YU ISSN 0021-6933
JEZIK   IN
SLOVSTVO
letnik XXIV - leto 1978/79 - št. 5-1
Jezik in slovstvo
Letnik XXIV. številka 5-6 Ljubljana, februar - marec 1978/79
Časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk)
Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik Jože Koruza, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Berta Golob (metodika), Breda Pogorelec (jezikoslovje), Jože I<()rii7a (slovstvena zgodovina) in Aleksander Skaza (primerjalna slavistika) Tehnični urednik Ivo Graul
Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednik), Anka Dušej, Marjan Javornik, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vurnik in uredniki Tiska Aero, kemična, gratična in papirna industrija Celje Opremila inž. arh. Dora Vodopivec
Naiočila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265
Letna naročnina 80.— din, polletna 40.— din, posamezna številka 10.— din
Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 40.— din
Za tujino celoletna naročnina 150.— din
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Revijo gmotno podpira Kulturna skupnost SRS, razliko med polno in znižano cenn
dijake in študente pa krije Republiška izobraževalna skupnost SRS
Vsebina pete in šeste številke
Razprave in članki
129   Leszeit Moszyjísící Ali je ime Slovani res nomen originis?
137   Aleksander Skaza Spelje  tradicije in novatorstva v romanu  Peterburg
Andreja Belega 140   Meta Grosman Pouk literarne interpretacije
149   Jože Koruza Začetki slovenske posvetne dramatike in gledališča 155   Olga Gnamuš Prispevek tvorbno-pretvorbne slovnice k didaktiki in psihologiji jezika
Slovenščina v javni rabi
162   Breda Pogorelec Slovenski jezik v ekonomski propagandi
Literarnozgodovinski problemi, gradivo, komentarji
165   Jože Mahnič Iz pesnikove zapuščine in delavnice
I12 Martin Jevnitiar Prispevek Martina Benčine za Cronijevo knjigo o Zupančiču IV 175   István Fried Neznana pesem Jožefa Košiča iz 1837
Ocene in poročila
178   Majda Merše Razprave o jeziku Dalmatinove Biblije 181   Matjaž Kmecl Leksikon literarnih pojmov 184   Gregor Kocijan Dve izdaji Pisanic
187   SiJvo Falur O poskusnih snopičih učbenika za pouk književnosti v usmerjenem izobraževanju
189   Albinca Lipovec Slovenski jezik in literatura v slovaških učbenikih 191   Boža Krakar-Vogel Iz zbirke Otrok in knjiga
Zapiski
5-6/3 Aleksandra Derganc II. mednarodni simpozij   »Kontrastivno preučevanje in opis ruščine in drugih jezikov«
Leszek Moszyäskl
Univerza v Gdansku '
ALI JE IME SLOVANI RES NOMEN ORIGINIS?
Čeprav je bilo o imenu Slovanov napisanih že veliko del, je ostalo do danes nejasno. Ni se posrečilo zvezati konkretni koren s konkretno pripono. Večkrat ponovljene trditve, da gre za nomen oiiginis, ki je bilo tvorjeno s pripono •-enmi> // Janinih, so si pridobile zagovornike, toda besedotvorna podstava — ime »reke ali jezera SJova, Slovje«^ ostaja še naprej samo hipoteza.
V svojem referatu bi hotel ponovno pretehtati vso stvar in predložiti poskus še ene razlage, ki se deloma navezuje na hipoteze prejšnjih. Teh ni bilo malo, saj je že od XIII. stol. naprej ime Slovanov zbujalo zanipianje. Prvi pregled rešitev je dal Lubor Niederle v svojem velikem delu Slovanske staiožitnosti leta 1906^. Po tridesetih letih se je pojavil Pogled na zgodovino etimologije imena »Slovani« E. Sluszkiewicza'. Pregled poskusov razlage imena Slovene je objavil tudi Jan Otr^bski*. Z nekdanjimi hipotezami se povezujejo tudi drugi raziskovalci^. Razumljivo je, da tudi jaz ne morem mimo prejšnjih hipotez, vendar se moram zaradi odmerjenega prostora omejiti samo na najpomembnejše.
Med prispevki, ki poskušajo razložiti ime Slovani, so takšni, ki pripisujejo večjo težo pomenu korena, in drugi, ki postavljajo na čelo pripono. Med najstarejše razlage spadajo tiste, ki so povezovale ime Slovanov s korenom izrazov s7ovo ali slava. Vendar nista to edini etimologiji. Skrivnostno 'slov- so povezovali tudi z izrazom sluga, pa tudi z gotskim slavan 'molčati', z lit. salava 'otok' s prasl. 'sloba II svoba 'svoboda'; včasih tudi z dragim delom imen na -siavt, s pridevnikom slovh 'počasen', s samostalnikom siovt 'grič', z zaimkom 'slob- II 'selb, 'slov- II 'selv-, in še z nekaj dragimi.
V priponi '-en- so videli nekateri deležniško obrazilo, dragi pridevniško, tretji spet prvino, ki naj bi tvorila pridevniške samostalnike, četrti pa morfem, ki je razširjal zaimkovo deblo. Od Dobrovskega dalje so izenačevali to pripono z obrazilom -enin'B, ki tvori od toponimov tkim. nomina originis. Takšna razlaga je prisilila raziskovalce, da so iskaili toponim, ki bi bil podstava te izpeljave. Dobrovsky ga je našel v imenu *Siovy, ki je genetično povezano s samostalnikom slovo; Safarik je povezoval "Siovy z lit. salava, mlajši raziskovalci pa
* Gl. npr, F. Stawskl, Zarya slowotwörstwa piaslowiafiskiego, v: Slownik prastowiahski,  1. zv. A—B,
Vrociav—Varšava—Krakov—Gdansk 1974, str. 119.
2 L. Niederle, Slovanski starožitnosti, II/l. Püvod a pocätky Slovanu jižnich, Praga 1906, str. 47&—484. ' E. Sluszkiewicz, Ezu( oJca na dzteje etymologii nazwy »Slowianie', Przeglqd Klasyczny 9—10, Lvov 1936, Str. 731—798.
* J, OtrQbski, Slowianie. Rozwi^zaiüe odwiccznej zagadki ich nazw, Poznanj 1947, str. 35—53.
' Novejšo literaturo o tem vpiašanju je mogoče m. dr. najti v geslu Slaven v: P. Skok, ERHSJ 111. Zagreb 1973, str. 281—283; v geslu Slowianie, ki ga je prispeval F. Slawski v: Slownik Starotylnoici Siowiafiskich, 5, Vrociav—Varšava—Krakov—Gdansk 1975, str. 274.
129
rekonstruirajo toponim od korena k'leu II k'loy, v pomenu 'teči' ali 'čistiti'. Toda nekaj drugega je rekonstruirati toesedotvorno podstavo in nekaj drugega najti objekt, ki ga označuje rskonstruirani tapomim. Takšnega objekta doslej niso našli, ni se ohranil v izročilu Slovanov.
Nomina oiiginis na -j-enirn^ so pomenila živo in produktivno skupino izrazov. Nerazložljiv bi bil prenos "tafcšnega imena iz kraja v kraj, ko bi se popolnoma odtrgalo od ozem.lja in se preobrazilo iz plemenskega v etnično ime. Ni mogoče soglašati s trditvijo, da bi bili prvotni prebivalci ob (reki, jezeru) 'Siovy — Slovani z migracijami in pridobivanjem novih ozemelj obdržali vsakokrat svoje ime, tvorjeno po kraju, kot nadrejeno ob na novo tvorjenih (prav tako po kraju) plemenskih imenih; da bi namreč npr. po prilhodu ob Viislo govorili o sebi: »Mi smo Visljani 'ipleme ob Visli', toda istočasno smo Slovani 'pleme ob SIovy'« itd.
Analiza slovanskih imenskih tipov narekuje ločitev sistema plemenskih imen od sistema etničnih imen. Plemenska imena zadevajo samo lastni etnos, in mnoga izmed njih limajo do danes pregledno besedotvorno zgradbo. Nedvomno zavzemajo prvo mesto nomina originis. Takšna imena kot npr. Drevjani — Derev-Ijani, Lqdjani, Poljani, Ločani (polj. Drzewianie — Derewlanie, Lqdzianie, Po-lanie, Luczanie) se povezujejo z zemljepisnimi apelativi 'dervo, * Iqdo, polje, Igka in so pomenili prebivalce gozdov, polj ali lok; imena tipa Visljani, Cre-spenjani, Sležani, Moravljani pa so bila povezana s konkretnim, neponovljivim objektom Visla, Pjana, Sl^ža, Morava. Plemenska unena iz toponimov, ki bi bila tvorjena 2 drugimi priponami, so redkejša. Za primer bi lahko navedli pripono '-itjo- v imenu Dregoviči, od zemljepisnega apelativa *dregT^v- 'močvirje', ali na *-hci v imenu Struminci od rečnega imena Struma idr. Nekatera imena, ki so bila v praslovanščini gotovo še pregledna, so danes težko razložljiva, npr. Dolenjci, Daleminjci, Stodorani.
Imena iz toponimov se delijo, kakor smo videli, v dve skupini: iz apelativov in iz imen. Prva so lahko nastopala neodvisno na različnih območjih slovanščine (npr. Drevjani ob Labi in Derevljani ob reki Pripet, Poljani ob reki Varti in ob Dnepru), druga so bila neprenosna. Zato povzroča etimologom toliko .težav ime Obodriti, ki niso več ob reki Odri, s katero se morda upravičeno ali neupravičeno povezuje.
Veliko redkeje kot od toponimov so plemenska imena nastajala iz osebnih imen. Med takšna štejemo npr. ime Radimiči, ki je nastalo iz eponima 'Radim'i>. Imena tega tipa, nepovezana z ozemljem, so se lahko prenašala iz kraja v kraj. Pri tem velja omeniti teorijo o selitvah Radimičev.
Bila so tudi plemenska imena, že v praslovanskem obdobju nemotivirana, ki se danes skoraj ne dajo razložiti, npr. Srbi, Hrvati, Dudlebi. Ta z ozemljem nepovezana imena so se s selitvami plemen prenašala iz kraja v kraj; tako imamo npr. Srbe na Balkanu in v Lužici; Hrvate na Češkem, v Rusiji, na Balkanu; Du-(d)lebe v Ukrajini, na Češkem, v Panoniji. Vse to so splošno znane stvari.
Vsa plemenska imena so rabila za razločevanje posameznih plemen v okviru enega etnosa, torej družbenih skupnosti z veliko skupnimi prvinami, med karte-rimi je bil na prvem mestu jezik.
130
Drugi imenski sistem je rabil za razločevanje lastnega etnosa od sosedov, ki so imeli drugačne običaje, in še posebno, drugačen jezik. Ta sistem ima značaj vzdevkov; v primerih, ko je bilo prevzeto tuje ime, je le-to dobivalo v teku časa značaj vzdevka. Za primer prvih lahko navedemo tri Slovanom sosednje etnične skupnosti: germansko, turko-tatarsko in finsko. Germanske sosede so zaradi nerazumljivosti njihovega jezika Slovani imenovali Nemce, svetlolase turko-tatarske sosede so imenovali Plavce (Polovci), ugrofinskim na severovzhodu pa so rekli kar naravnost »tujci« — Cudt.
Ko so Slovani prihajali v stik s tujci, so prevzemali njiihovo ime in mu po določenem času dali svoj občni vzdevčni pomen. Tako so npr. germanski pridevnik 'Teudisk, stvn. diutisk 'ljudski', ki se je razvil v novonemški deutsch, Slovani prevzeli kot 'tjudj- -> tuj, polj. cudzY, rus. čužoj, sh. tudi. Ta izraz je popolnoma izgubil zvezo z etnosom in je znan samo v pomenu 'tuj'. Tudi stik z Avari je pripeljal do apelativizacije njihovega imena: Obrh, ObTini> sta se pri zahodnih Slovanih razvila v pomen 'velikan, silak'. Tako se na isplošno razlaga izvor polj. besede oibr2ym. Podoben prehod lastnega imena v občno ime najdemo tudi pri drugih etnikih. Stcksl. ispoliiTh 'velikan' izhaja od imena skitskih Spalov, ukr. vardh 'velikan' od imena germanskih Varjagov, maked. elim 'velikan' od imena Helenov. Ime Helenov začenja že v stcksl. (kar je prešlo tudi v staroruščino) označevati pogana.
Slovanska etnična imena imajo analogijo v drugih jezikih. Tako so npr. Grki imenovali ne-Grke "bi barbaroi zaradi njihovega Grkom nerazumljivega jezika, Germani so keltsko plemensko ime Voicae v germanizirani obliki valli prevzeli v pomenu 'tuj' in jo prenesli celo na romanske prebivalce (od tod slovansko ime za Romane, prim. sloven. Vlah, Lah), in s slovanskimi ujetniki je prešlo njihovo ime v romanizirani obliki sclavus v pomen 'suženj' itd.
Videli smo, da se sistem etničnih imen izrazito loči od sistema plemenskih imen, zato upravičeno domnevamo, da so itudi za označevanje lastnega etnosa v nasprotju do tujih Slovani uporabljali lime iz etničnega sistema in ne iz plemenskega poimenovanja.
Za obravnavano vprašanje imajo bistven pomen zgodovinski zapisi. Znano je, da se ime Slovan (npr. v grški obliki Sdlabenoi ali Sklabenoi) pojavi v zgodovinskih virih razmeroma pozno, šele v VI. stoletju. Malo verjetno je, da bi bilo šele takrat nastalo toponimiono plemensko ime; ne bi bilo imelo namreč več možnosti, da bi postalo etnilčno ime za vse Slovane, in, vsaj v spominu bi bil moral ostati toponim — besedotvorna podstava. Toda tega niso zabeležili zgodovinski viri, niti ljudsko izročilo, zapisano npr. v Nestorjev! kroniki. Moramo torej domnevati, da je to ime o^bstajalo že prej. Toda v tem primeru se nam vsiljuje osnovno vprašanje: zakaj ni nihče od teh, ki so bili prej v stiku s Slovani, zapisal tega imena? Temeljna razlika med viri iz VI. stoletja in starejšimi je v tem, da zadnji navajajo posamezna plemenska imena, ki so danes težko razložljiva (npr. problem Nevrov pri Herodotu, veliko imen pri Ptolomeju), ali pa so, kot je trdil H. Lowmian9ki*, »starodavni viri obravnavali Slovane kot enovito celoto in niso razločevali njihovih delov ter so jih označevali s svojim,
' H. Lowmiafiski, Poczgiki Polski. Z dziej6w Slov.rian w I tyszqc!eciu n. e., zv. 2, Varšava 1964, str. 44.
131
ne s slovanskim imenom. Tako imenuje npr. Ptolomej Slovane Venede. Domnevajo, da je to ime, čeprav še ni v celoti razloženo, keltskega izvora in da so ga sekundarno razširili na Slovane njihovi sosedje. Zelo verjetno je, da se najstarejši pisci niso srečali z imenom Slovan. To pa bi pomenilo, da slovanska plemena, s katerimi so prišli v stik, sama sebe niso imenovala Slovani. Uporabljali so samo svoje plemensko ime, o sorodnih plemenih pa tudi niso poročali.
Šele v VI. stoletju, ko so Slovani prišli na Balkan in so se tu vključili v zgodovinske dogodke, kot so npr. vojne z Goti, so postali zgodovinski poročevalci (letopisci) nanje pozorni in so začeli zbirati informacije o Slovanih. Zdaj ne pišejo več samo o enem plemenu, s katerim iso se srečali, ampak o zvezah in razdelitvi Slovanov; in zanimivo je, da z imenom Slovan zajamejo samo njihov del. Tako deli npr. Jordanis (ki povzema Cassiodora) Slovane (imenuje jih Venete) na plemena SA:7avfnov (beseda ni nič drugega kot grecizirano ime Sloveni-, to je neovrgljivo dokazal E. Sluszkiewicz^), Antov in Venetov. H. Lowmianski^ misli, da se v tem odsvita gotska terminologija. Stvar razlaga takole: Od najstarejših časov so severozahodni sosedje Slovane označevali z imenom Venetov, ki je bilo preneseno od keltskih plemen. To ime so sprejeli Goti, ki so se selili s Severa, in ga razširili na vsa slovanska plemena, ki so jih srečali v času svojih selitev proti Črnemu morju. Ime Veneti je postala splošna oznaka za slovanski etnos in je prodrlo tudi v zapise latinskih in grških avtorjev. Ko pa so začeli na občmomorska ozemlja prihajati ob Dnepru navzdol drugi Slovani, ki so jih sosedje imenovali Ante, so novo ime prevzeli tudi Goti. To je pripeljalo do razcepitve pomena imena Venetov: razen ohranjenega širšega pomena 'Slovani sploh' se je razvil še drugi 'severozahodni Slovani ob Odri in Visli', ki je bil v opoziciji do pomena Antov 'občrnomorskih Slovanov'. Te spremembe so prav tako vidne v grških sporočilih. Sicer pa so v VI. stoletju nastale bistvene spremembe. N.a balkanski polotok začnejo prihajati Veneti-Slovani, ki izvirajo iz obodrskih Venetov in iz občrnomorskih Antov, in so skupaj ustvarili nekakšno tretjo skupnost Venetov-Slovanov. »To skupnost so Goti imenovali z njenim imenom — Slovani —« piše Lowmianski, in dalje: »Od VII. stoletja začne ime Antov, ki je bilo umetno in tuje samim Slovanom, izginjati iz virov; ime Venetov, ki je bilo prav tako umetno in tuje Slovanom, je ostalo v rabi pri nemškem prebivalstvu, ki je tudi pozneje imenovalo svoje slovanske sosede Vendi ali Vindi. Nasprotno pa je ime S.[klaveni], domače, slovansko, prešlo k vsem sosedom in se razširilo na slovansko celoto, ustrezno njihovi lastni terminologiji.«'
Ta zadnji sklep towmiariskega ni prepričljiv. Malo je verjetno, da bi bilo ime Slovanov izključna domena tistih Venetov in Antov, ki so prišli v VI. stoletju na Balkan (če uporabimo terminologijo Jordanisa), in da bi se šele od tu razširilo na vse druge Slovane. V dobi, ko so nastali Jordanisovi spisi, se je osrednje-slovanska skupnost šele kristalizirala. Njena posebna plemenska imena niso bila znana niti Gotom, niti bizantinskim in latinskim piscem, vedeli so samo to, da so na novo priseljena plemena Veneti-Slovani. Ne vemo, kdo so bili informatorji Jordanisa in njegovih predhodnikov, lahko pa domnevamo, da so bili to Anti (Jordanis se je mudil v okolici Soluna kot duhovnik), ki so o novonasta-
' E. Sluszkiewicz, n. d., str. 735.
« H. towzmiartski, Sklaweni, geslo v: Slovmik Stawiytnoéci Siowianskich, 5, str. 227—228. « H. Lowmianski, SSS 5, str. 227.
132
jajoči slovanski skupnosti malo vedeli, in so jo pač imenovali s splošnim apela-tivom sloveni tj. jezikovni pobratimi. Ta apelativ (v pogrčeni obliki Sklabenoi in Sdlabenoi, oz. v polatinjeni Sclaveni), razumljivo, ni mogel takoj dobiti pomena 'celote Slovanov'; ni še jizrinil tujega termina Veneti, postal pa je samo v grških in latinskih spisih ime njihove tretje skiipnosti. Takšna oznaka osrednjih (južnih) Slovanov se ponavlja pri grških piscih, kot so Prokopij iz Ceza-reje, Agatias, Menander idr.'". Ta termin so sprejeli tudi takratni zgodovinarji, toda vedeti moramo, da ima termin samo čisto »neobvezen« značaj. Prvič, nobeno slovansko pleme se namreč ni moglo označevati z izrazito pogrčenim imenom, in drugič, to ni bilo resnično plemensko ime osrednjih Slovanov. Tudi ni mogoče videti navadno nadaljevanje tega imena v imenih Slovencev iin Slovakov. Jasno je, da Slovenci in Slovaki niso vsilili svojega imena vsem drugim Slovanom.
Preden se vrnemo k tem vprašanjem, si oglejmo pripono v imenu SJovan. Od časov Dobrovskega veliko raziskovalcev.izenačuje to pripono s pripono -j-enimi, ki tvori nomina originis tipa stcksl. grazdaniWh, Riml'anim^. To mnenje zastopa tudi naš znani etimolog F. Siawski". Toda pripona -enin'B, ki tvori imena prebivalcev, nastopa najpogosteje z začetnim j-. Premoč tvorb na -janin'h kažejo jezikoslovne razprave, ki se ukvarjajo s to pripono*^. Med izrazi slovanskega izvora (se pravi, če izključimo tvorbe iz tujih podstav tipa Izdrailitenin'^, ki so osnova za nastanek ruskega obrazila -itjanin, npr. moskvitjanin, pa tudi tipa Persenin'h, Etiopénin'h), je večina (če opustimo dvoznačne tvorbe tipa 'beržanim>, dvofa-nint event, dvorenim^, zah.-slov. Drzewianin) znana samo v obliki na -janin'h, kot npr. srbohrv. ostrvljanin, državljanin, stcksl. Riml'anin'h, polj. mieszczanin. Prave dvojnice so redkost. Slawski^' rekonstruira 'gordénin'h J/ 'gord'anin'h, toda normalno srečamo kontinuante, kot so stcksl. graždanirii^, rus. gorožanin, stpolj. grozdanin, srbohrv. gradanin. V imenu Slovan pa doslej niso našli najmanjših sledov epenteze.
Poučna je primerjava zapisov plemenskih imen v enem izmed večjih spomenikov. Tak spomenik z bogatim besedotvornim gradivom je staroruska Povest' vremennych let. Analiziral sem gradivo Kronike do leta 1000 po rokopisu La-vrentija'*.
Tvorba Sloveni tako za oznako severnoruskih plemen kot za Slovane sploh (v celoti) je zapisana 39'-krat (brez pridevniških tvorb, ;ki so zapisane 26-krat), polno ime plemena Derevl'an 37-krat, se pravi skoraj enako število zapisov. V imenu Slovanov je pripona skupaj s predstoječim soglasnikom zapisana 31-krat kot BiH in 8-krat kot BEHi5_ v imenu Derevl'anov pa je nasprotno 35 zapisov z BAAH, en zapis z BAH jn en zapis z BAEH. Okrajšane tvorbe nastopajo
Gl. npr. M. Plezia, Greckie i laciask'ie žrodla do najstazszych dziejów Slowian, I. del (do 8. stol.) Poznaj.j—Krakov 1952. " Gi. op. 1 in 5.
"Npr. B. Markov; Imenskite nastavki -in i -janin. Makedonski jazik,. VII/1, Skopje 1955, str: 8—24; M. Brodowska-HoDowska, Nazwy mieszJxahców w jqzyku staTO'Ceikiewno-siowiaftskim, Onomastica VI, Vrociav—Krakov 1960, str. 249—260.
Siownik piaslov/iaf\ski I, str. 119. " Po izdaji Poinoe sobranie msskih letopisej, tora peivyj, Moskva 1952.
'5 Podatkov o straneh ipd. v prevodu ne navajamo; o tem gl. v poljski različici razprave, ki izide v knjigi poljskih referatov za VIII. mednarodni slavistični kongres v Zagrebu (1978). Op. prev.
133
4-krat: v orod. mn. APEBAAMH (enako tudi nOAAMH 's Poljani', toda C"b CAOBiHBI) in v mest. mn. AEPEBiiXt, ki je tvorjen tako kot oblika iz Zitja Metodovega BTj BHCAtXTj v plemenskem pomenu (enako je CiBEPtX, toda HA nOAAHiX z variantami HOAEXt in vedno polnimi HA CAOBiHtX.
Druge tvorbe tega tipa so: HOAAHE (18 zapisov z AAH), HOMOFAHE, BEAM-HAHE, CiBEPAHE (dvakrat) PHMAAHE, KOPCYHAHE (4-krat), MASOBIHAHE, nOAOHAHE {2-krat), BY5KAHE rOPO^HE — skupaj 29 zapisov po palatal-nem sogl. z AH dn 7 po šumniku z AH. Izjemen je en zapis CtBEPEHLI in en vidno napačni KOPCAHHHY namesto KOPCYHAHHHY, kakor je zapisano na drugem mestu. Okrajšane tvorbe tu niso vštete.
Opazna je tudi razlika v sklanjatvi. Imen. mn. Slovani je zapisan 19-krat, Derevljani 25-krat, od drugih izrazov tega tipa 26-krat. Druge tvorbe razen Slovanov imajo vedno končnico -e (enkrat je napačen zapis APEBAHA), v imenu Slovanov pa prevladuje -i (12-krat) ob redkejšem -e (7-krat). V tož. mn. v gornjih tvorbah prevladuje -y (12-krat) ob redkejšem -e (2-krat), v imenu Slovanov pa imamo 6-krat -i in enkrat -e.
Pridevnik od imena Slovan ima zmeraj obliko sloven^ski^ (18-krat) ali slo-veni>ski> (8-krat; osamljen zapis CAOBECKt je nedvomno pisarjeva pomota, kakor pravilno domnevajo izdajatelji), od imena Derevljanov je pridevnik vedno derevhsk^b (7 zapisov).
Kakor smo videli, je bila v zavesti staro ruskega pisarja pripona v imenu Slovan še vedno nekaj drugega kot pripona -janin'h v plemenskih imenih, čeprav je že opazno zbliževanje v sklanjatvi. V teku časa je to zbliževanje pripeljalo do popolne stopitve tvorbe Sloveni z nomini originis tipa Derevljane, čeprav se nikoli ne pojavi sekundarni epentetični 1. K tem spremembam, ki so se zgodile na vzhodnoslovanskih tleh, se bomo še vrnili.
V drugih jezikih so ta proces zatemnile fonetične spremembe, ali pa sploh ni bil popolnoma izpeljan. V poljščini je npr. preglas e v a v večini množinskih oblik pripeljal že po fonetični poti do izenačitve tvorb Sloven'h > Siowian in mescan'h, zemjam^ > zeman, kar je spet povzročilo, da so se pojavile oblike tipa ziemienin, mieszczeniii^'^. Prav tako so češki preglasi, čeprav so v osnovi drugačni, pripeljali do istega rezultata.
V srbohrv. pa je, nasprotno, opaziti polovično ali samo navidezno zbližanje obeh tipov. Ob stari tvorbi Sloven imamo novejše s singulativnim -in — Slovenin, toda ob izraziti opoziciji do tvorb, kot je npr. državljanin, lahko domnevamo, da imamo tu opraviti s tvorbo tipa Srbin, Ugrin, Tatarin, ki je neodvisna od imen po izvoru na - janin. O tem priča tudi posebna tvorba Slovenanin (ki jo bere Skok" mehko Slovenjanin) iz XVI. stoletja, v kateri je pripona (s katero se tvorijo imena od toponimov) -janin dodana polni stari tvorbi Sloven. Tu bi lahko navedli tudi srbski zapis iz 1. 1550: CAOBHHAHe in CA0BHHiaH0M(L)i7»
" Prim. J. toš, CramatYka polska, III. Odmienia (fleksja) hisloryczna, Lvov—Varšava—Krakov 1927, str. 7. " P. Skok, na n. m.
"a B. Stipčevič, Marčanaka varijoiila i>Skazanja o slovesehu iinotisca Hrabra, Slovo 14, Zagreb 1964, str. 42—58.
134
Ce upoštevamo vse to, kar je bilo zgoraj povedano o praslovanskem sistemu etničnih imen, o pomenu najstarejših zapisov imena Slovan v VI. stoletju in morfološko razliko, ki je opazna med tvorbo sloveni in odtopografsko skupino i imen zia prebivalce, lahko sklepamo, da je razlaga imena Slovan kot nomen ori- i ginis neprepričljiva. Ta trditev pa nas seveda sili, da poskušamo na novo razlo- j žiti funkcijo pripone -en- in s tem tudi celo tvorbo SJovéni. i
Pripona, ki jo izkazuje tvorba sloveni, se da rekonstruirati kot '-én-o-s poleg i '-en-o-s in '-an-o-s in izenačiti s pripono, ki jo srečamo v primerih, kot so bratan'^ \ 11 hrateni> II braten'h; sestrant» II sestreni' // sestren'b in gotovo prvotni i 'pUan-h II 'p'hten'h // »pi/ent«. Tvorbe tipa bratan-h je označil Slawski kot patro- '\ nimične. Toda ker se termin »patronimik« povezuje predvsem z izimenskimi tvor- ' bami, od imena oz. poklica očeta, v našem primeru pa gre za veliko bolj splošne ' zveze, nekašne vrstne, bi jih pravzaprav lahko označli kot appellativa generis. ' Torej bi bil bratan'h, braten'h ali braten'h 'potomec bratov', sestran'h, sestren'b, ' sestren'b 'sestrin potomec', 'pMan'h, 'p'bten'h, 'p'htén'h 'potomec, tj. pisce ptice', ' a slovam>, sloven'h, sloven'h bi bil 'pobratim v jeziku, otrok istega jezika'. Na ta ' način bi se vrnili k stari etimologiji, ki povezuje ime Slovan s samostalnikom ¦ slovo, vendar z novo razlago pripone, katere funkcija in oblika ustreza znanim ' dejstvom.
Normalna oblika manjšalnice ali ljubkovalnice je tu bratanhch II bratenhch II braténhch; sestranbch II sestrenhch II seslrenbcb-, "p-htanbcb II p-htenbch j j p'htenbcb j in prav tako *siovani>cb // slovenhch JI slovenhch. Manjšalnih ali ljubkovalnih j oblik na -heb od izvornih imen s pripono -janinb v praslovanskem gradivu ne srečamo. Ni plemenskih imen tika Drevjanin in 'Drevjanec, Mazovšanin in *Ma-zovšanec, Poljanin in 'Poljanec, a so Slovenin in SJovčnBci, sestreni in sestrenhci. Znan je tudi staroruski tip Slovenik'b kot bratenik'b. Opuščam tu regularne femi- ' native na -tka, kakor tudi tip Poljanin — Poljak, Slovenin — Slovak^". !
V tvorbi Sloveni ni navzoča samo priponska dvojica ¦en'b II -en'b, .ampak tudi i -am> tj. braten'h II braten'h II bratan'h. Seveda je tu na mestu velika previdnost, \ kajti ime Slovanov je v stoletjih doživelo različne notranje jezikovne analoške spremembe, pa tudi medjezikovni vplivj toda na nekatera dejstva je vredno opo- !
zoriti. i
i
Ce pustimo ob strani češko obliko Slovan, ki je, kakor je pokazal Gebauer^', povezana s češkim razvojem tvorbe tipa 'zemanin'h zeman (torej Sloven'b // i Slovani slovenin kot zeihenin, Slovan kot zeman), lahko opozorimo tukaj na j hrvatski zapis SJovan iz leta 1613, ki ga navaja Skok^^ — obstaja vzporedno pri ' pesniku Barakoviču v ikavski obliki Slovinka. Novejša hrvaška oblika Slaven je ' nedvomno sekundarna. Med prvotnimi tvorbami je znana v srbskem ekavskem izgovoru SJoven ob analoški tvorbi Slovenin, v ikavskem npr. Siovinac, medtem J
" o tej priponi piše F. Slawslei v: Zarys siowoiwörsiwa ptaslowiaf\skiego (op. 1), str. 128—130. " N. m. str. 130,
Prim, z. Stieber, Slovak i SIcwiak, J^zyk Polski XXI, Krakov 1936, str. 111—112| M. Gotkiewicz, Slo-wak — Slowiok. s/owiertsW — s/owiocki, JP XXVI, 1946, str. 97—106. -' J. Gebauer, Historickä mlavnice jazyka českeho, III. del, Praga 1960, str. 72—78. 22 P Skok, n. m.
135
ko je, kakor je pravilno opazil P. Skok^, oblika Slavjanin očitni rusizem. Nikjer ne srečamo ijekavskih tvorb. Ni pa izključeno, da je na hrvaškem ijekav-skem področju nastopala varianta Slovan'^, ki pa jo je pozneje izrinil srbski Sloven ali sekundami Slaven. Tvorbo Slovan ob Sloven, ki je v izraziti opoziciji s tipom državljan, poznamo tudi iz sosednjega slovenskega območja.
Varianta Sloveni je izpričana predvsem pri vzhodnih Slovanih. Seveda bi popolna statistika vseh zapisov dala bolj zanesljive izsledke, toda dokler tega nimamo, se moramo zadovoljiti z delnimi zbirkami.
Kakor je bilo že zgoraj pokazano, je bila tvorba, ki nas zanima, v preiskanem odlomku Nestorjeve kronike zapisana 31-krat z BiH jn 8-krat z BEH. Ni to pojav fonetičnega prehajanja eve, ampak priponska vzporednost, znana tudi v staroruskih paralelah BPATAH1>-BPATiHbLlb-BPATEHbllb CECTP'BHHOA-CE-CTPEHHIIA, m>TiHtm>-m>TEHI>m>24. To se ponovi tudi v mlajših tekstih. Za poskus sem napravil nekakšno ministatistiko, ki zajema način zapisovanja izraza Slovene v raznih prepisih prvega stavka Hrabrovega traktata^^. Zapisi z BiH nastopajo samo v srbskih in bolgarskih prepisih. V ruskih prepisih imamo, nasprotno, BEH ali sekundarno BAH (seveda vedno brez epenteze). In tako je v edinem prepisu iz XV. stol. BEH, v štirih prepisih XVI. stol. BEH in v petih prepisih BAH; v XVII. stol. najdemo v devetih prepisih BEH in v 36-ih BAH. Dva bolgarsko-ruska prepisla imata vzhodno obliko: iz XV. stol. BEH, iz XVI. BAH. Ce so ti iztrgani podatki tipični, bi to pomenilo, da je začetna vzhod-noslovanska dvojica Sloveni J J Sloveni bila v XVI. in posebno še v XVII. stoletju nadomeščena z analoško obliko Slovane, v imen. edn. Slovanin.
Na koncu lahko sklepamo, da iz izpeljane analize: 1) praslovanskega sistema plemenskih in etničnih imen, 2) iz najstarejših zgodovinskih dokumentov, ki vsebujejo ime Slovan, 3) starocerkvenoslovanskih zapisov, 4) funkcije in oblike pripone — izhaja, da prvotne tvorbe Sloveni II Sloveni II Slovani ni mogoče izenačevati s skupino izvornih imen, kar pomeni, da ime ni bilo nomen originis. Bilo je apelativ tipa braten'h II braten'h II bratan'h in je označevalo jezikovne »pobratime«. Nobeno praslovansko pleme ni sebe tako imenovalo. Ta izraz se. je uporabljal samo v odnosu do sorodnih plemen, kadar sosedje niso poznali plemenskega imena. Možen je bil torej tip povedi: »oni so naši sloveni«, »mi in oni smo sloveni«, »naš skupni jezik je slovenhsk'h«; ni pa bilo mogoče reči: »mi smo sloveni« brez drugega člena primerjave.
Nekaterih obrobnih slovanskih plemen, kakor je opazil A. Brückner^, se je to ime, deloma v hipokoristični obliki Slovenhch, za stalno prijelo. Ker se je izraz ujemal s praslovanskim sistemom vzdevčnih imen, je hitro postal eden izmed njih. To dokazujejo najstarejši ohranjeni staroslovanski teksti. Stopitev s tipom plemenskih imen na -janin'h je sekundama, in je v vsakem od slovanskih jezikov potekala nekoliko drugače. Prevedel Franc Jakopin
Filozofska fakulteta v Ljubljani
" N. m.
^ Prim. I. I. Sreznevskij, Malericly dlja slovarja drevneiusskogo jaiyka po pis'mennym pamjatnikam. I—III, Sanktpeterburg 1893—1903 I 1C7—168, 11 1756, III 341, 416, 421; Slovar" russkogo jazyka XI—XVU vv., 1. zv. (A—B), Moskva 1975, str. 320.
25 Gre za stavek: Prežde ubo Slovene ne imeaxo kT»nigi». Iz izdaje; K. M. Kuev, Cernotizec Hrabitr, Solija 1967.
A. Brückner, Slovmik etimologiczny jazyka polskiego, Krakov 1927, str. 501.
136
Aleksander Skaza j
Filozofska fakulteta v Ljubljani
SPETJE TRADICIJE IN NOVATORSTVA V ROMANU PETERBURG ANDREJA BELEGA*
(zastavitev vprašanja) \
1. Misel da je razvoj ruskega simbolizma šel v »progresivni in regresivni smeri«, i v smeri teoretično in praktično nove vzpostavitve umetnosti in v smeri ustvar- i jalne naslonitve na tradicijo, je večkrat zapisal že Andrej Beli sam.' On je bil ; tudi tisti, ki je doslej najučinkoviteje opozoril na zvezo svojih proznih stvaritev \ (romanov Srebrni golob, Peterburg in Moskva) s prozo N. V. Gogol j a in F. M. Dostojevskega v knjigi Mojstrstvo Gogolja (Masfersfvo Gogolja, 1934). V tej razpravi je avtor nakazal tudi nadaljnji razvoj s pomenljivim zaključkom poglavja »Gogolj in Beli«: »(...) proza Belega (...) obnavlja v XX. stoletju ,šolo' Gogolja.«^
Svojevrstno vpletanje ruske umetnostne tradicije v prozo Andreja Belega (še \ posebej v njegove romane Srebrni golob, Peterburg, Moskva in Zapiski čudaka) j so zapazili tudi mnogi ruski in neruski literarni zgodovinarji: deloma sledeč i namigom samega Andreja Belega (npr. Johannes Holthusen),' deloma neod- j visno od njega in celo pred njim (npr. Leonid Grossman, Konstantin Močulski).* \
Precej je bilo govora tudi o vplivu Andreja Belega, izjemnega novatorja, na \ rusko^sovjetsko pripovedništvo 20. let. J. Holthusen je npr. opozoril na »očitni \ vpliv Andreja Belega na Jevgenija Zamjatina« in še posebej omenil roman Peter-1 burg kot vzorec za nastanek satiričnega romana Otočani {Ostrovitjane) in gro- i teske Lovec na ljudi (lovec čelovekov). Omenjeni nemški rusist je nadalje na- : vedel med t. i. »stilističnimi vzorniki« eksperimentatorja Borisa Pilnjaka na i prvem mestu zopet Andreja Belega.* Dmitrij Ciževski pa je pričel spremno be- ' sedo k romanu Peterburg z ugotovitvijo, da se vpliv Andreja Belega upira vsej i teži tradicije ruskega romana 19. stoletja in da hkrati naravnost prepoveduje sodobnim literarnim ustvarjalcem slediti »ustaljenim mestom« in poti fradicio-1 nalnega romanopisja.* ;
* Sestavek je bil napisan kot kor.oresni referat. Tu je sicer objavljen v nekoliko spremenjeni in dopolnjeni i obliki, vendar še vedno bolj v obliki nizanja tez kot pa v načinu običajne razprave, ki zahteva bolj raz- ¦ vidno in predvsem z obsežnejšim gradivom podprto obravnavo,
' Prim. npr, naslednja dela Andreja Belega: esej Nastojaščee i buduščee russkoj literatury (revija »Vesy« j 1909, št, 2 in 3) in knjigi Arabeski (1911) in Simvolizm (1910).
* Andrej Belyj, Maslerstvo Gogcija, Slavische Propyläen, Band 59, München 1969, str. 309.
' Prim,: Johannes Holthusen, Andrej Belyj und sein Roman »Peterburg«, v knj.: —, Studien zur Ästhetik : und Poetik des russische.l Symbolismus^ Göttingen 1957, str. 109 in sl.
' Prim. npr. misel L. Grossmana: »Ce Dostojevski kot ustvarjalec nove romaneskne forme skorajda ni i poznal predhodnikov, je ustvaril naslednike in učence. V nošem času se je njegova šola jasno pokazala ' v romanih Andreja Belega. Ni dvoma, da izhajajo takšne stvaritve, kot so Srebrni golob, Peterburg aii j Zapiski čudaka, že same na sebi smeli novatorski poskusi, iz načina, tehnike in oblik našega največjega revolucionarja na področju romanesknega stila.' (L. Grossman, Poetika Dostoevskogo, Moskva 1925, str. 179.) Gl. tudi K, Mocul'skij, Andrej Belyj, Pariz 1955. ^ J. Holthusen, op. cit.
" Dmitrij Tschhiževskij, Andrej Belyjs »Peterburg«, v knj.: Andrej Belyj, Peterburg, Slavische Propyläen, Band 29, München 1967, str. 5. i
137
Vse te in še druge dosedanje raziskave problema, ki nas tukaj zaposluje, pa kljub nekaterim koristnim spodbudam niso prišle dlje kot do pavšalnih sodb ali v boljšem primeru do odkrivanja posameznih slogovnih in drugih paralel med Andrejem Belim in tem ali onim literarnim ustvarjalcem. Take v binom tipa »Gogolj in Beli« ali »Beli in Zamjiatin« ujete primerjave so dajale le delne odgovore in so poleg svoje parcialnosti imele še to slabost, da so navadno precenjevale oziroma enostransko obravnavale delež vzornika; pri raziskavi konkretnih literarnih del so pozabljale, da je besedna umetnina »labirint neštetih spetij«. (L. N. Tolstoj).
2. Ce pojmujemo besedno umetnino kot strukturo, v kateri so v dialektičnem soodnosu tako celota in posamezni elementi kot posamezni elementi na različnih ravneh med seboj in če pri tem upoštevamo tezo Jurija Tinjanova, ki se nanaša na sistem^ besedne umetnine in ki pravi, da je avto-funkcija, tj. soodnos-nost nekega elementa z vrsto podobnih elementov drugih sistemov in drugih vrst, (samo) pogoj za (odločilno) sin-funkcijo, konstruktivno funkcijo danega elementa* — potem pridemo do naslednjih zaključkov:
a) Elemente, ki jih je Andrej Beli vključil v svoj roman iz poetičnih sistemov drugih ustvarjalcev (A. S. Puškina, Gogolja, Dostojevskega in še koga) moramo obravnavati kot strukturne funkcionalne sestavne elemente besedne umetnine Andreja Belega, če nočemo trditi, da bi bil Andrej Beli plagiator.
b) »Tuje« elemente moramo obravnavati tako, da upoštevamo njihove obče in posebne značilnosti in še posebej specifično rabo teh v konkretni besedni umetnini. — V romanu Peterburg moramo npr. po Gogoljevem zgledu organizirano pripoved po načelih »skaz-a« (okvirne pripovedi) obravnavati tako, da upoštevamo pri »skaz-u« usmerjenost v rabo »tujega« in ustnega govora in hkrati dejstvo, da je »skaz« v romanu Andreja Belega podrejen sistemu »ornamentalne proze« dn groteskni strukturi romana. — »Tuji« elementi postanejo koherentni sestavni del besedne umetnine namreč samo v primeru, če so usklajeni z zahtevami strukturne enotnosti umetnine, ki so vanjo vključeni.
Iz povedanega sledi, da se pri obravnavi našega problema ne moremo zadovoljiti s primerjavami tipa »Gogolj in Beli«, ampak da bomo npr. raje razmišljali o spetju ali spet jih elementov literarne tradicije XIX. stoletja v strukturi romana Peterburg Andreja Belega; to bomo počeli tem prej, ker nas k takim raziskavam silijo tudi literarno-zgodovinska dejstva.
3. Literarni zgodovinar V. Gofman je ugotovil, da so ruski simbolisti razumevanje pesniškega govora zasnovali tudi na reminiscencah načel indijske poezije dvani in perzijske poezije safijev. Simbolna smiselna raven je pri simbolistih tako nastajala kot rezultat projekcije besednih pomenov na že izoblikovano izročilo kulturne tradicije.'
' Opozorili bi na distinkcijo med terminom .sistem' in .struktura': —, .Sistem' je množica elementov, ki med njimi obstajajo določeni odnosi; mreža teh odnosov ustvarja .strukturo' dane množice. » Jurij N. Tynjanov, O literaturnoj evoljucii, v knj.: —, Arhaisty i novatory, Slavische Propyläen, Band 31, München 1967, str. 33—35.
' v. Gofman, Jazyk simvolistov, v knj.: Literaturnoe nasledstvo 27—28, Moskva 1937, str. 65.
138
Andrej Beli je tudi sam sledil opisanemu načelu; bil je prepričan, da »(...) bese-da-seme, ki je bila izginila v globino podzavesti, ko nabrekne in predre svojo suho kožico (pojem), zraste kot nova klica; to oživljanje besede opozarja na novo organsko obdobje kulture«.'" V tem prepričanju je »poživljal besedo« in s tem tudi svojo umetnost z elementi prevrednotene tradicije. Roman Peterburg je tako s svojo osrednjo temo »Vzhod in Zahod«, povezano s fantazmagoričnim dojetjem vseuničujočega »mongolizma«, projiciral na idejne in poetične elemente ruske kulture XIX. stoletja (A. S. Puškina, Gogolja, Dostojevskega, L. N. Tolstoja, Vladimira Solovjova idr.).
Naj za ilustracijo navedemo vsaj en primer takega projiciranja:
— Podobo mesta Peterburga, pravega »junaka« v romanu, parodira Andrej Beli na ozadju kontrasta med Puškinovo vzvišeno apologijo mesta Petra Velikega v pesnitvi Bronasti jezdec:
»PolnoščnYh stran krasa i divo...« (»Severnih dežel okras in čudo...«)
in vizijo »najbolj fantastičnega mesta, z najbolj fantastično zgodovino med vsemi mesti na zemeljski krogli« (Dostojevski, Zimski zapiski o poletnih vtisih). Pri tem Andrej Beli svojevrstno transformira Gogoljevi temi »ne verjemi Nev-skemu«, »vse je prevara, vse je privid, vse je nekaj drugega kot je videti« (novela Nevski prospekt) in v svoji apokaliptični viziji propadanja Peterburga in kulture tudi grenko kritiko »peterburškega obdobja« ruske zgodovine Dostojevskega, kritiko, ki je dobila npr. svoj izraz tudi v govorici podlistka Majhne podobice {Malen'kie kartinki iz Dnevnika pisatelja za leto 1873): »Kar se pa palač tiče, potem prav iz njih izseva vsa neznačajnost ideje, vsa slabost bistva peterburškega obdobja, prav od njegovega začetka pa do konca.« Grotesknogeome-trična podoba Peterburga ((kvadratY, parallelopipedj, Auby«) z dopolnjujočimi jo vodilnimi motivi, kot je nenehno grozeči peklenski stroj (y>sardinica<.<, »bomba«), in z drugimi prividi blodenj avtorja in njegovih junakov (v »možganski igri«) dobi pri Andreju Belem na ozadju tradicije izjemno imietniško mnogo-pomenskost in intelektualno sintetičnost.
Postopek projiciranja simbolistov lastne umetnosti na kulturno tradicijo pretek-slosti seveda povečuje ezoteričnost njihovih stvaritev in zahteva ali bralca-»simbolista« ali specialista, ki bo znal vzpostaviti zvezo med adresantom in adresatom.
4. Za literarnega zgodovinarja seveda ne bo nepomembno dejstvo, da je Andrej Beli po revoluciji predelal svoj roman, ga izdal leta 1922 v Berlinu, po svoji vrnitvi pa leta 1928 v Moskvi." Berlinska varianta romana Peterburg je tako postala, podobno kot Andrej Beli sam, sestavni del sovjetske književnosti kot izjemna umetniška izpoved pisatelja o lastnem dorevolucijskem kaosu in hkrati
" Andrej Belyj, Magija slov, v knj.: —, Simvolizm, Slavische Propyläen, Band 62, München 1969, str. 434. " Roman Peterburg je izšel tudi leta 1935, že po smrti Andreja Belega.
139
v danih razmerah tudi iluzorni poskus odpovedi od njega. — Pozneje objavljeni avtobiograski spisi Andreja Belega to tudi lepo potrjujejo.
5. Razkroj t. i. tretje realnosti, nadomestitev simbolne »eterične pojave Kristusa« že v t. i. sirinski redakciji romana Peterburg (1913—1914) s podobami-ma-skami »beli domino«, »nekdo žalosten in visok« (kto-to pečarnyj i dUnnij«) in »Nekdo, Brezmejno-Ogromen« {»Kto-to, Brezmerno-Ogromnj]«), nakazuje še zadnje vprašanje, ki nas tu zanima, — Andrej Beli in ekspresionizem. — Na to vprašanje nas posredno navaja tudi pisatelj sam, ko zavrača mimetičnost in postavlja v ospredje načelo »videti vse kot panoramo lastne zavesti«.*^
Meta Grosman
Filozofska fakulteta v Ljubljani
POUK LITERARNE INTERPRETACIJE
Ko slišimo in izrekamo pogoste pritožbe, da bralne navade vedno bolj upadajo in da po zaključenem šolanju le maloštevilni bralci sploh še berejo leposlovje, le redko pomislimo, kako malo storimo za razvijanje in vzgojo bralnih navad in ustvarjalnega branja še posebej. Včasih se celo zdi, da avtorji takih pritožb skupaj s številnimi učitelji pričakujejo, da bo to nalogo opravila kar »reklama« za leposlovje v obliki učinkovitejšega obveščanja o posameznih delih, ali pa neka še nenapisana prepričljiva apologija o pomenu književnosti. Pri tem pa vse preradi pozabimo na spremenjene okoliščine, zaradi katerih branje leposlovja danes ni več samo po sebi razumljivo, kot je bilo na primer še v devetnajstem stoletju. Predvsem pa temeljne bralne navade v smislu zgolj razumevanja celote in zasledovanja zgodbe, kot jih zvečine poskušajo privzgajati v šolah, ne zadoščajo več za ustvarjalno branje modernega leposlovja. Pripoved brez kontinuiranega zaporedja, porazdeljena v razmetane fragmente in polna časovnih preskokov, kot jo je rodil moderen dvom o naravi moralnih in materialnih svetov, zahteva veliko bolj dejavnega in tudi poučenega bralca. Bralec, navajen le srečanj s premim pripovednim redom in nepoučen o novejših pripovednih tehnikah, se bo zato v modemi pripovedi kaj hitro izgubil. In vendar se zdi nenavadno, da bi pri razumevanju književnosti ostajali v 19. stoletju, če sprejemamo vse druge novosti 20. stoletja. Hkrati pa tudi novejši vpogledi literarne vede v proces ustvarjalnega branja vse bolj razgrinjajo njegovo zapleteno naravo in kažejo, da je vzgoji takega branja treba posvetiti dosti dela in pozornosti.
Prim. npr. misel Andreja Belega, zapisano v Dnevniku pisatelja leta 1919: »Ena sama tema je — opisovati panoramo duševnosti. . . Pieostane mi, da se osredotočim na ,Jaz-u', ki mi je dan kot matematična točka.« (Obj. v reviji »Zapiski mečtatelej« I, str. 128.)
140
Glede na to je očitno, da je ustvarjalno branje leposlovja sposobnost, ki ni niti prirojena niti ne zavisi samo od prirojene občutljivosti,' marveč jo je treba razvijati postopno in mnogo bolj vztrajno kot bralne navade za druge potrebe.^ Zaenkrat je razvijanje učenčeve sposobnosti ustvarjalnega branja kot sposobnosti poglobljenega in polnega doživljanja ter razumevanja leposlovja za potrebe lastne interpretacije zvečine ločeno in sistematično organizirano šele na ravni visokošolskega študija v obliki seminarskega dela, kot vaje iz literarne interpretacije. Glavni namen vaj iz interpretacije je vzgojiti pri učencih temeljno interpretativno spretnost. Zaradi posebne pozornosti, ki jo pri vajah iz interpretacije posvečamo postopnemu osvajanju interpretativne tehnike, se te vaje po svoji funkciji bistveno razlikujejo od posredovanja informacij o književnosti in od predavane interpretacije, kjer učitelj obravnavano delo interpretira brez dejavnega sodelovanja učencev. Vzgoja ustvarjalnega odnosa do leposlovja je seveda prisotna tudi na vseh drugih šolskih stopnjah vselej, kadar učitelj navaja ali usmerja učenca pri njegovem doživljanju in razumevanju leposlovja. Vendar tu ni usmerjanja tako sistematično k učenčevemu osvajanju interpretativne spretnosti, čeprav bi prav na teh stopnjah z raznimi oblikami seminarskega dela lahko nedvomno dosegali pomembne rezultate glede na večjo dojemljivost mlajših učencev. Pri tem je treba poudariti, da bi edino s kontinuirano vzgojo sposobnosti kreativnega branja od ranih začetkov šolanja dosegli optimalne rezultate. Taka vzgoja ne bi le omogočala boljši nadaljnji razvoj te sposobnosti, ampak bi predvsem zajela vse učence in tako vzgojila več potencialnih bralcev leposlovja. To pa sta brez dvoma pomembna premisleka, ki nas zavezujeta k pretresanju možnosti za uvajanje bolj sistematično organiziranih prizadevanj pri razvijanju sposobnosti ustvarjalnega branja na vseh stopnjah vzgoje in izobraževanja.
V tem razmišljanju bomo osvetlili nekatere specifične značilnosti tako pojmo-vanega pouka interpretacije in še zlasti opozorili na posebne naloge učitelja pri razvijanju učenčevega ustvarjalnega odnosa do leposlovja. Čeprav ta razmišljanja izhajajo predvsem iz izkušenj pri seminarju iz literarne interpretacije na visokošolski ravni, sta temeljna situacija in še zlasti odnos, ki ga mora učitelj zavzeti, da bi razvijal učenčev ustvarjalni odnos do leposlovja v svojem bistvu enaka na vseh stopnjah vzgoje in izobraževanja. Ne glede na to, ali gre za začetno navajanje učenca k videnju in spoznavanju posameznih nadrobnosti, ali gre že za združevanje takih opažanj in poskuse celovitejše interpretacije, je pri vseh stopnjah pouka interpretacije v središču učiteljeve pozornosti učenec in njegovo neposredno doživljanje obravnavanega dela. Ta značilnost je
* Alternativno pojmovanje učenčeve sposobnosti ustvarjalnega branja kot prirojene sposobnosti ne daje učitelju sprejemljivega izhodišča za pouk. Podobno kot večina konceptov o prirojenih izjemnih sposobnostih, je tudi to pogojeno z elitističnim gledanjem, ki dela pedagoške napore za izboljšavo te »prirojene« lastnosti nesmiselne. Čeprav se občutljivost brez dvoma od učenca do učenca spreminja, bolj razvita sposobnost branja ne izvira samo iz večje občutljivosti, ampak je tudi nasledek večje predvaje oziroma izkušenosti v branju leposlovja.
' Način branja se ravna po naravi besedila. Glede na različna besedila se spreminja tudi način branja, predvsem hitrost ter intenzivnost in usmerjenost bralčeve pozornosti. V tem smislu je ena izmed temeljnih potreb branja, da bralec pravočasno ugotovi, za kakšno besedilo gre in kakšno branje je zanj primerno ali potrebno. Nekatere šole uvajajo celo pouk različnih vrst branja (v Franciji npr. znanstveno fantastiko, v Italiji pa bralne teh.aike za časopisna sporočila). Pri nas v tem precej zaostajamo. Celo literatura, ki naj bi nadomestila ta zaostanek, je že ob izidu zastarela.
Primerjaj: Mortimer J. Adler, Kako beremo knjigo, DDU Univerzum, Ljubljana 1977.
141
pogojena z osnovnim namenom tako zasnovanega pouka, ki je pač razvijanje učenčevih sposobnosti.
Glede na naše zanimanje za elemente pouka, ki so lastni vsem stopnjam, bomo razločevali med raznimi stopnjami le, kadar nam bo to narekoval vsebinski preudarek, in bomo zvečine uporabljali kar najbolj splošne oznake: interpretacija in interpretativna spretnost, čeprav na začetnih stopnjah lahko le pogojno govorimo o taki spretnosti. Tako posploševanje nam narekuje izkušnja, da ima pouk interpretacije — kljub svoji značilni raznolikosti — stalne lastnosti, po katerih se razločuje od pouka književnosti in predavane interpretacije. Konkreten pouk interpretacije že samo zaradi upoštevanja prispevka učencev vedno vsebuje skoraj neomejene možnosti spreminjanja dn prinaša prav toliko presenečenj. Obravnava se spreminja tudi glede na vrsto dela, saj lirska pesem narekuje drugačen pristop kot roman, predstavitev dela na temelju odlomka pa odpira spet drugačne probleme. Zaradi dejavnega sodelovanja učencev je verjetno, da bo obravnava istega besedila z dvema skupinama učencev iste zrelostne stopnje potekala vsakič drugače. Vprašanja zrelostne stopnje učencev, raznih zvrsti leposlovja in različni cilji, ki jih učitelj zasleduje pri posamezni obravnavi, zahtevajo posebno obravnavo in jih tukaj ne bomo načenjali.
Ce sprejmemo podmeno, da je ustvarjalno branje leposlovja sposobnost, ki ni prirojena in ne nastaja sama od sebe, marveč jo je treba sistematično razvijati, je to sposobnost za naše potrebe najbolj funkcionalno pojmovati kot posebno spretnost. Pojmovanje, da gre pri razumevanju umetnosti primarno za spretnost in ne za znanje, se vedno bolj uveljavlja prav zaradi pomena, ki ga tako pojmovanje daje procesu pridobivanja oziroma osvajanja spretnosti. Medtem ko je znanje mogoče osvojiti z raznimi oblikami memoriranja, lahko spretnost osvojimo samo z vajo, ki pomeni neposredno izkušnjo. Od znanja se pa razlikuje tudi po svoji trajnosti: spretnosti, ki smo jo enkrat temeljito obvladali, običajno ne pozabimo. Ce naj sledimo primerjavi z znanjem, pri interpretativni spretnosti ne gre za znanje o književnosti ali za zavedanje, da je književnost na primer oblika družbene zavesti, marveč kvečjemu za z vajo pridobljen in preizkušen občutek, ki ga lahko le pogojno opišemo kot vedenje, kako ravnati v določeni situaciji, namreč pri branju in interpretaciji. Uporaba izraza vedenje je pogojna zato, ker po tem, ko enkrat obvlada interpretativno spretnost, učencu oziroma bralcu ni več treba posvečati posebne zavestne pozornosti procesu lastnega branja.
Pojmovanje ustvarjalnega branja kot interpretativne spretnosti odpira za učitelja vprašanje, kako pomagati učencu, da bo čim bolj uspešno obvladal to spretnost. Ker obvladovanja interpretacijske tehnike prav tako kot obvladovanja katere koli druge spretnosti ni mogoče pridobiti brez neposrednih izkušenj v obliki vaje, bo moral učitelj organizirati pouk tako, da bodo učenci imeli čim več vaje. Vaje namreč ne more nadomestiti niti najbolj popolna informacija o interpretacijski tehniki niti teoretično poznavanje še tako dobre interpretacijske tehnike. Učenec lahko to spretnost pridobi samo v procesu aktivnega sodelovanja pri nastajanju interpretacije v razredu: s pravilnimi sugestijami, ki jih učitelj sprejme in vključuje v razlago besedne umetnine, in tudi z nepravilnimi sugestijami, ki jih učitelj ali drugi učenci zavrnejo in pri tem seveda obraz-
142
ložijo zakaj. Tako sodelovanje ima za vsakega učenca posebej in za vse skupaj pomen vaje v pridobivanju spretnosti, hkrati pa prispeva tudi k premagovanju negativnega občutka odpora pred branjem leposlovja, ki večkrat izvira iz nemoči ob srečanju z neznanim in morda res težavnejšim besedilom ter iz skrbi, da bi se s svojim mnenjem v razredu slabo odrezal. Neposredne pozitivne izkušnje v procesu aktivnega sodelovanja postopoma pomagajo zgraditi njegovo samozavest, da zmore razumeti tudi zahtevnejše besedilo, in tako počasi širijo tudi njegovo receptivno sposobnost.
Predavana in pisana interpretacija nastajata iz neposrednega doživetja enega bralca, učitelja ali kritika, ki na temelju svojega doživetja in razmišljanja o leposlovnem delu in ob bolj ali manj očitno priznanem poznavanju in upoštevanju različnih literarnozgodovinskih podatkov poskuša podati razlago tega dela. Taka interpretacija običajno nastaja v relativno mirnem in zaščitenem okolju, brez bistvenih zunanjih časovnih omejitev, in se giblje med skrajnostima povsem impresionističnega poročila o lastnem doživetju na eni strani in golega naštevanja pojasnil in podatkov o besedilu, avtorju ali dobi na drugi strani. Za razliko pa interpretacija dela pri pouku interpretativne tehnike raste iz doživetij več bralcev, v idealnem primeru vseh učencev v razredu, ter bolj ali manj uspešnem usmerjanju učitelja. Pri tem se učitelj ne opira smno na lastno doživetje dela, ampak tudi na druge razpoložljive interpretacije tega dela. Soočanje doživetij učencev in učiteljeve razlage prinaša številna presenečenja za oboje in zahteva od učitelja precejšnjo prožnost. Končne razlage učitelj ne gradi le iz svojega doživetja in z njim jjogojene lastne interpretacije, temveč tudi iz doživetij, usklajevanja doživetij in razumevanja vseh učencev. Ce učitelj ne izhaja tudi iz doživetij učencev in teh ne vgrajuje v končno podobo besedne umetnine, obstaja nevarnost, da končna interpretacija za učence ne bo prepričljiva, pouk interpretacije pa bo postopoma prehajal v predavano interpretacijo, ki bo učencem pomenila predvsem informacijo o obravnavanem delu.
Zakaj si mora učitelj prizadevati doseči čim večjo prepričljivost in ne sme biti ravnodušen do tega, koliko učencev bo končno razlago sprejelo, če že ne kot svojo, vsaj kot možno razlago. Potreba po prepričljivosti interpretacije izhaja iz dejstva, da pouk ni namenjen zgolj razlagi posameznega dela, marveč predvsem učenčevemu pridobivanju spretnosti interpretacije. Kot smo že omenili, ima učenčevo dejavno sodelovanje zanj pomen nujno potrebne vaje. Ce učitelj uspe v končno podobo dela vključiti čim več predlogov in razlag kar največjega števila učencev, to ne bo samo povečalo možnosti, da končna podoba kar se da popolno zajame vse elemente obravnavanega besedila, ampak ima tak pristop tudi pozitiven vzgojni učinek. Učenci ne bodo imeli le občutka, da so (ali bi lahko) sodelovali, ampak se bodo zavedali svojega lastnega prispevka, še zlasti, če ga učitelj primerno poudari. To pa seveda pozitivno vpliva na njihov občutek o lastnih interpretativnih sposobnostih. Ce učiteilj tako sodelovanje pravilno spodbuja, opaža in sproti nagrajuje s pohvalo, se mu odpirajo velike vzgojne možnosti. Odveč je poudarjati zapletenost učiteljevega dela v primerjavi s predavano ali pisano interpretacijo, ki je pač na razpolago vsem potencialnim bralcem, da jo preberejo ali zavržejo v celoti, ali pa v tisti meri, kolikor se jim zdi na temelju njihovega lastnega doživetja sprejemljiva ali nesprejemljiva.
143
2e dejstvo, da mora učitelj stalno presegati svojo interpretacijo z vključevanjem predlogov učencev in hkrati stremeti k čim večji prepričljivosti, da slutiti nekatere posebne težave, s katerimi se učitelj srečuje pri pouku interpretacije in jih lahko premaguje le s poznavanjem širše problematike doživljanja leposlovnega besedila. Učitelj naj bi se ves čas zavedal, da pouk interpretacije v načelu pomeni soočanje toliko različnih doživetij   obravnavanega  besedila, kolikor je v razredu učencev, oziroma natančneje, kolikor učencev je prebralo delo. Čeprav so razlike med doživetji posameznih učencev včasih le neznatne, včasih pa še precej zmanjšane v pogovoru o delu med učenci (to opazimo zlasti ; v obliki nepričakovanih in nenavadnih podobnosti pri domačih nalogah), to ne j spremeni dejstva, da vsak učenec drugače doživlja, in ne sme zapeljati učitelja ; v poenostavljanje. Učenci se tudi radi izognejo pogovoru o svojem odzivu tako, ; da se pridružijo mnenju enega ali drugega sošolca. To »taktiko« uporabijo zlasti, i če so delo prebrali le površno ali pa ga sploh niso prebrali. Kljub temu mora i učitelj računati z možnostjo, da je doživetje vsakega učenca idiosinkratično v \ tistem smislu, ki velja za sleherno literarno doživetje. Tako kot vsak bralec, \ učenec v svojem doživetju aktualizira tiste možnosti besedne vunetnine, ki so mu najbližje, ki torej odgovarjajo njegovi osebnostni strukturi in o katerih že razpolaga z določenim pridobljenim znanjem. Zato bo izbral eno možnost tematske razlage in prezrl druge, čeprav so te lahko bolj relevantne. V skladu s svojo razlago bo opazil tiste elemente zgodbe in nadrobnosti pripovedi, ki to razlago podpirajo, zanemaril pa bo druge sestavine in nadrobnosti, če jih ne bo sploh povsem prezrl. Posebej intenzivno bo opažal in se bo identificiral s tistimi elementi (osebami, dogodki, vidiki dogajanja), ki so mu doživljajsko blizu in v i katerih bo slutil ali prepoznaval podobnosti z lastnimi problemi. V svoje branje ; bo vnašal različne vrste zunanjih podatkov, ki bodo spet pogojeni z njegovimi j konkretnimi izkušnjami in iz teh izvirajočimi prepričanji. Prav lahko se zgodi, da bodo v njegovem doživetju tako zelo prevladovali elementi osebne projekcije v prebrano delo, da bo njegovo razumevanje pričelo izgubljati vidno povezavo z obravnavanim besedilom.
Vse te idiosinkratične posebnosti v učenčevem doživljanju in razumevanju lepo- i slovnega dela seveda niso nič drugega kot samodejna posledica dejstva, da konkretni učenci v razredu, podobno kot katera koli stvarna skupina bralcev, i niso nikoli »idealni« bralci, v tistem smislu, v katerem mnogi kritiki uporabljajo ta pojem, kadar razpravljajo o tem, kako »naj bi« bralec doživljal leposlovje. Učenci v razredu so vedno konkretni, družbeno in zgodovinsko pogojeni učenci in učitelj tega dejstva ne sme nikoli niti za trenutek pozabiti. Cim bo z učenci 1 ravnal kot z »idealnimi bralci«, ki naj bi brali »pravilno«, bo izgubil njihovo ¦
pozornost, sebe pa obsodil na vrsto razočaranj. i
i
Povsem razumljivo je, da mora učitelj vsaj na začetku uvajanja poiika interpretacije pričakovati od učencev razmeroma nizko stopnjo kritičnosti. Le redki učenci bodo ob svojem branju pomislili na prej naštete možnosti in posledice i izpuščanja posameznih sestavin dela, ki so samodejna posledica izbora drugih. elementov, na druge možnosti razlage ali pa na to, da bi svoje branje podvrgli, samokontroli s pomočjo primerjave in ponovnega branja besedila. Tako samo-j voljni izbor elementov kot tudi izkrivitve celega pomena izvirajo iz osebnostno \ pogojenega doživetja, zato tudi še na relativno višji ravni interpretacije le redki
144
učenci brez opozorila odkrijejo pomanjkljivosti svojega branja in subjektivno naravnanost svojega razumevanja. Ne smemo pa pozabiti, da je prav preseganje takega nekritičnega branja prvi pogoj bolj celovitega doživljanja literature in zato tudi bistvena sestavina glavnega cilja pouka interpretacije.
Kot izkušen in kritično naravnan bralec lahko učitelj taka doživetja svojih učencev prepozna kot površna, pomanjkljiva in celo bolj ali manj izkrivljena. Kljub temu pa ne sme pozabiti, da je —¦ ne glede na vse te pomanjkljivosti — prav tako spontano, avtentično učenčevo doživetje, to je doživetje znotraj učenčevega estetskega poilja, vsaj sprva in v dani situaciji zanj edino možno literarno doživetje obravnavanega besedila. Pojem estetskega polja tu uporabljamo kot kratko sumarično ponazoritev vseh subjektivnih in objektivnih dejavnikov, ki skupno pogojujejo in formirajo literarno doživetje. Vsi ti subjektivni in objektivni dejavniki so zapletene spremenljivke, ki se jih učenci zvečine ne zavedajo, v katere pa mora učitelj poskušati prodreti in jih tudi upoštevati v svoji razlagi. To pa nalaga učitelju delo, ki je težavnejše od pisanja ali podajanja lastne interpretacije. Učitelj mora tako vseskozi posvečati pozornost vprašanju razmerja med objektivnim in subjektivnim delom branja in pri tem na subjektivni strani poleg lastnega doživetja upoštevati še subjektivno pogojene elemente odzivov svojih učencev, jih razčleniti, pretehtati in vključevati v končno podobo obravnavanega dela. Ko poskuša iz vrveža raznih sugestij in lastnega razumevanja zgraditi kar najbolj prepričljivo podobo obravnavanega dela, se mora pomuditi tudi ob razlikah v razumevanju in pri subjektivnih sestavinah odzivov. Teh razlik namreč ne more razložiti zgolj s pomočjo besedila, temveč šele z razčlenitvijo odzivov več učencev. Pri tem mora najprej sam spoznati vire takih razlik; pogosto je smiselno, da tudi učence opozori tako na družbeno, zgodovinsko kot tudi subjektivno pogojenost njihovih odzivov. Spoznanje, da je učenčevo doživetje zanj vsaj sprva edina možna avtentična po-ustvaritev smisla danega dela, učitelju narekuje posebno skrbnost in taktnost pri obravnavi raznih elementov učenčevega odziva. Takoj ko sprejme za pouk interpretacije nujno podmeno o avtentičnosti učenčevega doživetja, se mora tudi zavedati, da je učiteljeva opozorila, dopolnila in korekture v bistvu mogoče označiti kot posege v sicer avtonomno estetsko polje učenčevega doživetja. Nikoli ne smemo pozabiti, da je pouk interpretacije upravičen le v imenu navajanja k popolnejšemu in bogatejšemu doživljanju leposlovja. Interpretacija ne sme nikoli nadomestiti branja dela, nasprotno, učenca naj vrača k obravnavanemu delu, k ponovnemu branju z bogatejšim doživetjem.
Glede na orisane težave verjetno ni težko razumeti, zakaj učitelji dajejo prednost predavani interpretaciji, namesto da bi se ubadali s poukom interpretacije in potrpežljivim navajanjem učencev k ustvarjalnemu dojemanju leposlovja. Postavlja se vprašanje, kako lahko učitelj doseže za to zapleteno delo potrebno mero taktnosti in izpolni nakazane naloge.
Učitelj si najprej ne sme privoščiti polemične duhovitosti kritika, ki s preciznim skalpelom secira bolj ali manj očitne napake sokritikov. Ves čas se mora zavedati, da v razredu ni za to, da bi razkazoval svoje bleščeče interpretativne sposobnosti, marveč zato, da bi učencem pomagal razviti njihovo lastno sposobnost za polnejše doživljanje in pravilnejše razvunevanje literature. To lahko
145
doseže le z izredno mero tolerantnosti, potrpežljivosti in predvsem odprtosti za sugestije učencev. Niti za trenutek si ne sme dovoliti misli, da pač »ne more iz svoje kože«; nasprotno, mora si zavestno prizadevati razumeti in razčleniti pravilne in nepravilne sugestije učencev.
Učenca lahko vodi k polnejšemu doživljanju le s postopnim in nevsiljivim odkrivanjem v besedni umetnini poprej neopaženih elementov, struktur, povezav in možnosti tematske razlage, to je z razvijanjem učenčeve sposobnosti celovitega dojemanja leposlovnega dela. Pri tem učitelj opozarja enkrat na takšne, drugič na drugačne sestavine dela in se pri tem spet ne ravna samo po lastnem izboru, marveč poskuša slediti vsakokratnim sugestijam učencev. Od tistih elementov, ki so jih učenci najprej opazili, bo prešel k onim, ki so jih prezrli, in poskušal prikazati celoto. Ob uporabi različnih pristopov se interpretacija poskuša gibati od temeljnih elementov k višjim strukturam in njihovim povezavam. Preden lahko pravilno doume le-te, mora učenec leposlovno delo najprej čim bolj temeljito spoznati v vseh nadrobnostih. Učitelj pa mora paziti, da ne bo zgolj našteval, opisoval ali definiral elementov, da se torej ne bo omejil le na nepovezano opozarjanje na posamezne formalne značilnosti ali na dolgočasno ugotavljanje metrične sheme, posameznih tropov in podobnega. Ko skupaj z učenci doseže sporazum o nekem elementu, tropu, metrični značilnosti itd., posveti pozornost tudi njegovi konkretni funkciji v obravnavanem delu in njegovi odzivnosti pri učencih. Ce se mu zazdi, da odzivnost pri učencih ni zadostna, bodisi zaradi nezadostne izkušenosti, bodisi zaradi pomankljivega poznavanja izraznih sredstev, žanrskih značilnosti in literarne konvencije določenega obdobja, mora učitelj dopolniti razlago s potrebnimi informacijami. Tako pouk interpretacije poteka v stalni izmenjavi med učencem kot subjektom in obravnavanim delom kot objektom. V tej izmenjavi si učitelj prizadeva biti predvsem posrednik med učenci in obravnavanim delom. Čeprav se v razlagi nujno opira na lastno doživetje, se mora izogibati temu, da bi svojo osebno percepcijo in idiosinkratične posebnosti svojega razumevanja uveljavljal kot splošno veljavne ali normativne. To bi po eni strani zaviralo njegovo lastno odprtost za odzive učencev, medtem ko bi po drugi zaviralo poskuse učencev, da sami prodrejo v obravnavano delo. Podobno se mora pri pouku učitelj izogibati tudi raznim bizarnim interpretacijam, ki so utemeljene na posebno idiosinkratičnem izboru posameznih elementov leposlovnega dela, in razlagam, ki slone predvsem na spretno uporabljenih metaforičnih opisih lastnih doživetij. Z duhovitostjo in domiselnostjo ta dva tipa interpretacij sicer hitro dosežeta veliko prepričljivost, ne prispevata pa k razvijanju učenčeve lastne sposobnosti za polnejše doživljanje in k njegovi interpretacij ski spretnosti. Čeprav učenca sprva zelo pritegneta, mu bosta kmalu nato vcepila občutek, da spretnost literarne interpretacije presega njegove moči.
Šele ko se prepriča, da so učenci temeljito spoznali glavne sestavine obravnavanega dela, preide učitelj k obravnavi bolj zapletenih struktur, medsebojnih strukturalnih povezav elementov, možnih simbolističnih pomenov ter mitoloških in tematskih razlag. Tudi vrednostna razprava je najbolj umestna šele na tej ravni. Odlaganje vrednotenja ni smiselno zgolj zaradi logičnega premisleka, saj je naravno, da predmet temeljito spoznamo, preden ga poskušamo ovrednotiti, ampak tudi zaradi vzgojnega učinka. Dobro poznavanje leposlovnega dela veča
146
možnosti, da ga učenci vzljubijo, in preprečuje nevarnost njihovega preura-njenega odklanjanja, ki večkrat izvira iz neprijetnega občutka neznanega. Dobro poznavanje tako širi odprtost učencev.* Nasprotno pa občutek, da je delo nerazumljivo in tuje, vodi učence k samoobrambnemu odklanjanju, s katerim se ubranijo občutka lastne nesposobnosti in nemoči spričo tuje besedne umetnine. Tako odklanjanje lahko sprožijo učitelju težko razumljive »malenkosti«, npr. uporaba učencem še neznane pripovedne tehnike ali druge pripovedne inovacije. Podobno vzročno povezanost med odklanjanjem in nepoznavanjem lahko zasledimo tudi pri literarnih kritikih, saj v marsikateri sodbi, da je delo odmaknjeno, tuje, neupravičeno ali nepotrebno modernistično, brez težav prepoznamo pomanjkanje temeljitega pripravljalnega dela ali relativno indolenco pri iskanju sredstev za dojemanje novega. Iz tega izhaja, da temeljito poznavanje dela neposredno prispeva k preraščanju učenčevih osebnih omejitev, s tem pa tudi k splošnemu širjenju njegovih receptivnih sposobnosti.
Sam proces vrednotenja oziroma, natančneje, poskus, da bi učenci in učitelji priš;li do skupnih, vsem ali vsaj večini sprejemljivih vrednostnih sodb, spet nalaga učitelju skrajno skrbnost in taktnost. Učitelj mora vsaj na začetku paziti, da ne uveljavlja svojega osebnega nmenja in preferenc.^ Tega ne narekuje samo spoznanje, da okusa preprosto ni mogoče mehanično prenašati na druge ljudi, ampak tudi dejstvo, da je razmerje med učenci in učiteljem različno od razmerja bralcev do pisane interpretacije. V odnosu do učitelja učenci niso le mlajši, nedorasli in manj izkušeni, marveč si tudi ne morejo privoščiti tega, da bi učiteljevo interpretacijo preprosto zavrgli. Medtem ko učitelj po eni strani svojo vrednostno sodbo prezentira kot izrecno osebno mnenje in jo mogoče poudari ali pa primerja še z drugimi ocenami, ali pa prikaže tudi že zgodovinske spremembe v vrednotenju obravnavanega dela, mora ibiti po drugi strani kar se da prizanesljiv pri obravnavi ocen učencev. Ne sme pozabiti, da je učenčev okus možno vzgajati ie z razvijanjem njegovih spoznavnih in receptivnih sposobnosti in da običajno le manj aktivni učenci privzemajo tuje mnenje in ocene zato, da bi se izognili trudu, ki ga nalaga oblikovanje lastne sodbe.
Pri obravnavi učenčevih odzivov naj bo učitelj zelo takten. Vsaka netaktna zavrnitev ali popravek ima namreč lahko za posledico učenčev umik in prenehanje sodelovanja. Učitelj mora ves čas vedeti, da netaktna graja in popravek pri učencu ne povzročita le občutka, da ne obvlada snovi, ker se je pač ni naučil, kot velja za literarno zgodovino, ampak občutek, da nima za interpretacijo potrebne sposobnosti, da se ne more naučiti samostojnega dojemanja književnosti. Da je interpretacija skupaj s književnostjo in še zlasti poezijo nekaj, kar ni zanj oziroma za kar on ni. To pa končno vodi k opuščanju poskusov ustvarjalnega branja in k temu, da se nikoli ne nauči samostojno doumeti leposlovje, največkrat pa tudi h hkratnemu zmanjševanju zanimanja za literaturo nasploh.
' Vsakdo, ki se dalj časa ukvarja s poukom interpretacije, ve, kako pogosta je utemeljitev učencev: »Všeč * mi je, ker je (lahko) razumljivo.« *
* V tem pogledu so učiteljeve pravice omejene v primerjavi z bralcem, ki ima vedno pravico uveljavljati . svoje mnenje in okus. Na vzporedne implikacije, ki sledijo iz učiteljeve odgovornosti do učenca, opozarja ' Boris Paternu na straneh 421 in 423 dela Pogledi na slovensko književnost, II. knjiga, Ljubljana, 1974.
147
Učitelj mora biti posebno pazljiv pri zavračanju in razčlenjevanju učenčevih nepravilnih sugestij in ocen, pri opozarjanju na vdiranje nerelevantnih osebnih elementov v njegovo doživetje in na napake, ki izvirajo iz tako pogojene pre-osebne percepcije. Tu je večkrat umestno, da s pomočjo sklicevanja na besedilo ne le razloži, zakaj take sugestije ne more vključiti v končno podobo dela, ampak da tudi opozori na nastanek in genezo zmotne sugestije. Pri tem gotovo ne bo odveč, če podčrta, da so take in podobne zmote v interpretaciji sestavni del nastajanja vsake interpretacije in da so prisotne v mnogih »prominentnih« kritikah, čeprav včasih postanejo vidne šele iz poznejše literarno zgodovinske perspektive. Čeprav učitelj v končno podobo dela lahko vgrajuje le take interpretativne predloge učencev, ki izhajajo iz pravilnega razumevanja obravnavanega besedila, se mora izogibati temu, da bi vzpodbujal le izražanje pravilnih predlogov in destimuliral tiste, ki izražajo učenčevo začudenje in negotovost spričo obravnavanega dela, oziroma navajal učence k temu, da se oglašajo in nadaljujejo s svojim prispevkom le, kadar bo učiteljev obraz izdajal pritrdilno odobravanje. Pri težjih, še zlasti pri nekaterih časovno ali kulturno zelo odmaknjenih ali zelo modernističnih besedilih mora učitelj računati z možnostjo, da bodo učenčevi spontani odzivi vsebovali precejšnjo mero negotovosti in zbeganosti. V tem primeru je edino pravilno, da učenec tak občutek tudi ubesedi in nato skupaj z učiteljem in v korist vseh ostalih učencev spozna njegove vzroke. Zato naj učitelj učence praviloma navaja k temu, da poskušajo ubesediti vse svoje misli in občutke, tudi tiste in še zlasti tiste, ki ga navdajajo' z negotovostjo, saj prav tu učenec najbolj potrebuje učiteljevo pomoč. Le takšno obravnavanje odzivov bo učence toliko sprostilo, da si bodo upali brez zaskrbljenosti odkrito razpravljati o svojih doživetjih in razumevanju obravnavanega besedila. Ko jim bo nekajkrat uspelo premagati običajni »socialni strah« pred učiteljevim odklonilnim mnenjem in bodo spoznali posebni značaj pouka interpretacije, bo njihovo sodelovanje postalo vse bolj spontano in sproščeno. Sproščena obravnava vseh spornih vprašanj pa je hkrati tudi nujni predpogoj za to, da učitelj dobi dovolj poglobljen vpogled v učenčevo razumevanje. Brez takega vpogleda namreč ne bo mogel uspešno posredovati med učenci in leposlovnim delom. Sproščena obravnava vseh odzivov, ki ne povzroča občutkov negotovosti, najbolj vzpodbuja intenzivno sodelovanje vseh učencev. Le tak pouk interpretacije dosega svoj namen in prerašča v resnično ustvarjalno sodelovanje učencev in učitelja, ki je ves čas za vse zanimivo in poučno.
Iz tega orisa nekaterih značilnosti pouka interpretacije ni težko spoznati, da je tako zastavljen pouk za oba, učenca in učitelja, bolj zahteven od golega posredovanja lin obnavljanja snovi in tudi od predavane interpretacije. To velja še zlasti za učitelja, saj od njega terja veliko potrpežljivosti in odprtosti ter stalno pripravljenost, da se poglobi in skuša raziuneti vse učenčeve interpretativne pobude. Hkrati je to tudi tisti del pouka književnosti, kjer zaradi neprestane potrebe po dejavnem sodelovanju učenec postane subjekt pouka v polnem pomenu besede.
Za tako zasnovan pouk pa govori tudi spoznanje o trajnosti pridobljene spretnosti. Ko učenec enkrat obvlada spretnost interpretacije in jo, kot pravimo o spretnostih, »avtomatizira« z vajo, jo lahko uporablja pri branju leposlovja, ne da bi ob tem zavestno posvečal pozornost procesu svojega branja. To svojo
148
sposobnost bo samodejno poglabljal z vsakim nadaljnjim branjem. Ker mu bo ustvarjalno branje dajalo polnovredna in raznolika literarna doživetja, je verjetno, da ne bo opustil branja na tisti stopnji, kjer je prenehal njegov redni šolski pouk. Nakazane možnosti pouka interpretacije so nedvomno tako aktualne, da ni potrebna dodatne utemeljitve zahteva, naj učitelji navajajo učence k obvladovanju ustvarjalnega branja prav na vseh stopnjah pouka.
Jože Koruza
Filozofska fakulteta v Ljubljani
ZAČETKI SLOVENSKE POSVETNE DRAMATIKE IN GLEDALIŠČA*
o prvih pojavah slovenskega gledališča lahko govorimo v zvezi z nekaterimi šegami in navadami, ki izvirajo iz nepregledne davnine in ki so se deloma ohranile v spremenjeni in novim okoliščinam prilagojeni obliki še v naš čas. Seveda pojmujemo pri tem gledališče v najširšem mogočem Obsegu. Mislimo predvsem na nekatera poganska verska obredja starih Slovanov ob menjavi letnih časov, ki so jih ohranjevala plemena, naseljena po vzhodnem obrobju Alp in v zahodnih predelih Panonske nižine. Nekatera teh obredij so Slovenci očuvali v bolj ali manj krščanstvu prirejeni obliki tudi v poznejši čas. Nekoč so bila ta obredja nedvomno domena izbrancev v rodovni družbi, s pokristjanjevanjem Slovencev proti koncu prvega tisočletja naše ere pa so ipo večini ostala še vedno stvar specializiranih nosilcev, ki pa niso imeli več avtoritete nekdanjih svečenikov ali rodovnih starešin, ker je cerkveno oblast prevzela katoliška cerkev. Sčasoma so izginili tudi ti izvajalski privilegiji in ohranjevanje starih obredij, zdaj le še šeg, je prešlo na najširše sloje. Nekatere takšne šege so se ohranile v naš čas okrnjene v oblaki otroških iger, kar pomeni zadnjo stopnjo pred izginitvijo. Večina teh šeg vsebuje poleg tradicionalnega obrednega panto-mimično-plesnega ali obhodnega ceremoniala ter obrednih pesmi, pogosto v obliki spevov in odpevov dveh zborov, še posebne momente, ki dopuščajo ali obvezno vključujejo tudi igralsko improvizacijo, ponajveč komične narave. Njihov izvor pa ni povezan z nekdanjim poganskim prazničnim ceremonialom samim, marveč korenijo v njegovem skorajda obveznem spremljevalnem pojavu — veselici. Ta je imela že v praslovanski dobi druge specializirane nosilce, prve 'polprofesionalne umetnike' v še rodovno urejeni družbi. Tvorci, ohranje-valci in animatorji prvobitne komične sinkretične kulture oziroma umetnosti
¦ Več sistematičnih področnih raziskav iz starejše gledališke zgodovine slovenskega etničnega ozemlja, nekaj novo odkritih ali zgolj na novo opaženih dejstev o slovenskih prireditvah gledališkega značaja in pomembnejša tuja literatura zadnjih desetletij narekujejo revizijo pogledov na najstarejša obdobja slovenske gledališke zgodovine, ki pa bo v sintetični obliki mogoča šele po sistematičnih raziskavah z novih gledišč. Pričujoči prispevek je zamišljen kot skica obravnave starejše slovenske dramatike in gledališča iz zornega kota postopnega javljanja in uveljavljanja potrebe po slovenskem posvetnem gledališču.
149
(iz nje so se sčasoma razvili šaljivo pesništvo, zabavna glasba, pantomima, ples in cirkuške veščine), pri kateri ob izvajanju ni biilo ločevanja na izvajalce in občinstvo, ker so bili praviloma vsi udeleženci oboje, so po vsej verjetnosti imeli tudi že svoje ime — igrci.* Ta pojav postaja vse bolj pomemben za »pred-zgodovino« posvetnega gledališča pri posameznih narodih, odkar so vzbudila dognanja Mihaila Bahtina o prvobitni ljudski in srednjeveški karnevalski kulturi posebno zanimanje zanj;^ žal Slovenci še nimamo ustreznih raziskav in študij. V okvir takšnega ljudskega gledališča sodijo tudi šege in navade ob kolektivnem delu, zlasti pa kmečki svatbeni ceremoniali, ki nudijo dosti možnosti za vesele improvizacije v dialoški obliki.
Nov tip gledališča predstavljajo verske igre, ki so se rodile v evropskem srednjem veku in ki so jih izvajali vsaj v začetku praviloma v latinskem jeziku. Ker gre pri dramaturško razvitih primerih tega duhovnega gledališča za velike prireditve, ki niso zvezane le z velikim številom izvajalcev, ampak tudi z drago opremo, so bile vezane na večja verska središča. Takih pa na slovenskem ozemlju v srednjem veku ni bilo. Za obrobje nacionalnega prostora so takšne prireditve izpričane v Čedadu proti koncu XIII. in v začetku XIV. stoletja.' Pač pa je z oglejskim obrednikom prišla na slovenska tla latinska vstajenjska igra v prvotni liturgični obliki. Več kot verjetno jo je spremljala slovenska velikonočna cerkvena pesem, katere najstarejši zapis se nam je ohranil iz prve polovice XV. stoletja.* Ohranil se je tudi dialogiziran latinski evangelij iz XIII. stoletja v benediktinskem, osojskem samostanu na Koroškem.' Najbrž so se v tistem času po mestnih in samostanskih cerkvah izvajali tudi skromni božični prizori, pri katerih je že utegnila imeti delež slovenščina. O nekem obhodnem ceremonialu pri katolikih, ki je vključeval tudi ,dialoško' petje (»Inu kedar blizi te cerkve prido, taku te ene dečle vpijo: Oglasi se, oglasi se, s. šent Peter. Le-tim pak te druge dečle odpojo: On se oglasi, on se oglasi, če Bog hoče. Natu začne mežnar zgoniti.«), je poročal Primož Trubar v Katehismu z dvejma izla-gama 1575.5»
Doba verske reformacije je v drugi polovici XVI. stoletja prvič sistematično uredila šolstvo na Slovenskem dn ob latinski srednji šoli uvedla tudi latinsko šolsko gledališče, o katerem pa nam je znanih kaj malo podrobnosti. Vprašanje versko poučnih šolskih dialogov v slovenskem jeziku, ki so ga protestanti tako skrbno gojili v knjigah in v nižjem šolstvu, pa ostaja zaenkrat na stopnji ugibanj in hipotez.*
^ Beseda je kakor njena glagolska podstava igrati znana v vseli slovanskih jezikih ter kot izposojenka pri sredi Slovanov živečih Madžarih in Romunih, bodisi za označevanje nosilca sinkretične umetnostne dejavnosti v označenem obsegu, bodisi za posamezne iz nje izvirajoče umetnosti (gledališče, ples, glasba). Prim. Fr. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I, Ljubljana 1976, str. 209.
2 M. Bahtin, Tvorčestvo Fransua Rahle i narodnaja kul'lura srednevekov'ja i renesansa, Moskva 1965:
prikaz Bahtinovih tez je podala Z, Medic-Vokačeva, Misli, ideje, teorije Mihaila Bahtina, Dialogi 1974,
str. 823—835, 1975, str. 15—30. Moja izvajanja o prvobitni obliki slovanskega in slovenskega 'gledališča'
pa se naslanjajo na monografijo A. A. Belkin, Russkie skomorohi, Moskva 1975.
' Fr. Kotnik, Verske ljudske igre, Narodopisje Slovencev II, Ljubljana 1952, str. 112—113.
* Fr. Ušeničnik, Obrednik oglejske cerkve v ljubljanski škofiji, XII. Velikonočno jutro, BV, 1924, str.
114—119, I. Grafenauer, »Ta stara velikanočna pejsen« in še kaj, Cas 1942, str, 116—120.
5 E. Nussbaumer, Geistiges Kärnten, Literatur- und Geistesgeschichte des Landes, Clc. 1956, str. 50.
% Slovenski protestantski pisci, ur. M. Rupel, Ljubljana 1966^, str. 230.
' Npr. B. Kreft, Prvi slovenski dialog in prizor, Dokumenti SGM III, Ljubljana 1967, str. 92—116.
150
Prvo gledališče na Slovenskem, o katerem imamo zanesljive in dokaj izčrpne zgodovinske vire, se začenja v protireformacijski dobi s prihodom jezuitov in vnaša v slovenski kulturni prostor tudi baročni slog in okus. Jezuiti so se na slovenskem etničnem ozemlju naselili najprej v Ljubljani (1597), kjer je bilo že dobro stoletje središče škofije, v tistem času pa tudi sedež slovenske protestantske cerkve. Ljubljanskemu kolegiju je sledil kolegij v Celovcu (1604), nato v Gorici (1615) in v Trstu (1619). Slovenski del Štajerske je dobil jezuitsko rezidenco z gimnazijo šele leta 1758 v Mariboru, prej pa je to ozemlje zajemala misijonsika dejavnost graškega kolegija, ki je imel tu v bivši kartuziji Jurklošter od 1591 gospodarsko in rekreacijsko postojanko; razen tega je segala sem tudi dejavnost ljubljanskega kolegija in kolegija iz Varaždina na Hrvaškem. Večina teh kolegijev je imela tudi eno ali več dvoran za gledališke prireditve in je sistematično gojila latinsko šolsko gledališče. To je imelo poleg vzgojnega cilja vadbe v latinskem govoru in izbranem vedenju tudi reprezentančen pomen. K predstavam so vabili predvsem visoko družbo in na ta način pred njo demonstrirali uspehe svoje vzgoje. Dramske tekste so pisali po trdno zgrajenih teoretičnih napotkih ter po znanih snoveh in zgledih praviloma magistri, po večini absolventi filozofskega študija, redkeje kleriki, ki so bili tudi »režiserji« predstav. Razkošno opremo za uprizoritve so omogočili bogati darovi plemičev, ki so se tako izognili morebitnemu sumu krivoverstva ozirma so izpričali svojo katoliško pravovernost. Snov dramam je dajala biblija, predvsem stara zaveza, za tragedije so posegali po snov v življenje mučencev in redkeje v zgodovino, v pustnem času pa so našle mesto v repertoarju jezuitskega šolskega gledališča tudi komedije. Pridvignjen, retorično nabuhel slog teh gledaliških del, sožitje krščanskih, zgodovinskih in antičnih snovi, katoliška vzgojna tendenč-nost in iz poganske antične mitologije se oplajajoča alegorika so glavne značilnosti gledališkega jezuitskega baroka, ki ni na slovenskih etničnih tleh imel v ničemer drugačne podobe kakor drugod po nemškem cesarstvu, kateremu so takrat pripadale slovenske dežele.''
Ob tem šolskem latinskem gledališču, ki je imelo predvsem vzgojni in reprezentančni pomen, pa so jezuiti gojili še drugačno, versko gledališče v okviru svoje dušnopastirske dejavnosti. To gledališče, ki je v nasprotju s humanistično-novolatinskim, katoliški verski propagandi in baročnemu okusu prirejenim šolskim gledališčem nadaljevalo tradicijo srednjeveškega verskega gledališča v barokizirani obliki, je imelo svoj osrednji pomen v jezuitski dejavnosti predvsem v njeni prvi fazi. Jezuiti so bili namreč poklicani na Slovensko kot mlad in v polemikah zoper verske heretike uspešen red, da bi prevzeli iniciativo protireformacijske dejavnosti. Tu pa je bilo potrebno intenzivno versko vzgojno in versko propagandno delo z vsemi sloji prebivalstva. Razen tega pa niso mogli obiti dejstva, da so njihovi nasprotniki uporabljali v svoji verski dejavnosti slovenski jezik, ki ni bil le jezik najširših slojev, ampak edini jezik, ki je bil razumljiv vsem ljudem v slovenskih deželah, od skoraj brezpravnih potepuhov in beračev do plemstva in cerkvenih dostojanstvenikov, ki so bili sicer po večini tujega rodu, Protestanti pa slovenski jezik niso uporabljali le v verski
' K. W. Drozd, Schul- und Ordenslheater am Collegium S, J. Klagenfurt (1604—1773), Clc. 1965 (Buchreihe des Landesmuseums für Kärnten 10). S. Skerlj, O jezuitskem gledališču v Ljubljani, Dokumenti SGM III, Ljubljana 1967, str. 146—193. S. Skcrlj, Italijansko gledališče v Ljubljani v preteklih stoletjih, Ljubljana 1973 (Dela II. razr. SAZU 26), str. 20—32, 92—109.
151
dejavnosti, ampak so ga tudi skrbno kultivirali in ga v kratkem času dvignili na stopnjo knjižnega jezika. Kljub temu, da so rekatolizacijske verske komisije skoraj izbrisale sledove protestantske književnosti na slovenskem etničnem ozemlju s sistematičnim požiganjem knjig, so morali katoliški duhovniki za uspešno dušnopastirsko delo med ljudstvom nadaljevati vsaj z vzdrževanjem tradicije kultivirane domače govorice v cerkvenem zbornem govoru, ko so že za književnost bili dani zelo omejeni pogoji. Kakor v vsej kulturni dejavnosti tistega časa so tudi tukaj prednjačili jezuiti. Razen skrbno organizirane kate-hetične dejavnosti in kultiviranega pridigarstva v slovenskem jeziku so ta jezik uporabljali tudi v verskih gledaliških prireditvah za najširše sloje. Zanesljivo i izpričano je to sicer le za kolegij v Celovcu, vendar vrsta drobnih omemb in \ namigov v jezuitskih kronikalnih zapisih kaže na podoben položaj vsaj v Ljub- : Ijani.* Upoštevati pa moramo dejstvo, da so jezuiti v svojih kronikah in poro- \ čilih beležili predvsem novosti in nenavadne uspehe, redko pa tradicionalne pri- ; reditve. Razen tega je versko gledališče za najširše kroge, ki so ga po ustano- : vitvi posameznega samostana gojili redovniki s sodelovanjem laikov, kmalu prešlo v domeno dijaške Marijine družbe (Sodalitas Beatae Mariae Virginis), ; o katere dejavnosti imamo manj virov kakor o delu jezuitov samih.
Versko jezuitsko gledališče, ki je obsegalo predvsem božične, velikonočne in telovske prizore v obliki posebnih prireditev ali vključene v procesije, nas kljub temu, da se je vsaj v začetku pretežno posluževalo slovenskega jezika, v okviru pričujočega razmišljanja posebej ne zanima. Prav tako ne kapucinske pasijonske procesije in podobne prireditve pod pokroviteljstvom svetne duhovščine ter marijanske verske igre v organizaciji župnijske gimnazije v Rušah pod Pohorjem. V teh prireditvah je morala imeti slovenščina kot edini jezik, ¦ ki so ga razumeli najširši sloji, katerim je bilo to gledališče namenjeno, odločilno vlogo, o čemer nam pričajo tudi redka ohranjena besedila in fragmenti. V tej »dramatiki« se je namreč pojavljalo posvetno le v omejeni obliki komičnih ali žanrskih interpolacij. Nekaj najbolj značilnih tovrstnih prizorov se nam je ohranilo v besedilu železnokapelske pasijonske igre iz konca XVIII. stoletja, j Ce upoštevamo podmeno, da je besedilo »Komödie od Kristusouiga terplinja, katiro so nekidei nate ueliki četertig inu na te uelikonočni pondelik v Kapli špilali« nastalo na temelju starejšega domačega vzorca in da verjetno izvira iz jezuitske pasijonske igre, ki so jo leta 1615 uprizorili v bližnji Dobrli vasi, segajo časovno ti prizori še v prvo obdobje baročnega verskega gledališča na Slovenskem. Za primer njihovega značaja naj navedem prizor straženja božjega groba v povzetku Franca Kotnika:
Štirje vojaki stražijo grob in se razgovarjajo. Kocke določijo, kdo mora stati na straži.; Drugi lahko med tem spe. Določen je prvi vojak. Drugi se vležejo. Ker mu je dolg čas, : poje stražnik pesem.
Mi smo Shounirji, mormo na Vahteh stati, S
Kraizarjou mau mamo, pijemo pa radi, 1 Dozhle se nam ponujajo, mi bi jih tudi radi,
jim pa Vina nezh ne kupimo, poli smo pa ti sadni. ITD. \
' J. Koruza. Starejša slovenslca korcšlca dramatika, Koroški kulturni dnevi I, Maribor 1973, str. 133—136.
Isti, Slovenska dramatika in gledališče v obdobju baroka, X. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana 1974, str. 117—122.
152
Toda sčasoma ga zebe, ne more več peti in kliče deklo:
Dinna, dinna, ali si doma, oglasi se meni sediel, i
Kier vidish, de tukei na vahtei, jmam en mersu krai. j
Dinna ali Aneila vpraša, kaj pomeni to vpitje. Ni še čas za kosilo »tem faulastam ! hlapzam jesti dajati«. Vojak jo prosi ognja. Dekla mu pravi, če ne ve, da je letos les i drag. Ce bi ona nosila take hlače kakor on, bi je ne zeblo. Naj počaka, da prinese žare- i čega oglja. Odide. Prinese oglja in pravi, da jo je le zaradi tega klical, ker se boji na straži. Dekla mu reče, naj pazi, da si ne osmodi brade in da zaradi tega nastali smrad ne prebudi tovarišev. Nato nažene deklo, on pa se vleže k »španom« (tovarišem), prej \ pa še godrnja, ker se je eden izmed njih »nesramno zasmradil« in »gerdu skadu«.'       "
Veliko bliže posvetnosti, čeprav ne takšne 'naturalistične' narave, je bilo jezu- j itsko šolsko gledališče, saj so mu dajale snov mimo svetniških legend in čudežnih zgodb tudi 'realistične' svetopisemske zgodbe in prilike (parabole), povsem ali skoraj povsem posvetnega značaja pa so bile v njem zgodovinske igre : in predpustne komedije. Zal pa je bilo to gledališče domače le zaradi izvajalcev, j medtem ko so bili pisci iger, pač zaradi sistema jezuitske izmenjave magistrov i po različnih pokrajinah, večinoma tujega rodu, slovenski absolventi filozofije ! med jezuitskimi duhovniki pa so v glavnem delovali kot učitelji v tujih kole- \ gijih avstrijske jezuitske province. Latinščine kot jezika te dramatike ne mo- i remo šteti za tuj element, saj je bila vsepovsod normalen jezik jezuitskega šol- ; skega gledališča. Vemo pa tudi, da so se jezuiti ponekod v ustreznem kontekstu I kdaj pa kdaj posluževali tudi ljudskih jezikov v šolski dramatiki, vendar o takšni citatni ali stilno zaznamovani rabi slovenščine v latinskih dramah z j domačo zgodovinsko snovjo in o predpustnih burkah doslej ne vemo ničesar.^" i
Posebno vprašanje v zvezi z jezuitskim gledališčem predstavljajo igre obhod- j nega tipa, ki so jih predstojniki dovoljevali izvajati revnejšim dijakom zaradi I denarnih darov. Že ta namen je narekoval rabo publiki razumljivega jezika, j torej vsaj v Ljubljani rabo slovenščine. Tako so ljubljanski dijaki izvajali »igro \ o paradižu« od petdesetih do osemdesetih let XVII. stoletja. Edini scenski ele-: ment je bil prenosni »paradiž«, drevo z jabolki in kačo. Igralo je osem igralcev, \ od katerih sta dva imela vlogi hudičev, o razporedbi ostalih vlog pa lahko le ^ ugibamo (Bog, angel, Adam in Eva, morda še alegorični Pravica in Usmiljenje). \ Igra je gotovo vsebovala prizore stvarjenja sveta in prvih ljudi, izvirnega greha, I
' Fr. Kotnik, Slovenske staiosvetnosti. Nekaj zapiskov, orisov in razprav, Ljubljana 1943 (Svet 1/4), str. 102.
Oba navedena elementa, zgodovinsko snov in predpustni komedijski pristop, druži 'komedija' o porazu gornjeavstrijskih kmečkih upornikov (Palinodia quam rebelies Superioris Austriae ruricolae post longiorem suam insolentinm debellati cecinerunt), v kateri je »realizem . . . podčrtan s tem, da v tej sicer latinsko pisani komediji kmetje govole med seboj nemško v narečju« (Skerlj, Italijansko gledališče . . ., str. 30—31). Takšen baročni jezikovni 'realizem' je utegnil v dramah s kranjsko ali koroško zgodovinsko snovjo pogojjti citatno rabo sioverščine v latinskem tekstu; v poštev prihajajo predvsem v Ljubljani 1662 prikazana drama o zmagi kranjske vojske pod Turjaškim in Eggenbergom nad Turki (Victoria Carnioliae ab Auersperg et Eggenberg contra Turcas reportata), prav tam 1685 prikazana bitka pri Sisku (Victoria christianorum adversus Turcas ad Castrum Sissechum divinitus obtenta Anno redempti Mundi 1593), tudi v Ljubljani 1706 prikezana igra o ustanovitvi Emone (Proposita theatraliter e Condita Aemona Jasonis Gloria), ob kateri je še sinopsa uporabila slovenski oznaki 'Gorenici* in 'Dolenici', ter celovške uprizoritve dram o Hotimiru 1722 (Laureata fidei primordia a magnanimo Duce Chetimaro in Carinthia constituta), o Elizabeti, hčeri Majnharda Tirolskega, 1736 (Elisabeth Mainhardi Comitis Tyrolis et Carin-thiae Ducis Filia) in o Krištofu tingnadu 1739 (Pleuratus Illustris Carinthiae Heros). Nemška predroman-tična drama Reinhold von Schenk Hauptmann zu Osterwitz, ki jo je dal 1794 v Celovcu natisniti »nemški igralec« Adolph Anton in v kateri nastopa slovenska kmetica (ki ji nemščina »ne gre prav z jezika«), dvorni šaljivec, pravzaprav v norčevske cape preoblečeni vitez, pa zapoje slovensko pesmico (prim. Nussbaumer, Geistiges Kärnten, str. 266), bi se utegnila naslanjati na ustrezno tradicijo v jezuitskem gledališču. — O predpustnih komedijah in burkah, ki so jih jezuiti pogosto uprizarjali, imamo manj zanesljivih podatkov za sklepanje o morebitni rabi slovenščine.
153
izgona Adama in Eve iz Raja, verjetno pa tudi dialog med Pravico in Usmiljenjem o kazni in bodočem poslanstvu božjega sinu med ljudi. Bila je pač baro-kizirani tip poznosrednjeveške igre o Adamu in Evi." Bolj ali izključno posvetnega značaja je bila druga izpričana obhodna igra gojencev ljubljanskega kolegija, ki se označuje kot »Zima in poletje« in je bila po kranjskem zgodovinarju Avgustu Dimitzu »šaljiva igra«, za katero so uporabljali kot edino dekoracijo iz papirja narejno peč.'^ Ti igri nas ne zanimata le sami po sebi, ampak tudi zaradi neredov, ki so ju spremljali in o katerih pogosto govore zapisi v jezuitskih dnevnikih. Iz teh sicer ne moremo razbrati, za kakšne vrste ekscesov je pravzaprav šlo; pripoved o enem izmed njih v Valvasorjevi Slavi Vojvodine Kranjske pa priča, da je šlo vsaj včasih za nekaj, kar bi dandanašnji označili kot happening. V bližini gradu Lukovca na poti med Ljubljano in Vrhniko je živel kmet, ki je želel ozdraviti svojo ženo pijanstva. Najel je dijaka, ki ga je videl igrati hudiča v igri o paradižu, da bi prestrašil pijano* ženo in ji tako vlil strah pred pijančevanjem. Zanimivo je, da Valvasor popisuje prizor tako, kakor da bi šlo za igro oziroma komedijo:
Ko je neki praznik naša mokra Bakhova sestra odrinila v gostilno in je mož dobro vedel, da je pred polnočjo ne bo videl, je hitel v mesto ter prosil študenta, ali ne bi bil pripravljen spremiti ga, kakor je bil obljubil. Ta je kmetu ugodil, šel v svoji hudičevi preobleki z njim in se medpotoma po njegovem navodilu skril v grmovje.
Iznajditelj komedijre, ki bo kmalu sledila, je šel nato v gostilno, da bi poklical najvažnejšo osebo imenitne igre. 2ena je naposled le šla z njim, a zmerjala je in grozila, ker ji je očital, da bo s tako sramoto in pijančevanjem njega in sebe spravila na beraško palico.
Ko se je pri možu jeza nekoliko shladila, pri njej pa vinski plamen še bolj razvnel, je on omenil, da je srečal tisti dan popotnega študenta, ki ga je med drugim naučil, kako bi ženo pijanko z dvanajstimi hudiči utegnil mučiti ter jo odvrniti od pijančevanja. Žena mu je odgovorila z glasnim porogljivim smehom, češ da bi bil bolje storil, ko bi bil po nepotrebnem izdani denar porabil kakor ona za žrtev Bakhu, namesto da bi se bil dal zapeljati od takšnega sleparja, zakaj niti popotni študent niti on, torej ne mojster ne učenjec, pa niti, ko bi jih sto bilo, da nimajo toliko moči, da bi mogli spraviti najmanjšega hudiča iz luknje, kjer stoluje. »Da«, je nadaljevala, »če je tvoja umetnost tako trdna, napravi kar precej poskus z mano ter dokazi, da nisi po nepotrebnem izdal denarja in se kakor trapasta ovca dal ukaniti.« Mož je odgovoril, da je dobro pazil na ves postopek, samo prečudna imena dvanajstih hudičev, kakršnih svoj živi dan še ni slišal, da so mu izpadla.
V takem pogovoru sta prispela do kraja, kjer se je bil skril študent in kjer je bilo določeno pozorišče za našo igro. Tedaj je kmet nenadoma zavpil; »No, nisem zaman premišljeval, domislil sem se imena enega dvanajstih hudičev!« Nato je uganjal čudne norčije, potegnil nekaj krogov in mrmral pri tem neznane besede, naposled pa dodal tale zagovor: »Pridi, hudič, nad mojo zapito ženo!«
Se mu je bil zadnji zalog na jeziku, ko se je oglasil v grmu skriti hudič in planil z groznimi kretnjami na žensko. Ta je bila od začudenja čisto iz sebe. Študent pa se s tem ni zadovoljil, temveč je s tkalsko ščetko bakhantki tako zdelal obraz, da skoraj ni bila več človeku podobna in si ni nihče mogel misliti, da bi bilo mogoče, človeka na naraven način tako razpraskati. Mož pa je, da bi nakano olepšal, pobegnil brž v začetku igre, kakor da bi ga bila strah in prikazen tako naglo pognala v beg. Močno raz-
" N. Kuret, Ljubljanska igra o Paradižu in njen evropski okvir. Razprave II. razr. SAZU IV, Ljubljana 1958, str. 203—252. F. Kalan (Kumbatovič), Slovenska igra o paradižu. Podatki in domneve, Dokumenti SGM III, Ljubljana 1967, str. 199—207. '2 S. Skerlj, Italijansko gledališče . . ., str. 33—38.
154
praskano žensko pa je to popolnoma odvadilo pijančevanja, ker je bila docela uverjena, da gotovo ne bi iSila živa ostala, ko bi bila z nadaljnim pitjem dala možu priložnost, da bi bil sklical vseh dvanajst hudičev, če jo je zdaj en sam tako hudo sprejel."
Razen z jezuitskim šolskim gledališčem in s populamejšimi verskimi prireditvami pa so se vsaj prebivalci večjih mest na slovenskem etničnem ozemlju že dokaj zgodaj seznanili tudi z gledališčem, fci predstavlja neposredne predhodne oblike današnjega institucionalnega gledališča. To pa je bilo le v neznatni meri stvar domačih prirediteljev in izvajalcev; prihajalo je v slovenske dežele predvsem z gostovanji tujih profesionalnih gledaliiščnikov, italijanskih in nemških potujočih igralskih skupin. Za jezuiti, ki so usmerjali gledališki okus v versko nestrpnem sedemnajstem stoletju, so ta gostovanja postala glavna šola gledališke omike v XVIII. stoletju, vse bolj razbremenjenem pritiska cerkve. Iz te šole je vzrastel tudi prvi znani poskus slovenskega meščanskega gledališča.
Nadaljevanje v prihodnji številki.
Olga Gnamuš
Pedagoški inštitut pri Univerzi v Ljubljani
PRISPEVEK TVORBNO-PRETVORBNE SLOVNICE K DIDAKTIKI IN PSIHOLOGIJI JEZIKA
1
v zadnjih dveh desetletjih je znanost o jeziku nesluteno napredovala in zaživela v takem obsegu, zamahu in svežini, da je mogoče verjeti, da bodo ta spoznanja bistveno dopolnila naše vedenje o jeziku, njegovi zgradbi in vlogi v družbenem in duševnem življenju človeka.
Jezikoslovje je na novo opredelilo svoj predmet: ne zanima ga več samo jezik kot struktura, ampak jezik kot proces, kot psihična dejavnost. Razumljivo je, da je tako opredeljen predmet jezikoslovja trčil na eni strani ob psihologijo in na drugi strani ob sociologijo, pojavile so se mejne znanosti psiholingvistika oziroma psihologija jezika in sociolingvistika oziroma sociologija jezika. Videti je, da bo treba nova spoznanja vključiti v izobraževalne vsebine učiteljev. V tujini tako posodabljanje že dalj časa teče. Kajti dokler bo jezikoslovca zanimala samo jezikovna struktura brez njenih spoznavnih razsežnosti in psihologa spoznavne razsežnosti brez jezika, tako dolgo naše znanje o jeziku ne bo funkcionalno do tiste stopnje, ki omogoča razložiti funkcijo jezika v člove-
" M. Rupel, Valvasorjevo berilo, Ljubljana 1969^, str. 352—354 (podčrtal J. K.). Pogostne prepovedi, zapisane v kolegijskem dnevniku, da bi dijaki nastopali zunaj kolegija, pričajo, da so se jezuitski gojenci pogosto posluževali javnega 'umetr.iškega' nastopanja za pridobitev žepnine in so verjetno večkrat uganjali za plačilo tudi takšne butke kakor dijak, ki je pomagal barjanskemu kmetu ozdraviti ženo pijanko (prim. J. Hofler, Se o slovenskem »paradižu« iz 17. stoletja, JiS 1975/76, str. 208s).
155
kovem spoznavnem razvoju, težave otrok pri razumevanju besedil in jezikovnem mišljenju; na drugi strani pa tudi pouk slovnice ne bo kaj prida vplival na razvoj otrokovih jezikovnih zmožnosti. Teorije učenja so sicer opozorile na pomen, ki ga ima razvitost otrokovih jezikovnih zmožnosti na proces razbiranja in osvajanja pomenov iz jezikovnih besedil. Premalo pa so pojasnile, kako se težavnost besedila kaže v izboru besed in skladenjski strukturi stavkov. Dejansko nam strukturalno jezikoslovje, ki se je zanimalo zgolj za površinsko zgradbo stavka (poved), ni nudilo ustreznega metodološkega aparata, ki bi bil v večjo korist pri razbiranju pomena povedi in določanju spoznavne zahtevnosti jezikovne oblike. Doslej smo samo na ravni zdravega razuma slutili in vedeli, da skladenjski način ubeseditve lahko stopnjuje ali zmanjšuje zahtevnost besedila, nismo pa poznali spoznavnih funkcij skladenjskih oblik in nismo imeli zanesljivega kriterija za razsojo, katere skladenjske strukture so spoznavno zahtevnejše in katere manj.
Skoraj vsa jezikovna sredstva omogočajo izražanje spoznanj, ki so na različni ravni posplošenosti, vendar obstajajo na eni strani taka, ki imajo zgolj razumske denotate, a na drugi strani taka, ki služijo za izražanje pretežno ali izključno empiričnih konkretnih informacij.
Ta gibljivost in razpetost jezikovnega sistema nam je bila doslej bolj v zavesti na področju hierarhične gradnje besedišča, manj pa na področju skladnje. Toda tudi skladenjski vzorci služijo za izražanje različne stopnje posplošenosti pomena.
Petinosemdeset učencev petega razreda osnovne šole smo preizkusili z vrsto jezikovnih testov. Rezultati opozarjajo na vrsto zanimivih problemov. Tako smo npr. ugotovili, da dela učencem ob koncu petega razreda osnovne šole resne težave razumevanje stavka Nariši križ v manjšega od obeli kvadratov.
Nalogo je rešilo pravilno le 42 % preizkušenih učencev! Nasprotno pa so nalogo Nariši križ v krog rešili pravilno vsi.
Jezikoslovje, ki se usmerja zgolj na površinsko strukturo stavka, ne zmore razložiti problemov, ki so povezani z otrokovim razvozlavanjem pomenov, ne more razložiti, zakaj lahko predpostavljamo, da bodo imeli učenci pri reševanju naslednje naloge težave:
Nariši pojav, ki je opisan v naslednjih stavkih:
a) V vsakem od treh šopkov so trije zvončki.
b) Ob mizi, na kateri je vaza, stojita dva stola.
c) V eni od dvojice skodelic je žlica.
d) Ena od treh žlic je majhna.
e) Vsak od petih kvadratov je rdeč.
Pomembno metodološko izhodišče za raziskovanje spoznavne zahtevnosti skladenjskih vzorcev nam daje generativno-transtormacijska gramatika, ki je prva opozorila na različno pomensko globino stavčnih struktur.
156
2
Jezikoslovje ni kazalo večjega zanimanja za duševno podlago jezikovne dejavnosti vse do tvorbno-pietvorbne slovnice, ki je jezikoslovje preusmerila od opisa struktur na opise pravil, po katerih poteka oblikovanje stavkov. Teoretična izhodišča tvorbno-pretvorbne slovnice so z vidika pričakovanj sodobne didaktike in teorije učenja zelo obetajoča. (Prim, poročilo M. Milojevič-Sheppard, John Lyons: Noam Chomsky. JiS 1974-75, str. 168.)
Taksonomično jezikoslovje je izhajalo od postavke, da sta v stavku globinska in površinska struktura vedno identični. Tvorno-pretvorbena slovnica pa je to postavko zavrgla, ker bi bil opis jezika, ki bi izšel iz nje, prezapleten, ter razvila tezo, da obstaja samo določeno število stavkov, pri katerih sta globinska in površinska struktura identični oziroma so pomenska razmerja razvidna neposredno iz površinske strukture stavkov — to so t. i. jedrni stavki. Veliko stavkov v jeziku pa oblikujemo tako, da na globinsko skladenjsko strukturo apliciramo zaporedje pretvorbnih pravil, ki globinsko strukturo pretvorijo v glasovno površinsko strukturo. Tako naj bi bila stavka »Peter tepe psa« in »Pes je tepen (od Petra)« pomensko identična, vendar je pomenska struktura razvidna neposredno iz površinske strukture le v aktivnem stavku, jedrnem stavku, drugi stavek pa je pretvorba prvega. Proces pretvorbe pa opisujejo pretvorbna (transformacijska) pravila.
Chomsky predpostavlja, da je oziroma da mora biti model lingvističnega opisa identičen jezikovnim zmožnostim govorečega. »Otrok, ki se je naučil slovnice, je razvil notranjo reprezentacijo sistema pravil, ki določajo, kako je treba stavek oblikovati, uporabljati in razumeti« (Chomsky, 1965, s. 24). Notranjo reprezentacijo generativne slovnice otrok oblikuje na podlagi primarnih jezikovnih podatkov. Zato mora imeti temeljne podatke jezikovne teorije prirojene.
S pretvorbami nastajajo stavčne zveze različne zapletenosti. Na primer: Mož, ki je odpil okno, je kupil sliko, ki jo je naslikal moj prijatelj.
Stavki globinske strukture so:
Mož je kupil sliko.
Mož je odprl okno.
Sliko je naslikal moj prijatelj.
Mož (mož je odprl okno) je kupil sliko (sliko je naslikal moj prijatelj).
S psihološkega in didaktičnega stališča se postavljajo naslednja pomembna vprašanja:
a) ali pretvorbna zgodovina stavka, to je razmerje med površinsko in globinsko strukturo, vpliva na zahtevnost stavka v procesu razumevanja in uporabe in na hitrost njegovega osvajanja v procesu jezikovnega razvoja;
b) ali pretvorbe, kot jih opisuje tvorbno-pretvorbna slovnica, zares potekajo;
c) kakšna je spoznavna vrednost jezikovne ustvarjalnosti, ki se uresničuje v možnostih uresničevanja neomejenega števila razmerij med globinsko in površinsko strukturo;
157
d) ali bi jezikovni pouk, ki bi biJ zasnovan na spoznanjih tvorbno-pretvorbne slovnice, razvijal otrokovo skladenjsko zmožnost, to je zmožnost uporabe in razumevanja zapletenih stavčnih stnikftur.
Na vsako izmed teh vprašanj bomo skušali odgovoriti v mejah, ki jih dopuščajo empirično preverjena spoznanja, ali pa na teoretično-hipotetični ravni.
Richardson, Calnan, Essen in Lambert (1976) ugotavljajo, da so se učitelji vedno zavedali, da starejši otroci pišejo povedi, ki se razlikujejo od povedi mlajših otrok, toda ne samo po besedišču in pomenu, temveč tudi skladenjsko. Vrsta raziskovalcev je skušala opisati te razlike objektivno, kvantitativno, in pri tem uporabljala različna merila za dolžino povedi, upoštevajoč le površinsko strukturo. Starejše raziskave so se opirale na naslednja merila: tipi stavkov glede na osebno glagolsko obliko, razmerja med glavnimi in podrejenimi stavki. Toda ker ta merila niso bila niti objektivna niti usklajena z jezikoslovnim opisom skladnje posameznih jezikov, je bila postavljena zahteva po drugačnih postopkih merjenja skladenjske zapletenosti stavka; pri tem so se začeli v novejšem času opirati na slovnični model tvorbno-pretvorbne slovnice. Raziskave, ki so izšle iz te metodologije, so pokazale, da starejši otroci glede na razvojno stopnjo uporabljajo več pretvorb, s pomočjo katerih vlagamo v skupno skladenjsko strukturo več jedrnih stavkov (vložne pretvorbe, ki omogočajo vstavljanje vložnih, skladniških stavkov v t. i. matrični stavek).
Cazdenova ugotavlja: »Ena od razvojnih smeri je zmožnost doseganja večje gostote idej v posameznem stavku z vcepljanjem enega stavka v drugega. Potrebujemo raziskave, ki bi proučevale, kako se razvijajo tovrstne jezikovne strukture« (Cazden, 1972, s. 33).
Bormuth je poskusil iz tvorbno-pretvorbne slovnice razviti teorijo jezikovnega razumevanja. Po njegovem je treba razumevanje stavka ali daljšega besedila preskusiti tako, da oblikujemo vprašanja na podlagi pretvorbne gradnje povedi. Tako pridemo na primer ob povedi »Zelo star mož, ki živi ob cesti, je nekega dne peljal svojega psa k izložbenemu oknu« do naslednjih vprašanj: (1) Kdo je peljal psa? (2) Kaj je peljal mož? (3) Kje živi mož?
Bormuth je v svoji raziskavi uporabljal preproste slovnične pretvorbe in človek bi pričakoval, da jih razume vsak govorec materinščine. Toda proučevanje razumevanja skladenjskih struktur s pomočjo te tehnike je pokazalo, da velik odstotek otrok četrtega razreda takih povedi ni zmožen razumeti. »Najbolj presenetljiva ugotovitev te študije je dejstvo, da velik odstotek učencev ni pokazal zmožnosti razumevanja temeljnih skladenjskih struktur, s katerimi v jeziku pošiljamo sporočila. Uspeh air neuspeh v vzgojnem procesu pa je zelo odvisen od sposobnosti razumevanja« (Bormuth, Carr, 1970).
Carroll Chomsky ugotavlja, da je bilo pojmovanje slovnične zapletenosti do nedavnega premalo razvito, da bi lahko izbrali skladenjske konstrukcije, za katere bi smeli domnevati, da jih otrok osvoji kasno. Splošno veljavna domneva je bila, da otroci osvojijo skladnjo materinega jezika približno pri petih letih.
Po avtoričinem mnenju je naravna domneva, da otrok kasneje osvoji zapletene strukture, to je take, katerih površinska struktura je razmeroma nerazvidna
158
glede na globinska pomenska razmerja, ter take, ki se odklanjajo od splošnih modelov v jeziku. V svoji raziskavi je to domnevo potrdila in v nasprotju z drugimi avtorji ugotovila, da otroci ne razumejo zapletenejših stavčnih tvorb tja do desetega leta (Chomsky, C, 1969).
Tudi avtorji The Child's Communicative Competence ugotavljajo, da je pomembna razvojna lastnost pridobivanja jezika, da se otrok nauči, kako v stavek vpletati čedalje več podatkov. Vse tradicionalne mere skladenjske zapletenosti temeljijo na tej razvojni smeri. Ena temeljnih operacij skladenjske zapletenosti naj bi bila stavčno-kombinacijska pretvorba (T. van der Geest in drugi, 1973).
4. Psihična podlaga jezikovnih pretvorb
Pretvorbna pravila se uporabljajo po določenem zaporedju. Pogosto se napačno misli, da neposredno opisujejo procese, ki potekajo pri tvorbi stavka. Toda namen pretvorbnega slovničnega modela ni bil opis procesov oblikovanja in razumevanja stavkov in povedi. Ne zgodnejše ne kasnejše verzije slovnice Chom-skega ne moremo razumeti kot psihološki model jezikovne rabe in razumevanja, kajti psihološki model more upoštevati vrsto dodatnih dejavnikov, ki so udeleženi v govorni dejavnosti, jezik je samo eden od njih.
Zato pri psiholingvlstičnih poskusih niso proučevali načina poteka pretvorbnih procesov, temveč so skušali le potrditi njihovo psiholoiško pomembnost. Obstaja vrsta raziskav, v katerih so preverjali, kako pretvorbna zgodovina stavka vpliva na razumevanje in oblikovanje stavkov.
Psihično dogajanje pretvorb so proučevali iz dveh zornih kotov:
(1) iz razvojnega zornega kota so zasledovali nastopanje posameznih pretvorb v otrokovem govoru,
(2) preskusili so postavko, da se zapletenost stavčnih izpeljav, merjena s številom pretvorbnih pravil, ujema s psihično zapletenostjo tvorjenja in razumevanja stavka. Psihično zapletenost so ocenjevali z merjenjem časa, ki je potreben za razsojo, ali je stavek pravilen ali ne.
V zvezi s proučevanjem psihične resničnosti pretvorbnih pravil lahko v literaturi zasledimo dve temeljni hipotezi. Korespondenčna hipoteza pravi, da se zaporedje pravil v procesu lingvistične izpeljave ujema s psiholingvističnimi procesi. Druga hipoteza pa pravi, da se zapletenost izpeljave površinske strukture stavka iz gtlobinskih struktur ne ujema s psihično zapletenostjo v procesu razumevanja in tvorjenja stavka. Pretvorbna slovnica ni dejanska sestavina zmožnosti, ki omogočajo tvorjenje in razumevanje stavkov in povedi. Povezava med jezikovno zmožnostjo in psiholingvistično sposobnostjo ni neposredna, kot je bilo prvotno mišljeno.
Thomas G. Bever pravilno ugotavlja, da vsaka uporabljena jezikovna pretvorba ne pomeni nujno dodatne vedenjske zapletenosti. Obstajali naj bi dve vrsti pretvorb, ki ne pomenijo nujno dodatne vedenjske zapletenosti, in sicer pretvorbna pravila, ki brišejo notranje sestavine stavka, in nekatera pravila premeščanja. Zato sta včasih psihična in slovnična zapletenost v nasprotnem razmerju (Bever, 1970, s. 287).
159 \
Tudi Cariota S. Smith ugotavlja, da so bili v njenem poskusu stavki z razmeroma daljšo pretvorbno zgodovino za otroke težje ponovljivi, vendar to merilo zapletenosti ni moglo razložiti vseh dobljenih izidov. Po njenem je treba upoštevati tako površinsko strukturo stavka kot njegovo izpeljavo (Smith, 1970, s. 129).
I. Ivič podaja kritiko tvorbno-pretvorbne slovnice. V njej med drugim ugotavlja, da Chomsky razčlenjuje proizvod človekove dejavnosti — jezika in na podlagi te razčlembe izpeljuje — a samo posredno — sklepe o naravi človekovega spoznavanja... Zaradi jasnosti pa je treba povedati, da med formalnim slovničnim postopkom tvorjenja stavka in dejanskim vedenjem ljudi pri tem postopku obstoja dobesedno enaka razlika kot med formalnologičntm opisom mišljenja in dejanskim potekom miselnih procesov (Ivič, 1976, s. 42, 43). Ugotovitve o naravi umskih procesov se izpeljujejo posredno, prek razčlembe izida dejavnosti, ne pa na podlagi govorne dejavnosti same. Avtor zato opozarja, da je pri vrednotenju teorije Chomskega glede njene psihološke pomembnosti treba upoštevati prav dejstvo, da je teorija jezikoslovna in ne psihološka, da pojasnjuje obliko funkcioniranja jezika, ne pa organizacije in funkcioniranja človekove spoznavne dejavnosti.
Med drugim se teorija ukvarja le z določeno vrsto povedi, iztrganih iz jezikovnega in nejezikovnega sobesedila, ne upošteva jezikovnega bogastva drugih možnosti oblikovanja povedi, kot so eliptični stavki, polstavki, medmetni stavki. Zanima jo govoreči, iztrgan iz družbenega okolja in njegovih vplivov.
Tudi A. A. Leontjev ni prizanesljiv v svoji kritiki. Omenja tudi vrsto poskusov, v katerih so empirično dokazovali neustreznost psihološkega opisa pretvorbne slovnice. Ugotovitve zgodnjih poskusov povzema takole: »Poskusi, v katerih so želeli dokazati pravilnost tega modela s številkami, so se ob natančnejšem opazovanju izkazali kot ne povsem korektni. Strožji poskusi niso dali pomembnih utemeljitev, ki bi model podpirale in navadno dopuščajo le, da jedrne stavke postavimo nasproti nejedrnim... Pri takem stanju ni mogoče v nobeni znanosti, ki uporablja eksperimentalne metode, govoriti več kot o hipotezi, ki jo je treba še potrditi (Leontjev, 1975, s. 123). Na s. 151 pa avtor v istem delu ugotavlja: »Pretvorbna zapletenost stavka je pomembna za njegovo psiholingvi-stično zapletenost, čeprav še ni jasno, v kakšni obliki. Z drugimi besedami, obstajajo tipi konstrukcij, ki so psiholingvistično preproste, in take, ki so psiho-lingvistično zapletene ter zahtevajo dodatne operacije tako za svojo tvorbo kot za razumevanje.«
Ob vseh kritičnih pripombah pa vendarle priznava, da se model Chomskega izmed vseh današnjih modelov najtesneje približuje opisu psihičnih temeljev govornega vedenja.
Na podlagi skopega prikaza nekaterih raziskav ni mogoče trditi, da imajo jezikovne pretvorbe realno psihično eksistenco v smislu, da govoreči pri uporabi in razumevanju stavkov (povedi) te pretvorbe dejansko opravlja. Dokazano pa je, da otroci kasneje razumejo in uporabljajo stavke (povedi), v katerih se razhajata površinska in globinska struktura, kakor jo razumemo v smislu tvorbno-pretvorbne slovnice. Na določeni stopnji razvoja jezikovnih zmožnosti je pro-
160
ces njihove uporabe in razumevanja avtomatiziran in potelta pod ravnjo aktualne zavesti. Prav to dejstvo otežuje raziskovanje dejanskih procesov, ki jih mora otrok opraviti, preden doseže sitopnjo avtomatizirane jezikovne rabe.
Pri raziskovanju teh vprašanj je treba upoštevati temeljno spoznanje, da imajo operacije, zajete v sistem jezikovnih zmožnosti, ki potekajo v procesu govorne dejavnosti jezikovno razvitega govora na nezavedni, avtomatizirani ravni, svojo filogenetsko in ontogenetsko zgodovino nastanka, v kateri so se dogajali raz-vidnejši, na zunanji ravni potekajoči procesi. Ker psihični razvoj poteka v nekontroliranih razmerah, je odkrivanje zunanjih etap v oblikovanju psihičnega zahteven raziskovalni proces. Temeljnega pomena je že zgolj spoznanje, da omenjeno domnevo zajamemo v svoj metodološki koncept.
Revolucionarni prispevek tvorbno^pretvorbne slovnice k razlagi razumevanja psihičnih temeljev jezikovnega vedenja je, da je opozorila na dve ravni stavčnih struktur ter na načine postavljanja mostu med njima. Strinjamo se z mislijo Leontjeva, ko ob vseh kritičnih pomislekih ugotavlja, da model jezikovnih zmožnosti, kot sta ga oblikovala Chomsky in Miller, daleč presega vse dosedanje modele jezikovnega znanja (Leontjev, 1975, s. 119).
4. Didaktični pomen tvorbno-pretvorbne slovnice
Tvorbno-pretvorbna slovnica je opozorila na pomembno plat težavnosti besedila. Omogoča nam razložiti, zakaj imajo učenci težave pri razumevanju vrste stavkov. Stavki tipa V vsakem od treh šopkov so trije zvončki so težki zato, ker njihov pomen ni razviden neposredno iz površinske strukture, ampak predpostavlja pretvorbo stavka v dva stavka: Na mizi so trije šopki. V vsakem šopku so trije zvončki.
Metodično zanimivo je vprašanje, kako pri pouku slovnice razvijati otrokove skladenjske zmožnosti, kako razviti zmožnosti razumevanja in uporabe stavkov, ki uresničujejo zahtevna razmerja med globinsko in površinsko strukturo. Poraja se vprašanje, ali bi razvijali otrokove jezikovne zmožnosti, če bi mu pri pouku slovnice uzaveščali globinske strukture površinskih struktur in ga vpeljevali v pretvorbne procese. Domnevam, da bi pri jezikovnem pouku, ki bi ga zasnovali na vedenju o jeziku, ki nam ga je dala tvorbno-pretvorbna slovnica, prispevali k zmožnostim razumevanja stavkov, vprašanje pa je, ali tudi k zmožnostim njihove uporabe. Vprašanje je dovolj zanimivo in izidi dovolj obetajoči za prakso jezikovnega pouka, da bi ga bilo vredno preveriti.
Z didaktično-spoznavne plati je pomembno vprašanje, ali za osvajanje in razumevanje stavkov z bolj ali manj zahtevno pretvorbno zgodovino zadostuje slikovna in druge oblike ponazarjanja, ali niso potrebne tudi vaje v razčlenjevanju teh stavkov in vaje v oblikovanju takih stavkov iz globinskih struktur oziroma jedrnih stavkov. Psihični procesi pomenskih razčlemb v procesu osvajanja stavkov so, kot smo videli, še vedno prikriti, vendar pa menimo, da je tvorbno-pretvorbni model sloxTiicne strukture stavka najpopolnejši med sedanjimi in bi bilo mogoče po njem simulirati didaktične položaje, ki bi prispevali k razvoju jezikovnih zmožnosti. Tovrstnih analiz ne bi smeli prihraniti za učence, ki so že na stopnji razvitih formalnih operacij, temveč bi morali učence
161
z njimi pripravljati na stopnjo abstraktnega mišljenja. Glede osvajanja stavčne strukture dejansko nismo naredili več, kot da piscem učbenikov priporočamo, naj pišejo za učence nižje stopnje osnovne šole v preprostem jeziku, učitelj slovenskega jezika in drugih predmetov ni sposoben reflektirati stopnje zahtevnosti besedila, jezik učbenikov na višji stopnji ostaja nekontroliran glede skladenjske in logične gradnje.
Ko otrok pri spoznavanju osvaja različne skladenjske pretvorbe, razvija tudi jezikovno mišljenje, ki je vdelano v proces njihovega oblikovanja, razvoj logičnega mišljenja pa prispeva k osvajanju tistih jezikovnih struktur, ki tako mišljenje terjajo v svoji pomenskosti. Vprašanj, ki izhajajo iz skladenjskega načina ubeseditve, ni mogoče reševati z domnevami, da je učenec apriori, brez sistematičnega učnega prizadevanja, zmožen razvozlati logično gradnjo skladenjskih struktur in iz njih izpeljati vse podatke, ki so njihov implicitni del, dalje tudi ne tako, da bi besedila prevajali v konkretnejšo obliko in da bi jih ponazarjali. Besedilo s takim ravnanjem prevedemo v nižje oblike semiotičnih sistemov, ki jih otrok že obvlada — slikovnega predstavnega — premalo pa storimo za to, da bi ga usposobili za logično razčlembo besedila.
SLOVENSKI JEZIK V EKONOMSKI PROPAGANDI*
Ekonomskopropagandna besedila se razlikujejo tudi po svoji tipologiji. Vsako jezikovno sporočilo nastane v posebnih ubeseditvenih okoliščinah, ki jih določajo različni dejavniki (tradicija in vloga delovne organizacije v družbi, pomen izdelka, naslovnikove navade in življenjska raven ipd.). Sporočilo mora izpolnjevati vrsto osnovnih nalog: biti mora pomensko zaokroženo in izrazno učinkovito ter vabljivo za bralca oziroma poslušalca ali gledalca. Te naloge je mogoče doseči z izbiro primernih govornih in pisanih zvrsti jezika ter z ustrezno, primerno ubeseditvijo.
V pisnih in ustnih besedilih gospodarske propagande je že iz tradicije ustaljen knjižni jezik, v pisnih so še redki primeri pogovornega jezika, v ustnih (slušnih) pogovornega in narečja. Od funkcijskih zvrsti jezika (praktično sporazumevalni, publicistični, strokovni, znanstveni — umetnostni jezik) je v EP besedilih najpogostejši publicistični jezik, tudi s primesmi strokovnega, nekatera besedila so pretežno strokovna, druga spet uporabljajo prvine umetnostnega oblikovanja (verz, metaforika itd.).
Besedila se delijo na tako imenovane propagandne stalnice, formule, ki vsebujejo včasih še nekaj dodatnih pojasnil, tem pravimo tudi razširjena obvestila. Drugo skupino besedil sestavljajo publicistična besedila, ki jih delimo na prepričevalna in na publicistično propagandna; tretja skupina je sestavljena iz katalogov in strokovnih ekonomsko-pro-pagandnih besedil, v peto sodijo EP besedila s prvinami umetnostnega izraza.
Propagandne stalnice — formule vsebujejo navadno zgolj ime izdelka, največkrat oblikovano na standarden način, tako da je del poimenovanja tudi vidno sporočilo (prim. nuVan).
• Clanelc je del obširnejšega elaborata o slovenskem jeziku v gospodarstvu, pripravljenega za zborovanje »Slovenščina v javnosti«. Gradivo zanj so prispevali zlasti Mojca Utroša in Erika Kržišnik pa Tomaž Sajovic in Janez Dular,
162
Na meji med formulami in razširjenimi obvestili so propagandna gesla, Ici služijo lahko kot imena prireditev {razstav ipd.), npr. MOJE SANJE — LEPO STANOVANJE je ime za tradicionalno razstavo Mebla, ali pa skušajo neposredno reklamno učinkovati: REVIJO OTROK IN DRUŽINA V VSAKI DOM!
Pogosto so vsi ti elementi združeni v kombinirano propagandno besedilo, ki ga sestavljajo slogan, ime firme, znamka (likovni del) ter imena izdelkov. Primer je prva stran knjižice (kataloga) Tokalonovih kolekcij. Zgoraj je napis NI TREBA DA JE VRHUNSKA KOZMETIKA DRAGA (brez ločil), pod tem v sredini ime Tokalon, pod njim znamka, pod njo imena kolekcij: aseptin kolekcija, petalia kolekcija, standardna kolekcija, kuma-rična kolekcija. Slogani in kombinirana besedila so sestavljeni z namenom pridobiti odjemalce in so v precejšnji meri izdelani po tujili, zlasti ameriških vzorcih. Za številna med njimi je značilno stereotipno poudarjanje po eni strani ženskosti, miline, lepote, po drugi moškosti, moči, neustrašnosti (Moška svežina SPEARMINTA sprošča in pomirja tudi v najbolj napetih trenutkili.) Nekaj takili besedil je tudi namenjenih vsem, ne glede na spol; to so tista, ki govore o pohištvu, o počitnicah, prometnih sredstvih itd.
Razširjena obvestila vsebujejo razen znamke in imena podjetja ali znamke in imena izdelka še krajše dodatno pojasnilo, npr. kraj izdelave, obseg (npr. ob vidnem sporočilu legenda: 1 VREČICA 2 LITRA Fla-Vor-Aid), način uporabe, kreditne pogoje itd.
Razlika med publicistično prepričevalnimi in propagandnimi EP besedili jie predvsem v stopnji prepričevanja; prva skušajo prepričati z dokazovanjem kakovosti, druga učinkujejo s (tudi strokovno) široko informacijo. Tudi ta besedila vsebujejo prvine prve skupine besedil, znamko tovarne in zlasti izdelka, slogane. Za primer navajamo takšno publicistično prepričevanje za vzmetnice jogi. Sloganu IZBERITE SI SVOJ OBCUTEK UDOBJA sledi v likovnem sporočilu razširjeno obvestilo s propagandnim geslom udobje v sami znamki: JOGI udobje FIT. Pod tem besedilom je na dvek kolonah prepričevalno besedilo, sestavljeno iz dveh delov; v prvi koloni piše (konec vrstice označujemo s pomišljajem);
Kakšna je udobna vzmetnica? — Trda? Srednja? Mehka? — Ljudje smo pač različni in vsakdo si svoje udobje predstavlja drugače. Nekdo je vajen — trdega ležišča, drugemu prija mehka — pernica. — Doslej je na našem trgu obstajala le ena, — univerzalna vzmetnica, izbira ni bila — mogoča. V drugi koloni: Meblo je prvi prisluhnil željam potrošnikov — in izdelal novo vzmetnico v treh različnih — stopnjah mehkobe: mehko, srednjo in trdo. — Vsakdo si seda; lahko izbere tisto, ki mu — prinaša zares pravi, svoj občutek udobja. — Poleg zdravega spanja torej tudi izbrano — udobje.
Besedilu, kjer se jezikovno sporočilo podreja predstavam o vidni učinkovitosti, sleni slogan SAMO MEBLO PRINAŠA JOGI FIT UDOBJE, temu sledi na koncu znak MEBLO (skobelnik v četverokotniku z napisom MEBLO). Prim. JANA, št. 37/78, str. 10.
Kakor prva imajo tudi propagandna besedila slogane, sicer pa je argumentacija dosežena z navidez strokovno argumentacijo, prvine prepričevanja so skrite za tipičnimi (reklamnimi) presežniki.
Takšna je na primer reklama za šampone z lepim slovenskim poimenovanjem (kar je v kozmetiki redlcost) CVET. Likovna ureditev odnjerja prvo mesto spet sloganu in razširjenemu prepričevalnemu obvestilu: CVET v laseh ¦— Njuni lasje se svetijo, dišijo in valovijo v zdravju. Življenjsko moč jim dajo CVET šamponi. Sledijo informacije, ki v navidez strokovnem jeziku pojasnjujejo učinkovanje. Samostalniška zgradba stavka pa kaže na reklamno besedilo: CVET šampon za aktivno presnovo v celicah lasišča in s tem izboljšano prehrano lasnega korena (vrsta — rožmarinov — je povedana z risbo). Kamilični (z risbo) CVET šampon za nego občutljivejšega lasišča in nežnih svetlih las. (Kostanjev) CVET šampon za pospešeno prekrvavitev lasišča in oženje lojnih žlez; odličen za nego mastnih las. Itd. Besedilo je spet zaključeno s sloganom: CVET šamponi za moč in lepoto vseh vrst las. Sledi znamka in ime delovne organizacije ILIRI J A-VEDROG.
Vmesno stopnjo med publicističnimi in strokovnimi besedili tvorijo katalogi, ki skušajo učinkovati z napol strokovno-znanstvenim slogom. Kupec naj zlasti zaradi številčnih navedb (kemičnih sestavin izdelka, procentualnega sestava in drugih merljivih last-
163
nosti) verjame, da je izdelek rezultat natančne znanstvene obdelave. Primer takega kataloga je na notranjih straneh že omenjene Tokalonove kozmetične kolekcije. Strokovna EP besedila vsebujejo kolikor mogoče malo vsiljivih propagandnih presežnikov, sloganov itd. Navadno imajo točno določenega naslovnika, neposrednega uporabnika, in jih ne objavljajo v sredstvih množičnega obveščanja (pojasnila o delovanju zdravil, tehnični podatki o napravh, vozilih itd.). Med EP besedila jih štejemo le zato, ker so po zunanjem videzu podobna EP besedilom.
Umetnostni jezik oziroma pravila poetike so pri nas sorazmerno redko upoštevana. Največkrat jih uporabljajo za domiselne slogane, tudi za prepričevanje, vendar gre po večini za depoetizirani umetnostni kliše. Nekatera glasila tako zvrst posebej gojijo, prim. Pavlibova Pratika. Pogosteje kot v pisnih besedilih opazimo, prvine umetnostnega v slušnih in vidno-slušnih besedilih, kjer je besedilo podstavljeno s pesmijo, popevko ali domislico in glasbo ter sliko.
V pisnih EP besedilih je knjižno izrazje pretežno standardno.
Razlog, da zlasti v pisnih besedilih rae segajo po narečju, je bodisi v zahtevnosti narečnega zapisa, pa tudi v dejstvu, da so bila s tradicijo izoblikovana pravila jezikovne rabe v EP besedilih. Z uporabo narečja ali narečnih jezikovnih prvin se propagandist z delom potrošnikov močno identificira, vendar je ob slovenski narečni razvejanosti učinek omejen le na ozko področje. Tudi pri slušnih in slušno vidnih EP besedilih ima narečje lahko zelo omejeno sporočilno vlogo (primer nekdanjih Mercatorjevih TV reklam), saj za večino prevladajo ob neustiezni izbiri zvrsti stranski učinki sporočanja.
Jezikovna sredstva se uporabljajo v skladu z vrsto besedila: pri krajših formulah in iz njih izpeljanih obvestilih je verjetnost slogovne opaznosti večja kakor pri strokovnih besedilih, vendar je tudi pri prvih slovenska EP že spoznala načelno zadržanost slovenskega potrošnika do pretirano kričavih izrazov. Zlasti vidna je uporaba besednega reda, kjer prevladuje izraba standardne členitve po aktualnosti (z običajnim poudarnim jedrom na koncu); (izhodišče) Moška svežina Speaiminta (prehod) sprošča in pomirja (jedro) tudi v najbolj napetih trenutkiti. Manj primerna je raba stilno neprepričljivih in obrabljenih trgovskih klišejev za reklamiranje, posebno pereča je pravopisna neenotnost zlasti pri poimenovanjih tujega in navidez tujega; marsikje želijo učinkovati s takšnimi poimenovanji na kupca, ki je Iz tradicije, pa tudi zaradi odprtosti našega prostora vajen verjeti v tujo kakovost. Zlasti zoprno je, da se mora slovenski kupec zaradi različnih razlogov proizvajalca, morda tudi zaradi priklona Izvozu itd. ravnati po tujih normah. Primer so napisi na steklenicah s popularnim DEITOM, ki ga Izdelujejo menda po licenci: CITRO deit PRIM A, GRAPEFRUIT deit PRIM A, ORANGE deit PRIM A in drugi.
Pravopisne neustreznosti zlasti pri otrocih povzročajo negotovost, saj ti Izdelki s ponavljanjem pravopisnih napak spodkopujejo pravila, ki so jih mukoma pridobili v šoli: prim. svojevoljnost oblikovalcev Fructala v (Novi Hruškov sok itd.) postavljanju oblikovne, vizualne vrednosti nad jezikovno-sporočilno marsikdaj v večji meri škoduje ne le jezikovnemu sporočilu, ampak tudi kulturi vidnega oblikovanja.
EP besedila zgovorno kažejo različna razmerja v našem gospodarstvu, stopnjo osamo-svojenostl, raven proizvodnje, odnos do naše narodne skupnosti in podobno. Ker ni toliko osamosvojeno, da bi se omejilo samo na originalnost proizvodnje, spremlja kupovanje tujega znanja (licence) tudi kupovanje tujega imena in propagandnega modela. Pri tem pride pogosto do že omenjenih razločkov med etiko gospodarske propagande v socialističnem redu In v kapitalizmu. Razločki so ne le pri reklamiranju izdelkov za vsakdanjo rabo (milo, majoneza, pralni stroji), ki jih skušajo spraviti v promet s prepričevanjem, ampak celo z Izdelki, ki jih ponujamo s tako imenovano strokovno propagando.
Primer takega EP obveščanja je propagiranje zdravil. Delovne organizacije obveščajo zdravnika tako, da ga seznanjajo z njegovo sestavo, načinom delovanja, učinkovanjem in možnimi stranskimi učinki, z rezultati zdravljenja — vse pa tako, da zdravilo, izdelano v lastni delovni organizaciji, kar se da povzdignejo. Na našem, to je jugoslovanskem, tržišču dve ali celo tri tovarne izdelujejo isto substanco (npr. antibiotiki dolo-
164
qene vrste), vendar jo pošiljajo na trg pod različnimi imeni. Pri izbiri odloča psihološki dejavnik (učinek EP) ali izkušnja z delovno organizacijo oziroma različnimi organizacijami širšega območja.
Jezikovna raven besedil ima pri tem več vlog: jasno, razumljivo in natančno posredovana informacija je prepričljivejša; brezhibno in na prvi pogled visoko kultivirano besedilo lahko učinkuje tudi samo po sebi. Slovenske farmacevtske tovarne se pomembnosti jezikovne ravni že dolgo zavedajo in skušajo v okviru obstoječih navad skrbeti za primerna besedila.
Podobno velja tudi za druge izdelke; pri poimenovanju izdelkov (npr. detergentov, živil ipd.) bi morali paziti, da z imenom izdelka ne bi načenjali jezikovne substance jugoslovanskih jezikov (razen vočnih poleg sadnih slaščic, šlagpjene in šlagiireme strašijo po naših samostrežnih policah še (sicer dobre) vočne Stmdle in podobno.
Ekonomska propaganda je namenjena najširšemu krogu potrošnikov, z različno izobrazbeno stopnjo in temu primerno jezikovno pa tudi kulturno zavestjo in znanjem, zato je vsaka omenjena in podobna jezikovna posebnost za oblikovanje okusa množic in za širšo vzgojo izredno pomembna. 2al se besedila vse prepogosto približujejo neki zamišljeni podobi povprečnega Slovenca in stereotipu njegovega čustvovanja, ki jo seveda odvisen od aktualnega (uspešnega) udejstvovanja: na TV so po porazu Mateja Parlova umaknili reklamo za Attaché, ne glede na njegove prejšnje dosežke. V nasprotju s strokovno propagando je zanje pogosto značilen napihnjeni stil cenene ponudbe.
Ker se naša industrija zavieda eksotičnega učinka tujih imen na potrošnika, vajenega kupovati na tujem, s tem opravičuje poimenovanje premnogih lastnih izdelkov (ne licenc) s tujimi imeni. Na prvem mestu pri tem je kozmetična industrija z izdelki, kakor so duet, amai, Samantha International in druga.
Razumljivo je, da takšna praksa potrjuje neustrezne kulturne navade potrošnika in ne vzgaja. Ključ za kulturno in vsestransko učinkovito propagandno dejavnost je v razmerju: originalna proizvodnja (iskanje lastne kvalitete) — gospodarstvfenik — potrošnik. Cela vrsta večjih industrij na Slovenskem ima že lastne razvojno-raziskovaine oddelke ter raziskavo tržišča. Poleg iznajdljivosti glede izdelkov je pri iskanju najuspešnejših ekonomsko propagandnih rešitev pomembna v gospodarstvu tudi splošna kultura in ne nazadnje jezikovna in narodna zavest.
Breda  Pogorelec Filozofska fakulteta v Ljubljani 5
IZ PESNIKOVE ZAPUŠČINE IN DELAVNICE Avtentična razlaga nekaterih pesmi iz »Samogovorov«
V zapuščini med drugim naletimo na list, na katerem je Zupančič v prvi polovici leta 1909 pojasnil miselno jedro nekaterih pesmi iz svoje najbolj zrele in najtežje zbirke. Gre za sorazmerno redek primer, ko umetnik sam daje avtentično razlago za nekatera najgloblja in najbolj zamotana mesta v svojem opusu. Zapis sta — vsaj v njegovih prvih dveh odstavkih — sprožila neinteligentna in krivična Lenardova kritika zbirke ter pomanjkljiva Prijateljeva interpretacija nekaterih njenih pesmi v govoru ob pesnikovi 30-letnici. Zupančič v zapisu zaporedoma pojasnjuje idejo pesmi PREBUJENJE, VEČERNA VIZIJA, SFINGA in DUMA, posebno dragoceni sta osvetlitvi prve in zadnje navedene pesmi:
165
Moda? Mogoče. A če bi kriiik vedel, da sem celo leto mislil na samomor?
»Dvigni srce« — sploh cela pesem, ni enostaven poziv »na boj z uma svetlim mečem«, nego kaže sprostitev individua v celokupnost, etično povzdigo individualnosti, ki je stopila v službo ali stik z družbo; premago egoizma.
Kajti — v ideji, v sanjah si svoj, si sam, in čim bolj zase, tem krepkejši; v delu pa si brez družbe nič, voda, ki se gubi v globel.
»Pravičnik« — ah, da, »pravičnik«. Odrešenje zanj ni bilo potrebno, nego izgubljeno.
»Slinga« ni smrt; nego »Siinga« je v dogmi utelešena skrivnostnost, za katero pa ni skrivnosti. Dogma v najširšem pomenu: religiozna, znanstvena. Resnica je, a ti moraš priti do nje, nihče drug ti je ne prinese na pladnju.
V »Dumi« je ogrodje to: domovinsko ljubezen in pojem narodnosti prenesti iz romantičnega ljubimkanja z vnanjostmi preko realističnega ali racionalnega kozmopolitizma na podlago socialno-etičnega naziranja. Zato je glas, ki slavi romantično lepoto domovine, ženski glas; glas kozmopolita moški — in zadnji glas, glas tvoj, glas duše.
Epigram »Hlapec Jernej in njegova pravica«
V opombah k Zbranemu delu IV, 342 sem še menil, da gre v tem epigramu za pesnikovo oznako 11. in 12. poglavja Cankarjeve novele, ki je izšla oktobra 1907. Toda pravilna razlaga je drugačna, do nje so me privedla predvsem Župančičeva pisma Antonu Der-moti, uredniku »Naših zapiskov«; v Železnikih jih je bil otel pogube prof. Koblar in mi jih rade volje dal v uporabo.
Iz pisem z dne 28. februarja, 3. marca in najbrž iz junija 1909 sem namreč razbral, da epigram meri na Janeza Ev. Kreka, ki se je tedaj pri nas najbolj zavzeto prizadeval za starostno zavarovanje kmetov in tudi vodil v dunajskem parlamentu ustrezni odsek, toda ko so kmetje na svojem shodu v Ljubljani ta zakonski predlog odklonili, je, upoštevaje njihovo voljo, tudi sam izstopil iz parlamentarnega odseka; iz pisem sem tudi razbral, da je pesnik Kreka kljub temu koraku zaradi njegove inteligence in poštenja še vedno cenil ter je zato tudi v epigramu hotel ostati do njega takten: Dermoti v pismih natanko sporoča svoje popravke v besedilu epigrama in ga prosi, naj vestno objavi zadnjo varianto.
Dne 31. januarja 1909 je bil v Ljubljani stanovski shod kmetov iz širše ljubljanske okolice in njihovih zastopnikov iz ostale Slovenije. Kmetje so se namreč morali najprej sami izjaviti o predlogu, ki ga je bila pripravila vlada in ga dala poslancem v študij. Toda zbrani kmetje so večinoma hrupno trdili, da bi bilo zavarovanje zanje zvezano s prehudimi prispevki, in so ga zato kratkovidno zavrnili. Krek se je po takšni odločitvi disciplinirano, a nespametno uklonil volji večine, dasi je kmetom pred shodom v člankih v »Domoljubu« zavarovanje dosledno priporočal in dasi se je zavzemal zanj še tudi po shodu, ko je spomladi v samozaložbi objavi brošuro »Starostno zavarovanje kmečkega ljudstva«.
Dermota je epigram objavil natanko tako, kakor je želel avtor v zadnjem navedenem pismu, v septembrski številki »Naših zapiskov« 1909:
Pravdo je pisal sodnik pravično hlapcu Jerneju — »Kdo je nad nami gospod!« vpije štibalarski rod. Pa je goTjučarjem dal, da so mu raztrgali pismo — žal mi je zate, Jernej, tebe, sodnik, mi je žal.
S »sodnikom« Zupančič misli na sociologa in drž. poslanca Kreka, s »pravdo« in »pismom« meri na njegovo prizadevanje za starostno zavarovanje malega kmeta in kmečkega delavca, z vzdevkoma »štibalarji« in »gorjačarji« ter z glagolom »vpiti« in »raztrgati« kaže na ljubljanske zborovalce, verjetno predvsem večje kmete, ter na njihovo objestno in omejeno obnašanje, v zadnjem heksametru pa obžaluje nadaljnjo socialno nezaščitenost revnih kmečkih garačev, a tudi Krekovo klavrno uklonitev volji zaslepljene množice.
166
Tudi Avgustu 2igonu je pesnili, čeprav neli.aj let kasneje, jeseni 1914, v ljubljanski \ študijski knjižnici na Poljanah pojasnil ozadje našega epigrama z naslednjo kratko ; izjavo: »Kreka so enkrat ugnali kmetje, da je potem opustil starostno zavarovanje. : Kreka mi je žal; sem ga še spoštoval takrat.«
V mislih na Kreka je Zupančič očitno zasnoval tudi MAKSIMO, ki jo je Dermota objavil j v oktobrski številki »Naših zapiskov«;
Z gentlemanom po genllemansko, \
a z goTJačaijem po gorjansko.
V pismu Dermoti z dne 28. februarja piše namreč pesnik o Kreku: »In jaz ga imam res ' za gentlemana; z gorjačo vsaj ni še nastopil, in tudi nam ni treba z gorjačo nadenj.« i
V naslednjem pismu z dne 3. marca pa dvovrstičnico že pošilja uredniku v objavo.
Pesnik je načrtoval ilustrirano knjižno izdajo »Jerale«
i
Znano je, da je Zupančič četrt stoletja, od 1902 do 1927, snoval filozofsko satirični ep, a iz različnih vzrokov napisal le štiri speve. V njih obravnava nasprotje med tedanjim umetnikom in meščansko družbo, se skuša dokopati do bistva umetniškega ustvarjanja in preusmerja slovenskega človeka iz pasivne vdanosti v vedro aktivnost. Manj znano pa je, da je tako rekoč vse življenje mislil na JERALO kot na vsebinsko zaokroženo in likovno ilustrirano knjigo.
Že 1903. leta se je z založnikom Schwentnerjem pogodil za rokopis celotnega epa, ki naj bi obsegal najmanj pet tiskovnih pol. (Schwentnerjevo pismo Zupančiču 18. marca 1908) Ilustriranje knjige je sprva nameraval prepustiti slikarju Tratniku, nato se je, najbrž na prigovarjanje NŽladimirja Levstika, odločil za Smrekarja. (Levstik Zupančiču 21. novembra 1907) Ko je založnik od pesnika prejel rokopis prvega »poglavja« epa, ki je obsegal kar celo polo, ga je že sklenil izročiti Smrekarju. (Schwentner Zupančiču 14. marca 1908) Toda pesnik je JERALO le počasi oblikoval: »Ljubljanski zvon« je prinesel 1908. leta drago poglavje, 1911. prvo, 1915. »intermezzo« in šele 1927. tretje poglavje. Ep je ostal, kakor še več drugih Zupančičevih zamisli (zbirka epigramov in i satir, slikanica ABECEDA s Santlovimi podobami, knjiga MED OSTRNICAMI, zbirka ; priložnostnih pesmi in še kaj), nedokončan in neuresničen. Tako je v večni revščini j živeči Smrekar pesnika če v voščilnem pismu za njegovo 60-letnico 23. januarja 1938 j zaman spraševal: »Kaj pa dela gospod Jerala, kje tiči? Težko ga že čakam — ali se bo j kdaj oglasil pri meni, kot sva se bila zmenila?...« j
Škoda za slovensko književnost, da je JERALA vsebinsko ostal torzo; škoda pa tudi, da ni prišlo do ustrezne upodobitve. Smrekarjeva podoba bi se najbrž ujela s pesnikovo besedo in jo, vsaj v satiričnih partijah, imenitno dopolnila.
Sporne rime pri tenkoslušnem poetu
Jezikoslovec dr. Anton Breznik je v izvestju šentviške gimnazije za leto 1911/12 objavil razpravo »Izreka v poeziji«; v njej obžaluje, da so uredniki naših revij pri verzih opustili diakritična znamenja in tako pripomogli h glasovno slabim rimam mlajših pesnikov. »Pesmi s takim stikom, kakor je npr. v Zupančičevi O INDIJI KOROMAN-DIJI, ne sodijo r šolsko berilo: j
Tja v Indijo, tja v Koromandijo pa dedek naš lani odšel jel ,Otroci, le pridno ubogajte! Ko vrnem se — to bo veselje!'«
Breznik tu misli bolj na razliko v e-jih kot v 1-ih, na razliko med polglasnim in dolgo ; poudarjenim e, čeprav nasprotuje tudi elkanju. Pesem je bila ponatisnjena v 4. izdaji ' Sket — Westrove Slovenske čitanke za I. razred srednjih šol.
Ker je slavist, šolnik in planinec Josip Wester tedaj pripravljal 5. izdajo tega učbenika, j se je v pismu z dne 11. novembra 1912 obrnil na pesnika z vprašanjem, ali hoče v nave- i
167!
déni kitici kaj spremeniti. »Vaša stvar je, če liočete kaj predrugačiti, mi izdajatelji šolskiii knjig vendar ne sinemo sami popravljati; vsaj jaz si nočem tega očitka naprtiti.« Vse kaže, da pesnik ni ustregel opozorilu jezikoslovca oziroma predlogu šolnika, ker je navedeno mesto ostalo nespremenjeno tudi v Delih Otona Zupančiča II iz 1936, kjer je avtor nazadnje redigiral omenjeno pesem.
Le-ta je bila prvič objavljena zelo zgodaj, že leta 1898 v »Vrtcu«. Podoben »kakofo-ničen« primer imamo v dvojni rimi iz pesnitve Z VLAKOM, prvič priobčene v »Slovanu« 1904:
Tam zemlja je naša zakipela,
zahrepenela, v nebo je hotela,
v višino pognala se kot val,
a v naletu pod zvezdami val je obstal —
Tudi tu avtor kasneje ni nič spreminjal.
Zdi se, da v prvem našem primeru kot Belokranjec ni čutil razlike med e-jema, prav tako pa v obeh primerih kot Belokranjec, vsaj v času nastanka obeh pesmi, ni različno izgovarjal obeh 1-ov. Problem elkanja se mu je po vsej priliki z vso določnostjo in ostrino postavil šele, ko je bil dve sezoni kritik in dramaturg deželnega gledališča v Ljubljani, tako da je v oktobru 1912 v javnem predavanju nastopil proti njemu.
Zakaj torej tedaj, ko se je dobro zavedal glasovnih razlik v navedenih rimah, le-teh ni hotel spremeniti? Morda vanje ni hotel posegati, da ne bi s popravkom kako drugače prizadel verza, morda je bil tudi preponosen, da bi se uklanjal drugim? Vsekakor ta mesta bralca, posebno pa lecitatorja danes postavljajo v nelahek in neprijeten položaj.
Ozadje dveh Župančičevih in Cankarjevega besedila iz prve vojne
Kakor je razvidno iz štirih pisem Frana Albrehta Zupančiču z Dunaja v Ljubljano od 8. novembra 1S16 do 7. marca 1917, ohranjenih v pesnikovi zapuščini, je Albreht snoval »Slovenski begunski koledar«. To naj bi bila kulturno socialna akcija, namenjena beguncem z Goriškega: pri koledarju naj bi z brezplačnimi prispevki sodelovali vsi slovenski literati, Albreht je želel pritegniti predvsem Zupančiča in Cankarja. Pesnik je Albrehtu že pred 5. decembrom 1916 poslal za takšno poljudno publikacijo morda res nekoliko previsoko in prezahtevno pesem GORIŠKIM IZGNANCEM, ki pa so jo finan-serji koledarja, goriški deželni zbor oziroma deželni glavar dr. Faidutti, z drugimi najboljšimi, a zanje »neprimernimi« prispevki izločili iz rokopisnega gradiva, že pripravljenega za tisk. Tako je bila pesem prvič objavljena v februarski številki »Ljubljanskega zvona« 1917 z naslednjim avtorjevim pojasnilom: »Pričujoča pesem je bila namenjena za 'Begunski koledar', ki pa iz neznanih vzrokov ni izšel.« Cankar je sodelovanje v polemičnem članku ZASTONJKARJI odklonil, češ da tudi umetnina kakor vsakršno drugo delo zasluži in terja pošteno plačilo, in obžaloval tovariše, ki sami ne spoštujejo svojega dela. O tem Cankarjevem stališču do nameravanega koledarja in podobnih akcij kritično govori Albrehtovo pismo Zupančiču z dne 7. marca 1917. Ozadje Zupančičeve pesmi je v tretji knjigi Zbranega dela z Albrehtovimi pismi obširno komentiral Dušan Pirjevec, medtem ko uredniki Cankarjevega Zbranega dela ozadja njegovega polemičnega sestavka niso pojasnili.
Prejšnji tematično sorodna, a v ljudskem tonu zapeta Zupančičeva pesem BEGUNKA PRI ZIBELI je nastala le malo pozneje. Že 25. maja 1915, neposredno po italijanski vojni napovedi, so morali frančiškani na ukaz avstrijske vojaške posadke zapustiti Sveto goro nad Gorico; s seboj so vzeli tudi tamkajšnjo podobo Matere božje in j njo prispeli 1. junija v Ljubljano. Sveto goro so kmalu zajeli boji na soški fronti: 23. junija, na kresni večer, so italijanske granate porušile in zažgale samostan in cerkev. Nekaj dni po prihodu v Ljubljano so frančiškani podobo svetogorske Marije postavili na enega izmed oltarjev v cerkvi Marijinega oznanjenja. K svetogorski Mariji so hodili iskat tolažbe posebno goriški rojaki, ki so se, piav tako kot ona pregnani, zatekli v Ljubljano. Dne 17. junija 1917 je bila v Ljubljani ob dvestoletnici kronanja svetogorske Marije velika verska slovesnost, ki jo je vodil goriški nadškof dr. Fr. Sedej. V drugi polovici tistega leta je Zupančiču, ki je tedaj že stanoval v Dalmatinovi ulici, nastala
168
pesem o duhovnem srečanju svetogorske Marije z Detetom in briške matere z otrokom, ki jih je oboje družila usoda begunstva; priobčil jo je v oktobrski številki »Ljubljanskega zvona« in kasneje uvrstil v zbirko »V zarje Vidove«. Prof. Breznik je svojim dijakom na šentviški gimnaziji pri študiju Zupančičeve lirike omenjal ozadje te pesmi
Kaj pri Zupančiču pomenijo »zarje Vidove«
Pisec prve monografije o Zupančiču (1928) Arturo Cronia je, kakor mnogi slovenski razlagalci njegove lirike, razumel »zarje Vidove« v jugoslovansko nacionalnem smislu Icot aluzijo na kosovsko bitko oziroma na Vidov dan 23. junija.
Avtorju druge monografije o pesniku (1931) Lucienu Tesnieru se je takšna razlaga zdela preveč površna in enostavna, besedno zvezo »zarje Vidove« je sam razumel globlje in večpomensko. Da ne bi bil v dvomu, se je obrnil naravnost na Zupančiča, ki mu je potrdil pravilnost njegove razlage.
V zapuščini se je ohranil v francoščini pisan osnutek pisma, ki ga je pesnik narekoval ženi Ani in ga je očitno namenil Tesnieru. Zupančič tu zavrača domnevo, da »zarja Vidove« v njegovi liriki pomenijo tedanji praznik 28. junij oziroma jugoslovansko državo. Nadalje pojasnjuje, da ta njegov simbol v resnici izraža »najvišji razmah ustvarjalnih sil«, prvotno pa da pomeni »del najdaljšega dneva v letu«. Vedeti da je tudi treba, da slovenska beseda »vid« pomeni francosko »la vue«.
Tesniere je v svoji monografiji posvetil našemu vprašanju celih deset strani (166—176). Najprej navaja vsa mesta v pesnikovem opusu, kjer nastopajo »zarje Vidove«: NAPISI ZA MESECE: JUNIJ—ROZNIK (1914), pesem NASA BESEDA (1918) in naslov zbirke
V ZARJE VIDOVE (1920), VERONIKA DESENIŠKA, I. dejanje, Sidina replika »Oj brate — deklice so rahel cvet« (1924). Ni pa tedaj še mogel zabeležiti kratkega dvo-stišja iz okupacije PO DOLGI, TRDI NOCI (Zbrano delo IV, 248).
Nato razpravlja o trojnem pomenu te pesnikove besedne zveze. Izhodiščni astronomsko kozmični pomen: v dnevih od sv. Vida (15. junija) prek poletnega solsticija (21. junija) do Janeza Krstnika oziroma kresa (24. junija) je sonce opoldne najviše v zenitu in dnevi so najdaljši v letu, tako da večer brez izrazite noči prehaja v jutro. Iz tega naravnega pojava izvirajoča notranja, duhovna simbola: pesnili je dospel na vrhunec svojih telesnih in ustvarjalnih moči (bilo mu je dobrih štirideset let, za seboj je imel strnjeno vrsto kvalitetnih del); njegov narod je dosegel višek v svojem dotedanjem kulturno političnem razvoju (a je bil v svojih pričakovanjih kmalu bridko razočaran).
V Beogradu objavljena pesem iz časa »Ostrnic«
V Zupančiču je že od mladega živela močna jugoslovanska politična zavest, ki je mied drugim izvirala iz dejstev, da je bil rojen v Beli krajini, kjer se na Kolpi stikata slovenski in hrvaški živelj in govorica, in da je njegov rod po materini strani (Malici) po vsej priliki prihajal z juga. Odtod tudi njegovo pogosto sodelovanje pri raznih hrvaških in srbskih revijah in časnikih od gimnazijskih let dalje pa vse do konca življenja; omejimo se tu le na pesem JAZ SLIŠIM, VIDIM, CUTIM, VEM . . ., ki je med nami Slovenci najbrž neznana in je zato tudi izpadla iz Zbranega dela III.
Zupančič jo je v drugi polovici decembra 1933 poslal Isidori Sekulič za revijo »Srpski književni glasnik«. Pisateljica se je namreč pesniku v pismu z dne 23. decembra že zahvalila za prejete verze: »Srdačna Vam hvala na dobroti prema Glasniku, i na pažnji prema meni. Vrlo sam ponosito odnela trofej u redakciju ... Pesma Vaša je, kao uvek, Vaš puls, tako neposredna, i živa, i dragocena, i bolna. Puls čovečji je najtužnija igračka!« Vterzi so izšli v prvi, januarski številki omenjene revije leta 1934 na str. 20 in se glase;
JAZ SLIŠIM, VIDIM, CUTIM, VEM .. .
Jaz slišim me: čas bijo; zvonove daljne: dan zvone; vode poslušam pod zemljo: za svoje rojstvo se bore.
169
Jaz vidim solze, ki teko sirotam z bledih, velih lic, iztegnjenih rok sto in sto tam iz Trbovelj, Jesenic.
Jaz čutim v srcu tisoč ran, vse strele izza naših mej — In bazoviškega poglej! — Jaz vem, kje je naš glavni stan, in nočem stran, in nočem stran!
Pesem je, kakor tudi večina iz nameravane zbirke MED OSTRNICAMI, ki je nastajala v tem času, zasnovana v jambskem ritmu. Vsaka izmed treh kitic ima svojo posebno tematiko, značilno za pesnika in čas, vsaka izmed njih izhaja iz drugega čutila oziroma čustva in zavesti.
Prva kitica razodeva pesnikovo navezanost na naravo, minevanje in porajanje v njej, deloma tudi za Zupančiča značilno panteistično filozofijo; motiv pretakajočih se kraških voda še posebej priča, da je tudi ta pesem nastala v Koči vasi na Notranjskem. Za to kitico je značilna tudi vzporednost v gradnji stavkov, celo vzporednost v ločilih.
Druga kitica podaja eno izmed značilnih komponent našega javnega življenja v tridesetih letih, v času velike gospodarske krize: ponazarja obupno socialno revščino, jok siromašnih in bolehnih otrok, proseče roke ali pa že protestirajoče pesti proletarcev po naših delavskih središčih.
Tretja, za en stih daljša kitica nakazuje nacionalno politični položaj Slovencev v tistem času, opozarja na ogroženost naših rojakov za mejami, meri konkretno na fašistični zločin v Bazovici. V zadnjih dveh verzih je treba brati Zupančičevo poudarjeno misel o jugoslovanski državni enotnosti in trdnosti, ki edina omogoča varnost tudi nam Slovencem, ter njegovo odklanjanje privržencev samoslovenstva, kakor ga je občutil v polemiki po objavi eseja ADAMIC IN SLOVENSTVO (1932).
Celotna pesem je zanimiva tudi po svojem privzdignjeno in stopnjevano slovesnem slogu, ki se navzven kaže zlasti v enakih začetkih kitic in v ponavljanju v zadnjem verzu. Ta njen slog kakor prevladovanje socialne in nacionalne tematike in ideje jo postavljata bliže zbirki V ZAR.TE VIDOVE (1920) kakor sočasnim intimnim, osebnoizpovednim OSTRNICAM.
Tri priložnostne v dokončni obliki
Med zadnjo vojno, a tudi že prej je Zupančič napisal veliko priložnostnih pesmi. K njemu so prihajali znani in neznani ljudje, z izvodi njegovih knjig ali s svojimi albumi, in ga prosili za spominske verze. Nekateri izmed le-teh so nujno splošni in poprečni, drugi razodevajo tehtnega misleca in spretnega oblikovalca; najboljše med njimi je pesnik nameraval izdati v posebni zbirki. Dosegljive priložnostne pesmi smo objavili v četrti knjigi Zbranega dela, prenekatere med njimi samo v zapisu iz faze nastajanja, ki se je ohranil v zapuščini. Tu naj navedemo tri kasneje odkrite priložnostne pesmi v njihovi dokončni obliki, v prepis so nam jih prinesli lastniki.
Srečku Venieru, ki je bil hkrati z njim v sanatoriju, je pesnik v izvod »Mladih potovt 26. decembra 1943 zabeležil tole dvostišje o medvojnem trpljenju in veri v svobodo:
Skoz mrak in viharje do zlate zarje!
Dečku Lovrencu Lavriču je 9. aprila 1944 vpisal v prvo knjigo svojih »Del« naslednjo štirivrstičnico, polno otroške vedrine in razigranosti ter zaupanja v prihodnost, ki so jo pripravljali partizani v gozdovih:
Zelena naša gora
in zelen naš je gozd: še boš, jelenček, skakal,
ko spet boš zdrav in prost.
170
Nečakinji nadporočnika Franja Malgaja, junaka iz bojev za Koroško po prvi vojni, pa je 4. septembra 1945 zasnova! naslednjo pesem, ki označujte veličino in pomen mladega življenja, darovanega za skupno stvar:
Za naroda svobodo vnet je v boju mtado glavo dal; za njim ne bo ugasnil sled: grob v gloriji mu bo sijal.
Verzi za avlo ekonomske fakultete
Mlada ekonomska fakulteta v Ljubljani je sklenila pesnika zaprositi za verze v avli svoje stavbe v Gregorčičevi ulici, ki bi vsebovali idejo socialističnega gospodarstva.
V imenu falcultete se je pri njem oglasil docent Cene Malovrh in pesnik si je pri njegovem obisku zabeležil: »Dekanat gospodarske fakultete. Iz te dobe zraslo. Napis do štiri vrstice in datum ustanovitve.«
V pismu iz Opatije z dne 16. novembra 1948, naslovljenem na dekana Danila Vojsko, Zupančič sporoča, da je geslo za spominsko ploščo izoblikoval, obenem pa izraža bojazen, da ne bo ustrezalo svojemu namenu, češ da je njegova domišljija v tej smeri suha in pusta. Prosi ga, naj mu sporoči, kako so geslo sprejeli in ali je uporabno. Pismu, ki ga danes hranijo v centralnem arhivu univerze, je na lističu priložil tole dvostišje:
Le to zares imaš,
A'Qr svojega skupnosti daš.
Dekan se je 23. novembra pesniku zahvalil, obenem pa je v svojem pismu zapisal nekoliko nasprotujoči si misli: »Geslo, ki ste nam ga poslali, nam je všeč, ugotovili pa smo, da Vam je bila po naši krivdi nezadostno raztolmačena naša želja.« Zaprosil ga je za ponoven obisk pri njem po njegovi vrnitvi v Ljubljano, da bi mu natančneje razložil željo fakultete.
Ali je do tega drugega obiska pri pesniku prišlo, ne vemo. Zdi se, da je zadevo skušal razplesti Evgen Lovšin, predavatelj fakultete in pesnikov sorodnik. Zupančiča je znova zaprosil za verze, ki naj bi govorili »o smislu in namenu gospodarskega študija«. Drugič mu je pesnik izročil prevod pasusa iz Shakespearovega »Kralja Henrika V«. Gre za mesto iz 2. prizora I. dejanja, »ki meri na dobro načrtovanje«. Na listu je zabeležen tudi datum — 3. maj 1949. torej sodi prevod med pesnikove poslednje stvaritve. Poslovenjeno mesto se glasi (vse citiram po Lovšinovi knjigi »Rod in mladost O. Z.«):
Jaz sklepam to, da mnogo je stvari, ki se v popolno zlijo soglasje, šlo navzkrižno pot: kot mnogo pšic, pognanih v razno smer, zleti v en cilj:
kot mnogo cest se sreča v enem mestu, kot mnogo sladkih rek se v slanem morju, kot mnogo črt v središču sončne ure: tako stotero opravkov, ko steko, se strne v en namen, da se obnese vse brez pomot.
Fakulteta ni bila zadovoljna ne z izvirnim dvostišjem ne s prevodom iz Shakespeara, na marmorno steno v avli je dala vklesati daljši citat iz politično gospodarskih spisov Borisa Kidriča, ki je spadal med glavne pobudnike za ustanovitev fakultete.
Joža  M a h n i č
Slovanska knjižnica v Ljubljani
171
PRISPEVEK MARTINA BENCiNE ZA CRONIJEVO KNJIGO O ZUPANCiCU
IV
Gledališki list
Sezona 1920/21; Izdaja uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Ureja O. Zupančič (Izhaja vsak teden).
Sfev. 1: Za narodov blagor (šifra O. Z.). Zup. kratek referat prilikom uprizoritve Ivan Cankarjeve komedije Za narodov blagor. Za lit. historika brez pomena!
Stev. 8: Shakespearov oder (O. Z.)
Zup. v kratkih obrisih očrta Sh, oder, tj. vso primitivnost tedanje dobe in je seveda ves navdušen za Shakespeara.
(V isti številki razvidim, da eksistira opera Vesele žene windsorske, komično fantastična opera po W. Shakespear-ju, prevedel A. Funtek /in ne O. Z., kakor sem svoječasno poročal!/, uglasbil O. Nicolai).
Stev. 16: Ob priliki uprizoritve Charles Dickens-ovega Cvrček za pečjo — Božična pripovedka v 3 dejanjih, piše Zup. kratek opis imenovanega avtorja.
Stev. 21: Pogovor o bodočnosti klasičnp drame pri nas (O. Z.), zopet kratek esej, v katerem prihaja Zup. do zaključka, da se sodoben igralec šele prav polahko približuje klasičnemu idealu ustvarjanja v Sh. tragedijah. Članek je zanimiv v toliko, ker dokumentira, da bi Zup. brezpogojno nikdar ne bil pripravljen uprizoriti Shakesp. v kakršnikoli moderni obliki in obleki. (Kakor to delajo zadnje čase npr. Angleži, Nemci v Berlinu itd.).
Iz iste številke je razvidno, da je 1. 1921 prevedici Zup. Eugene Scribe: Kozarec vode, Bernhard Shavir: Androklus in lev, dalje libreto opere: Mignon. Opera v 3 dej. Besedilo po Goetheju napisal M. Carré in J. Barbier. Uglasbil Ambroise Thomas. Prevel O. Z. Omenjene stvari so prevedene samo v rokopisu, kot knjige niso izšle. Zup. jih je prevedel samo za uprizoritev na odru.
Sezona 1921/22
Urednik postane Milan Pugelj (sedaj režiser Drame).
V tej sezoni so uprizorili Shakespearovo Komedijo zmešnjav v Zup. prevodu (glasom številke 1. Gled. Usta).
Od inkl. 20. številke dalje urejuje Gled. list Gustav Strniša (slov. igralec) in izdajatelj postane: Udruženje gledahških igralcev v Ljublj. (Gledališče je postalo namreč državno in ne več narodno!). Zup. posloveni v tej sezoni:
Fr. Schiller: Maria Stuart. Po CJegnarjevem prevodu poslovenil Oton Zupančič. (Izšlo kot knjiga 1. 1922, Kraljeva založba šolskih knjig in učil v Ljubljani.) (France Cegnar /1826—1891/, njegov prevod izšel 1. 1861. Gl. Grafenauer: Zg. slov. slovstva, str. 183).
Maria Stuart se je v sezoni 1921/22 uprizarjala z velikim uspehom.
Sezona 1922/23
12./XI. 22 se ustanovi Dramatična šola Udruženja gledaliških igralcev, kjer predava tudi dramaturg Oton Zupančič.
V tej sezoni prevede Zup. Bernard Shaw: Cezar in Kleopatra (marec 1923), ostalo v rokopisu in uprizorjeno na ljublj. odru.
172
Sezona 1923/24
Glad. list nič o Zupančiču!
Sezona 1924/25
Zup. prevede Ed. Rostand: Cyrano de B(ergerac. Heroična komedija v 5 dej. Izšlo pozneje kot knjiga v založbi Kleinmayer & Bamberg, Ljublj. 24 ? ali 25. Gled. list poroča, da so (se) 3./XI. 24 pričele skušnje za O. Z. Veroniko Deseniško.
Premiera iste dne 1./XII. 1924 na praznik Narodnega ujedinjenja (torej se je študiralo Ver. Des. ca. 1 mesec!).
Zup. prevede (april 24) samo za oder: Roka roko umije, obp obraz (Los intereses creados). Komedija za lutke v 2 dejanjih. Spisal Jacinto Benavente (*1866 Madrid), poslov. O. Zupančič.
¦V. B.: Pozabil sem omeniti:
1. 1921 prevede Zup. samo za oder: John Galsworthy: Borba (Strile). Nadalje Vas bo kot muzika interesiralo: Sen kresne noči (W. Shakesp.), glasbo zložil: Felix Mendelssohn (Bartholdy). Omenjena komedija se izvaja pri nas vedno z orig. glasbo. Ostala Shakesp. dela po večini z domačo glasbo.
Prilagam izrezke Jutra o Zupančiču.
Tiskovna zadruga je že 1. 1920 sklenila dogovor z Zup. glede prevodov Sh., in sicer za 10 del. Sedaj zgleda, da se pomnoži za enkrat vsaj na 14 del.
Zimska pravljica je že prevedena v rokopisu za oder.
Komedija zmešnjav detto.
Doslej so pri Slovencih prevajali Shakespeara: Ivan Cankar: Romeo in Julija, Hamlet (iz nemščine) Anton Funtek: Kralj Lear (iz nemščine) in Oton Zupančič iz angleščine.
Julij Cezar (I. izd. 1904), Beneški trgovec (I. izd. 1905). Založbo sem Vam že svoječasno sporočil. II. izdaja Nova založba, Ljubljana, mislim, da okoli 1. 1920. Ostalo izide pri Tiskovni zadrugi. Kakor vidite, se Zup. že precej dolgo ukvarja s Shakesp.
Sedaj preidem zopet h Gledališkemu listu sezona 1924/25 (v tej sezoni je tudi prenehal izhajati, najbrž iz finančnih razlogov, dasi ga je zopet izdajala Uprava narodnega gledališča v Ljubljani).
Številka 6:
stran 7:
Kako je nastala Veronika (Fran Albrecht) /sed. urednik Ljub. zvona in Zupančičev svak/. (Neurejeni fragmenti iz pomenkov z avtorjem. Napisano po spominu.) (Bencina je prepisal ves članek, pismo siian 5, 6, 7.)
Ista številka prinaša sledeče podatke (ekscerpiram važnejše) iz Orožnove Celjske kronike. Od 1. 1341—1456. Izpiski iz VI. dobe: Od povzdige soneških gospodov v grofovski stan do smrti poslednjega grofa.
1341 ponedeljek po beli nedelji...
1428 so grofinjo Veroniko ... (Bencina je ti leti prepisal.)
Ostali podatki kronike so razvidni iz priloženega rodovnika, ki sem ga sestavil. Seveda je nepopoln, ker je tudi kronika pomanjkljiva.
173
Friderik Soneški = Friderik I. grof Celjski (fl359) (Sledi rodovnik z ženami in otroki ; do zadnjega Celjana Ulrika II. in njegove družine. Otroke je podčrtal z rdečim svinčni- ; Jcom, žene z modrim, Zupančičeve zgodovinske osebe je obkrožil z zelenim. Rodovnik . obsega celo 9. stran pisma.)
Prehajam na važno vprašanje, ki se bo v bodoče pri nas gotovo pogosto obravnavalo. ; Radi pomanjkanja časa samo kratko. Prilagam Vam 1 izvod Mladine, ki Vam bo sama ; govorila. List je revolucionaren, strogo separatističen — slovenski. Članek Slovenstvo ; in naši kulturni del. pa se iz neznanega razloga v 3 nadaljnjih številkah ni nadaljeval. ; Ko sem bral omenjeni članek prvič, sem bil odločno proti, ker sem bil prepričan, da je : bilo zgod. ozadje Žup. samo ogrodje tragedije brez vsakih nepotrebnih nacionalističnih ; tendenc. Pred par dnevi pa sem to svoje naziranje spremenil pod vtisom Zup. lastne ; izjave v Gled. listu (gl. str. 7 mojega rokopisa) in zdi se mi, da ni bila zgod. Celjanov : »samo ozadje«, temveč da je le nekoliko tendence. Da pa je Zup. nacionalistično jugo- j slovansko naziranje napačno razumel (namreč v zadevi Celjskih grofov in Jugosl. države), me je potrdil tudi A. Melik, katerega Vam podajam v prepisu.
Končno sodbo pa bomo lahko izrekh šele kasneje po podrobnejših študijah.
M. B. 21./1V. 27
(Na 11. in 12. strani pisma je dobesedni prepis iz: Ant. Melik: Zgodovina Srbov, Hrvatov \ in Slovencev, 1919, Tiskovna zadruga, Ljubljana, I. del, stran 219—221.) j
Pismo je na nekoliko tanjšem papirju kakor prejšnja, obsega 12 rokopisnih strani, oštevilčenih z rdečim svinčnikom. Z istim svinčnikom je Bencina podčrtal nekaj naslovov in drugih besed. Pismo je brez naslova in običajnega pozdrava na koncu, najbrž gre za prilogo, ker se brez uvoda začenja z izpisom iz Gledališkega lista Zupančičvih prevodov. Iz pisma je razvidno, da je o prevodih naslovljencu že prej poročal, a se rokopis ni ohranil. Cronia je bil dobro poučen o Zupančičevih prevodih in jim je v svoji knjigi posvetil IX. poglavje (str. 111—120), kjer sam izreka sodbe o prevodih, navaja pa tudi slovenske kritike.
Zupančičevi članki iz GL Lj.: Za narodov blagor, Shakespearov oder, Charles Dickens 1812—1870, Pogovor o bodočnosti klasične drame pri nas. Kozarec vode in Komedija zmešnjav so izšli tudi v Delih Otona Zupančiča, IV. knjiga, Lj. 1938, uredil J. Vidmar.
Anton Funtek (1862—1932). pesnik in prevajalec, je prevedel vrsto opernih tekstov. Prim. SBL I, 194. Zupančič je poleg omenjene Mignon (upriz. 4. III. 1921) prevedel z Nikom Štritofom Bizetovo Caimen (upriz. 20. XII. 1931) in z Mirkom Poličem Massene-tovega Wertherja (upriz. 18. III. 1939).
Omenjeni igri so uprizorili: E. Scribe; Kozarec vode 29. V. 1921, B. Shaw: Androklus in lev 27. IV. 1921.
Milan Pugelj (1883—1929), pesnik m novehst, je postal 1. nov. 1922 tajnik NG v Lj., pozneje je bil režiser, začasno je nadomeščal ravnatelja Drame. Kot tajnik je nekaj časa urejal GL.
Gustav Strniša (1887—1970), pesnik in igralec, je urejal v sezoni 1921-22 GL od št. 20—35.
Dramaturg Zupančič: Z. je bil v sezoni 1912-13 dramaturg Slov. dež. gledališča v Lj., od 1920-21 dejanski dramaturg in tajnik, od maja 1928 stvarno posle vodeči in od maja 1929 formalno imenovani upravnik SNG v Lj. do upokojitve (SGL III, 820).
Ed. Rostand: Cyrano de Bergerac je izšel 1923. Cronia je zapel prevodu pravi slavospev. Prim. Str. 114—115.
Izrezki iz Jutra se niso ohranili.
174
Tiskovna zadruga je izdala osem Zupančičevih prevodov Shakespeara: Sen kresne noči (1921), Macheth (1921), Otlieilo (1923), Kar Iiočete (1926), Zimska pravljica (1928), Ukročena trmoglavka (1929), Komedija zmešnjav (1930) in Hamlet (1933). Prim. Letopis SAZU III, 1950, 238—244.
Druga, izpremenjena izdaja Beneškega trgovca je izšla 1921, Julija Cezarja 1922.
Mladina je bila mesečnik, ki so ga začeli izdajati liberalni kmetijci (1924/25—1927/28). Pridružili so se jim člani Cankarjevega krožka in duša uredniškega odbora je bil Sr. Kosovel. Po njegovi smrti jo je najprej urejal B. Kreft, potem Alf. Gspan in Vin. Košak. Članek Slovenstvo in naši kulturni delavci je napisal v Mladino (1926/27, št. 4—5, 94 si.) Vladimir Premru (1902—1949), književnik (SBL II, 494). Članek je zaradi socialnih in nacionalnih nagibov priostren proti Zupančiču, razčistiti pa je hotiel tudi razmerje O. Zupančiča, Al. Gradnika in VI. Levstika do slovenstva in jugoslovanstva. Kratek posnetek je v Zup. ZD VI, 420—21.
Zupančičeva lastna izjava v GL je Albrehtov zapis Kako je nastala Veronika.
Martin   J e v n i k a r Trst
NEZNANA PESEM JOŽEFA KOSiCA IZ 1837
Gornjeseniškega župnika' smo doslej poznali predvsem po njegovih poučnih slovenskih spisih in po etnoloških madžarskih, ki jih je delno objavil v madžarskih časopisih Jan Caplovič ter so seznanjali madžarske bralce, vse bolj se zanimajoče za opise ljudstev, 7, ljudskimi šegami in izročili, z jezikom, gospodarstvom ter omiko pisateljeve rodne pokrajine.^ Kot pesnika smo ga poznali po latinski odi v čast Adamu IvanoczYJu iz 1813 (samostojen tisk, Szombathely, 7 str.), po pesmih v molitvenikih, pa po Raičevi objavi pisem Fr. Šbula (Narodni kol. in LMS 1869) o tekmovanju v zlaganju ter prevajanju pesmi med njima in J. Borovnjakom. Zal so besedila vseh treh izgubljena. Da so se vsi trije duhovniki v petdesetih letih prejšnjega stoletja temeljito ukvarjali s »kranjskim in ilirskim slovomerom« (= metriko), kot piše Sbul 4. 8. 1858 Borovnjaku, dokazuje tudi obsežnejša Košičeva prekmurska pesem, ki smo jo našli med drugim raziskovanjem v drž. Szechenyijevi knjižnici v Budimpešti. Pesmi ne moremo označiti niti za posebno dobro niti z estetskega vidika pomembno, toda jezikovno je nedvomno vredna pazljivosti, še bolj pa zaradi okoliščin, v katerih je nastala, in s tem zavoljo njenega kulturnozgodovinskega značaja.
V avgustu 1837 se je končno zdelo, da se bo uresničilo prizadevanje madžarskega domoljubnega izobraženstva in plemstva, da bi naj v Pesti delovalo v madžarslgem jeziku stalno gledališče in gledališka družba. Leta 1812 odprto peštansko nemško gledališče (za odprtje mu je Beethoven zložil slovesno uverturo) z dobrim sporedom, dobrimi igralci ter prav dobrimi gostujočimi igralci je pravzaprav oviralo širjenje madžarske kulture v madžarskem glavnem mestu. Madžarska gledališka družba se ni mogla — ker ni bilo stalnega gledališča in so tako mogli najemati le občasne dvorane — stalno naseliti, čeprav so tedaj že bili dobri gledališki pisatelji, važne dramaturške in teatro-loške razprave, bili pa so tudi madžarski igralci, sposobni za igranje katerekoli drame. Habsburžanom zvesta domača vlada sicer od konca dvajsetih let XIX. stol. dalje ni nasprotovala zidanju madžarskega gledališča, pa ga tudi ni podpirala, zato je moralo nastati iz javnih daril, plemiških volil, iz zbirke celotne madžarske jezikovne narodne skupnosti — in res je nastalo tako. V avgustu 1837 je bilo že vse pripravljeno za njega odpiranje. Da bi le-to naredili še bolj slovesno, je Miklos Jankovich, poznan bolj v
1 Vilko Novak, Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana 1976, 74—78. Isti, Jožef Košič, prekmurski pisatelj. Razprave III SAZU, 2. razr., 1958, 233—79.
2 Odlomke iz Košičevega spisa O prekmurskih Slovencih objavlja antologija A szomszedos nepekkel valo kapcsolataink tortenetebol (red. Kemeny G. Gabor), Budapest 1963, 184—188.
175
madžarski kulturi po svoji zgodovinsko-slarinoslovski dejavnosti kot po slovstveni, načrtoval izdajo knjige, ki naj bi slavila madžarsko gledališče kar v vseh evropskih jezikih. Pričel je široko zasnovano uredniško dejavnost, da bi uresničil ta namen.^ In čeprav npr. se mu ni posrečilo pridobiti najboljših madžarskih pesnikov, je zbral mnoge madžarske, latinske, staro- in novogrške, romunske, armenske, ciganske, nemške, pa tudi slovaške, srbske (pridobil je Milovana Vidakoviča in Jovana Pačiča!) in slovenske pesmi. V zadnjem jeziku mu je prispeval verziflciran pozdrav Jožef Košič.
Miklósu Jankovichu prekmurska dežela ni bila neznana, saj je bil član uredniškega sveta časopisa Tudományos Gyüjtemény, v katerem so izhajali še danes pomembni spisi najprej Lajosa Bitnitza, nato pa Jožefa Košiča. Jankovich je ved(el, da mu bo mogel pomagati L. Bitnitz, če želi dobiti prekmursko pesem, saj je le-ta napisal svoj prvi članek prav o pokrajini med Muro in Rabo.'' Bitnitz je prišel kot arheolog (sicer bogoslovni profesor v Szombathelyu) v stik z Jankovichem, ki se je prav tako zanimal za arheologijo. Njegova zbirka novcev je bila pomembna in kot priznanje za zasluge ga je Madž. akademija znanosti 1847 izvolila za svojega člana. Jankovichevo pismo se ni ohranilo, pač pa Bitnitzov odgovor, ki je — kot j(e vidno iz pisma — spremljal Košičevo pesem in njen madžarski prozni prevod, ki ga je priredil Košič sam. Bitnitzovo pismo^ se glasi:
Zelo spoštovani gospod sodnik zemljiške knjige, posebno cenjeni gospod!
Ker ne morem ustreči vaši želji, da bi poslal kako delce za praznik odpiranja peštan-skega madžarskega gledališča,^ zavoljo mnogih uradnih in posebno sedaj nakopičenih posiov, sem pozval enega hrvaškega in enega slovenskega (»Vend-tot« v izvirniku) pisatelja, naj nekaj naredita. Od prvega vse doslej ničesar nisem prejel, drugi pa mi je poslal priloženo slovensko pesem z razlago, ki sem jo želel. V pesmi ne kaže, kot dokazuje prevod, mnogo ali močne pesniške žile, toda boljšega v tako kratkem času nisem mogel dobiti. Ce se bo spošt. odbor s tem zadovoljil, se veselim, da sem tako mogel vsaj nekaj storiti za okras tega praznika. Sprejmite, tilagorodni gospod, milostno to mojo malo uslugo. Sicer pa se priporočam gospodovi naklonjenosti z vsem spoštovanjfem blagorodnemu gospostvu
sluga ustrežljivi
Prof. Bitnicz
V Szombathelyu, 4. avg. 1837.
Načrtovana in gotovo svojevrstna zanimiva izdaja ni uspela, ne sicer zavoljo nagajanja cenzure, pač pa uredniki verjetno niso mogli zbrati potrebnega denarja za izdajo tako obširno zasnovanega dela. Zato so objavili le nekaj pesmi v obliki samostojnih, nekaj strani obsegajočih tiskovin. Druge pesmi so objavili v časnikih, npr. Srbljina Bačvanina trinajstkitična pesnitev v Serbski Novini.' Večina Jankovichu poslanih pesmi pa je ostala v rokopisu kot del njegove mogočne rokopisne zbirke, ki je pozneje bila eden dragocenih fondov arhiva tedanjega Narodnega muzeja, danes pa Državne Széchényijeve knjižnice.^
Tudi pesem Jožefa Košiča je bila neznana in skrita v omenjeni zbirki. Vredna pa je objave, ker je zelo zanimiva kot jezikovni spomenik in kot pesem. Posebnih pesniških vrednot sicer ne najdemo v njej, toda upravičeno lahko poudarimo sorazmerno lahkotnost izražanja in tekočo obliko, natančni opis predmeta. Pesmi dodani madžarski prevod dokazuje zanesljivo znanje madžarščine, napake moramo prisoditi tedaj še omahujo-čemu madžarskemu pravopisu in le na nekaterih mestih se nam dozdeva, kot da bi bilo Košiču povzročalo madžarsko izražanje težave. Tako je ta dvojezični dokument treba odslej imeti v razvidu med slovensko-madžarskimi stiki v preteklosti.
^ Poziv v listu Honmuvész 1837, št. 54 , 428—29.
¦* L. Bitnitz: A Vasi és Zala Varmegyei Tótokról. Tudomanyos Gyujtemény 1819, IO, 59—74. ' Pismo v rokop. odd. Drž. Széchényijeve knjižnice v Budimpešti, Fond 16/229.
* Peštansko Madžarsko gledališče je šele pozneje postalo Narodno gledališče.
' Pozdrav o Toržestvennom otvorii Madjarskog' Pozorišta Peštanskog, pevao Srbljin Bačvanin u Pesti 1837, Serbska Novina ili Magazin za hudožestvo, knjižestvo i modu 1838, št. 16.
* Košičeva in druge pesmi v rokop. odd. Drž. Széchonyijeve knjižn. v Budimpešti, Quart, Hung. 4100.
* Knez Grassalkovich je brezplačno prepustil v Pesti zemljišče za zidavo gledališča.
176
mai:
#^1
SJovensica Pesem na den odpiranja prvoga Vogrslíega Gledališča vu Pesti 21^ Mešnjeka 1837
1.
Ki se zna prav pripraviti
K nesmernomi zidanji, Strošelt i čas si spraviti,
i gouste pri delanji Jak pregáziti zádave;
On ednouk hválevrejden Radost včini vsem Države
Stánovnikom prijeten.
2.
Od vnougih lejt más želejnje
na Vogrskom občinsko Je bilou i govorejnje
Gledališče Vogrsko. — Da bi se vogrski Jezik
bole mogao zvisiti Niki domači Skrmlenik
Po časi se stenšati.
3.
Pest Vármegyéva Gospoda
vzemši prestor priličen od Grassálkovics Hercega;'
vabili so, ka bi srčen vsaki vogrin svojo pomouč
pridáo k-dobromi cilÍ! sami pa zevsim tálom nouč
od Vogrije besili.
4.
Ovo že zdaj je gotovo
Vogrsko Gledališče V-Pešt Varaši lejp-gizdavo
na vživanje stoječe! — Dnes se njegova rojstva goud
obsliižava veselo. Na te svetek v-Pešt se Gospoud
vnougi pašči obilno.
5.
Vsaki'" človek se nemore
zadosta nagledati Niti haske Hiše one
naglo vkupzračunati; — Ar se v-njej od hudoubnosti
odrata trdokoren, Na duže vu pobožnosti
potrdjava jakosten.
6.
Pohajaj jo tak nevoščeni.
Tat, tigriš, i piani, Vtraglivi, hotlivi, zeli
mrski grejšnik zaspani! — Ci ščeš, kak v-Cerkvi, posliišat
pobougšlive istine, V-peldaj hlide preglejiivat
živo tebi skazane.
" v teh kiticah so izraženi razsvetljenski nazori o gledališču. Tudi Voltaire je videl v njem »un école toujours subsistante de poésie et de vertu«. Schiller; Die Schaubühne als moralische Anstalt. — V madžarski dramaturški literaturi na zač. 19, stol. so njune misli pogosto in na razne načine izražene.
177
7.
Pohajaj Theáter divjak,
mogao boš se vkrotiti; V njem čigli si velki bedak
moreš se kaj navčiti. Koga cira v-srci žalost
eti se pa razvedri Gledališna igra radost
v-stárom tedi pobudi.
8.
Vido boš tejla krivlanje
v-Theátri vsakojačko, Tužno i smejšno zmejnjanje
Oupravo grdo i svilno. Jeziki do se gibali
Cüo boš tam lejpe poje Bravo! — Vivat! — kričali,
vsaki mislo svoje.
9.
Hvalo dajmo Domovine
Kotrige dnes Gospodi Preskrbnoj Pešta Stolice!
ki nemoremo z-doumi: Ka so nám odprli nouvo
na širše presvejčenje Dnes edno prilično škoulo,
sebi pa na poštenje! —
10.
Dika na Vogrski orsag
Pa se prime sijati. Stranski špotlivci spadno znag
od srama dnes žvigami. Z-Bečom Pest Varaš vštric stoji,
naskorou ga zaniha. Ar tudi v-theater hodi
Vogrin, ki pejneze ma.
II.
Od Pešta peldo vzemite
vsa Vogrska Gospoda! — Da orsačko gorznejtite
Gledališče boš znouva. — Stalnim mostom prejk Dunaja
Zveste Budino k-Pešti, Naj Prišavec nazvejščava
Dela vašše Zmožnosti."       a
Kossics Jó'sef Gornyo-Szimícski Plebánus
Experitur ex Offo Censuras
Budae 12 aug 837 admittitur Antonius Nagy censor et librorum Revisor
ísíván   Fried Budimpešta
Prevedel in dopolnil Vilíto Novaíc Ljubljana
Razprava o jeziku Dalmatinove Biblije
Hanna Orzechowska: O jeziku Dalmatinove Biblije. (Poljski rokopis prevedel Marko Kranjec.) Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1978. 93 str. (Razprave ii. razreda SAZU x.)
Poljska slavistka Hanna Orzechowska je v knjigi, ki je izšla kot publikacija   SAZU,
objavila štiri jezikoslovne razprave s področja skladnje in oblikoslovja v slovenskem jeziku 16. stoletja. Po avtoričinih uvodnih besedah je delo rezultat dolgoletnega ukvarjanja s posameznimi vprašanji, kar dokazujejo številni že objavljeni slo-venistični članki avtorice, delno natisnjeni tudi v slovenski strokovni periodiki. Kot kažejo cela paleta nakazanih problemov v
"Razlaga narečnih besed: 1. kitica — K nesmernomi. . .: k ogromnemu; pregáziti zádave: odstranili zapreke. 2. kitica — občinsko: splošno; skrmlenik... se sienšaii: rojak se omikati. 3. kitica — zevsim . . .: z vsemi močmi so noč odganjali od madžarstva. 5. kitica — odrdia. . .: odvrača trdovraten . . . potrjuje čednosten. 6. kitica — tigriš: tiger! vírdgjjvi. . .: leni, pohotni, zli! pobougšlive isiine, v péida; . . .: vzgojne resnice, v vzorih zreti slabe ... 7. kitica — cira: žre; efi: tu. 8. kitica — krivlanje: zvijanje; vsako/ačJco: vsakovrstno; zmejnjanje: igranje; opravo; obleko; poje: petje. 9. kitica — koltige: udje; sioijce: županije; presvejčenje: omiko. 10. kitica — dika: slava; špoflivci. . . zndg . . . žvigonj; zasramovalci.. . vznak . . . udarjeni. U. kitica — gorznejtite: zasnujete; prišavec: prišlek.
178
razpravah in napovedi novih raziskovanj, pa s temi razpravami vrsta še ni zaključena.
Sodeč po izbrani tematiki Orzechowsko zanimajo predvsem tisti pojavi in kategorije, ki se odkrivajo kot arhaizem, slovenska posebnost ali redkost v slovenskem jezikovnem prostoru. Zanima jo njihovo pojavljanje v knjižnem jeziku 16. stoletja. Kot veren in zadosten dokument jezika slovenskih protestantov ji služi Dalmatinova Biblija. V posameznih primerih pa dognanja ob gradivu, ki ga je nekajkrat zbrala kar iz celotne Biblije, potrjuje s primeri iz Trubarjevega in Kreljevega jezika. Skupna značilnost in odlika objavljenih razprav je tudi njihova primerjalna zasnovanost, saj raziskovane pojave vključuje v slovanski jezikovni kontekst z iskanjem paralel v drugih slovanskih jezikih.
V prvi razpravi »Navezovalna funkcija za-imenskih in glagolskih klitik pri elipsi gla-golske prvine iz povedkove skupine v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja« avtorica izhaja iz treh tipov elipse, ki jih je na tememlju gradiva iz sodobnega slovenskega knjižnega jezika ugotovila že v svojem prvem slovenističnem članku 1. 1962. Kvalitetni premik med obema raziskavama sama vidi v dejstvu, da elipse povedka ne pojmuje več kot specifično slovensko skladenjsko posebnost, ampak kot conski pojav, ki poleg slovenščine zajema tudi slo-vaščino. V ospredju njene sedanje pozornosti ni več samo elipsa, ampak z njo povezani formalni eksponenti navezave v kontekstu. Na temelju sodobnega slovenskega knjižnega jezika ugotovljene in predstavljene tipe elipse išče in preverja v gradivu 16. stoletja. Najbolj tipična in najpogosteje zapažena oblika je elipsa nedo-ločnika za modalnimi glagoli v okviru istega stavka ali v navezovalnem stavku. Na mestu izpuščenega nedoločnika stoji pri-slovno določilo smeri gibanja. Avtorica pri posameznih tipih razlikuje tudi globljo in plitvejšo elipso, odvisno od tega, koliko delov povedkove skupine elipsa zajame: če ob elipsi nedoločniškega dopolnila pove-dek predstavlja samo osebna oblika glagola, je to primer globlje elipse, če pa poleg osebne glagolske oblike stoji tudi predmet v obliki zaimenske klitike, je elipsa plitvejša.
Poleg zaimenskih klitik (običajno tožilniš-kih) je za navezavo na stavek, ki vsebuje s kopulo biti zloženi povedek, neredko uporabljena sama kopula v trdilnem ali
nikalnem odgovoru na vprašanje. Redkeje so med primeri iz Dalmatinove Biblije izpričani taki, kjer povedek prav tako predstavljajo zaimenske klitike, iz sestavljene glagolske oblike pa je izpuščen deležnik na -I. Zadnji tip izpuščanja celotne glagolske oblike povedka v navezovalnem stavku v 16. stoletju še ni bil rabljen. Avtorici se odkriva kot najkasnejši način rabe zaimenskih klitik.
Druga razprava ima naslov »Raba navezo-valnega rodilnika v Dalmatinovi Bibliji«. Za osnovno nalogo si je avtorica zadala približno določitev zgodovine rabe navezo-valnega rodilnika. S primeri iz celotne Dalmatinove Biblije in iz nekaterih Trubarjevih del je soočila tipizacijo rabe navezo-valnega rodilnika, ki jo je ob gradivu sodobnega knjižnega jezika izdelala v eni od prejšnjih razprav. Ugotovila je, da jezik 16. stoletja izpričuje vse znane tipe, le njihova frekvenčna zastopanost je drugačna. Najpogostejši je tip rodilniške rabe oziral-nega zaimka kateri, ki se navezuje na nežive samostalnike moškega spola, toda tudi ta je v jeziku slovenskih protestantov le drugotna v~arianta prevladujočega tožil-nika. Za 17. stoletje je značilno frekvenčno in distribucijsko razraščanje navezovalne-ga rodilnika. Številčno okrepljen je rodil-nik v stavku s kazalnimi zaimki ali pridevniki, ki so prilastki samostalnika v prejšnjem stavku. Razvoj v 18. in 19. stoletju ne kaže le nenehnega porasta frekvence, ampak predvsem razširitev skladenjskega obsega navezovalnega rodilnika na srednji spol. Za 20. stoletje avtorica predvideva ne le razširitev konstrukcije na pridevnike ženskega spola, ampak tudi na množino vseh treh spolov. Poleg določevanja historične razvojne linije se je avtorica ukvarjala tudi z raziskovanjem vzrokov pojavljanja in širjenja navezovalnega rodilnika.
V tretji razpravi »Namenilnik v Dalmatinovi Bibliji« se Orzechowska ukvarja z raziskovanjem namenilnika, arhaične oblike, ki jo poznata samo še slovenščina in dolnja lužiščina. Avtorica ugotavlja, da Bohoričevo slovnično vedenje o zgradbi in rabi oblike ne le ustreza dejanskemu stanju v 16. stoletju, ampak da tudi daleč presega časovni okvir. V celotnem tekstu Dalmatinove Biblije je Orzechowska našla komaj 122 primerov namenilnika, kar kaže, da je bil v primerjavi z nedoločnikom frekvenčno zelo šibak. Namenilnik je varianta nedoločnika, kadar ta izraža cilj. Številčna zastopanost obeh pa kaže, da je le njegova sekundarna   varianta. Po poti
179
vezave glagolov je avtorica odkrila še druga jezikovna sredstva za izražanje dejavnosti, ki je cilj gibanja. Sinonimno rabljene kategorije so poleg nedoločnika še: podredni stavki z veznikom da, k -j- da-jalnik iz glagolskih samostalnikov ter pri-redni stavki, ki pa so vezavi nepodvrženo sredstvo. Pri glagolih gibanja in pri glagolih povzročitve gibanja nastopata name-nilnik in nedoločnik vzporedno. Tudi aspekt ni vplival na rabo enega ali drugega. Glagoli v namenilniku so v ogromni večini nedovršni. Na temelju manj jasnih, dvomljivih primerov avtorica sklepa, da oblika namenilnika, ki je tvorjena iz nedo-vršnega glagola, v danem primeru služi kot ustrezni dovršni glagol. Kot dokazno gradivo za trditev navaja primere z dovrš-niki v vzporednih slovanskih biblijskih prevodih. V omejitvi izpeljave na nedo-vršne glagole vidi morfološko in semantično značilnost namenilnika, ki jo je kot pozno južnoslovansko inovacijo izvršila le slovenščina. Razširjanje obsega tvorbe na dovršne glagole pa je kasnejši rezultat jezikovnih procesov. Avtorica dokazuje tudi arhaičnost tožilniške vezave namenilnika, saj je v Dalmatinovi Bibliji izpričana samo ta.
Zadnja razprava »Začetki opisnega stopnjevanja in drugi elementi analitične strukture« po opombah sodeč spada v serijo pri-pravljanih člankov in razprav na temo slovnične kategorije stopnje v slovanskih jezikih. Avtorica je nadzorovala zbiranje gradiva za to kartoteko pri Inštitutu za slovansko filologijo varšavske univerze. V prvem delu razprave je Orzechowska obravnavala opisno stopnjevanje. Pri pridevniku in prislovu je opisno stopnjevanje sestavljeno iz oblike bolj (avtorica jo imenuje gradant) in iz osnovnika pridevnika oziroma prislova. Uporablja se v primerih, kadar je sufiksalno stopnjevanje težko ali pa sploh ni izvedljivo. Opisno stopnjevanje poznajo vsi sodobni slovanski jeziki, čeprav je frekvenčno različno prisotno.
Preverjanje zastopanosti opisnega stopnjevanja v historičnem gradivu je pokazalo, da je v Dalmatinovi Bibliji močno prevladovalo sufiksalno stopnjevanje in da je bilo opisno le obrobna varianta. Bohorič je v svoji slovnici razlikoval oba tipa. Navedel je tudi obliki bolj in več kot gradanta opisnega stopnjevanja. Toda v Dalmatinovi Bibliji nobeden od njiju ni gramatikaliziran do stopnje, kot jo izpričuje sodobni knjižni jezik, saj sta redko rabljena, frekvenčno močnejša pa le v drugih funkcijah. Redko
sta izpričana kot gradanta pridevnikov in prislovov, pogosteje kot gradanta glagolov. V funkciji gradanta je opaznejši več, za izražanje negativnega stopnjevanja pa kot edina oblika manje. Vse te oblike se v 16. stoletju pojavljajo pri enotah s pod-redno zgradbo, medtem ko je pri sodobnem knjižnem jeziku običajno pojavljanje pred priredno strukturo.
V drugem delu razprave so obravnavani elementi analitične strukture v superlativ-nih izrazih. V gradivu Dalmatinove Biblije je avtorica ugotavljala prisotnost tipov analitične superlativnosti, ki jih je odkrila na primerih iz Trubarjevih del. Od štirih tipov se ji dva (ner -1- poz., spolnik comp.) odkrivata kot arhaična plast analitične strukture, saj ju sodobni knjižni jezik ne pozna več.
Avtorica je za potrditev svojih dognanj v vseh razpravah večkrat posegla po primerih iz vzporednih slovanskih biblijskih tekstov. Nekajkrat je za ilustracijo trditev uporabila primere iz Vulgate, čeprav se je načeloma izrekla proti iskanju tujih vzorcev za posamezne primere obravnavanih vprašanj. Po Lutrovem prevodu, ki velja za poglavitni Dalmatinov prevodni zgled, ni segla, čeprav bi bil v posameznih primerih nedvomno ustreznejši kot Vulgata. Vendar bi tudi tovrstne primerjalne raziskave nedvomno prinesle marsikak zanimiv podatek, čeprav bi zahtevale veliko nadaljnjega truda in dela. Takšno sklepanje potrjuje že bežna primerjava Dalmatinovih primerov elipse z vzporednimi pri Lutru. Od 22 navedenih, reprezentativnih zgledov iz Dalmatina jih 15 izpričuje popolno skladnost z nemškim vzorom. Za dokaz naj zadostujeta dva primera: ... de eniga Mosha poy/zheo, kateri dobru sna na Arfah ygrati... Gledajte po enim Mo-shu, kateri dobru sna na /trunah, inu ga k'meni perpelajte; 1 Kralj XVI, str. 1/158; Luter: ... das sie einen Man suchen / der auff der Harffen wol spielen künde / ... Sehet nach einem Man / ders wol kan auff Seitenspiel / vnd bringet jn zu mir.
Dalmatin: Inu ony /o njega vpra/hali: Kaj /i tedaj? Si Ii ti Elias? On je djal: le/t ne/im; Jan I, 21, str. 111/47;
Luter: Vnd sie fragten jn / Was denn? Bistu Elias? Er sprach / ich bins nicht.
Takšen odstotek skladnosti kaže, da je vsaj pri nekaterih primerih treba računati s prevodno zvestobo, če ne celo z zavestnim, hotenim prevzemanjem.
Majda Merše SAZU v Ljubljani
180
Leksikon literarnih pojmov
Literatuia. (Delo je prirejeno po »Herder Lexikon LITERATUR«, ki ga je izdala založba Herder 1974. Strokovni urednik: dr. Janko Kos. Uredila: Ksenija Dolinar.) Cankarjeva založba, Ljubljana 1977. 265 str. (Leksikoni Cankarjeve založbe.)
Mali leksikon »Literatura« doslej menda ni doživel resnejšega pretresa niti poštene strokovne omembe, če izvzamemo morda nekoliko enostranski Ponižev zapis v Tribuni in še kakšno drobnarijo. Pa vendar je razmeroma pomembno dejanje, ki odpira daljnosežna vprašanja — in to kljub temu, da ni čisto brezpogojno »prvi slovenski leksikon« te vrste, kakor je sicer zapisano v prvem stavku kratkega pojasnjevalnega uvoda vanj. Sleherni strokovni leksikon namreč ni le zbirka razlag za različne pojme, marveč vsaj vsebno uzakonja tehnično terminologijo, usklajuje razmerja med poimenovanji in pojmi, je nekakšen strokovni terminološki pravopis; svetovalec, katero besedo rabiti za kateri pomen.
Novi leksikon je utemeljen na dovolj solidni nemški predlogi (Herder Lexikon LITERATUR), bilo pa ga je kajpada nujno slovenizirati, prirediti slovenski terminološki rabi, in to je bila poglavitna, tudi dovolj občutljiva in težavna, včarih že kar zavratna naloga, pred katero so stali slovenski uredniki in prirejevalci. Problemi so se odpirali predvsem v dvoje smeri: 1. morali so natančno paziti, da niso specifično nemške problematike in pojmovanja mehanično prenašali na naša tla, in 2. odločati so se morali, in to docela konkretno, ob vsakem pojmu posebej, glede slovenske terminologije, ki tudi ni zmeraj prav enostavna in enotna, raje hudo zmešana, poljubna, večkrat pravo sračje gnezdo nedoslednosti, nedomišljenosti in približnosti z vseh vetrov.
K prvemu: najbrž je bila izbira nemške predloge zaradi znane dolgotrajne zgodovinske naslonjenosti slovenskega tovrstnega mišljenja in govora na nemško smotrna; ob tem je treba seveda reči, da je sicer tovrstne literature v različnih jezikih zadnje čase obilo (tako na primer so eno najboljših del pripravili Poljaki, ki se niso ustavili le pri domači ali enostranski tuji rabi, marveč so ob temeljni upoštevani domači terminologiji in misli primerjalno in sistematično opozarjali na bogastvo različnih interpretiranj in poimenovanj drugod — Slownik  terminöw  literackich,   1972),
vendar zlepa ne v tako kratki, pa vseeno razmeroma precizni in strokovno sprejemljivi, šoli in vsakdanji rabi namenjeni formi. Ce bi bili zelo natančni, bi sicer lahko že v izvirniku opazili to ali ono drobno pomanjkljivost, odsotnost tega ali onega pojma, s katerim se zlasti v novejši literarni teoriji pogosteje srečujemo (naj za ponazoritev preletimo samo črko A, ki seveda ni najbolj tipična: pogrešamo alomor-iem oz. alomorinost, pa čeprav ne gre za specifično literaren pojem —- uvrstitev bi pač zaslužil vsaj toliko, kolikor npr. kasnejši optimizem; v tem kontekstu manjka seveda tudi izomortnost; ob á part bi bilo morda dobrodošlo opozorilo na para-bazo; dobro bi bilo ločevati med apostro-lo in apostrotom; ni agitke kot literarne vrste; ob anekdoti bi bržkone kazalo dodati še eno pojmovno rabo, čeprav po-redkejšo: da je najkrajši zgodbeni povzetek; najbrž bi tudi analogija na kak način šla sem ipd.); nekaj povsem nemškega pojmovnega aparata je brez potrebe kljub razmeroma natančni skrbi tudi ušlo v slovensko verzijo (recimo Gartenlaube, z njim ne vemo pod milim nebom ničesar početi), vendar to spet niso takšne pomanjkljivosti, da bi jih kazalo dramatizirati in se zaradi njih jeziti.
K drugemu: Mnogo težavnejša in dvorez-nejša so bila vprašanja prirejanja leksikona slovenski rabi in obstoječi terminologiji. Strokovni urednik Janko Kos je v omenjenem uvodu to posredno tudi sam poudaril: »Primeri za posamezne pojme metrike in stilistike, po možnosti pa tudi iz teorije vrst in zvrsti, so vzeti predvsem iz slovenskega gradiva. Seveda je vnašanje takšnih primerov v sistematično literarno teorijo terjalo reševanje mnogih vprašanj, za katera naša domača terminologija še ni izdelana ali utrjena. Zato v mnogih geslih ni novo samo gradivo, ampak tudi načelna obravnava pojma, in sicer s stališč, ki so za slovensko literaturo vedno nujna in najbolj sprejemljiva.« In naprej: »Pa tudi v tem, kar nudi, je moral spričo pomanjkanja izvirnih slovenskih leksikonskih stvaritev s teh področij v marsičem orati ledino, na novo sistematizirati naše znanje o nekaterih panogah ...«
Treba je priznati, da je tovrstna ledina marsikje v leksikonu izorana odlično in poznavalsko, v isti sapi pa je treba seveda tudi povedati, da leksikon vendarle ponuja vrsto manj domišljenih, za slovensko literarno vedo manj sprejemljivih rešitev, razlag in postopkov. Ni mogoče dvomiti.
181
da bi ne bile sicer vse pripravljene z najboljšo voljo, vendar bi boljša razlaga zahtevala pogosto preobilo gradivskega študija, ki ga sodelavci ob takšni, za ta del manj ustrezni priložnosti bržkone enostavno niso zmogli. Zato so ob priložnostih pač pristajah na obstoječe, žal prevečkrat konfuzne, poenostavljene ali celo zablode-le predstave o teh rečeh v slovenski publicistični, pogosto tudi kar literarnoznan-stveni rabi.
Ce odprem vprašanje pripovedništva, ki mi je pač bližje, moram najprej ugotoviti odsotnost nekaterih tipično slovenskih pojmov, recimo literarnovrstnega obraza. Alternativno, neizrecno, kot slika je omenjen pod novelo; pa vendar je obraz po svojih temeljnih lastnostih popolnoma nekaj drugega; nastal je bržkone kot literarni analogizem slikarskemu portretu, torej je dogajalno statičen, njegova »poraba časa« je minimalna, prikaz nečesa negode-čega se, le obstoječega —• bodisi v lirski pesmi (Jenko) bodisi v pripovedni ali celo le polstrokovni prozi (Ogrinc, Jurčič idr.). Novela, tako piše tudi v leksikonu, pa naj bi prvotno pomenila novico, torej spremembo, dogodek, ki »trosi čas«, z njim je že embrionalno določena, zato je dogajalno dinamična. Pri sliki se je prvotno ume-vanje pomena porazgubilo najbrž že do konca 19. stoletja in tako so resnične slike v obeh najbolj znanih slovenskih slikovnih ciklih (Kersnik, Tavčar) že v manjšini — pojem v resnici alternira z novelo. O tem so pisali Paternu, Slodnjak, Rotar, Skaza, Kmecl in še kdo, tako da nekaj literature o tem je.
Potem vprašanje povesti. Ze nekaj časa je znano, da je mogoče v prvih letnikih Novic slediti rabi povesti v pomenu novice. Ker je takrat, sredi 19. stoletja, celo že šolska poetika učila nekaj malega o noveli, je razumljivo, da so zgodnji slovenizacij-ski poskusi v terminologiji skušali po logiki, da je novela novica, posloveniti novelo s povestjo. Jurčič celo v zasebnih zapiskih skrajno redko rabi novelo, v javnih poimenovanjih svojih spisov pa sploh nikoli — vse mu je povest. Seveda je pri tem svojo vlogo odigral tudi strah pred slovenskim moralističnim stražarstvom — novela (Boccaccio kot znani izvirni zgled) in roman (literarnovrstno opazno določen tudi po ljubezenski snovi) sta bila že vnaprej obsojena na pregon in nezaupanje. Ce je povest dolgo nihala »med daljšo novelo in kratkim romanom«, kakor piše v leksikonu, potem je tudi zato; Jurčič se
je razmeroma dolgo izogibal celo pohlev-nejšemu romanu, svoj prvi izrecni roman pa je, kakor je znano, pospremil s samoobrambnim spisom. — Ta logika pa ima svoje nadaljevanje: ker je bila povest moralno še najbolj nevtralna, je bila sleherna pripoved za Mohorjevo družbo pač najraje povest (prim. Stritarja!), pa čeprav bi danes recimo že Jurija Kozjaka ali pa celo Andrejčkovega Jože Žalost in veselje lahko brez predsodkov krstili za roman. Mo-horjanka je bila glede na publiko po vseh lastnostih preprostejša in tako se je vse bolj začela utrjevati predstava o povesti kot manjvredni pripovedi, šola je pri tem izdatno pomagala, končno je kot takšna brez dodatnih pojasnil zašla tudi v naš leksikon. Vendar, kako naj s takšno opredelitvijo današnji bralec smiselno dojame Jurčičevo povest, ne da bi je že vnaprej ne podcenjeval? — Zadeve pa še ni konec: povest je že izvirno tudi pripoved (pogojno tudi zgodovina), ne vrstno, marveč zvrstno opredeljena (primerjalno bi mogoče kazalo opozoriti, da je npr. v poljščini izraz regularno rabljen za označevanje romana kot neposrednega in legitimnega dediča epa), torej se že tod začenja zmešnjava na vrstno-zvrstni ravni. — Mogoče je vseskupaj razumeti kot nerganje, vendar je problem zelo praktične narave: gre za razčiščevanje terminologije — to bi moralo upoštevati tudi zgodovinska spreminjanja v rabi. Ob temeljni razlagi bi gesla vsaj takrat, ko gre za močna tovrstna nihanja, morala na to opozoriti — da ne bi današnjega pomena mehanično prenašali na nekdanje nazore in potem izdelovali napačne sklepe (prav na ta način je slovenska literarna zgodovina spočeta že prene-kateri greh).
Samo od sebe se je s povestjo torej ponudilo v podoben pretres vprašanje pripovedništva kot zvrsti oziroma zvrstnosti. V 19. stoletju je zelo pogosto kot izraz nadomeščeno z basništvom (v variantnem zapisu). Basen v današnjem pomenu (ezop-ska fabula), ki je sicer v leksikonu lepo definirana, je v slovenski tehnični terminologiji razmeroma mlada reč; poprej je označevala vse mogoče, o čemer se je mogoče na najbolj preprost način poučiti kar v Pleteršnikovem slovarju. Tam je kot prvi pomen zapisano upesnjena pripoved (eine erdichtete Erzählung) in šele pod drugim »die Fabel als Literaturuntergattung«; bas-nati je tarn »pesniško pripovedovati« (»babe basnajo«); basnosloven je bajesloven ipd. Gre za nihanje, ki ga leksikon ne bi smel prezreti.
182
2e ves čas rabim tudi zvrst in vista v popolnoma drugačnem razmerju, kakor pa ju opisuje priročnik. Pred leti sem v JiS predlagal ločevanje med zvrstjo kot zbirnim pojmom (lirika, epika, dramatika )in vrsto kot pojmom, ki je iz prejšnjega izveden; pojasnil sem tudi praktični in jezikovni nagib za takšno ločevanje. Praktični nagib je bil pač ta, da se med dvema klasifikacijskima ravnema v slovenski publicistiki (tudi najbolj resni) enostavno ni ločevalo (po nemškem, ne ravno pretiranega posnemanja vrednem zgledu); jezikovni pa je bil ta, da predpona z- označuje pač združevanje, spajanje, stakanje — v tem primeru vrst v z-vrst. Ugovora, ne strokovnega ne drugačnega, ni bilo nobenega, raba se je ta čas deloma že uveljavila, leksikon pa z obrnjeno rabo vnaša ponovno zmedo — po kakšnem preudarku? (Pri čemer pa niti sam ni zmeraj docela dosleden; »epika /gr./, v ožjem pomenu: skupna oznaka za lit. zvrst.. .«, 63). — Ne gre za nikakršno nečimrnost, marveč za racionalno in smiselno odločanje o teh rečeh (kajti kateri slovenski avtor je doslej sploh ločeval med zvrstjo in vrsto tako, kakor zdaj rabi leksikon?).
Namen ocene za JiS ne more biti natančen tovrsten pretres celote; izpostavili smo sklop vprašanj kot eksempel za eno tistih problematičnih lastnosti literarnega leksikona, ki jih vseeno ne kaže zamolčati in ki jim je poglavitni skupni imenovalec: pogosto vendarle prešibko upoštevanje dela, ki je bilo za ta del pri nas opravljeno.
Nekaj malega velja to tudi, kar zadeva si-stematičnost pri čisto novo uvedenih geslih, zlasti literarnozgodovinskih. Gesli partizanski roman in partizansko pesniStvo sta kljub analognemu poimenovanju utemeljeni in razloženi različno — eno po motivnem oziroma snovnem ključu, drugo po času in okolju nastanka. Res je lirika (= pesništvo) neposredno izpovedovanje trenutnega bivanja in je kot partizanska zvečine nastajala kar med NOB, vendar z letom 1945 ni enostavno presahnila — nasprotno, nekaj let potem in dlje je nastajala še zmeraj v svoji najbolj plemeniti obliki. Pa partizanska dramatika (ki je sicer v leksikonu ni), kako jo opredeliti na ta način? Predvsem kot množica skečev (pa ne le resnobnih, kakor piše pod ustreznim geslom) je nastajala v času NOB, toda po snovnem ključu je sploh ni mogoče utesnjevati v leta 1941—1945. V besedilu pod ustreznim geslom bi tako kazalo opozoriti na dvojni ali celo večkratni pomenski vi-
dik (ali pa celo sploh izpopolniti geslovnik). — Podobno velja za imensko prekrivanje več različnih pomenov: ljudska igra (analogne ljudske povesti ni): ljudska pesem. Prva raba meri na posebnega naslovnika in predvideva literarno poenostavljenje {poljudnost — torej zakaj ne poljudna igra; še posebej, ker se kasneje z geslom poljudna književnost celo še srečamo?), druga avtorstvo oziroma tehniko prenašanja [ustno slovstvo, ki ga kljub uveljavljeni rabi tudi ni). In k temu na rob: Ali je res mogoče Linhartovo Zupanovo Micko čisto brez predsodkov navajati kot primer »ljudske igre«?
Še nekaj paberkovanja ob naglem branju: Zakaj ni ob pridigi ogovora, ki je bil v 19. stoletju kar rabljena beseda? Za idilo se-lanke, ki se je nekaj časa skušala po tujih slovanskih vzorcih uveljaviti smiselne-je od omenjene sličice'? Med književnimi vrstami za otroke bi lahko bila preštevan-ka, ki je imamo precej. Perspektiva kot literarni pojem zagotovo ni vezana le na pripovedovalca (sploh manjka trdnejši sistem v zvezi s kategorijami literarni subjekt — ki ga ni — oziroma literarna perspektiva z asociacijami; Stanzlov sistem z ustreznimi poimenovanji je upoštevan, je pa le eden od obstoječih, čeprav v nemški literarni vedi res najbolj znan; kje je npr. Lubbockova enako priljubljena panoramič-nost oziroma sploh njegov sistem?). Ob eksemplu bi kazalo opozoriti, da se pri nas pojavlja predvsem v pridigi in da tam predstavlja razmeroma bogato pripovedno tradicijo. Nerazumljivo je, zakaj je zgodba enkrat fabula (»sklop dogodkov..., ki jih zajema epska ali dramska umetnina«), drugič pa kot kratka zgodbalshort story »mala forma v prozi«. Ločevanje med prozo, poezijo in verzilikacijo (ki je v slovarju ni, samo verz je) je nejasno; manjka tek-stologija (vsaj kot opozorilo pri tekstni kritiki); pri literarnih revijah so navedene nekatere naše današnje, vsaj enako koristna bi bila navedba najzgodnejših (Slovenske čbele. Slovenske bčele. Slovenskega glasnika); pri literarnem programu, ki je odpravljen na kratko, bi ne bilo odveč omeniti vsaj kakšnega slovenskega; definicije moške, ženske in tekoče rime niso usklajene z definicijo rime nasploh (enkrat je upoštevan zadnji poudarjeni zlog, drugič — bolje — zadnji poudarjeni samoglasnik); katahreza ni le zloraba (samo v starejši poetiki), danes je raje protiprimera (vprašanje je tudi, če so »noge mize« prav dober primer za zlorabo, saj so lahko čista metafora); manjka godčevska pripoved, ki
183
je zagotovo nespregledijiv člen v razvoju slovenskega pripovednega slovstva (vsaj pri šaljivki bi moralo stati opozorilo); ni literarnega undergrounda, sicer v naši sodobni publicistiki pogosto rabljenega — sploh se zdi, da problem literarnega sub-standarda, ki se mu vendar sodobna literarna veda vneto posveča, v leksikonu ni preobširno zajet; ob vseh zahodnih -izmih bi kazalo upoštevati še kakšnega tipično vzhodnega, recimo ruski zaum,- ob klasičnih treh zvrsteh bi kazalo omeniti še zmes iz slovenskih poetik 19. stoletja (polliterar-na, didaktična zvrst); ali v njenem območju življenje svetnikov kot značilno in včasih pogosto polliterarno vrsto itd. itd.
Prav tako bi slovenizacijsko delo lahko šlo še nekoliko dlje pri opremljanju gesel s ponazoritvami; za celo vrsto razmeroma pomembnih gesel teh ilustracij ob robu sploh ni (npr. za paralelizem, periodizaci-/o); ob impresionizmu bi namesto Hauser-ja prav lahko stala kakšna dovolj znana in celo popularna Murnova ali Cankarjeva misel; tudi po primer za notranji monolog najbrž ne bi bilo treba prav k Joyceu; pri poetičnem realizmu bi ne bilo odveč kaj Celestina ali pa kar Kersnika ipd. Pri naštevanju avtorjev in naslovov na robu h geslom zadeva ni bibliografsko dosledna; včasih so kakšne letnice navedene, drugič ne (prim. v kratkem zaporedju obrobne primere za pikareskni roman in za partizanski roman). Dalje se ponuja vprašanje, ali ne bi ob zavesti, da gre »za prvi slovenski leksikon literarnih pojmov«, kazalo na prosti rob k poglavitnejšim geslom (teh je vendarle samo kakšnih 209—300) pripisati temeljne slovenske teoretske Hterature, ki je ni v vseh rečeh tako zelo malo, in tudi docela zanemarljiva ni.
No, seštevek ravnokar povedanega in tudi nepovedanega (na prednosti nismo kazali s prstom) bi vsekakor pokazal, da je novi leksikon precej obogatil slovensko literarno teorijo, vsaj poljudnejšo. Publicistom, ki niso ravno rahločutni v teh rečeh, je s tem prišel v roke vodič z najnujnejšimi napotki, podobno dijakom, študentom, profesorjem in ljubiteljem. Obenem pa je le treba opozoriti, da moramo biti pri uporabi večkrat previdni, da slovenizacija ni prav zelo izčrpna; seveda bi bilo treba na to misliti tudi pri kakšnem kasnejšem ponatisu, do katerega bo zagotovo prišlo.
Matjaž   Kmecl Filozofska fakulteta v Ljubljani
Dve izdaji Pisanic
Pisanice od lepeh umetnost. Faksimile po tiskanem primerku in rokopisu v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, Sig-nature 19890, Ms. Kop. Nro, 35 in Ms. 388. Uredil in spremno besedo napisal Jože Koruza. Mladinska knjiga, Ljubljana 1977. 184 -j- 54 str. (Monumenta litterarum slo-cenicarum 14.)
Lino Legiša: Pisanice 1779 — 1782. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1977. 510 str. (Razred za lilološke in literarne vede. Dela 34, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede 7.)
Pred nami sta izdaji Pisanic, ki sta ju pripravila Jože Koruza in Lino Legiša. Morda si bo kdo zastavil vprašanje, kako da smo si na Slovenskem privoščili kar dve izdaji hkrati. Vendar je brez odlašanja treba od govoriti, da sta obe izdaji več kot potrebni in da je prav, če sta dve založnici posegli po doslej vse premalo upoštevanem in znanem prvem slovenskem pesniškem almanahu. Po svojem namenu se izdaji seveda nekoliko razlikujeta: akademijska želi zadostiti krogu, ki se s temi vprašanji ukvarja pretežno znanstveno, medtem ko je izdaja Mladinske knjige namenjena tudi nekoliko večjemu številu ljubiteljev slovenske književnosti, zlasti tistim, ki jih še prav posebej zanima starejša slovstvena dediščina. Avtorja (redaktorja) sta imela vsak svojo zamisel in to je bilo dobro, saj smo tako dobili z različnih vidikov obdelano gradivo, ki nam omogoča dokaj celosten pogled na Pisanice. Izdaji se posrečeno dopolnjujeta. J. Koruza je v skladu z zbirko MLS pripravil faksimile vseh objavljenih zvezkov Pisanic in obeh rokopisov četrtega zvezka, medtem ko je L. Legiša v bohoričici natisnjenim oz. napisanim zvezkom dodal tudi transkribirano besedilo v današnjem črkopisu (kar je zelo priročno za strokovno-znanstveno obravnavo). Obe izdaji spremljata obsežni študiji, poleg tega pa sta avtorja dodala: J. Koruza — izčrpno pojasnilo k izdaji, literaturo o Pisa-nicah in kazalo faksimila po avtorjih, L. Legiša pa —• podrobne opombe k posameznim pesmim in »Besedišče«, to je seznam, ki zajema vse besede v Pisanicah. 2e iz te okvirne predstavitve obeh izdaj je dovolj razvidno, da sta terjali izredno študiozno delo, podrobnejše branje pa nas prepriča, da je bilo tud.' skrbno in dobro opravljeno.
Poslej, po teh dveh izdajah, ni mogoče več reči, da so »Pisanice od lepeh umetnost...
184
v slovenski kulturni zavesti premalo znan, slabo raziskan, v lileiarni zgodovini pretežno nepravično vrednoten pojav« (Koruza, str. 5). Takšna oznaka je veljala za preteklost, saj Pisanice niso doživele zaslužene pozornosti, čeprav so posamezni literarni zgodovinarji dovolj prepričljivo opozarjali na pomembnost njihove vloge in precejšen pomen (v zadnjem času še posebej Boris Paternu in Jože Koruza). Naši izdaji sta na pravo mesto postavili: Pohli-novo vlogo in zasluge pri tem, Devov organizacijski in pesniški delež (njegovo vrednost) in pomen Pisanic v razvoju slovenske pesniške besede.
Na nastanek in razvoj pesniškega almanaha je spodbudno vplivala Pohlinova »pre-rodna vnema« ter njegovo »slovstveno in kulturno mobilizacijsko delovanje« (Koruza, 5). Podlaga za pesniško agitacijo mu je bilo posebno poglavje o slovenski verzifi-kaciji v Krajnski gramatiki, poleg tega je okrog sebe zbral nekaj pesniških učencev (Vodnik, Mihelič, Zakotnik). Podrobnejše razčlenjevanje Pohlinovega pesniškega in organizacijskega deleža (pri Pisanicah) je narekovalo očitno pravilno sodbo, da »Pohlinova slovenistična šola, ki je vključevala tudi vzgojo in vaje v slovenskem pe-snjenju ... očitno ni bila neposreden povod za izdajo prvega slovenskega pesniškega zbornika«, da pa so »sadovi teh šolskih vaj ... dali... prvo gradivo za pesniški zbornik Pisanice od lepeh umetnost« (Koruza, 10—11). Resnici na ljubo je Pohlinu treba odreči odločilne zasluge, ki smo mu jih doslej pripisovali kot »iniciatorju in duhovnemu usmerjevalcu« Pisanic. Oba avtorja sta prepričana, da je daleč najpomembnejši za prvi razmah slovenskega posvetnega pesništva in seveda za Pisanice Anton Feliks Dev (Koruza, 11—12; Le-giša, 391—395), ki pa mu je pri pesniko-vanju »Pohlinova spodbuda dosti pomagala« (Koruza, 15). Pisanice so sicer naletele na ugoden odmev »ali celo več« (Koruza v podkrepitev te trditve navaja dejstvo, da je Edling oskrbel prevod Devove pesmi Ljubezn Jožefa U. rimskega cesarja pruti svojemu bližnemu v nemščino in je tako prodrla v širši kulturni prostor), vendar moramo k temu dodati še ugotovite, da v »ozkih ljubljanskih razmerah spričo ideoloških in osebnih trenj širokega sodelovanja in splošne podpore ni bilo mogoče pričakovati« (Legiša, 393). Ni dvoma, da se je Dev kot urednik tudi močno trudil, da bi razširil krog sodelujočih (prim. pesem — vabilo v drugem zvezku: Spevorečnost na krajnske   spevorečneke),   toda to mu ni
uspelo, saj je bil »vmes zid zaradi različnih stališč« (Legiša, 393); to je veljalo zlasti za Japlja in Linharta. Ne smemo pa pozabiti tudi na Devovo bolezen, ki ga je priklepala na meniško celico, »kar je gotovo bistveno oviralo njegovo uredniško dejavnost in mu onemogočalo neposredno pridobivanje novih sodelavcev« (Koruza, 13).
Avtorja študij o Pisanicah sta v svojem razpravljanju ubrala vsak svojo pot: J. Koruza je skušal osvetliti najpomembnejša vprašanja v zvezi s Pisanicami tako, da je razčlenjeval delež posameznega pesnika v zborniku (z nekaj več poudarka na biografskih orisih, kar je nedvomno davek širšemu namenu izdaje), medtem ko je L. Legiša iskal splošne značilnosti Pisanic v okviru poglavij o motivih, verzu in besedi.
Prerodna vnema — z različnimi odtenki tja do »državnega patriotizma« — je dobila v pesniškem delu pisaničarjev najrazličnejše poudarke, toda vse pozornosti je vredno oglašanje »notranje izpovedi«, ki jo opazimo še posebej pri Devu. Zato bi bilo po mnenju J. Koruze »napačno gledati v De-vovem pesnjenju zgolj od zunaj pogojene prerodne dejavnosti, ampak v znatni meri iz notranje potrebe izhajajočo tvornost« (str. 14). Dokaze za to je mogoče najti v pesmih Putigrom inu en povš, Jetnik (Koruza, 14, 15; Legiša, 400), Občutenje lega serca nad pesmejo od Lenore (Koruza, 21) in drugih, verjetno pa bi sem sodila tudi pesem Na kratkust človeškega živlenja. Devovo pesniško šolanje je nosilo pečat mladostnega izobraževanja pri rimski klasiki; zanemariti tudi ni mogoče vplivov cerkvenega govorništva; pesniško obzorje si je širil ob pesniških zgledih Gottfrieda Benjamina Hanckeja (čeprav s tem v zvezi, kot opozarja L. Legiša, 417, ne bi kazalo pretiravati); dotaknili so se ga začetki dunajskega razsvetljensko-rokokojskega pesništva; rad je segal po poeziji Mihaela Denisa in se razgledoval po predromantič-nem snovanju (Bürger). Toda pri svojem pesnjenju je v največji meri vztrajal »v pridobljenem okusu v mejah baročne poetike« (Koruza, 21). V vsem tem se naša avtorja dopolnjujeta oziroma prihajata do podobnih izsledkov, zlasti se ujemata v poudarjanju dokaj tesne Devove naslonjeno-sti na domačo pesniško preteklost. Pri Devu je opazna kar precejšnja vrstna pisanost, medtem ko se je pri verzni obliki najraje oklepal priljubljenega mu alek-sandrinca »po zgledu na nemško silaboto-nično adaptacijo« (Koruza, 20). Dev je te-
185
žil, da bi utrdil silabotonični verzni sistem pri nas in v tem je tudi močno vplival na Vodnikovo verzifikacijo (Koruza, 27). (Po Legiši je Dev spesnil 1119 aleksandrincev, kar je več kot tretjina vseh verzov v štirih zvezkih; 409).
L. Legiša se v svoji študiji precej podrobno ukvarja z Devovo Opereto (Belin). J. Koruza je ta »prvi celovit dramatični tekst posvetne vsebine v slovenski literaturi« zaradi mitološke snovi in alegoričnosti uvrstil v »tipičen žanr baročne opere« (22). Drugi avtor pa je posebej poudaril pomembnost početja, da bi Slovenci dobili opero v domačem jeziku (in sicer na odru: Devov tekst in Zupanova glasba) in hkrati razširil baročno uokvirjenost z domnevo, da je delo »zasnovano kot alegorija, ki bi se lahko skladala z razsvetljenskim racionalizmom« (406). L. Legiša je tudi opozoril na kar precejšnjo Devovo samostojnost, ki se je razkrila ob Belinu, in zavrnil nekdanje premalo utemeljeno poudarjanje snovne in motivne odvisnosti od Metastasia. Posebej je poudaril, da v Opereti Dev ni mogel »prikriti italijanske metrične šole«, razen tega pa se je »spretno naslonil na domače metrične zglede« (408). Povsem se je mogoče strinjati z dokazovanjem (este-tičnosti posameznih pesniških elementov), da je v Belinu resnično opazna »gibčnost, s katero se je slovenščina spuščala po novih izraznih poteh« (408). Devovo pesniško snovanje je resda glede izvirnosti omejeno in v znamenju baročne poetike, ki ji izvirnost ni bila tako pomembna (Koruza, 22), vendar moramo imeti pred očmi resnično naporno delo, ki ga je pesnik opravil s kultiviranjem slovenske pesniške besede, čeprav, žal, le z manjšim uspehom. Oba avtorja v tem vidita dokajšnjo Devovo zaslugo in tudi znamenje stilne — vsaj do neke mere — samostojnosti. S tem v zvezi je vredno omenjati Vodnikov prispevek, ki ga odlikuje prav posebej »klenost in pristnost v izražanju« (Koruza, 27); to seveda velja za Zadovoljnega Kranjca in Klek.
V večji meri kot L. Legiša je skušal J. Koruza čim natančneje opredeliti nadaljnje vrednotenje Pisanic in določiti njihov pomen za slovensko slovstvo. Mlajša generacija sodobnikov je domala povsem odklanjala pesništvo Pisanic, saj je »doba, ki je neposredno sledila izidu zbornika uveljavila dosledno janzenistično in razsvet-Ijenjsko miselnost in usmerila pozornost na literaturo, namenjeno najširšim krogom bralcev« (Koruza, 32). Največ objektivnosti je pokazal 2iga Zois, ki je med pisa-
ničarji (razumljivo) dal popolno prednost Valentinu Vodniku in njegovemu Zadovoljnemu Kranjcu. Takratni negativni odnos je v marsičem vplival tudi na nadaljnjo nič kaj prijazno sodbo o Pisanicah in njihovih estetslcih kvalitetah. V nasprotju s prejšnjim obdobjem pa so doživele precej ugodno oceno v dobi romantike: v prvi vrsti je veljalo to za Matija Copa, poleg tega je Miha Kastelic v pesmi Prijatlam krajnšine poudaril neposredno navezanost Kranjske čbelice na tradicijo slovenskega posvetnega pesništva, ki so jo ustvarile Pisanice. Na žalost je literarna zgodovina v poznejših časih kljub nekaterim poskusom prevrednotenja »vztrajala na podedovanih sodbah, ki so se pogosto sukale bliže Kopitarjevemu odklonilnemu odnosu kakor Čopovi prizanesljiv osti« (Koruza, 35). Spremembe so opazne šele v najnovejšem času. Glede na vse to je bilo razumljivo hotenje naših avtorjev, da po temeljitem in vsestranskem preučevanju Pisanic in spremjajočih okoliščin na novo ovrednotita ta zelo zanimiv pojav v našem pesništvu. Na novo opredeljen pomen almanaha bi se dalo strniti v tele trditve:
Prvič, Dev, ki se je v nekaterih posamez-nostili »dvignil tudi nad najvišje Vodnikove dosežke«, čeprav bi težko našli pesem, ki bi »kot celota lahko tekmovala z Vodnikovima uspelima«, bi zaslužil, da »dobi ob Vodniku dostojno mesto kot začetnik slovenske umetelne verzilikacije«. Drugič, zbornik je zlasti pomemben kot »hotenje, kot prva javna manifestacija potrebe po umetelni verzilikaciji v slovenskem, jeziku«. Zal je bilo uresničenje tega hotenja manj uspešno, in sicer »deloma zaradi poprečne pesniške nadarjenosti sodelavcev, še bolj (pa) zaradi njihovega omejenega literarnega obzorja«. Tretjič, pesništvo v Pisanicah je »primerno združevalo dediščino preteklosti z odmevom neposredne sodobnosti. Predvsem pa je izoblikovalo slovenski pesniški jezik za zahtevnejše naloge«. Četrtič, pisaniško pesništvo v slovenskem kulturnem prostoru ni bilo nekaj povsem novega, je pa bilo »nova stopnja v razvoju, ki (pa) z razširitvijo in zahtevnostjo programa pomeni ogromen kvantitativen in kvalitativen skok v tem razvoju« (prim. Koruza, 36—38).
Mogoče ne bo odveč, če ob koncu svojega razpravljanja o obeh izdajah Pisanic opozorim tudi na vprašanje v zvezi z rokopisom četrtega zvezka zbornika, ob katerem se avtorja nekoliko razhajata. Zadeve prav gotovo ne bi kazalo prenapenjati
186
in na to osredotočiti preveliko pozornost, ni pa mogoče zanikati njene zanimivosti. Menim, da bi bilo vredno nekoliko bolj poudariti — kot sta to storila naša avtorja —¦ Devov smisel za izrazno izboljševanje pesniških besedil (v kar nas prepriča primerjava obeh rokopisov četrtega zvezka) in tudi za ureditev zbirke (rokopis IV—b). Ob rokopisu IV—b po mojem lahko domnevamo, da se je Dev dobro zavedal pomembnosti ureditvene plati zbirke oziroma svojega dela za četrti zvezek Pisanic. Pesmi je očitno nanizal tako, da je opazna svojevrstna razporeditev od življenjsko bolj pomembnih in »notranjih« tem k splošnim, bolj aH manj aktualnim(!) dru-žabno-družbenim(!) temam. Vidna je razdelitev 6 -f- 3 ali morda celo 3 + 3 + 3: prvih šest pesmi je bolj ubranih na intim-nejšo problematiko, osebnoizpovedno (pri-povednost v oblikovanju ne moti), preostale tri pa so obrnjene bolj v »zunanje« življenje. J. Koruza domneva, da je rokopis, ki je zaznamovan IV-b, starejši, IV-a pa pozneje napisan (ta je manj skrbno napisan, obsežnejši, na mnogih mestih izrazno manj uglajen in ne nazadnje brez prave razporeditvene podobe). Najpomembnejši argument vidi v pesmi Na svojega nekeda-nega dobrutneka Sončna Roža oz. ClYtia k Belinu al' soncu, »katere 2. kitica se v rkp. 'a' začenja z omembo, da je Sončni roži sijal mesec že šestkrat, odkar je izgubila sončevo milost, v rkp. 'b' pa je isto razdobje označeno s štirimi meseci« (str. 46). Bolj logično se mi zdi, da je Dev varianto »a« rkp. napisal najprej (morda tako, kot so pesmi nastajale, sproti, v večjih ali manjših časovnih presledkih), potem pa med devetnajstimi pesmimi izbral samo devet takih, ki bi bile primerne za objavo. Ce bi namreč pritrdili J. Koruzi, bi nehote zanemarili, zanikali Devovo prizadevanje, da bi njegova pesem lepše, bolj prepričljivo zvenela, na kar nas dovolj zgovorno opozarjajo dokaj številne izboljšave v IV-b rokopisu. (Dev je očitno pretehtaval lepoto in ustreznost posameznih besed, njihovo razporeditev, nadalje funkcijo in-terpunkcije itd.) Zato bi pritegnili L. Le-giši, ki meni, da je rokopis IV-b mlajši, saj se »pesnik, ki mu je za večjo dognanost, (se) ne bo kar tako odpovedal očitnim zboljšavam, ki jih kaže krajši kasnejši rokopis...« (str. 394). Gotovo ima J. Koruza prav, ko meni, da je dal prav Dev obsežnejši (IV-a) rokopisni zvezek vezati skupaj s preostalimi tiskanimi zvezki, vendar je po vsej verjetnosti imela ta vezava v en zvezek namen:  shraniti  obsežnejši
rokopis samo za avtorjevo, pesnikovo rabo. »Srečo /mišljena je objava, op. pis.' pa naj bi poskusil prečiščeni, izbrani, zbolj-šani — to je krajši snopič« (Legiša, 395). Morda bodo nadaljnja raziskovanja pokazala drugače, vendar bi se za sedaj opredelili za nekoliko bolj logično rešitev.
Svoje premišljanje o obeh izdajah Pisanic naj sklenem s temi ugotovitvami: prvič, obe izdaji z vsemi dognanji pričata o zelo resnem in poglobljenem znanstvenem prizadevanju obeh avtorjev, da bi na novo ovrednotila Pisanice in njihov pomen za slovensko književnost; drugič, razpravljanje obeh avtorjev je nedvomno viden prispevek k našemu literarnozgodovinskemu pisanju o starejšem slovenskem slovstvu; tretjič, v njunem načinu obravnavanja starejšega slovstva je vidno hotenje osvetliti starejše pesništvo z najrazličnejših vidikov, da bi bilo tako mogoče izreči čimbolj objektivno sodbo o kvaliteti analiziranih literarnih del, in hkrati je opazen tudi smisel za zanimivo in privlačno predstavitev obravnavane snovi. Ne bo pretirano, če trdimo, da gre za zelo pomembno literar-nozgodovinsko dejanje.
Gregor   Kocijan Pedagošlca akademija v Ljubljani
O poskusnih snopičih učbenika za pouk književnosti v usmerjenem izobraževanju
Pred dobrimi štirimi leti (JiS 1/1974/75) sem poročal o učbeniku Vere Gregorač SLOVENCINA i, ki ga je avtorica namenila ekonomskim srednjim šolam. Svoje razmišljanje sem zaključil z željo, da bi kmalu dobili še SLOVENCINO II, III in IV. Ta želja se je doslej uresničila, vse štiri knjige so tu. Še več: ista avtorica zdaj pripravlja poskusne snopiče učbenika za pouk književnosti v okviru splošne programske osnove usmerjenega izobraževanja. Prva dva zvezka sta že zunaj (DDU UNIVEZUM, Lj. 77 oz. 78) in sežeta od starega orienta do vključno evropskega realizma in naturalizma, tretji zvezek je v tisku, četrti v pripravi). Učbenik naj bi učenci uporabljali v prvih dveh letih usmerjenega izobraževanja, v pedagoških gimnazijah pa je že v rabi. Zato je tu priložnost in potreba, da o vsem tem spet zapišemo kakšno besedo.
187
Najprej nekaj splošnih pripomb k štirim knjigam za ekonomske šole, ki jih veliko uporabljajo tudi na šolah za odrasle pri delavskih univerzah in drugje. Avtorica je za šolsko rabo »preinterpretirala« dolg niz besedil iz slovenske, jugoslovanskih in svetovne književnosti. S tem, da je odločno potisnila v ospredje leposlovno besedilo samo, je opravila resnično pomembno delo.
To dejstvo bo vsekakor obrodilo sadove v smislu hitrejšega odmikanja od pozitivi-stične diskripcije oziroma kulturno zgodovinskega tradicionalizma pri obravnavi književnosti v srednjih šolah, k novim metodam in oblikam dela, ki jih te knjige ponujajo in izzivajo, torej k modernejšemu obravnavanju književne ustvarjalnosti. Zal pa intenziteta avtoričinega početja, če imamo pred seboj vse štiri knjige, ni povsod enaka. Sega od resnično blestečih trenutkov do komaj sprejemljivih ohlapnosti. Metoda interpretacije, ki je v prvi knjigi razveseljevala in dosti obetala, se je v nadaljevanju mnogokje izrodila, zakrnela v nekakšne stereotipe in otopela. Vsekakor je očitno, da je ta metoda produktivnejša pri šolski obravnavi poezije kot pa pri obravnavi proze ali dramskega besedila. Pravzaprav pa se je spet pokazalo, kako nobena metoda ne more biti edinozveličav-na, in da si je mogoče obetati od pestrosti zmeraj novih prijemov in postopkov veliko več.
Slabosti teh učbenikov so velikokrat tudi t. i. uvodi ali pa sinteze posameznih kompleksov učne snovi, zlasti še odsotnost nekaterih dialektičnih povezav, znotraj posameznih umetnostnih tokov pa samo zvršča-nje snovi znotraj literarnih struj in še kaj. Pri tem pa je izbor besedil samih skoraj zmeraj posrečen, odlomki ustrezno zaokroženi, vpeljani in didaktično opremljeni. Dragoceno je tudi, da 4. knjiga z enako interpretiranimi besedili resnično seže v naš čas, v sodobno slovensko liriko, epiko in dramatiko, kar odpira razglede tudi marsikateremu učitelju slovenščine. Ne glede na vse pomisleke pa so te štiri knjige prvi pravi slovenski učbeniki za pouk književnosti v srednjih šolah in kot taki resnično pomembno dejanje.
Poskusni snopiči, ki nastajajo za usmerjeno izobraževanje, razkrivajo enake postopke, le da je še bolj čutiti avtoričino utesnjenost ki jo vsiljuje predlog učnega načrta za skupno programsko osnovo usmerjenega izobraževanja in vnaprej odmerjen ob-
seg učbenika. Kakor besedilo mestoma pridobiva, rekli bi lahko, da se kristalizira, pa na drugi strani izostaja marsikaj, kar smo pred štirimi leti ocenili kot didaktično potrebno in koristno.
Največ težav seveda izhaja iz koncepcije učnega načrta, ki je kar se loijiževnosti tiče v bistvu skrčen učni načrt sedanjih gimnazij oziroma drugih štiriletnih srednjih šol, gre za krčitev iste snovi s štirih na dve leti.
To pa je ključni problem našega predmeta pri preobraževanju srednjih šol v usmerjeno izobraževanje, problem, ki zahteva radikalne razrešitve. Gre za to, da po sedaj koncipirani poti enostavno ne bo več mogoče. Saj bo za pouk o književnosti v skupni programski osnovi usmerjenega izoljraževanja na razpolago vsega poldruga ura tedensko, v dveh letih praktično ne dosti več kot sto ur. Tako obsežne snovi pa v tolikih urah enostavno ni mogoče obvladati, še zlasti ne z aktivnimi delovnimi postopki, ki jih moramo uveljaviti bolj na široko in ki jih ponuja tudi Vera Gregorač. Eno samo možnost vidim za uresničevanje predloženega učnega načrta — to pa je možnost obdelave na goli informativni ravni, s pretežno predavateljsko metodo in v frontalni obliki pouka. Tako uresničevanje nekega učnega načrta pa je v naši današnji samoupravni družbi že problem idejne narave!
Iz opisane utesnjenosti se avtorica rešuje z napotki za samostojno delo učencev, za drugačen, bolj problemski, pristop k domačemu branju, za pripravo seminarske obravnave tega ali onega dela, kar je samo po sebi imenitno. Naloge s tem v zvezi so sicer mestoma prezahtevne — saj bodo u-čitelji imeli pred seboj celotno generacijo 16-, 17-letnikov in ne le izbrancev. Vendar avtorica zmeraj znova preseneča s svojo didaktično — metodično domiselnostjo in z resničnim obvladovanjem gradiva. Ce bi bilo za naše delo dovolj časa, da bi moglo teči tako, kot ga načrtuje Vera Gregorač, bi smeli biti s poukom o književnosti resnično zadovoljni. Zal ne bo moglo teči niti približno tako.
Se zmeraj pa so v teh zvezkih ostale nekatere že opisane slabosti. Snov ni zvrščena dovolj problemsko, da bi bilo iz nje mogoče dojemati dialektiko razvoja književnosti, dinamiko napetosti med posameznimi literarnimi tokovi, ki je zmeraj vpeta med razvojne silnice človeške družbe, pač kot posebna oblika družbene zavesti.  Uvodi,
188
povezave in sinteze so slejkoprej le meščansko sociološki, kvečjemu družbenopolitični, potemtakem pa veren odsev pretežnega dela slovenskega literarno zgodovinskega pisanja, ki še čaka marksističnega prevrednotenja.
Ne znam si pojasniti avtoričinega vztrajanja pri nekakšnem na glavo postavljenem zvrščanju snovi znotraj posameznih kompleksov po obrazcu: naši avtorji — jugoslovanski — svetovni. Zadeva je v opreki z logičnostjo literarnega toka, struje, smeri. Pa tudi sicer ije vidim pametnega razloga zanjo.
V nadrobnosti bi se tu ne spuščal. Opozoril bi le na eno napako, ker se je Ob sicer posrečeno predstavljenem Prešernu pojavila že drugič: dan Prešernove smrti je kot slovenski kulturni praznik razglasilo predsedstvo SNOS z odlokom dne 1. februarja 1945 in ne že štiriinštiridesetega.
Za zaključek: Učbeniki Vere Gregorač (pouk o književnosti) so resnično pomembna pridobitev v pedagoškem prevajanju stroke za potrebe učno vzgojne prakse. Naslednjo stopnjo v razvoju pa bo mogoče doseči le s temeljito spremembo učnih načrtov in s snovanjem didaktičnih kompletov (učbeniki, priročniki za učitelje, delovni zvezki) za razvejan sistem usmerjenega izobraževanja. Zato pa bo potrebno skupinsko delo, posameznik tega ne zmore več.
Slivo   F a tu r
Zavod za šolstvo v Kopiu
Slovenski jezik in literatura v slovaških učbenikih
VifazosJav Hečko: SLOVENSKO BERILO. UNIVERZITA KOMENSKÉHO V BRATISLAVE, Bratislava 1972, 73 str. Vifazoslav Hečko: ZAKLADY SLOVINSKEJ GRAMATIKY. UNIVERZITA KOMENSKÉHO V BRATISLAVE, Bratislava 1978, 123 str.
Leta 1972 preminuli bratislavski slovenist Vifazoslav Hečko se je v kulturnih stikih med Slovenci in Slovaki zapisal predvsem kot prevajalec slovenske književnosti. V svojem plodnem obdobju (1957—1969) je presadil v slovaški jezik precejšnje število naših proznih, dramskih in pesemskih besedil (tudi Franceta Prešerna), ki jih dovolj podrobno beleži revija Le livre slovene
1971. Prevajalsko delo Vifazoslava Hečka (kakor tudi drugih prevajalcev) bo potrebno v prihodnje temeljiteje osvetliti v širših interdisciplinarnih izhodiščih, kot jih pojmuje v današnjem času že definirana teorija umetniškega prevoda. V pričujočem prispevku želimo predstaviti le Hečkove učbenike, in sicer v letu 1972 izšlo Slovensko berilo ter skripta »Osnove slovenske gramatike", ki jih je lani, šest let po avtorjevi smrti, izdala bratislavska univerza. Vitazoslav Hečko je namreč vodil skoraj deset let kot honorarni predavatelj lektorat slovenskega jezika na filozofski fakulteti v Bratislavi.
Oba učbenika sta namenjena slušateljem slavistike in imata vzgojno izobraževalne cilje: na eni strani naj bi študij slovenskega jezika dopolnil problematiko primerjalnega slovanskega jezikoslovja in vodil seveda h globljemu poznavanju materinskega jezika, na drugi strani pa znanje slovenskega jezika omogoča stik s kulturno dediščino Slovencev ter z literarno in kulturno sedanjostjo republike Slovenije. Visokošolska skripta z naslovom »Slovensko berilo« vsebujejo 41 besedil z ustreznimi slovarčki, v katerih prevedene besede sledijo zaporedju teksta, na koncu knjige pa je že omenjeno besedišče razvrščeno po abecednem redu, kar je vsekakor v prid uporabnosti slovenske čitanke. H kriterijem, ki so odločali o izboru, gre šteti predvsem sporočilnost teksta: ob prevajanju naj bi študenti zvedeli kaj o naši deželi (iz knjige Slovenija in njeni kraji), o Ljubljani (iz učbenika Franca Jakopina), o slovenskem knjižnem jeziku (iz knjige Janka Jurančiča Južnoslovanski jeziki), o znamenitem Slovencu Franu Miklošiču (iz Zgodovine slovenske književnosti Stanka Janeža) itn. Poleg teh poljudnoznanstvenih proznih odlomkov je avtor uvrstil v berilo nekatera besedila slovenskega leposlovja, med katerimi prevladujejo klasiki 19. stoletja (Prešeren, Levstik, Jenko, Gregročič). Povsem razumljiva je uvrstitev tistih leposlovnih tekstov, kjer so slovenski pesniki zapeli o Slovakih in njihovi narodnostni problematiki, npr.: Prešernov epigram Ballaci četvero bolj množnih Slav^ rodov, Aškerčeva pesem Brat Slovak in subjektivno uglašena Slovaška Josipa Murna — Alesandrova. Ne moremo mimo vtisa, da želi učbenik prikazati humoristično ubrane téme slovenskega ljudskega izročila (Micka Kovačeva) in umetne književnosti (teksti Frana Milčinskega in 2arka Petana), ki nekako budijo bralčevo zanimanje za našo
189
besedno umetnost. Ce pravilno slclepamo, je iz pravkar omenjenega liotenja avtor zavestno prezrl vrhunska imena slovenske literature — Ivana Cankarja, Srečka Kosovela idr. Poleg takšnega ali drugačnega avtorjevega osebnega odnosa do nekaterih slovenskih književnikov (Anton Ingolič, Katja Spur) so o izboru tekstov odločala verjetno tudi didaktična merila: v učbeni-kn je najti kratka, parataktično nizana in ritmizirana pesemska besedila, katerih pomenski ustroj je nazoren, pesniški izraz pa enoznačen, s tanjšo plastjo metaforike. Tudi za odlomke v prozi je značilna presenetljiva kratkost, ki želi učbeniku dati vtis lahkotnosti in prikupnosti, za začetnike nikakor ne nezanemarljivi sestavini. Tekste v tovrstnih priročnikih bi kazalo opremiti s posebnim komentarjem, kjer bi bili u-strezno pojasnjeni podatki v zvezi s tekstom, slovenske realije, frazeološke zveze in vsekakor glasovna, pravopisna in stilna podoba besedišča. Avtor je v slovarčkih pod teksti (ki jih je neuzualno naslovil Besedice) nekaj informacij že podal, v celoti pa je pozabil na stilno označevanje. Kakorkoli že zaznamovanim besedam ni poiskal neutralnih slovenskih dvojnic (izredno redko je pripisal kvalifikator dia-ielit., npr. na strani 68), temveč je besede prevajal kar s stilno nezaznamovanimi slovaškimi ustrezniki — npr.: gorenji, -a, -e — tiornf, broj, -a — počet, čislo, pdmetovati rozpamatat' sa. Besed tudi ni postavil v obliko, ki jo predpisuje sodobna pravopisna norma slovenskega knjižnega jezika (prim. glagole iz Prešernovega Pevca — vbežati, oduzeti — v slovarčku na strani 11 in v abecednem slovarju!). Ker so teksti akcentuirani, bi bilo naravnost idealno, če bi se učbenik popolnoma izognil napakam. Pogosto je nepravilne akcente zakrivil kar tislcarski škrat (na strani 6 si v neposredni bližini sledita dve naglasni obliki besede čelo, čelo in pravilno naglašena čeJo). Včasih se tiskarski škrat pojavi prav na zelo neustreznih mestih, npr. odvečni in v drugem verzu Prešernovega mota ali pa v slovarčku pod tekstom O brižinskih spomenikih, kjer najdemo prevod slovenščina, -e — slovenčina in ne slovinčina). V zvezi z akcentuacijo bi omenili avtorjevo nedoslednost v označevanju kvantitetnih premen naglašenega samoglasnika, npr. kruh, kruha. Pri kategoriji pridevnikov in deležnikov pa je ta pojav povsem spregledan — enako tudi premični naglasni tip. (Prim. neustrezno naglašene besede na strani 24 in 25 — kruh, -a, omožen, -a, -o, gol, -a, -o, debel, -a, -o.)
Pri naštevanju pomanjkljivosti se seveda postavlja vprašanje avtorjeve strokovne usmerjenosti, ki jo kliče v ospredje današnji zahtevani čas. Vprašanje se posebej izostri ob Hečkovem učbeniku »Osnove slovenske gramatike«. Pri tem se zavedamo za avtorja neljubih okoliščin, da se njegovo delo ocenjuje nekaj let po njegovi smrti in da bi se Hečkova slovnica z letnico 1978 (ob hitrem zastarevanju priroč-niške literature!) nikakor ne smela sprejemati kot adekvatna informacija o sedanjem stanju v slovenskem jezikoslovju. (Zanemarimo možnost, da bi avtor za objavo u-tegnil tekst tudi predelati.) Ce k temu dodamo specifične slovenske razmere, ko prav zadnja leta skušamo ujeti zamujeno (izhajanje slovarja slovenskega knjižnega jezika in etimološkega slovarja, izid slovenske slovnice in učbenika za tujce), so naši kritični pomisleki upravičeni.
V Hečkovi slovnici se gramatični ustroj slovenskega jezika sooča z zelo blizkim slovaškim jezikom in slovaškimi narečji. Kontrastivna metoda se na nekaterih mestih podaljša v širše primerjalno, ko avtor pri razlagi posameznih pojavov slovenske slovnice zgolj ilustrativno navaja češčino (končnica -em v instr. sg. mase), srbohrvaščino (končnica -a v gen. pl.), poljščino (zložena oblika futura), francoščino (fo-nološka opozicija e — e) in nemščino (pri nedoločni obliki pridevnika). U uvodu je slovenščina osvetljena s historično-primer-jalnega vidika: navajanje glasovnih sprememb in morfoloških potez naj bi slavistično usmerjenega slovakista napotilo v hitro prepoznavanje gramatičnih oblik sodobne slovenščine. Historični vidik je prisoten tudi v poglavjih, kjer se opisuje oblikoslovje sodobnega slovenskega jezika. Tu nam je napisati prvi očitek: v Hečkovi gramatiki nista ustrezno razmejeni sinhro-nija in diahronija slovenskega jezika oziroma ne dovolj prisoten vidik, ki ga praška lingvislika imenuje dinamika (razvoj-nost, gibanje) jezikovnega sistema. Na redkih mestih je avtor gramatične dublete o-značil kot zastarele (Prim. futur pomožnega glagola bodem na str. 88!). V paradigmi slovničnih oblik na str. 8 jedti — jesti — jedo »jest« se brez kakršnihkoli označitev navaja tudi 'gredti — gresti — gredd »ist«. Avtor na vsak način pozna supletivno trojico oblik grem — iti — šeJ (Glej stran 86!), vendar nedoločnik gresti, ki ga je diahronija slovenskega   jezika   izvrgla,   ne
190
vrednoti kot narečno obliko.' K pomanjkljivostim te vrste bi šteli primere z vseh ravnin jezikovnega ustroja (po vodo, km-san, 6ča, volčje, čigdver, globočji, mečji, glaje itn.). Metoda konfrontacije naj bi načeloma izhajala iz strukturne samobitnosti obeh jezikov, kakršenkoli odklon od tega kaže na nepoznavanje zakonitosti in uzusa enega ali drugega jezika. (Prim. na strani 91 v slovenščino prevedeno obliko slovaškega predpreteklika »boJ som byvah v »sem bil bil« — v obliko, ki je v slovenskem jeziku sploh ni.)
Druga značilonst Hečkove gramatike, ki jo gre kritično ocenjevati, ima globlje vzroke. ' Anahionislična odmevnost njegove slovnice bi bila nekoliko manjša, če bi izšla brž po nastanku oziroma bi tega prizvoka ne bilo, če bi si avtor zadal višje strokovne in teoretične ambicije, ki bi prerasle znanstveno neobdelanost slovenskega knjižnega jezika. V. Hečko izhaja iz teoretičnih osnov slovaške gramatike (E. Pauliny, J. Ružička, J. Stole) in v tej luči spremlja tudi nekatere nejasnosti v opredelitvah gramatičnih pojavov našega jezika. Sklicuje se na slovensko slovnico treh avtorjev (Bajec, Kolarič, Rupel) in na avtorje J. Jurančiča, J. Skrbinška ter (v obrobnih primerih) na J. Toporišiča. Pri interpretaciji slovničnih oblik slovenskega jezika mu je glavni vir slovenska slovnica treh avtorjev (navajanje želelnega naklona, srednjega načina, pomanjkljiv fonološ-ki opis tonema v in njegovih alolonov, zastarela gramatična terminologija) in je pri tem prezrl učbenike J. Toporišiča, ki so izhajali v šestedesetih letih in so na naštete pojave gledali drugače. Jedro Hečkovega polemično kritičnega odnosa velja vsekakor besednovrstnim vprašanjem. Pri podajanju besednih vrst slovenskega jezika je Hečko le deloma sledil razporeditvi v slovaški gramatiki (npr. interpretacija zaimkov, nedoločnih števnikov), saj pod naslovom Prislov ponovno omenja količinske in miselne prislove (= členke), kot jih razlaga slovenska slovnica treh avtorjev. Posebej se V. Hečko ustavlja ob dvojici slovenskih zaimkov kdo, kaj, kak(šen) — nekdo, nekaj nekakšen in skuša pojasniti razlike med njimi na skladenjsko poudarni ravnini, Zaimenski besedni vrsti so jezikoslovne raziskave šele v tem desetletju posvetile posebno pozornost.^ V Toporiši-čevi razpredelnici pridevniških zaimkov so omenjene dvojice zaimkov v razredih po-Ijubnostnih (kak(šen), kateri, čigav, koliko) in nedoločnih (nekakšen, nekateri, neki, nekoga, nekoliko) zaimkov. Razlike med
navedenima skupinama slovenskih zaimkov so v različnih aspektih denotacij^, t. j. v vrsti poimenovalnega odnosa do pred-metnosti (njej nasprotna relacija je desig-nacija). Prav tako bo kot denotatorje treba raziskati skupino slovenskih pridevnikov z določno in nedoločno obliko, kajti problem nedoločnih (kratkih) oblik pridevniških besed s končnico -0 in določnih (dolgih) s končnico -i v moškem spolu ednine se kaže tudi v Hečkovi kontrastivni gramatiki (str. 55) in ga je kot nejasnega v slovenskem jeziku nakazal na lanskem seminarju slovenskega jezika, literature in kulture J. Toporišič.''
V naši oceni ni mogoče obravnavati vseh spornih mest v Hečkovem učbeniku (v akcentološkem pogledu je zamolčano to-nemsko naglaševanje, v poglavjih o besedotvornih morfemih je neumestno navajanje sestavljenih predpon pri glagolih — preob-, prena-, poraz--, površna je pomenska klasifikacija veznikov itn.). Učbenik ne zajema sintaktične ravnine slovenskega jezika, prikazan pa je v prevedenih slovničnih primerih vsaj v malem pomenski plan slovenščine (glej nekaj napačnih prevodov na str. 75 —¦ precej »mnoho«, dokij »mnoho«, prav »velmi«, kar »velmi«).
Ce odštejemo vse očitane slabosti, ima gramatika vendarle objektivno vrednost: bogata paradigmatika slovničnih oblik slovenskega jezika bo Slovakom, ki jih zanima naš jezik, vseeno dobrodošla. Skupaj z učbenikom Slovensko berilo bo kakorkoli vznemirila zanimanje za slovenski jezik in literaturo. Nemara bosta oba učbenika vzpodbudila tudi Slovence, da bolj odprejo vrata slovaški kulturi.
Albinca  Lipovec Filozofska fakulteta v Ljublj an.
Iz zbirke Otrok in knjiga
Martina Sircelj: O knjigah in knjižnicah za mladino. Mladinska knjiga, Ljubljana 1977. 119 str. (Otrok in knjiga 7.)
V knjigi Martine Šircljeve je zbranih e-najst prispevkov, ki so nastali ob različnih
' F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, I, A—J, Ljubljana 1977, str. 175.
2 Jože Toporišič, Slovenske zaimenske besede, JiS, leto 1974/75, št. 5, str. 117—119.
3 ZdenSk Hlavsa, Denotace objektu a jeji pro-stfedky v současnž češtinš, Academia, Praha 1975.
^ Jože Toporišič, Imenska določnost v slovenskem knjižnem jeziku. Slavistična revija, leto 1978, št. 3, str. 287—303.
191
priložnostih; predavanje na seminarju za učitelje idrijskih šol (O mladinski književnosti), zapis o obletnici Pionirske knjižnice (Dvajset let Pionirske knjižnice v Ljubljani) itd. Po obsegu in vsebini so si dokaj različni, saj gre včasih le za kratke sestavke pretežno informativne vrednosti (Paul Hazard, Dvajset let Pionirske knjižnice v Ljubljani), včasih pa za kritične, literarno-zgodovinske in teoretske prispevke (Patriotizem v mladinski književnosti. Pravljica od nekdaj do danes). Vsem zapisom pa je skupno to, da so nastali iz avtoričinih izkušenj pri njenem večletnem delu v Pionirski knjižnici, ki je narekovalo tudi poglobljeno strokovno ukvarjanje s to problematiko.
Tako avtorica že uvodoma navaja svoja spoznanja, kaj je potrebno pri delu z otroki in knjigo. To je predvsem razumevanje otroškega miselnega in čustvenega sveta, spoznanje, da imajo ustrezno otroškemu duhovnemu svetu tudi knjige za otroke specifične lastnosti, in zavest o pomembnosti knjižnic za otroke, ki so lahko »neizčrpen vir miselnih in čustvenih užitkov za otroke in zanimivega dela za tiste, ki v njih delajo«. (6)
Izhajajoč iz teh spoznanj avtorica sestavke v svoji knjigi strne v dve tematski skupini. V prvi so prispevki, ki se ukvarjajo s svojskimi lastnostmi mladinske književnosti, z njenimi oblikami in zvrstmi, obravnava nekatere avtorje in ubeseditev nekaterih specifičnih snovi v naši sodobni mladinski književnosti (npr. patriotizem). Poudari, da pri mladinski književnosti ne gre za neko manjvredno literarno zvrst: »Mladinska knjiga je bila napisana kot vsako drugo literarno delo in je postala mladinska zato, ker je osvojila določeno publiko in ta publika so otroci.« (8) Kritično opozori tudi na napake, ki jih povzroča preveč tendenčno prikazovanje patriotizma v mladinski književnosti, in na slabosti, ki jih marsikdaj doživi ubeseditev tematike NOB. Taka književna dela se prehitro sprevržejo v pustolovske zgodbe, ki zatemnijo pravi značaj NOB in skrivenčijo idejo patriotizma.
V prvem delu knjige ima vsekakor zelo pomembno mesto obsežen članek Pravljica od nekdaj do danes, ki izčrpno razčlenjuje obnašanje te literarne vrste skozi zgodovino, od izrazito ljudske pripovedne oblike vse do moderne umetne pravljice, pri čemer se razvoj slovenske pravljice ne razlikuje mnogo od evropskega. Prispevek
ima, kot pravi avtorica, namen biti »v pomoč tistim, ki se s pravljico kot otroškim branjem srečujejo po poklicni ali ljubiteljski dolžnosti«. (47) Ta namen je obsežni članek zagotovo izpolnil, zlasti ko analizira različne okoliščine, ki so pripomogle k temu, da je pravljica iz ljudske zvrsti postala otroška in kako se je potem razvijala. Članek daje torej jasne in zadovoljive odgovore na marsikatero vprašanje, ki si ga pri svojem delu zastavi razlagalec mladinske književnosti. Le-tega avtorica usmeri tudi k iskanju odgovorov pri drugih avtorjih, npr. pri še vedno aktualnem Paulu Hazardu, zlasti pa pri samih umetnikih in njihovih delih (H. Ch. Andersen, Opozorilo na neko književno delo).
Drugi tematski krog v tej knjigi pa sestavljajo prispevki, posvečeni knjižnicam za otroke. (Avtorica tako navaja standarde za šolske knjižnice in poudarja njihovo nadvse pomembno vlogo pri dajanju vseh vrst informacij.) Opozarja tudi na vlogo knjižničarja pedagoga. Zaveda se, da je do idealnega ali vsaj normalnega stanja še daleč, zato tudi predlaga nekaj rešitev v okviru obstoječih javnih knjižnic, ki jih pretežno obiskujejo mladi bralci. Tudi te bi lahko postale središče kulturnega življenja mladih in bi tako še bolj opravičile svoj status dejavnosti posebnega družbenega pomena.
Vsi ti članki so izčrpen in kritičen prikaz pomanjkljivosti, podkrepljen s stvarnimi podatki, so pa tudi strokoven kažipot vsem tistim, ki odločajo o knjižnicah za mlade ali pa v njih delajo. Delo knjižničarja predstavi kot živo, angažirano in neprecenljivo pedagoško pomembno, kar pa je poleg strokovnih napotkov za marsikoga tudi moralna vzpodbuda.
Iz vsega povedanega lahko strnemo, da imamo pred seboj strokovno zavzeto napisano zbirko sestavkov, ki tvorijo smiselno celoto, dasi so nastajali vsak zase in ob različnih priložnostih. Prav gotovo bodo marsikoga, ki se ukvarja s književnostjo za otroke, seznanili z nekaterimi osnovnimi značilnostmi te književnosti (zlasti proze) ter mu nevsiljivo svetovali, kako naj se loti njenega branja in posredovanja. Zaradi bolj poljudne kot ozko znanstvene usmerjenosti bo knjiga dostopna širokemu krogu bralcev, ki se ukvarjajo z estetsko vzgojo mladih.
Boža  Krakai-Vogel
Ekonomska srednja šola v Ljubljani
192
II. mednarodni simpozij »Kontrastivno preučevanje in opis ruščine in drugih jezikov« Beograd, 26.-28. okt. 1978
Oddelek za slavistiko beograjske filološke fakultete in Slavistično društvo SR Srbije sta organizirala zanimivo rusistično prireditev — mednarodni simpozij o kontra-stivnem preučevanju ruščine in drugih jezikov. Simpozij je bil prirejen v okviru Mednarodnega združenja učiteljev ruskega jezika in literature (MAPRJAL) in je že drugi po vrsti s takšno temo (prvi je bil v Zagrebu leta 1975). Z referati je sodelovalo približno 30 udeležencev iz Poljske, Češkoslovaške, Madžarske, Avstrije, Demokratične republike Nemčije, Bolgarije, Sovjetske zveze in Jugoslavije.
Kontrastivno preučevanje jezikov ni seveda nič novega, v praksi ga v večji ali manjši meri upošteva vsak učitelj tujega jezika, ko opozarja učence na razlike med zgradbo materinega in tujega jezika, da bi preprečil napačen prenos domačih konstrukcij v tuj jezik. Prav tako se z razlikami v strukturi dveh jezikov stalno srečuje prevajalec. V novejšem času se vedno bolj uveljavlja sistematično raziskovanje razlik med ustrojema dveh jezikov, na rezultatih katerega potem temeljijo učbeniki tujih jezikov, napisani posebej za nosilce določenega jezika. (Eno takih zgodnejših del je Isačenkov Stroj russko-go jazjka v sopostavlenii s slovackim 1, II, Bratislava, 1954, 1960). Pogosto pri primerjavi dveh jezikov jasno izstopi kakšna posebnost enega od primerjanih jezikov, ki je, če izhajamo iz enega samega jezika, ne bi tako hitro opazili. (Tako npr. prevod ruskega stavka Otec pošel v gorod, ki se v slovenščini glasi Oče je šel v mesto, jasno kaže na to, da je slovenski glagol iti dvovidski.) Kontrastivna analiza pa daje važne izsledke tudi za splošno jezikoslovje, saj odkriva najrazličnejša jezikovna sredstva, s katerimi je mogoče izraziti isto miselno vsebino, in pripravlja gradivo za tipološke raziskave jezikov.
Na beograjskem simpoziju so udeleženci obravnavali kontrastivni pristop z različnih zornih kotov, od teoretičnih in metodoloških problemov do konkretnih analiz posameznih jezikovnih pojavov. Večina jezikov, primerjanih z ruščino, je bila slovan-
skih, vendar je znano, da sorodnost jezikov sicer olajšuje razumevanje, precej manj pa pomaga pri aktivnem obvladovanju, saj ni interferenca nič manjša, pač pa bolj prikrita. Teoretično usmerjen je bil referat S. Siatkowskega (Poljska), ki je govoril o različnih tipih kontrastivne analize glede na to, ali izhajamo iz jezika A, iz jezika B, ali upoštevamo odnose v obeh smereh, in pa glede na to, kateri ravni pripada primerjani pojav — formalni, semantični (npr. osnova primerjave je v semantični, primerjani pojavi v formalni in se-miotični ravni). Različni tipi analize, ki temeljijo na kombinacijah omenjenih kriterijev, se med sabo dopolnjujejo. V praksi se cesto uporablja le eden ali nekaj teh tipov (prevajalca iz jezika A v jezik B zanimajo predvsem enosmerni odnosi), važno je zato jasno formuliranje posameznih tipov analize. W. Gladrow (NDR) je skušal natančneje določiti ključni pojem ekviva-lence v kontrastivnem jezikoslovju. Deli jo na popolno (na področju leksike npr. lastna imena, števniki, termini, na področju gramatike — število samostalnika, oseba glagola), delno (tu je več možnosti večje ali manjše ekvivalence, je pa najpogostejša) in nično (na področju leksike imena za pojme ali stvari, ki obstajajo v kulturi nosilcev enega, ne pa tudi drugega jezika, na področju gramatike spol, število in sklon pridevnikov). Primere je navajal iz ruščine in nemščine. E. M. Ve-reščagin (SZ) je poudaril pomen poznavanja kulture, običajev, ureditve, institucij itd. (t. i. stranovedenie) tistih dežel, katerih jezike hočemo primerjati. Zlasti važno je to za frazeologijo, ki ima poleg komunikativne tudi akumulativno funkcijo, saj prenaša izkušnje širšega kolektiva iz roida v rod. Specifičnost frazeologije nekega jezika pa se po drugi strani izkaže ravno pri kontrastivnem obravnavanju.
K. Bajor (Poljska) je poročal o rezultatih raziskave o interferenci na področju sklad-nje pri poljskih študentih ruščine. Opozoril je na zanimiv pojav nekakšne hiperko-rektnosti, ko so se študentje v strahu pred interferenco izogibali v ruščini takim konstrukcijam, ki so bile enake poljskim. Iz prakse srednjih šol, kjer se ponavadi poučuje več tujih jezikov hkrati, je izhajal referat B, Seierja (Avstrija). Poleg primerov napačnih prenosov iz enega jezika v drugi je navedel tudi nelkaj primerov, ko
se da nemško govorečim dijakom s pomočjo angleščine, ki se je učijo dalj časa, razložiti kakšen pojav v ruščini. Tako npr. se da razmerje med stavkoma On chodil v školu in On idet v školu primerjati z razmerjem med angleškima stavkoma He goes to school in He is going to school.
Veliko referatov je opisovalo odnose med določenimi jezikovnimi pojavi v ruščini in drugih jezikih. V. Nikolič (Beograd) je govorila o razlikah pri izražanju vršilca dejanja v trpnih zvezah v ruščini in srbohrvaščini, A. Menac (Zagreb) o razlikah med rabo roddlnika oziroma tožilnika v zanikanih stavkih v istih jezikih, B. Terzič pa o ruskih zloženkah na -vod (skotovod) in njihovih ekvivalentih v srbohrvaščini.
Na nov pomen srbohrvaškega števnika jedan, ki je blizu pomenu nekaterih pridevniških zaimkov, in se ga ne da prevajati z odin, je opozorila V. Devič-Romano-va (Novi Sad). Npr. Gledali su me sa jed-nim nepoverenjem... za kar je avtorica predlagala prevod Oni smotreli na menja s kakim-to nedoveriem ... Ta pomen v obstoječih slovarjih ni upoštevan. Zelo zanimiv je bil referat O. S. Plotnikove (SZ), ki je govorila o nekaterih razlikah pri rabi dovršnega oz. nedovršnega vida v ruščini, srbohrvaščini in slovenščini. Omejila se je na sedanjiške oblike, ki izražajo iz-venčasovno in običajno dejanje (nastojaščee vnevremennoe i uzuarnoe). V ruščini se v teh primerih skoraj izključno rabi sedanjiška loblika nedovršenega vida, medtem ko lahko rabi slovenščina skoraj
vedno tudi sedanjiško obliko dovršnega vida. (Srbohrvaščina ima vmesen položaj.) V tej lastnosti je slovenščina podobna za-hodnoslovanskim jezikom, zlasti češčini in slovaščini. K. Babov (Bolgarija) je prikazal velike težave, ki jih imajo bolgarski študenti ruščine kot nosilci analitičnega jezika, ko se srečajo s sklanjatvami v ruščini. Pri premagovanju teh težav se je izkazala za uspešno ravno kontrastivna analiza.
Čeprav razumemo pod kontrastivnim jezi-koislovjem ponavadi sinhromo proučevanje jezikov, pa sta dva referata poisegla tudi na zgodovinsko področje. R. Pavlova (Bolgarija) Je govorila o znanem problemu medsebojnih stikov med rusko in bolgarsko književnostjo, ki so vplivali na razvoj obeh knjižnih jezikov, zaradi česar bi morala zgodovinska slovnica obeh jezikov upoštevati tudi kontrastivno načelo. V. Gudkov (SZ) pa je obravnaval vprašanje cerkvenoslovanske dediščine v sodobni srbohrvaščini, ki je opazna v precej široki plasti leksike, čeprav je seveda njen delež veliko manjši kot v ruščini ali bolgarščini.
Beograjski simpozij seveda ni prikazal kakega enotnega ali sistematičnega pristopa k kontrastivni problematiki, saj je za to še prezgodaj, vendar je opozoril na vrsto vprašanj in dal marsikatero koristno spodbudo. Prijazni gostitelji so poskrbeli za uspešen potek dela, obljubili pa so tudi, da bo čimprej izšel zbornik z referati.
AleKsondra D ei g a n c Filozofska fakulteta v Ljubljani
NAROČNIKOM  JEZIKA IN SLOVSTVA
Zaradi tehničnih težav pri izdajanju letošnjega letnika našega časopisa smo morali že drugič družiti gradivo v dvojno številko, da ne bi bila zamuda v izhajanju prevelika. Zadnji dve številki bosta izšli spet posamično in vsaj ena v nekoliko razširjenem obsegu. Naročnike, ki za tekoči letnik še niso poravnali članarine, prosimo, da to čimprej store in nam tako s svoje strani pom.agajo uresničiti zastavljeni program.
Uredništvo in uorava