. Otorepčev zbornik. Ur. Darja Mihe- lič. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 43–60. Women m ona Sterie S in Slovenia Summary The history of monasteries is one of the pillars of each nation’s cultural history. The de - velopment of monasteries is the simplest chronology of integration of our region in the Slovene, and after the Schism of 1054 also in the West European culture. With the estab- lishment of the Dominican order, four women communities were formed in Slovenia and their main activity was the education of female youth. The development of women studies in Slovenia in the last decades should have a positive influence also on the female religious communities, but due to highly ideological and femi- nist background, this was not the case. Sticking to Ora et labora – and be quiet, woman! proves to be anti-Christian and speaks in favour of understanding history on the basis of a person’s speaking (not working). The Ljubljana Ursuline monastery, once one of the great- est central European educational establishments for women, is today being totally ignored. The Slovene history is closely connected to female religious communities. In 1043, St. Hemma of Gurk founded the Benedictine monastery, which was the foundation of the Diocese of Gurk-Klagenfurt, established in 1072. The archive of the Velesovo Dominicans is very important for our mediaeval past. Prešern’s views on Ljubljana Ursuline order was poetised in one of the first “Song of the Songs” in the female literary creativity. The history of monastery communities for women in Slovenia goes back to the antique Emona, continues in Koper and reaches a typical European population structure with communities of female Benedictines, Clares and female Dominicans. Their settlement in the mediaeval towns creates bourgeoisie culture and shapes better conditions for an easier social position for women in our region. With employing monastery staff in bigger female religious communities that were active in the medical, educational and social field, new possibilities for employment and professional education of girls from the countryside (assistant nurses, cleaners, cooks, gardeners, stable girls, cellar women, jobs in prisons for women) were possible. Female religious communities became a part of the Slovene civili- sation and culture, but also victims of the communist revolution. They are searching for a new identity in the democratic society of the Republic of Slovenia, for their position in every democratic society is permanently guaranteed. It’s considered to be a calling and adapting to new circumstances, and their work still, as in the old times, exceeds available physical and spiritual powers of female religious communities. Stane Granda, Ženski samostani na Slovenskem 17 Frauenklö Ster in Slo Wenien Zusammenfassung Die Geschichte der Klöster ist eine der Säulen der Kulturgeschichte jeder Nation. Ihre Entstehung ist die einfachste Chronologie der Verflechtung unseres Gebietes mit der slo- wenischen und nach dem Schisma im Jahr 1054 auch mit der westeuropäischen Kultur. Nach der Entstehung des dominikanischen Ordens bildeten sich bei uns vier Frauenorden, die junge Frauen unterrichteten. Die Entwicklung der Frauenforschung in Slowenien in den letzten Jahrzehnten müsste auch eine positive Auswirkung auf die Frauenorden haben, doch das war wegen der äu- ßerst ideologischen und feministischen Grundlage nicht der Fall. Das Insistieren bei Ora et labora – und schwiege, Frau! beweist die Antichristlichkeit und das Empfinden der Ge- schichte aufgrund des Redens (und nicht des Arbeitens) eines Menschen. Die Ljubljanaer/ Laibacher Ursulinenkloster, einmal eine der größten mitteleuropäischen Frauenschulins- titutionen, ist heute fast zur Gänze übersehen. Die slowenische Geschichte ist mit Frauenorden eng verbunden. Die hl. Hemma von Gurk gründete im Jahr 1043 das Benediktinerfrauenkloster, aus dem sich dann 1072 die Di- özese Gurk-Klagenfurt entwickelte. Das Archiv der Dominikanerinnen aus Velesovo/ Michelstetten ist sehr wichtig für unsere mittelalterliche Vergangenheit. Prešerns Sicht auf die Ljubljanaer/Laibacher Ursulinen wurde in einem der ersten „Hoheslieder“ der Frauenliteratur festgehalten. Die Geschichte der Frauenklöster in Slowenien geht in die antike Emona zurück, wird in Koper fortgesetzt und erreicht mit den Orden der Benediktinerinnen, Klarissen und Dominikanerinnen die typische europäische Siedlungsstruktur. Ihre Präsenz in den mit- telalterlichen Städten bildet die bürgerliche Kultur und entwickelt die Gegebenheiten für einen einfacheren Aufstieg der Frauen auf unserem Gebiet. Mit der Beschäftigung von Klosterpersonal in größeren Frauenorden wurde auch die Beschäftigung und praktische Berufsausbildung für Mädchen vom Land möglich (Hilfssanitäterinnen, Putzfrauen, Kö- chinnen, Gärtnerinnen, Stallmädchen, Kellermeisterinnen, Angestellte in Frauengefäng- nis). Die Frauenorden wurden so Teil der slowenischen Zivilisation und Kultur, fielen aber auch zum Opfer der kommunistischen Revolution. In der demokratischen Gesellschaft der Republik Slowenien suchen sie eine neue Identität, denn sich haben in jeder demo- kratischen Gesellschaft ihren Platz fix gesichert. Es handelt sich dabei um eine Berufung und Anpassung an neue Verhältnisse, ihre Arbeit überschreitet jedoch immer noch die verfügbaren finanziellen und geistlichen Kräfte der Frauenorden.