LETO III. ŠT. 15 (112) / TRST, GORICA ČETRTEK, 16. APRILA 1998 _ SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGCE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA CENA 1500 LIR ISSN 1124 - 6596 NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 KONEC IZGNANSTVU! Le še slaba dva meseca nas ločita od nedelje, 14. junija, ko bomo volivci v deželi Furla-niji-Julijski krajini poklicani k volilnim skrinjicam, da izvolimo nove deželne poslance. Ta dan bodo tudi volitve novih občinskih svetov v Gorici in Krminu, da omenjamo le občini, ki naše ljudi pobliže zanimata. Znano je, da sta predvidenje ali napoved volilnih izidov vedno silno tvegani, pa naj volitve potekajo v še tako rednih razmerah. Vemo pa, da že nekaj let v naši deželi ni popolnoma rednih razmer, kot zgovorno priča dejstvo, da so se deželne vlade v zadnji petletni mandatni dobi menjavale skoraj na tekočem traku. Zato je vsaka vnaprejšnja napoved junijskega volilnega izida dejansko nemogoča. Za skorajšnjo volilno preizkušnjo na deželni ravni je v tem trenutku predvsem značilno, da še ni popolnoma jasno, katere politične sile, gibanja ali stranke se bodo zavzemale za zaupanje volivcev. Že zdaj pa je gotovo, da se volilnega boja ne bosta udeležila le desnosredinski in levosredinski politični blok, temveč bo slika mnogo bolj pestra in raznolika. Naj bo že kakorkoli, vemo, da v tem trenutku slovenske volivce še najbolj zanima, če bodo mogli s svojim glasom prispevati, da bo v novi deželni zbor izvoljeno njihovo predstavništvo. Se do pred nekaj dnevi je iz Poročil, ki smo jih v uredništvu prejemali od Slovenske skupnosti, vse kazalo, da bo lepo in stvarno priložnost predstavljal "Projekt avtonomij", to je volilna naveza Illy (Trst) in Strassoldo (ostalo deželno ozemlje). Na njunih listah bi namreč bilo tudi primerno število slovenskih kandidatov, ti pa bi bili prisotni v vseh štirih volilnih okrožjih, kjer je naša narodna manjšina zgodovinsko prisotna. Zamisel pa se žal ne bo - vsaj tako kaže - uresničila, ker se je župan Illy premislil in se torej ne bo udeležil volilnega boja. O novem položaju je vodstvo SSk razpravljalo na seji 14. t.m. in sklenilo, da bo ponudilo volilno zavezništvo tistim partnerjem, ki bodo trdno jamčiti, da sprejemajo tri osnovne pogoje: izvolitev slovenskega deželnega poslanca, globalno zakonsko zaščito slovenske manjšine m zajamčeno zastopstvo manjšine v vseh izvoljenih zakonodajnih in upravnih telesih. Trenutek, ki ga preživljamo, je torej zelo kočljiv. Povsem upravičeno pa protestiramo zoper stanje, v katerem smo se znašli po nepotrebnem oziroma po krivdi nekaterih političnih sil iz vrst italijanske večine. Slednje niso pokazale prav nobene politične volje, da bi mogla naša slovenska narodnostna skupnost imeti svoje izvoljeno predstavništvo v deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine, iz katerega je bil naš poslanec leta 1993 dejansko izgnan zaradi novih krivičnih volilnih predpi-SOV' Z°Pet popolnoma upravičeno pišemo o pravem političnem škandalu in grobem teptanju ene osnovnih demokratičnih pravic. Zato je treba narediti vse, da se temu izgnanstvu 14. junija 1998 naredi konec! - DRAGO LEGIŠA SLO VE N S KO-ITALIJANSKI ODNOSI ZA SOŽITJE OB JADRANU (PIRAN. JUNIJ 1997; FOTO KROMA) "Mi moramo, kot prijatelji ali sovražniki, narediti vse, da pobliže spoznamo Slovane." S temi besedami se Giuseppe Mazzini, eden od očetov italijanskega Risorgi-menta, obrača v svojih znanih Slovanskih pismih na italijansko javnost za določitev politične linije Italije do vzhodnih sosedov Slovanov ob Jadranu. Sem seveda sodimo tudi (in še najprej) Slovenci, poleg Hrvatov in Srbov, ki so skupno z nami in Bolgari takrat predstavljali južne Slovane. Besede, ki so še po dobrih sto letih žive in aktualne, saj tudi danes le malo italijanskih ljudi res pozna ta bližnji slovanski in zlasti slovenski svet. Vse zgodovinske krize in polemike na tem področju so dobro znane, danes pa se prav slovenski narod s svojo mlado državo znajde v najbolj neposrednem stiku z republiko Italijo. Politični realizem kliče na sodelovanje in odprt dialog, na drugi strani pa tudi opozarja na potrebo po enakopravnih in tvornih odnosih med Ljubljano in Rimom, ki naj se navdihujejo v evropskih perspektivah obeh enakovrednih partnerjev. Odnosi med Slovenijo in Italijo na državni ravni so še mladi in seveda ne morejo še beležiti tradicionalne in utrjene diplomatske tradicije. Veliko prejšnjih meddržavnih odnosov med Italijo in Jugoslavijo je seveda tudi imelo veliko pomena za Slovenijo in Slovence sploh, tudi kar zadeva Slovence izven meja matične domovine, še zlasti za slovensko manjšino v italijanski državi. V dobi med obema svetovnima vojnama je po mirovni pogodbi iz leta 1918 ostalo v mejah Italije ka-; kih pol milijona Slovencev in Hrvatov. Povojno stanje seje bistveno spremenilo s premikom jugoslovanske državne meje na zahodu in priključitvijo velikega dela Primorske k Jugoslaviji. Tako je ostalo tudi seveda s sedanjo Slove-1 nijo. Po drugi svetovni vojni se je močno znižala številčna moč slovenske manjšine v Italiji, hrvaške (razen v deželi Molise) pa ni več. In prav vprašanje manjšin i je po drugi vojni postalo eno glavnih, delno že prej v odno-sih Rim-Beograd, še zlasti pa | sedaj v odnosih Rim-Ljublja-na. Stvari so se tudi spremenile v toliko, da imamo sedaj tudi italijansko, čeprav maloštevilno narodno manjšino v republiki Sloveniji. Manjšinsko vprašanje dobiva vedno večji pomen in obe državi se danes I lahko sklicujeta tudi na evrop-l ska načela in prve uradne j dokumente politične Evrope 0 manjšinah. Vse to daje problemu še širše razsežnosti. LJUBLJANA IN RIM DANES V zadnjih letih so bili stiki -tudi na visoki ravni - med Slovenijo in Italijo kar pogosti, j Med zadnjimi je bil prav obisk 1 italijanskega premiera Prodija v Ljubljani, prej pa še predsednika Kučana v Rimu. Oba zunanja ministra se sicer večkrat srečujeta, posebno je z italijanske strani aktiven zunanji politik Fassino, ki vzdržuje tudi glavne stike z manj-1 šino. Nedavno je bil v Rimu predsednik slovenskega parlamenta Janez Podobnik, ki je tako vrnil obisk predsedniku i poslanske zbornice Violante-ju. To je le prikaz aktivne izmenjave stikov med glavnimi političnimi in državnimi predstavniki obeh držav. Proti koncu tega meseca je predvideno posebno srečanje predsednikov vlad Italije, Slovenije in Madžarske. Sre-i Čanje "trilaterale" bo v Trstu. Predsedniki Prodi, Drnovšek lin Horn bodo obravnavali skupna vprašanja, ki zadeva-| jo te tri države, le-te so med drugim ustanovile posebno ! skupno vojaško enoto. To bodo sestavljali alpinci iz Italije, planinski oddelek slovenske vojske in posebna madžarska enota. Gotovo je to prvi primer vojaškega sodelovanja v moderni zgodovini, zlasti ker gre za države, ki niso j (vsaj zaenkrat) v kaki skupni vojaški zvezi. Znano pa je, da se tako Madžarska kot Slovenija že pripravljata na vstop v NATO. Slovenski in italijanski državniki se tudi večkrat srečujejo na vrhunskih sestankih Srednjeevropske iniciative, ki zbira kar veliko število držav srednje in vzhodne Evrope, z I zahodne strani pa sta prisotni Nemčija in Italija. V slovensko-italijanskih odnosih je danes najbolj prisoten argument vstop Slovenije v Evropsko unijo. Kot smo že pisali, je bil nedavno ANDREJ BRATUŽ i v Bruslju sestanek odgovornih ministrov EU in držav kandidatk za vstop, med njimi ; Slovenije. Seveda bo morala i zdaj Ljubljana poskrbeti za razne pobude oz. reforme v svojem pravnem oz. gospodarskem ustroju, ki ga bo treba poenotiti z evropskim. ITALIJA-SLOVENIJA- EVROPA Danes je gotovo ena od vodilnih silnic evropske politike tudi odpiranje vzhodni in srednji Evropi. V tem smislu | si sledijo razne pogajalne faze držav, ki so že v asociacij-j skem oz. pridružitvenem procesu z Evropsko unijo. To pa ni edini problem Evrope. V samem notranjem dogajanju petnajsterice sta danes v prvi 1 vrsti prisotna monetarna po-j litika in vprašanje, katere države bodo z gotovostjo prve sprejele "evro" kot svoj denar, s tem pa tudi vstopile v čvr-| sto skupnost najmočnejših in trdnih članic zveze. Znano je, da se Italija na vse načine poteguje za vstop v prvo vrsto kandidatk za denarno skupnost. Izgleda, da ji bo tudi uspelo, čeprav marsikdaj razne druge države-članice (zlasti Nemčija, pa tudi Nizozem-j ska) večkrat podvomijo v to možnost. Vsekakor bo to pokazala najbližja bodočnost | in tako zakoličila meje te nove evropske skupnosti. Kaj pa Slovenija? Kot že rečeno, gre tu najprej in predvsem za dejanski vstop v Evropsko unijo. Republika Slo-i venija ima danes gotovo že zelo dobre in stvarne možnosti za vstop v politično Evropo, tudi med petimi oz. šestimi državami kandidatinjami i (Češka, Madžarska, Estonija, Ciper), ki se tudi pripravljajo | za ta izpit. Ta pa ne bo lahek, j saj bodo nad vsem državnim, političnim, gospodarskim in socialnim življenjem in delovanjem Slovenije (in seveda ; ostalih omenjenih dežel) bdeli strogi komisarji iz Bruslja. STRAN 2 1 ČETRTEK 1(>. APRILA 1998 Miro Oppelt ZGODOVINSKI DOGOVOR H Kdor še danes skuša braniti komunizem, pravi, da je bil zgodovinski komunizem izprijena oblika idejnega. Vprašamo pa se, kako je mogoče, da se je ta izprijenost pojavljala vedno in povsod. ^ (NORBERTO BOBBIO, LUNITA, 3.4.'98^ H Jurij Paljk/ intervju ANDREA BELLAVITE Ivan Žerjal / pogovor ADRIANO DORONZO Andrej Fajt RAZMIŠLJANJE ZA BOLJŠI JUTRI VESELI "COMENIUS DAY" V SOVODNJAH Jurij Paljk PAPEŽ: "VLADATI POMENI SLUŽITI" Marjan Drobež ZASVOJENOST Z MAMILI NA GORIŠKEM | NAGRADA VSTAJENJE MARKU SOSIČU m OKRASNI IN ZELENJAVNI VRT V APRILU ŠE O KOPRSKI OSKRUNITVI Mirjam Simčič ROMANJE V SVETO DEŽELO ČETRTEK 16. APRILA 1998 mm SEVERNA IRSKA SVET OKROG NAS Drežniške Ravne, dan po potresu (J. Eržen, Delo, 14.4.98) S 1 . STRANI ZA SOŽITJE OB JADRANU Upati pa je, da bo znala Ljubljana res dobro odgovoriti na zastavljena vprašanja in tako izdelati svojo evropsko maturo. Ne bomo se sedaj tu zaustavljali ob še raznih odprtih in kočljivih vprašanjih tudi politične narave in družbenega značaja, ki znajo negativno vplivati na komisarje. Ali bodo pozitivni dejavniki prevladali? In če ima danes Slovenija močne sogovornike za svoj evropski vstop, bo med temi verjetno tudi Italija. Rim se zaveda, da mora imeti na sedanji meji urejeno stanje. Sedaj predstavlja Italija mejo Evropske unije proti vzhodu. Z vstopom Slovenije se bo premaknila in prava meja bo šele slovenska meja s Hrvaško. Vse to ima tudi svoj veliki pomen. Prav zato lahko rečemo, da sta sodelovanje in prijateljstvo ob Jadranu še kako nujna in potrebna, tako včeraj kot še bolj danes in jutri. Zato naj še zaključimo prav z Mazzinijevimi besedami o tem: "Toda prav cilj mednarodnega življenja Italije... je nekje više, tam, kjer se danes dviga najbolj življenjski problem Evrope, v bratstvu s prostranim in močnim elementom, ki je poklican, da vlije novega duha v skupnost narodov... v zavezništvu s slovansko družino." HUD POTRES PRIZADEL GORNJE POSOČJE MARJAN DROBEZ V nedeljo, na Veliko noč, so se ob 12.55 zatresla tla po vsej Sloveniji. Potresni sunek je trajal 15 sekund. Potresno središče je bilo med Kobaridom in Bovcem, o čemer so prva poročala italijanska javna občila. V žarišču je potres imel moč 5.5 stopnje po Richterju, na površju pa 8 stopinj po Mercallijevi lestvici. Največjo škodo je potres povzročil v Bovcu, Trenti in nekaterih manjših vaseh na območju Gornjega Posočja. O škodi, ki je žal večja, kot je kazalo tik po potresu, bomo obširneje pisali prihodnjič. Drugod po Sloveniji je potres povzročil velik preplah, vendar ne večje škode. Izjema je Bohinj, kjer je potresni sunek odtrgal okoli 100 metrov obale, ki je skupaj z drevjem padla v jezero. Na Jesenicah je bilo poškodovanih nekaj tovarniških dimnikov. Potresno območje v Bovcu so v nedeljo obiskali in se seznanili s stanjem predsednik slovenskega parlamenta Podobnik, pravosodni minister Marušič ter minister za kulturo Školč. Potresni sunek so občutili tudi v Avstriji, zlasti na Koroškem in na Dunaju, pa tudi v Nemčiji, zlasti v Munchnu. V Sloveniji seje takoj po potresu začela široka in dobro organizirana akcija pomoči, da bi posledice naravne nesreče čimprej odpravili. Država ima za take primere na voljo poseben sklad tudi iz proračunske rezerve. Posebno potrebni bodo krediti za popravila poškodovanih stanovanjskih in gospodarskih poslopij v Bovcu in drugod v Gornjem Posočju. Pomoč prizadetim so poslali tudi iz Italije. Po potresnem delovanju v Sloveniji so v ospredju gorenj-skoljubljansko, idrijsko in kr-ško-brežiško območje. Nedeljski potres je bil po tistem na Kozjanskem I. 1974 in po potresu v Posočju (in v sosednji Furlaniji) I. 1976 tretji največji v državi po drugi vojni. Prav na velikonočno nedeljo je ljubljanski nadškof Franc Rode v ljubljanski stolnici vodil mašo v spomin na žrtve potresa pred 103 leti v Ljubljani. V Sloveniji je bil doslej največji potres 26. marca 1511 na Idrijskem. Dosegel je 10. stopnjo po Mercallijevi lestvici. Zahteval je 12 tisoč žrtev, porušil pa je tudi skoraj vse gradove na Gorenjskem, Notranjskem in Dolenjskem. ZGODOVINSKI DOGOVOR MIRO OPPELT stvo, katerega so vsi označevali za nemogočega, nekdanjega ameriškega demokratskega senatorja Mitchella. Po22 mesecih pogajanj je uspešno zaključil nalogo, ki mu jo je bil poveril ameriški predsednik Clinton. Sam pa opozarja, da je listina, ki šteje 69 strani, le prvi korak k miru in spravi. Papež Janez Pavel II. je na velikonočni ponedeljek dejal, da dogovor omogoča pogled v prihodnost z večjim zaupanjem, in pozval vsakogar, naj sedaj ob posluhu lastne vesti s pogumom izvaja odgovorna in stvarna dela, ki naj omogočijo vsem skupno hojo za mirom ter preprečijo vse, kar bi spet privedlo do sovraštva in nasilja. Papeževe besede se navezujejo na splošno velikonočno poslanico državnikom in vsem ljudem dobre volje s pozivom na drznost upanja za vse, ki so vpleteni v bratomorne spopade ali okušajo Kalvarijo, ki se zdi brezkončna. V severnoirskem primeru so odgovorni res izkazali drznost in pogum. Zasluga gre vztrajnosti britanskega premiera Blaira (na sliki) in irskega kolege Ahrensa pa tudi političnima voditeljima katoliškega in protestantskega tabora Adamsu in Trimbleju. Dokazala sta velik pogum pri popuščanju skrajnih stališč in se odločila, da postaneta graditelja miru. Čaka ju velika preizkušnja za dosego pristanka v lastnih vrstah in pri ljudstvu, ki se o-svoboja stoletnega strupa verskega sovraštva, s katerim so prikrivali ohranjevanje nadoblasti in odpor proti krivicam. Vsi se morajo še soočati z nevarnostjo skrajnih sil, ki bodo Na veliki petek so na gradu Stormont pri Belfastu dosegli mirovni dogovor za Severno Irsko. Vpletene strani si tokrat niso upale zgrešiti sestanka z zgodovino. Zavrgle so balast osmih stoletij nakopičenega sovraštva in prisluhnile nadam ljudstva po miru in sožitju. Samo v zadnjem trideset-letju je terorizem državljanske vojne na severnem delu smaragdno zelenega otoka zahteval tritisoč dvesto smrtnih žrtev, izredno stanje in dejansko vojaško zasedbo. Nobelov nagrajenec pesnik Seamus Hea-ney je dogodek velikega petka primerjal z odkritjem kamna, ki je prekrival Jezusov grob. Zaključilo se je triletno poslan- skušale preprečiti težavno pot do sožitja. Prvi odzivi pri ljudstvu pa kažejo, da bo tokrat težko zaustaviti dejansko željo po miru še tako krvavim provokacijam navkljub. SLOVENSKA KARITAS Slovenska Karitas se prek slovenskih škofijskih Karitas vključuje v pomoč ljudem, prizadetim po potresu. Vse župnijske Karitas na prizadetem področju so se vključile v aktivnosti štabov za civilno zaščito. Kdor želi preko Karitas pomagati potresencem, lahko prispevek nakaže na žiro račun Slovenske Karitas št. 50100-620-133 05 1140116-623903 s pripisom "Potres" ali odda svoj dar v pisarnah Karitas. POSVET O IDENTITETI, MANJŠINI IN ODNOSIH Z MATICO Svet slovenskih organizacij bo v petek, 24. aprila, organiziral posvet na temo Identiteta in manjšina - odnosi z matico. S tem hoče dati svoj prispevek k skupnemu razmišljanju, ki zadnje čase povzroča dokaj veliko hude krvi med pripadniki manjšine in ki do sedaj ni omogočil, da bi na zadevo začeli gledati bolj sproščeno in brez političnih predsodkov. Sedanja raven diskusije ne zadovoljuje, še zlasti ker vnaša nemir in negotovost predvsem med mlajše generacije. Dostikrat nejasno povedane misli o multikulturnosti in integraciji manjšine postavljajo na glavo mejnike, ki so bili za nas splošno sprejeti, če ne celo samoumevni. Posvet bo v mali dvorani Kulturnega centra Bratuž v Gorici z začetkom ob 16. uri. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 / 533177 FAX 0481 / 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 34 1 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 FAX 040 / 775419 GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMIAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS IE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000, INOZEMSTVO 100.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 1 30.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU r/ POVEJMO NAGLAS JANEZ POVSE ] JE RES MOGOČE, DA SLOVENCI ZAVRAČAMO NAČELA ČLOVEČNOSTI IN MEDSEBOJNEGA SPOŠTOVANJA? Zadnje čase preprosto ni mogoče mimo nekaterih dogodkov v matični domovini. Kot bi se odnosi med Slovenci presenetljivo zaostrili vedno tedaj, kadar ni več zunanje nevarnosti. Vrh vsega vzbujajo zaostritve nelagodje, in sicer zaradi očitnega zavračanja načel, ki so temeljna za razviti svet in ne nazadnje tudi za Slovenijo, kakršno si želimo. Mlada država se na primer še vedno ne more dokopati do iskrene notranje pomiritve oziroma sprave, ki bi morala na človeški način urediti nevzdržne dogodke iz preteklosti in končno vrniti vsem Slovencem dobro ime in priznan grob. Še kar naprej je torej v veljavi enostranski pogled na zgodovino, ki še dandanes krivično prizadeva številne rojake. Dalje je v mladi državi sramotenje verskih čustev postalo tako rekoč pravilo, pri čemer kar ni mogoče prepoznati naroda, ki je bil v prvi vrsti upoštevan zaradi svoje miroljubnosti, delavnosti in skromnosti. Odveč je pripominjati, da je javno, če že ne organizirano žaljenje verskih čustev ena največjih kršitev človekovih pravic, predvsem pa kaj rado vodi v spodbujanje vsakršne nestrpnosti in v skrajnem primeru tudi nasilja. Dalje je bilo pred nedavnim ponovno mogoče zaslediti podatek, kako vdove padlih za samostojno državo Slovenijo še vedno niso za svoje družine od države prejele pomoči, ki je bila uradno že obljubljena. To dejstvo toliko bolj prizadeva čut za temeljno človeško soli-' darnost, ker gre le za nekaj desetin družin. Tuja televizija pa je v svojem poročilu o Sloveniji upravičeno podčrtala podatek, da se državljani Slovenije skoraj soglasno upirajo ustanavljanju središč za zdravljenje zasvojenih z mamili. Ni pretirana trditev, da je vsak od neštetih pojavov že sam po sebi zelo sporen in škodljiv, toliko pomenljiveje delujejo vsi skupaj v sklenjenem seznamu. Kaj se torej dogaja z nami in zakaj? Gre res zgolj za težaven prehod iz povojnega obdobja v demokracijo? Se le ruši preveč olepšana podoba slovenskega naroda in so trenutni pojavi le začasni? V kolikor bi se tovrstni neprijetni dogodki v mladi državi Sloveniji nadaljevali ali celo stopnjevali, bi seveda moteče vplivali tudi na življenje manjšin in slovenstva nasploh. Kot manjšina do sedaj uradno nismo odločneje komentirali tukaj obravnavanih dogodkov v matični domovini, prav gotovo pa ob zmanjševanju ravni medsebojnega spoštovanja med državljani Slovenije ne bi smeli ostati brezbrižni, kot da se nas vse to nič kot toliko ne tiče. Kot je nedavni potres prizadejal veliko nesrečo, bi lahko vsaj postal priložnost za lepše in bolj prijateljske odnose med Slovenci. Bilo bi namreč več kot umestno in tudi nujno, da bi vsi skupaj pričeli novo obdobje, svetlejše od tega, ki ga preživljamo zdaj. AKTUALNO INTERVJU / ANDREA BELLAVITE OBČUTITI KORENINE DRUGEGA, KI RASTE S TEBOJ... JURIJ PALJK Duhovnik Andrea Bellavite je tajnik sinode goriške nadškofije, ki se bo v kratkem slovesno končala. Nekateri slovenski verniki ga poznamo tudi po tem, da mašuje in pridiga v slovenščini, za katero pravi, da mu je draga in mu je žal, da je ne zna še lepše govoriti. Prosimo Vas, da se predstavite. Rodil sem se v Veroni leta 1959, oče je iz Veneta, mama pa je iz Toskane. Odraščal sem v Gorici, saj se je oče zaradi dela preselil sem, ko mi je bilo sedem let. V Gorici sem maturiral na klasičnem liceju Dante Alighieri, takoj po maturi pa sem vstopil v bogoslovje. Duhovnik sem postal 1.1984, kasneje sem opravljal različne duhovniške službe. Med tem časom sem tudi študiral v Rimu, kjer sem dosegel licenco iz teologije. Ce povem podrobneje: najprej sem postal nadškofov tajnik in sem obenem pomagal pri bogoslužnem delu v goriški stolnici. Takoj zatem sem študiral v Rimu na Gregorijanski univerzi dogmatiko. Rima se rad spominjam, ker sem veliko delal na pastoralnem področju in to največ z jetniki v rimskem zaporu Rebibbia; to je bila izredna življenjska izkušnja. Ko sem se vrnil, sem bil odgovoren v goriški nadškofiji za katehi-ste in šolski verouk. To sem opravljal pet let; hkrati sem bil kaplan v Gradišču, pet let pa tudi župnik v 'urlanskem kraju Aiello. In sedaj? Ko se je goriški nadškof Bom-marco odločil, da bo naša nadškofija imela sinodo, me je 1.1995 poklical in sem postal organizacijski tajnik sinode. Zelo težko mi je bilo pustiti župnijo, ker sem se navezal na čudovite ljudi v Furlaniji. Vseeno pa sem zadovoljen z opravljenim delom pri sinodi. Naj povem še, da že deset let poučujem na videmski teološki fakulteti teologijo oznanjenja. Sinoda se bliža koncu.... Sinoda je trajala v bistvu štiri leta, toliko časa je namreč preteklo, odkar je škofijski pastoralni svet sprejel nadškovo pobudo za sinodo. Najprej so seveda tekle priprave, saj je sinoda zajela krajevno Cerkev šele zadnji dve leti. Zadovoljen sem z delom, ker je bila sinoda vseeno dogodek, ki je omogočil okrog tristo osebam - povečini laikom - da so se poglobili v osnovne smernice krajevne Cerkve. Sinodalci so se srečevali in se pogovarjali. Sad tega dela se vidi šele sedaj, ko začenjamo objavljati skrčene dokumente sinode. Mislim, da je najvažnejša stvar goriške sinode prav v tem, da so se Uudje pogovarjali, kakšna naj bo njihova Cerkev. Morda pa vseeno lahko rečem, da je bila sinoda okrnje-Hj' ^er je niso vsi sprejeli, saj se mi Zdi, da ji s svojimi smernicami ni uspelo prodreti v vse segmetne naše družbe v goriški nadškofiji. Tu mi-shiti predvsem na različne družbene sloje. Mislim, da nas po sinodi čaka se veliko dela predvsem v odnosu o civilne družbe! Kakšen se Vani zdi sk!epni dokument sinode? Razdeljen je na dva dela. Prvi go-v°ri o osnovnih in najvažnejših ^rnemicah za našo Cerkev. Po tej P0 i bo šla naša nadškofija. Mislim, a je ta del zelo dober, ker res pred-ja to, o čemer smo govorili med sinodo. Drugi del ni tako jasen, ker v njem predstavljamo predvsem nove oblike življenja naše Cerkve. Mislim, da smo tu šele na začetku in bomo zato morali še veliko narediti, da bo Cerkev dobro prisotna v vseh slojih goriške družbe. Prvi del je gotovo pomemben. Naj navedem samo načelo enotnosti v različnosti, ki izhaja iz Sv. Trojice. To je smer, po kateri hoče in tudi mora goriška Cerkev hoditi. To pomeni, da mora biti goriška Cerkev res enotna; zavedati pa se mora bogastva vseh kulturnih, jezikovnih in narodnih komponent, ki jo sestavljajo! Če je bila prejšnja sinoda v tem, daje skušala uniformirati vso Cerkev po rimskem zgledu, pa smo pri sedanji sinodi priče težnji, da bi z veseljem sprejeli dejstvo, da smo si različni, a edini v veri in delu za Kristusa. Ze- lo važno je, da pride to do izraza v sklepnem sinodalnem dokumentu. Seveda je v tem izražena tudi ekumenska in socialna plat Cerkve in tudi pot, po kateri naj hodi krajevna Cerkev. Slednja mora postati taka, da se vsakdo v njej prepozna in obenem doživlja veselje in žalost bližnjega. Pojavlja se tudi problem jezika, s katerim moramo oznanjati Jezusov evangelij, kajti najti moramo tak jezik, ki bo nagovarjal sodobnega človeka. V njegovem jeziku mu moramo govoriti o evangeljski resnici. Predvsem pa moramo biti veseli, da smo med seboj različni, a da vsi verujemo v istega Boga. Je bila med sinodo izpostavljena tudi solidarnost do sočloveka, socialna plat krščanske vere? Kako je s lem v goriški Cerkvi? Enostavno bi bilo reči, da se je na tem področju veliko naredilo. V 1 goriški nadškofiji namreč obstajajo ustanove, ki skrbijo za revne in na rob potisnjene ljudi. Naj navedem samo misijonske pobude, zbirni center za odrinjene na Placuti, kra-j jevno Karitas itd. Seveda je prišlo pri sinodi tudi do razprave o tem in to je tudi zapisano. Vseeno pa mislim, da moramo narediti kakovosten preskok. Poglejmo samo primer vo-! jaške baze v Avianu. Na eni strani trdimo, da smo v demokratični državi, na drugi strani pa obstaja področje, na katerega ne smemo niti I stopiti; niti tega ne vemo, če so pod zemljo zares atomske bombe ali jih ni. Niti protestirati ne smemo, pače-; prav vojaške vaje lahko privedejo do takih tragedij, kot je bila nedavno tista na Cermisu. Drug problem je seveda socialno stanje, t.i Vellfare State", tretji brezposelnost; zelo blizu smo težavam, ki jih imajo brezposelni v tržiški ladjedelnici. Mislim, da ni treba nikomur razlagati, da je ladjedelnica v velikih težavah. Seveda je še veliko drugih žgočih socialnih tem, pri katerih bi morala biti krajevna Cerkev bolj prisotna, kot pa je. Ne smemo pozabiti na vse večje število ljudi, ki z veliko težavo preživijo dan, na večino tistih potrebnih, ki se čez dan trudijo, da bi bil večer boljši, kot je njihov težavni dan. Kako lahko Cerkev bolj pomaga? Na več področjih. Najprej moramo vedeti, da Cerkev ni institucija, 1 ki samo govori o tem, kako je blizu potrebnim, brezposelnim itd. Zavedati se moramo, da Cerkev živi sko-I zi delavce, brezposelne, potrebne, da so ti ljudje Cerkev. Beseda Cerkve mora biti vedno bolj ovredno-tena kot beseda človeka, ki Cerkev sestavlja. Ljudje, ki živijo današnje težave in sestavljajo današnjo dru-l žbo, so Cerkev. Z vsemi močmi moramo podpirati organizacije, ki pomagajo potrebnim in trpečim! Zavzemati se moramo za tako družbo, v kateri ne bo postavljen na prvo me-! sto kapital, ampak človekovo delo, i človek, ki je v odnosu z delom, njegova družina, vsa družba. Rad bi poudaril pomen papeževe poslanice Centesimus annus, v kateri zelo lepo govori o delu, lastnini, kapitalu in odnosih med delom, kapitalom in človekom. Sv. oče je izreden primer osveščenega človeka in pastirja, ki se zaveda težav sedanjega človeka in se zavzema za socialno pravičnost za vse ljudi. Mislim, da je enciklika Laborem exercens izjemna poslanica vsem delavcem in še bolj delodajalcem. Nanjo smo skorajda pozabili, papež Janez Pavel II. pa jo je objavil I. 1981. V njej sv. oče razlaga, kakšen naj bo odnos med delodajalcem in delavcem, pravi, da mora imeti vsak delaven človek svoje dostojanstvo, ki mu ga ne sme nihče omalovaževati, še manj kratiti. "Vsak človek mora imeti možnost najti tako delo, ki ne bo žalilo njegovega dostojanstva!" pravi sv. oče v tej encikliki. Človek je ustvarjen po j božji podobi in ima zato vso pravico imeti tako delo, ki ne žali njegovega dostojanstva! Na prvem me-; stu je oseba in šele nato so delovni i odnosi, kapital. V trenutku, ko postavimo kapital na prvo mesto, porušimo zdrave odnose v družbi in izničimo človeško dostojanstvo. Pri dveletnem razpravljanju v okviru sinode goriške nadškofije je prišel zelo razvidno na dan problem jezika, komunikacije, ki ni tuj niti današnji Cerkvi. Kako lahko rešimo le težave? Ko je papež govoril mladim v Vidmu, je dejal, da je krščansko oznanjenje v bistvu v tem, da Bog nago-! varja človeka, da Bog kumunicira s I človekom. V samem temelju krščanstva sta torej jezik in komunika- cija. Bog se je poslužil človeškega jezika, da je človeku razložil skrivnost Troedinega in neskončne Ljubezni. Dolžnost Cerkve danes - ne samo danes, ampak vedno - je v tem, da zna govoriti, komunicirati, da zna človeka nagovarjati v njemu razumljivem, sedanjem jeziku. Problem goriške sinode je bil prav ta: kako nagovarjati danes bližnjega, v kakšnem jeziku to počenjati. Skušali smo to delati kar se da pošteno in zato smo tudi ovrednotili posamične jezike in kulture kristjanov, ki go-riško Cerkev sestavljajo. Moramo poznati jezik in kulturo brata, ki živi z nami v skupnosti! Brez tega poznavanja je zelo težko hoditi skupaj! Če hočeš zares nekaj lepega zgraditi za prihodnost, moraš zares vzljubiti bližnjega, spoznati njegovo kulturo in jezik! Na ta način dogradiš samega sebe z bogastvom, ki ti ga brat prinaša s svojo kulturo in jezikom. V Gorici to velja še posebej, saj tu živimo Italijani, Slovenci in Furlani. Odpirati se moramo drug drugemu. Med seboj se moramo razumeti ne samo zaradi tega, ker bomo tako lepše in složneje živeli, ampak zato, ker bomo tako bolje razumeli lastno identiteto, ker se bomo tako bolje zavedali lastnih korenin. Rad bi povedal, da to še posebej velja za italijansko stvarnost v Gorici. Če se le-ta ne bo odprla slovenski in furlanski stvarnosti, torej sosedom, se bo še naprej vrtela okrog same sebe. Mislim, daje za italijansko stvarnost izrednega pomena, da se tega zave, ker gre za njeno preživetje. Če Italijani ne razumejo, da morajo spoznati in razumeti bližnjega, se bodo sami zadušili v svoji jalovi samozadostnosti in zaprtosti. O tem nam priča na Goriškem veliko stvari, ki jih vsi lahko vidimo. To je zelo slabo in tudi žalostno. Ko ste prej govorili o delu v župniji, so se vam zasvetile oči. Povejte nam, zakaj vam je všeč delo v župniji in tudi to, zakaj ste se odločili postati duhovnik. Pri sedmih letih sem prišel v Gorico in še danes ne razumem, kako v šolskih in študentovskih letih nisem imel prave možnosti, da bi se lahko dobro naučil furlanskega in slovenskega jezika. Kasneje sem to skušal nadoknaditi, a sam vem, da je moje znanje obeh jezikov, žal, borno. Prav življenje in delo v župniji sta mi spet dokazala, kako pomembno je poznati jezik človeka, ki ga imaš pred seboj. Ko imaš kot duhovnik pred seboj, recimo, bol- nega človeka, spoznaš, kako važno je, da se mu približaš in govoriš v njegovem jeziku in ne obratno! Moliti skupaj v njegovem jeziku, spoznati njegov jezik, ga vzljubiti in prek njega njegovo kulturo! Sam sem to globoko doživljal, saj sem pognal l 35 LET LITERARNE NAGRADE "VSTAJENJE" Dne 19. septembra 1963 so se zbrali v Trstu na sedežu Slovenske prosvete, ul. Donizetti 3, predstavniki zamejskih demokratičnih in katoliških organizacij, revij, časopisov, Mohorjeve družbe iz Gorice in Celovca in na pobudo duhovnika in pesnika dr. Stanka Janežiča ustanovili Literarno nagrado Vstajenje v Trstu. Namenjena je zamejskim in zdomskim pesnikom, pisateljem in znanstvenikom, ker ustvarjajo v težjih razmerah kakor v matični domovini, imajo manjši odziv in navadno tudi ne dosežejo nobenega drugega javnega priznanja. Nagrado dobi delo, ki je na umetniški višini, temelji na vrednotah zahodnoevropske kulture in krščanstva, znanstveno delo pa na trdnih znanstvenih osnovah, izšlo pa je v letu pred podelitvijo nagrade. Podelitev nagrade bo javna na večeru Društva slovenskih izobražencev, da bi ljudem prikazali bogastvo in mnogovrstnost zamejske in zdomske ustvarjalnosti, pesnikom, pisateljem in znanstvenikom pa dali vsaj skromno javno priznanje in se jim zahvalili za njihov trud. Na prireditvi se bomo prijateljsko srečali z nagrajencem - če bo mogoče na vsak način pa bomo predstavili njegovo celotno delo z referatom in branjem iz njegovih del. Nagrada se bo podeljevala v velikonočnem času, zato se imenuje Vstajenje. Seja za določitev nagrade bo na veliki teden, sklicuje jo predsednik, odločitve se sprejemajo z večino glasov. Na sestanku je bil izvoljen odbor petih članov, ki bo skrbel za nagrado in jo podeljeval. Izvoljeni so bili: ravnatelj dr. Anton Kacin, pisatelj in časnikar Franc Jeza in prof. Martin Jevnikar iz Trsta, dr. Rafko Vodeb, duhovnik, pesnik in profesor v Rimu in pisatelj Lev Detela z Dunaja. Ker ima prof. Martin Jevnikar najboljši pregled nad zamejsko in zdomsko literaturo, ki jo zbira in o njej poroča na Radiu Trst A, v Mladiki in Literarnih vajah, postane predsednik in pošlje odbornikom vsako leto mesec dni pred sejo za nagrado seznam knjig, ki so izšle v zadnjem letu. Komisija je neodvisna od strank in društev, sama se dopolnjuje in sama skrbi za denar in podelitev nagrade. L. 1969 je odstopil Lev Detela, ker je bil na Dunaju preveč oddaljen. 20. maja 1971 je odstopil Rafko Vodeb, ker se je vrnil v domovino. Namesto njiju sta bila izvoljena prof. dr. Zora Tavčar Rebula, pesnica in pisateljica, in prof. dr. Zorko Harej, skladatelj in pevovodja. 18. aprila 1974 je odstopil Franc Jeza zaradi nesoglasja pri podelitvi nagrade skladatelju Ubal-du Vrabcu. Njegovo mesto je sprejela pesnica in kulturna delavka Ljubka Šorli Bratuž iz Gorice. 8. novembra 1983 je odstopil dr. Anton Kacin zaradi let, na njegovo mesto je bil izvoljen Marij Maver, urednik Mladike in kulturni delavec. 30. aprila 1993 je umrla Ljubka Šorli Bratuž, namesto nje je bila izvoljena prof. Diomira Fabjan Bajc. Prvih deset let sta prof. Martin Jevnikar in dr. Anton Kacin hodila po Trstu in Opčinah in pri trgovcih prosila denarne prispevke za nagrado. Vsako leto sta nabrala 50.000 lir in to je bila nagrada. Od 1973 poklanja denar Zadružna kraška banka z Opčin in nagrado podeljuje njen predstavnik. Nagrado Vstajenje so do danes prejeli za leto: - 1963 Vinko Beličič za zbirko črtic Nova pesem; j -1964 Ruda Jurčec za knjigo spominov Luči in sence, I. del; -1965 France Dolinar za eseja o Slomšku in Grivcu v Meddobju 1963-65; -1966 Karel Mauser za roman Ljudje pod bičem, III. del; -1967 Vinko Brumen za knjigo esejev Iskanja; -1968 Alojz Rebula za roman Vsibi-linem vetru; -1969 Lev Detela za 7 knjig pesmi in proze; -1970 Boris Pahor za potopisni roman Skarabej v srcu; -1971 Vladimir Kos za pesmi Ljubezen in smrt. In še nekaj; - 1972 Milka Hartman za pesmi Lipov cvet; - 1973 Valentin Polanšek za črtice Velike sanje malega človeka; -1974 Ubald Vrabec za Ljudske nabožne in Maša št. 5; -1975 Andrej Kobal za spomineSve-tovni popotnik pripoveduje; -1976 Štefan Tonkli za zbirko Na križ-potju cest stojim in za življenjsko delo; -1977 Irena Žerjal za zbirko Pobegla zvezda; -1978 Zora Piščanc za roman Pastirica Urška; -1979 Franc Jeza za fantastične črtice Nevidna meja; -1980 Pavle Merku za Plemiška pisma; zadnjem delu, kratkem romanu Balerina, Balerina, ki je postal lanska knjižna uspešnica ter doživel tako slovensko kot italijansko odrsko u-prizoritev. Roman Balerina, Balerina preseneča z zrelostjo in etično držo, s katerima se mladi avtor vživlja v psiho prizadete deklice. S psihološko pronicljivostjo nam skozi prvoosebno pripoved opisuje doživljanje nemega dekleta sredi njenega vsakdanjika, ki je hkrati vsakdanjik tukajšnje kraške delavske družine, v kateri trpljenje osmisluje toplina medsebojnih odnosov in čut za humor. Slog romana je enovit, bistven z nekaj narečnega kolorita in pomeni v tukajšnji literaturi novost. Roman je izjemno berljiv in umetniško prepričljiv. ZA KOMISIJO LITERARNE NAGRADE VSTAJENJE - PROF. MARTIN JEVNIKAR -1981 Bruna Pertot za črtice Dokler marelice zorijo; -1982 Zora Tavčar za Veter v laseh; -1983 Ljubka Šorli za zbirko Veseli ringaraja in za življenjsko delo; -1984 Saša Martelanc za knjigo črtic Melodija; -1985 France Papež za zbirko Dva svetova; -1986 Tomaž Simčič za znanstveno knjigo Jakob Ukmar; -1987 Franc Sodja za Pisma mrtvemu bratu; -1988 Janko Messner zaživela Nemčija. Dnevnik 1938-1941; - 1989 Zorko Simčič za knjigo Trije muzikantje ali povratek Lepe Vide; -1990 Dušan Jelinčič za Zvezdnate noči, opis slovenske odprave "Ka-rakorum 86“; -1991 Vinko Ošlak za Saj ni bilo niko- li drugače; - 1992 Igor Škamperle za Sneg na zlati veji; -1993 Tone Brulc za Vardevanje angelčka; -1994 Rafko Dolhar za Od Trente do Zajzere; -1995 Jože Velikonja - Rado Lenček za Who's Who; -1996 Stanko Janežič za pesmi Večerno žarenje; -1997 Marko Sosič za roman Balerina, Balerina. SLOVENSKA STALNA GALERIJA V BENETKAH Leta 1992 je v osrčju Madrida začela delovati prva slovenska galerija izven meja matične domovine. Nastala je v sodelovanju Ministrstva za kulturo republike Slovenije in Obalnih galerij Piran, predvsem pa z velikimi prizadevanji nekaterih posameznikov. Med najbolj zaslužnimi je bila gotovo Lidija Šircelj, skupaj s španskima prijateljicama Conchi Garcio in Adriano Huarte, kije prevzela tudi vlogo kulturnega atašeja v španski prestolnici in bila sploh idejni vodja projekta. Galerija sejepoimenovala A+A (A mas A), v petletnem obdobju obstoja pa je predstavila najboljše slovenske likovnike. Načrte za galerijski prostorje izdelal Boris Podrecca. Čeprav je po petletnem obdobju uspešne španske zgodbe delovanje galerije prenehalo, so njeni akterji že takrat obljubljali, da bi se zbirka stalne slovenske galerije prenesla tudi v druga evropska mesta. Prva taka priložnost se zdaj ponuja v Benetkah, kjer bo v petek, 17. aprila, ob 12. uri otvoritev takšnega razstavnega prostora v Calle Malipiero (Sansamuele 3073). Na laguni že dolga stoletja domuje najstarejša likovna akademija na svetu, poleg nje pa še številni muzeji in fundacije ter več kot stoletje star in ugleden Bienale. Prav v to družbo pa se bo zdaj zapisala še zgodba o slovenski likovni umetnosti. ---------------KK OBVESTILA PRIČEVALCI VSTAJENJA ALOJZA REBULE V BROŠURI Izšla je brošura s predstavitvijo III. Mednarodne literarne nagradeSerro-vezgodbe za leto 1997 pisatelju Alojzu Rebuli za delo Pričevalci Vstajenja. Žirija je pisatelju Rebuli podelila prvo nagrado. Brošuro lahko dobite v Trstu v Tržaški knjigarni in pri Fortunatu, v Gorici pa v Katoliški knjigarni. PODELITEV NAGRADE VSTAJENJE MARKU SOSIČU Društvo slovenskih izobražencev in odbor za nagrado Vstajenje vabita v ponedeljek, 20. aprila, ob 20.30 na svečano podelitev nagrade Vstajenje tržaškemu pisatelju Marku Sosiču za roman Balerina, Balerina. O avtorju in delu bo govoril prof. Pavle Merku, odlomek iz romana bo prebrala igr.alka Lučka Počkaj. Prireditev bo v Peterlinovi dvorani v Donizettijevi ulici št. 3. Primerjava med eksodusom iz Istre in tistim iz Sudetov po drugi svetovni vojni (6) PETER MERKU Eksodus iz Istre je trajal od septembra 1943 do januarja 1956, torej skoraj 13 let, in je po podatkih begunske organizacije Opera Profughi zaobjel 190.905 pravno priznanih oseb. Tem je treba dodati 10.535 nepriznanih istrskih beguncev, katerim mnogi viri prištevajo iz previdnosti še 50.000 o-seb. Tako pridemo do maksimalnega števila 250.000. V svoji knjigi Fojbe, breme preteklosti (Foibe, il peso del passato) pride Raul Pupo do zaključka, da se je smrt v fojbah tako globoko zasidrala v spominu sodobnikov, da prihaja v trenutkih nacionalne in politične negotovosti do prave obsedenosti, tako "da je verjetno občutno vplivala tudi na množične odločitve, kot je bila tista, ki so jo Istrani sprejeli v povojnem obdobju, ko so se odločili za eksodus". V knjigi Storia di un esodo (Eksodus) se avtor sprašuje, ali ni rezultat j tako totalnega bega iz Istre mogoče olajšal hoteno krut prikaz pokolov, z namenom, da bi po oktobru 1943 o-krepil boj proti partizanom. Bobneče protislovansko sovraštvo, ki ga je propagiral tisk, je lahko le prispevalo v to smer, čeprav je težko reči, v kolikšni meri. Po že navedenem primeru eksodusa iz Pule bom dodal le še to, kar je objavil 27.6.1946II grido deiflstria: "...Za tistega, ki tega še ne ve, 'drugari-ca' pomeni tovarišica. Za nas, ki jo poznamo, pomeni približno tole: člove-{škemu rodu pripadajoča žival ženskega spola; zaradi posebnih življenjskih pogojev in protinaravnega ravnanja, seji je spremenil obraz, oblike telesa in duh... Kot reakcija na to sta v njej zrasli besnost in jeza in prevzela je divji značaj lisice, volka in prašiča." Kar zadeva Nemce v Sudetih, je ze- lo težko brati pričevanja izgnanih, saj beremo o dogajanjih nezaslišanega nasilja. Opisi, vsaj tisti, ki so mi bili z lahkoto dosegljivi, se ne zdijo pretirani, saj jih potrjujejo poročila, ki sojih sestavili opazovalci, ki jih je tja poslala angleška vlada. Omenil bom samo dva primera: najprej prisilne smrtne pohode, izmed katerih je morda najbolj značilen tisti od Brna do avstrijske meje, na katerem je bilo kar 32.000 ljudi. Trajal je več tednov. Poročila omenjajo več desetin mrtvih dnevno na vsaki opazovalni točki. Ustrelitve, posilstva, bolezni, lakota. Ko seje kolona bližala avstrijski meji, so jo oblasti za krajši čas zaprle, ker so hotele preprečiti širjenje epidemije griže in tifusa. Drugi primer je most v mestu Usti nad Labem. 30. julija 1945 je prišlo v skladišču streliva do eksplozije. Zato so dva dni lovili nemške prebivalce, ki so si bili morali natakniti manšeto s črko N (Nemec). Žrtve so metali v Labo ter streljali nanje. Mnoge so, preden so jih vrgli z mosta, utopili v kontejnerju. Govor je o približno 1.000 ljudeh na dan. Vendar v izjavah izgnancev ne manjka omemb in primerjav z nasiljem, ki so ga Nemci zagrešili med vojno, predvsem nad Judi. V malo več kot poldrugem letu je bilo od treh milijonov in tristo tisoč Nemcev iz Sudetov izgnanih skoraj dva milijona in devetsto tisoč. Na Češkoslovaškem jih je ostalo približno 200.000. Kolikšno je število žrtev v naših dveh primerih? Organizacije sudetskih izgnancev trdijo, da je bilo nemških žrtev češkega nasilja približno 225.000. Toda tako nemški kot češki zgodovinarji omejujejo to število na 20 do 40.000. Nekateri člani če-ško-nemške komisije zgodovinarjev pripisujejo to veliko razliko različnim zornim kotom: medtem ko Nemci u-poštevajo vse žrtve, tudi Jude in Rome, jih Čehi izključujejo, ker so umrli še pred koncem vojne. Iz knjige//martirologio dellegenti adriatiche (Mučeništvo jadranskih narodov) povzemamo samo za Istro okoli 2.000 žrtev jugoslovanskega nasilja: kaj večje o tem trenutno nemogoče povedati zaradi oviranja raziskav. Vsekakor iz tega izhaja: DEVETA RAZLIKA: Številčna razlika med nemškimi žrtvami v Sudetih ter italijanskimi žrtvami v Istri je zelo velika, v škodo Nemcev. Obema skupno pa je količinsko neskladje, ki izvira iz različnih zornih kotov. ---------------DALJE I 1 - n i p NOVI GLAS / ST. 1 5 1 998 ■■ L m Outsider{ob 18. in 22. uri). Vsi filmi bodo v slovenskem izvirniku s podnapisi v angleščini. Trenutno se pogajamo, da bi eden ali dva filma imela podnapise v italijanščini. Gre za filme, ki so bili proizvedeni v letih 1996-98 in so vsi zanimivi, z družbeno in kulturno problematiko. Slovenska kinematografija je na nedavnem festivalu Alpe Adria Ci-nema doživela lep uspeh. Ali Vi pričakujete podoben uspeh? Pričakujem podoben uspeh, vendar ne zato, ker je slovenska kinematografija žela uspeh na festivalu Alpe Adria, ampak zato, ker doslej ni bilo rednega srečanja s slovensko kinematografijo v Trstu. Tako mislimo zapolniti vrzel, ki obstaja; ravno zato pričakujem dober uspeh. V brošurici, ki ste jo pripravili ob tej priložnosti, piše, da upate, da bo ta prvi pregled slovenskega filma postal tradicija. Upate, da bo prišlo do česa podobnega, kot je Film Video Monitor v Gorici? Treba je razlikovati: Film Video Monitor zaobjema tudi videoprodukcijo, kratko-metražne filme, televizijo in druge pobude. Poleg tega prejema finančno podporo javnih ustanov. Naša pobuda je izključno zasebne narave, ne prejema nobene finančne podpore razen nekaterih majhnih sponzorjev, navedenih v brošurici (Tržaška knjigarna, avtošola Mambri-ni, trgovina Papi šport, revija Lidea, klub Anthares in Ulis-se navigator, op.p.), in seveda Zadružne kraške banke, ki nam je pomagala v nekoliko večji meri. Vendar ne prejemamo podpor od javnih ustanov. To je edina razlika. Poleg tega se mi ukvarjamo izključno s filmi, in to z dolgometražnimi filmi. Vendar upamo, da bo ta pregled novega slovenskega filma, kot Film Video Monitor v Gorici, postal nekaj rednega. 'NASA BESEDA" OB VELIKI NOCI Na Opčinah imajo navado, da enkrat na leto v velikonočnem času izdajo glasilo Naša beseda, v katerem je povzeto najpomembnejše dogajanje v vaški in župnijski skupnosti v letu. Tokratna številka je že šestnajsta. Uvodno misel je napisal župnik Zvone Štrubelj z naslovom Pod vodstvom Svetega Duha proti letu 2000. G. Štrubelj med drugim piše, da je "Sveti Duh duša Cerkve; o-življa jo in ji v vsakem času odpira nova pota v življenje.1' Sveti Duh daje torej smisel celotnemu življenju in delovanju Cerkve in kristjanov. Iz te ugotovitve sledi druga, in sicer ta, da se dandanes piscu zdi, "da so naše krščanske skupnosti prevečkrat samo organizacijske enote Cerkve, ki se izgubljajo v skrbi za dobro funkcioniranje verskih uslug... Samo tako si lahko razlagamo duhovno sušo in stalno upadanje sodelovanja pri verskem življenju župnijskih skupnosti." V nadaljevanju je objavljen spored velikonočnih praznovanj v openski župniji, zatem najdemo prispevek Berte Vremec o petdesetletnici romanja fatimske Matere Božje na Tržaškem (k temu je dodano pismo bivšega openskega župnijskega upravitelja dr. Ernesta Belleta). Ivan Artač piše o 200-letnici ustanovitve župnijske šole na Opčinah, Stanka Sosič Čuk o šolanju na Opčinah v letih 1798-1998, Ivan Žerjal o poteku praznovanj ob 375-letnici openske župnije, Drago Štoka pa o ime- NASA BESEDA slovenskim vernikom r župniji sv. /iTMfj« no O/icinok VELIKA \ -Z. , m/ml Drugi dan je velika množica, ki je prišla na praznik, slišala, da Jezus prihaja v Jeruzalem. Vzeli so palmove veje, mu šli naproti in vzklikali: "Hozana! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!" (Jn 12,12-13) Na oljčno nedeljo se je nad desettisočglava množica s palmovimi vejami v rokah spuščala proti Jeruzalemu. Nato me je angel odnesel v duhu na veliko in visoko goro ter mi pokazal sveto mesto Jeruzalem, ki je prihajalo z neba od Boga, sijoče v božjem veličastvu-. (Raz 21,10-11) Jeruzalem - pogled z Oljske gore "Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi." (Lk 1,38) Nazaret - votlina angelovega oznanjenja v Marijini baziliki Šest dni potem vzame Jezus s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih povede na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz se je zableščal kakor sonce in njegova obleka je postala bela kakor luč. (Mt 17,1-2) Gora Tabor - na kraj Jezusovega spremenenja smo jo mahnili kar peš. "Gospod, nauči nas moliti!" (Lk 11,1) Paternoster - naša skupina pred ploščo s slovenskim očenašem v kapeli karmeličanskega samostana, na mestu, kjer je Jezus učil učence moliti. 16 ČETRTEK 16. APRILA 1 998 13'a veliki četrtek, v poznih večernih urah, se je skupina slovenskih vernikov vrnila s sedemdnevnega romanja po Sveti deželi, ki gaje naš tednik pripravil skupno s potovalno agencijo IOT. Vse, kar smo doživljali v tem izrednem predvelikonočnem času, bo vsak izmed nas gotovo še veliko časa poglabljal v svojih spominih. Sveta dežela, ki se pogledu odpre v svoji slikovitosti in raznolikosti, nam razkrije svet, kjer se globoka dvatisočletna pot krščanstva neprenehoma prepleta z judovskim in muslimanskim svetom. "Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudi. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, kije Kristus Gospod." (Lk 2,10-11) Betlehem - v votlini na betlehemskih poljanah, kjer je angel oznanil pastirjem veselo novico, smo se zbrali pri bogoslužni daritvi. Jezus mu reče: "Vstani, vzemi svoja nosila in hodi!" (Jn 5,8) Betesda - kopel ozdravljenja, kjer je Jezus na sobotni dan ozdravil mrtvoudnega. Ko smo prispeli na letališče Ben Gurion v Tel Aviv, seje naša pot začela najprej proti Jeruzalemu, ki nas je v poznem popoldanskem soncu sprejel v svojih belo-zlatih odtenkih. Z Oljske gore se pogled odpre na staro obzidano mesto in tu mala cerkev Dominus Flevit opomni romarja na kraj, kjer se je Jezus jokal ob pogledu na Jeruzalem, zapečaten s kruto usodo, "ker ni prepoznal časa, ko je bil obiskan". Prek celega griča Oljske gore nas spremljajo spomini na evangeljsko dogajanje: z vrha gore, kjer se dviga kapela Vnebovzetja, se pot vije proti dolini reke Cedron, ob poti je tu karmeličanski samostan s kapelo Očenaša, krajem, kjer je Jezus učil učence Gospodovo molitev. Ob vznožju doline nas starodavne oljke v vrtu Getsemani z baziliko Narodov povedejo v trenutke Kristusovega trpljenja v predsmrtnem boju. Poti, ki z Oljske gore pelje v Jeruzalem, se bomo še posebno spomnili ob enkratnem doživetju, ko smo se na oljčno nedeljo v večtisočmnožični procesiji, ob glasnem petju in plapolanju palmovih vej počasi pomikali proti mestnemu središču. Na nasprotnem griču, gori Sion, se romarju vtisne dvorana Zadnje večerje, kraj, kjer se verniki vseh krščanskih skupnosti zbirajo v tihi molitvi. Poleg spomina na zadnjo večerjo je to tudi kraj prihoda Sv. Duha. Bogoslužje v tej dvorani ni dovoljeno; k mašni daritvi smo se zbrali v bližnji cerkvi Zadnje večerje. Skupno z italijansko skupino, kateri smo se na tem romanju pridružili, seje pri tem kakor tudi pri drugih bogoslužjih, ki smo jih imeli v Sveti de-! želi, zaslišalo prelepo slovensko petje, kije naše sopotnike ganilo. Središče verskega dogajanja pa je prav znotraj mestnega obzidja. Težišče celotnega krščanskega sveta je cerkev Božjega groba, ki prekriva goro Golgoto ali Kalvarijo in v skalo izklesan grob, kamor so Kristusa položili. Na mestu križanja je postavljen oltar in okrogla srebrna plošča pod oltarjem z odprtino v sredini dopušča vernikom, da se dotaknejo skale, nad katero je Jezus na križu iz-i dihnil. Na kraj Božjega groba, kjer je sedaj majhna kapela, vodijo | ozka nizka vrata. Kljub temu da so razne dozidave temu kraju i odvzele prvotno podobo, ohranja ta cerkev svoje pretresljivo sporočilo. Z našo skupino smo zadnji dan bivanja v Jeruzalemu 1 ob 5.30 zjutraj prisostvovali mašni daritvi v kapeli Božjega groba. I To nam je ta kraj v zgodnjih urah, v tišini in zbranosti redkih častilcev še bolj približalo v njegovi veličini. Iz Jeruzalema nas je pot vodila preko Judejske puščave, kijev tem letnem času posejana z neverjetnim cvetjem in rastjem, pre-; ko Jerihe in Mrtvega morja na sever v Galilejo. Nazaret, gora Tabor, Genezareško jezero z goro Blagrov pa Kafarnaum s Petrovo 1 hišo so bile glavne postaje v tej deželi, ki se nam je odprla v izredno bujnem zelenju in toplem poletnem soncu. Svojo zadnjo j postojanko smo opravili na gori Karmel. Tu nasje pogled na Sre-] dozemsko morje že zvabil v skorajšnjo vrnitev. Se zadnji pozdrav je veljal tej Obljubljeni deželi s telavivskega letališča, nakar je tudi naše letalo vzletelo proti domu. ROMANJE V SVETO DEŽELO ■on "Kaj iščete živega med mrtvimi* Ni ga tukaj, temveč je vstal." (Lk 24,5-6) Cerkev Božjega groba - središče krščanskega sveta - si danes lasti 5 krščanskih skupnosti: latinska (katoliška), grška, armenska, koptska in sirska. Na sliki: vhod v kapelico, kamor je po izročilu Kristus bil položen v grob. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je bil naposled lačen. Pristopil je skušnjavec in mu rekel: "Če si Božji Sin, reci, naj bodo ti kamni kruh". On pa je odgovoril: "Pisano je. »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust«." (Mt 4,23) Gora Štiridesetih dni severozahodno od Jerihe z grškim samostanom Karantal IBS. kAhfl si \ JK)8W*ČM10 !mh1| Im (Jo In*1, pridi kiuun l\