Smcsiia in žalostna. Želel si, dragi moj ,,Tovarš," še nekoliko verstic od mene dobiti. Na jih! Namenjene so v premislek učiteljem in vsem, kteri imajo ali bodo imeli kedaj kaj z našimi ljudskimi šolami opraviti. To, kar mi.slim povedati, — gola resnica je vse od konca do kraja. Kar se je zgodilo ineui, ko sem bil še dete, to smejo rncnda tudi možje vedili. Samo to naj še povein, da se je to godilo na Kranjskem. Ko sem začel v šolo hoditi, nisom znal z vsemi svojimi tovarši ne besedice po nem.ški, kot: ,,niks tajč"v; ali ko se v šolo zbcremo, kako nam pnčrie govoriti naš tedanji učitelj (blizo Ribnice dorna") mahom pervi dan : ,,Zdaj niste nič več »gasenpobje«, zdaj ste »studentje«. Od dones ze fzaj neprej se ne srnejte (^smete) nič več po »krajriskw.< mejniti kakor »pavri«, arapek •— po »najinšku«, tu je, po gosposkM." (Ceravno sem bil ondaj še neutnno dete, pa sem vendar mislil sam s seboj pu svoji pnsti pameti: kako se bomn neki po nemški menili; saj ne zna .še nobeden ne besedice, in nisem se mogel tem besedam našega g. učitelja načuditi.} Dokler jaz tako natihoma modrujem iri se čudim, govori niož v eno mer dalje, in pravi: ,,zato bomo začeli prec dones po »najnišk«.-« moliti. Le ze menoj moliti!" — Mi, ki nisnio umeli ne besedice po »najmška«, smo pa, to se ve da, vse napak izgovarjali in nemške besede tergali, da je bilo joj in prejoj: „1 ¦— Name Gotte Vate — sunte — sune — sunte — seiligen Geiste — samen. i. t. d." Berž ko smo pa znali po nemški brati, morali smo v cerkvi vsak za-se iz n e m š k i h molitnih bukvic moliti fako se pravi to tnoliti, če izgovarjajo ustnice kaj takega, česar um ne ume). Za-me so dobili oee nekje nekake stare nemške molitne bukvice, iz kterih sem molil vsak dan potem zaporedoma vse, t. j., toliko, kolikor sem mogcl prebrati, dokler je terpelo cerkveno opravilo, čeravno nisem razumel od perve do zadnje male sole ne dveh celih misel ne v teh, ne v drugih nemških bukvicah. N"i mi treba praviti, kako nesparnetno je (ako ravnati in slovenske otroke po sili poneničevati; ali kolika neumnost se po takem ravnanju lahko zgodi, to ni prišlo menda še nikomm- na misel. Le poslušajte ! Ko pridem nekoliko let pozneje iz viših šol dorau, najdern ponevedoma svoje stare nemške molitne bukvice. Ali kako debelo pogledam, ko ugledam napis neke molitvice, ki sem jo, vem da, sto in stokrat tako ,,pobožno" molil. Nisem vedil, ali eujem, ali se mi le sanja. — Kaj bi mi se sanjalo! Čujera, čujem, gledam, in vidim, kako je černo na belem do zobca tako le natisnjeno: ,,Gebeth fiir SChwangere Frauen." fKer je smelo to v molitnih bukvicah natisnjeno biti, ne bo menda s tem nikogar pohujšai nUč. Tovarš, ki se pise za pametne može. Pis.) Ko preberem vso to molitev in pomislim, kolikokrat seni jo nmolil" kakor deček med sedmim in enajstim letom svoje slarosti, nisem h\ mog-el kaj, da bi se ne bil nasmejal na ves glas. —- Smešna jc res ta, — žalostna pa tudi, posebno če pomislimo, da se ravna tako s slovenskimi otroci sem ter tje še dan današnji, posebno pri naših bratih po Koro.škem, pa menda tudi drugod, nemara tudi še kje na Kranjskem. Kedaj bodo slepci spregledali ? Doinorodci! pripovedujte to resnično zgodbo posebno nemškutarskim učiteljem, pa tndi tistim našim kmetom in — županom, kleri imajo še kako nireno na očeh, da preradi ,,tajeajo". Ta resnična, na pol sinesna, na pul pa žalostna zgodba jini utegne tnreno prerezati poprej, kot vse učeno pa dolgočasno modrovanje, ki je za njih mozeg- nemara celo preučeno in ne more do sredine. » #~, *) Ta spisek, malo okrajsan, sem ponemčii in poslal tud! ,,\Vanderei'"-ju Dunajskemu. v kterem pride boje še poprej na dan, kot v ,,TJč. Tovaršu". Naj zvedo tudi Dunajski gospodje, kaknne so bile naše ljudske sole , ni davno tega, in so nekod še dan danaHnji. — kako se je ravnalo, in se se ravna z ubogo ieeo nloveusko ! pi».