Vi. tečaj. V Gorici, 1886. 9. zvezek. Spoznajmo sc ! Val a £ m. Iz svetega Petra grada, glavnega mesta ruskega, se pripeljemo po lepi, široki reki Njevi v šestih urah do malega mesteca in terdnjave Šliseljburg, ki stoji tikoma tam, kjer se Njeva iztaka iz IMoškega jezera. Tam prestopimo na večo za jezero namenjeno ladjo, in brez obotavljanja odkadimo po ladoških valovih, ki jih lehak veterc prijetno ziblje. Kmalu ostanejo bregovi za nami in vkrog in krog ne vidi oko nič kaker vodo, velikansko, brezbrežno ^orje. Saj je pa tudi ladoško jezero največe v Evropi ; dvesto kilometrov široko, tristo dolgo, pokriva, prostora za celo Kranjsko in Primorsko z Istrijo vred. Le malo popotnikov na ladji je namenjenih čez jezero v so-8®dno Finlandijo; večinoma so romarji v samostane ladoškega Jezera, Konjévec in Valadm, bodisi da jih žene tja pobožnost in tesano serce, ali pa radovednost ter znanstveni nagibi, kaker s° raznih stanov, narodov in ver. Zvečer se vstavi ladja pri samostanskem otoku Konjévcu, kjer prenočimo. Zgodaj zjutraj se odpeljemo dalje. Popoldne se Izkažejo v daljavi neke temne čerte, ki se čedalje bolj razločujejo. Naposled vidimo pred sabo kaker v svitlem meglenem za- — 258 — grinjalu velikanske sterne skale v temnim gozdom poraščene. Jezero se razdeli v kanale mej visokimi pečinami. Počasi zavije ladja mej dva kaker zid sterma, daleč proti nebu šterleča otoka, na verhu pokrita sè zelenjem prestarega velikanskega drevja. Nov skalnat otok stoji pred nami. Na njem na najvišjem veršičku se vzdiguje v piavo nebo majhina kapelica v ginljivi lepoti ; poleg nje stoji preprosta koča puščavnika, edinega prebi-vavca tega oddaljenega otoka. Vozna voda je čedalje ožja ; od obeh strani se nam pomikajo stene bliže in bliže. Visoko nad nami mole proti nebu zidovi in stolpi samostana valaamskega ; pravoslavni romarji naše ladje se globoko priklonijo, pokrižajo ter pobožno pozdravijo sveto mesto. Zdaj krenemo okoli skalne stene, breg se poniža do jezera in na mestu smo. Kerdelce možatih menihov in postrežnih bratov nas prijazno sprejme. Pertljaga se spravi na suho. Vsaki oddelek romarjev in popotnikov dobi po enega meniha za voditelja in spremljevavca in v dolgi versti se pomičejo preprosti božjepotniki po visokih kamenitih stopnjicah gori k poslopjem samostanskim. Mej tem naš parnik „Carica“ zopet vzdigne sidra ter hiti nadalje do poslednjega svojega cilja, mesteca Serdobóla, na sosednem finlandskem bregu, od koder nazaj grede nas ima tretji dan zopet seboj vzeti. Romarji iz boljših stanov se peljejo najprej v stanovališča za nje pripravljena, da se spočijejo od truda popotovanja. Prijazni menihi nas spremijo v krasno zidano, kamenito palačo za imenitne romarje namenjeno. Tu dobi vsaki za se prostorno, preprosto pa okusno opravljeno, prijazno celico s priložno postelje» mizo, stoli in vmivalnim orodjem ; kar potrebuje na potu nepre-zahteven človek, vse je pripravljeno ; le ogledala ni. Svojina samostana valaàmskega obsega do 40 večih in manj' šili otokov, ki so vsi iz jezera šterleče granitne pečine. Glavni otok, kjer je samostan sè svojimi cerkvami, gospodarskimi in g°' stilniškimi poslopji, meri do 30 kilometrov v okrožju. Veliko s»' mostansko poslopje je še le dobrih sto let staro ; zidano je let® 1784. Vsi romarji dobe tu streho in hrano zastonj. Občni sam«' stanski denarnici pokloniti kaj v dar, sicer ni prepovedano, P1 pričakuje se ne. Vsako leto sprejme samostan najgostoljubniše 3 do 4 tisoče romarjev, keterih je navadno tretjina brez vsega tet se obdarovana odpravi domov. Do 500 centov kruha se razdeli romarjem za popotnico. Vsako leto izda samostan do 75 tiso^ — 259 — rubljev, to je po našem denarju 150 tisoč goljdinarjev. Tega denarja se skupi nekoliko za ribe, seno in poljske pridelke, večinoma pa se dobiva za milostinjo. Vsa ročna dela, ki so za življenje potrebna, opravljajo na otoku menihi sami ; ravno tako vsa poljska, vertna in hišna dela; tudi ribe sami love. Pri tem pa se derže glede posta in molitve najostrejšega samostanskega reda. Rusovski menih navadnega vodila se posti vedno ; živi le ob ribah in rastlinah in pije kvas (to je nekakšno pivo), čaj ali vodo. Menih ostrega vodila pa tudi rib ne je in pije samo vodo. Razen romaric, ki pridejo na božji pot, ni na vseh otokih nobene ženske. Pokrepčavši se z jedjo in pijačo smo šli po visokih stop-njicah gori v glavno poslopje, da se poklonimo samostanskemu Poglavarju, častitemu igumenu. To je oče Damàskin, krepak starček snežno belih las in brade in prikupljivega obličja. Duhovit in učen mož je videti na pervi pogled. Prirojena dostojnost in ljubeznjiva poterpljivost se je kazala v vsem njegovem gibanju. S priserčno prijaznostjo nas je pozdravil v svoji gostinski izbi. Morali smo sesti ; ponudil se je čaj in pogovor se je obernil od Sankt-Peterburga kmalu k otoškemu samostanu in njegovim razmeram. Ali večer se je bližal ; želeli smo se še nekoliko ogledati in smo se torej poslovili. Ravno smo vstajali, ko nas vpraša oče Ramàskin : „Ali ste pravoslavni, otroci moji ?“ „Nismo, častiti °če !“ odgovorimo. „No,“ pravi igumen in milo smehljanje mu obsije dobrotno obličje, „saj smo grešniki vsi“, in blagoslavljaje nas °dpusti. Šli smo zdaj k službi božji, ki se je opravljala za romarje v eni izmej šestero cerkvi samostanskih. To je bila glavna cerkev, kjer počivajo svetinje dvejuh samostanskih svetnikov, Serija in Germana. Na stopnjicah njiju prekrasnega grobišča je klečala lepa množica molivcev. Iz hiše božje smo stopili na hedišče pred samostanom in P°gled nepopisljive lepote se je ponudil našim očem. Pod nogami •mm v večerni zarji bleščeče jezero v strugah, delečih brez Stella divje obraščenih otokov sè živo zelenim perjevim ali temnim Rilčastim drevjem, posejanih z belimi cerkvami, kapelami in pu-^Čavniškimi kočami. Dolgi čolnovi so se prepeljavali od otoka do Moka. Jate divje perotnine so letale in plavale vmes. Čudoviten ra3 miru in pokoja — pod 62 stopinjo severne širjave ! Vračali smo se skozi samostanski vert, poln prekrasnih cvet- — 260 — lic in plemenitili sadežev. Oče Grigórij, samostanski vertnar, nas je sprejel, menili dolgih belili las, star ko zemlja. Dušni mir je stal zapisan z razločnimi čerkami na zaerjavelem obličju starčevem, keterega življenje je teklo pokojno v pobožni molitvi in ob-hoji z vedno mlado natoro. Natergal nam je prekrasnih jagod, kaker jih more le visoki sever roditi, ter nas je spremil na pot k prijaznemu prenočišču. (Konec prih.) Sveta slovenska blagovestnika Ciril in Metod. Sedmo poglavje. SvetiMetod v nemški ječi. V obsegu obširne slovenske nadškofije svetemu Metodu izročene so bile tudi neke nemške občine, oskerbljene z latinskimi cerkvami in nemškim duhovništvom, kije imelo po odloki rimskega papeža novemu nadškofu Metodu podložno biti. Sveti Metod, previden in proti vsem pravičen mož, je pustil tem duhovnikom in nemškemu ljudstvu latinske obrede, ki so jih bili vajeni ; hotel je le, da bi se nemški duhovniki v deželi, ki je bila po neizmerni večini prebivavstva slovenska, tudi slovenščine privadili, ker so imeli ne le z nemškim ljudstvom opraviti, temuč stokrat toliko sè slovenskim in je bilo torej treba razumeti se s tem ljudstvom. Ta zahteva, dasiravno sama na sebi pravična in slušna, je vender zadela v velik odpor pri omenjeni duhovščini. Načelnik njen, nadmašnik Kihbald, se je rajši vmeknil iz Panonije in Korotana v Zaljcburk, kaker bi se bil vdal tej novoti, kaker se je izrazil metropolit zaljcburški. Na Moravskem so se godile mej tem silno žalostne reči-Svetopolk, nitranski knez, je izdal Rastislava, strica svojega, Nemcem. Nemci so ga obsodili na smert. Nemški kralj Ljudovik, vsmiljen mož, mu je dal vender le oči iztekniti ter ga je zapei'1 v neki nemški samostan, kjer je vmerl, nihče ne ve, kako in ko-daj. Malopridni Svetopolk, nemški hlapec, je bil zdaj kno^ — 261 — na Moravskem ter je Nemcem davke plačeval sè slovenskimi žulji. Zdaj je tudi Kocel v Panoniji britko začutil nemško pest. Ali po sili ali po zvijači so mu odpeljali Metoda v Zaljcburk pred sodbo tistih, ki so bili ob enem tožniki njegovi. To so bili Adaljvin, nadškof zaljcburški, Hermanrik, pasovski, in Hano, fri-zinški škof. Ti nemški cesarski škofje so se zbrali na jesen leta 871 na cerkveni zbor v Zaljcburku, da bi se posvetovali, kaj jim je storiti proti tistemu Gerku in modroslovcu, kaker so imenovali nadškofa Metoda, ki se je vrinil v dežele, ki spadajo pod njihovo cerkveno oblast. Vprašali so ga torej, ali ne ve, da pridiga in uči v ptuji škofiji ? Sveti Metod jim je odgovoril : „Ke ti bil vedel, da je to vaša zemlja, bi bil mimo šel in ognil se je. nli ta zemlja je svetega Petra in njegovega naslednika v Rimu in jaz v njegovem imenu upravljam to škofijo11. In sveti Metod je resnico govoril. Vže leta 863 se je namreč dogovarjal papežev Poslanec, jakinski škof Pavel, sè zaljcburškim nadškofom in njegovimi podškofi o teh slovenskih zemljah in ko so se sklicevali na to, da so ti kraji že 75 let v njihovi oblasti, ne da bi jim bil kedo branil, povedal jim je poslanec papežev po vsi pravici, da so mej tem svojo dolžnost, pokristijaniti kraj, jako slabo izpolnjevali in je zato treba, da se kedo drugi, ki je zato zmožniši, loti dela. Kar se tiče 75 let, pa je odgovoril poslanec odkritoserčno, ^a je v takih cerkvenih zadevah sicer res mej kristijani neki obrok v navadi ; ali kjer se je misijonska delavnost predolgo pretrgala zavoljo divjaštva poganov in nevernih, ki so z vojsko Priderli v tiste kraje, tam tako preterganje, pa naj bi bilo še toliko let minilo, ne more biti na škodo pravicam cerkve, ki nima posvetnega orožja ter poterpežljivo čaka, dokler se zaljubi Go-sPodu, da se je vsmili, ter se v tiste kraje kerščanstvo vpelje. — Nemškemu kralju Ljudoviku pa, ki je zahteve svojih škofov podpiral z orožjem v roki, je pisal papež sam : „Dokazano je po Ustili in zgodovini, da spada panonska školija od nekedaj k rimskemu sedežu. Ker se pa zavoljo vojska dolgo časa ni nobeden *kof iz Rima tja poslal, so začeli tudi ljudje, ki kaj vedo, dvojiti 0 tem. Ali iz števila let naj si nihče ne jemlje vzroka k nasprotovanju, zakaj pravic rimske cerkve ne vniči nobena dolgost časa, t nobeno deljenje kraljestev jim ne more škoditi. Pa tudi samo 'baško pravo, na ketero se sklicujete, dopušča prepisanje lastiva še le po stoletni dobi. Toliko časa pa še ni prešlo, saj — 262 — škofje sami pravijo, da je še le 75 let, kar imajo v svoji oblasti to cerkveno okrajino“. Tako je torej že papež Nikolaj leta 863 odgovoril nemškim škofom in njihovemu kralju. Vsi so to dobro vedeli, in ravno tako dobro jim je bilo znano, da je papež Hadrijan sam posvetil Metoda in ko nadškofa poslal v Panonijo in na Moravsko. Ali cesarski nemški škofje so bili škofje le zaradi časti in posvetnega dobička; papež in kerščanstvo jim je bila deveta skerb. Žal nam je, da moramo tako surove in nevsmiljene ljudi imenovati škofe. Metoda so sami tožili, sami sodili, in malo je manjkalo, da ga niso tudi vbili sami. Vergli so ga v ječo, kjer je zdihoval poltretje leto. Kocel ni imel toliko moči, da bi ga bil rešil ; malopridni Svetopolk pa se ni dosti zmenil zanj. Naposled se je zvedelo v Rim, kaj so storili nemški škofje Papež Hadrijan je bil mej tem vmerl. Za njim je prišel leta 872 Jànez Vili, na stol sv. Petra, izversten mož in velik prijatelj in dobrotnik Slovenom. Silno ga je pretreslo in razburilo, ko jo slišal, kaj počnejo Nemci z nadškofom Metodom. Berž je poslal svojega apostoljskega poslanca, že omenjenega jakinskega škofa Pavla, s pismi k dotičnim škofom ter z odločnim naročilom, naj terja sè vso ostrostjo, da Metoda brez obotavljanja izpuste in nazaj pošljejo v njegovo nadškofijo. V tem naročilu, ki ga je dal papež Janez VIII. svojemu poslancu leta 873 pred kimavcem mesecem, beremo mej drugim te besede : „Ke bi hotela Adaljvin in Hermanrik soditi našega škofa Metoda, povej jima : „Brez cerkvene preiskave sta kaznila škofa od apostoljskega sedeža poslanega, v ječo sta ga vergla in zaušnice mu dajala, odločila ga od božje službe in tri leta zabra-njala vernitev na njegov sedež njemu, ki se je skozi vse tri leta z mnogimi poslanci in pismi sklicaval na apostoljski sedež“. »Poslan sem sem od svetega očeta11, tako naj jima reče, „da vama za tako dolgo prepovem službo božjo, koliker časa sta vidva častivrednega moža silila zderževati se svete službe ; on pa naj vživa škofovstvo, ki mu je izročeno, popolnoma in brez nasprotovanja, koliker časa ga je bil po vajuni krivici, kaker vemo, oropan. In potem, ko boste imeli vsaki svojo pravico službo božjo opravljati, pridite v Rim in pred apostoljskim sedežem se bo p°' slušala in sodila obojna stran“. V listu, ki ga je nesel papežev poslanec pasovskemu škofu Hermanriku, pa piše Janez VIII : »Mislimo, da bi bil, kaker pravi prerok Jeremija, studenec solz komaj zadosti za objokovanje tvoj0 263 — malopridnosti. Keterega namreč, da ne rečemo škofa, keterega posvetnjaka ali bolj prav keterega trinoga razkačenosti ni presegla tvoja prederznost, ketere zverinske divjaščine ni prekoračila? Brata in soškofa našega Metoda si v ječo vergei in delj Časa trapil pod milim nebom v najhujši zimi in divjih nevihtah ; °dtezal si ga od vlade cerkve, ki mu je izročena, in tako daleč si prišel v svoji besnosti, da si ga privlekel pred škofovski zbor m bi ga bil tepel s konjskim bičem, da ti niso vbranili drugi. Kaj tako gre, prosim, ravnati škofu, keterega čast veče dela njegove grehe, ako se pregreši ? O nesrečni škof, ki kaj takega’stori škofu, in še poverhu s apostoljskega sedeža roko posvečenemu in °d njegove strani poslanemu ! Vender nočemo zdaj presojevati, kar si storil, da ne bomo prisiljeni brez odkladanja izreči, kar ti gre. Ali mej tem ti bodi po oblasti Boga vsegamogočnega in blaženih apostoljev pervakov Petra in Pavla ter naše neznatnosti Prepovedano obhajanje skrivnosti Kristusovih in občevanje s tvojimi s°duhovniki ; in če ne prideš v Rim s pričujočim Pavlom, častitljivim škofom, ali sè samim presvetim bratom našim Metodom, da te ob enem ž njim zaslišimo, ne bo manjkala pravična obsodba, Kjer se bo našla taka in tolika polotba, in ne bo prazna oblasti aPostoljskega sedeža teža, kjer se bo spričala nezmernost tako s'hiih hudobiji. V resnici, da se ni ohranilo to pipino do današnjega dne, ^žko bi si mogli misliti, da je moral kedaj papež tako ostro pi-Sati kakemu škofu. Jako odločno piše Janez VIII. tudi frizinške-Ktt škofu Hanonu, ki je bil najberž predsednik v zboru, ko so Metoda tako po krivem sodilj. „Tvoja prederznost in prevzetnosti Pravi, „ne samo oblake, temuč tudi sama nebesa presega. Polaki si se namreč pravice apostoljskega sedeža ter kaker patrijarh Prisvojil sodbo nad velikim škofom, in kar je še hujše z bra-svojim nadškofom Metodom, ki je poslan k narodom od apo-Sl°liskega sedeža, si ravnal bolj po trinoško kaker po cerkvenih P°stavah, in ni se ti zdelo vredno priterjenja duhovnikov, ki so Se Nahajali pri tebi, kar si doprinesel le apostoljskemu sedežu r‘akljubu. Celo, ko je prosil, po navodu svetih cerkvenih postav, pustil, da se mu privoli sodba svetega rimskega sedeža, te-sam si sè svojimi priverženci in tovariši nekako sodbo izre-j6' proti njemu ter zabranivši mu službo božjo v ječo ga vergei. P verhu tega, dasiravno si se imenoval posebnega služabnika sMega Petra, da Skerbiš za njegovo dediščino na Nemškem, ven- — 264 — der ne le tega brata in soškofa, da, celo poslanca našega, ki si nam bil z večo skerbjo zanj dolžan, nisi ko zvest podložni naznanil ječe in preganjanja, temuč v Rimu, ko so te naši zanj vprašali, si celo ležnjivo terdil, da ga ne poznaš, da si ravno si bil sam podkurjevavec, spodbadavec, da celo začetnik, in vzrok vseh britkosti, ki so mu jih prizadeli vaši ljudje. Ako v vseh teh rečeh ne popraviš zadeve tega častitljivega škofa tako, da bo mogel zavoljo Boga vso krivico pozabljivosti izročiti, pridi brez odloga v Rim na odgovor. Drugači nimaš, ko mesec kimavec poteče, tako dolgo nobene pravice obhajati se, dokler boš z nepokorščino svojo terdovratnost proti nam kazal“. Zaljcburškemu nadškofu Adaljvinu pa piše papež mej drugim : „Ne čudi se, ker smo rekli, da ima naš brat Metod po tvojem prizadevanju zopet dobiti svoj sedež, ker se gotovo spodobi, da si ti, ki si bil kriv njegovega odstavljanja, tildi vzrok, da službo, ki mu je izročena, zopet dobi“. S temi pismi torej je šel papežev poslanec na Nemško ter je, v imenu svetega očeta, Metoda rešil iz ječe in nazaj peljal v njegovo škofijo. Po naročilu papeževem sta šla na Moravsko k Svetopolku. Svetopolk, kaker malopriden in prekanjen človek, tako hraber in bistroumen vojvoda, je bil mej tem otresel nemški jarem ter je po mnogih zmagah prisilil nemškega kralja, da jo mej drugim priznal moravski deržavi tudi polno cerkveno samo-svojnost. Tako je bil rešen Metod in vterjena in priznana slovenska nadškofija. Nasprotnike Metodove pa je zadela roka božja» da so v kratkem času eden za drugim zapustili ta svet. Nadškof Adaljvin je vmerl še tišto leto, 873 ; 2. prosinca 874 je šel za njim pasovski škof Hermanrih, in kaker pripoveduje staroslovensko življenje svetega Metoda, je zadela ravno ta kazen še dva druga škofa nemškega kralja, ki sta krivično sodila Metoda, torej po vsej verjetnosti Hanona frizinškega in še nekega drugega, ki se ne omenja po imenu. Tako Bog navadno že na tem sveta kaznuje tiste, ki preganjajo cerkev in njene zveste služabnike, Ne le stara zgodovina priča nam to resnico s premnogimi pri' meri, tudi dogodki naših dni jo poterjujejo zopet in zopet. Ak<> pa tak grešnik vender le ujde zasluženi kazni na tem svetu, tolikanj hujše zanj ! Bog ga je prihranil v žertev svoje ostre pra' vice v neskončni večnosti. — 265 — Tersat, slavno svetišča Matere Božje na He r vaškem.. (Nadaljevanje). Požar in novo zidanje samostana. Mirno so prebivali sinovi svetega Frančiška v priprostem samostanu in opravljali v svetišču svoje dolžnosti. Skerbeli so za ®ast Jezusovo in njegove prečiste Matere kaker tudi za zveličanje bližnjega. V tem njih svetem opravilu dohiti jih velika nesreča. Leta 1629 petega marca vpepeli jim strašan požar cel samostan. Kaker pa ni mnogokrat nesreče brez kakšne sreče, ali ®esa, kar bi nesrečne v žalosti tolažilo, — tako se je zgodilo tudi Pri tem požaru. Vničen je bil samostan in dragocena knjižnica, v keteri so bili mej obilnimi knjigami tudi mnogi rokopisi in teh nsiiogi iz Bosne. Ali kaker da bi bila mogočna kraljica nebeška Požrešnemu požaru zapovedala : „Do tukaj in ne dalje11, — vstavi Se plamen kaker po čudežu pred sveto kapelico in čudežno podobo in popusti nepoškodovano tudi zakristijo, kjer so bile skrajne cerkvene stvari, vstanovni listi grofa Martina Frankopana, drugi listi papežev in cesarjev. — Žalibog da je pa zgorel Popis popotovanja Aleksandra Giorgieviča in tovarišev v sv. debelo, keterega je spisal Giorgievič sam. Mej drugimi celo redovno okrajno zadevajočim spisi pogodi so tudi tako imenovani „Medvedski spominiki“ *). V treh urah J® spremenil požrešni ogenj samostan v pepel in razvaline, zra-Veh keterih je ostala nepoškodovana cerkev, hiša božja, zavetje Ubogim pogorelcem. V tej veliki potrebi pošlje dobri Sin preblage Matere one-Sl'ečnim redovnikom primerno pomoč ter obudi in omehča ker- *) To ime izhaja od „Modved-grada“, ki atoji blizu Zagreba na hribu JiMedvedica“. Ta grad je bil sedež Ivana Korvina, vojvoda Slavonskega, naivnega sinu Matija Korvina ali Kralja Matjaža. Dandanas razpada ta negdaj erdni grad. Tukaj so 36 hranili tri leta spisi bosausko-herv ške okrajine, ka-er tudi cerkveni in samostanski listi tersaški. Vse dražje roči so se tjakaj Prenesle zavoljo vojsko z Benečani lota lòO'i. Drugi dan vinotoka imenova. Ile8a leta zasedli so res sovražniki Reko in Tersat. — 266 — ščanska serca, da so se smilila vbogih redovnikov. Iz pogorišča zrasel je kmalu nov samostan, primerniši kaker stari, ki je bil začel postajati že tesan. Kaker mora pa imeti vsako zidanje svojega spretnega voditelja, tako si je pridobil pri tem zidanju zasluge P. Mihael Kumar (Clmmar de Kumberg) z Goriškega *). Po mnogih redovnih častnih službah, — bil je tudi generalni definitor v Rimu, — j® bil naposled imenovan za škofa kristopolitanskega v Macedoniji in postal je ko tak pomočili škof ljubljanskega škofa. Leta 1641 bil je prošt ljubljanski, leta 1650 pa prošt novomeški in poslanec kranjskih stanov. Vmerl je 1. 1655. Samostan se je s časom vedno zvečaval. Da ni bilo vse naenkrat zidano, to se zapazi pri pervem pogledu poslopja, kjer se kažejo prizidavanja. Današnji samostan je mnogo obširniši kaker stari ki je iz perva obsegal samo pervi štirivoglati oddelek, kaker ga vidiš pri vstopu v samostan. Na sredi tega oddelka je dvorišče z vodnjakom, ki je vsakemu pristopno in okolo tega pod oboki hodnik, kjer o poletnem času množice romarjev prenočujejo. V enem kotu je stara kapelica sv. Frančiška. Za zlepšanje samostana pripomogel je že ob času P. Mihaela Kumarja in pozneje slikar brat Serafin Schon (Šen), ki je vmerl v Ljubljani leta 1693. Napravil je v samostanski obednici lep0 izumljeno podobo večerje „Svete Družine" ; pod imenovanimi oboki naslikal je bil življenje Matere božje, ki se je pa, žalibog! vmekniti moralo v novejšem času popolnoma drugim slikam iz življenja Marijinega. Tudi v cerkvi je naslikal nekaj podob. Starim slikam iz Marijinega življenja je bil napravil P. Pavel Jan-čič, Karlovčan, primerne napise, keterih tudi ni več. Ta redovnik je postal slednjič škof Pičanski v Istriji. Vmerl je v Ljubljani v frančiškanskem samostanu leta 1667. V zgodovini tersaškega samostana, kaker tudi cele frančiž' kanske okrajine ostane neizbrisljivo ime P. Frančiška Glaviniča-Življenje njegovo popisal je njegov pravnuk Sebastijan Glavini^i škof Senjski. Rodovina njegova je iz Glamoča v Bosni, pa se je bila preselila v Kanfanar v Istriji, kjer je bil tudi P. Frančišek Glavinič rojen. Stopil je v frančiškanski red in je našel v okraj in’ komaj 30 redovnikov, ob svoji smerti jih je pa zapustil nad 140* *) Morebiti da jc to „Hum“ pri Rojakom. — 267 — Bil je marljiv in zveden mož ; kot provincijal je popotoval tudi na Špansko na generalni kapitelj. Papež Gregor XV imenoval ga je za apostoljskega pridigarja. Tudi na cesarskem dvoru je bil čislan. Cesar Ferdinand III. ga je hotel imenovati za škofa v Senju, keteri časti se je pa ponižni redovnik odpovedal. Govoril je P. Glavinič več jezikov, latinski, hervaški, laški in nemški, v pervih treh jezikih je tudi knjige pisal. Spomina vredno je, da je že on spisal Hervatom življenje svetnikov. Ta mož je tudi načel v Gradcu glagoljske in cirilske čerke, ketere so bili protestanti tjakaj zanesli, da bi bili svoje knjige tiskali, a vlada jim jih je vzela. P. Glavinič jih je dobil v dar od cesarjev ter jih dal pripeljati na Reko z namenom tiskati tukaj glagoljske mi-sale, kakeršni so se v tej škofiji rabili. Pa tiskarna je prišla potem v Rim. Vmerl je P. Glavinič na Tersatu leta 1660. On je dal pri svetišču marisikaj popraviti in spisal je tudi „Tersaško zgodovino11, ki je bila leta 1648 tiskana v Vidimu. Zvečanje kapelice in cerkve. Do leta 1614 je ostala kapelica v tisti velikosti, kaker jo je bil dal napraviti grof Nikolaj po odhodu svete hišice. K tej kapelici je bil prizidal grof Martin Frankopan imenovano cerkev, hetera je vedno le tesnejša postajala glede na številne množice Omarjev, ki so prihajale. Mora se pa opomniti, da akoravno ni bila še kapelica tako velika, kaker je sveta Hišica v Loretu, je °stal vender še vedno zaznamovan prostor, kamer so jo bili an-Šelji postavili. Približal se je zaželeni čas, da se je vse tisto sVeto mesto pokrilo, in to se je dogodilo leta 1614 pod vodstvom Marljivega in zaslužnega P. Fr. Glaviniča. Ta kapelica stoji še •tandenes ravno na tistem mestu, kjer je stala sveta Hišiča lavre-^nska in ima tudi nje dolgost in širokost. Za altarjem je napravljeno tudi neko ognjišče slično kaker v Loretu. Ali imenovanega |eta ni se moglo še vse od znotraj dokončati ; to se je zgodilo le leta 1641. — Za altarjem ravno nad imenovanim ognišče-Cem v zidu je postavljen neki kip Matere božje, ki je bil prine-Setl leta 1683 iz Sluvinja v Granici, od koder so morali redovni bežati zavoljo Turkov. Lepo iz marmorja izdelan altar, keteri dandenes v kapelici st°ii, dal je postaviti leta 1692 Janez Uzolini, zagrebški dosto- — 268 — janstvenik. Y sredi altarja stoji čudodelna podoba Matere božje, ketera pa ni vedno odkrita. Sprednja slika, ki se vidi navadno, je le zagrinjalo prave slike, ki se vsaki dan pri eni ali dveh svetih mašah odpre in po vsakem blagoslovu. — Čudodelno podobo obdajejo razni več ali manj dragoceni darovi. Mej temi je spomina vreden relikvijarij v podobi monštrance, kjer so v srebro V ognju pozlačeno vdelani razni ostanki svetnikov, keterih ime stoji zapisano od zadaj z bosansko cirilico. Darovala je ta dragoceni relikvijarij Barbara Despotovica, princesinja raška (di Ras-sia), za svoje in svojih zdravje leta 1570. Navadno sta na altarju tudi dva lepo izdelana plošnata svečnika, pripeta na stebre, ketera je poslal na Tersat cesar Leopold I. leta 1693. Ob enem je poslal ta vladar Materi božji tudi tri turške zastave in konjski rep, kotere stvari so prišle kristjanom v roke, ko so Turkom Budo oteli. Sploh je iz samostanskih zapisnikov razvidno, da je bila cesarska hiša tersaškemu svetišču zelo nagnjena ter da se je za zapuščenino Martina Frankopana zelo potegovala. Sporočilo tudi pravi, da je bil mali ali prekrasno z biseri olepšani zlati cesarski orel, keteri se hrani pri drugih darovih Matere božje, poslan od cesarja Karola V. Njegova vrednost in lepota že kažete, da ne more kaj takega darovati kedorsibodi. Zraven imenovanih darov ima Mati božja še neki drugi krasen, gotiško izdelan relikvijarij, v keterem je zdrobljena nog» enega izmej nedolžnih otročičev, ki se daje tudi na njih god pO' ljubljati. To je dar grofa Porcije in njegove žene grofice Auer' sperg. Grof Erdodi pa je daroval za ozdravljenje svojega sino srebern kip Matere božje. Mej drugim so tudi še trije umetno izdelani kelihi, kaker jih dandenes ne izdelujejo več. Kapelico deli od druge cerkve umetno izdelana železna pre' graja, s pozlačenim cesarskim orlom v sredi. Postaviti jo je dad Martin Brajkovic, bivši škof Zagrebški. Nad ograjo od zunaj je velika slika oznanjenja prečiste Device Marije ob enem s preno* som svete Hišice, kar je pa bolj temno naslikano. Ta podoba je dar barona Ignacija Androha in njegove žene rojene grofice Wi®' dischgraz. V Kapelici na stenah in na stropu so pa dandan»5 slike prihoda in odhoda svete Hišice kaker tudi dve sliki pred' stavljajoči poslanje čudodelne podobe Matere božje na Tersat i0 njeno slavno kronanje v preteklem stoletju. V Kapelico se pride skozi dvojna vrata na vsaki strani že' — 269 — lezne pregraje. Nad temi vrati od znotraj v koti stojite dve visoki in debeli voščeni sveči z napisom „ex voto, 1627“, t. j. po obljubi leta 1527. Ko so Turki terdnjavo Kliso v Dalmaciji oblegali imeli so mej seboj nekega G-olijata, po imenini Bakota, keteri je vabil kristijane na dvoboj. Kerščanski vojščak Miloš Parisevic se oserči, obljubi Materi božji tersaški veliko svečo, ter se odpravi v boj. Srečno je zmagal in izpolnil obljubo. Drugo ravno tako svečo je poslal na Tersat pa poveljnik imenovane terdnjave, Peter Krušič. Iz svetišča deržijo mala vrata v dvojno zakristijo, ketera stoji na listni strani Kapelice. Pervi prostor je starejši od drugega. Ta drugi del zakristije dal je prizidati P. Grlavinic takrat ko je kapelico vravnaval. Vredno je opomniti, da ko so delavci kopali za podlago te zakristije, so našli majhin zvon, keteri je dolgo časa visel v malem zvoničku nad Kapelico ter vabil ljudi k službi božji. Konec preteklega stoletja zamenil ga je drugi. Ne ve se, kako je ta zvonček tjakaj prišel ; pobožni ljudje so mislili da je bil napravljen ta čas, ko je sveta Hišica na Tersatu bivala. Tako kaker Kapelica dobila je tudi k njej prizidana cerkev polagoma drugo lice. Da ni bilo to, kar se dandanas vidi, vse naenkrat zidano, hitro vsakedo zapazi. Cerkev, ki jo je grof Martin Frankopan sezidal, začela je postajati pretesna, tako da so morali o večih shodih redovniki zunaj na prostem pridigati. Potrebno je torej bilo cerkev razširiti in zdaljšati. Ali kedo bo pomagal ? Marija ni pozabila milostnega mesta in obudila je v plemenitih sercih gorečnost do svojega svetišča. Že v pervi polovici šestnajstega stoletja prizidal je stari cerkvi, na evangeljski strani, Peter Krušič kapelo svetega Petra. To je tisti, ki je poslal eno iz mej imenovanih dveh sveč. On je bil gospod Lipoglavski v Istriji in poveljnik terdnjave Klisa v Dalmaciji. V nekem boju s Turki priporoči se Mariji tersaški in res tudi srečno zmaga. Prišel je osebno na Tersat se zahvaliti in naročiti zidanje imenovane kapele. Žalibog da pa v drugem boju s Turki, pri mestu Kroja, ni bil tako srečen. Tukaj je ta kerščanski vojščak kri prelil. Turki so mu glavo odsekali. Za sto zlatih kupila je njegova sestra mertvo truplo od kervoločnih Turkov ter je dala zakopati v imenovani stranski kapeli svetega Petra leta 1537. Leta 1624 dal je prizidati baron Štefan Ruvere še mali prostor, kjer je še dandanas njegova rakev, pri altarju svete Ane. — 270 - Glavno dozidanje in zvečanje cerkve pa se je začelo leta 1644. Na god svetega Jerneja blagoslovil je pervi kamen škof sam v pričujočnosti mnogih dostojanstvenikov. Podpiratelj tega dela je bil zopet en grof Frankopan, namreč Nikolaj VIII., ban hervaški. Tudi on je bil mož prave pobožnosti in lepega značaja. Cesar Ferdinand III. sam ga je znal ceniti. Leta 1647 poklical ga je v Požunj na Ogersko k nekemu važnemu posvetovanju. Tam se ga loti nadležna bolezen ; da bi ozdravil, gre na Dunaj, ali Bog je drugače odločil, moral se je preseliti s tega sveta v boljši; 24. aprila je mirno v Gospodu zaspal. — Zapustil je tudi neko vstanovo za odgojevanje nekoliko hervaškili mladeničev v jezuitskem kolegiju v Zagrebu. Za svoj pogreb in za vboge je odločil 17000 goljdinarjev. Pokopan je bil začasno na Dunaju, pozneje so ga pa prepeljali na Tersat, kjer še dandenes počiva v sveti Kapelici na strani grofa Martina. Cerkev se je zdaljšala nekoliko in razširila, tako da je iz imenovane kapelice svetega Petra in svete Ane nastala nova ladja. Sčasoma je dobila cerkev današnjo podobo ; tudi poznej se je namreč še kaj prizidavalo in popravljalo. Zvonik je dobil sedanjo podobo v novejših časih. Tudi kapelica svetega Antona Padovanskega, ki je v dnu druge ladje naprej od altarja svetega Petra, je bila zidana za zdaljšanjein druge cerkve, namreč leta 1691. Daljo je prizidati Frančišek Frankulini, poglavar Grobniški. Vsled tega prizidavanja se niso mogla tudi tla v cerkvi vravnati. Grede od glavnih vrat naprej mora se na dveh krajih stopiti za stopnjico više ; tako se mora prestopiti tudi v drugi ladji. Uzrok so morebiti zidane rakve, ki so že v stari cerkvi stale. Pogled v Bosno in Hercegovino. (Dalje). Zrastlo je bogomilstvo na Bolgarskem okoli srede 10. stoletja. Njega priverženci so se skušali razširiti, nekoliko, ker so jih preganjali, nekoliko po svojem notranjem nagonu, po Serbskem, Do-lomaciji in Bosni. V pervili dveh deželah so jih odpodili se vso močjo ; tolikanj boljše pribežališče so našli v Bosni. Ne le samo veljaki deržave, zlasti tudi knezi sami so ali sprejeli krivo vero in branili in gojili krivoverce, ali se vsaj niso upali resno jih odganjati, bodi si ker niso imeli zadosti moči v tolikih zmešnja- — 271 — vah, ali pa so se dali voditi kakeršnim koli politiškim vzrokom. Tako so torej krivoverci nadaljevali svojo delavnost skrito in očitno. Mnogo zapeljanih so sicer katoliški duhovniki zopet nazaj pripeljali ; ali mej tem so krivoverci po zvijači ali po sili drugih pridobili zase. Tudi z vojsko so jih katoličani nekoliko krat skušali zatreti in so v resnici na neketerih krajih odgnali krivoverce. Vender njih moči niso vničili. Ravno nasprotno se je zgodilo; kervavo preganjanje se je vzdignilo zoper katoličane. Tako je n. pr. malo preden je kraljestvo padlo, katoliški škof moral bežati iz Kreševega ter v Verhbosni iskati pribežališča. Ko so Turki prihruli v deželo, so se bogomili berž sprijaznili ž njimi, ter ne le pospešili pogubo kraljestva, temuč naravnost zakrivili njegov neslavni, globoki padec. Plemenitniki, večinoma ali očitno ali skrivaj krivoverstvu vdani, so bili izdajavci po celem kraljestvu, tako da je brez pravega boja Turkom prišla v roke cela tako težko vstopna in od natore vterjena dežela. Pod turskim gospodarstvom pa je zginila ločina bogomilska popolnoma, gotovo po radovoljnem sprejetju mohamedanske vere, ker ni nič znano, da bi bili Turki preganjali bogomile. Njih ajdovska vera se je brez težave sprevergla v mohamedansko ; sovraštvo pa, ki so ga gojili odpadniki proti kristijanom, je bilo ob enem dediščina po bogomilstvu. To nam tudi kaže, kako se je moglo zgoditi, da je Serbsko in Bolgarsko, da si ločeno od Rima, Vender le kerščansko ostalo, v Bosni pa je tako velik del prebi-Vavstva k mohamedanstvu prestopil. Zlasti proti krivi veri bogomilski in proti razkolu, kaker sploh, da razširja katoliško vero in kerščansko življenje, zato je poslal rimski sedež v 13. stoletju dominikane in frančiškane v deželo. Stvari pa so nanesle tako, da so frančiškani sami dobili cel misijon ter so imeli potemtakem „vso dnevno vročino prena-šati“. To ni nobeno pretiravanje, temuč prava čista resnica, ki so jo tudi sveti oče, ni še tega dolgo, poterdili, da gre le gorečim sinovom sv. Frančiška hvala, da se je katoliška vera še o-hranila v deželi. Da ni bilo njih nevtrudljive delavnosti v pridiganju in učenju ljudstva ter v zavračanju krivovercev in ločencev, da niso junaško terpeli in trudili se za božje kraljestvo, da niso premnogi izmej njih tudi življenje dali za sveto vero, zlasti Pod turskim gospodarstvom bi bil zginil iz teh krajev vsaki sled katoliške cerkve. Sveti rimski sedež jim je dal zato tudi celo nenavadne pravice; bili so namreč preiskovavci vere, smeli so — 272 — tudi po drugih kerščanskih deželah iskati milostinje, smeli so sčasoma celo ležeče premoženje imeti in živeti od tega, kar jim je neslo. Velika so bila njihova dela, velike njih zasluge, dokler je bosansko kraljestvo še stalo; mnogo lepše pa so se zalesketale, ko je Turek prevzel gospodarstvo. Vrejena cerkvena vlada sè svojo blagoslovljeno delavnostjo je bila že prej izpostavljena velikim težavam, zlasti zaradi krivoverske ošabnosti in vednih po-litiških zmešnjav; zdaj pa vže celo mogoča več ni bila. Katoličani so bežali v celih njnožicah v sosedne dežele, da se vmak-nejo stiskavcem in ohranijo vero. Ostalim ni bilo pričakovati drugega kaker da bodo v kratkem vničeni. V tej veliki stiski je stopil frančiškanski provincijal Z v i z d o v i č pred suljtàna Mahomeda II. ter je dobil od njega nekako slobodno pismo za katoličane in zlasti za svoje duhovne brate : katoličanom je božja služba dovoljena, frančiškani se ne smejo preganjati iz svojih samostanov, ne motiti v njihovem duhovnem pastirstvu, dovoljeno jim je tudi zemljišča imeti. To sloveče pismo je obvarovalo katoličane v Bosni najhujših nesreč; mnogega stiskanja pa bi jih suljtan sam ne bil mogel rešiti, ke bi bil tudi odkritoserčno želel. Saj je že drugi naslednik Mahomedov proti kristijanom dal postave, ki pravijo mej drugim : »Kristijani ne smejo zidati cer- kev in samostanov; cerkev ne smejo popravljati; zunaj njihovih hiš se ne smejo videti križi; zvonjenje, molitve in petje naj bo tako, da se ne bo vun slišalo; tudi po svoji obleki se morajo ločiti od mohamedancev.“ Dasiravno se te postave morebiti nikjer niso popolnoma deržale, vender jih je vsaki mohamedanec lahko rabil, da je težave delal kristijanom in denar stiskal iz njih. Zlasti pa so bili bosanski odpadniki čez mero divji in ne-vsmiljeni sè svojimi rojaki, ki so bili ostali kristijani. Letopisi frančiškanskih samostanov pripovedujejo, koliko stiskanja so imeli prestajati, kako ni bilo dovoljeno terdnih poslopji postavljati, te-muč le iz nekake pletenine ; kako so zaporedoma prihajali Turki ter, češ da so stene proti postavi terdno zidane, vse poderli in to se je godilo pri cerkvah še poslednje čase; kako se je moralo vsako novo dovoljenje za zidanje in popravljanje s težkim denarjem plačati. Tako siromaško zidanje je bilo ob enem vzrok mnogih požarov, ki so nenadomestljivo škodo napravili po samostanih in farah, kjer je zgorelo premnogo imenitnih starih pisem in spominikov. (Dalje prih.) — 273 — Cerkev in cvetje. vin. Mnogoletnih vertnic za cerkev priporočila vrednih imamo več ko eno- ali dveletnic. Morebiti ne bo neprimerno, ako jih razdelimo na zelišča in lesnate rastline ter za zdaj le o per-v'h kaj več spregovorimo. In ker vertnarski zapisniki tudi te n&Vadno delijo na praproti, trave, Čebulje, gomoljnata in druga blišča, hočemo tudi mi se deržati te delitve. Neketere praproti so zavoljo svojih prelepo razrezanih llstov za cerkvene pušljece izverstno porabljive; zlasti: Adidntum pedatum, iz severne Amerike, raste najbolje v resnati z mahom poraščeni zemlji na nekoliko senčnatih krajih, ^hoži se z deljenjem zgodaj spomladi. Aspidium aculeatum in angulare, dve jako krasni domači sproti, ki se množite kaker prejšnja in naslednje. Asplenium Filix foemina se imenuje tudi Athprium Filix fodina ter je jako lepa praprot, ki se more v posode vsajena m po zimi rabiti, ker se ohi ani zelena. BUchnutn spicatum, lepa praprot sè suličastimi peresi. Cystóptcris fràgili s dela jako gizdave šope ter raste najbolje v Peščenih mokrotnih tleh. Osmunda regalis, kraljevska grozdna praprot, ima plodila v jj°dobi rumenkastih kroglic v velikih lateli na koncu vejic, kar aJe tej praproti prav posebno podobo. Od majnika do kimavca J® vidi v svoji polni lepoti. Raste najbolje v vedno svežih, rah- z mahom pokritih krajih. Polgstichum Filix mas raste v navadni redivni zemlji, naj-ePše v senčnatih krajih. Scolopéndrium officinarum, jelenji jezik, ima 20 do 40 cen-Petrov dolga, nerazrezljana peresa, ki se ohranijo od enega do drugega. Struthiópteris germànica, nemška štrucja praprot, tako ime-°vana zato, ker ima vejice štruejim peresam podobne, ki pa po 1111 odmerjo in spomlad zopet poženo. Mnogoletne trave se priporočajo za cerkvene pušljece te:. Arùndo Dónax variegata, terst z lepo belo pisanimi peresi,, — 274 — hoče imeti dobro, peščeno, glinasto zemljo, množi se z deljenjem in s potikljeji. Za poslednji način se jemljo meseca rožnika ver-šički velikih stebli ter polože ali postrani zapičijo v gorko gredo in s čistim peskom pokrijejo. Ta pesek mora biti vedno vlažen in obsenčen. Iz kolenec se pokažejo kmalu mladice, ki se ločijo, berž ko so okoreninjene ter v gorko gredo ali v kahle pikirajo, kjer se derže pod steklom in obsenčene, dokler so dosti krepke, da se morejo vun presaditi. Po zimi se ta prelepa trava neko-liko sè suhim listjem in slamo opaži. Élymus arenarias ima trakasta z nekakim močnatim prahom pokrita belkasta peresa in voljnodlačne klasove. Eridnthus Ravennae, velika prekrasna cukerna trava, ima jako lepe pervotno vijolične, pozneje, ko se bolj stisneje, svilnato sivo-belkaste lati, ki se pa le v južnih krajih, pri nas v Dolo-maciji in morebiti v hervaškem primorju popolnoma razvij0. Množi se po mladikah spomladi, ali tudi po semenu, ki se suše« ali malega travna vseje v gnojno gredo. Eutdlia japónica zlasti zébrina, poslednja ima precej širok* svitlo zelena, počez zlato-rumeno pisana peresa. V merzlih krajih se mora pozimi opažiti z listjem in slamo. Qynerium argenteum, velikanska trava, s Paragvajskega v južni Ameriki doma zdaj po gosposkih vertih že sploh razširjen»’ Sreberno-bele svilnato svitle lati se rabijo tudi suhe za tako imenovane Makartove pušljece. Najbolje raste v suhi peščeni zemlji; ali poleti potrebuje vender silno dosti vode, po nekolik0 kangelj vsaj enkrat na tjeden, če mogoče ogrete, in skerbeti je da pride tudi globoko v zemljo. Množi se ali po setvi v gnojno gredo svečana in sušca, kar daje moške in ženske rastline, ali pa po mladikah ženskih rastlin, moške namreč nimajo tako veh' kih in lepih lati. Ggnerium argenteum ima več raznih verst, ali razlike so čisto majhine. Nekoliko različniše podobe je pa GyM' rium jubatum, ki se vpeljuje v poslednjem času in še nad oneg* povzdiguje. Stipa pennata, ena najimenitniših trav za pušljece, ki je r»' ste zlasti mnogo po kaspijskih stepah na Ruskem. Prelepe dolge bele rosine te trave se na daleč svetijo, celo po noči, v vetri kimajoč mimogredočemu popotniku kaker strahovi. Dobro s6 ponaša le na lahkih, suhih, kamenitih ali peščenih tleh v Pr°' stem zraku in mnogi gorkoti. Rosine se razvijo in dozore — 275 — tajnika do rožnika. Seje se od malega travna do malega serena. Seme kali včasi še le drugo leto ; mej tem ga ni smeti čisto nič motiti, tudi zalivati ne; le za to je treba skerbeti, da Se kak plevel ne zaredi nad njim. Množi se tudi po deljenju, kar se pa rado ponesreči. Dokler se deli vkoreninijo, naj bodo P°d steklom v posodah z dobrim odvodom, ter se le malo ali nič ne zalivajo. Čebulj nate in podobne vertne, posebnega priporočenja vredno rastline so zlasti te : Alstroemeria (beri: „aljstremérija“, imenuje se tako po švedskem botaniku baronu A. Alstroemer). Aljstremerije so doma s Vilenskega. Spadajo mej „amaryllideae“ pa ne delajo Čebulje temuč le mesnate korenine. Zahtevajo na pol senčnato mesto in Hko, prepuščajočo perst. Korenine morajo biti 30 do 50 centimetrov globoko. Po zimi jih je treba v velikem mrazu pokriti 1 listjem. Cveto prav čedno od rožnika do kimavca. Razločuje Se A. versicolor in aurantiaca. Amanjllis Belladonna ima na pol metra in še višjih steblih P° 8 do 12 cvetov rožne, erdeče ali bele barve ; perje požene še pozneje. Ljubi suha tla in po zimi dobro pokrivalo. Množi Se kaker sploh čebuljnate rastline, po mladih čebuljicah. Asphodrlus (beri: ,.asfódelus“) ramósus in luteus, perva cvete imio, druga rumeno majnika in rožnika. Gomolje te rastline so stari Gerki vživali in, da ne bi mertvim živeža manjkalo, so jih Sa(lili tudi na grobe. Rastejo brez obene postrežbe po 1 meter Visoko. Camassia esculenta (beri : „kamàsija eskulénta“) iz severne Amerike, cvete od rožnika do malega serpana pepelnato-plavo 4ll vijolično-plavo. Škodi ji prevelika mokrota. Convallària majàlis, šmarinica. Po vertih imajo razen na-Vala pod šopom zelenih peres. Presajajo se le na tri ali Stiri de leta; tedaj se ločijo mlade čebuljice od stare ter rabijo mla- za množenje. Zahtevajo prost sončnat kraj in lahko, tečno — 276 — in globoko, pa ne ravno kar gnojeno zemljo. Dobro se da rabiti tudi Frittilaria Mdeagris, ki hoče mastna, sveža tla in senčnato mesto. Funhia (tako imenova po nekem učitelju v Dessau, Ljudo-viku Filipu Funke) coerulea, albo-marginata, Siebóld/i, àlbn lancifólia itd. Funkije so japanske cvetlice z lepim perjem i" navadno plavimi, plavkastimi ali belimi cveti. Rastejo zlasti lep0 v nekoliko senčnatih krajih, ali varovati jih je treba polžev, kj so pravi volkovi na te rastline. Množe se po deljenju zgodaj spomladi ali jesen, ko perje povene. Primerne so tudi za kahl"i zlasti tisti spremeni, ki imajo široko ali belo pisano perje. Gladiolus, mečič ali Matere božje rokavci. Že navado* divji mečič je lepa cvetlica za pušljece jako porabljiva, kaj še 1° razni vertni spremeni, ki jih je skoraj brez števila. Navadnem" domačemu najpodobniši je Gladiolus byzantinus, le da ima več" cvetje živejše barve. Cvete že majnika in rožr.ika, kaker oni' Posebnega priporočila vreden je Gladiolus Colmili s precej veli' kimi cveti, ki se sadi jesen in po zimi dobro zapaži z listje®) slamo itd. Cvete rožnika in malega serpana, pa se da tudi P1"' ganjati. Tudi Gladiolus ramosus, ki ima mnogo spremenov, cvet" zgodaj ter se mora saditi sušca ali že jeseni ter dobro pokrit" Pri nas so te verste mečiči letos cveli za binkošti. Proti kon°" malega serpana in velikega serpana cvete Gl. Brenchleyensis, k* je eden najlepših, kar bleščeče barve, pa se dobi primeroma ce' no, ker se po mladih čebuljicah jako lehko in obilo množi. ZlaS® mnogo spremenov ima Gl. gandavensis, tako imenovan po mest" Gandavum t. j. Gent v Beljgiji, kjer so ga zredili. Sadi se lah^0 jesen, pa se mora potem čez zimo dobro pokriti; navadno pa s9 sadi spomladi in poleti ter cvete potem prej ali potlej od maleg" serpana do vinotoka ali listopada. Pod imenom Gl. hgbridus f' rennis se ponujejo v poslednjem času razni lepi spremeni, k1 zderže zimo brez pokrivala, ali do zdaj so še dragi. Hemerocallis (beri: „hemerokallis“) flava, fulva, graminea Middendorfii, dnevne lilije, perva je pomarančeve barve in FP0 dišeča, cvete majnika in rožnika ; druga je bolj erjavkasta brez dišave, pa ima neketere lepše spremene, zlasti polnocvet" sè v sredi škerlatno erdečimi cvetnimi peresi in Kvanso s P>s9 nim perjem in zelenkasto rumenimi polnimi cveti, cvete maM9 serpana; graminea ima še veče rumene dišeče cvetlice in cvet" — 277 — majnika in rožnika; najlepša pa je poslednja, ki cvete ob ravno tem času zlato-rumeno. Množe se vse po deljenju. Hyacinthus candicans cvete za veliki šmarin na visokih steblih. Posamezni cveti, viseči beli zvončki, stoje nekoliko preredko, zato so te rastline lepše videti, ako jih je več skupaj, človeške postrežbe skoraj ne potrebujejo; plode se po mladih če-buljah, pa tudi semena dajejo obilo. Neketere Čebulje poženo kimavca meseca še drugo steblo ter cveto za mali šmarin ali ime Marijino. Iris germanica, hispanica, anglica, nemška, španska in angleška perùnika. Vse tri se dobe v raznih spremenili in rastejo in cveto brez postrežbe perva in druga majnika in rožnika, tretja nekoliko pozneje rožnika in malega serpana. Perva ima debele korenine, druga in tretja pa čebuljice, ki se sade vinotoka in listopada. Druga se imenuje tudi Iris Xiphium (beri : „ksifium“ t. j. mečič), tretja pa Xiphióidcs t. j. mečiču podobna perunika. Iris spectabilis ima veče cvete kaker Xiphium, keteri je sicer podobna; cvete rožnika ter je znamenita po svoji barvi. Za najlepšo peruniko velja Iris susiàna, ali jako težavna je. Najboljše je v jeseni jo saditi k znožju kakega proti jugu, ali jugozahodu obernjenega zidu v lehko, suho in prepuščajočo zemljo. Po zimi potrebuje dobre odeje. Cvete majnika ali rožnika. Cveti so veliki, na pervi pogled sivi ; ako se ogleduje od bliže, pa se pokažejo na sivi podlagi vijolične pike in mrežaste piše ; tudi brada na unanjih listih je vijolična, ravno tako mala srednja listka. ?o tej posebni barvi imenujejo to peruniko „gospo v žalosti". Ena izmej najlepših, v podobno žalostnih barvah cvetoča je tudi Iris iberica; tudi ž njo se ravna kaker s prejšnjo, dasi ni tolikanj težavna. Naposled se more priporočati tudi Iris pumila, pritlična Perunika, ki ljubi suha tla in celo na starih zidovih raste. Cvete malega ali velikega travna temno-vijolično, nebno-plavo, belkasto ali rumeno. Priporoča se zlasti, ker se da priganjati in cvete v gorki izbi že o božiču ali novem letu. V ta namen se jih vsadi konec vinotoka preden začne zmerzovati v kalilo z dobro sperli-helo gnojno zemljo s tretjino peska pomešano, koliker jih more ena poleg druge, dobro zalije, najprej v hladno hišo in potem v gorko izbo postavi. Ko se razcveto, naj se denejo zopet na hladno, da cveto delj časa, v cerkev torej. Ismene caldthina ali Pancrdtium narcissiflorum, narcisi podobna, prijetno dišeča cvetlica, ketere Čebulje se jesen, ko slana — 278 — peresa zamori, izkopljejo in do spomladi na suhem kraju hranijo, kjer ne zmerzuje. Lilium candidum, navadna bela lilija, se množi po mladih čebuljah, ki se ločijo, ko stebla orumene, konec julija in avgusta meseca; nato se morajo stare kaker mlade precej zopet vsaditi in sicer globoko, ker poganjajo korenine tudi iznad Čebulje. Po lilijah se pase neka prav ostudna žival, ki perje in cvetje zgloje in sè svojim blatom zamaže, to je larva nekega hrošča Lema merdigera. Zoper njo ni druge pomoči, kaker pridno obirati vsako jutro. Odrezane in v vodo postavljene ostanejo lilije dolgo sveže in veči popki se razcveto. Žal, da je duh za mnoge prehud in je treba torej previdnosti, ako se hoče rabiti v cerkvi. Mej raznimi drugimi lilijami se zlasti povzdiguje Lilium auratum, zlatotračnica, ki je vže tudi v neketerih različnih spremenili razširjena po gosposkih vertih. Cvete belo z rumeno piso po dolgem na vsakem cvetnem peresu (pri nekem spremenil je ta piša erdeča) rožnika ali malega serpana, včasi tudi prej ali pozneje. Zlasti v posodi se da prignati, da cvete že majnika. Čebulje godne za cvet se kupijo jeseni ter vsade v kalile, ki so bolj visoke kaker široke, tako da pride Čebulja nekako v sredo posode, to je, da ne seže do verlia. Najboljša je resna zemlja s peskom in starim govejim gnojem s pašnikov pomešana. S tem se napolni posoda do polovice in vsadi Čebulja tako, da je pol stoji nad zemljo; potem se postavi v klet, kjer ostane do prosinca. Po novem letu se vzame najprej v hladno izbo in ko začne poganjati se nasuje okrog nekoliko nove zemlje in to večkrat, dokler je posoda polna, pa tako, da poganjek vedno viden ostane. Ko je v hladni izbi na svitlem kraju po mnogem zračenju poganjek pedanj dolg, se vzame v toplo izbo, kjer po tem hitro raste. Tedaj potrebuje večkratnega tekočega gnojila z razpuščenim govejim gnojem, roženimi steržinami itd. Podobno bi se dalo ravnati tudi z drugimi japanskimi lilijami, kaker zlasti z Lilium speciosum ali lancifdium ter njegovimi spremeni, z Lilium Brownii, longi\lorum, Harisii itd. Poslednja ima velike dolge, čisto bele cvete, ki se odpro 3 ali 4 tjedne, preden ketera koli druga lilija; dostikrat požene še drugo steblo, preden je pervo ocvelo in celo mlade čebuljice cveto že pervo leto. Pr* J. C. Schmidtu v Erfurtu se bodo od srede listopada nadalje dobivale te verste'Čebulje po 2 marki ena, Weyringer’s Nachfolger na Dunaju jih ponuja pa po 2 gl. — Najmenj truda in skerbi — 279 — prizadeva Lilium croceum t. j. naša domača erdeča (ali pomaran-čeva) lilija sè svojimi spremeni, kaker L. umbellatum, fulgidum, fulgidum magnificum itd. L. umbellatum je morebiti najlepša erdeča lilija. Njeni posamezni cveti sicer niso ravno veliki, pa jih je po 50 do 100 na enem steblu. V kabli se da se zmerno toploto prignati že malega travna, da cvete, na prostem cvete rožnika. Brez velike težave se goje na vertih tudi Lilium Marta-9on, chalcedonieum (za pušljece posebno izverstna), tigrinum, pseudotigri num, Leichtlini, haematochroum, Humboldtu itd. Mnoge druge so težavniše ter se goje rajši v posodah, kaker monadel-phum, Szovitsianum, Washingtonianum itd. Kedor bi hotel za lepoto hiše božje kaj prav posebnega storiti, bi se naposled lahko . poskusil z velikansko lilijo, Lilium giganteum ali cord folium. Ta lilija ima zdolaj velika peresa serčnate podobe, steblo zraste do tri metre visoko in prinese 10 do 15 velikih cvetov od zunaj zelenkasto bele, od znotraj vijolično zamite barve. Cvete malega in velikega travna. Za cvet godne Čebulje prodajajo vert-ttarji po 5 gld. Za naš namen bi bile potrebne vsaj dve, ki bi Se vsadile v velike kable ali lesene keblice. Zemlja, ki ji služi, je resna z listno in vertno pomešana, tudi s peskom in kamenjem vmes. Vsadi se tako, da ostanete dve tretjini Čebulje nad zemljo. Ljubi senco, ne pa mokrote, zato mora imeti voda dober odtok. Cvete samo enkrat in potem odmerje; ali mlade če-buljice dorastejo v dveh ali treh letih. Moraéa chinénsis, tudi Parddnthus chinimi s imenovana, spada k perunikam in cvete obilo malega in velikega serpana. Po zittii potrebuje nekoliko odeje. Muscari moschdtum (beri: „muskàri moskàtum11) cvete neznatno, zelenkasto-rumeno, sušca in malega travna pa se goji za-Mjo nenavadno prijetne dišave celo v posodah. Množi se po mladih čebuljicah. Pancrdtium illgricum cvete lepo belo majnika in rožnika, ali je nekoliko težavna rastlina. Vsadi naj se jesen na suh kraj, Proti severu zavarovan, le tako globoko, da se bo vrat Čebulje vun 'videl. Zemlja bodi za to nalašč pripravljena iz 2 delov listne, 2 resne, 1 gnojne persti in 2 delov ostrega peska. Pancratium speciosum pa se bolje goji v posodah v izbi. Presaja se spomladi. Polydnthes tuberósa. Kedor hoče to rastlino v cvetju imeti, ttiora vsako leto v novič kupiti godnih amerikanskih Čebulj, ki jih prodajejo vertnarji po 20, 25 do 30 kr. Cveto le pervo leto. — 280 — Mladih čebuljic narede sicer silno dosti, ali pri nas jih neki ni mogoče nadalje rediti, da bi bile kedaj godne za cvet. Pač pa se to godi v veliki meri na južnem Francoskem okolu Nice in v Dolomaciji bi se menda ravno tako dalo. Glede cveta so tube-roze jako svojeglave. Kedor bi hotel vsaj dva na enkrat imeti, si mora že kaj več Čebulj preskerbeti ; cveto namreč zdaj ena zdaj ena od rožnika do pozne jeseni in poslednje v kahlah tja do božiča in novega leta. Sicer bi pa tudi ne bilo svetovati, da bi se jih kaj več naenkrat postavilo na oltar, ker imajo, kaker smo vže omenili, sicer jako prijeten, ali silno močan duh. Polygondtum vulgare in multiflorum, kačje šmarinice, za vence in pušljece jako pripravne rastline. Po vertih se nahaja per-va tudi z rožnobarevnimi cvetki in polnocvetna po mandeljnih dišeča. Množi se po deljenju konec poletja ali spomladi. Tritoma uvària grandiflòra, prekrasna cvetlica iz južne Afrike, zdaj že precej razširjena po gosposkih vertih. Človek kar obstoji, ko jo zagleda, tako lepa je, zlasti če jih je več skupaj. Izmej travnatega šopa se vzdigujejo gola stebla z velikimi iz visečih podolgovatih cvetkov sestavljenimi spod rumenimi, više lepo erdečimi klasovi, kaker goreče baklje. Kaj tako posebnega za cerkvene pušljece ni lahko najti. Množi se po deljenju jeseni ali spomladi. Po zimi je treba odeje zoper mraz in mokroto. Še lepša in veča je neki Tritoma nobilis, ravno tako tudi Trito-ma Mac Ovani, ki cvete bleščeče rumeno. Ko novino ponuja Weyringer’s Nachfolger Tritoma uvaria grandiflora spectabilis sto zern poldrugi goljdiuar, porcijo po 15 kr. Tulipa Gesneridna. Perve tulipe tega imena so prišle leta 1559 iz Male Azije v Evropo, kjer so se kmalu sploh priljubile. V 17. stoletju so ljudje v resnici noreli za temi cvetlicami; ena sama Čebulja se je prodala za 3 ali 4 tisoče goljdinarjev in še dražje. Da je bila to prava in resnična norost, bo dandanašnji vsakedo priterdil; ali da niso tulipe v resnici lepe, ne bi bile ljudi iz uma spravile. Najimenitniše so bile pozne prostocvetne na belem vijolično ali rožno pisane (bijbloemen beri „bajbhimen“)'r za njimi so prihajale tudi prostocvetne na rumenem razno pisane (bizarden). Zdaj ponujajo harlemski čebuljarji 100 Čebulj v ravno toliko najizverstniših sortah pervili ali drugih za 8 goljdinarjev, 100 Čebulj v 13 sortah za 4 gld., ravno toliko mešanih (*>* Bummel) za 1 gl. 80 kr., avstrijski vertnarji pa prodajajo mešane po 5, 6 ali 7 kr. čebuljo. Zgodnje prostocvetne cveto v naj- — 281 — razniših bleščečih, pa tudi v temnih, mertvih barvah; morejo se v posodah priganjati, ali pa tudi na vertu natornemu razvitku prepustiti. Posebno pa se priporočajo za naš namen polnocvetne tulipe, ki so tudi zgodnje, srednje in pozne ter v raznih svetlih in temnih barvah cveto. Cveti so namreč veči ter se tudi bolj dolgo ohranijo, kar velja tudi o drugih polnocvetnih cvetlicah v primeri s prostocvetnimi. — Velike cvete posebno čudne, zvežene oblike ima Tulipa turcica, „papagajska“ ali „monstrozna tulipa", ki se le na vertu goji ; najboljša za priganjanje pa je Tulipa suaveólens ali Due van Thol in Tournesol (poslednja vender ne za našo rabo, ker je celo premajhina).— Posebno lepa, kaker pravi nekedo, kraljica mej tulipami, je neki da Tulipa Greigi, ki so jo še le poslednja leta vpeljali iz Turkestana; F. C. Heinemann v Erfurtu jo ponuja po 65 kr. čebuljo. Do tu naštete čebuljnate in podobne rastline spadajo vse v razred lilij. Tu pristavljamo pa še neketere druge iz oblic ali gomoljev rastoče, ki se morejo na vertu gojiti. Anemone coronària, jako imenitna cvetlica, ki cvete v naj-različniših prekrasnih barvah s prostimi ali polnimi cveti. Krem-peljčasti gomolji se sade najbolje jeseni od srede kimavca do srede vinotoka v rahlo sè starim govejim gnojem dobro pomešano zemljo 6 do 8 centimetrov globoko in kakih 15 centimetrov vsaksebi. Po zimi potrebujejo dobre odeje, ki se mora pa odložiti, keder le vreme pripusti. Sade pa se lahko tudi spomlad, ali ne cveto tako lepo kaker jesenske. Berž ko se razcveto ali ko so še popki odrezane cvetlice se derže v vodi precej dolgo, kar jih dela pripravne za pušljece. Pa tudi razne druge anemóne bi vtegnile ravno tako dobre biti za to rabo, tako Anemone P a-vonina, stellata, élegans, vitifolia in zlasti Japonica z belocvetnim spremenom Honor ine Jobert. Boussingaultia baseUoides (beri: „busengóljcija bazelóides“, tako imenovana na čast slovečemu kemikarju, rastlinskemu fiziologu in agronomu Bou s si ng a uit). Busengóljcija je plezavka, ki jako hitro raste, pa še le od kimav