------    13   ------
Kratkočasno berilo.
Kopica pripovedk iz življenja cesarja Jožefa II.
Cesar Jožef II., sin cesarja Franca I. in Marije Terezije, vladar avstrijanski od leta 1765 do 1790, je bil ravno tako priljuden kakor bistroumen mož. Rad je skrive,  da ga niso poznali,   zahajal med ljudi in se ž
njimi pogovarjal, daje marsikaj izvedil, kar sicer vladar ne izve, pa vsak Če tudi še tako prost človek, je smel k njemu. Sprejemal je ljudi na posebnem mostovžu. Cele bukve so napisane pogovorov, o kterih se pripoveduje , da jih je imel ž njimi. Damo svojim bravcem kopico tacih zanimivih pogovorov.
*  Nekega dne pride jud, ki se je bil dal krstiti, na mostovž in pripoveduje cesarju na dolgo in široko, koliko je za človeški rod storil, da se je dal krstiti in je tudi svoje brate in sestre na to pregovoril; nazadnje prosi cesarja, naj mu da — penzijo zavoljo tega. Cesar ga prime za roko ter reče: „Tako lepo in dobro ste storili, da mi ni mogoče vas plačati; tega ne more noben človek storiti; to je samo Bogu mogoče, in ta bo to tudi storil, ako se niste pokristjanili iz golj dobičkar rje."
*  Nek bogatinec je prosil cesarja Jožefa štipendije svojemu sinu in pripelje sina tudi na mostovž. Sin je bil ves nališpan in imel je dve uri z dolgimi verižicami, s kterimi se je igral, ko je oče cesarju razkladal, da brez tuje pomoči svojega sina ne more študirati dati. Cesar mu reče: „Saj kaj tacega tudi ni treba. Vidim, da vašega sina ure vesele, naj se raje za urarja
v t   II
uci."
*  Neka kmetica pripelje svoja dva sina pred cesarja in reče: „Presvitli cesar ste dali oklicati, da so samo edini sini vojaščine prosti. Jelite, potem sta moja fanta prosta, ker sta moja edina sinova?" —• ^Zenica! vi ste še modrejša kot postava; zato naj se zgodi, česar zahtevate" — ji reče cesar.
*  Nek fajmošter je prosil cesarja, da bi mu privolil sveto deželo obiskati. Jožef mu prijazno odgovori: ,,Vaš pobožni namen mi dopada; svetujem vam pa vendar, da bi rajše še tako dolgo počakali, da svoj dobro zasluženi pokojni stan nastopite. Za ta Čas pa opravite Bogu bolj dopadljivo djanje, da kot dušni pastir svoje dolžnosti doma spolnujete in svoje farane pridno učite."
*  Mlad človek žlahne rodovine je dobil imenitno službo in pride cesarju se zahvalit. ,,Presvitli cesar — reče — te časti nisem vreden." — Jožef mu odgovori: ,,To pač sam dobro vem; podelil sem vam to službo samo, da se sitnosti vaših staršev znebim."
*  Nekega profesorja, kteri se mu je prišel poklonit, je vprašal cesar: „Ktere jezike učite mlade ple-meniče v Terezijami?" Profesor mu odgovori: „Fran-cozki, italijanski in angležki jezik!" — „Zakaj pa ne tudi češkega?" — praša Jožef dalje, ki je sicer nemški jezik najbolj širil po šolah — „saj imam več čeških kakor pa francozkih in angležkih podložnikov!"
*  Nek prosivec je prišel v obleki iz francozkega sukna. Jožef stopi k njemu, potipa njegovo obleko z roko in ga vpraša: „Kakošno je to sukno?" — „Fran-cozko." — jjKaj bi nosili, če bi tacega ne bilo?" —-»Pomagal bi si s tem, ki bi se domd dobiti utegnilo." — In vi hočete službo v mojih deželah?" ga vpraša Jožef mrzlo in se obrne od njega.
*  Nekega dne je slišal cesar vojaka, ki sta bila pred njegovimi vratmi na straži, nevoljno Čez-nj govoriti. K njima stopi in reče: „Ljuba moja, ako hočeta tako o meni govoriti, pojdita vsaj spred vrat, da vajine bom slišal." Preplašena poklekneta vojaka pred cesarja in nihče ga ni odsihmal bolj hvalil, kot ona dva vojaka.
*   Cesar je dal prepoved oklicati, da ženstvo ne sme obleke imeti, v kteri gole prsi kaže, češ, da se to ne spodobi. Vkljub tej prepovedi pride na mostovž neka gospa malo manj ko tako napravljena. Cesar vidi, da je stara, grda in suha ko trska; reče ji tedaj: „Vas moja prepoved ne zadeva; to je edina milost, ktero Vam morem skazati."
*  Neki kmetje prišel k cesarju in mu dal bukve nazaj, rekoč, da ne mara za nje, ker se ne spolnujejo. Bile so postavne bukve. Kmeta je namreč njegova grajšČina stiskala. Jožef je preiskal pritožbo in pomagal kmetu.
*  Ubog kmetic je prišel k cesarju in ga prosi podpore, rekoč, da se mu godi, kakor v nebesih. Jožef ga p rasa, kako neki to misli, ker bi nikake podpore ne potreboval, če bi se mu res tako godilo. Kmet odgovori: „V nebesih ne jejo in ne pijejo!" Cesar je uslišal njegovo prošnjo.
*  Uboga žena se je rila do cesarja, da bi mu prošnje pismo podala. Stražnik jo nekoliko ojstro zavrne. Cesar ji reče: „Ako ubozih ljudi ne poslušamo , kadar nam tožijo, kako bo Bog nas poslušal, kadar njemu kaj tožimo."
*  Nekdo je s prošnjo prišel k cesarju na mostovž kaj drago oblečen. Jožef ga praša, koliko ga ta obleka stane; odgovori mu: „500 goldinarjev." — „Tako!" — reče cesar — vzemite si od obleke penzijo; jaz nisem tako bogat, da bi si mogel obleko za 500 fl. kupiti."
*  Meseca novembra 1787 sta se sošla generala Lascy in Lavdon na mostovžu pri cesarju. Jožef praša Lav-dona: „Koliko Časa, mislite, bo treba, da Beligrad premagate?" Lavdon odgovori: „Presvitli cesar, ako je vse pripravljeno, kar je za obsedo mesta treba, si upam v desetih ali dvanajstih dneh mesto v svojo oblast dobiti!" Lascy je mislil, da je Lavdon pač enmalo preveč govoril, al cesar ga prime za roko ter reče: „Midva, dragi Lascy, mu morava že verjeti, zakaj nobeden naji še ni nikoli nobene trdnjave premagal."
*  Leta 1782 je bil papež Pij VI. na Dunaji. Nekaj dni pred njegovim odhodom pride neki kmet zjutraj zgodaj na mostovž in čaka ondi do večera, da bi papeža vidil. Zvečer ob sedmih ga zagleda cesar in praša, kaj želi. Kmet mu odgovori, da je deset milj delec prišel in že celi dan tu stoji in čaka, ker bi papeža rad vidil. Cesar mu reče smehljaje, naj gre ž njim ter ga pelje sam k papežu, kteremu je želja kmetova tako dopadla, da ga je blagoslovil, pa mu še svetinjo podaril. Ko je šel kmet ves vesel iz cesarjevega grada, je rekel zunaj straži: „Oj, če bi to moji rojaki vsi vedili, da dajejo sv. oče tudi še denarjev, vem, da bi bilo celo selo prišlo."
* Nekega dne je stal star, sivoglav kmetic na mostovžu z dvema jerbasčekoma; cesar ga praša 3 kaj da hoče? Kmetic odgovori mu: „Želim, da bi cesar jer-basčeka z rudeČimi jagodami v dar vzeli?" Cesar ga pogleda, se spomni in ga praša, ali mu jih ni že kdaj v dar prinesel. „Da, presvitli cesar! ko je bila ruska velika knežinja tu." Cesar vzame oba jerbasčeka, podari kmetu dva cekina in mu reče: „To je bilo pred petimi leti, takrat ste bili 74 let stari, jelite? Nosite mi še deset let, ako bom še živel, tacih jagod iz svojega gojzda, pa vselej v jeseni, in zlo me bo to veselilo!"
* Leta 1783 je prišla k njemu žena s tožbo, da njeni mož z njo grdo ravnd in prosi cesarja na kolenih, naj ji privoli,   da se loči od moža.    Cesarji reče: „To ni meni prav nič mar."    Ko zvita baba vidi,   da  svojega    \ namena ne doseže,  reče,   daje njeni  mož  tako hudo-    \ ben, da s svojim jezikom še celo cesarju ne prizanese. Cesarji odgovori   mirno   in kratko:   „To pa tebi  nič    } ni mar.    Spolnuj svoje dolžnosti,   potem   bo   mož  tudi svoje spolnoval.   Z Bogom!"
    14