RUSTI/ENIK VV-v CT1 DOmOLJUBOUA PRILOGA posvečena izobrazbi : in našim društvoo) ; Štev. 5. V Ljubljani, dne 18. maja 1911. Leto III. St. T.: Cigan. u. Po tem dogodku je minulo dobrih osem let. V mali srcdnjevaški župniji se ni veliko izpremenilo. Potovka Marijana, ki je prinesla cigančka in s tem napravila toliko govorjenja, je umrla. Neko zimo kar ni več hotela opravljati svojega priljubljenega posla, tožila je, da se stara in da ji mod pojemajo, in res, v zgodnji pomladi se je preselila k sv. Luciji. Ciganček, ki so ga krstili za Janeza, je ostal pri Boštanu, ker se o ciganib, ki so ga najbrže pustili kraj .ceste, ni ničesar izvedelo. Janezu se je pri Boštanu pač veliko bolje godilo, kakor bi se mu bilo v ciganski družbi, saj je bil ljubljenec obeli. Toda ciganček ni bil videti prav zadovoljen; bil jc miren in tih, najrajše je bil sam v senci košatega oreha, kjer je ležal vznak in nemo gledal po cele ure tja nekam v daljavo. Boštanka ga je izpraševala, zakaj ni bolj vesel in ga silila, naj se gre igrat z drugimi vaškimi fantalini. Janezek jo je žalostno pogledal in tiho odgovoril: »Mati, nc marajo me, pravijo, da nisem njihov,« in zopet se je zagledal ,v veje košatega oreha ali pa v modro nebo, v neskončnost . . . Bilo je v začetku jeseni. Srednje-vaščani so spravljali zadnjo otavo, ajda je dozorevala, sadje, ki je dobro obrodilo, je bilo tudi od kraja vse zrelo. tVrcme je bilo krasno, kmet je z veseljem gledal, kako se mu polnijo shrambe in hvalil Boga, da je obvaroval polja pred ujmami. V rebri nad vasjo so pastirji pasli krave. Najmlajšega so postavili, da je pazil na čredo, drugi so pa skakali in kričali okoli ognja in nekateri so nosili brinja, da se je bolj kadilo, kar je mladim razposajencem najbolj ugajalo. In bilo je res nekaj lepega gledati, kako so se valili gosti oblaki dima kakor de- bela volna v mirnem zraku proti nebu. Vedno slabejši in redkejši je postajal dim, plamen je švigal visoko kvišku, žrjavica je postajala vedno močnejša in šele sedaj se je začelo pravo veselje; nabrali so krompirja na bližnji njivi in Porjakov Tine je prinesel kostanja. Nedaleč od r j!h je pasel tri krave Janezek. Ni šel 1 svojim sovrstnikom, saj so mu že tako rekli, da ga ne marajo, sam se jim pa tudi ni hotel usi-ljevati, saj živi lahko brez njih. Nekaj časa je hodil okoli kravic, trepljal jih, gladil po trdih glavah in se z njim pogovarjal. Gledale so ga z debelimi očmi, češ, ne razumemo te. Nato je šel nekoliko više, sedel na z mehkim mahom poraslo skalo, skrbno privlekel iz žepa piščalko, ki jo je naredil spomladi, in začel piskati najprej nalahno dolge, otožne melodije, ki so pa postajale vedno močnejše in nato zopet tišje in tišje, dokler se niso porazgubile med hribi. Glasovi piščalke so opozorili pastirje na cigana, ki je še vedno sedel na skali in piskal. Začeli so se mu smejati in Porjakov Tine je zavpil: »Fant, bodi tiho s tvojo piščalko, kdo bo poslušal tiste cvileče glasove!« Ciganček je slišal, da nekaj vpije nad njim, a razumel ni, in zato se ni več menil, ampak izlival svoje občutke v otožne melodije lesene piščali. »Poglejte ga, ali ga vidite, še zmeni se ne, dajmo ga!« »Dajmo ga, dajmo!« so vpili vsi vprek in stiskali so male roke v jezi, da se bori ciganček še ne zmeni zanje. »Vzemimo mu piščalko!« je rekel županov Francek, še majhen, a navihan in zloben dečko. Malo so se spogledali, češ, kdo mu jo gre iztrgat. »Jaz grem,« se je oglasil Tine in že je zdirjal po bregu navzgor. Kmalu je bil zraven Janezka, razkoračil se pred njim in ga vprašal: »Zakaj piskaš? Ali ti nismo rekli, da bodi tiho?« »Ali ne smem piskati? Saj nisem nikomur na poti.« »Pa te mi nečemo poslušati!« »>Kakor hočete.« Tine je skočil proti njemu in zagrabil za piščal, a Janezek jo je krčevito držal in se boril za svoj najdražji zaklad. »Izpusti!« »Ne.« Piščalka se je zlomila. Janezek je udaril Tineta po ustih, da se mu je pokazala kri, in ga sunil od sebe, da se je zvalil po tleh. Janezek je sedel nazaj na skalo, pred njim je ležala strta piščalka, zajokal je. . . Nedaleč od cigančka je pasla Mli-narjeva Anica. Ni se družila s porednimi pastirji, bila je sama zase in od daleč poslušala Janezka. Ni hotela iti k njemu, da bi ga ne motila. Videla je, da je prišel Tine k njemu in da sta se stepla. Radovednost jo je premagala in prihitela je k njemu. Sedla je na ska-lico poleg Janezka in videla je, da joka. Pobožala ga je po licih in tiho vprašala: »Janezek, zakaj jokaš?« in milo ga je pogledala v solzne oči. Ciganček se je samo ozrl, nehal nekoliko jokati, a odgovoril ni ničesar, ker si ni mogel misliti, da bi še kdo lepo z njim govoril. Anica ga je prijela za roko in ga še enkrat tiho vprašala: »Janezek, zakaj jokaš?« »Zato, ker me vsi sovražijo.« »Ali si name tudi hud?« »Zakaj ?« »Janezek, malo zapiskaj, tako lepo znaš.« »Ne morem.« »Zakaj ne?« Ciganček ni ničesar odgovoril, samo s prstom je pokazal na strto piščalko, ki je ležala pod skalico in zopet je zajokal. »Kdo ti jo je pokončal?« »Tine.« Medtem, ko sta se Janezek in Anica na skalici sede pogovarjala, je prišel Tine klavern h svojim tovarišem. Z rokavom si je brisal krvave ustnice in 9' malo jc manjkalo, da ni jokal. Vedeli so takoj, kaj se je zgodilo, no, pa saj so videli; začeli so se smejati in norčevati. »To si za nič, da te tak-le cigan tako naklesti; jaz bi mu že pokazal,« se je širokoustil Francck in vsi vprek so začeli vpiti: »To si za nič!« iTineta je podžgalo; dosedaj jc veljal za najmočnejšega in sedaj mu vsi v obraz pravijo, da jc za nič, da ga cigan užuga. Užaljeni ponos mu ni dal mirovati; pograbil je nekoliko kame-nov in šel nad nasprotnika. Za grmi sc je plazil in kmalu je bil v bližini ci-gančka, ki je še vedno sedel z Anico na istem prostoru. Na skalico je padel precej debel kamen in se razletel na drobne kosce. Preplašeno sta se ozrla okrog, odkod je priletel kamen; sedaj se jc prikazal izza leskovega grma Tine in zavpil: v-Le čakaj me, ciganska muha, ki še matere nc poznaš!« in po zraku jc zakrnel oster kamen. Janezek sc jc ravno ozrl proti oni strani, zaskelelo ga je v čelo, posvetilo se mu je pred očmi in z lahnim vzklikom se je zvrnil raz skalo. Anica je zajokala, za grmom pa se jc zasmejal Tine in planil po bregu k tovarišem, ki so ga z veseljem sprejeli. -Ali si ga?« ■Za enkrat ho že imel dosti; še tnalo preveč sem ga, kar zvalil se jc. ko som ga zadel,« in vsi to se zasmejali. Gori pod skalico pa je ležal cigaliček bled, z bolestnimi potezami na obrazu: iz rane na čelu je curljala kri. Včasih jc malo vzdihnil, a bil je miren. Očesa ni odmaknil od Anice, ki je klecala poleg njega in mu brisala kri raz okrvavljeno čelo; ko se je kri že nekoliko ustavila, mu je obvezala čelo z žepnim robcem. »Janezek, ali tc zelo boli?« »Malo me še.« »Nič več ne maram za Tineta, in čc pride k nam. ga še pogledala ne bom.« Nekaj časa sta oba molčala in gledala proti Jelovici, kateri se je solnce že zelo približevalo. Ciganček je nepremično sedel in nekaj premišljeval. »Janezek, jaz grem pogledat, kje so krave, ker jih ne vidim. Potem bova pa domov gnala.« »Šo malo počakaj, nekaj tc bom vprašal.« »Kaj pa?« »Zakaj mi pravijo cigan, ti gotovo veš; mater sem tudi že vprašal, pa so mi rekli, da bom žo vse izvedel, ko od-rastem.« »Ne, jaz nič nc vem.« Razšla sta se. Anica je šla h svoji čredi, ciganček je pa ostal na istem mestu in premišljeval. Včasih se jc prijel za čelo, ki ga je skelelo. Pod sabo je zagledal pastirje in med njimi tudi Tineta; oči so se mu zaiskrile, z zobmi je zaškrtal in stisnil malo pest. Solnce sc je začelo skrivati za gozdnato Jelovico. Le pol oble je še žarelo krvavo rdeče. Od juga sem je pihljal lahen vetrič in šumel med napol oru-menelim listjem. Pastirji so zganjali 10« živino skupaj in nato gnali proti domu. Ko sc je že mračilo, sta gnala tudi Janezek in Anica. Ciganček ni govoril, bil jc menda nekoliko užaljen, ker mu Anica, kakor jc mislil, ni hotela povedati, zakaj mu pravijo cigan. Iz zvonika farne cerkve se jc oglasil večerni zvon in vabil vernike k molitvi. Mrak jc ležal v dolini, ko sta prišla do vasi, kjer sta se ločila. »Ali boš jutri tudi tukaj pasla?« »Bom, ali ti ne boš?« »Ne, grem rajši v doline, da bom imel mir.« Janezek je gnal naprej. Prišlo mu je na misel, da mu je rekel Tine, da še matere ne pozna. Kaj če to pomeniti, saj je Boštanka njegova mati? Rojilo mu jc po glavi, toda nikakor ni mogel razumeti, da bi bil on cigan in da bi še matere ne poznal. Sklenil je, da ob prvi priliki o tem vpraša mater, ki mu bo gotovo povedala. * ♦ * Jesen sc je bližala koncu in zima je prihajala z vedno hitrejšimi koraki. Zemlja je bila zmrzla in rjava, drevje je kazalo gola rebra, mraz je postajal vodno občutnejši in nekega dne je potegnila čez hribe burja in prinesla s se-l.oj droben sneg. To jc bilo veselja med mladimi vaškimi razposajenci; kepali so se, kakor bi bila vojska, in se drsali na malih saneh po klancu, da jc kar žvižgalo mimo ušes. Le enemu ni lia-pravljala zima nikakega veselja, — Janezku. Ni se veselil in se drsal z drugimi tovariši, saj bi ga tako samo zmerjali. Doma jc bil in ležal za pečjo. Rad bi bil šel vun na prosto, legel v mah in zamislil bi se kam in hitro bi mu potekali dnovi, a mraz in sneg sta ga prisilila, da je ostajal doma. Zelo mu je bilo dolgčas, ni vedel, kam bi se dejal. Piskal bi na piščalko, a poredni Tine mu jo je stri; sicer mu je oče Boštan prinesel iz trga male orgljice, a teh se je kmalu naveličal, niso mu bile po volji. Ciganček ni znal in tudi ni mogel igrali na orgljice, ker ni mogel izliti vanje one mehkosti, da, otožnosti, ki mu je bila prirojena. Spravil jih je v predal, kjer so ležale zapuščene. Nekega dne, .malo pred Božičem, sta bila Boštanka in Janezek sama doma. Boštan je šel v trg, da nakupi raznih potrebščin, prazniki so bili blizu. Boštanka je sedela pri mizi in nekaj šivala. Janezek pa je ležal za pečjo in gledal v strop. »Janezek, kaj pa ti je, da si postal tako tih in žalosten, ali si bolan?« »O ne, mati, nič mi ni.« Zopet sta molčala. Ciganček si ie mislil, sedaj bi bil primeren čas, da vprašam mater, kar sem že davno sklenil. .Sama sva, prosil jih bom in gotovo mi bodo povedali, zakaj mi pravijo cigan in da ne poznam matere. Ojunnčil se je in tiho vprašal: »Mati.« »Kaj bi rad?« »Nekaj bi vas vprašal.« »No, le povej.« Janezek se je dvignil, naslonil sc na teme in malo premišljeval, ali bi vprašal ali ne. Pogledal je mater iu nasmehnila se mu je. Cigančka jc minula boječnost in vprašal kar naravnost. : »Mati, zakaj mi pravijo cigan?« V sobi je nastala mučna tišina, Janezek je gledal izza peči in čakal odgovora. Boštanka je bila v grozni zadregi; šivanka ji je obtičala v belem platnu! Kaj mu hoče odgovoriti, ali naj se nnt zlaže, »li naj mu pove resnico? Ne, resnice mu nikakor nc more povedati, potem mu zagreni mlado življenje. -Janezek, ljudje so poredni in samo iz nagajivosti tc zmerjajo. Nič se no smeš zmeniti, kakor bi nc slišal, in kmalu te bodo pustili pri miru.« »In Porjakov Tine mi je onikrat, ko ino je s kamnom, rekel, da šc matere ne poznam; jaz nisem razumel lega, saj ste vi moja mati, kaj ne?« »Kaj ti vendar ne pride na misel, seveda sem tvoja mati.« Naj mi še katerikrat kaj takega reče, mu bom že povedal,« in zleknil se je po plahti za pečjo. Toda dolgo ni mogel strpeti za gorko pečjo, splazil se ie doli in šel k oknu. Čelo jc pritisnil na mrzlo šipo in gledal, kako so padale snežinke, ki jih je sukal in podil veter po zraku.« »Oče gredo!« je vskliknil ciganček in zdirjal skozi vrata očetu naproti. Boštanka je pogledala za njim in solza sc ji ja utrnila iz očesa. Ni se mogla premagati. Janezek, ki ga je tako ljubila in negovala, bo postal Janez, vse bo izvedel, kdo je in kaj je ona, ki jo sedaj kliče za mater. Nič več ju ne bo vezala prejšnja ljubezen, saj bo vedel, da ni njegova mati, da je le velika dobrot niča. In morebiti se kar nekega dne izgubi, ne bo ga več, ostal bo pri onih, ki so z njim enakega rodu. Potem bo zopet osamljena, nikogar ne bo imela na stara leta, da bi ji kaj pomagal in nad komur bi imela veselje. Saj se ji je ciganček tako priljubil, da bi ne mogla biti brez njega. In kako tudi ne! Bil jc priden in miren, nikoli je ni jezil, vedno je ubogal. In sedaj jo vpraša, ali jc ona njegova mati; sicer sedaj šc verjame, a to ne bo dolgo. Vrata na pragu so zaječala v tečajih, Tone je obtrkaval sneg raz čevlje in Janezek je izpraševal, kaj mu je prinesel iz trga. Jera je obrisala s predpasnikom solzne oči in šivala naprej.. (Dalje.) JUT pri zitelL A. G. Spančkaj, spančkaj zalo dete moje malo, da že skoraj, skoraj bi živeti znalo! * Žena iz čičarije. čiči in Cičke, kar s« tiče poštenja niso preveč na glasu. Op. ur- Da bi vrlo, vrlo znalo goljufati, vrlo, vrlo krasti, žc ne — Bog dorasti vrha naj nc d& ti. Da bi se lagati modro, modro znalo kakor tvoja dobra in poštena mati —; spančkaj, spančkaj zalo dete moje malo! Kal le narodno gospodarstvo? J. M. V starih časih so naši predniki gospodarili čisto drugače, kakor gospodarimo sedaj mi. Kmetska družina je pridelala takrat skoraj vse sama, kar je rabila. Obleko so naredili doma, hrano tako. Kupovati je bilo treba samo čisto malo stvari, kakor sol, železo, žido in drugo lepotičje. Kmet je bil takrat res samsvoj. Odrajtal je desetino dn tlako, drugače se mu ni bilo treba brigati za druge ljudi. Tudi potreb je imel pol manj kot sedaj. Takrat niso poznali čaja, kave, tobaka, žganja, piva. Tisti časi so minuli, sedaj je drugače, za nekatere stvari boljše, za druge slabše, za vse pa čisto drugače. Danes tudi najboljši kmet pridela doma komaj polovico stvari, ki jih rabi on in družina. Obleko mora kupiti vso, obutev domalega vso, in potem cuker, kavo, čaj, olje, petrolej, in koliko gre za tobak, za pijačo. Da še celo žito kupujejo tudi najboljši kmetje. Če namreč izračuna pameten gospodar, da mu nese več, če seje oves in deteljo ali krompir in turšico kakor druga žita, seje to in proda, kar mu preostane, in kupi za izkupljeni denar pšenične in ržene moke, kolikor jo potrebuje. Zato sedaj ni več dovolj, če pozna dober gospodar dobro svoje posestvo, če razume dobro svoje gospodarstvo; sedaj pameten gospodar ne sme več živeti sam zase, brigati se mora tudi za to, kako gospodari njegov sosed, pa ne le sosed, za to se mora zanimati, kako je s prešiti na Hrvaškem, z živino v Srbiji, kaka jc lesna kupčija v Italiji in tako dalje. Tako je danes gospodarsko skoraj celi svet zvezan med seboj. Če pogledamo svojo obleko in primislimo, odkod jc, bomo lahko rekli, da je pavoia ■zrasla kje v Indiji, Angleži so jo pripeljali v Evropo, morda so jo nemški ali francoski delavci predelavah, pred-110 je dobila sedanjo obliko. In tako nekako bi se lahko razmišljalo skoraj o vseh predmetih, ki jih imamo okrog sebe. . . Če pogledamo v kmečko hišo, vidimo tu, kako delajo po gospodarjevem načrtu vsi: sam, gospodinja, otroci in posli. Vsi se trudijo po enem načrtu za en smoter, zato, da se pridela vsega, kar bo potrebovala cela družina, kar bo treba za davke in izboljšanje pose- stva in, če le mogoče, da bo še kaj ostalo. V nekako podobni, samo manjši in rahlejši zvezi kakor udje te družine, so pa tudi posamezne družine med seboj, posebno bližnje ali vsaj take, ki so v eni in isti deželi ali državi. Tudi te ravnajo svoje delo po nekem skupnem načrtu, z ozirom na skupen namen, da "se naredi vsega dovolj, kar bodo rabili vsi. Premeten fabrikant bo dobro pre-tuhtal, kaj ljudje naokrog najbolj potrebujejo, kaj bodo najbolj kupovali in, če bo videl, da na pr. opeko, bo napravil tovarno za opeko, enako trgovec in kakor smo že rekli, tudi moder kmečki gospodar. Vse to skupno gospodarstvo, to gospodarsko družino, katere člani so vsi gospodarji cele dežele ali države, četudi se sami dostikrat niti ne zavedajo, to se imenuje narodno gospodarstvo, ali, kdor je rad prav učen in pove zelo rad kako tujo besedo, bo rekel tudi nacionalna ekonomija. Prismehljal se žarek... A. G. Prismehljal se žarek zlat je skoz zavese: »no, Milenka moja, vzdrami vendar že sel Da bi znala, kaj sem čul od lilij snežnih — rdeče rože vzklile v licih bi ti nežnih.« »Kaj Milenki naši, kaj ji je premili, da v žareči žeji, nas se ne usmili! Menda v pozno noč se z nagelčki igra se, a potem presanja, zlatih juter krase!« Bližje, bližje klonil se je skoz zavese: »čuj, Milenka moja, vzdrami, vzdrami že se!« Pri oknu. A. G. »Adijo, pa zdrava ostani, podaj mi še enkrat roko,« prepevajo fantje čez goro — vse polno je zvezd nad vasjo. Pa klonijo rdeči se šopki, ves rosen je pisani trak, isaj težko je iti od doma in grenko je biti vojak. Pri oknu je dekle slonelo, pogrezalo čelo v roke, če zvezda v temine se utrne, — pa k nebu ne zna več stezč . . . 0 prepirih zarodi meji j. p. Znana je ljudska vera, da mora prestavljavec mejnikov še po smrti prt, hajati s prestavljenim mejnikom nazaj na usodepolno mesto in da nima na onem svetu nikdar miru. Želi popraviti krivico, pa je že prepozno. To je le* pa slika, kako smatra naše ljudstvo meje za nekaj vzvišenega, za nekaj, če-, sar se ne sme nikdo svojevoljno dotakr. niti, da ne bi občutil groznih posledio« In res upravičena je ta grozna sod-« ba. Mejniki so na prostem, vsak lahko pride do njih; človek jih ne vidi vsak dan in navadno tudi niso tako postav-i ljeni, da bi se ne dali premakniti ali odstraniti. Če le kje, je tukaj lahko mogoče goljufati. Skoro v vsaki vasi — ža* libog, da je to večkrat resnica — ljudje na skrivnem govore in si šepetajo, ta sosed hodi rad sam in na skrivnem po gozdovih in časi ga kdo slučajno nehote opazi, kako čepi priklonjen ob robu svojega gozda; vsak ve, da tu ne-, kaj ni v redu, toda reči mu ne upa nihče, ker dokazati pred sodnijo ni tako lahko. Vsak ve, da so meje precej različne. Živa meja loči tu travnik od vrta. Ona njiva sega do glavne ceste. Naš vrt sega do potoka. Gozd sega tu na eni strani do kolovozne poti, na drugi pa do jarka. Sosed, ki je skregan s svojim sosedom, je naredil ob svojem travniku majhen prekop. Vse te meje ostanejo in zob časa jih ne razruši tako hitro. Pašnik ima naš sosed ograjen z lesenim plotom, ki ga pa mora popravljati skoro vsako leto. Najnavadnejše je pa to, da se ločijo posamezne parcele po mejnikih. Če je meja označena z mejniki, se mora natančnejša meja vselej šele sproti poiskati. Kosci pridejo na travnik in veselo zaukajo; gospodar pa gre ob robu travnika, da poišče pravo mejo in potem prekosi med posameznimi mejniki. — Resnica je, da so mejniki za prepire zelo pripraven predmet in da se sosedje zaradi meje večkrat skregajo, če ločijo posamezne parcele mejniki, ne pa druga znamenja. Samo takrat je dobro, če so mejniki zelo gosto nastavljeni in ohranjeni v dobrem stanju in seveda nepremaknjeni. Dober gospodar skrbi za svoje meje in si jih ogleda večkrat, in če niso v redu, jih sporazumno s sosedi popravi. Dorašča-jočega sina pelje po gozdovih in mu razkaže meje, ker ne ve, kdaj ga čaka smrt. Še po smrti ljudje govore, ta je bil skrben gospodar, njegov naslednik nima nobenih sitnosti in mejnih prepirov, kar se tako rado zgodi, če zadene soseda nepričakovan udarec. Kar smo dozdaj povedali, to ve vsak, treba je le, da imamo to jasno in zavedno pred očmi. Zdaj pa poglejmo še, kaj pravi o mejah postava. Naše postave o tem, kako naj se zabranijo mejni prepiri, in kako je postopati, če pride do teh, so precej revne. Najprej pustimo Kovoriti kriminal, kazenski zar IU konik. Kdor odstrani ali prestavi znamenja, ki ločijo posamezne parcele, da bi na la način škodoval sosedu, je kriv hudodelstva goljufije in ga obsodijo na najmanj šest mesecev ječe. Če pa sodnik razvidi, da je bila pri tem dejanju zraven še posebna hudobija, ga lahko obsodi do pet lei ječe. To je precej ostra postava, pa upravičena. Zdaj pridemo do tega, kako tečejo pravde in podobna kazenska postopanja zaradi mejnih prepirov. Ljudje imajo navadno veliko korajžo do pravd. Posebno še, če je kdo enkrat razžaljen v svojem ponosu, rajši zgubi pravdo, kakor pa da bi se na lepem poravnal in pri tem morebiti žrtvoval kako malenkost. Slišal sem soseda, ki se je pravdal s svojim sosedom zaradi neke malenkostne zadeve, s sosedom, ki ga jc hudo sovražil, da je rekel, četudi vem, da izgubim, vseeno grem tožit, sosedu pa bom vendarle pripravil tudi dosti .sitnosti. To je višek hudobije Vendar je pa na kmetih hvala Bogu še splošno mnenje, da tisti, ki se rad in veliko pravda, sam ni dosti vreden, in to je v največ slučajih resnica. In to načelo naj tudi še za naprej obvlada: najprej je treba skušati, da se stvar z lepa poravna, četudi se pri tem nekoliko žrlvuje — seveda je treba tu precej -amozatajevanja — in šele v skrajnem slučaju naj se obrne na sodnijsko pomoč. Na ta način ostane mir med sosedi in tudi mošnja ne izplahne. To velja predvsem tudi o mejnih prepirih. Mejniki začenjajo v teku časa čisto naravno razpadati ali pa postajajo na drug način vedno bolj nerazločljivi in nerabni. Soseda storita najboljše, če jih sporazumno popravita ali pa na novo postavita. Zdaj še vesta, kje je meja. Kmalu pa je ne I>ota več natanko poznala. Če se pa ne marata sporazumeti, da bi jih sama popravila, je vsakemu odprta pot k sodniji s prošnjo, da jih ta popravi. En sam svojevoljno nikdar ne sme prestavljati ali premikati. Stroške pri sodniji pa morata plačati oba sorazmerno po dolgosti mejš, četudi je prosil za sodnijsko pomoč samo en sosed. H sodnijski razpravi se povabijo vsi sosedje in pod sodnijskim vplivom se meje prenove ali pa se postavi več mejnikov, kakor jih jc bilo prej in poravna se tudi, če sta bila soseda navskriž o iaki malenkostni točki. Je pa že navadno tako, da če sta bila soseda sprva na jasnem, kako gre meja, da se potem skregata pri popravljanju in da pride tako do nejasnosti in mejnih prepirov. In v takem slučaju sodnik pri prej omenjeni obravnavi, ki ni nobena prava tožba, ne more tako hitro dognati, kaj jc prav in zato odloči samo do prihodnje tožbe — do katere pride, če soseda nista s to odločitvijo zadovoljna, navadno se seveda zbojita pravdanja — kako mora biti, torej samo začasno; pri tem gleda na "dosedanje posestno stanje, na to, kako sta dosedaj svet uživala. Sploh ta način postopanja pri nas ni tako znan, pri pas se precej začne s nravdo. Istotalo 12' ukrene sodnik, če so meje v resnici žc nerazložljive ali če jih dosedaj še sploh nič ni bilo, torej tudi uredi stanje samo začasno. 0 čemur smo dozdaj govorili, se ne sine misliti, da jc to pravda, tožba. Vloži sc samo prošnja na sodnika, ne pa tožba. V prošnji je treba navesti, da sta parceli sosedni in da meje niso v redu. Če so mejniki tako za nič, da se jih kmalu ne bo moglo več razločiti, sc prosi, da se jih poravi; v vseh drugih slučajih se prosi, da sc določi in varuje dosedanje posestno stanje. Sodnik povabi vse udeležence k sodnijskemu ogledu na lice mesta in potem ukrene po svoji vesti, kakor smo prej povedali. On varuje dosedanje posestno stanje in da to določi, zasliši po svoji previdnosti stranke in priče. Toda nikakor ni vezan na njihove izjave. Kadar se varuje dosedanje posestno stanje, plača stroške samo tisti, ki je prosil za sodnijsko pomoč. Če kdo ni zadovoljen s to rešitvijo, ali pa če ne mara zgoraj omenjeno sodnijsko pomoč, lahko začne s pravo tožbo, s pravdo. Tožnik zahteva drugačno mejo, pravi, da sega njegov svet dalje, kakor dopusti sosed in ta svet zahteva zase; ali pa zahteva, da sodnik natančno določi mejo in on ne zahteva sploh nič drugega, kakoi da se to dožene. Pri tej tožbi, pri kateri ima skoro gotovo vsaka stranka že svojega advokata, sodnik uporabi vsa mogoča sredstva, da pride do resnice in da d& vsakemu to, kar je njegova last. Pred vsem pride tu v poštev zemljiška knjiga in zemljiška mapa; geometer izmeri po teh podatkih svet. Ljudje mislijo, da odgovarja zemljiška mapa in knjiga zmerom stvarnim razmeram, pa to ni mogoče tako do pičice natanko izvesti. Zato se seveda tudi na ta način ne pride zmerom do cilja, ker pridejo v poštev še druge stvari poleg zemljiške knjige. Zato mora postava računati z možnostjo, kako se stvar uredi, če se meja na noben način ne more natanko dognati. Če se na noben način nc more dognati, kako daleč sega last enega in kako daleč last drugega soseda, in če o tem ni dvoma, kako daleč sta dosedaj soseda svet mirno uživala, tedaj določi sodnik, da je dosedanje mirno posestno stanje pravno in se to vpiše v zemljiško knjigo. Če pa sodnik tudi o tem ni na jasnem, kako je bilo dosedanje posestno stanje in je o tem krog, tedaj dožene, kako daleč je kdo do sedaj svet nemoteno užival; v sredi pa potem ostane kos sveta, o katerem se soseda prepirata in sodnik razdeli ta svet tako, da dobi izmed sosedov delež po razmerju velikosti parcel. S to odločitvijo stranki navadno ne bota zadovoljni; toda to je le naskrajnejši slučaj in sodnijskim potom je narejen enkrat za vselej konec prepiru. Tisočak. T. Z. »Da bi ga cvilil!« se je zavzel neko jutro stari Zirovc ob svojem podrtem plotu. Puhnil jc dva dima v sveže julro kakor lovec, ki v razburjenosti ustreli na slepo srečo, ko mu zajec nenadoma preskoči pot. Tobakov duh se je pome-šal z vonjem cvetočega sadnega drevja. Zirovc je pa pogledoval zdaj na svoj novi plot iz padržkovih polen, zaplete, nih z jesenovim protjem, zdaj preko plota proti Režišnikovemu domu, ki su je skrival med drevjem, kakor bi .se pribuljeno veselil Žirovcove jeze. »Komaj sem ga napravil, ga je ž" podrl. Komaj je čakal, da sem ga napravil, — ti škodljivost salabolska! Komaj je dočakal, da ga je mogel podreti. Pa nov plot! Zaletel se jc in skočil nanj.« Zirovc je vzdignil nagnjeni plot, toda plot je zopet omahnil kakor telo brez kosti, ker so bili trije koli pri pov-di odlomljeni. Žirovcove oči so pa si", dile sveži sledi, ki se je poznala na rosni travi od Režišnlka sem do plota iu od plota nazaj k Režišniku. »Kdo bi sodil tej stari kosti tolikr. moči,« je pomišljeval in godci stari Sirove. Polagoma je začel dogodek presojati s hladnokrvnostjo izkušenega človeka, ki ve, kako trden je nov plot. »Še mladega fanta bi vprašal, na katero stran naj se nagne, ako bi se prav za gotovo ne vrgel nanj. Pa bi fanta tudi nekaj moralo biti v hlačah. Zirovc je pri tej misli pogledal sina Jaka, ki je pred hlevom zaropotal s škafom. Pri tem je opazil od svoje hiš i sem enako temno sled na zeleni travi, na kateri se jc lesketala v prvih sol učnih žarkih srebrna rosa. Toliko da ni Žirovc vzel iz ust čebule, kar je delal le v važnih trenutkih spoznanja, ko se je spomnil, da je bil sam naredil to ga z. ko je šel h plotu. Zato jc povesil dvignjeno roko, puhnil dim v solnčno jutro in odšel po sledi proti hlevu, kjer je Jaka nasipal rczanico v škafe. »Jaka, Režišnik nam je podrl plot.. »O!« je odgovoril Jaka in metal cela perišča otrobov na škafe. »Kju pa?« »Kje?!« jc Žirovc zagodel nejevoljno, da se njegov sin tako malo briga za domače plotove. »Tam-le! — Ti bi bU moral slišati, ko so koli zahrustali, kei si spal na svislih.« Zirovc se je razkoračil na dvorišču, prekrižal roke na prsih, puhal dim. P-1 gledal svojega sina, ki je v zadregi brskal po rezanici, ne da bi se ganil t mesta. »Poglej, tam-le je podrt. Trije koli so zlomnjeni.« In stari je s pipico v roki pokazal v oni smeri. Jaka je napravil šepaje par korakov, kar se je čudno podalo njegovi močni postavi. Tam na meji je stal p«; lomi jeni plot, nagnjeni koli so kazal' ravno nanj. Pri Režišniku je tedai nc- kdo odprl okno in za bujnim nageljnom se je oglasil dekličji glas: »Poglej no, Micka, koliko popkov ima že!« »Francka, kdo je pa utrgal onega, ki sc je bil včeraj že razcvetel?« Jaka je pogledal čez plot. Solnčni žarki so se motali okoli vejevja, vse belo cvetja, kakor da je bil roj metuljev posedel po drevju. Pri oknu jc stalo dvoje deklet, Micka in Francka. »Te-tc, kaj ti pa je, saj si ves zvezan pod noge,« se jc začudil stari Ži-rovc, ko je zapazil, da njegov edini sin šepa. »Nc bo hudega,« je odgovoril Jaka. »Nekoliko hitreje sem stopil v sviscl, pa mi je na klinu izpodletelo, da sem nogo zvil.« »Drugič jo pa zlomi, ako hočeš!« pa je potolažil oče in odšel v vežo. Jaka je pa polomljeni plot počastil s krepko kletvijo, nato je pa vzel izza srajce rdeč nageljček in ga poduhal, kojega duh mu je ofiividno bolj ugajal nego očetovo sočutje. * * * Žirovc in Režišnik sta se napelo držala, rekla ne bev ne mev, a čutila sta dobro, da je nekaj prišlo vmes. Ta molk je trpel tako dolgo, da je zrasla solata, ki jo je bila Žirovka vsejala v zelniku na kraj no leho in zavarovala z gostimi jelkovimi vejami. Ker je bilo mokro leto, je solata nenavadno hitro zrasla. V nedeljo popoldne jo je Žirovka naruvala celo čajno in jo trebila za večerjo. Ta opravek se ji je zdel posebno siten; ako le ni pogledala peresca za pcrescem, se je gotovo potajil med zelenjavo polž, ki je šele v skledi zopet pokazal roge. Žirovka se je tega sitnega opravila lotila vedno ob belem dnevu, oborožena z očali in samo zalo, da pokaže možu svojo naklonjenost. Solata je bila namreč Žirovcova slabost, bolje rečeno dobrota. Z enim perescem bi ga bi) lahko potegnil v nebesa ali pekel, samo z domačim, sadje-vim jesihom bi moralo biti okisano. Zato se Žirovka ni malo zavzela, ko je oče vzel pipo iz ust, pljunil po tleh, pa se oglasil za mizo, na kateri so so preletavale muhe: »Čemu se pa ukvarjaš s tem?« »I moj živ dan, kako čudno izpre-govoriš! Mar bi mi pomagal trebili, da bo prej večerja.« »Za večerjo je že ne bo!« je mož malomarno odgovoril, ne da bi trenil z očesom. »Seveda, ko bi jo ti pripravljal. Dedci ste kakor otroci; od lakote bi pomrli, da ni na svetu žena.« Žirovc ni odgovarjal na ta napad; pač pa je odprl v steni omarico, -vzel iz nje črno steklenico, jo držal ženi proti luči in pripomnil, ko ga je vpraša joče pogledala: t »Jesiha ni več.« »Križ božji, kaj bo pa zdaj!« se ]c pošalila Žirovka in zmajala z glavo. »Kaj pa, ko bi ti napravil nekaj stopinj in šel ponj k Režišniku, kjer smo ga tudi zdaj dobivali?« »Hm, nerodno je kar tako in danes je ravno nedelja.« Žirovc je postavil steklenico na mizo, da so muhe završale proti stropu, sam je pa zopet sedel na klop. »Kako tako? Vsega ne moremo imeti pri hiši; mi imamo vole, Režišnik ima pa stiskalnico in jesih. Pri nas se ne utegnemo ukvarjati s tem, ko smo samo trije pri domu, za Miha je pa druga, ko ima le kajžo. Tako nam on daje jesih, mi mu pa v zameno orjemo. — Le kar stopi po jesih! Kaj tisto, če je ravno nedelja; saj je pri nas vole tudi zmiraj dobil, kadar je prišel.« Žirovka je natrebila že zvrhano skledo solate, ko jc gospodar po dolgem notranjem boju vendar-le vstal in vzel s seboj črno steklenico. Toda komaj je stopil čez vezni prag, mu je poslalo žal, da se ponižuje h Režišniku, s katerim se pisano gledata zaradi plota. Pa kar je bilo, to je bilo. Čc je rekel ena, mora reči tudi dve. Žirovca jc bilo sram priti domov brez jesiha. Zato jo v velikem kolobarju zastavil pot proti Režišniku. Spotoma je premišljeval, kako so ljudje med seboj odvisni in koliko sitnosti bi bilo prihranjenih na svetu, ako bi ne bilo te odvisnosti. On, kmet, ima vole, jesiha pa ne, kajžar ima pa jesili, a volov zopet ne. Režišnik ima dve hčeri, eno bo moral nekam zapreti; Žirovc ima samo Jaka, ki bo zopet moral kaj poiskati. Pri tej misli se je dalje pomudil. »Mm, dekle bi še bilo, ne bi oporekal, toda pritikline bo malo. Borih tristo; več se bo Miha že branil dati, ko je že zdaj zadolžen. Ta naduha ga je pa zdelala, za nobeno delo ni več. — Tristo, — kaj bo to! Ko bi bil vsaj tisočak, da bi vendar že odrajtal Plešca. Dolg jc kmetov mol. — No, pa saj je Jaka pameten fant, vsak lim ga ne obdrži.« Vkljub Jakovi pameti je stari Žirovc zaželel, da bi zrastla okoli Režiš-nika gosta živa meja, deset sežnjev visoka, da bi se noben pogled ne preril skozi, posebno ko je pomislil, kako hud mol za njegovo kmetijo je tisočak dolga, ki bi ga bil vsakemu drugemu bolj privoščil kakor samemu sebi. * * * V take nesebične želje zatopljen je prišel k Režišniku, bolj iz navade kot z namenom. Režišnik, mož male postave, je stopil na velike duri s klepanjem in koso. Stol je postavil na tla, koso naslonil k zidu, potem je pa počakal, da je prišla sapa za njim. Žirovc je bil vesel ugodne prilike, da ima o čem govoriti, zato je takoj nagovoril : »Kaj že kleplješ, Miha? Saj seno še ni zrelo.« »Zrelo ali nezrelo, pokositi moram, da mi vsega ne zacoklja.« »Kaj bodeš pa preoral, da bi ti za-cokljali travo?« RežiSnika jc napadel kašelj, da je moral sesti na tnalo. Ko se jc oddahnil, je segel z roko v goste la.se, ki so začenjali siveti, potem pa odgovoril, kakor da jc vprašanje preslišal: »Jaka po jesiha si prišel, kaj? Le-tos je kisel kot vrisk. — Na, Francka stopi ponj, pa pipo obriši, da nc bodeš mušic natočila.« Franca, ki je bila ravnokar stopila v vežo, je položila zravnano nedeljsko obleko na stol. Dve bujni, črni kiti sta ji pri tem zdrsnili preko ramen. Vrgla jih je hitro nazaj, da so rokavci zdrknili čez komolec, vzela črno steklenico in odšla v klet. Ne da bi ga pogledal, je Režišnik dejal Žirovcu: »Jaka, ni lepo, da se norca delaš iz mene.« »Kdo se dela norca ?« se je začudil Žirovc. »Kvečjemu, ako si se ti hotel z mojim plotom!« »Kaj pa praviš, če bodem preoral? — Ne delaj se nevednega! — Da ti povem, jaz sem bil sprva na fanta zares hud, pa tudi staremu bi bil prisodil drugo pamet. Ako ima fant že to bolezen, da se mora plaziti okoli oglov, — sem si mislil, — naj mu jih pa stari doma nekaj prizida, da se mu ne bode treba plaziti okoli tujih. Saj veš, on bo kmet, -ona niti bajtarica ne. Ali je to komu podobno? — Pa če je njegovemu staremu prav, mora biti tudi meni. Ena potuha več izda, kakor če bi polomil tri plotove. Ali ti je pravil, kako sva jo cvrla čez vrt? Pri plotu je menda pobral dvojačo, ker je drugi dan oponašal konjederčevega konja.« Z Režišnikovega čela je skrb polagoma izginjala, ker je Žirovc vsaki njegovi besedi prav dajal. Žirovcu sta se pa zdela oni fant in oče, ki je dajal fantu potuho, res prava telebana, da silita v to beračijo, dokler ni vzel iz ust pipice in z dimom vred puhnil iz ust besed: »Pa ne, da bi bil naš Jaka?« »I kdo pa! Sem mislil, da si prej vedel kot jaz. Ali nimaš oči, da nisi videl steze, ki mi jo je napravil čez vrt. Vso travo mi bo zacokljal.« Franca je prinesla jesih. Tako majhna in slabotna se je zdela njenemu očetu, ko je bosa stala pred Žirov-cem in mu boječe pogledala v oči — kajžarjeva hči s tristo goldinarji dote. »Nepridiprav!« je mislil samprisebi stari Žirovc, ko je bil vzel jesih in želel vsem skupaj lahko noč. »Ravno tje mi je ušel, kamor sem mu zagradil. Pogledati pa moram, ali hodi po dveh ali lazi po štirih, kadar ga ne vidim.« Zavil je na vrt h plotu. Med visoko travo je še prav lahko razločil ozko stezo preko vrta, skozi plot in naprej pod Režišnikovo okno, dasi je nad gozdom že trepetala večernica. V plotu so trije koli manjkali tako, da je bil prehod za enega človeka dovolj širok. »Kako dolgo že neki zahaja tje?« je premišljeval Žirovc. Spomnil se je na sveže jutro, na sled v rosni travi, na 122 nagnjeni plot in štel tedne od tistega jutra dalje. Računanje ga je tako zmotilo, da ni slišal, ko je Jaka zaropotal pred hlevom s škafom. To je bila Jakova sreča, sicer bi bila 7. očetom še vse drugače zaropotala, kot pa sta, ko je stari 7A-rovc pri večerji s solato pregriznil tudi malega polža in tako dobil povod, da je vzrojil. DOPISI. Iz Motnika. Precej časa je že preteklo, odkar ste zadnjič čitali v »Domoljubu« o našem trgu. V kotu smo, pa nočemo vsega obešati na veliki zvon. Tiho delo je veliko vredno. In delali smo! Letošnje leto smo priredili že dve igri: »Krčmar pri zvitem rogu« in »Kmet fotograf«. Obe igri sta se obnesli v vsakem oziru povoljno. A najbolj so nas pa očarali pevci, z res izvrstnim petjem, da si ne more človek misliti, kako je mogoče, da v tako kratkem času, pa se mladina tako izobrazi. Zato vsa čast gosp. župniku, da se je potrudil in tudi sam veliko žrtvoval, da se je pri nas ustanovil pevski zbor. Tudi predavanje smo imeli že večkrat letos. Prodava nam gosp. župnik o Italiji in drugih znamenitih južnih mestih in obenem si tudi lahko ogledam poljudne slike. Predavanje je v cerkveni hiši, ki je vedno oh tej priliki nabito polna. — Knjižnica izobraževalnega društva je odprta vsako nedeljo popoldne. Ob tej priliki si lahko nabavi vsakdo lepega in krščanskega beriva. Saj beremo dosti; pa tudi lepo jc gledati vsakega, ko koraka proti domu s knjigo v roki. Iz Žužemberka. Mladeniči in dekleta v našem izobraž. društvu razvijajo neumorno delavnost za dramatično umetnost. Komaj vprizorijo eno predstavo, se že pripravljajo za drugo. Saj se .pa tudi velja za to potruditi. Kajti imamo prvič dobro izvežbane igralce in igralke, drugič pa prav pripravno dvorano in s kulisami lepo opremljen oder. Na cvetno nedeljo po popoldanski službi božji je torej naše izobraževalno društvo ljudstvu preskrbelo lepo, ravno za ta čas primerno zabavo. Fantje so igrali igro v petih dejanjih »Izgubljeni sin«, ki je zasnovana na podlagi znane svetopisemske zgodbe. Potem je sledila deklamacija S. Gregorčičeve »Oljki«, za tem pa so nastopile dekleta z lepo igro peterodejan-ko »Vestalka«, ki predstavlja ginljive prizore iz krščanskih dogodkov v poganskem Rimu za časa cesarja Nerona. Občinstvo, med katerim je bilo často zastopanega mnogo izobraženstva tako iz domačega trga kakor tudi iz sosednih župnij, je kljub slabim potom z veseljem prihitelo k prireditvi, ker ie tli vedelo iz izkušnje, da bo imelo tudi to-pot lep umetniški užitek. In to upanje jih ni varalo. Vrli fantje in dekleta so želi lepe sadove za svoj trud in požrtvovalnost, s katero so se pripravljali za to prireditev. Le kvišku naprej k vedno novim uspehom! Šmartno pri Litiji. Mnogo »Društvenih Domov« se je sezidalo po Slovenskem v pretečenem letu ter na dolgo in široko opisovalo prednosti posameznih. Med pridne in razumne gradivce »Domov« se smemo prištevati tudi šmar-tenski farani. Kajti dozidali smo si »Dom«, o katerem smemo trditi, da mu težko dobiš para po kranjski deželi. Toda oglejmo si ga natančneje. Dvorana je 21 m dolga, 8 m široka, (i-50 m visoka. Tlak je parketiran, galerija 3 m visoka, 4 m globoka in ima tri vzvišene vrste sedežev ter stojišče za 70 mož. V dvorano dospeš skozi pet vrat, izmed katerih se razun enih vse na vun odpirajo. Posebno krasen pa je naš oder, ki je 1 meter nad tlakom vzdignjen, 5 metrov globok, 8 metrov širok (odprtina 5 m) in 5-50 m visok (odprtina i m). Pod odrom je 2 metra globočine, kjer se nahajajo tri pogrezala, izdelana po vzorcu deželnega gledišča. Pod oder se pride lahko iz dvorane skozi troje vrat, raz oder skozi ene in ene iz garderobne sobe. Zgornji mehanizem 0>od stropom)je izdelan po vzorcu mekinj-skega odra. Na odru sta 3-20 m visoko obstranska hodnika. Na desnem se nahajata aparata za dež in veter. Pod streho na stropu pa je pritrjen velikanski aparat za grom, ki mogočno in čisto naravno pretresa celo dvorano. Tudi aparat za strelo še izpeljemo tekom te zime izpod strehe pod oder. Slikarija je tudi lepa in perspektivično izvršena. Prospekte (6) jc izvršila Ila-mannova tvrdka v Dusseldorfu, sofite in obstranske kulise je kaj okusno naslikal g. Božič iz Ljubljane. Dosedaj razpolagamo z 9 izpremeni. Sobne kulise (330 m visoke) se zlagajo na poljuben način po vrvnem sistemu. Tudi ospredje odra, ki sta ga naslittala učitelja Tomšič in Poljanec, je okusno in mogočno. Dva velika stebra nosita trikotno romansko mramornato pročelje, v katerem je naslikan velikansk orel, ki ščiti z razprostrtimi peroti naše načelo: »Veri in vedi«. — Zastor je težka tribarvna draperija z znakom S. K. S. Z. v sredi. — Dom je sezidan v romanskem slogu in izgleda na zunaj kakor mogočna trdnjava katoliške misli. — Je v resnici dika šmartenski vasi in v ponos našemu zavednemu kmečkemu ljudstvu. Kdor z galerije ali z odra pogleda po dvorani, zdi se mu, da je v kakem velikem gledišču, oziroma prostrani mestni sobani. Kak vtis bo šele napravila na gledavca, ko bo tekom leta docela poslikana in dovršena. Tak je torej naš dom. Naše kmečko ljudstvo prav veselo in številno zahaja vanj. In kako bi se tudi ne radovalo te stavbe, ki jo je samo sezidalo z obilnimi darovi v denarju in lesu, vožnji in z delom. Lepo je bilo videti naše krepke mlade- niče in dekleta, da, celo sive starčke, ko so prepevaje slovenske pesmi kopali pesek, dovažali les, odkopavali hrib in pripravljali betonsko zmes itd. In kako bi tudi ne delali pridno, saj so vedeli, da si gradijo svetišče znanosti, poštena zabave in krščanske vzgoje. Toda čila-telj, nikar ne misli, da je naše društvo omejeno samo na to dvorano. Imamo še eno manjšo, 13 metrov dolgo, 5 metrov široko in 3 metre visoko dvora-nico, ki jo uporabljata pevski in žen. ski odsek ter se oddaja za manjše shode in prireditve. Poleg tega imamo še dva prostrani sobi za možko in žensko či-talnico, eno 6 metrov dolgo in 3 metro široko telovadsko garderobno sobo. Knjižnica pa se nahaja v posojilnični sobi in posluje skozi iepo ograjo. Kajpak da se vsi ti prostori nahajajo spodaj in zgoraj v posojilnični hiši, katere tikoma stoji opisani društveni dom. Dvorišče med posojilnico in domom je prostorno in prehaja v planščast grič, na katerem se nahaja raven sadni vrt (cerkvena last), društvu za poletno uporabo prepuščen. Kakor se iz tega razvidi, imamo mnogo društvenih pro. štorov, tako da je ženski oddelek v I. nadstropju, možki spodaj in da vs;ik odsek društva lahko nemoteno razvija svoje moči. Imamo po pravici domače ogn jišče za izobrazbo, zabavo in vzgojo. Zato se je l>omo tudi z vso ljubeznijo in požrtvovalnostjo oklenili. Tistim pa. ki dvomijo o lepoti in praktičnosti našega društvenega raja, pa kličemo: Pridite in oglejte si ga osebno! Dobro došli! Šmartno pri Litiji. Društveno gibanje se pri nas vedno bolj živahno razvija. To smo lahko uvideli na občnem zboru našega K. s. izobraževalnega društva, ki se je vršil 12. pretočenega meseca ob navzočnosti 230 članov, in v njem delujejo že sledeči odseki: Telovadni Orel, ženski, dekliški, tamburaški, gledališki »Ljudski oder« ter pevski in izselniški odsek. Bogata društvena knjižnica in dvojna (možka in ženska) čitalnica pa nudite članom obilo čtiva. Toda čujnvo posamna poročila, ki so se vršila na občnem zboru. Blagajnik nas preseneti z 600 K prebitka, tajnik pa omenja, da je imelo društvo 7 izletov, 7 predavanj, 6 iger, 3 poučne tečaje, bilo zastopano na občnem zboru S. K. S. Z. ter priredilo lepo slavnost v čast sv. Cirilu in Metodu in bilo glavni činitelj pri ustanovitvi podružnice Slovenske Straže. Poleg tega je društvo dajalo brezplačno na razpolago svoje prostore Kmečki zvezi, dekliški in fantovski Marijini družbi, deželnemu odboru za kmetijski tečaj, občini itd. ter na tak način posredno pospeševalo politično, gospodarsko in versko naobrazbo faranov. Posebno zanimivo je bilo poročilo knjižničarja M. Perme. Knjižnica šteje 1400 izvodov, med katerimi je največ zabavnih in gospodarsko poučnih. Poslovala je ob nedeljah in praznikih dopoldne in popoldne za člane in ob četrtkih popoldni" za otroke društvenfkov. V pretečemu1 letu je obiskalo knjižnico 220 možkib- Pijte samo „Tolsfovrško slatino" ki je edina slovenska ter najboljša zdravilna in namizna kisla voda. Naroča se: Tolsti vrh, p. Gnštanj, Koroško. 514 ženskih in 90 otrok ter se je prebralo do 900 knjig, največ zabavne vsebine (780) in strokovno poučnih spisov. Iz poročila čitalničarjevega smo zvedeli, da društvo razpolaga z 15 različnimi časniki, spisi in listi v vsaki (možki in ženski) čitalnici posebej. Poročilo načelnika Orlov nam pove, da šteje odsek 74 bratov, 42 krojev, 8 trobentačev, da ima redno tedenske poučne fantovske večere, trikrat na teden telovadlx>, katere se jo udeležilo v minulem lelu nad 2200 bratov. Imel je 2 predavanji, 5 javnih nastopov, enkrat skupno sveto obhajilo in vadil fante v govorništvu. Tajnica ženskega odseka A. Jamar pa nam je povedala, da šteje odsek 90 članic ter je imel 3 predavanja o ženskem vprašanju in da misli v kratkem vpeljati gospodinjski tečaj in šivalni kurz za svoje članice. Gledališki odsek »Ljudski oder« ima do 60 članov, ob četrtkih dramatične večere in namerava še pred Veliko nočjo prirediti tridnevno dramatično šolo. — O gojenju petja v društvu poroča gosp. Ivan Rus. Dekliški zbor šteje nad 30 pevk, mešani nad 25 in naraščaj do 15 deklic in fantkov. Sej društvenega odbora in odsekovih odborov je bilo do 45, kar kaže, kako pridno si odborniki prizadevajo za vsestransko delovanje društva. Društvena kronika se pridno vodi. Društveni premični inventar izkazuje 4000 kron vrednosti, nepremični do 16.000, kar je najboljši dokaz za trdno podlago za bodoči procvit društva. — Po občnem zboru se je društveno življenje še bolj oživilo. Ni ga dneva v tednu, da ne bi imel kak odsek svoj večer v društvu. Posebno živahno pa je ob nedeljah dopoldne in popoldne. Člani zavzamejo vse društvene prostore; se telovadi, žita, poje in knjižnica posluje. V veliki ali mali dvorani pa je skoro vsako nedeljo in praznik kaka prireditev: predstava ali shod. Organizacije v naši fari pa se bodo zlasti oživele z tako-izvanimi organizacijskimi sejajmi vseh odbornikov naših katoliških društev, ki se vrše vsak prvi ponedeljek v mesecu zvečer pod vodstvom č. g. dekana. Le-te bodo sčasoma združile vso župnijo v enoto in vzbudile v faranih močno katoliško zavest v strah in gro-zo našim pustnim liberalnim »šemam«. — Le tako naprej z združenimi močmi v bratski ljubezni in vzajemnosti. r : Ne stane prav niči ♦ platnenega . kakor r»»h Zastonj razpošiljam povno.l vzorce suknenega blaga, blaga za obleke, blaga za bluze, perll-nega blaga, modnega harfama, blaga, okafbrda, Dtafa za portalje. vrptMaga r» 6, Novomesto; Rudolf BTundula, Gufitanj; Rud. ČehulJ, PTevaljo; R. D.Tattrer, Dobrlava«, Lefetnger & Berg-1182 3 mann, Litija. Stran 40 Domoljub — DruStvenlk 1911 Stev. 5 4V/o Kongresni trg 19 registrovana zadruga z omejenim poroštvom Kongresni trg 19 D D sprejema hranilne vloge vsak delavnik od Zi 3 / br" odbitka- ,ako' da dobi vlagatelj od 8. do 12. ure dopoludne in jih obrestuje - /4 /O vsakih vloženih 100 K čistih 4 K 75 v na leto. Rentni davek plačuje društvo samo. Daje tudi svojim članom predujme na osebni kredit, vračljive v 7 in pol letih (90 mesecih ali 390 tednih) v tedenskih, oziroma mesečnih obrokih, kakor tudi posojila na zadolž-nice in menjice. Dr. Fr. Dolšak L r., Prelat R. Kalan I. r. Kanonik I. SuSnlk L r, zdravnik v LJubljani, podpredsednik, predsednik. podpredsednik. ir [ [ 3C ir Avstrijska družba z omej. jamstvom za Benz-motorje, Dunaj X., Mannhartgasse 4. £ T