planinski vestnife
VSEBINA:
MISLI O NAŠEM PLANINSTVU
Marko Selan .............497
KAJ JE BILO NAJLEPŠE, NAJBOLJ NAPETO
Rado Kočevar.............49S
V KRALJESTVU BELE GORE
Stane Belak..............»01
SKRIVNOSTNA REKA
Dr. Andrej Baraga...........50o
PO GREBENU NA PLANJAVO
Peter Janežič.............513
TRIKRAT POZIMI NA RATEŠKE PONCE
Mitja Košir..............518
REZENTERJI IN FLIHTENGARJI
Jože Vršnik..............519
DIRETTISSIMA NA MIEGUSZOWIECKI SZCZYT
Viki Uhan ..............520
STO LET KAD1LNIKOVEGA »IZHODA NA TRIGLAV«
Vilko Mazi..............523
USPEHI SOVJETSKIH ALPINISTOV V LETU 1906
P. Rototajev .............52S
OŽIVLJENA DAVNINA
Milan Natek..............52'<
DRUŠTVENE NOVICE ..........531
ALPINISTIČNE NOVICE .........537
IZ PLANINSKE LITERATURE.......539
RAZGLED PO SVETU..........540
OBČNI ZBORI..............545
TABOR PZS V POGORJU GROSSGLOCK-NERJA
Ciril Praček..............545
VSEM ALPINISTIČNIM ODSEKOM
Ing. Pavle Šegula...........547
OBVESTILO NAROČNIKOM PLANINSKEGA VESTNIKA IN ČLANOM PLANINSKIH
DRUŠTEV................517
SMUČANJE NA SLOVENSKEM
Drago Stepišnik............518
SEZNAM NAROČNIKOV IN PRIJATELJEV NAŠEGA GLASILA. KI SO UPRAVI PV POSLALI PROSTOVOLJNI PRISPEVEK DO 1. XI. 1966 ............... , 551
NASLOVNA STRAN:
V ZADNJICI - V OZADJU KANJAVEC Foto: Jaka Cop
PRILOGA:
NA ZADNJEM OVINKU — Foto: Ing. Franc Koračin
»Planinski Vestnik je glasilo Planinske zveze Slovenije Izdaja ga PZS - urejuje ga uredniški odbor. Odgovorni urednik: Stanko Hribar; glavni urednik: Tine Orel. Revija izhaja dvanajstkrat na leto. Članke pošiljajte na naslov: Tine Orel, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana Uprava: Planinska zveza Slovenije. Ljubljana, Dvoržakova 9. p. p. 214. telefon 312-553 Tu se urejajo: reklamacije (ki se upoštevajo dva meseca po izidu številke), naročnina, honorarji, oglasi, razvid naslovov Tiska in klišeie izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani Letna naročnina je din 1500, ki jo morete olačati «udi v štirih obrokih (naročnina za inozemstvo din 2500.—) Tekoči račun revije pri Narodni banki 503-8-10 Spremembo naslova javljajte na Upravo Planinskega vestnika. pri čemer navedite poleg prejšnjega vedno tudi novi naslov, no možnosti s tiskanimi črkami.
Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pa pismene odpovedi, ki jih naročniki izroče Upravi do 1. decembra za prihodnje leto.
poštnina plačana v gotovini
planinski vestnik
december • letnik 66.
Tovarna dušika Ruše
RUŠE - SLOVENIJA
proizvaja:
Elektrometalurške proizvode:
ferokrom suraffine ferokrom carbure silikokrom
Elektrokemične proizvode:
kalcijev karbid karborund elektrokorund elektromagnezil
Umetna gnojila:
kalcijev cianamid
mešana gnojila — nitrofoskal
mlete fosfate
Komprimirane pline:
kisik
acetilen - dissousplin
dušik
zrak
Brzojavni naslov: AZOT MARIBOR - Tel. 80-108 -Teleprinter 03-312 - Zel. postaja Ruše, industr. tir
planinski vestnik
glasilo planinske zveze Slovenije
Misli
o našem planinstvu
Marko S elan
Čeprav sem tudi planinski delavec, bom govoril le kot član planinske organizacije. Spregovoriti želim o svojem intimnem, tako rekoč neuradnem stališču do aktualne planinske problematike.
Sem eden tistih, katerim gora ni zgolj športni objekt za urjenje mišic ali točka, opremljena z boljšim ali slabšim gostiščem. Zame je gorska narava prej veličastno gledališče, kjer živi skladna lepota trajne vrednosti in hkrati najelementarnejša resnica o človekovem bivanju — gledališče, od koder se človek vselej vrača sproščen, očiščen in notranje za stopnjo bogatejši, če je le pripravljen sprejeti in doumeti, kaj mu ima ta naravni oder povedati. Tako pojmovanje planinstva je zame tudi motiv, da sem aktiven član planinske organizacije in s tega vidika presojam vlogo in uspehe te organizacije.
Živimo v času, ki je sicer buren in bogat po svojem materialnem razvoju — vendar prav zato vse bolj plitek in okrnjen v svojem dejanskem humanizmu. Naglica življenja in boj za materialni standard danes ljudi povsem prevzemata in uravnavata vse njihovo početje in čustvovanje. Materialne dobrine se spreminjajo iz sredstva v cilj človekovega bivanja.
Osebno sem prepričan, da dobiva v takih okoliščinah planinstvo kot organizirana in v naših ljudeh dokaj zakoreninjena dejavnost še posebno aktualno družbeno vrednost ravno zaradi svoje kulturno-vzgojne, humanistične vsebine. Poudarjanje teh elementov planinstva znova postaja osnovna naloga pla-
ninske organizacije. Mislim, da planinstvo ne bo doseglo svojega družbenega ugleda in priznanja, ki ga včasih pogrešamo, če ga bomo opredeljevali le kot športno dejavnost. Kaj pa je danes jugoslovanski šport? Na eni strani peščica dobro plačanih zvezdnikov, na drugi strani pa množica pasivnih navijačevi Zato tako opredelitev planinstva odklanjam. Razumem razloge, zaradi katerih smo morali v uvodu nocojšnjega zbora doživeti koketiranje s športom. Mislim pa, da bi si to ponižanje lahko prihranili. Saj vemo, da pri nas ubira danes tudi finansiranje športa isto jalovo pot kot šport sam. Nasprotno pa bo planinstvo doseglo svoj ugled in družbeno priznanje le sorazmerno s tem, koliko bo kos svojim kulturno-vzgojnim in humanističnim nalogam. Žal moram izjaviti, da me sedanje delovanje planinske organizacije po tej strani danes ne zadovoljuje v celoti. Povojni razvoj planinstva smo se nekako že navadili meriti s količinskimi podatki. Porast članstva, število planinskih postojank, nočitve, promet v kočah itd. nam res kažejo lepe rezultate. Je pa ta količinski razmah planinstva ustvaril tudi zanimiv paradoks. Ko smo po vojni razširjali vrste organiziranih planincev, smo to delali prav iz prepričanja o bogatih vsebinskih vrednotah planinstva. Porast članov pa je zahteval tudi širjenje zmogljivosti planinskih postojank, odpiranje novih, nade-lavo in markiranje številnih novih poti ter sploh ekspanzijo planinskega gospodarstva. V tedanjih razmerah je bilo to lahko, saj so bila investicijska vrata precej široko odprta vsakomur, ki je znal pravilno potrkati nanje. Razvoj planinskih investicij je še pospeševala decentralizacija planinske organizacije na številna osnovna društva, ki so pač takoj podlegla miselnosti, da mora imeti vsaka ovca svoj hlevček. Tako smo poleg potrebnih in pravnih planinskih postojank dobili še vrsto gostišč, ki razen firme že od vsega začetka niso imela nič skupnega s planinstvom. Seveda pa investicije, ki so enkrat spočete,
žive dalje po svojih objektivnih življenjskih zakonitostih. Zato sedaj pritiskajo planinsko organizacijo problemi kot npr. rentabilnost, amortizacija, investicijsko vzdrževanje in anuitete. Ni moj namen razpravljati o tej problematiki — ugotavljam samo, da je zaradi takih in podobnih skrbi v planinskih društvih marsikje enostavno zmanjkalo časa za delo na vsebinskih področjih planinstva. Decentralizacija planinstva pa je odprla še eno boleče vprašanje — namreč potrebo po zadostnem številu delavoljnih in tudi strokovno sposobnih delavcev za vsebinsko različna delovna področja. Z decentralizacijo smo želeli približati ljudem planinstvo v njegovi najpopolnejši vsebini, približali pa smo jim — vsaj v manjših društvih — le diletantizem in improvizacijo.
Nočem kaliti slovesnega in optimističnegc razpoloženja današnjega zbora, vendar moram po vsem tem postaviti vprašanje: Ali bi bile krivulje našega razvoja še tako strme, če bi z njimi lahko izrazili tudi tiste elemente planinstva, ki se ne dajo meriti z matematiko? Mislim na planinsko kvaliteto našega članstva, na njegovo sposobnost za intenzivno doživljanje gora. Ali smo od nekdanjega majhnega števila planili cev res vzgojili vso to množico gorskih turistov do enake stopnje? Mislim, da ne.
Številna znamenja žal govore, da kvaliteta planinstva upada, če jo primerjamo s kvantiteto. Za ilustracijo naj navedem samo nekaj drastičnih primerov. Verjetno je vsem navzočim znan dogodek izpred nekaj let, ko je mimo obnemoglega starejšega planinca pri studencu pod Kredarico defilirala množica ljudi, pa se niti enemu od njih ni zdelo primerno vsaj sporočili o tem na Kredarici. Z gotovostjo lahko domnevamo, da je bila med njimi najmanj polovica članov planinske organizacije, ki formalno vsi priznavajo dolžnosti, ki jih imajo vsaj po statutu, če že ne po svoji človeški vesli. Naš statut določa za člane celo disciplinsko odgovornost: ni bilo ne tožnika, ne sodnika. Ali drug primer: Za letošnjo pustno soboto je neko planinsko društvo priredilo planinski ples. Dvorana pa je bila opremljena s takimile napisi:
Kaj mi nuca planin'ca brez šnopsa in deklinca! ali npr.
Horuk v planine — TALIŠ te rine.
Kaj je imelo to društvo s tovarno žganih pijač TALIS, me ne zanima. Vem pa, kaj bi moralo imeti to društvo s cilji planinskega gibanja. Naslednji primer: Planinska zveza Jugoslavije prireja vsako leto mladinski orientacijski pohod, katerega osnovna podlaga je hoja na kronometer in tek navkreber, udeležujejo pa se ga tudi ekipe v športnih dresih in kopalkah. Koliko se vse to sklada s smiselno hojo po gorah, presodite sami. Se nekaj primerov: PD Ljubljana-Matica je pred nedavnim razpisala subskripcijo za propagandni letak o varstvu narave in sploh o planinski etiki. Dopis je poslala številnim društvom v Sloveniji z utemeljitvijo, da bi skupno naročilo pocenilo natis in obenem zagotovilo enotno akcijo. Rezultat je bil skromen; odzvala se je vsega le tretjina povabljenih društev. Iz tega ne moremo sklepati nič drugega, kot da za ostali dve tretjini društev varstvo narave ni interesantno. Dalje: Poznam društvo, ki se povsem resno ukvarjalo z idejo, da namesti v svoji postojanki juke-box, poznam pa tudi nekaj društev, ki so vsaj do nedavna razmišljala, da v svojih objektih odpro nočne lokale. Ne zamerite mi, če sem namerno izbral nekaj najbolj kričečih primerov. Z njimi nisem hotel biti plat zvona, ampak samo podpreti svojo uvodno trditev, da s planinsko etiko in kulturno vzgojo ni vse v redu, da je kvaliteta našega planinstva sorazmerno nizka. Morda porečete: Prav, kaj joa Himalaja? Vsaj ta dokazuje visoko raven našega planinstva. Strinjam se in tudi sam aplavdiram tem pogumnim možem. Vendar — na Himalajo hodijo tudi alpinisti drugih narodov, tudi takih, kjer množičnega planinstva sploh ne poznajo. Planinstvo v Sloveniji pa ni bilo nikoli klub. temveč množično gibanje. Vzpon na Kangbačen še ni dokaz, da se planinska zavest v Slovencih utrjuje tudi na splošno. Opozoril bi samo na dejstvo, da imamo pri nas sicer 60 000 organiziranih planincev, da pa so to komaj trije procenti našega prebivalstva. To kaže, kolikšne so še rezerve in kakšno ogromno delo na vzgojnem področju nas še čaka.
Oprostite mi ta ekskurz v splošno problematiko planinstva. Napravil sem ga pač zato, ker menim, da moramo slednjič priti do nekaterih sklepov. Tudi konkretno poročilo in delovni program našega društva moramo presojati predvsem z vidikov, kako poglablja zlasti kulturno-vzgojno delo in idejno afir-
macijo planinstva v zavesti članov in nečlanov. Kot sem clejal že uvodoma, se mi zdi ta naloga osnova in sploh edina utemeljitev za obstoj slehernega planinskega društva. Gospodarske in organizacijske naloge so sicer zelo važne, vendar jih moramo slejkoprej pojmovati le kot pogoj za delo, ne pa kot cilj delovanja društva. Želim, da bi nocojšnja razprava krenila v to smer. Da bi še sam pripomogel k temu, dajem tudi nekaj konkretnih predlogov za bodoče delo društva:
Propagandni odsek naj si prizadeva, da zbere okrog sebe več sodelavcev iz vrst vidnejših javnih, kulturnih in prosvetnih delavcev, sociologov in publicistov — planincev, ki naj pokrenejo obravnavo kulturno-idejnih vprašanj planinstva in naj zagotove tudi ustrezno publiciteto teh vprašanj v javnih sredstvih obveščanja, idejnih predavanjih, razpisih šolskih nalog za mladino ipd.
Odsek za varstvo narave naj vzpostavi kontakt z organi in strokovnimi krogi, ki prav sedaj pripravljajo nekaj pomembnejših predpisov o zaščiti pokrajine, ter naj si prizadeva, da zavzame upravni odbor društva jasna stališča do posameznih konkretnih vprašanj s tega področja ter jih javno objavi. Mladinski odsek naj se otrese nekaterih klubskih prijemov in značilnosti ter naj odpre svoje delo tudi navzven, na šolsko mladino nasploh — 2 vključitvijo pedagogov, s prirejanjem javnih mladinskih izletov, predavanj itd.
Gospodarski in organizacijski odsek naj vodita tako politiko nagrajevanja in kadrovanja za osebje na postojankah, da bodo vsaj oskrbniki tudi aktivni in planinsko razgledani delavci. Sedanji osnutek statuta s svojimi določbami o delitvi dohodka po finančnem prometu postojank se mi zdi v tem pogledu sumljiv.
Disciplinsko sodišče društva mora postati organ, ki ne bo živel le na papirju, ampak bo tudi dosledno sankcioniral neustrezna dejanja med člani. Izdelali je treba čimprej zadevni pravilnik, hkrati pa se preko Zveze zavzeti za enotno politiko vseh društev glede teh vprašanj. Vzporedno bi bilo treba razmisliti tudi o možnosti za neposredno mandatno ukrepanje oskrbnikov, gorskih stražarjev itd.
(Iz diskusije na občnem zboru PD Ljubljana-matica, 15. aprila 1966.)
Kaj je bilo najlepše, najbolj napeto
Rado Kočevar
Prijatelji in znanci so me večkrat vprašali, kje v gorah je bilo najlepše, najbolj zanimivo, najbolj napeto? Priznam, da sem vedno v zadregi, ker nisem na taka vprašanja pripravljen, pa tudi preveč je vsakovrstnih spominov, da bi odgovoril in vprašanju ustregel. Nekoč napeti trenutki v gorah počasi odhajajo v pozabo. Zato bom skušal nekaj teh spominov znova zajeti in obuditi.
Alpinizem v prvih desetih povojnih letih se v marsičem loči od današnjega. Menim pa, da nova generacija nima dosti manjših težav, saj stoji pred problemi, ki jih mi takrat nismo poznali. Naša generacija se je spoprijela s težavami, ki so jih v ostalih alpskih deželah odpravili že pred vojno. Razlika je bila v tem, da je bila naša generacija materialno in tehnično na slabšem. Imeli pa smo izredno voljo in zalet. Prav zaradi tega so »padale« stene in za predvojno generacijo nedosegljive smeri. Medtem ko smo v letu 1947 »bliskovito« ponovili najtežje predvojne smeri, je bil v letu 1948 prebit »zvočni« zid. Tako smo že maja meseca nedeljo za nedeljo prihajali v Tamar. Toda le slabo vreme nas je zadrževalo. Raz Jalovca je bil zdaj le še vprašanje časa, oziroma lepih nedelj. Ko smo potem stali na vrhu tistega zloglasnega previsa, smo doumeli, da zmoremo tudi več. Tisto leto smo veliko plezali. Oprema je bila za današnje čase kaj borna. Klobučevino na copate smo običajno lepili kar sami. Domača konopljena vrv je za suho vreme še nekako zadostovala, gorje pa, če te je dobil dež! Glede prehrane je bilo še slabše, kajti UNRRA pakete si dobil le na tečajih. Le ti so bili ravno zaradi te bonitete dostikrat prav dobro obiskani. Kolo je bilo takrat hvalevredno prometno sredstvo. Neštetokrat smo se z njim vozili v Kamniško Bistrico ali celo v Vrata in na Vršič. Avgusta
leta 1948 sem v družbi Janeza Freliha iz Jesenic preplezal slovito Aschenbrennerjevo smer v severni steni Travnika. To je bila prva ponovitev te smeri. Zanjo sem se temeljito pripravljal vse leto. Ker sva pozno vstopila in ker so naju iznenadile težave v steni, sva s prijateljem izstopila šele tretji dan zjutraj. Glavno načelo mi je vedno bilo: Najprej pravilno varovanje, potem ostalo. Tako je dostikrat tekel čas v »prazno«. Za to mi ni bilo nikoli žal. V steni Travnika sem morda stal na robu skrajnih možnosti. Če bi bilo malce težje, bi verjetno ne zmogel več. V bivaku med kaminom in orlovim stojiščem sem prvič v življenju videl, da je povratek morda komaj mogoč. Pot je držala samo navzgor. Zavedel sem se tudi, da bi morda ostala za vedno v steni, če bi obnemogla. Takrat pri nas tako težavnih smeri še niso plezali in eventualna pomoč GRS bi najbrž prišla prepozno. Povrhu vsega naju je dajala še neznanska žeja. Imela sva tudi smolo. Ušlo nama je precej klinov in tik pod strehami nad lusko tudi eno kladivo. Še danes ne morem pozabiti, kako sva z Janezom kot največjo slast sesala vlažni in zeleni mah v drugem bivaku. Da sem prišel do votline, sem moral nekaj klinov zabiti kar s skalo, ki sem jo mimogrede odlomil. Cenjeni bralci naj mi oproste, če sem bil včasih pri opisih preveč suhoparen. V zaletu tedanjega plezalstva so se pač bolj beležili tehnični opisi kakor globlja notranja doživetja. Vzpon v severa i steni Travnika zame ni pomenil le velike tehnične zmage. Pomenil mi je mnogo več. Spoznal sem pri tem marsikaj, predvsem pa skrajne meje svojih zmogljivosti. Tega spoznanja sem se potem tudi držal. Res je, plezal sem še težavnejše smeri, predvsem prvenstvene. Toda pri tem je bil moj partner tehnično enak ali pa celo boljši. Sam pa sem svoja dognanja, pridobljena z dolgotrajno prakso, z nasveti in varovanjem prenašal na svoje soplezalce.
Med imenitna doživetja sodita poleg ostalih tudi Dedec nad Korošico in pozneje Štajerska Rinka. V severni steni Dedca v centralni smeri je Cic čudovito rešil problem črne stene, kjer sva le za las ušla smrti. Cic je premagal 20-metrsko steno v prostem plezanju in sicer prav na koncu svojih moči. Njegov padec bi takrat pomenil katastrofo. V naslednjem raz-težaju se je tudi to zgodilo. Toda dober klin in dobro stojišče sta ob moji budnosti rešila situacijo. Bila sva na koncu svojih moči. Rešila sva problem smeri, toda naslednjega dne
nisva mogla samostojno izplezati; problem sem dokončal pozneje. Stena Dedca je pomenila višek mojega razvoja in morda tudi mojih sovrstnikov. Te meje življenja in smrti pa sem se zavedel mnogo pozneje. To je bil eden redkih vzponov z izrazitim tveganjem. Bila sva sredi stene, ko sva to spoznala in ko se vrniti ni bilo več mogoče. Če bi bilo drugače, vzpona ne bi tvegala.
Tiste čase smo mnogo plezali pozimi. Morda mnogo več, kot si to predstavljajo današnji plezalci. Bivaki v mrzlih zimskih nočeh so bili na dnevnem redu. Oprema je bila borna. Bivaka v Jugovem stebru v triglavski steni ne bom pozabil nikoli. Alpinist ve, kako je februarja v gorah. Toda z Zupanom sva najprej ves dan čistila pršič in se dvignila nad najtežji del. Celo noč sva drgetala in drgnila drug drugega. Bilo je 12 stopinj pod ničlo. Midva brez vsega! Naslednjo noč v koči na Doliču je bilo bolje, pokrila sva se vsaj s trdimi žimnicami. In takih vzponov je bilo več. Zdi se mi, da zimski alpinizem zastaja. Morda novi rod ne pozna našega »gax-anja« ali pa je zimski alpinizem zgrešen pojav? Menim, da je za vzpone v Himalaji in drugih gorstvih le to najboljša šola. Nam te možnosti niso bile dane. Glej kakorkoli, takrat materialnih pogojev ni bilo. Bodoči kandidati himalajskih sten bi verjetno nabrali največ izkušenj in kar je potrebno ravno v zasneženih strminah naše triglavske stene. Spominjam se prijateljev, ki so po treh bivakih prišli iz stene. Seveda pa je zimski alpinizem več kot garanje in svojih zimskih vzponov ne morem z ničimer primerjati. Tukaj ni bilo časa za občudovanje lepe gorske narave. Običajno sta bila dva dneva vsa do kraja napeta in sprostitev je prišla šele naslednjega dne po srečno končani turi.
Med lepa doživetja v gorah pa moram vsekakor uvrstiti čudovite smučarske pohode v Triglavskem pogorju. Zal pri nas visokogorske ture niso tako množične kot »mehanizirana« smučišča naših novih turističnih središč. Med množico teh pohodov pa je skoraj pozabljeno križarjenje od Mozirskih planin, preko Raduhe in Korošice. S pokojnim prijateljem Vladom Fajgljem sem preživel teden dni v snežnem metežu dolge ture na smučeh. Vlak sva zapustila v Šmartnem ob Paki in znova vstopila v Kamniku. Vmes sva s smučmi dosegla Ra-duho in smuči pustila le 100 metrov pod vrhom Ojstrice. Do Raduhe naju je spremljal snežni metež in le s pomočjo karte in busole sva do-
segla kočo. Vmes sva bivakirala sredi stoletnih smrek kar na prostem. Eskimski iglu sva napravila tudi na vrhu Raduhe, nepozaben razgled sva imela od tam! Še danes ne morem pozabiti tega prijetnega tovariša, ki je obenem tudi znanstveno poznal ta svet. Leta 1950 sem prvič obiskal avstrijske Alpe. Toda še isto leto sem se odpi-avil na Mont Blanc. Res je, da sem ga pozneje dosegel po mnogo težavnejši smeri, za menoj so pozneje ostale mnoge težke smeri v Zapadnih in Vzhodnih Alpah, toda prvo srečanje z Mont Blancom je bilo najlepše, pa čeprav po smeri Jacquesa Balmata. Na vrh sem prišel popolnoma sam. Za vseh enast dni potovanja preko Avstrije, Švice in Vzhodne Francije sem imel na razpolago le deset dolarjev. Edino vožnja je bila plačana. Z voljo se vse doseže. Seveda sem v Chamonixu prenočil kar na postaji in tik pod vrhom Mont Bla.nca v bivaku Vallot. Devet let pozneje, ko sem preplezal južno steno Aiguille du Géant, sem se peljal s kabino na Midi in prenočeval v hotelu Torino. Tak je pač razvoj.
Kje je bilo najlepše, najbolj napeto? Še vedno sem v zadregi; začel bi naštevati nova in nova doživetja svojih gorskih srečanj, pa bi težko prišel do konca.
V kraljestvu bele gore
Stane Bela k
Kot prestreljena se usedeva ob šotoru v prijetno macesnovo senco in precej časa mine, da si toliko oddahneva, da snameva nahrbt-nika. Neznanske količine limonade in drugih mogočih in nemogočih tekočin uničiva, preden sva spet godna za normalno registracijo dogodkov okoli sebe. Lepo naju je zdelala stena Aig. du Midi, in vsi tisoči razpok, serakov in ledeniških potokov, ki sva jih morala preskočiti ob sestopu. Zadovoljstvo, da je v nahrbtniku spet lepa tura, kar nekako zvodeni vse težave in reve, ki smo jih prebijali tiste neskončne nočne ure, ko smo drgetali na ozki
polički in nas je ponosna gora dobesedno mrc-varila.
Tine in Boris se odpravljata v »Bonattija« in deležna sta brez števila vzpodbudnih vzklikov in želja. Malo jih je, ki ne bi poznali ponosnega obeliska onstran Mer de Glace, ki vsako jutro kot mogočen prst strmi kvišku in nam ves škrlatno rdeč naznanja večer. Še dolgo strmimo za njima, ko izgineta v množici na Montenverški postaji. »Pa srečno, prijatelja!« Prekrasen dan se nagiba k večeru in zdi se mi kot posmeh vsem tistim dnem, ko nas je pralo in prepihavalo na turah. V utrujene ude se spet vrača moč in pod večer pospravljamo »ciganski tabor«, ki smo ga čez dan uprizorili okoli šotorov, ki drug drugemu konkurirajo s svojevrstno dekorirano okolico. Vreme, ki se je tako nenadoma izboljšalo, spremeni naše načrte. Vsi ostali so si že določili jutrišnji dnevni red, le midva sva še preveč »povožena«, da bi že jutri nameravala kaj resnega. Z mrakom zlezeva v šotorček in prepevanje ob tabornem ognju, ki ga tu gori predstavlja navadni butanski gorilnik, zamii-a v naraščajočih sunkih večernega vetra.
Mt. Blanc
Prekrasno jutro zaleživa v pozno dopoldne. Ko zlezeva iz šotora, velja prvi pogled Druju, kjer se ta čas Boris in Tine že dajeta s skalo in ledom v vstopnem kuloarju. Malo Borotovo kukalo sicer precej približa steno, vendar v pečeh in zajedah ne odkrijeva nikogar. Preostanek dopoldneva preživlja naša druščina v pripravah na turo in postopanju nekaterih, ki zaključujejo svoj obisk na Montenversu. Niti ne opazimo, ko si bela konica Aig. Verte nadene pokrivalo v obliki značilnega letečega oblaka, ki menda zanesljivo naznanja slabo vreme. Po kosilu je nebo spet čisto. Pregledujemo še zadnje malenkosti pred odhodom. Romi in Janez pa nama, čepeč vsak na svoji skali, pridno delita »očetovske« napotke in nasvete. Zdita se mi kot dve kavki, ki sta si našli primerno zabavo. Končno je vse nared in s »kredencami« na ramah se odpravimo vsi trije proti Plan des Aiguilles. Še preden smo na cilju, spoznamo nezmotljivo grožnjo Aig. Verte. Rahel dežek se ponuja in temni oblaki zakrivajo Chamoniške igle. Danes se gremo gospode: z žičnico na Aig. du Midi je za naju pravi luksus. Na besede, da smo slovenski vodniki, se vratar na žičnici le hahlja. Tako pade v vodo še poslednja možnost za popust.
Spet se izkaže Janez, ki s svojimi franki reši situacijo tako, da smo z zahajajočim soncem na vrhu, v naši na pol podrti baraki, ki je nekoč služila za zavetje graditeljem žičnice. Jošt in Mitja, ki nas pričakujeta, se že pridno pripravljata za noč.
Večer prinese izboljšanje vremena, temna oblačna fronta odjadra nekam za Grandes Jorasses. V škrlatnih žarkih zahajajočega sonca žari mogočna kupola Mt. Blanca bledo rožnato. Sedaj vemo, da bo naš jutrišnji cilj streha Evi'ope. Vreme ne kaže kdove kakšnih upov, vendar se za jutrišnjo turo pripravljamo zares. Kmalu nam zajeten kup konserv na snegu ob naših ležiščih govori, da se nam danes godi prav dobro. Za jutri ostane le nekaj čokolade, sladkorja in podobne jurišne hrane. Divji zahodnik stresa bajto, ko lezemo v spalne vreče in na nebu ugaša poslednja dnevna luč.
Sredi noči zaropota budilka. »Pa menda ne bo treba v službo?« Hitro se zavem, le prijatelji se momljajoč premetavajo na deskah in podoba je, da bo z odhodom problem. Hitro nataknem čevlje in grem ven na oglede. Izredno je toplo in preko Col du Midi se od časa do časa pripodi za otep razcefrane megle, znamenje slabega vremena. Kljub temu naredim »alarm«, češ kako lep dan se nam obeta. Vsa odvečna roba ostane v bajti, s seboj vzamemo le najnujnejše, kajti danes bo očividno odločala hitrost. »Hitre naveze — dobre naveze«, bo že držalo, in vsak na svoje se ob dveh zapodimo proti snežni vesini Mt. Blanc du Tacul. Sneg je kljub višini izredno slab in ne drži stopinje. Vreme pa se celo izboljša in veter skoro pojenja, tako da postajamo kar optimisti. Neznana sila me žene kvišku, rad bi bil takoj ta trenutek na vrhu in pričakal tam sončni vzhod. Dobršen del snežne vesine je že za nami. Pod seboj opazujem v temi svetilke prijateljev, ki tavajo v nočni temini kot kresnice. Ko me dohitita Mitja in Janez, se še hitreje zaženemo proti velikemu lednemu odlomu, ki zgoraj omejuje široki plato. Sneg je globok, vendar nam včeraj utrta gaz odlično služi, ni nam treba iskati smeri. Preko roba pridemo na zgornjo položno vzpetino, ki drži proti skalnemu vrhu Mt. Blanc du Tacul. Ko okoli pol štirih stojimo pri velikem železnem križu na skalnem vrhu, se prične daleč na vzhodu zoriti temno škrlatno jutro. Ko nas zazebe, se zapodimo navzdol proti sedlu, ki ga povprek seka široka temna črta, ogromna razpoka, preko katere
pridemo kar nevede, in se zavemo nevarnosti šele, ko smo že preko. Kar tesno mi je pri srcu, ko se pričnemo vzpenjati v strmo pobočje Mt. Maudit, kajti seraki nad nami vise kot nema grožnja nad strmino. Hitro prekoračimo sveži podor, potem pa zagazimo proti skalnemu rogljičku, ki visoko tam zgoraj pomeni vrh. Izza belega roba Mt. Blanc du Tacul sine slepeča poplava jutranjega sonca in kot bi trenil, ostane »prekleti gori«, po kateri lazimo, le še ime. Nekaj po šesti uri nas na vrhu sprejme močan zahodnik. Na doseg roke se pne pred nami mogočna bela kupola najvišje gore Evrope. Ne nosi Mt. Blanc zaman svojega imena! S težkim srcem žrtvujemo dobršen del višine, da sestopimo na Col di Brenva, kjer nas veter z nenadnimi sunki kar prestavlja. Temna fronta oblakov na zahodu pa se zdi, kot da uročena čaka, kdaj ji bo narava dovolila naskok na zapreko, po kateri se tudi mi tako trudimo. Pričakam ostale, da se zberemo na posvet. Kadilce krepko daje višina in ta ti-enutek izkoristim za agitacijo proti nikotinu, pa se mi že čez trenutek zdi, kot bi stopil na mino. Zavoljo naraščajočega vetra velja pohiteti. Zato pustimo nahrbtnike in vrvi na sedlu, saj nam danes služijo le za dekoracijo. Le Brane pridno tovori svoj nahrbtnik, češ da povečuje stabilnost. Do kolen gazimo kložast, napihan sneg in divji veter, ki nosi oblake pršiča, onemogoča vsak razgled. Začuda pa z Branetom kljub bojazni ne občutiva nikakršnih znamenj višinske bolezni ali utrujenosti. Pozna se nama krepka lekcija z Grandes Jorasses. Danes uživam ob misli na vrh, ki si ga želim bolj kot vsake ture doslej. Globoko spodaj prihaja Jošt na sedlo — danes ima slab dan. Škoda visokega vrha, če se mu vreme prekmalu pokvari. Vesina se vleče v neskončnost, tako da nazadnje že mislim, če se morda nismo precenjevali. Pa se nenadoma vse položi in iz oblakov pršiča se na drugi strani prikažejo daljne gore Dauphineje. Vrh! Srečen sem kot tisti dan, ko sem kot fante stal na dosti nižjem pa prav tako ponosnem vrhuncu svoje domovine. Z druge strani prihajajo vodniki s svojimi klienti, vendar se ustavijo komaj trenutek in že se na vrat na nos poberejo navzdol. Veter vse bolj narašča, vendar se nam kljub vsemu ne da z vrha. Vse vprek fotografiramo in gledamo obzorje široko kot nikoli doslej. Daleč tam na vzhodu za špiki Mt. Rosa, Matter-horna in Weisshorna slutimo naše Julijce.
Kmalu ostanemo sami na vrhu in naraščajoči veter nas opomni k sestopu. Še vrisk, ki ga odnese vihar, in vsi štirje se zapodimo navzdol proti sedlu. Oblačna fronta na zahodu se zdi, da se je že za spoznanje premaknila, vendar še vedno drži spoštljivo razdaljo do Bele gore. Ko se podimo navzdol, srečamo Jošta, ki sam rine proti vrhu. Na sedlu izvlečemo bivak vreče in v njih počakamo, da se Jošt vrne, potem pa jo na vrat na nos poberemo po isti poti nazaj. Med seraki na pobočju Mt, Maudit fotografiramo, za ozadje pa nam služijo divji cigarasti stolpi Hudičevih igel. Človek bi kar stal in gledal, vendar nam je naglica vodnikov opozorilo, da je trenutno čudovito vreme le varljiv videz pred nevihto. Na Mt. Blanc du Tacul dohitimo vodnike in kot plaz se zapodimo po vesini naravnost navzdol, preskakujoč razpoke, da nam naglo izgubljena višina povzroča bolečine v ušesih. Ob dvanajstih smo spet v podrtiji na Col du Midi, utrujeni do onemoglosti. Tu je zatišje in prava peklenska vročina. Sonce nas spremeni v lene kuščarje, da pole-žavamo brez volje in moči na polomljenem mostovžu pred kolibo. Šele pozno popoldne nas družba Tirolcev, ki očividno tudi niso pripravljeni odšteti 10 frankov za nočnino, spravi k odhodu. Pa tudi skrajni čas je že. Janez se odpravi spet kot turist z žičnico, ostali štirje pa se vrnemo po naši običajni poti preko Géantskega ledenika proti Réf. Requin. Med seraki se pogosto oziramo nazaj, kjer prve raztrgane megle naskakujejo stolpe v steni Mt. Blanc du Tacul. Po prostranstvih Mer de Glace se vlačimo kot megla in brezbrižno preskakujemo zevajoča brezna razpok. Zrak postaja zadušljiv, nebo pa se vztrajno polni s težkimi oblaki. Nevihta, ki se obeta že ves dan, bo izbruhnila še pred nočjo, z njo pa bo konec tudi našega vandranja po kraljestvu Mt. Blanca.
Zdelani se težkih nog proti večeru privlečemo v taboi\ Ko pa ne najdemo obeh prijateljev, ki sta odšla v Dru, smo v trenutku vsi po-koncu. Se jima je kaj zgodilo? Izza Charmoza se privali zamolkel grom, ki napoveduje skorajšnje neurje. Pred oči mi stopijo slike iz knjige »Prvi v navezi«. Predstavljam si, kaj pomeni neurje v Druju. Divja ploha, ki ne dovoli, da bi do kraja skuhali in pospravili reči pod streho, nas kmalu po prihodu nažene v šotore. Vso noč ropota dež po strehah šotorov, zjutraj pa nam megle razgrinjajo onstran Mer de Glace Dru, bel in vkovan v led.
Dru
Vsa lepota jutra s sveže zasneženimi gorami splahni ob misli na tovariša, ki se še nista vrnila. Nemudoma sklenemo organizirati poizvedovalno akcijo, saj danes teče že tretji dan po njunem odhodu. Ob devetih odidemo v treh skupinah: Brane, Janez in Jošt odidejo do zavetišča Charpoua, z Mitjem pa se na vso sapo zapodiva navzdol na Mer de Glace. Začudeno naju gleda vratar ob vhodu v lede-niško jamo. Samo pokaževa z roko navzgor proti Druju in že razumevajoče pokima ter naju spusti po ozkem lesenem prehodu, ki nama olajša sestop na ledenik. Preko ledenika skoraj tečeva. Strma morena pa naju prisili v zmernejšo hitrost. Obstaneva zadihana v gostem rušju in sleču. Na srečo naj-deva drobno stezico, ki naju strmo dviga po meliščih navzgor, proti špiku, ki se pričenja v prvih sončnih žarkih otresati ledenega oklepa. Kmalu sva na meji ponoči zapadlega snega. Ko sva pod mračno steno, raz katero se s peklenskim truščem vsipa led, gaziva sneg skoro do kolen. Najinemu tuljenju v steno odgovarja le odmev, temu spet peklenski trušč ledu, ki se vsipa z gladkih plošč zapadne stene. Šele čez dolgo časa zaslišiva slaboten glas, ki priplava od nekod z neba. Družno zatuliva kot obsedena in čez čas zaslišiva iz velike višine slaboten vrisk. »Ce vriskata, potem le ni tako tragično,« sklepava in od srca se nama odvali cel Dna. Z rokami dajem znamenja tretji skupini pri velikem daljnogledu na Montenversu, potem pa se spustiva po stezici, ki drži po morenskem robu na Mer de Glace. Toda še preden sva na ledeniku, prične spet deževati: Tisti drobni in gosti dež, ki oznanja dolgotrajno slabo vreme. Mrkih obrazov se sestanemo s tovariši v taboru. Vse popoldne in vso noč ropota dež po šotorskem platnu, mi pa se izgubljamo v neskončnih pogovorih, v strahu za oba prijatelja, ujeta v Druju.
Vsi sklenemo odložiti odhod v domovino, dokler se situacija ne razčisti. Tudi Brane, Janez in Jošt se še niso vrnili iz zavetišča Charpoua, kamor so odšli na poizvedovanje. Jutro ne prinese izboljšanja. Zato tu ni kaj premišljevati. Vsi se odpravimo v dežju z vso opremo, ki jo premoremo, na ledenik Charpoua. Nihče ne ve za pot. Tavamo po moreni in grapah, dokler nam končno ne uspe najti drobne stezice, ki jo že pokriva sneg. Z vsakim metrom je več snega in megla, ki jo
drevi veter, zagrinja skale in pokrajino. Iz megle se pojavita Brane in Janez z novico, da Boris in Tine kličeta na pomoč. Potrti in zaskrbljeni odidemo naprej v vihar, Janez in Brane pa se podita navzdol po pomoč v Cha-monix. V globokem snegu in viharju komaj najdemo zavetišče, ki je začuda skoro novo. Z Mitjem se nemudoma odpraviva naprej v smeri, kjer slutiva Di*u. Med vršanje vetra se meša grmenje plazov. Počutiva se nebogljena in obupana spričo divjanja narave. Končno nama zapre pot ledeniški odlom. Ne veva ne kot ne kam, niti tega ne, kje pravzaprav ti-čita oba prijatelja. V zatišjih med zavijanjem vetra družno kličeva v meglo. Čez čas se nama zdi, da slišiva glasove. Spet vpijeva in ko se veter malo poleže, priplava iz višine zategnjen glas: »Pooomoč!« Torej je i*es. Še tuliva v vihar, pa naju veter in grmenje plazov povsem prevladata. Vrneva se v bajto, kajti v takem se ne da ničesar ukreniti. V sobi tiho sedimo po pogradih in nestrpno pričakujemo vodnike, da nam vsaj pokažejo smer prehoda čez razbiti ledenik Charpoua. Vihar se ne poleže ves dan. Z nočjo se pojavijo prvi vodniki iz reševalne odprave. Kmalu je bajta polna premočenih in otovorjenih ljudi. Vodniki so zaskrbljeni in menijo, da v takem nima smisla nobena reševalna akcija. Pred nočjo se odpravimo še enkrat pred bajto in kličemo v vihar. Spet zaslišimo zategle klice na pomoč, vendar nam ne preostane drugega, kot da jim odgovarjamo z bodrilnimi klici. Žalosten dan za oba plezalca, pa tudi za nas, ki sedimo v topli koči in jima ne moremo pomagati. Po pogovorih s prenosnimi radijskimi sprejemniki sodimo, da je v teku še obsežna reševalna akcija. Noč mineva v pridušenih pogovorih in dremanju, ko nestrpno pričakujemo jutra v upanju na izboljšanje vremena. Okoli štirih se vodniki prično pripravljati na odhod, ki pa se zaradi še vedno slabega vremena zavleče do prvega svita.
Vse dopoldne sneži in okoli enajstih se vsa odprava vrne z brezupnega poizkusa. Tudi oni niso prišli dlje kot včeraj midva. Še vedno prihajajo novi in novi nosači z vsem mogočim materialom. Tine in Boris pa se še vedno oglašata iz megle nekje visoko zgoraj, čeprav teče danes že šesti dan, ki ga preživljata v steni. Šest dni ob tako nemogočem vremenu in pomanjkanju hrane! Strah me je ob misli, da bomo morda prepozni. Vse prepočasi, se nam zdi, deluje reševalni meha-
nizem, ki dobiva sedaj že obseg pravega vojaškega manevra. Podoba je, da je vsa ta množica ljudi in materiala okoli nas le predhodnica, ki pripravlja pot jurišnim navezam. Popoldne se vihar poleže in cunjaste megle, ki so zakrivale Dru, odkrijejo onstran ledenika zasneženo steno, ki se otresa snega in ledu v številnih plazovih. Globoko iz doline, kjer valovi megleno morje, se zasliši hrum motorjev in kmalu se iz megle pripodita dva helikopterja. »Sedaj bo šlo zares!« si zatrjujemo in spet se nam utrne žarek upanja. Medtem ko prvi helikopter raztovai\ja opremo, se drugi dvigne skoro na vrh Druja in lep čas lebdi tam zgoraj podoben velikemu kačjemu pastirju. Ko se vrne, odloži dva »asa«. S svojo pojavo in opi-emo vzbujata upanje, da bosta prijatelja morda že jutri rešena. Da bi le vreme držalo! Okoli bajte je pravo mravljišče, grmenje plazov pa od časa do časa preglasi hrup letalskih motorjev. Med vso opremo, ki so jo ves dan tovorili sem gor, je tudi megafon. Z njegovo pomočjo se skušamo pogovoriti s prijateljema v steni. Kličemo jima, naj zdržita še to noč, vendar se zdi, da ne razumeta. Na zgornjem platoju ledenika med tem zraste majhno taborišče šotorov, bivak je za vse te ljudi občutno premajhen. Pod večer se vrne z Mon-tenversa Brane, ostali prijatelji pa pod večer sestopijo v dolino, da narede prostor reše-valcem. Z Branetom ostaneva za zvezo in pomoč, če bo treba. Po dolgih dneh obeta večerna zarja lepo vreme. Jutro pričakujemo v pripravah na odhod. S prvim dnem sta že na delu tudi oba helikopterja, ki brez prestanka vozita material in ljudi. Tudi nas dvigne helikopter na gornji ledeniški plato, kjer se zbiramo v naveze. Med tem pa drugi helikopter neprestano obletava vrh Druja in steno ter preizkuša možnosti pristanka na vrhu. Otovorjeni z vrvmi se odpravimo preko ledenika pod steno Flam-mes de Pierres, kjer poteka nonnalni pristop na Dru. Plazovi so dodobra zasuli strmo snežno vesino, ki jo prekinjajo skalni odstavki. Dve mladi francoski navezi gresta spredaj, z Branetom jima pa kot tretja slediva. Kmalu nam izgineta izpred oči, kajti naša naloga je, da nadelamo vso steno s fiksnimi vrvmi. Napeljujeva vrvi, ki nama jih dostavljajo številni reševalci spodaj. Že okoli enajstih smo na vrhu grebena, imenovanega »Kameniti zublji«. Pa za opazovanje ni časa. Še skalni rogelj naju loči do roba, s katerega se nama
odpre divji pogled na ves sloviti Bonattijev steber, ki beži pod nama in nad nama v vertikalo. Spoznava, da sedaj lahko z normalno povišanim glasom doseževa oba prijatelja. Kar vrat me zaboli, ko iščem mesto, kjer bivakirata že peti dan. Ni ju težko odkriti na zračni polički. Slab raztežaj težke plezanje in lahko bi bila izplezala. Toda prazna vreča ne stoji pokoncu, kaj šele da bi plezala po petih dneh brez hrane. In tako sta na milost in nemilost obsojena na čakanje. Dolgo se pogovarjamo, da pridejo ostali vodniki za nama. Globoko spodaj, kjer se zdi ledena reka Mer de Glace kot potok, slutimo naše šotore na Montenversu in čutimo poglede prijateljev, ki zro v Dru.
Še nekaj raztežajev težke in zračne plezarije po grebenu in ustaviva se pri Francozih, ki so med tem na majhnem snežišču na grebenu pripravili dve ploščadi. Začudeno sprašujeva, zakaj ne nadaljujejo z vzponom, pa se končno sporazumemo, da bi bilo danes pač pretve-gano poizkušati kaj več. Sredi dneva v odličnem vremenu, pa čakamo! Skoro me spravijo v bes. Med tem prično prihajati prvi vodniki in spet se kopiči oprema, h kateri tudi midva prispevava vso kovačijo, ki jo premoreva. Kljub vsem pripravam in ogromni »mašine-riji«, ki sodeluje v reševanju, pa je podoba, da bosta oba prijatelja prisiljena prebivaki-rati še osmo noč v steni. Cim obzirneje jima skušam to dopovedati. In začuda sprejmeta novico brez vsake panike. Da bi čim varčneje trosila svoje preostale moči, ju ne vznemirjamo več s klici. Akcija pa je zaspala. Z Branetom že resno premišljujeva, ali se ne bi kar sama odpravila dalje. Pripravljamo se za nočitev. Vojaški vodniki postavijo na obeh majhnih ploščadih dva šo-torčka, med tem pa helikopter spet in spet preletava vrh in greben tik nad našimi glavami. Vsiljuje se mi misel, kako je človek vendar niče, kljub vsej tehniki in temu moštvu bosta morala prijatelja predrgetati še eno noč v nemogoči zračni luknji tik pod vrhom Druja.
Okoli petih popoldne pa se mrtvilo nenadoma spremeni, ko se mimo nas pripode štirje vodniki, ki se brez obotavljanja lotijo zajede prvega stolpa, ki drži do stene. Temu, čemur smo bili priča v naslednjih urah, lahko rečemo samo simfonija plezanja. V primeri s prejšnjim ravnanjem poteka sedaj reševanje z bliskovito naglico. Kmalu sta oba prva vodnika že šest raztežajev visoko, ostala dva pa
že pripravljata vrvi za povratek. Zdi se, da teče v steni tiha tekma med plezalci in temno oblačno fronto, ki spet grozi na zahodnem nebu. Za teh dvesto metrov, ki nas ločijo od obeh pi-ijateljev, so računali ves jutrišnji dan, sedaj pa kaže, da bodo prišli še pred nočjo do njiju. Sicer je pa tudi že skrajni čas. Če se ponoči vreme spet pokvari, potem ne bo nobenega upanja več. To je dirka s smrtjo. Prej nemogočo prečnico zdelata vodnika z lahkoto, da se mi zdi prav smešno, kako so ves dan čakali in izgubljali dragocene ure. Iz globin zapadne stene se z večernim vetrom pode megle, ki od časa do časa zakrijejo dogajanje v steni. Vsak nov pogled pa odkrije reševalce za raztežaj bliže polički, kjer se Tine in Boris pripravljata na noč. Ko je že povsem gotovo, da bo obema vodnikoma uspelo pred nočjo priti do njiju, ju s klicanjem spet spraviva k dogodkom. Ko švigne skozi zrak 80-metrska vrv, ki jo Tine vrže vodnikoma, spet zagrne Dru megla. Napeto prisluškujemo klicem iz stene in čakamo, kdaj se megleni val odvali preko grebena. Ko se zastor spet dvigne, z Branetom družno zavriskava, kajti na ozki polički zagledamo skupaj štiri postave. Končno jim je uspelo! Vendar s tem še ni konec prigode. Dru zahteva še sestop, ki ni lažji od vzpona. Poleg vsega pa nastopa nič dobrega obetajoča noč. Za vsako ceno morajo danes sestopiti do nas. Ko je 100-metrski spust za njimi, zagrne dogodke v steni noč. Globoko v dolini neprizadeto mežikajo luči v Chamonixu. V steni pa imajo le dvoje čelnih svetilk, kar je odločno premalo za nočno reševanje. Brez omahovanja se z Branetom odločiva, da odne-seva vse svetilke v steno. Cas odloča o uspehu ali neuspehu in kot v telovadnici po rokah plezava po pripravljenih vrveh brez varovanja. Krč mi grabi izmučeno telo, ko se po šestem raztežaju sesedem na najvišjem stojišču. Za las je manjkalo, da nisva »zletela« in s tem napravila medvedjo uslugo vsem navzočim.
Z izpostavljenega granitnega roba svetiva v steno, kjer se dogajajo prave artistične točke. Tine in Boris se držita proti vsemu pričakovanju, saj sama sodelujeta pri plezanju. Okoli enajstih ponoči se od nekod iz teme pripelje po vrvi temna postava. Tine pristane poleg mene, kot da bi vstal iz groba. Kot pajki se vozijo mimo naju navzdol ostali reševalci in kmalu ostaneva zadnja poleg poslednje naveze, ki snema vrvi za spust. Neskončno olaj-
šanje me prevzame, ko se pričnem spuščati za ostalimi. Šest spustov, ki se mi sedaj zde dolgi kot večnost, je končno za nama in veselo se sestaneva z obema rešencema. S »telečjimi« nogami se prestopata na ozkem prostorčku in ne moreta verjeti, da je konec sedemdnevnega bingljanja in stradanja na zračni polički, visoko nad zeleno in toplo Chamoniško dolino. Kot žugajoč prst kipi v temno nebo granitni Drujev steber. Garaški dan zaključujemo srečni, da se je vse končalo tako, kot bi si le lahko želeli. S prvim svitom nas iz težkega sna predrami zavijanje vetra. Dru nam za slovo podarja enega svojih viharnih dni in umik se zopet spremeni v beg pred mogočno goro, ki je zopet na tem, da udari. Vihar nosi vrvi po zraku, poleg vsega pričenja še snežiti. Sestopamo ob vrveh. V zavetjih pod previsi in za granitnimi bloki nas pričakujejo vojaki, vodniki in reševalci, ki pozdravljajo oba rešenca. Opotekajoč od izčrpanosti se vlačimo navzdol in neskončni metri vrvi, ki smo jih včeraj napeljali preko vse stene, so nam odločilno v pomoč. Menda jih je več kot dva in pol kilometra. Ko spodaj prečimo na ledenik, se prič-no vsipati raz steno prvi plazovi. Z mrzlično naglico snema zaščitnica vrvi, material, izmučeno moštvo pa se vrača na ledenik. Dva nahrbtnika s topimi udarci priletita iz megle in s strahom čakamo, kdaj priletita še lastnika. Končno stopimo na shojeno gaz in svet se nekoliko položi. Vsak najmanjši vzpon in korak v globokem snegu pomeni pravo muko. Opotekajoč se sestopamo navzdol proti zavetišču, ko se iz megle zapode proti nam novi narji. Fotografiranja ni ne konca ne kraja. Toda časopisi in reporterji so neusmiljeni in tako morata oba rešenca, čeprav sta na robu svojih moči še požirati nenasitnim fotografskim objektivom. Borisu, ki je v svojem raztrganem oblačilu videti kot beduin, ki je preživel hud puščavski vihar, uspe celo kisel nasmeh.
Končno smo v zavetišču med zmešnjavo vse mogoče opreme in ljudi. Vse je kot na fronti, le da na srečo tu ni mrtvih. Kljub slabemu vremenu vozijo helikopterji material in ljudi nazaj v dolino. Med prvimi odpelje čudoviti jekleni ptič tudi oba rešenca v chamoniško bolnišnico. Z Branetom in nekaterimi prijatelji pa sestopimo navzdol na Mer de Glace, ki se mi kljub svojemu ledu in dežju zdi čudovito domač. Ko po dolgih dneh spet ugledam zelene macesne in rušje na Monten-
versu, se počutim, kot bi mi Dru podaril življenje.
Večer prinese izboljšanje vremena in visoko onstran globeli Mer de Glace ugledamo spet Dru, ki ves zasnežen hladno in mrko strmi sem doli na nas, ki smo bili pet dni njegovi neprostovoljni gostje. Zamrlo je rohnenje helikopterskih motorjev in gora je spet prazna.
Slovo
Zbudi me veselo vriskanje pred šotorom. V nekakšni otopelosti zaznam, da sta se vrnila Tine in Boris iz Chamonixa. Nimam toliko moči, da bi se pridružil veselemu snidenju. Namesto rdečega francoskega vina me Brane ves dan »klistira« s celimi prgišči najrazličnejših tablet. Ves dan ležim nebogljen v šotoru in se borim z vročino. Pet dni reševanja z enim hladnim obrokom hrane na dan je zahtevalo svoje. Od časa do časa se kdo od prijateljev pozanima, »če me je že pobralo«, takoj na to pa se že stegne v šotor mršava roka in ponuja skodelico čaja in nekaj tablet.
Taborišče na Montenversu se prazni. Sezona, ki je v območju Mi Blarica letos skoraj ni bilo, je pri kraju.
Skrivnostna reka
Dr. Andrej Baraga
Celo v vsaki travni bilki je nekaj, kar nadkriljuje vse človeške sebične občutke, nekaj, kar dviga človeka v okolje, ki je po čudovitosti enako Cisti zemlji.
(D. T. Suzuki, japonski filozof)
Končno! Spet se odpravljam v jame, v svet, ki sem o njem sanjal v dolgem letu pri vojakih. Ekspedicija v osrčje naše kraške zemlje. Danes ima vse skupaj še poseben čar, saj gremo v jamo, ki še ni popolnoma raziskana, ki je še nova in polna skrivnosti in neznane opojnosti.
Pomislim na našega biologa Tomaža, avtorja pričujočih slik, ki si ga ne morem predstav-
1 jati brez termometra v rokah. Če je kakšna jama že tako dobro poznana, da bi lahko brez luči hodil po njej, on še vedno najde delo — meri temperaturo vode v vsaki dostopni luži. Škoda, da ga ne bo z nami, danes bi tudi brez termometra lahko kaj delal. Sobota je, prav čudno januarsko popoldne. Nastopila je odjuga in iz nizkih oblakov prši. Doma me vprašujoče gledajo, ko v mojem nahrbtniku, po domače omari, izginjajo najrazličnejši jamarski pripomočki, pa še kuhalnik, fotografski aparat, rezervna obleka. Nahrbtnik je poln, vendar so zunaj ostali še gumijasti škornji in čelada. To obesim na vrh, čeprav mi bo malo nerodno hoditi skozi vas in čutiti na sebi začudene ali celo pomilovalne poglede sosedov. Kar slišim njihove misli: »Resda je študiran, nekaj pa le ne more biti v redu z njim, sicer ne bi rinil od doma v vlažno noč s potrebščinami mestne kanalizacije na hrbtu.«
Pripravljen sem, teta pa odkimava z glavo in ne more razumeti, da grem za čez noč v jamo in da temu pravim oddih. Nekoliko me v očeh mojih bližnjih rehabilitira sestra, ki pravi, da mi tale izlet zavida in da bi šla z veseljem z menoj. Hvaležen sem ji in prihodnjič bova šla skupaj.
Večeri se in počasi korakam iz Rakeka proti Lazam. Cesta je samotna in prazna, dež prši zmeraj gosteje, na tleh se dela ledena prevleka, tako da neštetokrat spodrsnem. To nesrečno vreme je nepomembno. Pomislim na preteklo leto, ko sem si v sivi uniformi tolikokrat želel jamarske in hribovske druščine. Fantje so mi prav iz Laz večkrat pisali, kako jim vsaka ekspedicija v Najdeno jamo odkrije kaj novega. Poslali so mi časopis Naše jame, v katerem je bilo narisano in napisano vse, kar so dotlej odkrili. Težko pričakovani trenutek, da tudi sam stopim v to najnovejše svetišče notranjskega podzemlja, je pred menoj. V Lazah me čakajo prav tisti fantje, ki so Najdeno jamo odkrili in njenemu raziskovanju posvetili tri leta svojega mladostnega entuziazma. Na skici jame so nekatera prav čudna imena dvoran in rovov. Tistemu, ki ne pozna zgodovine odkrivanja te jame, ne povedo mnogo, mladim jamarjem Ljubljanskega jamarskega kluba pa so košček njihovih skritih sanj in ne nazadnje tudi plačilo za njihov trud in junaštva, ki so jih opravili v tej jami. Jama je njihova in imena naj pričajo o tem bodočim jamarskim rodovom!
Metodova prednica ob Veliki štirni	Foto
najnevarnejše mesto v jami	Tomaž Planina
Leta 1962 so najmlajši člani kluba v društvenih zapisnikih našli podatke o Lippertovi jami — pristopu k podzemski Ljubljanici, ki ga je skoraj pred 80 leti opisal pionir znanstvenega jamoslovja pri nas moravski inženir gozdarstva Viljem Putick. Putick je postal simbol mladega jamarskega rodu, Lippertova jama pa cilj njihovega iskanja v kraškem gozdu nad Planinskim poljem. Jama je izginila. Morda je zasuta, morda zarasla, mogoče so kdo ve kolikokrat šli tik mimo nje. Še vedno upajo, da jo bodo našli, nočejo se sprijazniti s tem, da bi postala pojem nedosegljivega. O Lippertovi jami in Puticku poje nekaj jamarskih pesmi, ki so jih mladi spesnili v dolgih nočeh dela v Najdeni jami. Jame, zaradi katere so se zapisali gozdu med Lazami in Logatcem, res še niso našli, odkrili pa so v bližini mesta, kjer bi morala biti, Najdeno jamo. Najdeno jamo so pravzaprav odkrili na novo. V svojem začetnem delu je bila ta jama znana že od leta 1935, ko jo je prvič raziskal dr. Alfred Šerko. Najdba je prekosila vsa pričakovanja mladih jamarjev in je postala največje povojno jamarsko odkritje v Sloveniji. V Laze sem prišel prezgodaj. Tovarišev še ni iz Ljubljane. Sedim v gostilni v posebni sobi, ki so ji raziskovalci Najdene jame dali ime »najlepša soba«. Na steni je skoraj cel kvadratni meter velik načrt Najdene jame z oko-
Tale ogromni stalaktit nas spomni na našo majhnost
Piparski rov
Foto
Tomaž Planina
lico in na njem piše: »V zahvalo za gostoljubnost, jamarji Ljubljanskega jamarskega kluba«. Ta »najlepša soba« je skoraj del njihove jame, saj je bila izhodišče za vse njihove pohode.
Ob sedmih zvečer zaropota v veži, člani eks-pedicije, razigrani in obloženi, so napolnili hodnik. Enajst jih je, s seboj imajo celo nekaj članov alpinističnega odseka Ljubljana-Ma-tica. Skodelica kave za vsakogar in v svitu acetilenk se izgubimo v noč. Prej kot v slabi uri smo pri jami. Snega je do kolen, težak je in moker, še vedno dežuje in z dreves padajo na nas debele kaplje. Drug za drugim se spuščamo skozi vhodno brezno, ki je komaj šest metrov globoko in ozko, da zdrkneš skozenj kot skozi dimnik. V jamo potujejo nahrbtniki, čolni, lestvice, vrvi...
Po dolgem času se spet. enkrat mučim, da bi pravilno pritrdil lestvice. Dolgo jekleno vrv ovijam okoli debelega kapnika, pa nikakor nočeta biti oba konca enako dolga. Janez, naš tehnični vodja, preklinja mojo nerodnost in sam poprime. Ko so konci le enako dolgi, zgrmi dvajset metrov lestvic čez naslednjo stopnjo.
V dvoranici, kjer smo, ne čutimo več zunanje zime, pozabili smo celo na noč. Toliko nas je, da se komaj vrtimo. Odvadil sem se že vonja po karbidu: V želodcu imam občutek, da bom vsak trenutek začel bruhati, posebno, ker imajo nekateri mladi jamarji to presneto smolo, da jim acetilenke nikoli prav ne delujejo in jih neprestano popravljajo. Popravljanje pa seveda spremljajo oblaki acetilen-skega plina in tipičen jamarski vonj. Čakam, kdaj bo koncentracija acetilena dosegla kritično mejo in nas bo eksplozija pognala skozi dimnik na prosto. Čakam zaman. Nič se ne zgodi in prav vesel sem, ko pridem na vrsto za spust, se bom v globini vsaj spet naužil svežega zraka, saj so spodaj prostori in dvorane takih razsežnosti, da bi jih vsi slovenski jamarji ne uspeli pošteno zasmraditi. Spuščam se s svojim zelenim nahrbtnikom po lestvicah. Zelena barva bo spoznavna le še kakšno uro, potem bo pa vse na nas in okoli nas rdečerjavo od lepljive jamske ilovice. Na lestvicah sem neroden, kot da bi še nikoli ne bil v jami. Zakrpani pajac se zatika na klinih, kajti nisem vajen plezati v škornjih, ki so k temu še za nekaj številk preveliki. Svetilka, ki jo imam obešeno na prstu, mi nagaja in tako ne utegnem ogledovati lepot, čez katere se kobacam. Ko le pridem spet na trdna tla,
opazim, da sem lezel čez lep kapniški bal-dahin, zavem se, da sem v jami, ki sem o njej sanjal v vročih titograjskih nočeh. Srečen sem, da sem spet v družbi jamarjev, v družbi, ki ji ni enake!
Naslonjen na steno gledam proti stropu, kjer se čez rob ziblje svetilka naslednjega tovariša. Sence plešejo svoj čarobni ples med motnimi kapniki in skalnatimi bloki. Janez se neverjetno hitro spušča, na njegovih plečih se ziblje velika črna gmota — naš novi Haron, čoln iz gume in platna, ki bo še danes predmet naše največje jeze.
Čakam in razmišljam o tem, kako sem bil komaj včeraj najmlajši član jamarske odprave v podobno jamo, v Logarček, kako sem prvič vpijal magičnost podzemlja v spoštljivem pričakovanju. Ta včeraj loči od današnjega dne enajst let in danes sem najstarejši v odpravi. Vesel sem ob zavesti, da sem spoznal svet, ki je tako skrit, tako odmaknjen in poseben, da je dostopen le peščici navdušencev. Fantje okoli mene so drugi kot pred enajstimi leti, obrazi pa so enaki, odločni in vedri. Vsi smo spodaj. Šest nas bo šlo v tako imenovani Lijak, kjer se za jezercem v blatu morda skrivajo še neznani rovi. Drugi gredo naprej po jami v levi rov, kjer tudi še niso opustili vsakega upanja na nadaljevanje. Od obeh ciljev nas loči voda, zato nas obtežujeta dva čolna.
Spuščamo se po strmem zasiganem pobočju. Strmina niti ni tako huda, vendar na mokri sigi prav hitro zdrsneš in začutiš, da njene številne obline niso prav nič mehke. Spodaj se odpira Šerkov rov, na desni pa 30 m globok jašek, ki se slepo konča, kot z žalostjo ugotavlja Matjaž. Matjaž je že od vsega začetka nekakšen idejni vodja pri raziskovanju Najdene jame. Vso pot mi navdušeno pripoveduje zgodovino njenega odkrivanja, s prav tako ljubeznijo, kot bi govoril o svojem dekletu. Šerkov rov je tisti del jame, kjer so fantje prebili največ dni in noči, na njegovem koncu je I. taborišče. Komaj 120 m smo napi-edovali od vhoda, pa smo za pot porabili nekaj debelih ur. Pred nami je Radeščkova pasaža. Tukaj so v zimi 1962/63 najmlajši jamarji skoraj vsako soboto in nedeljo tekmovali s potrpežljivostjo. Dobesedno košček za koščkom so dolbli prehod v zasigani ilovici na mestu, kjer jim je zračni piš, ki je prihajal iz jame, dajal pogum. Ko je bila luknja dovolj široka za ramena in visoka morda 20 cm, se je fant, po katerem se pasaža imenuje, prvi potegnil skoz-
njo. Na drugi strani je plačilo za vse prizadevanje. Ne bom se prehiteval, saj gremo naprej, le malo se je zataknilo, ker je prehod še vedno tako ozek, da moram nahrbtnik napol sprazniti in ga na drugi strani spet sestaviti. Matjaž svetuje, naj ne diham pregloboko, sna-mem naj čelado, stegnem roke predse in se junaško podam v mišnico z glavo napx-ej. Ped za pedjo se rinem med skalo nad seboj in si-gasto glino pod seboj. Celo vžigalična škatlica v prsnem žepu me ovira. Z gibi, ki so še najbolj podobni trebušnemu plesu, pridem do sredine. Tu pa se je zgodilo tisto, pred čemer me je svaril Matjaž. Naenkrat me oblije hladen znoj, stene okoli mene se stiskajo — pozabil sem na nasvet in pregloboko vdihnil. Občutek je tak, kot če te ponoči tlači mora. Ko sem skozi, si pošteno oddahnem, bojim se le, kako bo šlo nazaj, ko bo treba malo navzgor.
Uredim nahrbtnik, ki je zelen samo še znotraj, in gremo naprej. Sedaj bo prostora še in še, pred nami so dvorane, ki njihovo razsežnost le slutimo, saj jih naše acetilenke niti ne morejo osvetliti, posebno še, ker se svetloba vpija na žametni prevleki iz ilovice. Spustimo se še deset metrov po lestvicah in že smo na robu Velike štirne, ki res zasluži svoje ime. Že do vode je globoko 30 m, koliko je globoka voda, pa ne vem, ker sem pozabil vprašati. Po pravici povedano, vode tu sploh videl nisem, ampak sem jo samo slišal, ko je Primož valil navzdol ilovnate kepe. Dolgo ni slišati nič, zato pa je občutek, ko iz globine pride pljusk, toliko pošastnejši. Ko ležem po strmem pobočju in zasajam svoje prevelike škornje v luknje v razmočeni ilovici, ki naj bi bile nekakšne stopnice, si skušam predstavljati, da sem namesto ilovnate kepe jaz strmoglavil v globino. Posebno na najbolj izpostavljenem mestu, na Metodovi prečnici, čutim srce v vratu. Ko sem srečno čez, si ne morem kaj, da ne bi zdeklamii'al nekaj o varovanju in pritrjenih vrveh na takih mestih. Fantom je jama že tako domača, da nevarnosti sploh več ne vidijo. Kljub temu obljubijo, da bodo ob vrnitvi uredili varovanje. Cemu, navsezadnje, imamo alpiniste s seboj? Z Metodovo preč-nico je za nekaj časa konec blata. Vzpenjamo se po strmini, lahko bi rekel, po zavarovani plezalni poti v sigi, saj so na kritičnih mestih zabiti trdni varovalni klini. Ta delček jame je lep tudi za esteta. Poleg gozda izredno dolgih makarončkov na stropu, je tudi nekaj kapnikov, kjer lahko pustiš domišljiji, da ti
pričara najrazličnejše oblike iz zunanjega sveta.
Onstran Velike štirne, tam, kamor danes ne gremo, leži največja dvorana v jami, ki so jo raziskovalci imenovali po svojem vzorniku Putickova dvorana. Stari jamar bi bil gotovo vesel svojih naslednikov in bi jim najbrž ne zameril, da so ga 50 let po njegovi smrti v svoji malce obešenjaški himni spremenili celo v jamskega duha. Kajti obešenjaštvo je na robu Velike štirne prav primerno. Tu se je dvema jamarjema, pa ne iz najmlajše generacije, nekoč primerilo, da sta jamskega duha malodane tudi videla. Slišala sta njegovo star-čevsko vzdihovanje in zamolklo pljuskanje vode v Veliki štirni, ko je valil ilovnate balvane vanjo. Čepela sta ob jezercu, ki ga še danes v šali imenujemo jezerce Juretovega strahu, vsa trda od groze in nekajkrat zavpila. Odgovora ni bilo nobenega, čez čas pa spet vzdih in pljusk vode. Ko je groza dosegla vrhunec, sta spoznala, da je jamski duh Matjaž, ki je nenapovedan prišel v jamo za ostalimi in jih čakal, da se vrnejo. Sedel je dobre štiri ure sam ob ugasli karbidovki in si krajšal čas s tem, da si je intenzivno skušal predstavljati strahove. To mu je tako dobro uspelo, da ga je bilo po dveh urah že pošteno strah samote in tišine, ki jo je motilo le enakomerno kapljanje vode s stropa. Prav dobro pa se mu je posi-ečilo preizkusiti tudi pogum svojih tovarišev.
Na nekem drugem mestu so si fantje samoto preganjali drugače. Ko prisopiham na vrh ilovnatega hriba, zagledam pred seboj dober pedenj visoke kipce iz gline. Moram se na glas smejati: majhni akti so, še najbolj podobni willendorfski Veneri, le da je bila izrazna moč paleolitskega človeka večja. Ilera vpije (on sploh vedno vpije!), da bo prihodnjič za to svojo galerijo pobiral vstopnino. V Piparskem rovu odložimo svojo kramo. Sledi pojedina pred pohodom v neznano. Bencinski kuhalnik prijazno šumi in skrbi za domače vzdušje. Posedemo po tleh in si zdravimo revmatizem, zraven pa brez higienskih predsodkov použivamo z ilovico zabeljene dobrote iz naših nahrbtnikov. Vsi smo lačni, pošteno umazani in vse je skupna last: prako-munizem jamskih ljudi.
Ura je enajst ponoči in naš mir nenadoma zmoti čuden in močan šum. Iz bližnjega kamina kar naenkrat curkoma priteče voda. Zavemo se, da smo v vodni jami. Nehote se
spomnim na Marussigov opis nenadne odjuge v Tatrah, ko je ob raziskovanju jame Zimne voda skoraj popolnoma zalila vhod in so le s težavo rešili ujete jamarje. To je le kratka misel, saj ni resne možnosti, da bi voda prišla hitreje, kot bi mi mogli pobegniti. Odjuga pa nam le dela škodo: že tako blatna jama se zaradi vode, ki se sceja iz vseh kaminov in počasi polzi povsod, spreminja v pravo ilovnato močvirje. Potem se do vrha škornja po-grezneš v blato in se pri marsikateri stopinji mučiš, preden se izvlečeš in premakneš naprej. Če si nekaj minut stal, se prav lahko zgodi, da si po sunkovitem gibu naenkrat bos, hočeš naprej, škorenj pa je ostal v blatu. Za takšne priložnosti so mladi jamarji izumili posebno miganje s podplati. Poskusim in res gre mnogo laže, kot če enostavno vlečeš noge za seboj.
Razdelimo se v dve skupini: šest za v Lijak, ostali pa naprej po Piparskem rovu in v Levi rov. Čes je že. da vam predstavim tudi jamsko deklico Vesno, ki deli z nami junaško in enakopravno vse napore plezanja in plazenja. Ne more pa si pomagati, da si ne bi neprestano popravljala las, ki ji v dveh kitkah silijo izpod šiptarske čepice. Končni učinek teh prizadevanj je seveda ilovnato gnezdo na njeni glavi. Zdi se, da je to prav nič ne moti. Huje bo, ko se bo skušala počesati. Vesna gre s Primoževo skupino naprej in še ne ve, da bo prej kot v eni uri pošteno premočena. V Lijak se drsamo po strmem mastnem blatu. Na dnu 100 m dolgega rova nas pričakuje jezero. Drug za drugim se ob posebnem pred-potopnem mehu trudimo, da bi napihnili našega Harona, ta pa nič, malo se je napel, sedaj pa se nikamor več ne gane. Če ne pritiskaš dovolj hitro na meh, celo upade. Ko vidimo, da res nikamor ne gre, Janez z ogorčenjem ugotovi, da ima Haronova duša luknjo. Vsa sreča za tistega, ki je bil odgovoren za vulkanizacijo, da ga ni danes v jami! Sledi kratek vmesni prizor v cirilici, potem pa se moramo sprijazniti z dejstvom, da so bile vse muke s čolnom zaman. Lijak bo do nadalj-nega ostal ski-ivnost in Haron bo na jamarskih hrbtih še enkrat romal skozi prepade in pasaže.
Občudujem človeške ribice, ki se leno premikajo v soju naših luči. Slepe so, našo vsiljivo svetlobo pa le čutijo, sicer ne bi bežale. Jamarji smo jih zmeraj veseli, dokazujejo nam, da nismo edini, ki nas jame privlačijo, njim je to temno kraljestvo dom. Odplavale so, jaz
pa obrnem svetilko in vem, da jih bomo prav tukaj še morali motiti v njihovem miru. Lijak tudi na tej strani jezerca še ni bil izmerjen. Vlečem merilni trak, Janez meri kote, Matjaž pa riše in piše. Tako se spet pomikamo nazaj v Piparski rov. Preostala trojica je odšla že prej, radi bi splezali do temne odprtine v steni 20 m nad dnom. Morda je tam kje nadaljevanje v višji etaži? Morda bomo tako skozi kakšen kamin iz podzemlja ven našli vhod v izgubljeno Lippertovo jamo? Kdo ve? Ko je Lijak izmerjen, se pridružimo tovarišem, ki so si prizadevali priti čez visoko steno. Zmanjkalo jim je klinov in bo treba poskusiti drugič. Zdi se, da je pot odprta, čeprav je to že prav vratolomen alpinizem ob svetlobi acetilenk in v mokri ilovnati sigi. Zame je preluknjan čoln pravzaprav srečna okoliščina, videl bom tako skoraj vso jamo in odslej samo še uživam. Z izmerjenimi 100 metri je celo moja »delavna« vest potolažena, čeprav sem bil samo figurant. Po vseh štirih ležem skozi II. pasažo, ki je pravi bulvar v primeri z Radeščkovo. Dolga pa je ta pasaža 20 m in, z eno besedo, mastna.
Se zadnji napor, prvi pleza	Foto
iz vzhodnega brezna	Tomaž Planina
NAJDENA JAMA
v*
Po 71 Cu O VA OVO*áNA
r
piOlSCltOti HSAli
filPARSKI ROV
rObClOHCVTHt
»niti
Skica tlorisa Najdene jame. Prirejena je po meritvah SušterSlča, P u c a in P i r n a ta, ki so jih v celoti opravili s pomočjo mladih članov Jamarskega kluba Ljubljana
Z njo je konec naporov. Rov, po katerem korakamo, je prostoren in zanimiv. Povsod so sledovi nedavno odtekle vode, na razširjenih delih blatni sedimenti, v ožinah izprani apnenčevi noži fantastičnih oblik. Naslonim se na enega teh nožev. Iz apnenčaste gole stene štrli zjedkana plošča, vsa tanjša proti koncu in fino obglodana. Od daleč je podobna spečemu krokodilu. Kakšne sile in pritiski vladajo v teh rovih, kadar je Planinsko polje poplavljeno!
Hitimo naprej mimo blatnih jezerc in redkih kapniških tvorb. Na Križišču zavijemo v levo za našo drugo skupino. Tu smo naenkrat spet v zasiganem rovu, po katerem je v davnini tekla Ljubljanica, sedaj pa že desettisočletja počiva, kar dokazuje siga na njegovem dnu. Kakor odprta knjiga je vsaka jama, kakor učbenik zemeljske zgodovine. Knjiga je jasna in preprosta, le naš besedni zaklad je tako nepopoln, da se nam zdi zamotana. Kako malo si moremo pomagati z našimi časovnimi predstavami, kadar moramo meriti čas z geološkimi dobami!
Rov se konča z zadnjo, deset metrov globoko stopnjo, spodaj je voda in za ovinkom nekje so izginili naši tovariši. Kmalu izvemo, da se jama tukaj konča, in spet je dopisan list v raziskovanju Najdene. Mali gumijasti čoln pleše kot lupina v globokem jezeru, prava umetnost je povzpeli se iz njega na lestvice. Iz brezna leze Vesna, na glavo in za rokave ji curlja droban potoček iz zasiganega rova —
tudi to je blagoslov odjuge. Jamska deklica se ne jezi. Ugotavlja, da bo čez osem ur zunaj, potem pa se bo že preoblekla. Ni da bi se človek razburjal zaradi nekaj litrov vode. Preteklo bo še precej časa, preden se bodo vsi vrnili iz končnega jezera, zato se mi s pokvarjenega Harona napotimo proti izhodu. Spotoma gremo še v Borisov rov, ki me najbolj očara.
Ob neugledni luži, ki smo jo skalili že na poti noter, se ustavimo. Matjaž pripoveduje, kako je Boris odkril svoj rov čisto po naključju. Boris je naš najuspešnejši uničevalec jamskih živalic, celo do doktorja znanosti so mu pomagale. Tako je pred dobrim letom čisto sam lovil svoje ljubljence v omenjeni mlaki. Ko se je sklonil do vode, je na drugi strani zagledal nadaljevanje rova. Nič hudega sluteč je odkorakal po njem naprej, po blatu, po sigi in končno po črnih izpranih skalnatih blokih. Rov je bil širok in visok, obsežnejši kot vsi drugi rovi v jami. Ko je prehodil 500 m, je zaslišal šumenje vode in za ovinkom je zagledal slap, ki je padal iz zgornjega v spodnje sifonsko jezerce. Ni bil to velik slap, vsega morda štiri metre visok in še to pravzaprav brzica, vendar je Boris sam pri sebi vzkliknil: »To je pa res odlična luknja«, se obrnil in odšel nazaj do luže in potem k tovarišem, ne da bi vedel, da je bil v neznanih delih jame. Ko je pripovedoval o svojih vtisih, so se mu mladi smejali in mu rekli, naj jih nikar ne ima za norca, saj svojo jamo vendar poznajo.
In so odšli domov. Šele naslednji leden so videli, da je Boris govoril resnico. Izmerili so rov in mu dali njegovo ime. Težko si je predstavljati občutke, ki so jih imeli, ko so sredi Slovenije prodirali proti najbolj skritim skrivnostim Ljubljanice. Sprašujem se, ali je to res ista reka, ki jo vsak dan gledamo vklenjeno pod Plečnikovo tromostovje v Ljubljani in nikoli ne pomislimo, kod vse se je zvijala in skrivala, preden je prišla do nas. V Ljubljani je samo še umazana voda, potrebna in koristna, pa prav nič lepa. Tukaj sedimo tiho na zlizani skali ob slapu in gledamo v pene, ki prše na vse strani. Nikomur ni do pogovora. Zadnje jutranje ure so že in neprespana noč prihaja za nami. Tudi če bi hoteli govoriti, bi se komaj mogli razumeti, Ljubljanica s svojim truščem nam to preprečuje. Njeno bobnenje je kot ogorčenje nad vsiljivci, ki jim ni dovolj, da jo ponižujejo v Ljubljani, ampak so celo sem prišli krast njene skrivnosti. Zazdi se mi, kot da je v tem njenem hrumenju tudi malo samozadovoljstva. Pokazala se nam je, mogočna in lepa, sifonski jezeri pa nam popolnoma zapirata vsako napredovanje. Slap je kot gleženj srednjeveške lepotice, zapeljivo vabi izpod brokata, vse drugo pa je skrito in nedostopno. Kje je naslednja »najdena jama« med Planino in Vrhniko? Vračamo se. Joško, najmlajši član odprave, zdrkne, v zabavo tovarišev, do pasu v vodo. Njemu to seveda ni prav nič prijetno, za nas pa je brezplačna predstava. Prej ali slej se to zgodi vsakemu jamarju in tako nam tudi Joško ne more zameriti smeha. Alpinisti izjavljajo blatni in mokri, da šele sedaj vedo, kako so hribi lepi, vse nekaj drugega kot jame. Jaz pa le sumim, da so to samo besede, in da se bomo v jamah še večkrat srečali. Razen utrudljivega prerivanja skozi Radešč-kovo pasažo na poti nazaj in trenutka, ko omagam na sredi lestvic pod baldahinom in me moja omara potegne navzdol, je vrnitev brez posebnosti.
Zunaj je med našim potepanjem po Hadu zapadel nov sneg. Na poti od jame do Laz je v njem še dolgo ostala rdeča ilovnata sled v spomin na našo ekspedicijo. Tu bi pravzaprav moral končati, čutim pa, da bi ne bilo prav, če ne bi hvaležno omenil še Minke, gospodinje edine gostilne v Lazah, ki nas je umazance brez godrnjanja sprejela v hišo in nam pomagala, da smo pred vrnitvijo domov postali iz jamskih spet normalni ljudje — vsaj kar zadeva našo zunanjost.
Po grebenu na Planjavo
Peter Jane ž i č
Tisto zimo smo pogosteje poganjali pedala koles po stari bistriški cesti, ki še ni bila tako zmodernizirana, pa tudi ne tako luknjasta, kot je danes.
Vzrok za navdušenje, ki je zajel odsek kakor mogočen plaz, stare in mlade, so bile priprave kandidatov za prvo himalajsko odpravo, ki bi morala še isto leto ali naslednjo pomlad odpotovali višjim ciljem naproti, a je žal kasneje splavala po vodi. V Bistrici se nas je nabralo skoro vsak sobotni večer cel trop. Najbolj zagrizeni so še pozno ponoči prihajali iz Kamnika kar peš. Drugih turistov in planincev ob tem letnem času po navadi ni bilo. Prvo soboto v marcu sva prišla z Marjanom sama. Bil je turoben zimski dan. Megla je ležala nizko nad dolino. Od časa do časa je rosil droban dež in nama delal med potjo kratek čas. Večji del klancev, takrat jih na cesti ni manjkalo, sva prehodila kar peš. Saj ta dan nisva nameravala nadaljevati poti naprej. Bila sva kakor ponavadi redkobesedna. Le od časa do časa je kdo zagodrnjal predse oguljene fraze »prekleti dež« ali »letos ima pa dež mlade, bog ve kakšno bo jutri«. Vsak zase sva se vdala v premišljevanje in požirala kilometre. Snega v dolini ni bilo, zato pa ga je bilo više toliko več. Pozno ponoči sva pri-kolovratila do koče, ki je ležala vsa spokojna. Tone nama za naslednji dan ni napovedoval kaj prida vremena. Saj je više v vrhovih pihal močan jug. Zato tudi midva nisva več računala na kako dobro turo, ampak sva se vdala v usodo, da pojdeva drugo jutro samo na Sedlo. Beseda je zastajala, utrujenost nam je počasi zapirala oči, ura pa je priganjala k počitku. Bistriški Tone ni bil dober samo za nekatere. Nam je stregel z očetovskim srcem, čeprav smo pili večinoma le »čajček brez«, druge z debelejšimi denarnicami pa s široko razprostrtimi rokami, da je pokril izgubo, ki jo je imel z nami.
Jutro je bilo čemerno. Megla je legla skoro do doline in se prihuljeno vlačila okrog robov. Noč se je umikala dnevu. Da bi ne motila ljudi, sva tiho pospravila stvari in kar skozi zadnje okno odšla iz koče. Mudilo se nama ni nikamor. Od časa do časa je potegnil rahel sever in nama dajal upanje. Še pred Kapta-novim plazom se je držal sneg. Bil je gnil in premočen do zemlje. V Klinu ga je bilo že za dober meter. Pastirski stan nama je dal prijetno zavetje. Megla, ki je bila sprva gosta in temna, se je počasi redčila in postajala svetlejša. Sneg, ki je bil niže spodaj v dolini mehak, je postajal z višino vse trši. Ob enajstih sva prispela do koče. Zimska soba je bila odprta na stežaj. Nekdo je verjetno ob lepem vremenu nehote pozabil zapreti vrata. Zato je bila soba do polovice zametena s snegom. Slamarice so bile prepojene z vlago in so zaudarjale po plesnobi. Stene in strop so bile pokrite z debelim srežem. V kotu je stal na pol podrt štedilnik, na katerem sva poizkušala v konservni škatli pripraviti malo tople tekočine, vendar nama ni uspelo. Že sva se hotela vrniti v dolino, ko sva skozi odprta vrata zagledala modrino na nebu. Močan severni veter je potisnil megleno bariero v dolino proti jugu. Oba hkrati sva planila k izhodu. Pred nama se je v sončni luči bleščala najina Himalaja. Marjan je bil po naravi bolj tih in miren, tedaj pa se je razživel. Njegove oči so bile skoro vedno otožne, takrat pa so se mu zaiskrile. Preko obraza mu je preletel vesel nasmeh. Spregovoril je samo dve besedi, kot bi se mu zdelo škoda časa, ki bi ga izgubljala z dolgim govoričenjem. »Petrač, greš?« Nisem dolgo premišljal. Čeprav me je bilo malce strah, sem mu vseeno nemo prikimal. Zaupal sem mu, saj je bil mojster tako v skali kot v snegu in ledu, čeprav ni obvladal superekstremističnih smeri in so ga zato nekateri gledali postrani kot navadnega šodrovca. Saj bil res videti neroden in neokreten. Sam sem bil takrat še popoln začetnik, saj je bil to moj prvi zimski vzpon. Hitro sva se pripravila za odhod, si navezala na noge dereze, za pas pa vso potrebno plezalno opremo. Za silo sva še zaloputnila vrata zimske sobe in odhitela proti severozapad-nemu grebenu, ki se je kakor nebeška lestev dvigal proti sinje modremu nebu. Stena se je kopala v bleščeči svetlobi, bila je na debelo pokrita s snegom in zaledenela od vrha do tal. Dvigala se je v svoji deviški lepoti in naju vabila v svoj objem, kot bi hotela
reči: »Pridita, ljubčka, da bosta slišala vse registre nebeških orgel«. Kdo bi se mogel v tistem trenutku odreči nadzemskim užitkom lepote in plemenitemu boju z neznanim, mogočnim sovražnikom, z vero in upanjem na uspeh.
Vstopila sva dokaj pozno, saj se je kazalec na uri pomaknil že preko ene. Zavedala sva se, da morava priti na vrh in se vrniti nazaj v pičlih štirih urah. Bivak brez potrebne opreme bi bil lahko usoden. Stena ni kazala šibkih mest, vendar se je Marjan takoj odločil za prehod preko Maričkinih plošč, s snegom za-delanega kamina in po snežiščih čez steno do sredine grebena.
Začetni raztežaji nama niso delali preglavic. Zataknilo se je šele v kaminu, ki je bil zalit z ledom in gladek kot steklo. Zabil sem se v kaminu, od koder nisem mogel ne naprej ne nazaj. Iz nerodne situacije me je rešil »Koraac«. Levo od kamina je prilezel nad mano in me z vrvjo spravil do sebe. S sne-žišči do grebena sva hitro opravila. Tu naju pa je presenetil močan veter. Odganjal je valove megla z juga, ki so sem in tja butali ob steni prav do grebena. Večinoma sva plezala istočasno brez pravega varovanja. Le na težjih mestih sva varovala tako, kol je bilo potrebno. K sreči na grebenu ni bilo snežnih opasti. Veter je divjal z vedno hujšo močjo. Prosta vrv je včasih lebdela v zraku v obliki velike parabole nad brezmejno globočino zapadne stene. Plazila sva se po vseh štirih in s težavo lovila ravnotežje na že tako ozkem grebenu. V zavetjih sva duškala in si grela premrle prste. Skrbel naju je izstop z grebena. Že od daleč je kazal svoje ostre zobe. Senca Brane se je s sedla priplazila že visoko v steno, ko sva stala pod izstopom. Pogovarjati se nisva imela kaj. Govorile so le oči. Pogled mi je begal od brezupnega izhoda, pod katerim sva se znašla, do mirnih in odločnih Marjanovih oči, ki so hrabrile in mi vlivale pogum. Zabila sva dva stojiščna klina, prvega za varovanje, drugega za moralo. Izstop levo okoli roba, kjer je poleti enostavno, jo bil brez lednih klinov nemogoč. Teh pa seveda nisva imela s seboj. Celotna severna stena od okre-šeljske krnice do vrha grebena je bila podobna ogromnemu, tisoč meterskemu zaletišču skakalnice, po kateri bi se lahko vsak trenutek zapeljala iz vsakdanjosti v večnost. Postajal sem čedalje trši — malo od mraza, še bolj od strahu. Poprijel sem za vrv. Marjan se je
hladnokrvno zagnal naravnost navzgor. Po prednjih zobeh dvanajsteri? se je kot maček dvigal centimeter za centimetrom više in više. Plezal je lahkotno brez stokanja in pihanja, kot bi bil breztelesen, z nevidnimi perutmi. Vsak gib je pretuhtal, da ni bil nobeden odveč. Dih mi je zastajal, ko sem ga gledal, kako elegantno pleše kot muha po steklenem ledu pod previsnim izstopom. Zabil je dolg klin, vpel vponko in vrv. Šele tedaj sem se oddahnil. Močneje sem pritegnil vrv in mu pomagal, da se je potegnil pod rob previsa. Zabil je oklo cepina visoko nad seboj v trd sneg in se počasi in previdno vlekel preko previsa na rob grebena. Še zamah, dva z lednim kladivom in bil je na varnem. Skopal si je globoko luknjo za stojišče, zabil cepin do vratu v sneg in mi velel »naprej«. Napetost je popustila, pretegnil sem si premrle ude, izbil oba klina in se z ihto in dvojnim nahrbtnikom pognal v strmino. Pod previsom sem zdajci obvisel na napeti vrvi med nebom in zemljo. S konicami derez in premrlimi prsti sem obupno grabil borne oprimke ter lovil ravnotežje. Močan poteg mi je pomagal, da sem priplaval do Marjana, ki je široko razkoračen in s smehom na ustih pel arijo iz Traviate. Sesedel sem se poleg njega v sneg kot prazna vreča in počival, počival brez moči in volje, brez smisla za romantiko in lepote okrog sebe, brez občutkov za karkoli, kot posekan hlod. Počasi sem prihajal k sebi. Za nama je bilo najtežje, pred nama se je vlekel leden kot nož oster greben tja do glavnega vrha. Da bi hodila po tej ostrini, ni bilo misliti, saj se je veter še vedno v sunkih zaletaval ob naju. Skrajšala sva vrv na nekaj sežnjev in vsak po svoji strani grebena napredovala istočasno. Sonce se je nagibalo k zatonu. Prispela sva na sedlo med glavnim in zapadnim vrhom, za vzpon na vrh ni bilo časa. Pognala sva se navzdol, da bi še za dne prišla na snežišča pod steno. Na Sukalniku sva se za trenutek ustavila. Čudovito! Wisiakova grapa je bila zalita s snegom, lahko bi se s smučmi zapeljal prav do sedla, če bi jih le imel. Kot poko-šena snopa sva popadala v sneg, razvezala nahrbtnike in poiskala nekaj hrane; bila je zmrznjena in trda kot kamen. S cepinom in kladivom sva jo razkosala na drobne koščke, da sva jo lahko v celem požirala. Odtajala se je šele v želodcu.
Krvavo rdeča krogla je počasi polzela za greben Kalške gore. Svet okoli naju je postajal vse bolj pravljičen. Še veter je počasi pojenjal.
Ugašal je dan kot že neštetokrat poprej, vendar za naju dva samo enkraten. Iz meglenega moi-ja so kipeli v temno nebo škrlatno rdeče obarvani rubini in se spreminjali v neštetih barvah zahajajočega sonca. Sedla bi bila in uživala, če bi ne bila dolina še tako daleč. Na sedlu pod Babami sva bila v dobre pol ure. Sneg se je od časa do časa prediral, udirala sva se do kolen in z muko vlačila utrujene noge iz globokih stopinj. Da bi si prihranila muke tega sveta, sva se usedla na vetrovke in se odpeljala navzdol po veselem toboganu prav do stanu v Klinu.
Mrak je legel na dolino. Nevidna roka je prižigala drobne lučke na nebesnem svodu, midva pa sva drevila navzdol kot obsedena, da bi prišla v mraku čim niže. Dokler so bile stopinje v snegu vidne, sva še dovolj dobro sledila pot. Vendar je bilo veselja kmalu konec. Pridrsala sva na kopnino. Nastopila je temna, gluha noč, da sva videla komaj za ped pred seboj. S cepini sva tipala za potjo in se spotikala ob debelih koreninah. Kako prav bi nama prišla baterija, a je nisva imela, vžigalic pa nama je že zdavnaj zmanjkalo. Držala sva se za roko in tavala včasih po dveh, včasih po štirih kot dva izgubljena otroka. Pretipala sva večji del poti, preden sva zagledala drobno lučko iz koče v dolini. Verjetno je minila še debela ura, preden sva potrkala na okence. Dobra volja nama je kmalu z lic pregnala utrujenost. Sedela bi in sedela ter počivala, vendar je bila pred nama še dolga pot do Ljubljane. Kazalci na uri so že polzeli preko polnoči, ko sva se dvignila izza mize. Okoba-lila sva svoje dvokolesne mercedese in počasi v polsnu »pritiskala na plin« po blatni cesti proti dolini v vsakdanjo enoličnost. Minila so leta. Cesta v Bistrico je postala moderna, luknjasta in prašna. Na njej ni več navdušenih kolesarjev, ki bi nedeljo za nedeljo poganjali kolesa proti koči, čeprav je še prav taka kot včasih, prijazna in gostoljubna. Oba prijatelja že snujeta večni sen. V glavo se mi pritihotapi žalostna misel, da nam je danes domača Himalaja premalo. Škoda se nam zdi zanjo vsake kaplje znoja, ker lahko pridemo do višjih in vabljivejših ciljev, ne da bi se doma pošteno preznojili. Zato se verjetno tudi kolesa vrtijo po prašnih cestah vse redkeje. Komu še diši koruzni kruh (saj so ga naši predniki dovolj otepavali), če ima belega na pretek, za težke denarje. Prihranimo ga za kasneje, ko nam bo zmanjkalo belega ali pogostimo z njim tujce kot z domačo specialiteto.
G1USEPPE SARAGAT, predsednik italijanske republike, je zvest član CAI, vpisan pri sekciji Belluno. Saragatova družina ima pomembno planinsko tradicijo. Njegov oče je bil znamenit turinski alpinist. Z Guidom Reyem je napisal dve deli: »Alpinismo a quatri mani« in »Famiglia alpinistica«. Njegov brat Eugenio se je smrtno ponesrečil v Rocca di Sella v Val de Susa, Njemu v spomin so imenovali Torrioni di Saragat v Rocca delVAbisso v Alpe Marittime. Na zadnjo skupščino CAI 1966 je Saragat poslal prisrčen telegram Virginiu Bertinelliju kot »strastnemu ljubitelju gora«. Bertinelli je na tej skupščini odstopil s predsedniškega mesta. Senator Renato Chabod, ki je to funkcijo na skupščini sprejel, pa je od Saragata dobil naslednji telegram: »Želim biti med prvimi, ki ti čestitajo k izvolitvi za predsednika CAI, kateremu si vedno nudil dragocene usluge svojih izkušenj in svoje ljubezni do gora « V brzojavkah Saragat oba predsednika ogovarja s »ti«.
TO NI VEČ ALPINIZEM, je odločil članek Guida Tonelle v biltenu UIAA. Prvič zaradi tega, ker naveze niso bile zdržema v steni, ker so hodile počivat in se krepčat na Kleine Scheidegg. S himalaizmom ni primere: S Kleiner Scheidegga so prihajali do »bivaka smrti« v 6 urah in pol in to nenavezani, češ da je bila varnost popolna. To je drugi razlog, zakaj to ni več alpinizem, Če bi se bil Ilarlin s kom navezal, morda ne bi bil padel 1400 m globoko. Tretji razlog: Poti niso zavarovali alpinisti s svojo tehniko, pač pa alpinisti-obrtniki: Amerikanec Kor je zidar, Schnaidt je tesar, Golikov je ključavničar, Strobel in Votteler sta mehanika, S. Hupfauer varilec. Kaj vse so že premagali tisti, ki znajo zavarovati navpična pota v gorah! Vsekakor je rezerviranost s stališča alpinistične etike upravičena. Supertehnicizem je tudi v stalni radijski zvezi, ki je niso uporabljali samo za naročanje zrezkov in ocvrtega sira, marveč so jo tudi zlorabljali za senzacijo v tisku. Res je, da je stvar terjala veliko sredstev. To pa še ne more biti opravičilo, če so sploh še kaka etična pravila v alpinizmu in če se jih hočemo držati. Gotovo ste uganili, gre za Eiger 1966.
TJ1AA se je poklonila manom J. Harlina, Tonella pa je zapisal, da je Harlin imel namen naredili direttissimo s konvencio-nalnimi tehničnimi sredstvi. Ko se je pod steno srečal s konkurenčno nemško ekipo, je žal pristal na himalajski stil v alpskih okoliščinah. De mortuis ...
NFI pomeni mednarodno organizacijo prijateljev narave, ki imajo danes svoje nacionalne organizacije v Nemčiji, Avstriji,
Holandiji, Belgiji, Švici, Franciji, Danski, Švedski, Angliji, Izraelu, Italiji, Ameriki, Avstraliji in Maroku. Lani je NFI praznoval 70-letnica obstoja. L. 1895 je namreč dunajska »Arbeiter Zeitung« prinesla vabilo učitelja G. Schmiedla, naj se osnuje delavska turistična skupina. 16. septembra istega leta so to skupino ustanovili študent Karl Renner, kasnejši ustanovitelj prve in druge avstrijske republike, kovač Rohrauer in tiskar Happisch. Vpisalo se je prvo leto 191 članov, l. 1910 jih je bilo že 15 000, l. 1920 81 000, l. 1930 214 924. Nacizem je organizacijo skoraj uničil. L. 1934 je NFI štel 32 000 članov, l. 1945 le še 18 000. V 20 letih po vojni je naraslo število na 302 000 članov. Organizacija ima svoj sedež v Zürichu. V odboru so zastopniki Nemčije, Švice, Avstrije, Holandije, Belgije in Francije. Znak NFI je za vse države enak. NFI ima 900 koč na štirih kontinentih, vsi člani imajo enak popust po vsem svetu, Na jugoslovanskem ozemlju NF ali po naše PP nikoli niso pognali krepkih korenin, čeprav so bile sem in tja posajene sadike v Sloveniji in Bosni. O vzrokih za to bi bilo treba natančneje spregovoriti. Zanimivo je, na priliko, da tudi po drugi svetovni vojni nismo iskali ožjih zvez s to organizacijo, čeprav ima za demokratizacijo planinstva po svetu lepe zasluge. Kongres NFI je bil l. 1965 v Kopenhagenu, naslednji bo l. 1968 v Antiverpenu. Sedanji predsednik NFI je Erwin Schneider.
CAMILLE DEVOUASSOUX je bil človek alpinistične petletke 1925—1930. Takrat se je zagrizel v to, da bi francoski alpinizem vendarle došel nemškega in angleškega. Jeseni 1965 je Devouassoux, veliki smučar in alpinist, potomec prastare vodniške fa-milije iz Argentière, 65 let star umrl. Za Armandom Charletom je plezal od l. 1925 do l. 1929 v Préalpes in les Aiguilles Rouges, predvsem pa v Mt. Blancu, Trident, Petit Capucin du Chardonnet, prvi zimski vzpon v Petite Aiguille Verte, prvi zimski vzpon na Grépon, prvo zimsko srečanje preko Drujev, prvi vzpon preko severnega grebena Chardonnet. Znan je bil tudi po celi vrsti smuških tur. Bil je neverjetno odporen proti mrazu in utrujenosti, dragocen tovariš, ki se je lahko vsemu odpovedal na ljubo tovarišem. Majhen po postavi je bil fenomenalen hodeč posebno v ledu in srenu. V severni steni Aiguille Sans Nom je vse ledene partije z nagibom 60° preplezal kot prvi. Bil je v resnici velika plezalska osebnost.
TURISTIČNO EKSPEDICIJO V ANDE je od 15. julija do 15. avgusta 1966 priredila sekcija CAF Lyon-Saint Gervais. Andinisti turisti so šli v Peru, v Cordillero Blanco.
Spremljali so jih tudi zahtevnejši alpinisti, ki so si izbrali Vilcabambo in težje cilje v Cordilleri Blanci. Francoski alpinisti so tudi navezali stike s češkimi alpinisti, ko so jih ti povabili v Visoke Tatre. Obenem z vabilom so jim poslali obširno dokumentacijo, vodnik v češčini, karti 1 : 75 000 in obljube za druge potrebne usluge. Francozi so se pripeljali neposredno v Prago, Na Parici 12, kjer ima sedež Zveza ČSSR za fizično vzgojo. Čehi so jih posebej opozorili na svojo magistralo, 64 km dolgo prečenje tatranskih vrhov od zapada proti vzhodu.
300 KLINOV so porabili na prvenstvenem vzponu preko severne stene Čatyn-Taua sovjetski plezalci J. Černoslivin, Ručevskij, Černilov in Sokolovsky. Stena je visoka 1100 m, 550 m je vetikale in previsa. Plezali so devet dni — pač sovjetski tempo — uporabljali so tudi lesene zagozde, vsi bi-vaki so bili na eksponiranih mestih, pre-čuti so jih morali sede, večkrat posamič, ločeni drug od drugega. Pri prvenstvenem vzponu čez zapadno steno južnega vrha Užbe so naši znanci Monogarov, Aleksi-juk. Gončarov, Kovtun, Lavrinenko in Ma-šenko porabili 350 klinov. Stena je visoka 1500 m, zgornjih 600 m je navpičnih in previsnih. Imeli so 7 bivakov, 4 v mrežah, 2 sedeča. Poročilo hvali kline iz duralu-minija, ki so jim prišli prav v gladki in slabo razčlenjeni steni.
PO SUHEM V HINDUKUŠ je iz Nemčije kake tri tedne s VW. Toliko so vsaj potovali nemški naturfreundi. ki so poleti 1965 organizirali svojo prvo ekspedicijo v Hin-dukuš. Star tali so z dvema VW iz würtem-berškega Göppingena. Vodja je bil Keier-leber s tovariši Freyem, Gallom, Hillerjem in Grossom. Stroški so znašali 30 000 mark. Iz Kabula so potovali v Aliabad, Khana-bad in Faizabad (1200 m). Nosači so jim od tu znosili bremena na 3700 m visoko bazo v dolini Paršin. Pet tednov po odhodu iz Nemčije so stali na temenu kote P 6010 m in 6121 m. Nato so v dolini Čapoktala prišli še na 13 deviških pettisočakov. Imen jim niso dali, ker izkušnja kaže, tla deželni topografi ne upoštevajo imen, ki si jih izmislijo tuje ekspedicije. Nemški naturfreundi so medtem doma poskrbeli za ustanovitev fonda, ki bo omogočil nove odprave v Ilindukuš. Hindukuš imenujejo Nemci »gorovje bodočnostiŽe zdaj je v Hindukušu nekaj vzponov v »zapadno alpskem slogu«. Pričakujejo, da bo imel podoben razvoj kakor Zapadne Alpe.
BUREAU INTERNATIONAL DU TOURIS-ME SOCIAL, mednarodni icrad za socialni turizem, je imel lani svoj simpozij v Rimu. Zastopane so bile države: Belgija, Francija,
Anglija, Holandija, Italija, Jugoslavija, Avstrija, Portugalska, Švedska, Švica in Španija. Delegacijo tega zbora je sprejel tudi papež, ki je imel pri tem velik govor o socialnem turizmu. Delegacijo k papežu je vodil znani prof. W. Hunzicker, predsednik biroja. Papež je v svojem govoru poudarjal predvsem možnosti, ki jih ima turizem za zbližanje med narodi, »češ turizem odkriva bogato pestrost sveta, ki sestavlja enotnost človeštva. Turist nujno spoznava resničnost sveta in odkriva eksistenco drugih«. Izvleček iz govora, ki ga je na uvodnem mestu prineslo glasilo avstrijskih socialističnih »prijateljev narave«, kaže, da naj bi to bila ideologija množičnega pojava modernega sveta, oprta na verske ideje in uporabljena za cerkvene koristi. Vsekakor dokaz, lcako se rimska cerkev prilagaja modernim pojavom, obenem pa opozorilo, da je tudi ideologija važna fronta v trenju med silami na svetu. Tudi v turizmu in planinstvu je ne smemo zanemarjati.
Karl Marx je že pred 100 leti zapisal: »Kdor samo zase ustvarja, je lahko učenjak in modrijan, morda velik pesnik, nikoli pa resnično velik človek. Če smo si izbrali nalogo in poklic, v katerem bomo največ storili za človeštvo, nas bremena ne bodo pripognila... ne bomo uživali bednega, omejenega, egoističnega veselja; naša sreča pripada milijonom. Naša dejanja učinkujejo tiho, pa za vselej.« — Pravi odnos do narave in razvedrilo v njej je znamenje socialnega in kulturnega napredka za delovnega človeka. Kdor dela za njegove interese v turizmu in planinstvu, soustvarja družbo osvobojenega človeštva. Kdor organizirano vodi ljudi na potovanja, izlete, v gore na smučanje, sankanje, orientacijske pohode, skratka v naravo, dela za osebni razvoj in napredek tistih, ki jih vodi in s tem oblikuje, dela za humanizacijo delovnega človeka, za njegovo srečo in za vedno polnejše, človeka vredno življenje.
Meddruštveni odbor zasavskih PD je določil ceno za dnevnik in spom. značko z PP na 8,00 N din in sicer za dejanske stroške, tisk in izdelavo. — Na pohodu je 2400 planincev, značk je bilo izročenih 830.
V PV 1966/11 str. 463 popravi: Kotova špi-ca, Vevnica, V koncu špica, Strug. Naročnike in bralce opozarjamo na uredniško obvestilo in obračun prostovoljnih prispevkov za PV gl. str. 547 in 551.
Trikrat pozimi na Rateške Ponce
Mitja Košir
PRVIČ — Močan sunek v tisti del telesa, ki ne zasluži več imena hrbet, me neusmiljeno vrže iz prijetnih sanj v neprijetno resničnost. Medtem ko natikam čevlje, v temi seveda levega na desno nogo, poučujem Romana, da bi bil lahko bolj nežen. Slaba volja pa me v trenutku mine, ko pogledam skozi okno. Popolnoma jasno je in vrhovi Ponc so že globoko v soncu, iz Travniških sten pa diha neprijeten hlad.
«Kam greva?« »Na Ponce.«
Ves sem že prepoten od naglice, s katero se žene Roman. Leževa po strmi hosti mimo velikih votlin navzgor v široko grapo. Pohlepno grizejo jekleni zobje v strmino, midva pa ugotavljava, da bo drugič treba pred turo bolj zgodaj v posteljo.
V širokem zatrepu pod steno Srednje Ponce se ustaviva. Nekaj malega pojeva, vendar sva le bolj žejna kot lačna.
Še dvesto metrov strme grape naju loči od grebena. Še sreča, da je sneg v njej trd, da se ne vdira. Počasi se vzpenjava in robantiva nad nahrbtniki, ki so pretežki, in nad soncem, ki naju tako neusmiljeno žge. Veter mi sunkovito butne v obraz, ko končno stopim na greben. Pogled mi obvisi na ledenih strminah Mangrtove stene. Prav odbijajoča je in oko se mi raje ustavi ob čudovitem prizoru. Iz meglenih prostranstev na severu se dviga v modro jasnino Grossglocknerjev suli-časti vrh, prvi med tritisočaki Visokih Tur. Tudi Jalovec mi v bližini želi: Na svidenje! Ostra grebenska rez naju loči od vrha. Roman odločno zagazi v pršič in kmalu sva na vrhu Srendje Ponce. On že drugič letos, jaz pa prvič pozimi. Kako to, da ti čudoviti vrhovi niso
bolj obiskani! Tik pod nama kot dve modri očesi ležita Belopeški jezeri. Kar stekel bi po grapi navzdol v svet, ki nam je tako zelo blizu, a vseeno tako daleč. Kdaj bo te nesmiselne meje človeštvo izbrisalo! Ko sestopava po grapi navzdol, je sonce ravno v zenitu in moreča vročina nama pije moči. Zjutraj se je sneg spremenil v razmehčanao brozgo in neprijeten občutek, da se bo vse skupaj pod nama zapeljalo v dolino, naju ne zapusti. Z mislimi pa sva vedno pogosteje pri steklenicah »radenske« v koči. Ko prideva do strmega dela grape, sestopava največ kar po »ta gvišni nogi«. S tem driča-njem pa se ne strinjajo moje hlače. Nevarnost plazu zaradi žgoče pripeke je vedno večja in tudi žeja naju priganja, zato hitiva navzdol.
DRUGIČ — Tokrat sva zopet z Romanom. Vrhove in doline je prekril nov sneg. Dva tedna je šele, ko sva bila na Srednji Ponci, pa je vendar vse spremenjeno. Kjer so bile takrat razora ne plaznice in že okopnela rebra, pokriva sedaj sveže bela odeja. Vreme je zopet čudovito. Sonce se iz popolnoma jasnega neba že močno upira v grebene Ponc, ko zapustiva kočo. Najin cilj je Mala Ponca. Globoko se udira v sveži pršič, ko hitiva proti značilnim stolpom v grebenu Srednje ponce. Izredno toplo sonce je oživelo stene in vedno pogosteje so se raz njih vsipali slapovi sipkega pršiča. Sem in tja se je utrgal tudi kak kamen in s svojim ropotom zmotil jutranjo tišino. Znoj nama curlja po obrazu, ko si utirava gaz po pobočju, poraslem z rušjem, in včasih kateri od naju izgine v zmedo med vejami. Snega je vedno več in vedno počasneje napredujeva. Ko pa prideva do stolpov, razočarana ugotoviva, da je najin cilj za danes predaleč. Bela pobočja so v nedogled razprostrta pod stenami Visoke Ponce in že ob sami misli, da bi moral to pregaziti počasi korak za korakom, ko samo čakaš, kdaj vse pod nogami zdrsi, me mrzlo spreleti. Torej odnehava.
Za sestop se še ne mudi, zato še nekaj časa leživa na toplem soncu.
TRETJIČ — »Pojdimo proti Jalovcu«, predlaga Martin, ko se zjutraj v koči pripravljamo. Nekateri si oprtajo smuči na rame in res odidejo na Kotovo sedlo, midva z Borom pa zavijeva tik pod kočo v breg. Sneg je danes trd in hitro napredujeva. Že v koči sva se
odločila za Strug. Visoko nad nama njegov vrh božajo jutranji sončni žarki. Ko prideva iz gozda in obenem tudi iz sence na sonce, sva že visoko nad dolino. Prečiva po široki gredini daleč v levo pod eno izmed neštetih grap v tem ostenju. Tu pa se začno težave. Včeraj je padlo za ped novega snega na trdo podlago. Na derezah se delajo coklje in nevarno nama drsi, ko spešiva navzgor. Sprva ozka in strma grapa se počasi razširi v še vedno strmo snežišče. Boro prigazi na greben. Oster je in velika snežna opast se vesi proti dolini Belopeških jezer. Nekaj časa nemo stojiva ob pogledu, ki se nama nudi. Res vredno se je truditi v teh strminah. Pozabiva na utrujenost in hitiva proti vrhu, ki ni več daleč. Ko se pred nama greben spusti strmo navzdol, veva, da stojiva na vrhu. Čudovito je. Vse naokrog beli vrhovi, le v daljavi že ozelenela pobočja Karavank. Počasi spoznavam, zakaj so stari ljudje verjeli, da na gorah žive bogovi. Usedeva se na nahrbtnika in se malo posladkava s čokolado. Tedaj opaziva na snežiščih pod Kotovim sedlom majhne pike, ki hitijo navzgor. Tudi prijatelji so že na cilju. Veselo zavriskava, čeprav dvomiva, da bi naju slišali. Na vrhu Male Mojstrovke opazim majhne silhuete, mogoče so ljudje. Pomisliva na Borisa in Janeza in upava, da sta že izplezala. 2e v petek sla vstopila v steno Velike Mojstrovke.
Boro predlaga odhod. Odideva po isti poti. Sonce je že stopilo najine stopinje tako, da le počasi sestopava. Nehote pomisliva na plaz. Neprijeten bi bil konec tisoč metrov niže v snežnih gmotah. Legendarna alpinistična sreča nama pomaga, da prideva iz grape brez nezgod.
Čeprav sestopava, najina pot zapet zavije navzgor. Namenjena sva na Kotovo sedlo, kjer ima Boro že od Novega leta spravljen šotor. Prečiva po vesinah pod Kotovo špico. Vztrajno liževa vodo, ki curlja po toplih skalah. Še strm odstavek in že sva na snežnih vesinah pod Sedlom. Šotor bo pa zaenkrat še ostal na Sedlu, ker nima nobeden volje še za dvesto metrov vzpona. Zavijeva navzdol. Ko avtomatično prestavljam svinčeno težke noge, premišljam o preteklih dogodkih. Človekov spomin izloči vse hudo, ostanejo le lepi trenutki. Ko se utrujen vlečem navzdol, si zatrjujem, da je pozimi pametneje smučati, kot pa laziti naokrog. 2e jutri bo utrujenost pozabljena in koval bom nove načrte, še večje.
Rezenterji in flihtengarji
Jože Vršni k
Nekako do leta 1880 je bilo v Solčavi veliko vojaških beguncev in vojnih obveznikov, ki so se vojaški službi izmikali. Verjetno jih je bilo precej iz Napoleonovih časov, ko so Kranjci raje odhajali na Štajersko kakor pa v Napoleonovo vojsko. Služili so pri kmetih, ki so jim dajali plačo in hrano tudi ob času, ko se je bilo treba skrivati. Zanimivo so imeli organizirano obveščevalno službo. Kraj Belskih njiv, na radoški strani Savinje, malo nižje od sedanje Ropasove hišice, je Radoška zijalka. Je to precejšnja votlina s skritim vhodom. Tu je stanovala njihova straža, ki so jo vzdrževali skupno. Kadar so prišli »lovci« žandarji ali vojaki po stezi iz Luč, je stražar zatrobil v rog. Takoj nato se je oglasil rog na Vršnikovih rebrih (na Vršiču), za tem pa pri Tovstovršniku, nato na Hudi peči, pri Sv. Duhu in še na Klemenčji peči, od tu pa so ga slišali skoz do Matka. Tako so bili v nekaj minutah obveščeni čez vso Solčavo, ne da bi »lovci« o tem kaj slutili, saj spodaj ob šumeči Savinji glasu prvega roga niso slišali, drugih rogov, ki so se oglasili s hriba na hrib, pa sploh niso mogli slišati. Begunci in obvezniki so vzeli potrebno obleko in hrano in odšli v svoja skrivališča v gozdih in gorah. Ko so lovci prišli h kmetom, seveda o kakih beguncih nihče ni vedel ničesar, čeprav so jih lovci trdo prijemali. Preiskali so vsa poslopja in z bajoneti presuvali seno na hlevih in dostikrat so ljudje trepetali v strahu, da najdejo koga, ki se je skril kar v seno ali steljo. Hudo je bilo, kadar se je kaka hajka vršila pozimi in dalje časa, ko je bilo treba vse sledi zamaskirati. V ta namen so se posluževali koz in ovac, ki so jih gonili s sabo, kadar so skrivačem nosili hrano ali obvestilo.
Kadar so lovci odšli, je v bližini Radoške zijalke spet zadonel glas roga in po istem redu kakor ob pričetku nevarnosti, je šla novica, da je nevarnost minila. Vsi so se oddahnili in skrivači so prišli domov, in spet se je pričelo redno življenje in pridno delo.
Poslednji, ki se je še skrival, je bil Paličnikov Gregor. Nekoč je pri Klemenščku zibal malo Micko, našo mater,* ko je vstopil žandar v hišo. Žandar ga je vprašal, če pozna Palični-kovega Gregorja. Gregor mu je priznal da ga pozna. Na vprašanje: »Kje pa je?« mu je rekel, da ne ve. Ko je žandar pričel razgovor s Klemenčjo materjo, je pa Gregor počasi izginil iz hiše. Nekoč je šel Gregor po potu iz Logai"ske pi-oti Solčavi. Srečal ga je žandar in vprašal za Paličnikovega Gregoi-ja. Gregor pa mu je odgovoril: »Ravno pred par minutami me je srečal, ko je šel px-oti Logarski.« Žandar je odhitel naprej, Gregor pa lepo za pi-vi ovinek, potem pa v grmovje.
* Robanovo
Pota po Grintovcih
Direttissima na Mieguszowiecki Szczyt
Viki Uhan
Zimski večer pi-ed kočo. Iz molka naju pre-drami mojster špox-ta Zbiegnev Jurkovski. Da. oni, ki je pozimi preplezal severno steno Mat-terhorna. Verjetno bi še ves večer strmela v megleno sivino, ki je pritiskala na zamrznjeno jezersko gladino, če naju ne bi zmotil: »Direttissima?« »Da.«
»Razmere niso ugodne; samo en dan imata,« in še s prstom pokaže, da bi se px*avilno razumeli.
Foto Albert Sušnik
BM
Mraz me spreleti po telesu. Hladno je. Sedem in začutim po glavi top udarec. Ležem nazaj in odprem oči: deska pri deski. Menda nisem v krsti? Ne morem se znajti. Šele fotografija Mieguszowieckega Szczyta (2438 m) z vrisano smerjo, zataknjena med dve deski lesenega stropa podstrešne sobice, me spomni, kje sem. »Dvigni se, lenoba lena!« Zelo neprijeten glas priplava iz hodnika. »Kako je z vremenom?«, me zanima, ker slišim zavijanje vetra. Izba se guga kot ladja. Fotoaparat, obešen na žeblju, niha kot nihalo stenske ure. Hitro sem pokonci, še hitreje v hlačah. Posrkam nekaj tople tekočine in že hitim za Tinetom po stopnicah navzdol. Skozi mračno klet se prebijeva na dvorišče koče ob Morskem Oku. Stoji na robu ledeniške morene, za katero leži največje jezero v Tatrah z magičnim imenom Morskie Oko. Malo pod kočo, tam kjer je morena najnižja, si je utrl pot Rybi Potok. Teče iz jezera proti dolini, ki se po njem imenuje.
Lahkotno poskakuje prijatelj pred mano po robu ledeniške morene. Kar čudno je pogledati dolgonogega suhina pod visokim, ozkim nahrbtnikom. Le kaj ga danes tako nese, saj imava enako težka nahrbtnika? Sicer pa tudi jaz kar tečem za njim.
Gosta megla težko pritiska na zamrznjeno jezersko gladino, ko se spuščava na ledeno ploščad. Vidiva sicer pobočja na vseh straneh jezera, toda le nekaj metrov visoko. Vendar naju neprijazni strupeni veter navdaja z optimizmom. Morda nama le uspe! S drsalnimi koraki hitiva preko ledene ravnine. Podrsavanje naju navdušuje. Prav otročje se podiva, kot da ne bi bil pred nama vzpon na najmarkantnejšo goro v gorskem vencu okrog jezera Morskie Oko. Na drugi strani jezera naju preseneti prav topel vetr-ček. Da bi naju le ne našla v steni odjuga! Levo od naju se dviga druga ledeniška morena, ki skriva za sabo višje ležeče jezero Czarny Stav/. Prek nje se preliva v Morskie Oko. Kljub zimi še vedno šumi preko granitnih skal in ledenih slapov potoček. Odločiva se, da greva pogledat do stene. Hitro sva na vrhu plazu, ki sega od jezerske plošče do višine Czarnyga Stawa. Sicer ga ne vidiva, toda iz fotografije, ki jo imava s seboj, slutiva njegovo lego. Kljub precejšnji strmini nadaljujeva po žlebu le tako visoko, da bi lahko brez težav hitro sestopila. Sneg je odličen. Strmo postaja, toda globine pod sabo ne čutiva. Okrog naju je sama megla. Nenadoma se odpre čudovit pogled. Nad nama se izlušči iz megle leden steber. Ves se lesketa v barvnih odtenkih. To ni steber, to je leden slap v žlebu. Prav rahla sapica potegne iz severozapada, toliko, da prepodi zadnje tančice megle. Sonce! Naveževa se. Tine se loti ledenega slapu. Kljub dobremu razpoloženju mu ne gre lepo in hitro kakor ponavadi. Led je trd, da cepin kar odskakuje. S krepkimi udarci seka globoke oprimke in stope. Prednji zobje derez namreč slabo prijemljejo v navpično ledeno ploskev. Verjetno še noče uporabiti ledne
kline. Po nekaj metrih le zaškriplje klin v ledu. Vponka. Prestopi preko desnega robu ob žlebu in vrv hitreje-steče. Le sopihanje prihaja izza roba. Le kako bova varovala na strmih snežnih vesinah?
Sunek vrvi mi da znamenje za start. Hitro sem pri lednem klinu in nekaj metrov za njim vidim tovariša že precej visoko nad sabo na ne preveč udobni polici, kjer se le s težavo prerinem v vodstvo. S kladivom in cepinom, na konicah derez, lepo napredujem po strmih zmrznjenih travah. Dobre pol raz-težaja visoko me počaka neizrazita prečnica v levo. Sama zmrznjena trava, pa še strmo povrhu. Le kako je mogoče, da je v tako strmi steni tako bujna vegetacija? Toda te prečnice, ki pripelje nazaj na desni rob žleba, se moram lotiti. Sem in tja gledajo iz strmega snežišča zmrznjeni šopi trave ali požle-deni oskalki. Nikjer razpoke za klin, le trava. »Verjetno bo držal,« odgovorim na njegovo godrnjanje. Še nekaj metrov in že sem na udobnem stojišču na robu žleba. Vi-v lepo teče, pri klinu pa se zaustavi. Nestrpno čakam. Čujejo se udarci cepina, potem vrv steče.
»Klin sem moral izkopati iz trave. Primrznil je. pa še tako dolg je bil. Ne bova več zabijala v travo. Če bo treba, bova v travo zavrtala spiralne kline za led.« Še en raztezaj v požledu naju zadrži za nekaj časa pod velikim snežiščem. Po njem sva hitro napredovala kljub veliki strmini, polni globokih plaznic. Nato obideva majhno steno z leve po širokem žlebu. Na vrhu žleba zopet stena. Preko nje bi bilo pretežko. Tine preči ozek strm snežni pas med dvema skokoma. Da le ne bi potegnilo! Pri skalnem roglju se ustavi in ogleduje. »Vidim klin.« Tisti klin je še precej više in še eden je poleg njega v kaminu. Tine spretno premaga kamin, jaz pa godrnjam, ko izbijam kline in se mi s snežišča usipa pršič za vrat. Ves moker se zrinem do stojišča. Od tu vidiva, da bi se dalo kaminu izogniti precej v desno po snegu, tam kjer je bolgarska naveza pred nekaj dnevi izstopila proti Galeriji Cubrynski. Ampak direttissima je pa le direttissima! Pred nama je še zadnje veliko snežišče. Čimprej morava priti preko, do plošče, ki je ključno mesto v steni. Toplo postaja in nevarnost plazov se veča. Ura je dvanajst, za kosilo ni časa — niti za grižljaj ne. V navpični smeri se pozna najina sled preko »snežnega pajka«. Pot preko plošče nama pokaže nekaj zarjavelih klinov. Prvi je zabit zelo nizko — tik nad snegom. Torej je letos res precej snega.
Izstop s plošče je poglavje zase. Na levi strani stoji pravokotno na ploščo nizek prag. Saj bi še šlo, če ne bi bila na vrhu sama trava. Mokra obleka zmrzuje in me ovira pri gibanju. Komaj nama je stolp na levi zakril sonce, je že temperatura pod ničlo. Ko bi bilo le kaj prijeti! Spodaj gladke skale in led, zgoraj zmrzla trava. Poskušam. »Drži!«
Kamniški Metod bi dejal: »Padal sem brez napora«. Ni dolgo trajalo breznaporno stanje, le kakega pol metra. Tine mi kliče: »Kar naprej, si ga že preizkusil.« Misli na varovalni spiralasti klin za led v zmrzli travi. V drugem poskusu gre lažje. Potegnem še malo naprej do široke police. Sedaj šele vidiva, da je Miedziane (2233 m) že vsa v soncu. Po Dolini Rybjega Potoka se vleče meglena tančica, tam naprej je Galicija. Za Žabjim grebenom se že vidijo vrhovi slovaških Tater. Globoko pod nama je zamrznjeno jezero Mor-skie Oko, poleg njega na ledeniški moreni stoji koča. Da so turistični avtobusi iz Zakopan že prispeli, pričajo temne pike turistov, ki se lovijo na ledeni ploskvi jezera. Midva pa sva tu gori sama sredi orjaške stene vko-vane v led in ozalšane s snegom. Legendarni Mnich (2068 m), ki s svojo drzno obliko spominja na Dru, je že pod nama in tam daleč za njim Swinica (2301 m) in Kasprowy Wierch (1988 m). Za njima pa ravnina, sama ravnina in vrsta industrijskih mest od Krakovske Nove Hunte do Katowic. Med njimi nekje je prav majhen Ausschwitz. Le zakaj so morali ljudje toliko trpeti zaradi ljudi?
Nad nama je še nekoliko snežišč, toda za varovanje ni več težav; lahko je priti do skale. V zgornji grapi naju zajame megla, ki se je privalila od Popradskega jezera preko Mieguszowieckega sedla. V zgornjem delu grape, ki se malo položi, je napihan pršič. Udira se do kolen. Zdajci začne vrv pred mano hitreje teči. Pohitim. Z zaletom se pre-bijem preko opasti, ki ni nevarna, na greben. Klečim v snegu, ko mi Tine podaja roko. ■ Nekaj metrov v desno je vrh Mieguszowiec-kega Szczyta. Na poljski strani sama megla, na češkoslovaški vsi vrhovi v ognjenem žaru. Sonce zahaja za Beskidi.
Počasi se kradejo temne sence v pobočja Rysyjev. Dan bledi in mraz z nočjo prinaša nov čar. Po dolini navzgor od Popradskega jezera se pomika gamsji trop. Nekaj izgubljencev pi-epodiva s pobočja Mieguszoiviec-kega Szczyta. S težavo rinejo lačne živali po dolini.
Temni se. Mesec je zamudil. Grivelke krešejo po granitu pošastne iskre v temno noč, ko sestopava po severozapadnem grebenu proti prelazu Hinczowa Przelecz (2323 m). Na prelazu naju ujame mesec. Zopet gore grebeni in stene zažarijo v novem, čisto drugačnem žaru
Miecjuszoiviecki Szczyt nad Morskim očesom. Vrisana je direttissima.
kot prej v zahajajočem soncu. Le mraz v grapah ustvarja moč in strah. Drviva proti Galeriji Cubrynski. Kmalu zopet utoneva v megli. Na slepo stopava proti Žlebu za Mnichom. Nisva zgrešila. Na jezersko gladino prispeva v popolni temi, tako gosta je plast megle nad jezerom. Naglavni svetilki svetita bolj zato, ker ju imava, kot pa da nama bi iskali pot.
Opomba: Višina stene 900 m (od jezera do vrha 1050 m). Težavnost v kopni skali V. Čas plezanja 12 ur, sestop 5 ur. Turo opravila v zimski alpiniadi socialističnih dežel v Visokih Tatrah na Poljskem člana AO Ljubljana Matica Tine Gričar in Viki Uhan. dne 10. III. 1966.
Sto let Kadilnikovega »Izhoda na Triglav«
Vilko M a z i
Kadilnik? — Od devetih planinskih pod-mladkarjev, ki sem jih bil posamič in na različnih krajih poprašal po tem imenu, se jih je kar šest odrezalo z »ne vem«, dva sta me osumila, da imam za bregom kako šalo ali besedno igro, le enemu se je vsaj pozde-valo, da je nekje bral ali slišal o nekaki Kadilnikovi koči...
Nemara tudi med starejšimi ne bi dobil kaj boljšega odgovora, saj se »očeta slovenske turistike« in »velikega planinskega mecena«, kakor so ga zadnja leta tako spoštljivo kadili, po njegovi smrti (1908) ni nihče več domislil. Niti ob stoletnici njegovega rojstva (1925) ne! — Celo njegov največji častilec, dr. J. C. Oblak, ki mu je bil ob otvoritvi Kadilnikove koče na Golici in hkrati za 80-letnico posvetil lepo spominsko knjižico »Golica in Kadilni-kova koča«, nekako monografijo s ponatisom njegovih Popotnih pisem iz »Novic«, se ga je šele čez 50 let in le mimogrede dotaknil v članku Ob prvih početkih organiziranega planinstva (PV 1955). Pa da ne bom nikomur delal krivice, naj omenim še proslavo 30-let-nice Kadilnikove koče (1935), ki jo je priredila jeseniška podružnica SPD ter poklonila v društvenem glasilu »nepozabnemu patronu koče« uboge pol strani »globoko hvaležnega« spomina... S precejšnjo zamudo je bil slednjič objavljen I. Šavlijev spominski članek k 130-letnici rojstva »Nekaj o Kadilniku in njegovi koči« (PV 1956/311). Ne bo torej odveč, če zapišemo, da je bil France Kadilnik tipičen samorastnik. Da ga
oče, preprost podeželski krojač, ni mogel poslati v višje šole, in se je zato po končani dvorazrednici izučil za trgovskega pomočnika v Krškem. Od tam je nekaj let kasneje prišel v službo k ugledni ljubljanski tvrdki I. C. Mayer, kjer se je strokovno zelo izpopolnil in se poleg nemščine naučil še francoščine, angleščine in italijanščine. Vsako nedeljo in praznik, če je vreme le količkaj dopuščalo, je pohitel na bližnje hribe, najrajši na Šmarno goro in Katarino, zadnja leta pa se mu je še posebej prikupil Sveti Jošt. Od spomladi do jeseni se je vračal v mesto z okinčanim klobukom, dostikrat si je navezal cvetja tudi na dolgo planinsko palico. Ljubljanska zijala so se mu kajpak naglas režala, kar pa »hribovskega norca« (tako so nekateri klicali za njim) niti malo ni žalilo. Še pomiloval je siromake, da so tako slepi za lepoto prirode ...
Vsako poletje se je napotil za nekaj dni v visokogorski svet. Spravil je podse Stol, Stor-žič, Kočno in Grintavec, Črno prst, Nanos in Snežnik, pa seveda tudi Triglav, s katerega se je razgledoval nič manj ko 19-krat. Enkrat pa se je povzpel celo na Veliki Zvonik (Gross-glockner). Večino teh vzponov je opisal v »Novicah«, tako tudi svoj prvi »Izhod na Triglav« leta 1866. Ponatis je objavil PV 1898. pozneje pa še dr. Oblak v omenjeni brošuri o Golici in Kadilnikovi koči. Ker so ti viri danes že kaj redki in zato težko dosegljivi, bo prav, da ob stoletnici še enkrat v celoti in neizpremenjeni stilizaciji ponatisnemo ta prvenec prvega staroste slovenskih planincev. Tisoči, ki danes igraje, po dobro zavarovani poti dosežejo triglavski vrh, in to iz najbližje, z vsem udobjem oskrbljene planinske postojanke, pa v sili še na samem vrhu najdejo varno zavetje, komaj kdaj pomislijo, da je bil ta prijetni sprehod še ob koncu stoletja dolga in tvegana pot, kaj šele pred sto leti, kakor nam bo zdajle stari France Kadilnik še enkrat čisto po domače in pošteno povedal:
Izhod na Triglav
Z gosp. profesorjem Francetom Globočnikom iz Ljubljane sva se zmenila, da sredo 1. avgusta popoldne iz Kranja nastopiva pol na Triglav. Prišel pa je profesor še le drugi dan. v četrtek ob pol petih popoldne. Stopivši v štacuno našo* reče: »Tukaj sem, idiva!« Po kratkem premisleku odgovorim: »Dobro, idiva!-« Bil je po naključbi v štacuni tudi neki Oger, agent avstrijskega Greshama, g. Rosner. Tudi on pravi, da hoče z nama na velikana. In komaj je ura pet odbila, že drdramo proti Bleškemu jezeru, kjer smo v gostilnici Mal-nerjevi prenočili. Globočnik je imel s seboj popis Triglava od gosp. dr. H. Coste**; da ga Rosnerju, naj ga v postelji na glas bere. Do
* V letih 1865 do 1868 je Kadilnik vodil podružnico ljubljanskega veletrgovca Fr. Ks. Souvana v Kranju.
** V knjigi »Reiseerinnerungen aus Krain« (Popotni spomini iz Kranjske) iz leta 1849.
malega Triglava je mirno bral, ali naprej se mu ustavlja beseda, ponehuje, z glavo kima, dvomi, da bukve morebiti resnice ne govore, in večkrat pravi: »Wenn schon mali so schlimm ist, was wird veliki machen (če je že z malim taka pokora, kaj bo šele z velikim)!-« Tako je bral naprej, da smo vsi zaspali. v petek zjutraj vstanemo ob 4. uri in se odpeljemo v Bistrico do Mavrica, pri katerem smo zajutrkovali in potem čez goro v Srednjo vas se podali. V gostilni pri Sestu smo prašali po vodniku Jožefu Sestu, pa izvedeli smo, da je v Rovtah, Najeli smo njegovo hčer Rozalo in gostilničar.jevo deklo Mino, ki ste nabasali naša odvečna oblačila, pijačo in jedila, in tako smo ob 11. dopoldne odrinili iz Srednje vasi na hrib. Kmalu mejpotoma srečamo Jožefa Šesta, Ko j je pripravljen, da nam hoče vodnik biti; samo da je še po puško domu skočil. Pri prvi koči počakamo starega Šesta, in Rozala je šla po mladega Lorenca. Oba kmalu prideta. Mi pa smo mej tem časom pili sladko mleko pa siratko jedli. Od tod sta oče in sin nosila naše blago; šli smo čez hribe in doline, in prišli smo prav trudni ob polu S. zvečer na Belo polje.
Predno se v Belo polje navzdol gre, štrli velikan od tal v višavo, kakor da bi bil z nebom zvezan — tu je najlepši pogled Triglava. Omeniti še moram, da, predno v dolino prideš, moraš še kake tri sežnje snega pregaziti, čeravno ta ni bil prvi. Ko v Simnovo kočo pridemo, smo odložili. Simen nam ponudi sladkega mleka. Rosner pa jaz sva ga pila. Globočnik pa je bil nevoljen, da tukaj tudi kislega mleka ne dobi; ali odvrnili so mu, da se mleko tu zavoljo mrzlote ne izkisa. Simna potem poprašamo: kaj nam bo za večerjo napravil? »Grem ko j turšične moke iskat — pravi — bodo pa žganci z mlekom.« In iz 5 grl zadonijo mu dobro-klici! Mej tem, ko so se žganci kuhali, greva z Rosner jem na travo počivat, in videla sva, kako dekleta krave molzejo na planini. Goveje živine je tu kakih 150 repov z veliko trumo koz in enim konjem. Vsa živina, kadar dežja ni, prenočuje pod milim nebom. Po večerji — ob 9. uri — je Globočnik na tisto stran, po kateri smo gori prišli, visoko na skali dva raketeljna izpustil, katera pa se gotovo nista videla ondi, kamor sta bila namenjena v znamenje, da smo tukaj. Živina se je jako prestrašila in divjala okrog — gotovo štirinožnim planinskim stanovalcem raketeljni niso bili po volji! Simen je ta čas v kočo sena nanosil, in potem smo se vlegli. En čas smo dobro spali; ali proti jutru je bilo zelo mraz, da nas naši plašči in suknje niso dosti greli. Ob polu 4. sta vstala Simen pa Jože, ter začela žgance kuhati in mleko vreti. Tudi Globočnik in jaz vstaneva in se napraviva, Rosner je pa že zvečer naročil, da njega ni treba buditi, ker on ne za milijon, tudi za celi svet na Triglav ne gre, ter mrmra, da sva ga že do sem zapeljala. Ko smo žgance snedli, odrinemo ob polu 5. uri, v soboto zjutraj, naprej. Vreme se ni ugodno kazalo; Triglav je bil ves v
megli. Ali le »naprej!« je bilo najino geslo, in prekobacali smo čez kamenje in sneg, v dobri uri prav v podnožje Triglavovo. Zopet nam se odpre krasen pogled; ali megla je velikega še zmirom zakrivala in še celo na malega segla. Videli smo pri pol višavi malega Triglava dve črni vrani okoli frfrati, tri bele jerebice (Schneehühner) pa so ob prednjem ohribji letale. To je bilo vse, kar smo živega videli. — Začelo je zdaj celo deževati, in prav mrzel veter je vlekel. Klobuke si z rutami priveževa in tako prav težko na strma »Vrata«* prilezeva. Tukaj se spočijemo in z žganjem in kruhom vsi okrepčamo. Veter čedalje huje vleče. Palice in kar je sicer nepotrebnega — pravi Jože — morata tukaj pustiti. Jaz sem taško in flaško Jožetu z rame dal, in tako sva začela, jaz naprej, Jože za menoj, po skalnati steni kviško na mali Triglav plezati. Vodnik gori grede mora biti od zad; potreba je, da večkrat z roko podpira noge. Za nama pa je bil Globočnik z Loren-cem, in tako smo z veliko težavo dospeli na mali Triglav kmalo po 7. uri. Pri neki skalnati steni smo počivali. z žganjem se zopet pokrepčamo in potem dalje podamo čez sedlo, čez katero pa ni težavno iti in tudi ne preveč nevarno. Izprva smo šli po koncu, kmalu pa jezdarimo čez ozko pot, katera ni dolga; zdaj prihaja širja, zdaj ožja; tudi čez majhne špi-časte skale je treba kobacati. Ako se na propade, ki so na obeh straneh, oziraš, lahko se ti v glavi zvrti; ali človek še časa nima od sebe pogledati, ker Bogme! za vsako stopinjo, ki jo storiš, je največje pazljivosti treba. Naenkrat stojiva pred velikim stolpom, kateri skoraj navpik proti nebu moli. Zdaj popra-šam Jožeta, kod da gori pojdemo. »Ravno po robi — pravi — gospod! Le korajžo, vse bomo srečno prestali« Enmalo me je streslo; ali mislil sem, ako mora bili po robu, hajdimo po robu! Začeli smo tedaj lezti po robu do podvrha. Huda je bila! Zdaj pravi Jože: po-dajmo se na desno stran roba« — in ta pot do vrha je bila najnevarnejša. Jože je rekel, da jo je on nedavno našel. Ob četrt na 9. uro smo bili vsi skupaj na vrhu Triglavovem. Mrzel veter je še zmirom pihal, vodnika nam dasta plašče, da se ogrneva. Z Globočnikom se objameva in poljubiva, S solznimi očmi se vsi na kolena vržemo, Boga z molitvijo zahvalimo, cla nas je srečne obvaroval. Zdaj okrog sebe gledati, bilo je prvo. Kakor daleč oči neso, vse je niže; samo mi, ki smo na vrhuncu bili, jaz za 5 čevljev, Lorenc nekoliko linij več, oča Jože še več, Globočnik blizo 6 čevljev viši od Triglava.
Najprvo se ozremo tje, kjer je Garibaldi, proti Tirolom, in tje, kjer je Cialdini, proti Vidmu ali Benetkam. Nekaj morja smo videli. Jože nam pokaže nekaj belega, rekoč, cla je to Videm, Ali ko bi trenil, pridrvi megla in zagrne nam laško stran.
* Tako imenuje Kadilnik nekak ozek, strm žleb, skozi katerega se je bilo treba splaziti, ako se leze na Mali Triglav od tiste strani, kjer stoji zdaj Dom Planika.
Triglav
Foto Albert Sušnik
Mangart se je prav malo iz megle kazal. Lep pogled pa je bil na Koroško, Štajersko in Hrvaško naprej, dokler oči neso. Lepo se je videl Ljubljanski grad, Šmarna gora, Sv. Jošt, kamniško hribje, Grintovec, Stol, Črna prst z bohinjskim ohribjem je pa samo največje robove iz megle kazala. Pred očmi ti stoji Dovje pa Mojstrana. Megla je po Bohinji niže zlezla. Hipoma se solnce prikaže in prijetna toplota nastane. Zdaj plašče na tla zmečemo, se nanje vsedemo, in vse, kar smo še seboj imeli, smo pojedli in popili; po vsem tem pa se je smodka kaj dobro prilegla! Na mestu, kjer je enkrat lesena piramida stala, so dilice z imeni napisane in s kamenjem obložene bile; vse smo prebrali; jaz sem s svinčnikom tudi svoje na eno zapisal. Potem nam prinese Jože flaško (buteljo) spod. ene skale, v kateri je 7 listkov bilo. Globoč-nik je prepisal vsa imena z listkov in z dilic ter v flaško djal vse poprejšne listke, priložil pa še svojo fotografijo, eno svetinico pevskega društva, svoj in moj listek, pesem (čve-terospev) »na Triglav« v note stavljeno in od Valente, Vidica, Drenika in Orela podpisano; napiše še en majhen listek s prošnjo, naj vsak naslednik pazljivo z listki ravna, da se kaj ne izgubi in pokvari. Nabrali smo si še kamenja v spomin in našli tudi prav na vrhu proti solncu tri rožice: plavo, belo m rumen-kasto-belo cveteče. Po vsem tem smo zmerili planjavo Triglavovega vrha, ki je 50 stopinj dolga, široka pa do dveh sežnjev, samo da je močno navzdol do propada. V zahodu proti Koroškemu je ena stena viseča do propada
en seženj široka, prav do vrha polna snega, tako da se z eno nogo po snegu, z drugo po suhem lahko hodi.
Globočnik pa jaz še zapiševa na skalo z oljnato barvo svoji imeni in dan v spominek. Eno uro in tri četrti smo bili na vrhu in se potem počasi spravili na odhod. Jaz in Jože sva bila zopet prva. Groza me obide pri prvi stopnji navzdol. Jože še enkrat Lorencu priporoča pazljivost in da naj zmirom enmalo odzad ostaja zavoljo kamenja, katero se pod nogo ruši in v globočino beži. Srečno sva prišla v sedlo. Zdaj pravi Jože, počakajva in poglejva, kaj una dva delala. Vidiva ju visoko na robu Triglava; zdelo se mi je, kakor da bi v zraku visela, in to mi je bil najbolj grozovit pogled na vsej poti. Tudi ona dva sta srečno prišla do naji in zdaj sem šel jaz pa Globočnik pokoncu čez sedlo do prostora počivališča. Na tej skali je namalal Globočnik na vrhu cesarskega orla, pod njega zapisal »slava slovenskemu Triglavu«, spodej na levi »Fr. Globočnik«, na desni »Fr. Kadil-nik«, pod vsako ime pa še letopis 18 4/s 66. Potem dalje koračimo, da pridemo zopet čez mali Triglav do Vrat, kjer smo zopet svoje palice in vse drugo pobrali in čez kamenje in velike kupe snega sedričali, pa srečno prišli ob pol dveh popoludne v Belo polje. Simen nam je zopet žgance z mlekom skuhal. Dobro smo se najedli in napili dobre vode, plačali vse, in tako z Rosnerjem, ki je tukaj čakal, odšli in ob pol 8. zvečer prišli, sicer prav težko, vendar srečno v Srednjo vas.
V gostilnici pri Sestu si damo dobro večerjo napraviti, potem pa brž v posteljo. Zmenjeni smo bili, da zgodaj vstanemo; ali ni bilo mogoče. Vstali smo tedaj še le ob S. v nedeljo in ob 9. prišli do Bohinjskega jezera. Tu sem nasvetoval Globočniku in Rosnerju, naj gresta k Savici. Clobočnik je ubogal, Rosner pa je zopet ponovil svoj: »Za celi svet ne več na hrib!-«
Zapustila sva tedaj Globočnika oba in prišla ob pol 12. uri peš v Bistrico, kjer sva pri Mavriču kosila. Ker Rosner ni hotel, sem se jaz sam odpeljal na Bleško jezero; odtod pa zopet koj naprej in tako sem bil zvečer ob pol 10. uri že v Kranji.
Evo, dragi čitatelj! naše potovanje na Triglav, ki se, 9575 čevljev visok, ponosno imenuje glavarja kranjskega.
Priporočam pa vsakemu nasledniku to-le: Za vodnika Jožeta Šesta, lovca pri baronu Cojzu v Srednji vasi v Bohinji in njegovega sina Lorenca. Vsak naj vzame seboj veliko žganja, najbolje je dober slivovec, precej kruha in mesa, če je tudi svinina ali pa klobase, vse je dobro, potem pa prav veliko smodk ali saj tobaka, ker možje vodniki celi dan, tudi po najnevarniših potih, pipice v ustih drže. Močni škornji in dobro podkovani so do malega Triglava potrebni. Na malem in velikem Triglavu bi bila pa najboljša debela klobu-čina, zato ker manj drči.
Čvrste roke, Dobre noge, Čista glava Dospo vrh Triglava!
Na zdravje!
V Kranji, 6. avgusta 1866.
Uspehi sovjetskih alpinistov v letu 1966
P. Rototajev
Letošnja letna alpinistična sezona je potekala zelo aktivno. Na Kavkazu, Pamiru, v Tien-Šanu, Altaju in na daljni Kamčatki so večje skupine mladine uspešno naredile svoje prve korake v visokogorskem športu. Moštva kategoriziranih športnikov alpinistov so se poda-
jala na vrhove in na svoji poti premagovala strme kamenite stene, ostre grebene gorskih hrbtov in njihovih odcepov, snežne strmine, zveneče pod udarci cepina, in neprijetne snežne vesine, kadar se vanje udiraš do kolen in čez.
Posebno vztrajnim napadom so bili izpostavljeni pamirski sedemtisočaki: Pik Lenina, Komunizma, Korženavskaja. Alpiniste pa so zamikali tudi mnogi njihovi sosedje. Močan je bil množičen pritisk tudi na najvišje vrhove naših gora. Pik Komunizma je sprejel na svoji skoro sedem in pol kilometrski višini športnike ukrajinskega društva »Avangard« in moskovske spartakovce. 19 alpinistov iz Celjabinska, na čelu z A. Rjabu-hinim, se je povzpelo na Pik Lenina. Posebno velik obisk je veljal tretjemu sedemtisočaku Pamira, — Pik Korženevskaja. V zgodovini alpinizma še ni bilo doslej primera, da bi na tako visoko goro skoro v istem času prišlo pet različnih moštev.
Tu je bilo vse zelo pestro, poti in ljudje. Nekateri so prišli čez strme, često povsem zasnežene pečine, drugi so morali načenjati v ledenih strminah, tretjim so stopile na pot zlovešče opasti na grebenih. Dobesedno z vseh strani so pritiskali pristopniki, s severa in juga, z vzhoda, jugovzhoda in jugozapada. V kratkem članku ni mogoče opisati vseh dejstev boja za vzpon na vrh. Kjerkoli, na vsakem delu vsake maršrute so naleteli na najrazličnejša presenečenja. Neredko jih je ogrožalo padajoče kamenje. S snežnih strmin so se usipali plazovi. Poleg tega ni bilo lahko premagati klimatske razmere in vremenske okoliščine. V višinah je zračni pritisk nižji, posledica je lakota po kisiku. Zimski mrazovi segajo v vročino srednjeazijskega poletja. Visokogorski vetrovi grizejo do kosti. Vse to daje vzponom svoj specifični pečat. Težko je bilo tudi najbolj izkušenim in izurjenim alpinistom.
Težave so povezale in utrdile športne kolektive. Vsak se je moral potruditi z vsemi silami. Z ramo ob rami so premagovali težave veterani in mladeniči. Tu je bil K. Kuzmin, ki je bil ne samo na vseh sedemtisočakih naše dežele, ampak tudi na Mustagh-Ati in na Kungur-Tube. V vrsti tistih, ki so prišli na Pik Korženevske je bil tudi A. Ovčinikov, enako znan po svojih vzponih na najvišje vrhove kot po svojih tehnično najbolj zahtevnih vzponih: zmogel je tudi Bonattijevo smer v Petit Dru. V enem od moštev je bil K. Klecko, prvi mojster športa mednarodnega razreda v sovjetskem alpinizmu, zmagovalec mnogih vrhov. Bili so tu tudi znani sovjetski alpinisti P. Budanov, V. Kavunenko, H. Sne-girev in drugi.
Med takimi izurjenimi športniki je bilo v moštvih tudi dovolj sposobne športne mladine, ki za seboj še ni imela ali skoraj ni imela izkušenj v visokih vzponih, vendar je bila odlično pripravljena za svojo težko nalogo. Bili so to L. Dobrovoljski, B. Klecko, E. Mislovskij in mnogi drugi.
Tako je vsako moštvo združevalo bogato športno izkušnjo veteranov z večjo energijo in tudi športno drznostjo mladine in se vztrajno dvigalo kljub težavam in zahrbtnim presenečenjem v gorski naravi zameglenemu, vabečemu cilju nasproti. Športna distanca alpinistov se računa po višinskih metrih, vsak meter pa se zavzema z naskokom. Koliko takih metrov je bilo na katerikoli poti petih moštev, ki so se borila za vrh, višji od sedem km! Minevali so dolgi, težki dnevi. Pamirsko nebo se je zdaj mračilo v nevihtah, zdaj spet jas-nilo in vabilo s svojo globoko sinjino. Alpinisti so se neuklonjivo približevali k zaželenemu cilju.
In zgodilo se je, kar se doslej še ni v svetovnem alpinizmu — na sedemtisočaku je stalo pet alpinističnih moštev hkrati. Udeleženci so bili člani športnih društev »Burje-vestnik«, »Spartak« in pripadniki sovjetske armade. No, to je bil velik in zaslužen uspeh! Da bi bila stvar še popolnejša, so takoj za njimi prišli na vrh še člani mladinskega armadnega moštva. Na ta način se je v eni sezoni povzpelo na 7105 m visoki vrh okoli 50 sovjetskih športnikov. Kakšen uspeh! Vendar niso samo ti športni dosežki na Pa-miru obogatili našo preteklo sezono. Alpinisti so zavzeli poleg naštetih še celo vrsto visokih vrhov: Pik Pravda, Rusija, Vorošilova, OGPU Tadžikistan.
Na vrh Pik Rusija (6858 m) je prišla četvorka športnikov društva »Avangard« (vodja B. Ša-pošnikov). Cel odred 32 alpinistov istega društva pa je bil pod vodstvom V. Monogarova na vrhu Pik Pravda.
To so bile lepe ture, toda na njih ni bilo presenečenj. Ukrajinski alpinisti so poleg tega s časom nabrali že dovolj izkušenj na visokih turah.
Nedvomno je bil zelo zanimiv vzpon njihovih rojakov — spartakovcev na OGPU (vodja A. Kustovskij). Na ta vrh dotlej še ni stopila človeška noga. Visok je 6061 m. Ukrajinski alpinisti so zmagali strmo steno, zapadno stran gore. Moštvo je na tem vrhu zložilo tradicionalnega možica in vanj vložilo svoje beležke. Za športnike, ki se šele drugo leto podajajo na visoke gore, je tak uspeh, priznati je treba, res pomemben. Pozornost je vzbudila tudi ekspedicija društva »Lokomotiva«. Za seboj imajo vrsto vrhov, prvič pa so se podali v visokogorstvo in poželi lep uspeh z vzponom na Pik Vorošilova 6666 m (vodja P. Ivanov).
Posebej je treba omeniti ekspedicijo športnikov Kabardinsko-Balkarske republike na Pik Tadžikistan (6565 m), ki sta jo vodila I. Ka-hiani in G. Štefanov.
V glavnem je bilo to mlado moštvo. Mnogi od članov niso še prestopili meje svoje republike, da bi se podali v visoke gore, pač pa so že stali na pomembnem številu vrhov v rodnih kavkaških gorah. Večina od njih so priznani športniki in nosijo visoki naziv mojster športa.
Zdaj je stala pred njimi posebna naloga, priti čez težavno, nad 1000 m visoko skalnato steno, po svojih težavnostih nič manj zahtevno od onih v Kavkazu, toda na višji višini. Izpit je bil resen.
Moštvo se ga je lotilo pogumno. Osem dni so naskakovali težko prehodno steno. V tem dolgem času so športniki meter za metrom premagovali težave in vsak od njih je moral napreči svoje znanje, drznost in vztrajnost. Njihov trud je nagradila zmaga. Alpinisti so stopili na vrh, pred njimi pa so kipele mogočne hladne gore, ki so jih spominjale na rodni Kavkaz. S tem vzponom so si Kabar-dinsko-balkarski alpinisti napisali resno prijavo na dostojno mesto v družbi sovjetskih višinskih alpinistov.
To je le del vzponov sovjetskih alpinistov v eni sami gorati pokrajini, na Pamiru. V celem pa so alpinisti SZ v 1. 1966 prišli na tisočere vrhove. Tekoče leto je bilo navadno. V tem času je predstavljalo pripravo za jubilejno sezono v 1. 1967. V prihodnjem letu imajo alpinisti namen, da z mnogimi resnimi uspehi proslave 50-letnico svoje rodne sovjetske države.
(Avtor je znan sovjetski alpinist. Gornje poročilo je poslal predsedniku PZS dr. Mihi Potočniku, svojemu osebnemu znancu in prijatelju. Op. ur.).
Oživljena davnina
Zapis ob izidu knjige: Drago M e z e : Gornja Savinjska dolina1
Gore nas vabijo. Privlačujejo nas v vseh letnih časih. Ponujajo nam vse svoje neodtujene lepote bogastev. Zamaknjeni in očarani od njihovih brezmejnih lepot stojimo pod njimi. Nemi in gluhi za vsakdanjosti okrog sebe. Zremo tja v višave, kjer se v jutranjem ali večernem soncu spokojno kopljejo snežniki, po katerih se sprehajajo sence oblakov. Dolgo časa v letu so odeti v belino snežnega pregrinjala. Mrzli in topli vetrovi jih zavijajo z meglo v oblake. Toda največkrat pozimi, ko so doline in koti pod njimi zapolnjeni s pusto meglo, se špiki naših snežnikov veselo poigravajo v sončni jasnini neizmernih prostranstev neba nad meglenim morjem. Tedaj smo presrečni, če nam je dano, da moremo z njih uživati vso lepoto neizmerljivih razsežnosti.
1 Drago Meze: Gornja Savinjska dolina. Nova
dognanja o geomorfološkem razvoju pokrajine. Dela 10 Instituta za geografijo SAZU, Ljubljana 1966, str. 200.
Sprostimo se vsakdanjih težav in nadlog; naš duh in naše misli pa poletijo iz zdajšnjosti v neizbežno prihodnost, mnogokrat pa kar v nedosegljive globine davnine. Današnjost je že tudi jutrišnja preteklost. Neponovljiva časovna in življenjska minljivost. Toda obdarjena je z vsemi lastnostmi, ki ji dajejo nezbledljivo enkratnost. S svojimi bledimi spoznanji in plahimi odkritji luščimo resnico in z njo oblikujemo domnevno življenje v skoraj še vedno temni davnini, v kateri se je rojevala temeljna podoba vseh lepot naših snežnikov. Vsa ta mnogokrat nedojem-ljiva usklajena vzročnost lepot je tudi neizčrpen vir našega hrepenenja po spoznavanju gora, njihovega prepadnega ostenja, pod katerim še vedno samevajo oki-ešlji in krnice s komarčami in koti pa dolinice s potočki ali sušicami. In to naše hrepenenje nam daje tudi moč in pogum, da večkrat tudi z drznostjo svojih misli odgrinjamo resnico in odstranjujemo pajčolan, ki ga je bila že v davnini stkala človekova nevednost. Morda se prav zato tako radi predajamo pronicljivemu vrtanju duha. ki se z zakonito nujnostjo približuje spoznavanju in dojemanju resnice. Ta pa je del nas samih, našega neodtujenega hrepenenja po lepotah, raj blažene spokojnosti, kamor se tako radi zatekamo v časih svojih številnih vsakdanjih velikih ali majhnih nadlog in preizkušenj. In od tod se ponavadi vračamo mirni ali vsaj pomirjeni v vsakdanji vrvež življenja, obogateni z novimi doživetji in z neizprosnimi spoznanji o lepotah sveta, ki smo se mu s spoštljivo predanostjo izročili v objem.
Kmalu bo poteklo šestdeset let, odkar je izšla knjiga Ferd. S e i d 1 a Kamniške ali Savinjske Alpe2, ki jo upravičeno uvrščamo med klasična dela slovenskega naravoslovja. Desetletja in desetletja je vzpodbujala naš rod k spoznavanju, razglabljanju in razumevanju nastanka in razvoja Savinjskih Alp in njenega planinskega predgorja. Z njo je mogel tudi slovenski človek srečati in spoznati tisto davnino geoloških obdobij, ko so nastajale kamnine v morju in ki so se kasneje na kopnem pod vplivi najrazličnejših naravnih dejavnikov ter njihovih zakonitosti preoblikovale v mozaik današnjega površja. Pred leti smo s študijo dr. M. Šifrerja dobili temeljit vpogled v procese in pojave v pleistocenskem obdobju v južnem delu Savinjskih Alp ter v Kamniških planinah, ki jih odmaka porečje Kamniške Bistrice3. Dr. Drago Meze pa nam v svoji najnovejši razpravi pojasnjuje nastanek in preobrazbo posameznih površinskih oblik kakor tudi celotnega površja v različnih predelih Gornje Savinjske doline (GSD) vse od pliocena pa do današnjih dni. Vsebina Mezetove knjige je razdeljena na tri poglavitna poglavja: v prvem podaja geo-loško-petrografski pregled (str. 11—28), v drugem poglavju oblikuje svoja spoznanja o pred-kvartarnem razvoju pokrajine (str. 29—51) ter jih soočuje z ugotovitvami drugih preuče-valcev tega območja4, in v slednjem, najobsežnejšem poglavju (str. 53—166) prikazuje
razvoj površinskih oblik v poledenelem, kakor tudi geomorfološka dogajanja v nepoledene-lem svetu GSD v pleistocenskem obdobju. V sklepnem delu tretjega poglavja podaja še pregled recenlne prodne akumulacije (str. 166—172) in prikaže nova temeljna spoznanja o geomorfološkem razvoju GSD. Mezetovo študijsko delo. kakršnega nam pred-očuje njegovo zadnje delo, natisnjeno v samostojni knjigi, zajema celotno GSD: Iz osrčja Savinjskih Alp, kamor se z vzhodne strani tako globoko zajedajo bistri potočki in su-šice, iz severnega in južnega ter vzhodnega sredogorskega obrobja pa s planotastih, kot-linskih in dolinskih ravnic, ki so povečini tudi obdelane, je zbranega in urejenega mnogo terenskega gradiva. Grušči, melišča in breče, pesek, prodniki in prodišča ter konglomerati, morene ali ledeniški nasipi in vršaji, strmine pobočij pa uravnave po njih, toplota in padavine, strmci hudournikov in potokov, vegetacija, kvaliteta prsti pa spet poznavanje posameznih razločkov med njimi, to je osnovno gradivo, ki po temeljitem znanstvenikovem preučevanju spregovori o svojem življenju. Nemalo smo začudeni, ko tako posredno spoznavamo nove manifestacije življenja. Vsaka skala, sleherni kamen, vsako prgišče rodovitne ali puste prsti ima svojo preteklost, svojo podobo v preteklosti in sedanjosti, pa tudi svoj konec. Sleherni delec materije kakor tudi vsak predel pokrajine sta v neprenehnem spreminjanju, ki se odraža v slikovitem menjavanju oblik. Te oblike in zaporedje njihovega spreminjanja pa odkriva človek s svojim spoznanjem. V njih dojema s svojim umom vso prepleteno preprostost in vzročno pogojenost. Ko dojema bistvene poteze tega življenja, ki mu razodeva stotero zakonitosti v naravnih procesih, postaja tudi njemu vse obdajajoče naravno okolje polno neodtujene in prijetne domačnosti. Šele tako — s človekovim preučevanjem vsakdanje tujine — nam postajajo domače prijetni, koristni in vsakdanje potrebni posamezni predeli s svojstvenimi oblikami, ki jim doslej morda tudi nismo posvečali dovolj pozornosti ali pa smo se jih celo izogibali. Ko smo dojeli njihovo svojstveno življenje, smo se tudi seznanili z njihovimi tegobami. In ko se z njimi pogovarjamo, nam pripovedujejo o sebi, in tako spoznavamo njihovo življenje, njihovo podobo v preteklosti. Venomer, kadarkoli se jim približujemo, nas razvesele. In venomer so mladostni v svoji častitljivi starosti. Preživijo življenje človeka in njegovo stvariteljsko moč. Pa kljub vsemu jim more samo človek iztrgati skrivnosti in spoznati njihovo življenje. Samo človek more razvozlavati njihovo nemo govorico in samo človek se more približevati
5 Ferdinand Seidi: Kamniške ali Savinjske Alpe. Slovenska zemlja V., izd. Matica Slovenska, l. in 2. del, Ljubljana 1907 in 1908, str. 255. » Milan Sifrer: Porečje Kamniške Bistrice v pleisto-cenu. Dela 6 instituta za geografijo SAZU, Ljubljana 1961, Str. 208.
4 Npr.: S. Brodar, C. Germovšek, A. Melik, I. Ra-kovec, R. Lucerna, F. Teller, A. Winkler in drugi.
spoznanju resnice in smiselnosti njihovega obstoja od včeraj do jutri.
Mezetova knjiga, ki je rezultat večletnega preučevanja GSD in spoznavanja posebnosti ter skupnih potez v geomorfološkem razvoju njenih sestavnih delov, nam v novi luči osvetljuje raznotere naravne lepote v porečju gornje Savinje vse tja do Soteske nad Letušem. Popelje nas nazaj v preteklost, v davnino, iz katere imamo ohranjene zdaj že izbledele, a vendar temeljne sledove v današnjem površju. Spomnimo se samo tektonskega delovanja v preteklih geoloških obdobjih, ki je marsikateremu predelu vtisnilo prevladajoče poteze pokrajinskih značilnosti. Tudi v GSD je vse polno sledov nekdanjih potresov; premikov zemeljskih plasti in kamninskih skladov nas spominjajo številne tektonske poči, pa tudi Gornjegrajska in mnogo manjša Mo-zirska kotlina. Številni tektonski prelomi so bili pravo ugodje za vode, po katei-ih so si poiskale poti, ko so izlizale (raztopile) ali s silo odstranile skalovje. Tako so nastale številne tokave, ki so jih korozija in fluvialna erozija ter denudacija razširjale in poglabljale. Tudi Logarska dolina in Robanov kot sta navezana na domnevne tektonske poči. Povedati moramo, da avtor v svoji knjigi zavrača starejša naziranja, ki so pripisovala tektoniki prevladajoč pomen pri nastajanju današnjega površja (slonela so predvsem na shemi Davisovega erozijskega cikla), vendar pa posrednega vpliva tektonike ne zanika. Številne ugotovljene tektonske poči in prelomne zone pri oblikovanju današnjega reliefa niso bile več aktivne, so pa nanje vezane skoraj vse večje reke in potoki, ob njih so strma apniška pobočja na meji trših triadnih apnencev in mlajših neprepustnih kamnin. Itd. Zato pa posveča avtor toliko večji pomen fluvialni in selektivni eroziji, ki sta neposredno v osnovnih potezah začrtali današnjo podobo GSD. Do takšnega svežega spoznanja je prišel avtor predvsem tudi zato, ker je strnil s primerjanjem posameznih površinskih oblik in njihovih značilnosti s širokega prostranstva, ki sega izven območja obravnavane pokrajine, in poiskal njihove skupne karakteristike in spoznal različnosti med njimi. Prav zato je prišel do spoznanja, ki mu ga je predvsem dala preučitev Dobrovelj in Ponikevske planote nad Žalcem, da je »nižje površje« (mlajša razvojna faza) zajedeno v pobočje »najvišjega površja« (ki spada k najstarejši razvojni fazi), in da med obema površjema, čeprav ju loči ponekod strmo pobočje, ni nikjer ugotovljenega tektonskega preloma (str. 29). Potemtakem predalpske planote Savinjskih Alp (npr. Menina, Golte, Dobrovlje, Ponikevska planota idr.), niso v vseh svojih poglavitnostih rezultat neposredne tektonike, katere učinek naj bi bil pojemal od gorskega osrčja navzven, temveč delo fluviatilne erozije. Skokovito (stopničasto) zniževanje pla-notastega ovršja od zahoda proti vzhodu je poleg drugih vzročno-vzajemnih pojavov, ki jim sledimo v tem predelu, najbolj preprič-
ljiv dokaz, da v tej smeri tudi pojenjuje starost najvišjih površinskih oblik. Že starejši raziskovalci Savinjskih Alp nam v svojih razpravah podajajo pregled pleisto-censke poledenitve. Prof. F. Seidl nam v geološki monografiji Savinjskih Alp očrtuje tudi tisti pomen pleistocenske glaciacije, ki ga je imela za oblikovanje današnjih slikovitosti in lepot pokrajine. Dr. Drago Meze je s temeljitimi terenskimi preučitvami ter s proučitvijo dosedanjih naziranj in ugotovitev o sledovih pleistocenskih ledenikov te tudi dopolnil z novimi naziranji o razvoju pleisto-cena v porečju gornje Savinje. V ustreznem poglavju (str. 60—106) je zbrano obilo materiala, ki prikazuje in označuje razvoj posameznih faz pleistocenske poledenitve v GSD. To gradivo, pa najsibodo to breče ali konglomerati, morene z oraženci ali pasovite gline in najrazličnejši grušči, ki so neposredni materialni ostanki določenih, nam včasih tako neznanih procesov, rabi za oživljanje pokrajine v davnini. Samo tako je mogoče spoznati preteklost, in le tako je mogoče tudi polneje razumeti zdajšnjo podobo pokrajine. Poznavanje današnje pokrajine in glavnih obrisov one iz preteklosti pa je osnova za tolmačenje tako morfogenetskih procesov kakor tudi drugih zakonitosti, ki jih spoznava in odkriva človek v svojem vsakdanjem okolju.
Pleistocenska poledenitev ni zajemala samo vseh najvišjih vrhov v osredju Savinjskih Alp, raz katerih so se po pobočju spuščali ledeniki v Logarsko dolino, Matkov in Robanov kot, temveč tudi jugovzhodno pobočje Raduhe (predele nad 1500 m), posamezne vrhove Smrekovškega pogorja (predvsem Komen in Travnik, deloma še Krnes in Smre-kovec), južno pobočje Olševe in Vežo; Dolski ledenik je prispeval k pestrejšemu reliefu sveta med Pečovnikom in Sedelškom pod Oj-strim vrhom ter Smi-ekovcem med Savinjo in Lučnico.
Najmogočnejši ledeniki so se razvili v osredju Savinjskih Alp, od koder so polzeli po dolinah navzdol. Ob višku zadnje poledenitve sta se združevala ledenika iz Logarske doline in Matkovega kota. In kasneje, ko sta se začela umikati v notranjost gora, nastaneta v Kotu in v Logu ledeniški jezeri. Sledove ojezeritve najdemo odložene v več metrov debeli skladovnici pasovite gline, ki jo tudi prekrivajo ledeniško pi-eoblikovane kamenine. Prav to odkritje je porodilo novo spoznanje, s katerim nam avtor pove, da je bila eksai-ativna vloga ledenika mnogo manjša, kot pa so si jo predstavljali glaciologi v preteklih desetletjih. Ledenik v Logarski dolini, v Matkovem kotu ali kjerkoli drugje ni mnogo poglabljal in tudi ne razširjal dolin. Zato pa so toliko pomembnejši posredni vplivi ledenikov, kakršne nam razkriva in razčlenjuje klimatska geomorfologija. Dr. D. Meze je po preučitvi ledeniškega gradiva in drugih lede-niških sledov zaključil, da so bili v wUrmu
trije poledenitveni sunki, od katerih je bil najmočnejši v wurmu II. Popolnoma drugačni morfogentski procesi so se odvijali v nepoledenelem svetu GSD (gl. str. 106—162). Rezultati najrazličnejšega dogajanja v periglacialnem svetu, katerega velik del tudi niso pokrivali gozdovi, se najlepše zrcalijo v pobočnem gruščnatem materialu, v rečnem nasipavanju ter v nastajanju številnih vršajev. To so neposredni učinki menjavanja med poledenitvenimi ali hladnejšimi in medpoledenitvenimi (interglacialnimi) oddelki pleistocenskega obdobja.
V	prostranem porečju gornje Savinje je avtor preučil pleistocensko akumulacijo, ki je razrezana v terase. Starejšo pleistocensko prodno akumulacijo tvori konglomeratna tei*asa, ki je danes še najlepše ohranjena na Ljubenskem polju, medtem ko so terase mlajše prodne akumulacije v kvartarju zelo enakomerno ohranjene na vsem izvenalpskem območju GSD. Mlajša prodna nasutina je razčlenjena s šestimi terasnimi sistemi; najnižjo teraso avtor uvršča že v holocen, naslednjo, z oznako »terasa II«, pa šteje za najmlajšo pleistocensko, najbrže postglacialno teraso. S pi"egledom zaobljenosti in granulacije prodnikov v terasah in z izsledki pelodne analize je bilo mogoče ponovno potrditi, da se je vršilo zasipavanje v hladnih obdobjih pleistocena. Po doslej znanih rezultatiah je mogoče v GSD govoriti o sedmih pleistocenskih akumulacijskih fazah, ki so jih prekinjala erozijska obdobja, teh pa je bilo šest (gl. str. 129, 166).
Tudi vršaji s svojimi značilnimi oblikami govore o svojem življenju. Neposredno nam izpričujejo, da je v začetnem stadiju njihovega nastajanja — ob nastopu hladne dobe — prevladovalo nasipanje periglacialnih rek nad nasipanjem Savinje. Tedaj so se v poledenelem svetu naglo tvorili ledeniki, s čimer je bila vodna moč Savinje v povirju močno okrnjena. V nepoledenelem gorskem svetu pa se je zaradi brezgozdnih tal razvijalo intenzivno mehanično razpadanje kamnin. Močne padavine so skupaj s pospešeno soliflukcijo v periglacialnem svetu pripomogle k hitrejšemu transportu materiala po potokih k Savinji in s tem tudi k tvorbi močnih vršajev (gl. str. 154).
Ogromne množine pobočnih sedimentov nam razkrivajo dogajanja v periglacialnem svetu. Tu najdemo tako breče kakor tudi mlajše grušče iz silikatnih ali karbonatnih kamnin.
V	periglacialnem območju GSD — v severnem obrobju Mozirske kotlinice so se v času mlajšega pleistocena izvršile nekatere preto-čitve potokov (Ljubija, Mozimica in Tmava), katere nam avtor zelo skrbno opiše in obrazloži (str. 141—146).
Res je, da so opisani morfogenetski procesi v teku diluvija pa vse do danes bistveno spremenili zunanjost GSD, saj znaša kvartarna ei'Ozijska intenziteta blizu 80 m (za toliko so namreč potoki poglobili svoje struge, gl. str. 174), vendar ne smemo pozabiti, da se še danes pokrajina spreminja. Spomnimo se
samo »živega zakrasevanja« na Dobrovljah, ki poteka takorekoč pred našimi očmi. To tudi izpričuje kontinuiteto med preteklostjo in zdajšnjostjo. Morda nam prav zaradi »prepočasnih«, vse premalo otipljivih današnjih in vsakdanjih sprememb v rasti pokrajine uhajajo misli v davnino, iz katere šele moremo izluščiti temeljne zakonitosti v procesih našega reliefa.
Mezetova knjiga Gornja Savinjska dolina pa nam ne prinaša samo tega, kar smo mogli zapisati zgoraj. Odpira nam še vse polno drugih podrobnosti, vzpodbuja nas k vsestranskemu razmišljanju o tej še vedno tako osamljeni pokrajini. Ob prebiranju ali kasneje, ko smo se že predali razmišljanju, nas navdaja z novimi spoznanji o neomajni povezanosti človeka z drugimi manifestacijami narave. Spomnimo se samo različne odpornosti kamnin, ki ustvarjajo raznolike oblike površja in katerim se je morala tako funkcionalno prilagajali človekova naseljenost. Wengenske ali werfenske kamnine nudijo zelo ugodne pogoje planinskemu gospodarstvu, ki danes že tudi izumira v pozabo. Različna odpornost kamnin je vzpodbudila selektivno erozijo, katere najizrazitejše učinke sledimo v številnih prevalih, prek katerih je speljal človek kolovoze in poti (npr. pot preko Bele peči je povezovala Štajersko in Koroško, prav tako tudi pot prek Mrzlega dola itd.). Ravnice teras so spremenjene v obdelovalne površine; na terasi II so selišča številnih naselij. Prav tako najdemo na njej pravo omrežje mlinščic in ob njih že propadajoče žage (str. 139). Še posebno hvaležni pa moramo biti dr. Dragu Mezetu za obilico ledinskih in drugih dor mačih imen,, katera je s svojim zapisom obudil k življenju ali pa otel skorajšnji pozabi. Ne morem prej odložiti peresa, dokler še ne zapišem svoje želje. S temeljitima preučitvama reliefa v porečju Kamniške Bistrice in gornje Savinje se nam je odprla nova razsežnost v poznavanju Savinjskih Alp in Kamniških planin. Zato je morda kar umestna želja po podobni podrobni preučitvi zahodnega in severnega dela Savinjskih Alp, tj. porečja Kokre in Bele. Šele potem, ko bi dobili ves vpogled v posamezne različnosti kot tudi v dogajanja in uveljavljanje posameznosti na celotnem območju snežnikov, bi mogli vse drugače kot doslej vse polneje dojemati neminljivo veličino Savinjskih Alp, kjer si davnina in današnjost tako iskreno podajata roke.
Milan Natek
BERITE, NAROČAJTE IN ŠIRITE
PLANINSKI VESTNIK!
društvene novice
VARSTVO NARAVE IN GORSKA STRAŽA
V Sloveniji že več let obstaja gorska straža. To organizacijo so ustanovili taborniki. Trudili so se, da bi v praksi najbolj učinkovito uveljavljali načela varstva narave. Toda naša družbena skupnost jih ni podprla v takšni meri, da bi bilo to varstvo učinkovito. Zato so taborniki začeli vzgajati le svoje člane, kako naj varujejo naravo in živijo z njo. Bolj aktivni pa so postali planinci, ki so začeli opozarjati ljudi, naj varujejo in naj ne uničujejo narave. Kjub temu se še danes ne zavedamo odgovornosti, ki jo imamo vsi do narave. V Jugoslaviji in Sloveniji pa še danes nimamo zakona, ki bi obravnaval ta problem. Imeli smo že cel kup predpisov in določil o varstvu narave, toda skoraj vsi so danes že neveljavni ali neživljenjski. Zaradi tega bi bilo zanimivo pogledati, kako se je v preteklosti varstvo narave razvijalo v svetu in pri nas doma.
Prvotno varstvo »strateških« dobrin narave, divjadi in lesa, v 10. do 18. stoletju se je spremenilo v romantično vračanje k naravi, k študiju naravoslovja in k varstvu spomenikov narave. Spoznanje o biološkem ravnotežju v naravi, o biotopih in fitoce-nozah ter ekotipih je omogočilo poglobljeno znanstveno raziskovanje medsebojnih povezav in zakonitosti v naravi ter izkoriščanje izsledkov v gospodarstvu. Če pogledamo zgodovino varstva narave na Slovenskem, vidimo, da so se pri nas doma ljudje razmeroma že zgodaj začeli ukvarjati z varstvom narave. Na Kranjskem so bile s posebno odredbo leta 1892 zaščitene tise. Leta 1908 je prof. Belar že predlagal zaščito Doline sedmerih jezer, naslednje leto pa so tudi gozdarji na svojem kongresu razpravljali o estetiki gozdov in varstvu pri-rode.
Leta 1888 je na Kočevskem gra-ščak zaščitil 305 ha pragozdov,
Avstrijska cesarska vlada je leta 1914 začela obravnavati vprašanje inventarizacije in varovanja pri-rodnih znamenitosti, ohranitve redkih živali in rastlin. Vojna je preprečila nadaljnje delo. Odsek za varstvo prirode pri Muzejskem društvu v Ljubljani je leta 1920 predlagal deželni vladi ustanovitev varstvenih parkov ter zavarovanje redkih živali in rastlin ter nadzor nad podzemeljskimi jamami. Ze naslednje leto je izšla o tem odločba deželne vlade. V planinskih domovih so razobesili lepake, ki so prepovedovali trganje zaščitenih cvetic. V članskih izkaznicah Slovenskega planinskega društva pa so 1926. leta natisnili pouk o zaščitenih rastlinah.
Dolina triglavskih jezer je bila po prizadevanjih odseka Muzejskega društva in Slovenskega planinskega društva zaščitena kot alpski varstveni park leta 1924, vendar samo za dobo 20 let. Ze leta 1930 je posebna banovinska odredba zavrla nenačrtne gradnje okoli Bohinjskega jezera ter tako rešila ta prirodni kotiček naše domovine pred »civilizacijo«. Odločba o zaščiti favne iz leta 1919 je bila izpolnjena s predpisi o varstvu ptic in redke divjadi leta 1935 in razni drugi predpisi so že pred 30 leti določali varstvo prirode in sicer uredbe o gozdovih, gradnjah in turizmu. Leta 1919 je bila izpopolnjena s predpisi o narodnih parkih v Jugoslaviji. Leta 1940 so ustanovili banovinski posvetovalni odbor za varstvo narave.
Po vojni smo dobili zvezni zakon o varstvu kulturnih spomenikov že takoj 1945. leta in isto leto tudi republiški Zavod za varstvo kulturnih spomenikov in pri-rodnih znamenitosti ter 1948 republiški zakon o tem. Danes zveznega zakona o varstvu narave nimamo, od republiškega zakona iz leta 1958 pa veljajo samo še določila in členi, ki se nanašajo na varstvo narave. Ta zakon pa je bil že ob samem izidu zelo ozek in nesodoben, ker je obravnaval prirodne znamenitosti le z ozkega vidika muzealnega kon-serviranja posameznih znamenitosti v prirodi. Ta zakon ni bil v skladu z dialektičnim gledanjem na varstvo narave in ni upošteval sodobnih izsledkov o biološkem sožitju in ravnovesju v naravi.
Sodobneje obravnavajo načela varstva narave drugi predpisi, kot so zakoni o lovu, ribištvu, vodah, gozdovih, urbanističnih projektih in podobni. Leta 1959 smo dobili zakon o narodnih parkih in 1961. leta je bila proglašena Dolina sedmerih jezer s slapom Savice za narodni park — brez Triglava na površini komaj 22 km». Sedaj že obstaja predlog o razširitvi tega parka.
Po urbanističnih predpisih je bila zaščitena pokrajina okoli Bohinjskega jezera in Rakovega škoc-jana.
Kdo izvaja načela varstva narave danes v Sloveniji? V Sloveniji deluje gorska straža kot specializirana organizacija pri tabornikih, planincih, lovcih, hortikulturi, gozdarjih in pri Turistični zvezi Slovenije. Vsi člani gorske straže, ki so obenem člani ene izmed navedenih organizacij, so združeni v centrali Gorske straže Slovenije. Vsaka od teh organizacij pa ima še svoj odsek za varstvo narave in gorsko stražo. Tako je npr. pri Planinski zvezi Slovenije komisija za varstvo narave in gorsko stražo, ta se deli na postaje gorske straže po večjih krajih Slovenije, v postaje GS pa so vključene baze gorske straže, v bazah člani aktivno delajo v planinskem društvu in na terenu, kjer opozarjajo izletnike, delijo letake in jih lepijo.
Pri delu na terenu pa naletimo na velike težave. Marsikdo ne pokaže dovolj razumevanja za varstvo narave. Težko je delati z ljudmi, ker so gorski stražarji v večini mladinci, in marsikdaj se zgodi, da nekulturni izletniki surovo odgovarjajo na opozorila. Da je stanje tako, je krivo tudi pomanjkanje predpisov o varstvu narave. Dokler bomo na te mlade ljudi gledali kot na peščico ro-mant?l:ov, dokler ne bo izšel zakon s konkretnimi obveznostmi, do tedaj ne bo učinkovitega varstva narave. Naravo je potrebno varovati v celoti in ne samo njene posamezne dele.
Varstvo narave mora ob upoštevanju biološkega ravnotežja v prirodi in ekoloških pogojev čuvati celotno živalstvo in rastlinstvo, matično humusno plast zemlje in rastlinsko-gozdno odejo, vodo in zrak ter končno, vendar ne nazadnje, tudi estetsko podobo pokrajine.
Tomaž Tomažin
IZ SEJ UO PZS
25. seja UO PZS 20. okt. PZS je obravnavala tekoče zadeve, v drugi točki dnevnega reda pa delo nekaterih komisij. Pri prvi točki je bilo med drugim omenjeno: Orientacijskega tekmovanja na Avali, ki ga je sredi oktobra priredila Planinsko-smučarska zveza za mesto Beograd, se PZS ni udeležila. — PD Kranj je priredil na dan seje 1. klubski planinski večer na Smarjetni gori. — Komisiji za telesno kulturo je bil predložen predračun PZS za leto 1967, predračun m. himalajske odprave, devizni plan za leto 1967 in predračun za Planinski Vestnik.
Predračun UO PZS znaša N din 701 072 izdatkov, lastnih sredstev N din 201 343, dotacija naj bi torej znašala N din 701 072, himalajska ekspedicija računa z N din 567 250 izdatkov, sama bi zbrala N din 85 000, potrebuje torej dotacijo v višini N din 482 250. Planinski Vestnik računa z izdatki N din 226 800 lastnih dohodkov zmore N din 150 496, potrebna je dotacija v višini N din 76 304.
PZS je pred kratkim dobila 33 plezalnih vrvi. — Do 31. oktobra so bile komisije PZS dolžne narediti koledar plezalnih prireditev za 1. 1967. — Radijska poročevalska služba bi rada objavljala tudi planinske novice. Zbira jih sekretar PZS, na kar opozarjamo vsa društva. Predložiti jih je treba vsak teden do torka, da pridejo v četrtek na vrsto. 31. oktobra se je vršilo srečanje planinskih društev Julijske Benečije, Koroške in Slovenije v Vidmu. PZS so zastopali dr. Miha Potočnik, Fedor Košir, Ante Mah-kota, Peter Soklič, ing. Tomaž Banovec in dr. Viktor Vovk. Po sporazumu med znanim nemškim publicistom H. Schonerjem in T. Orlom naj bi »Der Winter«, največja smučarska revija v Evropi, prinesla propagandni članek o naših smučarskih centrih in paradnih smukih v Julijcih. Težave so bile pri izboru dobrih posnetkov teh smukov. Predsednik dr. Miha Potočnik je poročal o mednarodnem seminarju šport in turizem — filmskem festivalu v Kranju in foto-razstavi v Moderni galeriji, kjer je bila zastopana tudi planinska podoba. Pri drugi točki je poročal najprej tov. Orel o spremembah zuna-
njega lica Planinskega Vestnika v pogledu črk, naslovov, rubrik, klišejev in ovitka. Ponovno se je sklenilo, da se o vsebini in redakcijskem konceptu društvenega glasila naredi anketa. Načelnik komisije za pota je poročal, da se je spet odložila gradnja poti na Bavški Grintavec. Komisija zaradi sprostitve v obmejnem prometu stoji pred novimi nalogami. Prof. Ivan Šumljak, ini-ciator razširjene slovenske planinske poti, prejme znak, da je to pot prehodil, čeprav je to opravil prej, preden je bila pot objavljena.
SZ je na mednarodni alpinistični tabor v Pamiru povabila tudi šest naših alpinistov. Tabor bodo priredili v proslavo 50-letnice SZ. PSJ se strinja s tem, da gredo na Pamir slovenski alpinisti. Ing. Tomaž Banovec je nato poročal o možnostih, da se poživi naša planinska kartografija, obenem pa se dvigne na višjo raven. Karte bi lahko bile po vsebini in izvedbi boljše od onih, ki jih izdaja Freytag - Berndt. Predlagal je tudi reliefne karte v obliki razglednic, kakršne so v navadi v Švici. Treba bi bilo zbrati prednaročila PD. Ugotovi tudi, da se zatika delo za »Naš alpinizem«, ker uredništvo ne dobi gradiva za dolino Vrat. (Planinski javnosti je deloma znano, da je propagandna komisija 1. 1965 sestavila za to prepotrebno planinsko edicijo posebno komisijo: ing. T. Banovec, Jože Munda, Kilar).
LETNA SKUPŠČINA UIAA je bila za leto 1965 v Utrechtu. Udeležence je sprejel župan Utrechta de Ranitz, ki je bil več let predsednik CARN (Club Alpin Royal Néerlandais) in aktiven član UIAA. Ogledali so si Amsterdam in njegove muzeje, kraljica Julijana in princ Bernhard pa sta jih sprejela v kraljevi palači Soestdijk. »Brez protokolarne zapetosti se je s kraljevim paarom vsak lahko pogovarjal,« piše dr. Wyss-Dunant, predsednik UIAA. Naslednji dan so si ogledali skansen (muzej en plein air) v nacionalnem parku Hoge-Veluwe, za etnografe in etnologe idealno urejen skansen, ki se je
zanj zavzela kraljica sama. Tretji dan so si ogledali Rotterdam, Brienervord Brug (most čez Meuse), velika melioracijska dela v Hellevoet Sluisu, skratka vse, kar ima Holandija pokazati kulturnemu turistu, pa tudi tehniku, ki lahko občuduje iznajdljivost in vztrajnost, s katero Nizozemci »trgajo zemljo« iz morskega žrela.
Skupščine so se udeležili zastopniki Belgije, Nemčije, Avstrije, Bolgarije, Španije, Francije (Pierre Henry), Anglije, Grčije, Italije (U. de Vallepiana), Lichtensteina, Luxemburga, Maroka. (Abdelhamid Alamin), Nizozemske, Poljske (Czartoryski), Švice in CSSR (dr. Zdenek Franc). Jugoslavijo je zastopal dr. Marijan Brecelj, predsednik PSJ. Himalajski inštitut v Darjeelingu je svojo odsotnost opravičil. Navzoč je bil tudi ex-predsednik UIAA Egmond d'Arcis. Prijavili so se novi člani: Club Andino Peruano, Federacion Argentina de Montanismo y Afines (alpinizem) in Norske Tindeklub (Norveška). Pričakujejo tudi vlogo madžarskih PP (Fédération Magyare des Amis de la Nature), ZDA in Japonske. Predsednik UIAA dr. Wyss-Dunant je pri izvolitvi vice-prezi-denta favoriziral Hansa v. Bom-harda, ki je dalj časa delal v UIAA. Poljak je terjal tajni skrutinij, Marokanec je vprašal, ali je še kak drug kandidat, na kar je Ceh predlagal Francoza Jugea. Tajno glasovanje je dalo 12 glasov Nemcu, 4 glasove je dobil Francoz Juge. Septembra 1966 se je vršila skupščina UIAA v Courmayeuru. O njenem poteku bomo poročali.
to
POSVETOVANJE PRIMORSKIH PLANINSKIH DRUŠTEV
V nedeljo 16. septembra t. 1. so se v domu JLA v Tolminu zbrali zastopniki naših primorskih društev na jesenski posvet. Srečanja primorskih PD se že nekaj let redno vrše v prijetno domačem vzdušju, imajo pa kljub temu delovni značaj.
Tudi to pot je mlada predsednica PD Tolmin tov. Tatjana Šorli z
uvodno besedo napeljala pogovor v aktualne planinske probleme, nato pa je zbor vodil nekdanji dolgoletni predsednik istega društva tov. Janko Fili, ki je zdaj na čelu pokrajinskemu koordinacijskemu odboru. Uvodoma je spregovoril o 70-let-nici SPD na Primorskem in njegove posoške podružnice. Slovensko planinstvo, je dejal tov. Fili, je na Primorskem opravilo svojo narodno-obrambno dolžnost in združilo v svojih vrstah vidne in pomembne rodoljube na naši za-padni meji.
Pred prvo svetovno vojno je bilo kar sedem planinskih podružnic, torej tretjina tedanjih planinskih podružnic na slovenskem ozemlju. Fašisti so zatrli vse to do 1. 1923, oživelo pa je v NOB, v katerem so primorski Slovenci pokazali, da jih fašizem ni stri. Po osvoboditvi je na Primorskem nastalo kar 13 društev, dve pa sta onstran meje, v Trstu in Gorici. V slovenskem narodnem gibanju na Primorskem ima planinstvo torej lep delež. Predsednikova izvajanja je osvetlil z nekaterimi dejstvi še prof. Hinko Uršič in z njimi pokazal na zavednost ogroženega slovenstva na Primorskem: Zato je prav, da se 70-letnice SPD na Primorskem še enkrat spomnimo. Ce je na Vršnem ob 60-letnici Gregorčičeve smrti nismo preveč poudarili, je bilo to tudi zaradi pietete do Gregorčičeve domoljubne narodno buditeljske in socialne pesmi. Posoška podružnica je njegovo vlogo v boju za narodne pravice tako cenila, da je mislila na kočo na Krnu imenovati po pesniku. Zato je bila prireditev na Vršnem tudi planinska, čeprav tega nismo preveč poudarjali. Potem so odposlanci devetih navzočih društev poročali, katerih planinskih prireditev so se v letu 1966 udeležili in v kakšnem številu. Slišali smo nenavadno razveseljive podatke. Npr. PD Sežana, ki ga spretno vodi že več let delavna predsednica tov. Jožica Milavec, je bila s 17 člani na tekmovanju na Kumu, s 15 na Vršnem, na Nanosu, na Črni prsti, takorekoč povsod, kamor je vabila planinska piščal. Pa tudi druga navzoča društva so imela k pregledu skupnih akcij v poletni sezoni nekaj povedati. Naslednja točka dnevnega reda je zbrala poročila društev s po-
sebnim ozirom na probleme in težave, ki jih preživljajo. Obravnavali so organizacijo društev, število članstva, mladinske odseke, propagando, pota in gospodarstvo. Poročilo zastopnika PD Kobarid se je končalo kat opozorilo: »Pravzaprav nimamo problemov, ker je odbor mlad.« In res je kobariško društvo s svojim kulturnim, zabavnim in planinskim delom osrednje gibalo javnega življenja v tem prelepem kraju. Njihov planinski kotiček bi si morala ogledati tista društva, ki tožijo, da imajo težave z mladino, da je planinstvo ne mika in podobno. Njihov torkov večer je zgled, kako se bude interesi in kako se naravnavajo za vzgojo in oblikovanje mladega človeka.
Zaradi zvišanja članarine članstvo skoraj nikjer ni padlo, ponekod je še naraslo. V tem pogledu so v stiski samo v Cerknem. Tudi glasilo PZS Planinski Vestnik je po nekaj naročnikov v vsakem društvu pridobilo. Skoro vsa društva imajo gospodarske probleme. Manjka sredstev za vzdrževanje in popravljanje koč, manjka obratnih sredstev, vprašanje je tudi zakup. Kaže, da je tudi ta način oskrbovanja koč dober samo v primeru, če je najemnik človek, ki ima razumevanje za planinstvo, in če se drži pogodbe. Navajali so, da vsi zakupniki niso taki, in zato se boje slabih posledic za planinstvo. Nikakor ne gre, da bi pogodba ne mogla zaščititi planinsko premoženje. Najemnina mora biti realna, zakupnik ne sme biti v položaju, kakor da daje društvu miloščino. Koče so zgrajene z žulji planincev, ogromno je v njih prostovoljnega dela. To je treba spoštovati. Nikar ne mislimo, da je z zakupom rešeno gostinsko vprašanje na kočah samo po sebi. Dolžnosti in skrbi gospodarjev še narastejo. Zbor je ugotovil, da bi bilo treba začeti z močnejšo javno pobudo za gradnjo večje planinske postojanke v območju Krna, nekje tam, kjer si je že pred leti prostor izbralo PD Nova Gorica. Na ta prostor smo nekam pozabili, to je treba popraviti. Pobudo daje PD Nova Gorica, vsa primorska društva jo podpirajo, z njim pa vsa slovenska. Postojanka bi bila pomembna za letno in zimsko sezono, izpolnila pa bi vrzel, ki je v mreži koč med Komno, Voglom, Lepeno in
Trento. Krnski smuki so edinstvena stvar, tako pravi Praček in za njim vrsta njegovih učencev na podaljšanih stopalih. Naj planinstvo v tem delu Julijskih Alp izbojuje za Primorsko nekaj tistega, kar bi moralo dobiti iz sredstev, namenjenih za soško hidrocentralo. Soliden, trden planinski dom na Polju blizu jezera bi bil le majhen donesek, s skromnega planinskega stališča pa vendarle pomemben, s skupnimi močmi pa tudi v nekaj letih izvedljiv. (Nekdo je poročal, da nosači terjajo že 200 din za kg. Ali ne bi bil že čas, da bi poskusili znositi material in elemente na tako višino s helikopterjem, kakor delajo to sosedi?) Pogovor o teh in drugih stvareh je bil živ, neprisiljen. Ni mogoče vsega navesti. Ne smemo pa mimo pritožb zoper nered na kočah, ki so sprejele pod streho mlade udeležence planinskih tekmovanj (Janče, Nanos). Kaj pomaga učiti mladino, kako naj se vede v kočah, če pa koj nato vidi planinsko kočo spremenjeno v oštarijsko zdraho, da se ne reče še kaj hujšega. Tudi ni prav, če se koča jeseni zapre ravno v soboto ali nedeljo, če pade na ta postavni rok. Ali ne bi kazalo, da oskrbnik potegne do ponedeljka in tako postreže še zadnje jesenske goste? Važno je, da se postreže ljudem, ne pa ustreže koledarju. Pri taborjenju v Trenti pa so videli pomanjkljivost v rezervnem prostoru, kamor so se morali zateči tečajniki pred slabim vremenom. Končno so navzoči sklenili, da bo prihodnje srečanje društev na Planinskem domu Zorka Jelinčiča na Črni prsti konec maja 1. 1967. Primorski planinski tabor pa naj bi bil na Tumovi koči na Slavniku in naj bi opozoril na 20-letnico koprskega planinskega društva, 10-letnice te koče na istrskem Triglavu pa tudi na zaslužno delo dr. Henrika Tume, saj bo kmalu preteklo 60 let, kar je zarisal v steno naših sten svojo — slovensko smer, kmalu potem, ko je König po izstopu iz nemške izjavil: »Triglav je nemška gora in bo nemška gora ostal.« Posvet se je končal, ko je šla ura na dve. Nato so zastopniki društev še posedeli v prisrčnem pomenku in v zavesti, da je bil sestanek potreben. Naj bo še koristen, naj predlogi in sklepi dobro plenjajo!
to
POGOVOR S PREDSEDNICO PD SEŽANA
Jožica Milavec
»Res je, da .izgubim' (mislim, da izgubim ni prava beseda) za planinstvo veliko časa,« je dejala, »vendar kar delam, delam z veseljem. Če so mi zaupali to nalogo, je moja dolžnost, da jo opravljam čim bolje, kolikor je pač v moji moči.« Na kar sem ji zastavil nekaj vprašanj:
V čem vidite ovire za hitrejši razvoj vašega društva?
Če upoštevam oddaljenost gora, lahko trdim, da smo planinci tu kar aktivni. Hitrejšemu napredku PD bi prav gotovo pripomogel boljši kadrovski sestav vodstva našega društva ali bolje, večja aktivnost mladinskega kadra. Starejšim planincem, ki niso deležni popustov mladinskih organizacij (počitniške, toborniške), bi bil zelo dobrodošel popust na železnici.
Kaj bi predvsem radi dosegli v svojstvu predsednika? S čim imate v društvu posebno veselje?
Rada bi, da bi se planinstvo v sežanski občini še nadalje razvijalo ter da bi vzgojilo čim več mladih planincev v duhu naše organizacije. S tem bi zagotovili lep napredek društva, obenem pa dali svoj delež družbi. Veseli me delati z mladino, čeprav je to zahtevna in odgovorna naloga. Vesela sem vsakega napredka.
Katere vrhove imate najrajši? Katere ture ste naredili? Ali kot predsednik hodite po gorah več ali pa vas funkcija ovira?
Od vseh naših vrhov mi je Jalovec najlepši in najbolj priljubljen.
Prehodila sem slovensko trans-verzalo, delno zasavsko planinsko pot, bila sem v Čeških Tatrah, letos pa sem se udeležila izleta na Breithorn.
Kadar le morem, grem na planine. Ne bi mogla reči, da me funkcija predsednika ovira — to me le toliko, da moram ture, ker vodim skupine, prilagajati »društveni želji«, če bi upoštevala le svoje želje, bi se povzpela večkrat na gore, ki so mi bolj pri srcu.
Primorske planinske prireditve so v zadnjih letih najbolj obiskane. Zakaj?
Ne vem, kaj bi na to odgovorila, da bi zadela. Nismo še bili organizatorji nobene od teh prireditev, da bi lahko kaj rekla. Morda zaradi tega, ker so združene z važnejšimi dogodki oz. obletnicami, ali zaradi dobre organizacije? Lansko leto je bilo v Gornjem Posočju aktualno vprašanje HE-Trnovo. Ker se teh prireditev udeleže v precejšnjem številu tudi zamejski Slovenci, ker povezuje razmeroma le majhna razdalja planine z morjem? Morda je vsega nekaj — a res ne vem in zato mislim, da bi bilo najbolje, če bi na to vprašanje odgovoril kdo drug.
to
PISMO IZ IDRIJE
(Načelniku mladinske komisije
PZS Sokliču)
Transverzalo od Maribora do Kamniških planin smo srečno prehodili od 18. do 22. septembra. Bilo nas je 22. Mokri smo bili med Šumikom in Osankarico ter pred prihodom na Korošico. Najlepše vreme smo imeli na Ra-duhi. Na tej poti smo posneli 4 barvne in 4 črnobele filme. Na Triglavu smo bili še enkrat in sicer od 29. do 31. septembra. Tokrat iz Vrat v Bohinj (čez Sedmera jezera)! Skupino je samostojno vodil gimnazijec Nande Rupnik, letošnji tečajnik v Trenti. Bili smo z njim zelo zadovoljni.
10. septembra nismo šli po poteh Gregorčičeve brigade. Smo se pa zelo množično udeležili Gregorčičeve proslave v Vršnem 11. sept. Iz Idrije nas je bilo šest avtobusov. Eden je bil za godbo, eden za planince iz Cerkna, eden za planince iz gimnazije, eden za mlade planince z osnovne šole,
dva pa za starejše planince iz Idrije. Zelo je bilo lepo — pravi slovenski narodni praznik! 2. X. se nismo udeležili organ, tekmovanja na Kumu. Gimnazijci niso mogli, ker so se odpravljali na partizanski pohod k sv. Urhu, osnovnošolcev nisem hotel pripeljati, ker so preslabo izvežbani. Navsezadnje je bil pa še dež. V nedeljo, 9. t. m. bo tekmovanje za Vojkov pokal na Nanosu. Ker je blizu in ne bo preveč zahtevno, imamo namen poslati dve ali tri ekipe.
Sedaj se največ ukvarjamo z organizacijskim delom. Obnovili smo starejšo skupino (od 5. do 8. razreda osnovne šole)! Ima 203 člane in 40 trans-verzalcev. V načrtu imamo nekaj organizacijskih stvari, ogled diapozitivov, ki smo jih poleti posneli, in obisk vseh petih domačih postojank.
Gimnazijska skupina je že ob začetku pouka pripravila 1. št. stenčasa (o taboru v Trenti). Namen imamo obnoviti mlajšo skupino (od 1. do 4. razreda osn. šole).
A. černilogar
IVAN TAVČAR -ŽANE
Ko smo ga v soboto 22. oktobra 1966 pokopali, mi je bilo, kakor da gre z njim vred tudi velik del moje mladosti. Dasi je od najinih skupnih tur in podvigov minilo že pol stoletja, pa so vstala mlada leta vsa živa pred menoj, saj je bil važen del vsega tistega lepega časa tja do prve svetovne vojne prav Ivan Tavčar ali Zane, kakor so ga imenovali v družini in pozneje v »Drenu«. In kadar
t Ivan Tavčar
sem se spominjal tistih nepozabnih tur, ki sem jih kot dijak naredil, je v blesku gora, takrat še tako samotnih, stal tudi Zane — ves lep, raven kot sveča in zasanjan v lepoto naše gorske narave kakor jaz . . . Bila sva malone enake starosti, sinova dveh sester, ki sta se posebno radi obiskovali in z njima vred midva. Jaz sem tedaj živel na robu Kodeljevega — tistega še brez hiš, s polji, travniki, še ne ukročene Ljubljanice in stoletnimi drevesi blizu Golovca. On pa v Šiški pod Rožnikom. Kode-ljevo je bilo »moje«, Rožnik »njegov«. Vse sva pretaknila. Iz daljave pa so vabile visoke gore. O njih sva izvedela več od bratov, v katerih življenje je stopil tedaj Badjura, vodnik dijakov, prerok gorske lepote. In tako sva se nekoč v družbi z mojim bratom Jožetom, njegovim Ciri-in Rajkom Mulačkom, ki se je ravno vrnil s ture z Badjuro in zvesto delal vse, kar je Badjura velel in želel, — takorekoč v »Badjurovem duhu« povzpela na Stol — takratni Stol. Rožnik in Kodeljevo sta postala nato za naju samo še kraj sanjarjenja in načrtovanja izletov in tur — za celo desetletje. Zane je postal lep, visok, močan in resen fant. Ce so bile ture z Jožetom še tako lepe, pa Zaneta ni bilo zraven, mi je manjkala njegova resna, sorodna duša, ki je v gorah čutila kakor jaz. Tako sva z leti prehodila Kamniške planine, Karavanke in Julijske Alpe. To danes sicer malo pomeni. v letih med 1900 in 1910 in celo tja do usodnega leta 1914 pa je nekaj pomenilo. Najine ture so bile polne neviht in žarnega sonca, vse brezkončno lepe in nepozabne, posebno tja na Mrzlo goro, pa čez Kremžar-jevo pot na Kočno, pa še po grebenu v pomladnem snegu od Stola na Golico, pa z Abramom in Komacem-Moto čez zasneženi avgustovski Triglav po Kugyjevi poti in strmi Komar v Trento. In bivaki na Kranjski planini pa Prisojnik pa bivak na Trentski planini in Jalovec in čuda samotna Koritnica ... Pa zopet sanjava mesečna noč pod Mangr-tom ob gornjem Klanškem jezeru, na vrhu Mangrta in nato pod Montažem.
Tu je začel Zane s fotografiranjem. V nahrbtniku je skrival svojo barvno boks-kamero. Sku-
šal jo je prenesti čez italijansko mejo, da bi začel tudi v čudežno lepi Neveji fotografirati slike za svojo lepoto vedno žejno dušo. Italijanski mejni stražnik pa je zavohal skrivnost in pognal je nas, do smrti utrujene dijake, nazaj.
V tem času okoli 1. 1915 so prišle v njegove roke in na noge tudi prve smuči. Prinesel jih je moj starejši brat France iz Gornje Štajerske. Izmenoma sva smučala — in padala v zabavo gledalcev tam na travniku pod Ti-volijem. Zane je ostal zvest tej beli opojnosti, dokler je videl . . . Gore, fotografiranje in smučanje, to je bila Zanetova vedno bolj rastoča strast. Tedaj je stopil v naše življenje Brinšek. Zane je požiral njegove nauke in nasvete, kako fotografirati v gorah. Zane in moj brat Jože sta mojstra kmalu dosegla. Planinca, smučarja in fotografa Zaneta pa je z vstopom dr. Cer-ka v naše življenje vsega, kar ga je še bilo, prevzela nova romantika: Društvo za raziskovanje jam, ustanovljeno 1. 1910, je nam drenovcem pokazalo še en del Slovenije — podzemske jame, ki še niso bile raziskane. Brezno za breznom — Ziglovica, Marjan-ščica, Sovja jama, Juntezov laz, Golešnica . . . Povsod Zane! Zanesljiv v planinah — zanesljiv tudi v jamah. Vrv v njegovih rokah je pomenila varnost, fotografski aparat pa upanje, da bo prinesel iz podzemlja nenavadne slike.
Tako so se od 1. 1910 vrstile druga za drugo poleti plezalne ture v še nedotaknjene Zeleniške Spice, Planjavske stene, Dolgi greben, Kočno idr. brezno za breznom, pozimi pa prve smuške ture sploh na zapuščeni, nedotaknjeni beli Krvavec in bajno Veliko planino, pa poizkusi na zimski Triglav in v strašni novoletni vihar na Stolu. Povsod vidim vzravnanega mladega Zaneta, ki zre zavzet v vse, kar vidi in kar nudi Slovenija. Kaj vse smo doživeli! Kakšne silovite vtise je sprejemala Zanetova za lepo dovzetna duša in njegova kamera . . . Nič ni večno. Prvi je padel dr. Cerk. Zane je bil med požrtvovalnimi reševalci dijakov. Nato strašni udarec — začetek vojne. Takoj v začetku je bil ubit Brinšek. Vojna in življenje sta nas razgnala.
Strahote svetovne vojne so Zaneta le še bolj trdile v veri na vse dobro, ki ga dajejo človeku gore. Postal je velik mojster fotografije naših gora. Kar beseda ne zmore povedati, to zmo-reta glasba in slika. In Zanetove slike so nato vedno popolneje še pol stoletja prepričevale Slovence, Jugoslovane in ljudi širom po svetu, da je Slovenija ena od najlepših dežel na zemlji. S slikami je vsadil v nešteto src hrepenenje po gorah. Postal je tudi mojster v turnem smučanju, ker le na smučeh je mogoče prodreti v zimsko prostranstvo gora. S smučarskimi tečaji, ki jih je z velikim uspehom vodil tudi Zane, je ta panoga športa zajela široke množice in jim odprla vrata v zasnežene gore.
Njemu osebno pa so gore ostale isto kakor v mladosti — paradiž, kjer je do zadnjega, dokler mu ni opešal vid, užival lepoto naše zemlje. Ko se je pred njegovimi očmi razprostiral že mrak, so se v spominu še svetile gore — in so ugasnile šele, ko ga je zahrbtna bolezen iztrgala iz naših vrst. Njegov spomin bo dolgo ostal med nami ves svetal, mladim pa naj bi pokazal pot do srečnega življenja v gorah!
Pavel Kunaver
STANE PREDALIC
Umrl je eden izmed pionirjev sodobnega slovenskega alpinizma, eden izmed ustanoviteljev Skale, Stane Predalič.
Rodil se je 9. avgusta 1902. Ni še imel sedemnajst let, ko je skupno z Ivanom Rozmanom, Francetom Rusom in Dragom Zorkom dne 26. maja 1919 postal član pripravljalnega odbora novega kluba, ki naj bi imel alpinističen program, po predlogu Franceta Rusa pa naj bi se imenoval Skala. Najznačilnejše delo Skale je bila alpinistična vzgoja v plezalni šoli na Pečeh v pobočju Grmade, zlasti na Turncu. Vendar se delo ni začelo s tem, temveč z markiranjem poti po gorah. V zimi 1919 1920 so skalaši že organizirali pohode na smučeh. Ustanovni občni zbor Turistov-skega kluba Skala je bil 2. februarja 1921 v restavraciji, ki je stala na zemljišču današnjega hotela »Lev«. Seveda so takrat z besedo »turistovski« hoteli izra-
žiti pojem »alpinističen«; ta izraz je bil pa celo za tiste čase zastarel, ker so že prvi skalaši poznali pojem »alpinizem«. V tem prvem odboru je bil Stane Predalič blagajnik.
V tistem času je bil Predalič med najbolj vnetimi plezalci, pozneje pa se je posvetil bolj smu-čarstvu; v Skali je bil eden izmed najbolj vztrajnih pristašev smučarske smeri. Bil je znova izvoljen v odbor leta 1923, leta 1924 in 1925. V jeseni 1929, ko je v Skali že prevladala alpinistična miselnost, je Stane predlagal, naj se obnovi smučarska dejavnost nekako tako, kot je bilo pred leti, ko je Skala organizirala še tekme. Toda njegov predlog ni prodrl; nasprotoval mu je plezalec Kveder. Dne 27. aprila 1932 pa je bil smučarski odsek vendarle obnovljen. Načelnik tega odseka je postal Stane Predalič, člani odseka pa Janez Kveder, Franc Kopriva in Sandi Wissiak. Tako sestavljeni odsek je organiziral 19. februarja 1933
Znani jeseniški gornik-alpinist Maks Dimnik je 12. oktobra 1966 praznoval svoj petdeseti življenjski jubilej. Rodil se je 12. oktobra 1916 na Rečici pri Bledu kot sin železničarja. Mladost je preživel na Bohinjski Beli — kjer je imel priložnost spoznavati gozdove Jelovice in Pokljuke. Leta 1929 so se zaradi očetove upokojitve preselili na Belco pri Mojstrani. Na Jesenicah je končal meščansko šolo, leta 1935 pa diplomiral na strojnem oddelku
»lov na lisico« na Gorjušah. Udeležba je bila naravnost ogromna. Kljub temu pa se je že čutilo, da je smučarstvo postalo le še postranska dejavnost kluba. Smučarski odsek je bil priključen alpinističnemu.
Kako je bil Stane Predalič priljubljen med skalaši in kako so ga cenili, se vidi iz dejstva, da je bil na občnem zboru 25. aprila 1933 znova izvoljen v odbor. Šele ob nastopu nove skalaške generacije se je Stane umaknil iz prvih vrst organizatoričnih delavcev v klubu.
Za Staneta Predaliča je bilo značilno, da je bil zelo tovariški in imel nenavadno prijeten nastop. Za Skalo je žrtvoval v svoji mladosti zelo veliko, njemu pa gre zahvala tudi za mnogo podatkov o zgodovini kluba. Spomin nanj bomo ohranili vsi, ki smo z njim sodelovali, ohraniti ga bodo pa morali tudi tisti rodovi, ki bodo hodili po poti, ki jo je s svojimi tovariši pokazal Stane Predalič.
Dr. VI. Škerlak
TSŠ v Ljubljani. Za zaposlitev je bilo tisto leto težko, zato se je Maks preživljal dve leti kot gradbeni delavec, nosač na Kredarico, smučarski učitelj in gorski vodnik. Šele po kadrovskem roku se je zaposlil leta 1939 v projektivnem biroju Železarne Jesenice. Leta 1941 je bil kot vojak bivše jugoslovanske vojske ujet in poslan v ujetniško taborišče blizu Hamburga. Šele konec leta 1942 so ga poslali na delo v tovarno sedanje Iskre. Septembra 1944 je odšel v NOV in sodeloval kot operativni oficir v Zidanškovi in Šercerjevi brigadi na Štajerskem, Koroškem in v Banatu.
V letu 1945 je bil demobiliziran — zaposlil se je v Železarni Jesenice kot asistent, nato kot obratovodja. Ze septembra 1947 pa je odšel po službeni dolžnosti v Železarno Zenica, kjer je bil zaposlen kot asistent in obratovodja v valjarnah in končno kot šef izgradnje nove valjarne. Šele novembra 1955 se je vrnil iz Bosne nazaj v Železarno Jesenice, kjer je bil zaposlen kot obratovodja valjarne 2400, šef konstrukcijskega biroja in od leta 1960 kot direktor Železarskega izobraževalnega centra, kar je še
danes. Pestra, zahtevna in odgovorna je bila Maksova delovna pot. Kot vesten in dober delavec je znan daleč zunaj železarskega revirja.
Jubilant je deloval kot družbeni delavec v občinskih odborih, v okrajnem odboru, bil je tudi republiški poslanec. Zelo veliko ima zaslug pri izgradnji triglavskih žičnic in kot turistični delavec v gorenjskem kotu. Na Belci se je spoznal z dr. Potočnikom in Janezom Brojanom, ki sta mu kot izkušena gornika pokazala pot v skalne stene in grebene. Triglavska stena in gore Martuljka so bile torišče udejstvo-vanja naveze Brojan-Tomazin-Dimnik. Prve nove smeri so zapisali v tistih letih na Rokave, dalje zimske pristope na Dolkovo Špico, Škrlatico, Sovatno, smučarske ture po Karavankah, Triglavskem pogorju in Bohinjskih gorah. Tudi ob skromnem koščku kruha se ni odpovedal goram. Jeseni leta 1938 se je seznanil z Mihom Arihom, s katerim sta preplezala mnogo težjih smeri. Tako varianto v severni steni Špika, severni steber Rogljice, južno steno Spodnjega Rokava, opravila zimske pristope na vse vrhove Julijcev, grebensko prečenje od Visoke Rateške Ponce do Jalovca in zimski vzpon na Rogljico, novo težko smer v severno-zapadni steni Rakove Špice, v severni steni Rjavine. Smer po gredah Škrlatice do Rakove Špice si *e Maks zamislil, ko je v ujetniškem taborišču dobil razglednico tega ostenja. Zaupal mi je, da jo še danes šteje za eno svojih najlepših doživetij in vzponov v gorah.
Tudi tuje gore mu niso neznane. Saj je delal vzpone s prijatelji v Glocknerski in Venedigerjevi skupini, v Zapadnih Julijcih, Uenških Dolomitih, Karnskih Alpah, Dolomitih in Ortlerju. Ni bil ekstremist, gore pa je ljubil in doživljal z vsem svojim žarom. Se danes, ko si je zastavil druge cilje in naloge, je in ostaja trdna hribovska korenina, zaljubljen v lepoto gorskega sveta, višin in snežnih vesin. Še in še si črta drzne smučine v naših zasneženih gorah.
V Planinskem društvu Jesenice je bil nekaj let gospodar, zadnja leta pa je predsednik društva. Ima največ zaslug pri izgradnji novega Tičarjeva doma na Vršiču, ki je prepotreben, reprezentativen ob-
jekt ob naši znani alpski cesti. Za svoje uspešno delo pri izgradnji zeniške železarne je bil odlikovan z redom dela, za delovne zasluge v planinstvu pa z zlatim znakom Planinske zveze Jugoslavije in srebrnim znakom Planinske zveze Slovenije. Ob njegovem življenjskem jubileju mu čestitamo obenem z UO PZS vsi znanci, prijatelji in sodelavci in želimo, da bi bil še dolgo vrsto let aktiven v službi in pri razvoju planinstva in turizma.
Janez Krušic
alpinistične novice
NOVE PRVENSTVENE SMERI
Potem ko je bilo maja meseca preplezano Teme Rjavine, junija pa Sfinga in SV raz Malega Jalovca, so se plezalci lotili novih problemov. Jeseniški plezalci so preplezali v Veliki Martulški Ponci dve novi smeri: 19. VI. S steber (Bernard, Butinar, Krušic, Oman in Robič), nedeljo za tem — 26. VI. pa Bernard in Oman še eno v isti steni.
Šesta in sedma prvenstvena (v letošnji letni sezoni) sta bili preplezani v Kamniških Alpah. 19. VI. sta Janez Golob in Dodi Puš-nik preplezala Glavo Turške gore in smer ocenila s V., 24. VI. pa zakonca Barbka in Peter Sčetinin še novo smer v Vežici nad Petkovimi njivami. Posebno zadnja smer je vzbudila mnogo pozornosti. Smer sta plezala 11 ur in jo ocenila mestoma celo VI +. Visoka je okoli 300 m.
USPESEN VIKEND V DOLOMITIH
Začetek julija je bil v koledarju AAO zaradi praznika, določen za »malo odpravo« v področje Gross-glocknerja. Slabo vreme pred tem pa nas je prisililo, da smo se temu načrtu odrekli in se odločili za Tri Cine. S plezalskimi nameni pa so končno tja odpotovali žal le štirje: Barbka in Peter Sčetinin, Jošt Razinger in Ante Mahkota, ki je prevzel skrb za prevoz.
Prvega dne so se zaradi slabega vremena odločili za Punta di Fri-do in preplezali smer Comici-Fa-bian-Pompei ter pregledali teren. Sčetinin in Mahkota sta bila namreč namenjena v »švicarsko« di-rettissimo v Zap. Cini, ostala dva pa sta hotela preplezati nekaj drugih smeri. Toda snemanje ple-zalskega filma v omenjeni smeri jim je prekrižalo račune. Naglo so spremenili načrt in naslednjega dne sta Sčetinin in Mahkota že vstopila v »francosko« direttissimo v isti steni. Smer, ki je posvečena Couzyju, sta leta 1959 s petimi bivaki preplezala Desmaison in Mazeaud, ocenjena pa je s VI +, mestoma celo A4. Naša plezalca sta noč med 3. in 4. prebivakirala pod strehami, potem ko sta preplezala prečko v levo. Naslednjega dne sta izplezala še preko zadnjih streh in po Demuthovem razu izstopila na vrh.
Istočasno sta ostala dva plezalca preplezala Demuthov raz (V—VI) in Preussovo poč (IV). Istočasno z njimi so se v Dolomitih mudili še nekateri drugi naši plezalci, od katerih sta Oman in Koflar opravila normalna pristopa na Veliko Cino in Mt. Cristallo.
Aschenbrennerjevo smer v Travniku so ponovili: 19. VI. Sandi Blažina in Jošt Razinger, 3. VII. brata Tine in Jože Mihelič ter Franc Ekar in Iztok Belehar. Pri tem velja omeniti, da je S. Blažina, ki s svojim 24-letnim alpinističnim stažem spada med naše najstarejše aktivne plezalce, to smer plezal prvič že pred 15 leti, zadnja naveza pa je nad »Rampo« izvedla desno izstopno varianto in bila v steni prisiljena bivakirati.
Zajedo v Travniku, smer Kilar-Levstek, sta 3. VII. ponovila Franci Urh in Martin Car-man v 8 urah.
Peternelovo smer v Triglavu sta 26. VI. ponovila Stup-nik in Belak, 3. in 4. VII. pa še Gričar in Kalar, ki sta iz te smeri izstopila kot prva preko Čopovega stebra.
Čopov steber sta 26. VI. ponovila Mitja Košir (AAO) in Peter Novljan, kot tretja v letošnji letni plezalni sezoni. »Trikotnik« v Dolgem hrbtu sta kot tretja naveza
dosedaj ponovila Tone Skarja in Pavle Šimenc, dne 26. VI.
Raz Dedca sta komaj dva dni po prvenstvenem vzponu po akademski smeri v Vežici preplezala Barbka in Peter Sčetinin, dne 26. VI.
NEKAJ PEREČIH VPRAŠANJ ZA ALPINISTE
-	Klasifikacija alpinistov — pogoji — izbira kandidatov za odprave
Čeprav se je o tem že mnogo razpravljalo, še vedno nimamo pravega stališča. Se naj zgledujemo po zapadu, po vzhodu? Je naša dosedanja praksa pravilna, kakšne hibe je pokazala? Predvsem pa, kaj in kako bi bilo treba ukrepati, da bi bila sredstva, ki jih dajemo za organizacijo odprav, čim bolje naložena, da bi pozitivno vplivala na vzgojo alpinistov!
-	Kdo in kdaj lahko izbija kline? To vprašanje je dalo že stokrat premleto mnenje, vendarle je prav, da se nanj ponovno spomnimo in ga prenesemo razčiščenega tudi mladim.
-	Kako je s plezanjem prvenstvenih vzponov?
Doba, ko je bilo na razpolago še dovolj problemov, je tudi pri nas več ali manj zaključena. Prvenstveni vzponi postajajo vsak dan redkejši in težavnejši. S tem pa se menja tudi način plezanja. Ali je pravilno, da se plezalci spuste v nedoknčano smer od zgoraj in jo v spustu pri rede za kasnejši vzpon, vstopijo s strani in smer ob zadnjem poskusu preplezajo v celoti:
-	Kaj je alpinizem, šport ali . . .? O tem je bilo posebno v tujini mnogo napisanega, vendarle ostane še vedno odprto vprašanje. In kako je s treningom, ki je pri nas še v začetni fazi. Med tem ko imajo ponekod že katedre za alpinizem na visokih šolah za telesno kulturo, se pri nas uveljavlja večinoma le priprava v plezalnih vrtcih in morda še telovadba pozimi.
-	Kako je z registracijo vzponov? Čeprav ima večina odsekov že vpeljane knjige vzponov, se še vedno dogaja, da nekateri plezalci ne morejo postreči z doku-
mentiranim seznanom svojih vzponov, ko kandidirajo za odprave. Dogodi se tudi, da jim nekateri tiste, ki jih napišejo, odrekajo. Težave nastopijo tudi ob koncu sezone, ko je treba podati poročila. Tam, kjer ne vodijo redno knjige vzponov, njihovo število zaokrožijo, drugod pa registrirajo tudi nedovršene vzpone ali namesto grebenskega prečenja navedejo vzpone na vrhove, ki so jih prešli, kot samostojne pristope! Resnična je sicer trditev nekaterih, da plezajo zase — toda razumeti morajo tudi organizacijo, ki mora imeti vsaj osnoven pregled o dejavnosti — pa naj bodo to odseki ali PZS. To je važno tudi za javno dokumentacijo naše alpinistične dejavnosti in za izdajanje plezalnih in drugih vodnikov.
-	Obnašanje v gorah
Tu mislim na pozdravljanje v gorah. na nočni mir po kočah, ki ga zdaj kalijo celo alpinisti. Oskrbnik bi moral vedeti ali pa bi moralo biti vsaj zapisano v knjigi (obiskov, ali vzponov), kam je kdo namenjen in kdaj ter kje namerava turo zaključiti. Pa so zopet alpinisti tisti, ki to najmanj upoštevajo, čeprav je največ s precejšnjimi stroški in trudom združenih poizvedovalnih akcij ali vsaj čakanja v pripravljenosti prav zaradi njih.
Še dolga je vrsta vprašanj. Prav bi bilo, da se razčistijo in da so dileme okoli njih tudi nekje zapisane. Končno ne bi bilo tako nepomembno, če bi prišli med alpinisti do splošno priznanih načel in navad, ki jih vsi spuštujejo in se po njih ravnajo, če hočejo biti na glasu kot dobri in spodobni alpinisti. »Alpinistični kodeks« bi nam pri tem brez dvoma potreben.
-	Kako si rezerviraš prvenstveni vzpon?
Ko smo se letos po 1. maju pričeli pripravljati, da z »malo odpravo« obiščemo Paklenico, je vznikla misel, da poskusimo preplezati v njenih stenah tudi novo smer. Kdor pozna steno Anič Kuka, bo razumel našo željo. Vse je bilo nared, izbrane naveze, pripravljena oprema odprave je prišla na mesto, vzpona pa vseeno ni bilo — zakaj?
Iz informacij, ki so nam jih posredovali tovariši iz Hrvatske, smo namreč zvedeli, da prav tam, kjer naj bi poskusile naše naveze,
poskušajo že zagrebški plezalci in da so v letu 1965 že prešli zgornjo polovico stene. Ali bi bilo »moralno« plezati po začeti smeri in jo končati brez sodelovanja tistih, ki so prvi poskušali?
To ni edini primer. Pred kratkim je bil opravljen vzpon v Planji (Rupar-Steblaj), ki v začetku poteka po smeri Juvan-Rupar-Steblaj, izstopa pa po smeri Juvan-Sazonov, čeprav je bilo znano, da misli Juvan nadaljevati svoj začeti vzpon v območju zajede. Prav tako letošnji primer — prvenstveni vzpon po stebru Sit. Prva sta poskusila Kunaver in Pintar, sedanja prvo-pristopnika Mahkota in Gruden pa sta v spodnjem delu v celoti uporabila njuno smer. Možno je bilo, da imajo oni, ki poskusijo prvi, na razpolago določen čas, da smer končajo — če ga prekoračijo, pa lahko poskusijo tudi drugi. Ali bomo čakali, da pride kdo od kod drugod, kjer imajo drugačen kodeks in da reši problem tujec. Premislimo sami in odločimo!
In še en primer — kontra čakanju. V Frdamanih policah sta prva poskusila Juvan in Šteblaj. Toda, ker se jima je v grapi podrl sneg, na katerem sta stala, sta se obrnila, da bi počakala na drugo priložnost. V lanskem letu pa je prišel odlični češki plezalec Cihula, ki za to sicer ni vedel — toda smer mu je moral nekdo nakazati — in splezal, kar je bila izgubljena priložnost za naš alpinizem.
DILEME GORNIŠKE ETIKE
2e dolgo časa pogrešamo v našem planinstvu, še posebej pa v alpinizmu, izmenjavo mnenj — polemiko, ki bi pomagala razčiščevati pereča vprašanja, ki jih nakazuje praksa. Tako se še vedno nismo opredelili, kako je z izbijanjem klinov, uporabo svedrovcev in drugih tehničnih pripomočkov, rezerviranjem smeri, .. . Prav tako se še ni zgodilo, da bi v našem glasilu kdo objavil samostojne kritične pripombe ob nekaterih dogodkih (superdirettissima, eks-pedicija Eiger,. ..) o čemer je Planinski Vestnik v uredniškem kotičku pisal, kako ta vprašanja obravnavajo drugod itd. Se vam ne zdi, da bi bilo prav, da poskusimo tudi mi za naše razmere in
potrebe razčistiti vsaj nekatera vprašanja?
V rubriki »Dilema gorniške etike«, je omogočena izmenjava mnenj. Zadostuje, da na ovitek — razen polnega naslova Planinskega Vest-nika, Ljubljana, Dvofakova 9 — pripišete še »gorniška etika« in se podpišete s polnim imenom in naslovom.
Prispevki, ki jih boste pošiljali, naj bodo kratki in jedrnati. Radi pa bi objavili čim več prispevkov. Vsakemu, ki bi se oglasil, obljubljamo, da bo v najkrajšem možnem času prejel odgovor s pripombami, ki bodo vsebovale tudi okvirni rok objave. Iz mnenj, ki se bodo izluščila med razpravo in ki bodo gotovo pestra in raznolika, ne bo težko nikomur — ne posamezniku, po potrebi pa tudi ne komisiji za alpinizem ali drugim organom naše organizacije, priti do sklepov, po katerih se bomo ravnali.
Franci Savenc
KOROŠKI ALPINISTIČNI ODSEK
Mežiška dolina, slikovita soteska, v kateri je komaj prostora za železnico, cesto in reko, se vije od Raven do Črne in tja do Kopriv-ne, Bistre in Tople, pod strme stene in grebene Uršlje, Pece, Ra-duhe in Olševe. To je svet Pre-žihovih trpečih, ponižanih in razžaljenih ljudi. Svet trdnih žele-zarjev in knapov ter neukrotljivih bajtarjev in gruntarjev. 2e od nekdaj je nekakšna goreča želja in sila vodila te ljudi, izmučene od dela, tja visoko nad doline, kjer se jim je oko napajalo ob prostranstvih slovenske pokrajine.
V	Mežiški dolini obstajajo štiri planinska društva in dva alpinistična odseka. Koroški alpinistični odsek (KAO) sestavljajo člani PD Crne-Zerjava, Mežice in Raven. Sedež odseka je v Mežici in šteje 16 aktivnih članov in 8 pripadnikov. Zato je tudi žetev na koncu vsakega leta plodovitejša.
V	letošnjem letu so člani odseka dosegli lepe uspehe.
Najvažnejši vzponi so: 3 smeri v Kavkazu, od tega ena prvenstvena, ki se sedaj imenuje slovenska, 4 smeri v Grossglock-nerju, med drugim tudi Pallavici-nijev žleb, 2 smeri v jugovzhodnem grebenu Johannesberga, Ogri-
nova, Herletova, desna v Ojstrici, Gradišnikova v Ojstrici, desni steber v Mali Raduhi, desno od Plati v Mali Raduhi.
Prvenstvene vzpone so zabeležili v glavi Turške gore in dva v steni Male Raduhe. Vsi ti vzponi so IV—V. Poleg teh važnejših vzponov so člani opravili okoli 120 lažjih vzponov od II.—IV.
Tradicionalni koroški alpinistični veleslalom v aprilu ali maju je žal zaradi prehitre odjuge odpadel.
Odsek je zadovoljivo upravljal zavetišče na Grohatu, kjer je tudi žig slovenske planinske transver-zale, od 10. junija do 10. septembra 1960. Mnogo članov je nesebično žrtvovalo svoj prosti čas za urejevanje in popravljanje koče. Za zaključek letne sezone je odsek tudi letos, kakor vsako leto, organiziral zbor koroških in štajerskih alpinistov 10,—11. septembra. V soboto zvečer je bil družabni večer s tabornim ognjem, v nedeljo zjutraj pa skupno plezanje v stenah Raduhe. Po plezanju je bilo slovesno odkritje plošče ponesrečenima mladima alpinistoma v steni Raduhe. S te žalne slovesnosti povzemamo govor. »Stojimo ob spominski plošči na sivi steni Raduhe in tiho zremo v napis . ..
In če vprašate tisoče ob gorskih poteh, one ob prepadnih strminah, pa one, ki premagujejo previsne stene gora, zakaj hodijo v gore, morda niti ne bodo vedeli odgovoriti. Vemo pa: Cez vse različne odgovore se tiho iz srca dviga zavest: ker moramo, zato ker gore ljubimo, ker smo zaljubljeni vanje, v skrite žametne planike sredi skal, v rdeče murke na me-liščih, v modri encijan, v okleščene samorastnike, v strmine, v previse in skale, v daljna obzorja, ki se razprostro z vrhov . .. Nikar ne posiljujmo planinskih pohodov pa alpinističnih vzponov z boleznimi, ki včasih že kar razjedajo sodobni šport, nikar ne uganjajmo rekorderstva . . . Kljub vsej svoji moči in lepoti so gore pasivne, v njih najdemo to, kar sami vanje prinesemo. Ce se jim bomo približali z ljubeznijo in spoštovanjem, nam bodo to poplačale. Ce pa bo v nas gorelo častihlepje in brezobzirna želja premagati steno, bo slepila sleherno lepoto, iz njih pa se bomo vračali brez kakršnegakoli zado-
voljstva, naš duh se ne bo oplemenitil.
Tiho postojmo ob spominu nanju, ki sta omahnila v steni, gnana od tihe ljubezni do gora, ko sta iskala skrite lepote gorskega sveta. Omahnila sta v vzvišeni zanese-nosti, umrla sta v svoji ljubezni . . .«
Marjan Lačen
iz
planinske literature
THE ALPINE JOURNAL, Vol. L. XXI, maj 1966, št. 312. Izdaja The Alpine Club 74 South Audley Street, London, W. 1. Redna publikacija najstarejše evropske planinske organizacije je obdržala vse tiste lastnosti, s katerimi je dolga desetletja v svetovni planinski publiciteti vodila. Objava opisa kake prvenstvene ture v A J velja še danes vsaj toliko kot objava v La Montagne. S. Kohli, vodja doslej najuspešnejše ekspe-dicije na Everest, je v tej številki objavil indijski himalajski senzacionalni uspeh pod naslovom: »Devetorica na vrhu Everesta«. Indijska odprava na Everest je res v čast Indijcem, ki se komaj desetletje ukvarjajo s himalaiz-mom. Od nje se bo treba marsikaj naučiti, čeprav Kohli svoje poročilo skromno konča s priznanjem, da so uspeli samo za to, ker so se polastili izkušenj drugih. Vzpon čez zapadno steno Mt. Huntington je opisal Dave Roberts. 8 slik in opis sam izpričujeta, da je alpinizem v ZDA v resnici na svetovni višini. Sir John Hunt se je potrudil, da ni izpustil nobenega izraza kurto-azije na naslov CSSR in Poljske v opisu svojega izleta v Visoke Tatre septembra 1965. Viden avtor je tudi John Weddenburn s svojim opisom ekspedicije v Hindu-kuš, enako Kurt Diemberger z opisom vzponov z ledenika Tirič-Mir. Tudi Nemec Günter Hauser je svojo ekspedicijo v Himalajo priobčil v angleški reviji. J. O. M. Roberts je opisal ekspedicijo Royal Air Force na Dhaulagiri
IV, pokojni John Harlin pa je tu populariziral vzpon preko za-padne stene Petit Dru. Planinske zgodovinarje bo zanimala »Beseda o Whymperju«, odgovor, ki sta ga Arnoldu Lunnu napisala Dan-gar in Blakeney.
Zvezek obsega 200 strani. Zadnjih 60 strani je posvečenih noticam o ekspedicijah, vzponih, plezal-skim dogodkom v matični deželi, posebna rubrika pa je določena za najnovejše pomembnejše publikacije. Med sodelavci te rubrike so tudi znameniti H. \V. Tilman, R. L. G. Irving, John Morris, T. S. Blakeney, skratka možje, ki za kontinent pomenijo stebre evropskega alpinizma. Skrbno je urejena tudi rubrika »In memoriam«, v kateri je obširen nekrolog posvečen Thomasu Grahamu Brownu, možu, ki je od 1. 1924 do 1. 1938 stal v vrhunskem razredu svetovnih alpinistov, plezal pa je tudi še po vojni do 1. 1952 in brez vodnika prišel na Mönch, Finsteraarhorn, Dent Blanche in Matterhorn, torej v starosti 70 let. Rodil se je 1. 1882, umrl 1. 1965. Bil je profesor fiziologije na univerzi v Wallesu, za člana Alpine Club je bil izvoljen 1. 1926, prvenstvene vzpone ima v Alpah, na Alaski in v Himalaji (Nanda Devi, Mašerbrum). AJ urejata D. F. O. Dangar in T. S. Blakeney.
to
PROTEUS XXVIII št. 9—10, Ljubljana. Številka je za stoletnico Henrika Freyerja prinesla nekaj zanimivih člankov, ki bodo zanimali tudi širšo javnost. Zmago Bufon, kustos Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani, je napisal obširno informacijo o življenju in delu tega naravoslovca in rodoljuba, ki je od 1. 1832 do 1. 1853 polagal temelje slovenske flori-stike in zoologije, jamarstva, gor-ništva in geografije. Pri vsem naravoslovnem delu je skrbel za slovensko izrazoslovje prirodnin in bil zato v stiku z našimi takratnimi narodnimi buditelji. Pripravljal je slovenski imenik ptičev in rastlin. Po očetu je bil Ceh, doma iz Idrije, po življenju in delu pa Slovenec. O njegovi karti Kranjske poroča Vladimir Leban. Karta je dober kartografski izdelek, rezultat večletnega dela na terenu, natančnosti in kritičnosti, delo, ki spada med najboljše kartografske storitve tistega časa. Posebno natančen je
bil pri pisavi slovenskih krajevnih imen, s čimer je hotel povedati, da je ta del Avstro-Ogrske slovenski. Posebno natančen je pri planinskem predelu. Vidi se, da je Freyer sam hodil po gorah in da je posebno imena v Julijskih Alpah zelo dobro poznal. Bil je navezan na lastne zapiske. Franc Cimerman obravnava Freyer j a kot geologa in paleontologa. 17 let je bil Freyer star, ko je bil prvič v Postojnski jami, pozneje pa je spoznal še mnoge druge na Idrijskem, Vipavskem in Notranjskem. Čeprav farmacevt je bil naravoslovec širokega razgleda. Zaradi zaslug za geologijo in paleontologijo so ga izvolili za člana dunajskega geološkega zavoda. Po njem je dobilo ime več fosilov, ki jih je odkril na svojih potih po slovenski zemlji. L. 1842 je izdal »Favno Kranjske« (ptice, plazilce in ribe po Cuvierovem sistemu z registrom latinskih, nemških, »kranjskih ali slovanskih« imen). Zaslužen je tudi za našo favnistiko, o čemer razpravlja Marko Aljančič. Sodelavec Planinskega Vestnika Tone Wraber, kustos ljubljanskega Prirodoslovnega muzeja, sedaj na študiju v Trstu, je opozoril na Freyerja planinca, zaslužnega za odkrivanje slovenskega alpskega sveta. Iz Freyer-jevih zapiskov o vzponih na Ste-nar je razvidno, da ga v gore niso gnala samo naravoslovna nagnjenja, temveč ljubezen do gora, občutki, ki vodijo dandanes v gore večino ljudi. Freyer je bil prvi turist, ki je prišel na Triglav brez vodnika, saj 17-letnega Simona Pokljukarja, ki dotlej še ni bil na Triglavu, ne moremo šteti Freyer ju v vodniško pomoč. Do 1. 1851 je bil Freyer trikrat na Mangrtu in dvakrat na Triglavu. Bil je tudi na Črni prsti, v dolini Triglavskih jezer, na Velem polju, Konjščici in na Poreznu. Freyer je bil v gorah najprej naravoslovec, ki je nabiral kamnine, rastline in živali. »S tem pa je približal ljudem slovenski gorski svet in s svojim delovanjem tudi pripomogel k razvoju slovenskega planinstva.« Svoje vzpone je tudi popisal v »Beiträge zur Naturgeschichte . . . Herzogtums Krain 2, v Flori 21. 22. v Laibacher Zeitung. O Freyerje-vem vzponu na Mangrt 1836 in 1837 in na Triglav 1851 je pisal J. Wester v PV 1936 in 1951.
Tone Wraber se dotika Freyerje-vega florističnega dela tudi v članku »Spet o Blagayevem vol-činu«. Tudi med drobnimi vestmi ta številka Proteusa opozarja na botanične nikavnosti in redkosti v naših gorah, ki jih je našel in opisal Freyer.
to
THE SCOTTISH MOUNTAINEERING CLUB JOURNAL, Vol. XXVIII, št. 157, maj 1966. Izhaja v Edinburghu, 369 High Street. Kogar zanima psihika zimske di-rettissime v Eigerju 1966, bo gotovo z zanimanjem bral »Zimsko pravljico« (A winters Tale), ki jo je napisal Dougal Haston, fanatični alpinist iz Eigerja, letos predstavnik otoškega planinstva v Trentu. Škoti ljubosumno bde nad svojimi posebnostmi, zato ni čudno, če je uvodni članek D. B. Horna posvečen začetkom škotskega alpinizma. Ostali člani obravnavajo škotske ekspedicije na Gronlandijo in na kanadsko Coast Range. Zadnja tretjina številke ima rubrike: Novi vzponi. Klubske novice, In memoriam in recenzije. Tako angleško kot škotsko glasilo je vzorno urejeno, reprezentančno po vsebini, obliki, papirju in ilustracijah.	tQ
POROČILA — ACTA CARSOLO-GICA, IV. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, r. IV., Institut za raziskovanje krasa. Ljubljana, 1966.
Po nekajletnem premoru je pred nami zopet nov zvezek razprav, ki so posvečene krasu. Po številu prispevkov je pričujoči zvezek skromnejši, ne pa po obsegu in vsebini. Najobsežnejši sta razpravi Ivana Gamsa, K hidrologiji ozemlja med Postojnskim, Planinskim in Cerkniškim poljem, in Srečka Brodarja, Pleistocenski sedimenti in paleolitska najdišča v Postojnski jami. Prva razprava prinaša podatke večletnih raziskovanj vodnih in geomorfoloških razmer na ozemlju med Postojnskim, Planinskim in Cerkniškim poljem. Omenjena so barvanja, ki jih je izvedel Institut za raziskovanje krasa in druge institucije, podatki vrste kemičnih analiz in na kraju interpretacija teh podatkov. V drugi razpravi je podan opis vrste sond v Postojnski jami. Po najdbah pri izkopavanju lahko sklepamo, da je tudi v Postojnski jami živel
človek. S tega področja je tudi Franca Osoleta prispevek o sondiranju v kraških jamah iz okolice Prestranka, kjer obravnava izkopavanja in najdbe iz nekaterih manjših jam v obrobju Postojnske kotline. Ivan Gams poroča še o rezultatih barvanja v Dimnicah in v Triglavskem breznu. Barvanja so izvedli leta 1964. Obširnejši je zopet prispevek Karla Strasserja, ki obravnava D i -p 1 o p o d e (kačice) iz Slovenije. Obdelal je material, ki se nahaja v zbirkah in ki ga je sam zbiral. Najdišča jamskega hrošča Spe-laeodromus pluto Reitter 1881 analizira in opisuje Egon Pretner.
Vse razprave imajo povzetke v angleškem ali nemškem jeziku z izjemo Strasserjevega prispevka, ki je pisan v nemščini in ima povzetek v slovenščini.
D. N.
razgled po svetu
O ALPINISTIČNI ŠOLI V MO-OSERBODNU je v našem listu že obširno poročal Janez Bizjak. Lani so v tej šoli pričakovali obisk Tensinga Norkaya, ki je leta 1956 prvi stopil na Everest z Novoze-landcem Edmundom Hillaryjem. Seveda so njegovo ime izrabili za reklamo, Tensinga pa ni bilo, baje zaradi tega, ker z avstrijske strani ni bilo poskrbljeno za finansiranje. Pot iz Darjeelinga do Grossglock-nerja pa seveda precej stane.
PLANINSKA KNJIŽNICA V MÜN-CHENU je bila med vojno bombardirana. Da bi se izpopolnila, je zdaj začela tudi z antikvarnimi posli. Kupuje stare planinske knjige po vsem svetu, posreduje pa tudi nakup in prodajo, če pride do več izvodov kake iskane knjige. Ponudbe so dobrodošle. Naslov nekdanje centralne knjižnice Du ÖAV je zdaj Alpenvereinsbücherei des Deutschen Alpenvereins, 8 München 22, Praterinsel 5.
OD ŠHARE DO LJALVERA, ves čas na meji 500 m, poteka znamenito prečenje Bezengijskega zidu. Prvi vzpon je bil izvršen 1. 1931, vendar spada tura še danes med najpomembnejše v Kavkazu. Prva naveza je bila avstrijska (Kari Moldan, Josef Schintlmaister — danes univ. prof. v Dresdenu, Kari Poppinger) in je prečenje opravila v 6 dneh s 5 bivaki, 56 ur plezanja. 33 let je to ostal rekord. Rusi so to prečenje ponovili 1. 1938. Vodil je znani Beleckij, z njim sta bila Berdiščevski in Ger-ščin, še isto leto tudi Hodakevič, Glebov, Lapin in Krjučkov. Nato 10 let v teh višavah ni bilo nikogar. Leta 1948 sta istočasno vstopili dve skupini, prva po severnem grebenu Šhare, druga po vzhodnem. V prvi so bili Abala-kov, Gušak, Sasorov, Ceredova, Leonov in Borovikov, v drugi pa Pelevin, Arkin in Filimonov. Devet let nato so bili tu spet Rusi Si-monik, Volkov, Grigorjev, Dobrov in Zirnov, leta 1958 Aleksašin, Pa-stron, Tkač in Sakin. Leta 1964 pridejo Nemci iz Vzhodne Nemčije: Peemiiller, Rulker, Niitze-nadel, Warmuth in Ginzel, z njimi je tudi Matras iz CSSR. Plezali so
47	ur, prva ponovitev inozemcev je torej terjala manj časa, 5 dni s 4 bivaki od »avstrijskega bivaka«. Istočasno so bili v steni Bolgari Atanasov, Petrov, Alek-sijev in Bešev. Ti so plezali 7 dni in jih je vzhodnonemška naveza prehitela. L. 1965 so bili tu Avstrijci Vanis, Lavizka in Karn-thaler. Ker so med prečenjem čakali 4 dni na vreme, se jim je zavleklo plezanje na 10 dni z 9 bivaki. Čistega plezanja je bilo
48	ur od avstrijskega bivaka do Zannerja. Lani so prečenje opravili tudi Pulinec, Levin, Gorevski in Smirnov, vsi iz SZ, v osmih dneh. Vseh ponovitev je komaj devet v 35 letih. 80 % ture teče po ledu in snegu, ostalo je kopno. Ce je pet dni lepo vreme, je tudi možno opraviti, če se ne vračuna počitek. Vsaka naveza mora imeti vsaj 5 lednih vijakov, 3 navadne kline, vrv, šotor in primerno obleko za višine nad 5000 m. Priporoča se, začeti z vzhoda, to je od avstrijskega bivaka, da še prvi dan minejo največje težave.
C. F. MEADE spada med veterane himalajcev, saj je vodil tri eks-pedicije v Himalajo pred prvo svetovno vojno 1. 1908, 1911 in 1913. Januarja 1966 je umrl 85 let star.
Pierre Blanc, francoski vodnik, ki ga je Meade vedno najel tudi za Himalajo. Blanc je bil znan po vzdevku »Le pape« (papež), z njim se je poslovil eden najslavnejših alpskih vodnikov. Umrl je kmalu po srečanju francoskih vodnikov v La Bérardu v Dauphinéji, na katerem je predsednik gorskih vodnikov Pierre Perret govoril o krizi gorskih vodnikov zaradi vseh mogočih »divjih« vodnikov in tečajev, ki jih vodijo plačani in neplačani ljudje brez vodniškega izpita. Lionela Terraya, ki se je lani smrtno ponesrečil, so počastili v letovišču Praz-sur-Arly s tem, da so slavnostno dvorano tega kraja imenovali po Terrayú. V tej dvorani je Terray zadnjikrat pred smrtjo predaval.
SORAPIS je eno bolj znanih gorskih imen v Dolomitih. Skupina je lani pridobila bivak, enega izmed onih, ki jih po Dolomitih zadnja leta postavlja beneška sekcija CAI oziroma ustanova »Antc-nio Berti«. Bivak na Sorapisu je podprla tudi sekcija XXX Ottobre v Trstu v čast poročniku italijanskih alpinov Scipice Zlatoperu (Slataper), ki je 1. 1943 padel v Sovjetski zvezi. Bivak stoji na južnem robu Fonde de Rusecco. Tu mimo bodo gradili tudi zavarovano pot »via ferrata«.
KAŠGAR je tisti del visokega Pa-mirja, ki leži na Kitajskem. Tu je 7546 m visoki Mustang-Ata, »oče ledenikov«. Odkril ga je Sven Her-din 1. 1894, 1. 1947 sta prišla pod vrh E. Shipton in H. W. Tilman, 1. 1956 pa je dosegla sam vrh sov-jetsko-kitajska ekspedicija pod vodstvom E. A. Beleckega, 19 Rusov in 12 Kitajcev. Leta 1959 so poskrbeli za majhno senzacijo Kitajci, saj je stopilo na ponosni vrh kar 33 Kitajcev, med njimi 8 žensk. Leta 1956 je K. Kuzmin pripeljal na 7595 m visoki Kongur II ali pravzaprav Kongur Tjube Tagh 6 sovjetskih in dva kitajska alpinista. Kongur II je v primeri z Mustagh-Ato precej težji. L. 1961 pa so na Kongur II splezale Kitajke pod vodstvom Yuan-Yan-gove. Na vrh sta prišli dve Kitajki, šeirab in Phundob, dve Tibe-tanki, Jang-ji-čin in Rab-jov pa sta prišli do 7560 m. Ker ne vemo, do kam sta prišla 1. 1954 Claude Koganova in Raymond Lambert na Co-Oju, preden sta se morala umakniti pred viharjem, lahko trdimo, da imata obe Kitajki sve-
tovni ženski rekord. Rekord je brez pomislekov priznal tudi Dy-hrenfurth, strastni in obenem eks-aktni nasprotnik »kitajskega Eve-resta«. Yuan Yangova je sama mlada in je vzela s seboj same mlade družice.
NEPALSKE RESTRIKCIJE pri dovoljenjih za ekspedicije v Hima-Sir Edmund Hillary še ni dobil dovoljenja za Solo-Khumbu, čeprav je to področje proglašeno za odprto, če gre za manjše ekspedicije. Vzrok je najbrž ta, ker si je Hilary za cilj izbral vrh na meji med Nepalom in Kitajsko. V Kathmanduju pa se kljub temu širijo novice, da bodo leta 1968 Japonci dobili vstopnico za Everest. Dr. Karlu M. Herrligkof-ferju so jo za leto 1966 brez vsake utemeljitve odbili. Mednarodni krogi v Kathmanduju pričakujejo, da se bodo omejitve odpravile že leta 1967, vsaj za vse tiste gore, ki ne leže na kočljivi kitajski meji. Nemška ambasada se je odločila, da bo priporočila samo tiste ekspedicije, ki jih bosta odobrila DAV in bonnska vlada. Nemci nočejo več takih blamaž, kakršno so doživeli na Co-Oju leta 1964. Prošnjo je v Nepalu vložil tudi Normal' Gunter Dyhrenfurth, vodja slovite AMEE 1963 (American Mount Everest Expedition). To pot bi rad ujel jetija. Dyhrenfurth in njegov ožji krog namreč verjame, da jeti res živi. Dovoljenja sredi leta 1966 še ni dobil. Tudi mož iz Co-Oju 1964, Nemec Rudi Rott iz Konigsbrunna pri Augsburgu, je mislil 1. 1966 na Everest. Iskal je zveze z nepalskim ambasadorjem v Bonnu, Sardarjem Pandyjem, vendar brez uspeha. Nemška ambasada se je že odločila, da Rotta v nobenem primeru ne bo podprla.
Leto 1966 je torej sušno leto: Odkar je Nepal odprl svoje meje, je to prvo leto, da pred monsu-mom v Nepalu ni bilo nobene ekspedicije.
SPITZBERGE so konec leta 1965 obiskali Poljaki iz Poznanja. Bilo jih je 10, vodil jih je R. w. Schramm. Prečili so 40 ledenikov in stopili na 27 vrhov. Namenili so se izkrcati v Hornsundu, pa je bil fjord zaledenel, zato so izbrali Jarlsberg Lands, v glavnem še neraziskano področje, čeprav so tu leta 1918 hodili Norvežani, leta 1934 in 1959 Poljaki. Zabeležili so si 25 prvenstvenih vzpo-
nov od II—IV. Prekrižarili so tudi Nordenskjolda — Land. Od 1934 do 1. 1965 so Poljaki na Spitzbergih naredili 70 prvenstvenih vzponov.
HOGGAR je zanimiv alpinistično, ima pa verjetno še vedno avanturističen čar, saj je nekaj stare skrivnostne Afrike vendarle še ostalo. Pozimi 1966 so se v Hoggar napotili Švicar Rene Grosclaude iz Ženeve, Roger Bretton in Robert Greloz iz Annemassa. Iz Taman-rasseta so uspešno naskočili šest vrhov in dosegli tudi najvišjo koto Hoggar j a Ilaman (2700 m).
KILIMANDZARO (5963 m) je postal modna gora sveta. Ne obiskujejo je več samo znanstveniki in alpinisti, vse več je turistov, čeprav na vrh ne pelje nobena žičnica. Celi razredi srednjih in višjih šol si v Kilimandžaru izberejo cilj za svoje izlete. Med izletniki je tudi mnogo žensk. Najmlajši turist na tej gori, ki postreže z vsemi conami svetovne klime, je dozdaj 10 letni Darryl Tate, najstarejši pa 75-letni duhovnik Valter Kly-meck, ki je na vrhu blagoslovil Marijin kip. Hitrostni rekord pa je julija 1963 dosegel Kenneth Led-ard za vzpon in sestop v 13 urah in 20 minutah. Na vrh se je podal tudi jazz-orkester in si naredil reklamo, tako da ga je na vrhu pričakala cela truma turistov. Zaščita afriške narave k tem pojavom še molči. Mit Kilimandžara zahaja, če ni že zašel.
AVSTRIJSKA EKSPEDICIJA V ANDE 1966 pod vodstvom ing. F. Moravca je dosegla Aconcaguo, najvišjo goro obeh Amerik, po štirih smereh hkrati. Preko južne stene, po jugovzhodni strani in preko Poljskega ledenika doslej še noben ni prišel na to malce pozabljeno goro. Ekspedicija je izgubila enega moža, 24-letni Ferdinand Križ iz Celovca je ostal za vedno v ledeniški razpoki.
CEHI SO BILI V HINDUKUŠU od 19. junija do 30. septembra 1965. 25 dni so moledovali in se pogajali z afgansko vlado za Vakhan in so končno samo oni od sedmih prosilcev dobili dovoljenje za ta koridor. Ekspedicija je delala na področju doline in vasi Išmurč, kjer dotlej še ni bilo nobene ekspedicije. Bazo so Cehi imeli v višini 3800 m, pri jeziku ledenika, tu pa so se razdelili v dve grupi. Vodja je bil
Vladimir Sedivy. zdravnik Jaro-mir Volf, zoolog Milan Daniel, fotograf Vilém Heckel, filmar Roger, ostali člani ekspedicije pa Radovan Kuchaf, Antoniček, Cer-vinka, Gâlfy, Urbanovič, Psotka in Matias, torej velika družba. V petih tednih so se povzpeli na 14 deviških vrhov, med njimi na 6849 m visoki Koh-e-Hevad, 6280 m visoki Koh-e-Quala Panja, na 6210 m visoki Koh-e-Uparisina, Koh-e-Aryana (5949 m). Cehi so te vrhove krstili z imeni, ki jih je priporočil kraljevi dvor. Ekspedicija je opravila tudi botanične, zoološke, biološke in kartografske raziskave. Pri poizkusu, da se povzpno še na en šesttisočak, je plaz odnesel Urbanoviča. Zdrsnil je 80 m, sonaveznik pa je zavrl padec s pomočjo dobro zabitega lednega vijaka. Urbanovič si je zlomil rebro, drugi v navezi pa si je težje ranil prst. Na povratku je ekspedicijo v Ka-bulu sprejel afganski kralj Mohamed Zahir Sah.
FRITZ WIESSNER je eden od tistih alpinistov in himalajcev, čigar ime je med obema vojnama za naše plezalce pomenilo velik pojem. Letos je poteklo 66 let, odkar se je rodil v Dresdenu. Kot 15-letni deček se je že uril v Elbsandsteinu in še ne 20-leten je že naredil nekaj prvenstvenih vzponov v Severnih Apneniških Alpah in v Dolomitih. Bil je velik samohodec. Sam je prečil zapadno steno Totenkirchla po Piazovi sledi, kot tretji je ponovil Dilfer-jevo poč v Fleischbanku, kot drugi in tretji je ponovil najtežje smeri v Predightstuhlu, Schüssel karu, severni steni Laliderer. sam je preplezal severni raz v Croz-zonu in južno steno Marmolate. Z Rossijem je prvi preplezal jugovzhodno steno Fleishbanka — današnjim plezalcem ekstremi-stom je ta smer še vedno zgled — s slavnim Emilom Solledrom pa severno stran Furchette, pri čemer je Wiessner zmogel mesto, na katerem si je polomil kopje veliki Dilfer. Prvenstveno smelima v vzhodni steni Pala di San Martino, v vzhodni steni Cima dei Canali, ki jo je preplezal s Simonom, prvopristopnikom severne stene Pelma. Wiessner je bil trinajsti ponavljalec znamenitega grebena Peuterey. L. 1929 je šel v ZDA, dobil po 10 letih ameriško državljanstvo in živi še danes v Stowe v Vermontu. Tudi
v Ameriki ima vrsto prvenstvenih vzponov, med drugim si je vpisal v svoj dnevnik tudi Mount Wad-dington v angleški Kolumbiji. Vrh svoje alpinistične kariere je dosegel 1. 1939 kot vodja druge ameiiške himalajske ekspedicije na Cogori (Kj), druge najvišje gore na svetu. Tu je s Pasang Dava Lamo dosegel višino 8400 m. brez kisikovega aparata, doslej višinski rekord.
Malo manj kot 60 let star je s sinom prišel na tri štiritisočake v Alpah in s tem obiskal vse alpske vrhove nad 4000 m. Vsako leto prihaja v Alpe. 65-letnico življenja je praznoval kot prvi v navezi v južni steni Campanile di Val Montanaia. 26 let star je bil sprejet v vrste OAC. Ob 40-letnici tega članstva ga je OAZ imenoval za svojega častnega člana. Avstrijski Alpen-klub s takimi častmi skopari, zato je imenovanje v resnici veliko priznanje.
GREBEN ZMUTT sta kar prva brez vodnika preplezala člana OAC dr. Hans Lorenz in Edward Wagner 9. septembra 1898. Lorenz je o tem vzponu pisal v glasilu Du OAV leta 1900. V 19 letih je nato po tem grebenu prišlo na vrh Matterhorna kakih 12 liudi. Greben Zmutt brez vodnika je torej eden od avstrijskih doneskov k alpinistični zgodovini Matterhorna.
VRV KOT REŠEVALNO SREDSTVO je obravnaval znani švicarski reševalski strokovnjak Friedli, na tečaju spomladi 1966, med drugim tudi razne škripčeve potege, ki jih je v 30 letih tega stoletja pri nas uvedel ing. Vinko Modec, provizorična nosila iz vrvi, vse vrste varovanja, spuščanja in spuščanja ponesrečenca na raznih pripravah od Grammin-gerja do moderne »zibelke«. V tečaju na Ruttelhornu so poleg Friedlija sodelovali najboljši reševalski inštruktorji. Tečaj je obiskal tudi centralni predsednik Eggler.
EIGER 19C6, bi lahko zapisali ob direttissimi v severni steni te najbolj razglašene gore v Alpah. Čudno bi bilo, če bi se ob tem dogodku ne bil oglasil tudi dr. Max Oechslin, dolgoletni urednik »Les Alpes«, gotovo ene najuglednejših revij na svetu, tempera-
mentni komentator vsega dogajanja v alpinizmu, nenavadno odziven, posebno ob primerih, ki so se mu zdeli grobokopi klasičnih nazorov o pristopu človeka k naravi. Zrec svetega ognja planinske tradicije je takole povzdignil svoj glas: 28. februarja je dnevno časopisje javilo, da je skupina nemških plezalcev naskočila Eiger v direttissimi, to je v smeri, ki v glavnem poteka po vpadnici z vrha. Z njimi da nastopa tudi ameriško-angleška naveza. Dnevniki so tudi poročali, da je težko priti do novic iz Eigerja, ker je nemško podjetje organizirala grupa publicistov, ki si je informacije o vzponu pridržala kot svojo pravico. Nemci imajo svojega tiskovnega referenta, po rodu Švicarja, ki je s plezalci v stalni radijski zvezi s Kleiner Scheidegga, ki pa noče dati nič od sebe, češ da mu delodajalec neka stuttgartska založba to prepoveduje.
To je bilo prvo sporočilo, nadaljuje Oechslin, in pravi alpinizem bi nedvomno mnogo pridobil, če bi ta časnikarska zapora bila tako gosta in dnevni tisk tako dosleden, da bi o tem dogodku nič ne pisal. Bilo pa je toliko časnikarskih zaplečnikov in dalj-noglednih ogleduhov, ki so poskrbeli, da je senzacija v Eigerju v resnici postala senzacija. Drugo sporočilo je bila pomembna izjava SAC oziroma njegovega centralnega predsednika Alberta Egglerja: Ta je imenoval početje nemških plezalcev »gladiatorstvo v alpinizmu«, predvsem pa je ostro obsodil način finansiranja, kakršnega si je izbrala nemška skupina. Navedel je dosedanje vzpone čez severno steno Eiger j a in njegove objektivne nevarnosti, dalje, da imajo Nemci 900 m vrvi, 250 različnih klinov, da so prav tako dobro opremljeni Anglosasi, da vsi skupaj vsak hip lahko izstopijo iz stene in se, če bo treba, tudi sami rešujejo. Eggler je pripomnil, da bi moral nastopiti švicarski reševalni aparat, če bi prišlo do nesreče. Dolžnosti reševanja pa bi bili Švicarji razrešeni, če bi pamet govorila, da je reševanje vendarle preveč tvegano.
Kasneje so novinarsko zaporo prodrle še mnoge novice, nekatere zato, ker je bila konspiracija početja do kraja nemogoča, malo pa s pomočjo opazovalcev, ki so
priskledovali na Kleiner Schei-deggu. V drugi polovici marca se je zgodila nesreča, vendar podjetja ni ustavila, kajti petorica mož v čelni navezi je sklenila le, da se bo direttissima imenovala »smer Johna Harlina«. 25. marca torej mesec dni po začetku, so prišli na vrh, po težkem, skrajno napornem in tveganem delu plezalcev in oskrbovalcev. Na vrhu so uspešne naveze pričakali sodelavci s čestitkami. Od 13 mož jih je pet prišlo na vrh, vzpon je trajal mesec in tri dni. V »zmagoviti« petorici so bili Jorg Leh-ne, ki ga poznamo že iz direttis-sime v Cini leta 1958, Günther Strobel, Douglas Haston (Škot), Roland Votteler in Siegfried Hup-fauer.
Jaz, pravi Oechslin, se v celoti strinjam z izjavo centralnega prezidenta CAS. Mi odklanjamo alpinistično gladiatorstvo, planinstvo je stvar osebnosti, je njeno zatočišče pred abotnostjo ravninskega življenja, planinstva ne smemo umazati s stvarmi, ki spadajo v areno in zadoščajo masnemu pohlepu po senzaciji. Strinjam se z razmišljanji dr. M. Schlappnerja v Neuer Zürcher Zeitung (25. m. 1966), ki slavi športne in alpinistične dosežke Johna Harlina, sedemindvajseto žrtev Eigerjeve severne stene, govori o magiji vršne vpadnice in o razvoju ekstremnega alpinizma, ki spreminja plezalca v plesalca nad brezdnom. »Strah«, da bo nekega dne konec alpinizma, ker najboljši ne bodo imeli več kaj opraviti, stoji čisto gotovo za tem razvojem v skrajnost. Nekoč bo gotovo jasno raz-sojeno, kaj je bilo za alpinizem usodno: ali ta ekstremna usmerjenost ali pa imobilizem tradicio-nalistov, s katerimi razpolaga vsaka generacija. Ta razsodba nima z Eigerjem nič opraviti. Direttissima v Eigerju sama na sebi ne ruši pravil, etosa in tradicije, pač pa jih v najvišji meri ruši način, kako je do direttissime prišlo in kako je bila narejena. To je »cirkus« pravi Oechslin, ki se njegova senzacija veča z eks-kluzivno publiciteto. Ne verjamem, da se takih stvari lotijo v resnici najboljši ljudje. »Ekspedi-cijski stil« v Alpah je sam na sebi v nasprotju z dosedanjim etosom, pravili in tradicijo v Alpah. Čemu zavzemati Alpe tako kot Himalajo in druge višave? Gre za to, da ohranimo oseb-
nostno doživetje gora, gre za čistega, etično neoporečnega alpinista. Ali pa gre za honorarje, za prodajanje fotografij, za krošnja-rijo s knjigami in predavanji? Ce bo vse to stopilo v ospredje, če bo alpinizem postal kupčija, potem bo pokopano svetlo izročilo evropskega alpinizma: Z duhom in srcem v gore. Tako Oechslin. Resnica je nekje bolj na sredi. Jasno je, da tradicionalizem ne more biti edini most med generacijami, gotovo pa novotarije, ki ne spoštujejo in ne čislajo pozitivnih izročil pri iskanju novih dosežkov, ne morejo biti resničen napredek.
KRALJICO BERNER OBERLAN-DA imenujejo Jungfrau (4166 m), popularni cilj turistov, alpinistov in smučarjev. Spomladi 1966 je Jungfrau, visoka devica, prišla v časopise zaradi kložastega plazu, ki je spodnesel tri Avstrijce nad Rottalsattlom (3857 m) in jih vrgel nekaj sto metrov niže. Očividci so to sporočili na Jungfraujoch. Ze naslednji dan so ponesrečence našli v Rottalu in jih mrtve s helikopterjem odpeljali v Lauter-brunnen. Mesto, kjer jih je požrla kloža, je izpostavljeno, poledenelo, vendar za vzpon na Jungfrau od leta 1811 zelo uhojeno. Pot tu čez sicer ni težka, vzpon na Jungfrau v normalnih razmerah sploh ni težak, vendar je to mesto samo v zadnjih 60 letih terjalo na ducate žrtev. In tako se ta lahka devica po številu kosa s samim Matterhornom. Prav na tem mestu se je ponesrečila šestorica, ki je 16. julija 1887 prva našla pristop iz Rottala. Na vrhu jih je zalotila nevihta, v megli, metežu in divjem mrazu niso našli prave poti na sedlo Rottal in so bivakirali nekje pod grebenom. Po mrzli noči so pri slabi vidljivosti sestopali po strmem snežišču, navezani vsi na eno vrv, in zdrknili — vzrok je seveda še danes skrivnost. Ko se je vreme po nekaj dneh umirilo, so vodniki iz Lauterbrunnena, GrindeHvalda in iz hotela na Eg-gishornu prečesali vso Jungfrau in šele 21. julija naleteli na ponesrečence v vznožju vzhodne stene Jungfraua, navezane na eno samo vrv. 23. julija se je zbralo tu 22 vodnikov s šestimi sanmi, s katerimi so po velikanskem ledeniku Aletsch odpeljali mrliče. Žrtve te prve velike katastrofe
na Jungfrau so bili sami Švicarji, med njimi geolog dr. Wett-stein in štirje učitelji.
REFUGE DE L'ENVERS DES AIGUILLES DE CHAMONIX 2750 m je ime koči, ki je leta 1966 od 31. julija do 14. avgusta nudila gostoljubje mednarodnemu srečanju alpinistov, ki ga že več let prireja ENSA oziroma CAF, ugledni francoski alpski klub. Udeležile so se ga Nemčija, Velika Britanija, Belgija, Španija, Grčija, Italija, Poljska, CSSR, Švica, SZ, SFRJ in Francija, torej 12 dežel. Manjkajo Avstrija, ZDA, Indija, LR Kitajska in katera od južnoameriških dežel, pa bi lahko govorili o alpinističnem srečanju vsega sveta. Švicarski AC je npr. dobil povabilo, naj pošlje pet alpinistov srednjega razreda. To najbrž pomeni, da CAF ne želi združevati vrhunskih alpskih alpinistov, saj se je na teh srečanjih dogajalo, da so nekatere države, med njimi tudi naša, poslala garnituro, ki se v vrhunski družbi ni mogla uveljaviti. Program letošnjega srečanja je obsegal predavanja o francoski tehniki v kopni skali in ledu ter vzpone srednje težavnosti okoli Mt. Blanca: prečenje les Courtes, Dent du Géant, severne strani Aiguille de Bionnassay, Mt. Blanc, Aiguille Verte, Aiguilles des Drus itd. Vsak udeleženec je moral prispevati 300 ffr., nekateri klubi so terjali od kandidatov tudi dobro znanje francoskega ali angleškega jezika.
EDWARD LACHAPELLE, profesor na univerzi v Washingtonu, je baje »odkril skrivnost plazov«, to je, preventivno sredstvo, s katerimi se onemogoči taka struktura snega, ki je zrela za splazitev. "Scientific Américain« poroča, da je znanstvenik Lachapelle svoj laboratorij napregel za pet let, dokler ni odkril primernih sredstev, ki preprečujejo tvorbo ledenih ploskev, na katerih nove plasti snega tako slabo sede, da prav zaradi njih največkrat pride do plazov. Take ploskve so pri poskusih poškropili z raznimi protizmrzovalnimi sredstvi, z ok-tanolom ali tudi z navadnim »an-tifrisom« in ledni / kristali so izgubili svojo zvezdnato obliko ter se zadovoljili z igličasto. Ame-rikanec pravi, da je treba škropiti pred prvim snegom ali takoj po njem.
Torej še eno škropilo, verjetno iz letala! Marsikakšno tako sredstvo je že ogrozilo ravnovesje v naravi. Lachapellovo bi verjetno oneznažilo vodo in zastrupljalo čisto naravo. Plaznice so rezervoarji za poletni čas. Upajmo, da ta »pogruntacija« ne bo preveč popularna.
JOHN HARLIN je dejanski idejni pobudnik direttissime v Eigerju. Tri leta je mislil in delal za to stvar. Ironija usode, bi rekli s staro frazo, da je omahnil tik pred ciljem, 22. marca 1966 ob treh popoldne. Dva dni po njegovi smrti je mednarodna naveza stopila iz stene in dala smeri v dveh zgornjih tretjinah stene Harlinovo ime. Smer poteka levo od prvega snežišča na levi rob drugega k Likalniku, odtod pa direktno k Pajku. V tem delu, nekako sredi med Likalnikom in Pajkom, je zdrsnil Harlin. Od Pajka teče smer direktno mimo Muhe na vrh.
Novice o njegovi smrti niso prinesli samo magazini in podobni žurnalistični jastrebi, žejni senzacij, tudi pariški »Le Monde« in »The New York Times« sta zapisala, da je usoda udarila po najboljšem od najboljših. V zadnjih letih življenja je v Mt. Blancu zapisal svoje ime v tri stene, kamor so se zastonj zaganjali največji alpinistični asi: Aig. du Fou, južna stena, tretji steber Freney in direktna v zapadni steni Druja. Plezati je začel kot študent na univerzi Stanford v Kaliforniji. Udeležil se je največjih plezanj v orjaški steni E1 Capitan v dolini Yosemite. Leta 1956/57 je bil načelnik Stanford Alpine Club. Tedaj je sanjal o severni steni Mat-terhorna. Alpe je spoznal še kot študent. Nato je služil vojsko in bil kot rezervni oficir — lovski pilot poslan v Hunsruck blizu Mo-sele, po ameriških pojmih blizu Alp. Opravil je v glavnem vse klasične ture v Mt. Blancu, v Dolomitih in oprezal okoli Eigerja. Rutinske polete je izrabil zato, da je spoznal Evropo in severno Afriko. Plezal je v Wallesu, Fontai-nebleauju, v mtinchenskem plezalnem vrtcu. Tu je našel Konrada Kircha, svojega nemškega sona-veznika v Eigerju. Z njim je plezal v Kaiser ju in Wettersteinu. Neko nedeljo je preplezal zapadno steno Totenkirchla, se z avtom odpeljal v Bern Kastel, spal dve
uri, nato pa štartal z F-100 z nadzvočno hitrostjo. Leta 1961 je preplezal vzhodno steno Grand Capu-cina, leta 1962 je po štirih poskusih uspel v Eigerju. Po štirih letih se je poslovil od USA Air-force in se jeseni 1963 leta zaposlil kot športni učitelj na ameriški gimnaziji v Leysinu v Švici. Vse poletje je posvetil goram. Prvi veliki uspeh je bil prvenstveni vzpon v južni steni Aiguille du Fou, ki jo je preplezal z Ameri-kancema Garryjem Hemmingom, Tomom Frostom in Škotom Ste-wartom Fultonom. Vzpon je zmogel samo z ameriškim materialom in tehniko iz granita v Yosémite. Isto je storil v zapadni steni Druja, ki jo je preplezal z Amerikan-cem Royalom Robinsonom. Oba vzpona sta glede na višine v Mt. Blancu značilna predvsem zaradi tehničnih težav z vsemi umetelnimi pripomočki. Tretji njegov prvenstveni vzpon v levem (tretjem) stebru Frêney (Pilier dérobé) pa je poleg tega še visokogorski. Ze dostop k Frêneyu je celodnevna ledna tura. Harlin je tudi pokazal, da je ameriški material boljši tudi v taki smeri. Klini se lahko izbijajo in hitro poravnajo za nadaljnjo uporabo. To omogoča večjo hitrost, ta pa varnost. Tragedija v srednjem Frêneyu v letu 1961 bi s takim materialom najbrž izostala. Harlin je tedaj prišel na pomoč in bil razočaran nad moralo reševalcev.
Publicity ob direttissimi je Har-lina označevala kot športnega profi-plezalca. Konrad Kirch ga imenuje »alpiniste complet« po francoskih pojmih, to je, nekak moderni Maduschka, ki mu je alpinizem življenjska oblika v naj-plemenitejšem pomenu besede, vodilna ideja v življenju. Zato je tudi postal član GHM (Groupe de Haute Montagne) in Alpine Cluba. Imel je izrazit smisel za kulturo alpinizma, bil je dober pisec, študiral je umetnostno zgodovino in se sam ukvarjal s slikanjem. Kar je znal, je dajal drugim. »Leysin American School« in »International School of modem mountaineering, ki ju je vodil, sta bili šele začetek. Bil je velik humanist, kozmopolit v Kugyjevem smislu, pristaš mednarodne naveze.« Vedel je za težave, ki so ji na poti, odločil pa se je, da se bo zanjo vselej zavzemal. Ni bil simbol, bil je oblikujoča sila, pravi o njem Kirch.
to
občni zbori
PD BOH. BISTRICA. Društvo je ob koncu preteklega leta štelo 572 članov, od teh 318 odraslih članov, 160 mladincev in 94 pionirjev. Gospodarska dejavnost je omejena na upravo koče dr. Janeza Mencingerja, ki pa v sedanjem stanju komaj pokriva stroške vzdrževanja in upravljanja. Edino upanje je to, da namerava podjetje Trans-turist že prihodnje leto pričeti z gradnjo žičnice na Koblo. Društvo je prepričano, da bo v tem primeru to podjetje priskočilo društvu na pomoč s potrebnimi sredstvi za adaptacijo koče. Promet postojanke je znašal 1 176 264 s-din, izdatki 73 499 S-din, dohodek od oskrbe postojanke 602 765 S-din, tj. 51,24 °/o od prodajne ali 105,10 °/o na nabavno ceno.
PD PREVALJE. Število članov je v primerjavi z letom 1964 naraslo za 73 članov. Na novo je pristopilo 10 pionirjev, 8 mladincev in 55 članov. Skupaj ima društvo že 970 članov, od tega 570 odraslih, 200 pionirjev in 200 mladincev. Planinska šola, ki jo je organizirala mladinska komisija pri Pž lansko leto v Trenti, je društvu izšolala 8 vodnikov, ki so opravili tudi izpit gorskih stražarjev. Mladinski odsek je organiziral 4 izlete in sicer na Hom in Uršljo goro, na Peco, preko Pohorja n na Vogel. Oglasno desko v Preval j ah so vsak mesec zamenjali z novim propagandnim gradivom, v Lešah oa dvakrat. Od dveh planiranih skupinskih izletov so izvedli samo izlet v Lepeno. Propagandni odsek je skrbel za redno menjavo propagandnega gradiva na oglasni deski, za razne objave pa se je posluževal tudi radia Slovenj gradeč. Alpinistični odsek je zadovoljivo opravil svoje naloge. V letu 1965 so člani odseka opravili 80 letnih in 10 zimskih plezalnih vzponov. Od vzponov jih je bilo 35 V., 35 III., ostali vzponi pa II. Odsek je organiziral na Raduhi alpinistični tečaj za začetnike, katerega se je udeležilo 8 alpinistov in pripravnikov. Člani odseka so se udeležili alpinističnega tabora, ki ga je priredil AO Maribor na Ribniški koči, zbora alpinistov na Raduhi, udeležili pa so se tudi alpinistično smučarskih tekem pod Raduho, kjer so dosegli III. mesto v ekipi in I. mesto pri članih. Posamezni člani odseka so v pretekli sezoni opravili tudi več pohodov v bližnje avstrijske Alpe. Gorski reševalci so 11 krat sodelovali kot dežurni reševalci na raznih smučarskih prireditvah in to na Uršlji gori, na Peci, Raduhi in drugod, nudili pomoč v petih primerih težjh zlomov noge, rešili tri dijake, ki so se zaplezali na Uršlji gori, vršili so razne poizvedovalne akcije, sodelovali v akciji s smrtnim primerom in interveni-
rali pri nesreči na žičnici. Gospodarska dejavnost je bila zelo pestra. V celoti je bilo izvršenih 1050 ur prostovoljnega dela in preneseno iz Prevalj na Uršljo goro 2200 kg raznega materiala v vrednosti 212 500 S-din. Zadovoljiv je bil obisk postojanke, saj je v vpisni knjigi registriranih preko 4500 obiskovalcev. Nočnin je bilo 937. Dobiček postojanke je znašal 349 407 S-din, brutto dohodek postojanke pa 3 811 592 S din. Skupščina PZS je podelila zlati častni znak PZS tov. Francu Tel-cerju in dr. Dušanu Senčarju, srebrni častni znak pa tov. Tončki Stresovi. Od sveta za telesno kulturo pa so prejeli priznanja tov. dr. Dušan Senčar, Alojz Vidali. Jože Peruš, Ernest Vauh, Tončka Stres, Erih Sirk in Alfonz Huter. Za društvenega predsednika je bil ponovno izvoljen tov. Roman Ko-gelnik.
TABOR PZS V POGORJU GROSSGLOCKNERJA
Ciril P r a č e k
Tega taborjenja se je udeležilo v času od 9. VII. dO 20. VII. 1966 okoli 25 alpinistov iz vseh krajev Jugoslavije. Tako so bili na taborjenju ' poleg Slovencev (Maribor. Celje, Jesenice) še Dalma-tinci, Bosanci, Črnogorci, Makedonci in Hrvati. Zelo pisana druščina, ki pa se je dobro razumela. Nastanili smo se v Hofmannshutte, kjer so nas sprejeli zelo gostoljubno. Vodja taborjenja je bil Ciril Debeljak. Za GRS sem bil dodeljen jaz z nalogo, da organiziram iz lastnih vrst reševanje, če bi bilo potrebno.
Večina udeležencev je šla v nedeljo 10. VII. proti Oberwalder-hiitte (3000 m) in od tam proti Barenkopfu (3401 m). Severna stran tega vrha ima zelo strm ledenik, ki doseže preko 48" strmine. To naj bi bil preizkus in vaja za poznejše vzpone v ledu in snegu. Šlo je vsem dobro. Ze tu so prišli v poštev ledni klini, cepini in dereze. Dostop do pod ledne stene je bil preizkušnja za gibanje po ledeniškem svetu z razpokami, cela tura pa prva akli-matizacija za nadaljne vzpone. Ta dan je bil zelo lep in sila sonca je pustila svoje sledove na ožganih obrazih.
Naslednji dan smo se podali še v bolj strmo severno ledeno steno Fuscherkara (3331 m), ki doseže preko 52" naklonine. Ker je bila popolna zmrzal, brez varovanja z lednimi klini ni šlo. Zeleni led je pokrivalo samo par cm suhega snega. Varovališča smo izsekavali s cepini in pri tem živahno zmerjali tiste, ki so nad nami opravljali isti posel, ter poslušali kletvice onih pod nami. Isti dan sta se zapodila v popolnoma ledeni Pallavicinijev žleb (ki pa ne zasluži imena po Palla-viciniju, ker so temu plemiču pred 100 leti trije vodniki izsekali stopnice v led od tal do vrha, da se
je povzpel na vrh) Jože Oman in Milan Robič.
Od daleč smo lahko ves čas opazovali njuno napredovanje. Zelo počasi sta lezla. Sklepali smo, da ne gre vse v redu. Nekaj nad polovico poti sta obstala in dolgo se nista premaknila. Cic ju je vse popoldne zaskrbljen spremljal (z daljnogledom). Ob 17. uri sta dosegla vrh v snežnem metežu. Ob 11,30 uri zvečer sta z največjo mujo dosegla kočo na Adlersruhe (3400 m). Robič mi je potem pripovedoval, da mu je skala zbila in odtrgala kladivo s pasu, cepin sta polomila, ostal jima je samo še kratki cepin in eno kladivo. Potem zaradi megle, meteža in noči nista mogla najti koče. Ko sta jo potem le našla, sta bila brez denarja, »Govorim angleško«, je pripovedoval Robič, »nemško pa sem znal reči le kein Geld, kein Geld«. Toda vsa čast avstrijskim oskrbnikom in vodnikom na Glocknerju. Brezplačno sta dobila večerjo, prenočnino. dali so jima suho obleko, ker sta bila popolnoma premočena, zakurili so jima peč, da sta se posušila in ogrela. Pri tem sem se spomnil na češkega študenta, ki je prišel v Vrata, stopil med nas in rekel, da je alpinist in da bi rad plezal, da je prišel z avtostopom z morja, da je brez denarja in lačen. Takoj se je oglasilo pet naših plezalcev, ki so mu dali vse na razpolago, kar je rabil. Trdne so vezi, ki družijo prave alpiniste. V torek sta se Robič in Oman vrnila z Adlersruhe in ker vreme ni bilo v redu, smo ta dan z redkimi izjemami počivali. Vreme se je slabšalo, toda večina se je vseeno podala proti Glocknerju. Nekaj navez je šlo po Lam-merjevem grebenu, nekaj pa po Miletzkijevem proti vrhu. Triie smo šli po Lammeriu navzgor in po Miletzkem navzdol. To so grebeni tretje stopnje, le Lammer je ocenjen proti vrhu s štirico, če je leden. Gornji del pelje čez strm ledenik in kadar se sneg na njem topi, je zelo težaven. Sicer pa je Miletzky plezalsko bolj zanimiv kakor Lammer. Nekaj navez je nadaljevalo pot na vrh in potem sestopilo po navadni poti. Še isti dan popoldne nas je šlo osem na bivak pod Glockner (3200 m). Avstrijci so ga postavili za izhodišče raznim vzponom v severni steni Glocknerja. Deset liudi lahko prespi v njem, toda dostikrat je premajhen za vse, ki pridejo.
Oddaljen je okoli 2 uri in pol od Hofmannshutte in zelo olaiša vzpone. Pisana druščina Bosancev, enega Celjana in Jeseničanov je imela namen plezati smer na greben in po grebenu na vrh. To sta plezala pred leti Rado Hočevar in Cic Debeljak. Lepa šti-rica, toda zjutraj je rosilo. Pospravili smo bivak, ki je sicer vedno odprt in brezplačen, in se vrnili. Odpravili smo se čez celoten venec ledenikov ob vznožju Johannisberga proti Oberwalder-hutte in od tam v tabor. To je zelo dolga pot, ki traja okoli sedem ur in zahteva veliko pazljivost zaradi ledeniških razpok. Uporabili smo vso spretnost, da smo se prebili čez pasti, ki jih nastavljajo nalahno zasnežene raz-
poke. Pomalem je deževalo in snežilo.
Petek je šel zares — po vodi.
V	soboto je šla zopet močna skupina proti Glocknerju, vreme je bilo dopoldan lepo. Črnogorci so šli po Miletzkyjevem grebenu prav na vrh Glocknerja, ostali pa po Lammerju, drugi po navadni poti na vrh Glocknerja.
isti dan sta se odpravila Oman in Robič proti Wiesbachhornu. Robič je zahteval, da se preko ledenika navežeta, Oman pa se ni hotel navezati. Tako sta se prepirala na dolgi poti. Nenadoma je Oman utihnil, Robič se je ozrl, Omana nikjer. Pridušene kletvice so prihajale nekje iz globine zadaj za Robičem in potem se je prikoba-calo nekaj črnega iz njega. »Še po kopnem sem moral biti potem navezan z njim ves dan,« se je pritoževal Robič s skrivnostnim smehljajem in pomenljivim no-gledom. Devet ur sta gazila moker sneg do vrha in več kot pet ur nazaj.
V	nedeljo je zopet krepko snežilo in deževalo. Štirje smo se kljub temu odpravili Droti Johannis-bergu (3400 m). Pot drži mimo Obervvalderhiitte in se vleče okoli štiri ure s taborišča. S Primožem sva prišla pod vrh. ko sva morala obrniti v megli in snežnem viharju. Na grebenu nama ie sproti zasipalo sled, ki so jo že drugi utrli pred nama, izgubila bi se v megli na povratku. Komaj, komaj sva še razpoznala smer po slabih, komaj vidnih sledeh. Zadnji čas sva obrnila. Nižje pod grebenom ni bilo vetra, zato pa toliko več raZDOk. Spotoma sva zavrnila še Nušo in njeno spremljevalko, da se ne bi izgubili. Vse bolj je deževalo in snežilo, zato smo se v oonedeljek in v torek odoravili domov.
Kljub neugodnemu vremenu ie bilo opravljenih mnogo vzponov med njimi tudi Palaviccini v popolnem zelenem ledu. Izkušnje kažejo, da bo v bodoče najboli n>-: meren čas za taborjenje v Glocknerju v mesecu juniju, ko je na vseh težjih vzponih še globok sneg. To bi veljajo še posebno za slabo zimo in toplo pomlad. Le kadar zapade v hudih zimah mnogo snega, je v juliju še sneg na strmih ledenikih, ki imaio jutranje in dopoldansko sonce. Pallaviccini je npr. lahko troika ali pa krepka petica, po snežnih razmerah.
VSEM ALPINISTIČNIM ODSEKOM V SLOVENIJI — KOMISIJA ZA ALPINIZEM PZS, PSH, PS BIH, PSOG, PS MAKEDONIJE, PSS IN PSJ!
Dne 5. 10. 1966 je zasedala komisija za odprave v tuja gorstva, ki je obravnavala med ostalimi nalogami tudi načrt za odprave v letu 1967.
Z veliko gotovostjo smemo računati na odpravi:
1. Kavkaz. Področje Bezengi ali Cei. Udeležba 10 članov, med njimi alpinista zdravnik in novinar ter znanstvenik-botanik ali zoolog.
Cas odprave ca. 10. 7. do 30. 8. 1967.
Stroški za enega udeleženca ca. 3500 N-din, od česar sam prispeva 700 N-din.
2. Altaj — Pamir. Srečanje najboljših alpinistov socialističnih držav ter organizatorjev alpinizma na mednarodnem taboru v čast 50. obletnice SSSR. Predviden je vzpon na Pik Lenin (7134 m). Odpravo financira PZS, udeleži se je 6 članov, obvezno dober filmar in novinar. Za vodjo predlaga komisija dr. Miha Potočnika.
Cas odprave: julij in avgust 1967, stroški predvidoma 7000 N-din na enega udeleženca. Komisija meni, da bi bilo dobro, če bi bili med udeleženci potencialni kandidati za odpravo v Himalajo — kolikor bi srednjo realizirali šele leta 1968. Iz vidika večje popularizacije alpinizma med alpinistkami in z željo, da bi povečali jugoslovanski ženski višinski rekord, bi morda ne bilo slabo, če bi se odprave udeležila katera od naših alpinistk. Mnogo manjše so videti možnosti, da bi že leta 1967 izvedli 3. JAHO (3. jugoslovansko alpinistično himalajsko odpravo). Odgovora in privoljenja nepalske vlade še ni, slišati je dokaj resne govorice, da bodo prva dovoljenja šele v letu 1963.
Komisija se je odločila, da bo delala, kolikor bo v njenih močeh, da bi uresničila zamisli že leta 1967.
Kangbačen 7902 m.
Pristop do vrha in razvedovanje
o možnosti pristopa na Z. Kang-
čendzongo.
Cas: julij—november 1967. Skupno 8 udeležencev. Obvezni člani: zdravnik (sposoben za vzpone do najmanj 6500 m), alpinist filmar in alpinist novinar. Za člane obvezno najmanj pasivno znanje angleškega jezika. Kolikor bi ne bilo moč izvesti te odprave, bo komisija poskušala pripraviti odpravo na Taveče, Nepal. To bi bila 6-članska odprava, ugodna zaradi manjših stroškov in zato, ker bo za njo verjetno lažje dobiti dovoljenje od nepalske vlade. Cilj: Vzpon na vrh tega šesttiso-čaka, ki doslej še ni bil osvojen. Obvezni člani: zdravnik, filmar in novinar morajo biti alpinisti. Člani odprave morajo obvezno vsaj pasivno obvladati angleški jezik.
Ce 3. JAHO leta 1967 ne bo. bodo kandidature vseeno veljale, skupina najboljših kandidatov pa bo pripravljala vse potrebno za izvedbo v letu 1968. Zato pozivamo vse AO. pa tudi posameznike, da dajo le jasne in dobre predloge. Osnovni naj bi bili naslednji kriteriji:
1.	Alpinisti morajo ustrezati pogojem za kandidiranje po razpisu v Planinskem Vestniku 10 1964, stran 466 in dodatnih popravkih.
2.	Znanstveniki, filmarji. novinarji in drugi specialni člani odprave morajo strokovnost dokazati in z dosedanjim delom nuditi jamstvo za uspešnost sodelovanja.
3.	Kandidati za vodje odprav morajo obvladati jezike, biti dobri
organizatorji in poznavalci področja, v katero se podajajo
4.	Zdravstveno in psihično stanje kandidatov pregledajo zdravstveni strokovnjaki. Mnenje izvedencev je obvezno treba spoštovati, v primeru dvoma uredi vprašanje nepristranska strokovna komisija, ki jo imenuje UO PZS ob sodelovanju zdravniške komisije GRS.
5.	Kandidati za člane odprav morajo biti vsestransko tvorni. Kolikor bo na voljo več alpinistično enakovrednih kandidatov, bo imel prednost tisti, ki je boljši fotograf, pisec, predavatelj, vzgojitelj in podobno.
6.	Kolikor bo na voljo več enakovrednih kandidatov, predlaga komisija tak končni izbor, da bo v odpravah udeleženo več AO.
7.	Vsak AO mora za svoje kandidate priložiti pregled vzponov s potrebno dokumentacijo ter navesti, kakšno dejavnost opravljajo v AO, PD in drugih organih planinske organizacije.
8.	Vsak kandidat si mora dopust preskrbeti sam. PZS bo dajala priporočila in prošnje, ne more pa plačevati izgube zaslužka itd.
9.	Član odprave je lahko samo tisti kandidat, ki je član planinske organizacije in ima urejene vse obveznosti.
10.	Kandidati izven Slovenije, ki so člani ostalih republiških zvez, morajo obvezno zagotoviti finančno sodelovanje ustrezne zveze.
11.	Prijave predlože AO svojim republiškim komisijam za alpinizem do 10. decembra 1966. Komisije pa jih morajo do 15. decembra t. 1. dostaviti komisiji za odprave v tuja gorstva PZS, Ljubljana, Dvofakova 9, ki jih bo obravnavala na sestanku dne 20. decembra t. 1. ob 16,30 v Ljubljani. Komisija za odprave v tuja gorstva je na zadnjem sestanku obravnavala tudi vprašanja discipline kanidadatov v pripravah na odpravo, še posebej pa izpolnjevanje obveznosti po vrnitvi. Ker je nujno, da ima vsaka odprava tudi svoj kulturni odmev, je sodelovanje udeležencev s članki, predavanji, filmi, fotografijami, znanstvenimi dosežki itd,, nujno. V tem smislu je komisija za odprave v tuja gorstva sklenila, da v bodoče ne bo več brezpogojno krila stroške za udeležbo v odpravah. Način finančnega sodelovanja bo naslednji:
1.	Vsak kandidat, čigar kandidaturo potrdi UO PZS, mora prispevati 700 N-din, ki jih lahko vplača v mesečnih obrokih po 60 N-din začenši z mesecem, ko spreime kandidaturo. Istočasno podpiše s PZS pogodbo o pravicah in obveznostih.
2.	PZS (ali zveze druge republike) se dogovori z ustreznim denarnim zavodom, da ta nudi kandidatu posojilo v višini stroškov, ki odpadejo na enega člana odprave. Če član odprave po vrnitvi v določenem roku izpolni svoje obveznosti, poravna PZS vse stroške pri denarnem zavodu, vštevši obresti. Če udeleženec ne izpolni obveznosti v pogodbeno določenem roku, mora sam odplačevati dolžni znesek v mesečnih obrokih tako, kot to zahteva denarni zavod.
V primeru, ko udeleženec ne more izpolniti obveznosti zavoljo višje sile in opravičljivih razlogov, bo
PZS ravnala tako, kot da je udeleženec izpolnil pogodbene dolžnosti.
Ce se kandidat še pred odhodom iz neopravičljivih razlogov premisli ali kako drugače ne sodeluje v odpravi, mora poravnati nastale najmanj Pa plačati PZS 100 N-din.
Komisija za odprave v tuja gorstva
Načelnik: Ing. Pavle Segula 1. r.
OBVESTILO NAROČNIKOM PLANINSKEGA VESTNIKA IN ČLANOM PLANINSKIH DRUŠTEV
Na prošnjo upravnega odbora Planinske zveze Slovenije (gl pv 1966 7, str. 307), naj bi naročniki nakazah vsaj po 500 S-din izrednega prispevka za 1. 1966, so se ti in prijatelji planinskega glasila v velikem številu odzvali Čutimo se dolžni dati o tem javen obračun posebej še za to, ker je vrsta naročnikov nakazala več, kot pa je PZS prosila.
Obračun je takle:
Prispevki:
po N din 5,— znašajo po N din 10,— znašajo po N din 15,— znašalo po N din 20,— znašajo po N din 50.— znašaio Prispevki PD znašajo Ostali prisp. znašaio Do l. novembra 1966 skupaj N din ....
(i
Seznam gl. str. 551.
N din 3890,— N din 2960.— N din 480,— N din 680,— N din 600,— N din 6033,— N din 1197,25
■ . 15840,25 584 025 S din)
Vsem, ki so prispevke nakazali, in tistim, ki bodo to storili do konca tega leta. se UO PZS z upravo in uredništvom PV iskreno zahvaljuje. Ker je medtem tudi f .-Za P0SPeševanje založništva poskrbel za dotacijo, bo uprava z njo m z gornjimi prispevki pokrila primanjkljaj, o katerem smo planinsko javnost obvestili (znašal je 7 milijonov S-din). Po tej stiski, ki smo jo pravkar prebili, je razumljivo, da se moramo zateči k nepopularnemu ukrepu, ki ga je na predlog UO PZS 20. novembra t. 1. spreiel tudi glavni odbor PZS. Naročnina bo torej od 1. januarja 1967 znašala 24,00 N-din.
Navada je, da uprave glasil utemeljujejo take ukrepe naiprej s finančnim stanjem, podpirajo pa ga tudi z izboljšavami, ki iih obljubljajo za prihodnja leta. Tudi UO PZS se je na predlog uredniškega odbora oktobra 1966 odločil, da bo poskrbel za novo grafično podobo našega lista, saj od 1. 19o7 ni bilo nobene bistvene spremembe ne na ovitku ne v straneh. Glede vsebine pa se bo glasilo v glavnem držalo dosedanjega koncepta.
Ker je edino planinsko glasilo, mora biti po svoji tematiki nekak
revialni integral planinskega delovanja in njegove kulturne vsebine. To pomeni, da mora zbirati članke o planinstvu in alpinistiki, obravnavati njune idejne in načelne probleme, njune vzgojne in praktične elemente, gospodarstvo in GRS. Drug tematični kompleks je gorska priroda in njeni pojavi, v njem se zvrste članki o favni in flori, o varstvu narave, geologiji, jamarstvu in glaciologiji. Tretji kompleks tvori zgodovina, ki zajema memoare, biografije. Kroniko, zgodovinske članke itd manjši prostor pa zavzema planinsko leposlovje, črtice, eseji, pesmi, polemika. Vidno mesto zavzema imenoslovje, ki je v Pv močno zasidrano zaradi zgodovinskih narodnoobrambnih nalog na zapadni in severni meji. Največ je seveda potopisov in opisov, ki se nanašajo predvsem na Julijske Alpe, slede Savinjske, nato Karavanke, vse troje seveda s predgorji, nato Pohorje, zastopano pa je tudi Zasavje, Gorjanci, Notranjsko hribovje in Kras in ostala Slovenija, kolikor je ni že v naštetih predelih.
Poleg tega od časa do časa pridejo na vrsto tudi gore drugih naših republik, zelo pogosto Alpe in zadnje čase gore drugih kontinentov. Biltenski del glasila je prvi Pogled manj pomembna sata, v resnici pa pomeni javno dokumentacijo o delu, spodbudo tistim, ki pišejo, in drugim, ki berejo o njih. Ta del zajema predvsem organizacijsko dejavnost, seje, plenume, skupščine, reševalne akcije, seminarje, občne zbore, sestanke in posvete, tabore in tedne, predavanja, razstave, jubileje in proslave, alpinistične novice, novice iz MO. pota in stavbe, spominske plošče, novice iz psj in drugih republik, UIAA osebne beležke, pohvale, odliko-^nia, osmrtnice, beležke o delu GRS- Pn in posebej alpinistične novice in AO.
Vsako planinsko glasilo na svetu prinaša tudi slovstvene prikaze in ocene. Tudi naše glasilo se v vsakem letniku ozira po planinskih domačih in tujih publikacijah, po srb.-hrv., češki, slovaški, angleški, francoski, italijanski, ruski in nemški literaturi, po domačih in tujih zbornikih in letopisih in posebej po periodični publicistiki vseh zgoraj naštetih narodih s tem razločkom, da je tu treba prišteti še poljske, švicarske in sporadično še druge, v tem delu so zajeta tudi poročila o zemljevidih, panoramah, prospektih in vodniški literaturi.
Vsa planinska glasila prinašajo tudi razgledovanje po svetu. Razgled po svetu ni samo pasivno nabiranje planinskih novic iz vsega sveta (Evrope. Azije, Afrike, obeh Amerik, Avstralije in Antarktike), to je 50 do 60 dežel vsako leto, ampak tudi komentar s posebnim namenom, da bi opozoril na domačo problematiko ali pomagal pri vzpodbujanju k novim domačim dosežkom. Posebno pozornost posveča ta obzornik alpinizmu, etnografiji, geologiji glaciologiji, GRS, planinski kulturi, filmu in fotografiji, imenoslovju in literaturi, meteorologiji, planinski opremi, orientaciji v
gorah, plazovom, prehrani in fiziologiji, smučarstvu, tehniki, varstvu narave, planinski zgodovini, žičnicam, favni in flori. V tem gradivu, ki je z leti naraslo v obširno kroniko svetovnega planinstva, so tudi ideološki in sociološki problemi. Naj omenim samo problem gorske kmetije, ki jo je pred leti prvi pri nas prav v tej rubriki začel obravnavati PV in je o tej stvari poročal v kratkem o marsičem, kar so o tem dognali
teografi in ekonomisti v Avstriji vici in Franciji. Posebno pozornost posveča glasilo mladini, bodisi s samostojno rubriko ali s tem, da posebej vabi vse pisce mlajše in najmlajše generacije k sodelovanju v glasilu in jih pri tem obzirno obravnava Iz istega razloga se redakcija posebej ozira na transverzalo in na vse, kar je v zvezi z NOB in z oživljanjem njenih tradicij. V 17 letih je uredniški odbor iskal potrditev taki integralni usmerjenosti glasila v treh anketah v dveh se je obrnilo na člane, v eni pa na PD. Vse tri ankete so v glavnem ta revialni omnibus potr-' večinoma celo pohvalile. Uredništvo je s tem moralo računati. Ce bi imelo drug koncept, druge_ poglede, bi jih moralo najbrž tej smeri prilagoditi. Redakcija se bo trudila, da bo tudi v bodoče zbrala vse najboljše dosedanje sotrudnike in pridobila še nove. V. 1. 1967 bo glasilo priobčilo med drugim poročilo o naši Himalaji 1965, o našem Kangba-čenu, o našem Kavkazu 1966 in več gradiva, ki ga je zbralo PDS Ruše za svojo 60-letnico. Poleg tega je že pripravljenih več člankov, ki govore o izrednih uspehih naših alpinistov v preteklem letu in drugih dosežkih našega planinstva po pisani, zgoraj po obsegu zvrščeni tematiki. Življenje ne čaka, glasilo mora iti vštric z organizacijo, to je, z ljudmi, z vsemi generacijami, ki so zanjo pomembne. Ta kriterij je neizogiben in nedvomno vpliva in tudi mora vplivati na krog sotrudnikov. Literarni okus, ki se mu današnja planinska literatura hočeš nočeš prilagaja, ni več navdušen samo za napol romantične, napol avanturistične dogodivščine Ne smemo pozabiti na velike korake, ki jih je naša družba in ves svet naredil v zadnjih 30 letih. Glasilo organizacije je dolžno dati prostor sodobnemu izrazu. Omnibusni koncept glasila, torej po načelu »vsakomur nekaj« je nujno tvegan, saj ni mogoče z njim nikoli vsem ustreči. Najširši krogi planinskega članstva in bralcev se med seboj močno razlikujejo po zanimanju, poklicu, izobrazbi, okusu, čustvovanju in po miselnosti. Po številu naročnikov in po odzivu v anketah, v korespondenci in drugih stikih, ki jih ima v navadi PZS, pa sklepamo, da kljub temu načelu P V ni nekaj, kar bi ne našlo širokega odmeva med planinci. Želimo, da bi se krog sotrudnikov PV še bolj razširil, naročnike pa prosimo, naj nam ostanejo zvesti in širijo naše glasilo med svojimi prijatelji in znanci, planinska društva pa, da poskrbe za dobre poverjenike in za širjenje glasila med člani.
bilo poiskati vplivnih zaveznikov v inozemstvu, FIS pa predlagati rešitev, sprejemljivo za obe strani.
V naši zvezi so tako rešitev našli v tem, da so označili skoke v Planici kot
Smučanje na Slovenskem
(Nadaljevanje in konec) Drago Steašnik
Dejstvo, da so Nemci še preje, preden je bil sprejet sklep o skakalnicah s kritično točko pri 80 m, že zgradili tudi svojo olimpijsko skakalnico s kritično točko pri 80 m, kar so v FIS vsekakor vedeli pred olimpijskimi igrami, pa niso proti temu ukrenili ničesar, vzbuja sum, da novi sklep le ni bil povsem načelnega značaja.
Planica se je tako znašla pred novimi težavami. Sprva se je zdelo, da vsaj v tem letu še ne bo težav, saj je FIS sprejela tudi sklep, da veljajo nove določbe šele od 1. maja 1936 dalje. Doma so medtem že našli zasilen izhod iz zadrege, če bi FIS le ovirala planiške tekme: uradno tekmovanje naj bo na 65-metrski skakalnici, skakanje na velikanki pa naj velja samo kot nekak trening, ki pa bi bil za gledalce osrednja privlačnost. Tekmovanje je torej bilo pripravljeno, tekmovalci že v Planici, med drugimi tudi Norvežani. Tedaj pa je Norveška smučarska zveza sporočila, da uveljavlja sklep o skakalnicah takoj in ne šele 1. marca in da prepoveduje svojim skakalcem tekmovanje na planiški skakalnici. Tudi FIS sama je med tem obvestila nekaj svojih članov, med drugimi tudi češko zvezo, da je prireditev v Planici prepovedana, o čemer pa v Planici nihče ni nič vedel, kot zatrjujejo vodilni možje iz naše zveze. O tem so precej razpravljali tudi v domačem krogu, vendar to vprašanje samo po sebi ni bistvenega pomena za reševanje spora okoli Planice. Na uradnem treningu pred začetkom tekmovanja so skakali tudi Norvežani, ki so čakali in upali, da bo norveška smučarska zveza ugodila intervencijam iz Jugoslavije. V nedeljo, že po začetku uradnega tekmovanja, je končno norveška zveza sporočila svoj pristanek, toda pod pogojem, da skoki ne smejo biti daljši od 80 m. Sodniki seveda teh pogojev niso sprejeli in Norvežani so ostali pod skakalnico kot gledalci, avstrijski skakalec Sep Bradi pa je po končani uradni tekmi, na kateri je tudi zmagal, kot prvi človek na svetu preletel 100 m!
Istega dne so tekmovali na veliki skakalnici v Renniju na Norveškem tudi Norvežani sami, dosegli so daljavo 96 m (torej prepovedano daljavo), kar pa je ostalo v senci planiškega uspeha. Odmev v svetovnem časopisju je bil zopet ogromen, krepko pa je realirala tudi FIS. Odredila je zaporo skakalnice z utemeljitvijo, da skakanje ni bilo navaden trening, temveč tekmovanje za nagradno darilo.
Zveza se je tako znašla v težavnem položaju. Vprašanja Planice ni mogla reševati sama, treba si je
smuške polete
torej kot povsem novo športno disciplino. Idejo sta navdušeno podprla smuška strokovnjaka ing. Bildstein in dr. Luther kot izvirno rešitev spora, nasprotno pa je ing. Straumann trdil, da misel ni niti nova niti izvirna, temveč jo je on sam sprožil že preje.
Naša zveza je medtem nadaljevala s protesti pri FIS, ki pa je trdovratno ostajala pri svojem, treba je bilo počakati na kongres FIS v Helsinkih 1. 1938. Protesti so veljali prepovedi, s katero je FIS enostavno prepovedala tudi treninge na planiški skakalnici.
Spor pa je medtem postal neprijeten tudi za FIS in njene vodilne ljudi in tako ni bilo drugega izhoda, kot da se je vodstvo FIS opravičilo zaradi ravnanja s Planico. Planica in naša zveza sta tako dobili zadoščenje.
Glede nove discipline poletov pa so sprejeli sklep, naj o njih odloča bodoči kongres FIS 1. 1940 v Budimpešti, do takrat pa naj se prireditve v Planici vršijo po začasnem dovoljenju FIS. Bitka za Planico je tako bila končana. L. 1938 je na tekmovanju S. Bradi izboljšal svoj rekord na 109 m.
Prireditvi 1. 1939 in 1910 nista prinesli glede športnih uspehov nič novega, zato pa je bil toliko bolj uspešen Teden smuških poletov, kot so imenovali tekmovanje 1. 1941.
Kar po vrsti so se poganjali prek 100 m razmeroma manj znani nemški skakalci Gering na 108, Maier na 109, Lahr na 111, Kraus na 112 in končno zopet Gering na 118, s čimer je bera rekordov to leto bila pri kraju. Zadovoljni pa so bili tudi domačini: R. Finžgar je pristal pri novi rekordni jugoslovanski znamki 95 m, hkrati pa sta Novšak in Finžgar preletela s padcem tudi stometrsko znamko, pri čemer je Finžgar pri 101 metru samo z roko podrsal po tleh.
Planica do 1. 1941 v svetu ni dobila konkurenčne skakalnice, poizkusi na Norveškem, v Italiji, Franciji in Švici niso uspeli, ker konstruktorji niso bii kos vsem zahtevam tako, kot je svoje delo obvladoval ing. Bloudek.
po 1. 1945 pa sta se planiški pridružili še velikanki v nemškem Oberstdorfu in avstrijskem Kulmu; naprava v Oberstdorfu je sedaj nosilka rekordnih dosežkov.
Planici in Jugoslaviji pripada čast, da je pri nas zrasla nova smuška disciplina.
Smučarski domovi in smučarska središča
Razvoj množičnega in tudi tekmovalnega smučanja je od vsega začetka postavljal pred smučarske organizatorje naloge, ki niso čisto športnega značaja, so pa pogoj za razvoj smučanja.
Ljudem je treba približati smučišča s tem, da lahko na zasneženem terenu najdejo primerno za-
vetišče s prenočiščem in hrano, poiskati je treba kraje z najugodnejšimi pogoji za smučanje (trajna in zanesljiva snežna odeja, dobre prometne zveze ipd.), skratka, smučanju je treba ustvariti materialno podlago.
Najpreje odsek pri Slovenski športni zvezi in nato zimsko-športna zveza sta tudi na tem področju morala sama začeti delo.
Prvi smučarji so bili v glavnem iz Ljubljane in nekaterih drugih mestnih središč, ki jim bližnja okolica ni vedno nudila možnosti smučanja v bližini mesta. Za te smučarje je bilo treba poiskati ali pa tudi ustvariti na novo take možnosti. Prva je bila glede tega Ljubljana. Potrebovala je primerno zavetišče ali dom na točki, do katere bi smučarji lahko opravili zimsko turo, tam prenočili, dobili hrano, od nje napravili še izlet ipd., skratka, materialno podlago za smučanje v duhu planinskega smučanja.
V	ta namen je bila najprimernejša Velika planina. Planinsko društvo je tu imelo Schmiedingerjevo kočo, skromen dom, brez večjih ugodnosti in udobnosti, ki je ustrezal le skromnim, zavetišča potrebnim planincem. Za prvo silo je bilo to dovolj tudi za smučarje, zimsko-športna zveza je sama najela kočo, ki je sicer pozimi bila zaprta, najela oskrbnika (ki ni bil gostinski delavec, temveč študent slikarske akademije) in tako je nastal naš prvi smučarski dom.
V	povezavi s Slovenskim planinskim društvom so v smučarske namene odprli pozimi še nekatere domove v Julijcih, v Zasavju, na Pohorju, na Koroškem itd. Tako se je tudi pri nas začel razvijati zimski turizem. Sleherna planinska koča in dom pa seveda nista ustrezala namenom smu-čarstva in zimskega turizma. Pretežek dostop, slabše možnosti prenočevanja in oskrbe in pod. po eni strani, po drugi pa pomanjkanje primernih terenov za smučanje v bližini koče — tudi pri turnih smučarjih prvi začetek prehoda k alpskemu smučanju — je povzročilo, da so posamezni klubi začeli iskati možnosti, kako bi vprašanje rešili po svoje in samostojno.
Začela je gradnja posebnih, samo v smuške namene grajenih domov. Prvi so 1. 1930 začeli postavljati tak dom, skromen, ker ni bilo na voljo dovolj denarnih sredstev, v dolini Dragi smučarji iz Begunj. Za njimi pa je postavila svoj dom 1. 1932 Ilirija v Planici, sledil je Sni. k. Ljubljana, ki je postavil na Pokljuki že pravi hotel, še večji od doma v Planici.
V	to vrsto gradenj sodi dom na Polževem, vrsta domov na Pohorju, dom T. K. Skale na Voglu, planinski dom na Krvavcu itd.
Društva so si morala sredstva za domove zbirati sama, kar ni bilo lahko, oblasti so prispevale le malenkostne vsote, tudi uradne turistične ustanove so pomagale bolj moralno kot materialno. Tako je dom Ljubljane na Pokljuki stal 1 870 000, kar je za klub, kot je bila Ljubljana, bilo ogromna vsota in so jo le s težavo zbrali s prispevki članstva in posojili. Ilirija je ob gradnji v Planici izdala posebne zadolžnice, s katerimi je pri članstvu in prijateljih zbirala denar, ki ga je bilo treba vračati iz dohodkov doma, kar je za dom pomenilo od vsega začetka veliko breme. Četudi so ti domovi ustvarjali temelje zimskemu turizmu, zlasti večji, ki smo jih že omenili, pa so
drugi, predvsem manjši bili s to dejavnostjo v nekakšnih nasprotjih: odnosi med turizmom in turističnim smučanjem na eni ter tekmovalnim na drugi cesto niso bili po gospodarski strani dovolj razčiščeni in preračunani, tako da bi graditelji lahko računali z dohodki iz turističnega prometa, brez katerih je bilo gospodarsko poslovanje doma ogroženo ali celo že v naprej obsojeno na neuspeh. Domovom se je poznalo, da so bili postavljeni bolj kot domovi ožje klubske skupnosti kot pa domovi, v katerih bi se skladno razvijali obe dejavnosti, ožja klubska in širša turistična, brez katere pa seveda ni gospodarskega uspeha. Dom v Planici je tik pred vojno dobil tudi prvo smučarsko vlečnico pri nas, postavljeno na plaz v bližini doma. Naprava zaradi premajhnega gospodarskega zaledja ni mogla uspevati, po športni strani (grajena je bila v glavnem za trening iliri-janskih alpskih smučarjev) pa je tudi postala premajhna in neustrezna in so jo morali po vojni prestaviti na Koroško, kjer v boljšem gospodarskem okolju izvrstno služi svojemu namenu. Smučarji so po 1. 1930 močno obogatili fond domov, namenjenih zimskemu turizmu in športnemu smučanju. Deloma so to napravili ob pomoči Slovenskega planinskega društva, deloma pa z gradnjo ali adaptiranjem lastnih domov. Tako je bilo 1. 1934 odprtih pozimi 5G domov, od tega 32 planinskih in še 24 takih, ki so bili bodisi last smučarskih organizacij ali pa v njihovi upravi. Naslednje leto omenja poročilo 48 odprtih postojank, torej nekaj manj kot prejšnje leto; vendar je od tega bilo planinskih domov 33, smučarskih pa samo 15. Ni bilo več takih postojank, ki zaradi neprimernega mesta niso vzdržale gospodarskih zahtev. Tu je z vso ostrino začela pritiskati problematika v zvezi z gradnjami smučarskih domov: Pokazalo se je, da je pri takih napravah prvenstveni činitelj turizem, ki edini lahko ustvarja dohodke za vzdrževanje, in da so športno-tekmovalni nameni tista stran vprašanja, ki jo je pri tem treba vskladiti z rentabilnostjo.
Zimsko-športna zveza pa se ni zadovoljila samo z organizacijo posameznih domov, kar so, kot smo videli, kmalu prevzeli na sebe klubi. Postala je organizator večjih' smučarskih središč. Še bolj kot pri vprašanju domov je zveza tu posegla na področje turizma. Njen začetni delež in tudi naloga je bila v odkrivanju takih krajev, kjer so bili za smučanje dobri pogoji, ne samo snežni in vremenski, temveč v enaki meri tudi gostinski, tujskoprometni.
Poleg začetne pobude je zveza nekaj časa prevzela na sebe tudi delo, ki bi ga morale opravljati turistične organizacije: organizacijo prehrane in prenočišč, vremenske službe, prevozov, prireditev ipd. Prvi je prišel na vrsto Bohinj, ne toliko zaradi boljših in trajnejših snežnih in vremenskih razmer kot večje tradicije, železnica ga je povezovala s Trstom, tu so že pred prvo svetovno vojno nastala gostišča s prenočišči, ki so jih obiskovali bolj Trža-čani kot Ljubljančani in Zagrebčani, ki so v novih povojnih razmerah postali glavni konsumenti zim-sko-športnih, zlasti smuških možnosti v Bohinju. Poleg urejanja gostinskega vprašanja je zveza že 1. 1922 zgradila tu že omenjeno smuško skakalnico, ki naj bi postala tudi ena od atrakcij turističnega značaja za privabljanje tujcev.
Vendar pa je Bohinj v tedanjih razmerah kmalu zaCel stopati v ozadje; vzrok za to so nezanesljive vremenske razmere z nenadnimi odjugami, pa tudi manj ugodne prometne zveze zaradi prestopanja. Zimsko-športna zveza je začela pomagati pri nastajanju novega središča v Kranjski gori. Tudi tu je zrasla skakalnica, to pot že večja, za tiste čase dovolj atraktivna, kar je Žižkovi v Bohinju manjkalo, razvilo se je gostinstvo, tu je zveza prirejala večino svojih prvenstvenih tekmovanj ipd., nastalo je novo zimsko turistično središče, oprto na zimski šport.
Podobno središče z izredno ugodno lego je začelo nastajati tudi na Pohorju, ki je bilo deležno še bolj kot Kranjska gora obiskov iz Zagreba in Beograda; tudi tu je zveza pomagala z organiziranjem smučarskih izletov, povezovanjem s turističnimi ustanovami, prirejanjem tekmovanj ipd. Manjša središča so se začela razvijati tudi v drugih krajih, povsod pa je zveza sodelovala kot pobudnik in pomočnik.
V zvezi z razvojem zimskega turizma je treba omeniti še eno obliko pomoči, za katero je dala pobudo in jo nekaj časa tudi sama aktivno izvajala. Dosegla je od direkcije državnih železnic za smučarje popust pri vožnji, če je šla na izlet skupina najmanj pet smučarjev. Zveza je po nalogu železniške uprave izdajala klubom posebne izkaznice, na temelju katerih so bili deležni popusta, kasneje, ko se je zimski turizem izredno razširil, se je ta popust izpremenil kar v redno obliko dela, s katero je železniška uprava sama sodelovala pri razvoju turizma. Železnica je celo preuredila kompozicijo vagonov za namene smučarjev tako, da so vozovi imeli posebna stojala za smuči. Razvoj zimskega športa v zvezi s turistično problematiko kaže, da teh vprašanj navzlic sodelovanju prizadeti niso obravnavali z zadostnim razumevanjem; turistične ustanove niso znale dovolj elastično slediti pobudam zimsko-športne zveze, ki je kasneje to stran dejavnosti opustila.
Izdelovanje smuči
Vprašanje cenenih smuči, ki si jih nabavi lahko čim širši krog ljudi brez večjih denarnih žrtev, je za razvoj ljudskega športa, kot je smučanje, temeljnega pomena
Prvi večji priliv smuči, ki so našle pot med nekoliko širši sloj prebivalstva, smo dobili po naključju 1. 1918. Ob razpadu avstrijske armade novembra meseca je med drugim na ljubljanskem kolodvoru ostalo tudi kakih 300 avstrijskih vojaških smuči. Največ so jih raznesli posamezniki, manjši del pa je še prišel v roke novi vojaški upravi; ta z njimi ni vedela kaj početi in jih je prepustila Slovenski športni zvezi.
Športna zveza jih je posojala proti malenkostni odškodnini športnim klubom in posameznikom in tako tešila želje po smučanju tistim, ki niso zmogli 350 kron tedanjega denarja, da bi si nabavili lastne z Dunaja aH Švice uvožene smuči. Strošek 350 kron je bil tako velik, da ga je zmoglo le malo ljudi. Razmah smučanja pa je nujno povzročil, da so si ljudje poiskali pot do cenejših, doma izdelanih smuči.
Dela so se najpreje lotili nekateri spretnejši ko-larji, ki so začeli delati samo smuči, medtem ko
je bilo treba vezi še naprej nabavljati v inozemstvu. Zimskošportna zveza je zato že I. 1922 posredovala pri avstrijski tvrdki Bilgeri, da je uvozila v Jugoslavijo svoje vezi, kot založnik pa je morala nastopiti kar zveza sama, ki je tako mimo drugih prevzela tudi trgovske posle.
Prvi večji poizkus izdelovanja smuči je napravila 1. 1925 tvrdka S. Vidmar, ki je sicer izdelovala telovadno orodje. Poizkus pa je kmalu opustila, ker je bil odkup še tako majhen, da se industrijska izdelava še ni izplačala in so te smuči bile predrage. Tako je les sam stal od 250—380 din, vezi sistema Huitfeld 440—530 din, palice pa 75—122 din, kar je skupaj naneslo vsoto povprečne mesečne plače in kar je seveda zmoglo le malo ljudi. Vezi je seveda bilo treba uvažati.
Občutno cenejša sta bila v tem času kolarja Rozman v Bohinju in Mandelc v Kočevju, ki pa sta ročno lahko izdelala le majhno količino smuči: prvi okoli 40, slednji pa nekaj sto parov letno. Les je tu stal od 150—180 din, uvožene vezi sistema Bilgeri pa 250 din. Kasneje so si pomagali s Seid-lovimi vezmi, uvoženimi iz Cehoslovaške, ki so bile še cenejše.
Do 1. 1928 pa se je smučanje razmahnilo tako zelo, da je bilo za tržišče urediti domačo industrijsko izdelovanje smuči.
V Vižmarjih sta začeli delati dve specializirani tvrdki: Kolb-Predalič in Alpina (Sporn-Novak). Spočetka je vsaka napravila letno 2—3000 parov, zaradi naraščajočih potreb in povpraševanja pa je produkcija stalno rasla. Kolb je napravil celo načrt za izdelovanje domačih vezi po sistemu Haugh, ki so bile nekoliko poenostavljene in izboljšane in tudi zavoljo tega cenejše od originalnih. V tovarni Plamen v Kropi jih je izdeloval mojster Lazar Tone in so jih zato tudi imenovali po začetnicah njegovega imena La-To; nekaj malega takih vezi so naredili tudi v Titanu v Kamniku in v Mariboru, pa so izdelovanje kmalu opustili. Lato čeljusti oziroma okovje z natezalci sistema Bildstein so stale 107 takratnih dinarjev, kar ni bilo pretirano, les od 80—150 (specialen hikory), leskove palice pa 30—35 din. Tak strošek so zmogli tudi manj premožni, zlasti delavci, dijaki in študenti, ki so se najbolj oprijemali smučanja. Smuči so bile še cenejše, če so bile opremljene s Seidlo-vimi stremeni, ki so stala samo 65 din, pa tudi sicer so bile smuči vedno cenejše: 1. 1934 so stale dobre smuči iz jesenovega lesa (nalepljene seveda, lepljenih takrat še niso poznali, s stremeni in palicami vred 200—300 din, specialna uvožena stremena so ceno dvignila za okroglo 50 din, uvožen les pa je ceno povečal za 15 din. Za primerjavo: povprečna plača uradnika je tedaj znašala okoli 900 do 1000 din.
Doma smo začeli razmeroma zgodaj izdelovati tudi specialne tekmovalne smuči, najpreje tekaške, za tem pa še skakalne. Za oboje so nam vzorce dali Cehi, za tekaške že 1. 1924 na olimpijskih igrah v Chamonixu, kjer so se naši tekmovalci poleg kratkih atletskih hlačk in majic postavili tudi z navadnimi turnimi smučmi.
Domača produkcija smuči in vezi je bila prikrojena turnemu smučanju in v času pred vojno ni sledila razvoju smučanja v alpsko smer. To so občutili zlasti alpski tekmovalci, za njimi pa seveda tudi turisti. Tekmovalci so prinašali domov
tudi vzorce tujih specialnih tekmovalnih smuči, vendar industrija njihovih predlogov zaradi premajhnega odjema v začetku ni sprejela, kasneje pa je vojna preprečila prehod na novo obliko produkcije.
Tudi specialna stremena in robnike ni bilo treba uvažati, domača industrija ni mogla spremljati razvoja zaradi premajhnega odjema, na izvoz pa seveda tedaj ni bilo mogoče računati. Po oceni Staneta Predaliča je 1. 1940 v Sloveniji bila letna produkcija okoli 13 000 parov smuči, ki so jih seveda tudi prodali.
L. 19G3 so pri nas prodali približno 18 000 parov. Fizkulturna zveza Slovenije je po iniciativi znanega tekmovalca Rudija Finžgarja 1. 1964 ustanovila v Begunjah novo tovarno športnega orodja, ki se je razvila v moderno podjetje, ki uspešno sledi razvoju v svetovnem merilu in med drugim tudi izvaža moderne, lepljene smuči na svetovna tržišča.
Glede izdelovanja specialnih vezi smo navezani na uvoz.
VIRI IN LITERATURA
Arhiv Visoke šole za telesno kulturo v Ljubljani: Arhivsko gradivo Jugoslovanske zimskošportne zveze za leta 1923 do 1933.
Joso Goreč: Zgodovinski pregled smučanja med Slovenci 1934—1945. Rokopis.
Letna poročila Jugoslovanske zimskosportne zveze za leta 1934, 1935, 1938, 1939, 1940. Fédération internationale de ski: Protokoll des
XIII.	internationalen Skikongresses 1934. Fédération internationale de ski: Protokoll des
XIV.	internationalen Skikongresses 1938. Sejni zapiski S. K. Ilirija, Ljubljana, 1913/14 in 1920.
Beckmanns Sportlexicon: Wien-Leizpig. Verlag-
anstalt Otto Beckmann, 1935. Bilgeri Georg: Der alpine Skilauf. München, Deutsche Alpenzeitung, 1911. Badjura Rudolf: Smučar. Ljubljana. Kleinmayer-
Bambei-g, 1924. Badjura Rudolf: Terminologija. Ljubljana. Samozaložba, 1931. Dvajsetletnica Planice 1934—1954. Ljubljana, Smučarska zveza Slovenije, 1954. Likovnik Avgust: Statistika telesne kulture. Diplomska naloga na Ekonomski srednji šoli v Ljubljani, 1961.	,
Luther dr. C. J.: Geschichte des Scnee-und Eissportes. V. Bogeng G. A. E.: Geschichte des Sports aller Völker und Zeiten. II. Band. Leipzig E. A. Seemann, 1926. Neubacher Hedwig-Klaus: Besiegter Schnee. Europäische Schigeschichte. Wien. Bergland Verlag, 1957.
Ob desetletnici. Ljubljana, Smučarski klub Ljubljana, 1938.
Orel Boris: Ljudske smuči na Bloški planoti, v Vidovskih hribih in njih soseščini. Slovenski etnograf. Letnik 9, Ljubljana, 1956. Polet, Ljubljana, Fizkulturna zveza Slovenije in
založba Polet, letniki 1945—1960. Praček Ciril: Smučanje. Ljubljana, Fizkulturna
zveza Slovenije, 1948. Pravila in tekmovalni pravilniki JZZS. Ljubljana,
Jugoslovenski zimskosportski savez, 1929. Slovenski šport. Ljubljana, Konzorcij Slovenski šport, 1926.
Sport. Ljubljana, Slovenska športna zveza. L. 1920 in 1921.
Tekmovalni pravilniki Sokola Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana. Sokolska matica, 1930. Ulaga Drago: Smučanje. Ljubljana. Državna založba
Slovenije, 1947. Vrhovnik Pavel: Pregled uspehov jugoslovanskih smučarjev na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih. Diplomska naloga. Ljubljana. Visoka šola za telesno kulturo, 1959.
Za planinski muzej
Planinska zveza Slovenije začenja z zbiranjem gradiva za slovenski planinski muzej. V ta namen je ustanovila v okviru svoje kulturno literarne komisije poseben odsek, ki naj evidentira vse do sedaj ohranjeno in zbrano gradivo ter skrbi, da bi se ta zbirka stalno izpopolnjevala. Med to gradivo spadajo, zlasti razni planinski spominski predmeti, kartografija, dokumentarno gradivo, alpinistična oprema, dokumenti o vodništvu in gorskem reševanju, o planinstvu in alpinistiki, o dejavnosti mladine, dokumenti o borbi za ohranitev slovenskega značaja naših gora, itd.
Prosimo planince, alpiniste, reševalce, vodnike, odbornike in prijatelje planinstva, da sporoče Planinski zvezi Slovenije, Ljubljana, Dvofakova 9, ali imajo kak predmet, ki bi prišel v poštev za mu-zealno gradivo, kakšen je ta predmet in pod kakšnimi pogoji bi ga dali za planinski muzej.
Kulturno-literarna komisija PZS
Še o alpinizmu
KAKO JE S PRVENSTVENIM VZPONOM, KI SO GA PRVOPRISTOPNIKI ZAKLJUČILI S SPUSTOM V SMER?
Doba klasičnega alpinizma je že davno za nami in alpinisti nas vedno znova presenečajo. Tudi pri nas je tako. Toda s tem se pojavljajo tudi problemi, ki jih včasih ni bilo. Plezalec ob prvih poskusih »nadela« smer do neke višine, potem pa se drugič
—	da ne bi izgubljal časa in »po nepotrebnem tratil moči« — spusti z vrha stene navzdol do mesta, kjer je nehal (ali pa tudi ne!) in nadaljuje do vrha.
Iz pripovedovanja Andreja KALARJA, člana AO Železničar Ljubljana, lahko razberemo, da sta prvenstvena vzpona Aleša Kunaverja in Mikca Draš-lerja v Sfingi ter Toneta Škarje in Pavleta Šimenca v Štruci, problematična. Zakaj in kako je prišel do tega?
SFINGA. Ob prvi ponovitvi smeri Kunaver-Drasler, ki jo je izvršil z Vojkom Bučarjem, je ugotovil dvoje:
—	v »belem pasu« ni bilo svedrovcev, ki so omenjeni v opisu, ker sta jih prvopristopnika izbila«,
—	na nekaterih mestih se pozna, da sta si prvopristopnika pomagala s klini, ki sta jih zabila ob spustu po vrvi, pri zadnjem poskusu.
Nikjer po svetu ne uporabljajo plezalci spusta od zgoraj, ker si na ta način lahko ogledajo smer, pa tudi klini, ki jim ostanejo od spusta, so jim v veliko pomoč. Ce nekdo napiše v opisu, da so tu in tu klini, v resnici pa jih ni, lahko spravi v veliko nevarnost ponavljalce, še posebno, če so ti klim svedrovci (ki jih nihče ne nosi veliko s seboj). ŠTRUCA. Pri prvih dveh poskusih I. ponovitve kamniške smeri v Štruci je že omenjeni plezalec opazil, da je raztežaj pod polico izredno težak (v opisu le V) in brez sledov klinov. Znano je, da sta se prvopristopnika ob zadnjem poskusu spustila po vrvi od zgoraj v smer! Ali sta jo res izplezala v celoti in ali nista izpustila omenjenega raztežaj a? Kakorkoli, v opisu je potrebno težje detajle posebej omeniti in jim dati realno oceno.
Franci Savenc
OBRAČUN
izrednih prispevkov za Planinski Vestnik za leto 1966 po stanju do 1. novembra 1966
Po 5,00 N-din so prispevali:
Franc Kramar, Janez Zaje, dr. Josip Pretnar, Ana Turk, Albin Torelli, ing. Branko Vasle, Jože Trpin, Rok Svetek, dr. Boris Pečenko, prof. Niko Kuret, Boris Bertoncelj, Pavla Korošec, Tone Podbevšek, ing. Koloman Zibrik, Ljubo Rus, ing. Peter Te-pina, Barica Adamič, dr. Janez Bonač, Alenka Svetel, Zora Kopač, prof. Jože Košir, ing. Bogdan Urbančič, ing. dr. Vinko Kramaršič, Jože Mole, Marija Zaje, Marija Pintar, Hinko Leskovšek, Roman Kobe, Ilonka Kelemen, dr. Andrej Baraga, Francka Ziherl, ing. Ljubo Pogačnik, ing. Igor Levstek, ing. Milan Potočnik, Andrej Aplenc. Sandi Skerlavaj, Polde Petauer, Igor Vajs, Joži Cerne, Edi Keržan, dr. Sonja Mejak, dr. Svetozar Ilešič, Jože Dolenc, Jože Koruza, Vladimir Stare, Marija Pogačnik, Marija Kobilica, Janko Lipnik, ing. Pavel Kerže, Magda Podoreh, Janko Pleterski, dr. Franc Petrič, dr. Tone Vidic, dr. Vlado Šuklje, dr. Val ter Bohinc, Boštjan Kiauta, Milan Kiauta. dr. Luka Pintar, dr. Zlatko Marin, Franc Kranjc, Gustel Jereb, Miha Škerbec, Ludvik Jezeršek, dr. Lea Peiweis, Ambrož Koritnik, ing. Janez Kristan, Franc Velkavrh, Alojz Jankovič, dr. Rupko Godec, Polde Gorjan, Miško Kuštrin, ing. Hinko Goljac, dr. Ivo Juvančič, Janez Mali, Hani Simon-čič, Lojze Smuc, Janez Bertoncelj, Milan Skitek, Kavarna Evropa, Ivo Lukanc, Centralna lekarna, ing. Marjan Kavalar, Ivan Mohar, dr. Marinka Faganel, Anica Premrou, dr. Mirko Kambič, Albin Vengust, prof. Jože Kralj, Marija Jamšek, Franjo Smole, ing. Milan Pintar, Janez Gradišar, Ivo Majdič, Rajko Šalehar, Ines Leben, Ivo Sventner, Anton Radeš, ing. Raul Lenčič, dr. Dušan Vidmar, dr. Vlado Pečenko, Juš Kozak, Ivan Mihelčič, Anka Ravnikar, Majda Pavlin, Kostja Remškar, Marjan Dolenc, ing. Ivan Vole, dr. Simon Jagodic, Milan Vidič, Janez Planina, Viktor Beg, dr. Nina Auersperg, Igor Zirenfeld, Božo Baje, Marija Stra-šek, Jože Mulej, Stane Kersnik, Lado Kovačič, Janez Novak, Marjan Rupnik, Franc Nahtigal, Bine Vengust, Minka Mali, Franc Stare, Drago Satler, Ela Švigelj, dr. Vladimir Škerlak, Blaž. Mihelčič, dr. Marija Del Linz, Tone Verbič, Vili Delač, dr. Niko Sadnikar, Peter Janežič, Rado Habjan, Cvetka Jane, Lojze Mahkovec, Vinko Ger-movnik, dr. Vladimir Orel, Janez Lukač, Francka Umek, dr. Bogo Roš, Marija Pregelj, Franc Skraba, dr. Gorazd Kušej, Darko Simončič, Božo Košir, Majda Perpar, Lojze Murovec, Jože Osredkar, ing. D. Šturm, Tomo Kamenarič, Marjan Drago-zer, Franc Oblak, Janez Breznik, Ivan Kadunc, Bogo Simončič, Stane Vogelnik, dr. Franta Mis, Zofi Krevalder, Tone Pirš, Ivo Samec, Gregor Rupnik, Štefi Volk, Viktor Vidovič, Ivan Rudolf, Sašo Špacapan, dr. Tone Krisper, Ivo Miki, Tone
Sukač, Anica Vlasič, Majda Lipovšek, Francka Krušec, dr. Metod Batista, Matevž Kimeswenger, Marjan Munda, Boštjan Skorjak, Janko Ogrič, Ivo Urevc, Maks Baraga, dr. Peter Kartin, Franc Ko-rošin, Bogo Ferfila, Janez Koman, Josip Lavrič, Janez Kramar, Marjan Planine, Jože Boh, Metod Demšar, Marko Breznik, Marija Zaje, Milan Po-gačar, Engelbert Leskovec, Franc Urbanija, Jože Marinko, Delavska knjižnica, Ernest Krume, Boris Grad, dr. Franc Rendla, Jože Kod ran, Ante Beg, ing. Franc Miklavc, Matko Herman, dr. Franc Baje, ing. Julij Gspan, Tone Veber, dr. Vladimir Murko, Zora Lokar, Franc Škerlep, Vinko Kriseh, Stane Kolenc, Franc Lavrič, Lado Zupančič, Franc Graneder, Franc Klopčič, Žarko Polajner, Andrej Gaberščik, Branko Bertoncelj, Vera Knez, Andrej Kos, Polde Stanek, Gorazd Skoporc, dr. Stane Kmet, Lojze Šmuc, Jure Cerček, Voje Logar, dr. J. Stekar, Milka Zobec, ing. Henrik Vadnov. Lado Eleršek, Dušan Veble, Drago Cik, Janez Baumgertner, Jana Smolnikar, Francka Goljar, Janez Strehovec, Martin Ambrož, Tončka Ropret, Marko Zerovnik, Neva. Lenarčič, Bogo Lotrič, Milan Lombar, Ignac Tratnik, Gabrijel Zupančič, Fani Žagar, dr. Jože Polak, Jernej Cunder, Viktor šoštarič, Vincenc Ažbe, Ignac Kavec, Lina Fetih, Vladimir Frank, Milan Tominec, ing. Julij Leo-nardis, Lojze Cvikl, Silvan Vidmar, Feliks Škerlep, Stane Což, Vida Gašperšič, Silva Keršinar, ing. Janko Bufon, Tilka Peklaj, Anica Tomšič, Janez Kelhar, Ciril Bricelj, dr. Vlado Frantar. Franc Skubic, Franc Kreč, Franc Krušič, Marija Pele, Alfonz Rupnik, Janez Kavčič, Milan Zargi, Stane Zupančič, Franc Vrhovec, Jože Kupljenik, dr. Štefan šoba, Stane Seme, Brane Cebohin, Niko Taler, Pavla Marn, Štefi Rebec, Andrej Robas, dr. Marija Kalan, Feliks Dornik, Tugo Sever, Mara Ternovec, Ciril Kopitar, Jana Lajniš, Ana Vrečar, Arif Sulejmanovič, Srečko Levstek, Stane Albreht, Marija Zupančič, Milan Gaspari. Franc Stangl, Ervin Vilhar, Ivan Tavčar, ing. Vlasta Zemljič — vsi iz Ljubljane.
Ing. Danilo Skerbinek, Jože Debevc, Ivanka Kle-zin, Lojze Rovšnik, Jože Pur, Ivo Jakel, F.merik Vavpotič, Jože Horvat, Mirko Zinauer, Matko Filip, Ana Majcen, Milan Kosterca, Peter Šubič, Friderik Fettih, Zora Lah, dr. Franc Lipold, Ivo Dreu, Franc Vogelari, Benjamin Reis, Mirko Ledi-nek, Otmar Rataj, Tone Sinrajh, Vera Vlah, Natalija Adamič, Stane Marko, Slavko Gulič, Mirko Lindič — vsi iz Maribora.
Pavle Uršič, Olga Vuga, Avgust Pravhar, Ivo Repinc, ing. Janez Stare, Lojze Žagar, Tine Pavlin, Peter Verbič, Ljudmila Zaje, Roža Zabret, Ivan Gros, Janez Hribernik, Uroš Premru, Milan Ekar, Mirko Koncilija, Kari Makuc, Lojze Ceba-šek, Roman Herlec, Rado Carman, Stane Gantar, Marija Brudar, Bogo Deu, ing. Srečko Šabec, Tone Klemene, Milica Brezar, Francka Novak, Janez Nagode, Saša Slavec, Marica Makič, Lucijan Bez-jak, Lucijan Berjak, Metod Belič, Olga Kalan, Bine Gašperšič, Jože Žužek, Stane Vrtovšek, Rafko Zorn, Uroš Škerl, Kari Bajd, Jože Pintar, Milka Eržen, Marjan Ručigaj, Peter Štular, Tone Cebašek, Jože Mohorko, Metod Rauch, Ivo Lesjak, Marija Kožuh, Milan Zakelj — vsi iz Kranja.
Franček Pere, Silva Cigoj, Vera Tržan, Gabrijel Prezelj, Slavko Safar, Ivo Černe, Ivan Lipičnik, Jože Pogačnik, Tonček Arnol, Zofi Petek, Lojze Kovič, Zdravko Seručar, Alenka Zumer, Drago Moderc, Janko Križnik, Cveto Farčnik, Tone Sirk, Peter Kodre, Franc Pintar, Franc Brumec — vsi iz Celja.
Franc Kancilija, Franc Bauman, Bine Benkovič, Ivo Carič, Bine Dolenc, Franc Dolinšek, Janez Golob, Silvo Hribar, Jože Janežič, Janez Jeglič. Miha Jerman, Elza Kotnik, Ivan Kovač, Jože Ku-ralt, Helena Lužar, Valentin Oblak, Edi Nerat, Peter Pečevnik, Janez Perčič, Lado Pire, Leon Pregelj, dr. Bogdan Premru, Slavko Hajh, Dolfe Ravnik, Janez Repanšek, Jaka Rutar, Drago Ro-stan, Bernard Rostohar, Jože Rozman, ing. Jelka Tomšič, Ema Trobevšek, Ignac Vidmar, Leon Zrimšek, dr. Svetozar Frantar, Jože Majcenovič, Tone Erjavšek, Brigita Zalezina, Julij Uršič — vsi iz Kamnika.
Ludvik Zalokar, Jože Mazovec, Valentin Rezar, Albin Noč, Bogo Homovec, Kari Korenini, Janez Ramuš, Ivo Pohar, Maks Egart, Janez Lichteneker, Barbara Soberl — vsi iz Jesenic.
Ivan Blažip, Ivan Grobelnik, Jože Krivec, Jože Gradišek, Ljudmila Prosnik, Ignac Stebe, Anica Prepotnik, Lenart špruk, Albin Prodnik, Franc Kramar, Lojze Vršnik, Jože Herle — vsi iz Solčave.
Vinko Robnik, Tone Marolt, Jakob Matijev, Polde Supin, Niko šiler, Vinko Knapič, Ivan Krivec, Anton Funtek, Bogo Supin, Anica Polak, Ivo Zupane, Notburga Robnik — vsi iz Luč.
Karel Špička, Stane Podmeninšek, Jože Juvan, Kari Druškovič, Ančka Kordež, F. Šerbela, Jože Jamnik — vsi iz Ljubnega ob Savinji.
Jože Skorenšek, Milena Deleja, Polda Breznik, Franc Hriberšek, Milan Fužir, Ivan Klemenak, Martin Zaje, Bogo Blagojevič, Iva Trajbenrajf, Gregor Verbuč — vsi iz Mozirja.
Nada Filač, Jože Gaber, Fortunat Brezovnik — vsi iz Gornjega grada.
Marija Pire, Jože Rupnik, ing. Ivo Gantar, Tine Majcen, Dominik Mrak, Albin Mažgon — vsi iz Idrije.
Jože Kalan, Jože Adamič, Viktor Kužnik, Peter Vovk, Lojze Janežič, Franc Zaje, Lojze Majcen — vsi iz Kočevja.
Jurij Kus, Ivan Žagar, ing. Cveto Majdič, Jože Mrhar, Tončka Zlak, Zlata Ameršek, Mira Kova-čič, Franc Sergan, Marija Fele — vsi iz Trbovelj.
Milan Mahovne, Meri Božičnik, Marija Derstven-šek, Filip Repše, Silva Jesenšek, DPD Svoboda — vsi iz Senovega.
Danilo Kovačič, Miloš Kobe, Franc Kelnar, dr. Andrej Baraga — vsi iz Novega mesta.
Dr. Branko Uršič, Bruno Tivan, Anica Uršič, Davorin Likar, Jože Ipavec, Franc Lozej, Miro Pavlin, Lojze Leban, dr. Jože Andlovic, ing. Viktor Czbič — vsi iz Nove Gorice.
Miro Zupančič, Franc Krajcer, Janko Šilar — vsi iz Javornika.
Anton Purk, Karel Petrovšič, Lojze Klupič, Hilda Sršen — iz Ptuja.
Saša Hoffman, ing. Pavel Geršak, Vesna Mrmolja
—	iz Laškega; Vlado Golob, Joži Kovač, Rajko Savli, Pavla Leban — iz Tolmina; Matko Grom. Milena Orel, Gustl Sovdat, Jožica Milavec — iz Sežane; Rajko Žagar, Ljudska knjižnica — iz Pirana; Miro Zolnir, Rotovnik Alfonz, dr. B. Kolšek, Darinka Strbenk, Justi Kavčič, Franc Avberšek — iz Velenja; Tone Seme, Dobrunje; Marjana Canžek, Logatec: Alfonz Zorn, Jože Lipušček — Radeče; Miha Tomšič, Majda Leben, Milan .Tančič — Sevnica; ing. Jože Tržan, Ivan Dugovnik, Ludvik La-mut — Ruše; Bogdan Zolnir, Romana Fišer — Slovenj Gradec; Maks Vrečko, Milena Šuler, Franc Rožej, Franc Podmeninšek, Ivo Filip — Ravne: Slavko Kunst — Poljčane; Metka Vajder, Stane Lužar — Mengeš, Ludvik Kranjc, Ivo Kuder — Skofja vas; Ludvik Horvatin, Miloš Velnar, Miriam Stanovnik — Koper; Zdravko Sodja, Egon Mihelčič, Lojze Korošec — Bohinjska Bistrica: Jože Einsenzopf — Zagorje; Franc Tonejc, Peter Deila Valle, Franc Boltar — Radovljica; Tone Vo-dušek — Domžale; Dragan Eger, Anton Kosič — Osijek; Franc Karničar — Jezersko; Ivan Derkač, Franc Butkovič, Ciril Bronič, ing. Sajko Brank, Marija Kostanjšek, Viktor Setina, Tone Beze, Roman Kociper, Ivo Pinojtič, Marija Ernst, Zlata Kovačič, Zlata Sendjerdji, Smilja Zivkovič, Juraj Hara-bajsa — vsi iz Zagreba; Žarko Adamek — Sa-mobor: Kari Zigon, Rudi Trojer — Renče; TD — Kanal; Niko Zupančič, Fani Galjot, dr. Miha Koželj — Brežice; Franc Brišnik — Limbuš; Jože Rihar — Polhov Gradec; Peter Vončina — Krško; Oskar Delkin, Ljudmila Potočnik — Bled; Jože Svagelj — Dutovlje; Anica Wimmer, Edi Istenič — Rakek; Jerko Sisič — Split; Pavel Piccinini — Ajdovščina; Miloš Bojanovič — Nikšič; Lovrenc Stan-ti — Divulje; Marinka Gaber — Horjul; Gregor Rettinger — Domžale; Viktor Griljc, Marija Ce-ladin — Polje; Rudi Predovnik, Ivan Leskovšek — Hrastnik; Bogdanka Ignič, Vlado Biber — Zrenja-nin; Stane Storman — Polzela; Mirko Savli — Opatija; Marija Kušar, Tone Logonder, Jože Rant, Matevž Jugovič, Tone Eržen — Skofja Loka; Vinko Demšar, Jože Balant — Žirovnica; Iva Medvešek, Kari Levičnik, Julija Kočevar — Dol; Franc Ra-buze — Kostanjevica; Sandi Blažina, Nada Menih
—	Izola; Ivo Savli, Jože Rakušček — Kobarid: Janko Gogala — Bohinjska Bela: Janez Gros, Janez Kunstelj, Helena Rožmanc — Vrhnika; Marija Roj-nik, Jože Dobšek — Braslovče; Stane Gilič, Silvo Verša — Rijeka; Ivo Sorli, Stane Lapajne — Pod-brdo; Janez Gostiša, Friderik Anzi — Radomlje; Marija Demšar, Marija Kosec — Železniki; Planinska skupina Dornberg, Lojze Sinigoj — Dörnberg; Stefi Lednik, Jože Lodrant, Ivo Strucl — Mežica; Lado Jamar — Poljane; Kuno Vidrič, ing. Mato Pavlovič, Velibor Stanišič, Ivo Ogorelc, Zika
Zivanovič — Beograd; Franc Anzel — Tišina; Dina Simeonov — BaCka; Ignac Jelinčič — Kranjska gora; Ana Pšeničnik — Vojnik; Ciril Adam — Zidani most; Mitja Jerič — Rogatec; dr. Pavle Fu-karek, Branko Mihajlovič — Sarajevo; Lidija Liber — Ljutomer; Anton Žagar — Ig; Janez Polajnar — Cerklje; Jože Romih — Muta; Lojze Podjavoršek — Lendava; Pavla Maroh — Brestanica; Andrej Makuc — Preddvor; Drago Karolin — Ilirska Bistrica; Ciril Magajne — Vrtojba; Tone Stular — Kokrica; Jožica Tajher — Zreče; Jože Candek — Litija; Edi Pavlovič — Tuzla; Lajoš Ba-lint — Bačka Topola; Vili Jež — Črna; Stanko Pleskovič — Dobernič; Albert Bohorč — Šentjur; Franc Poljšak — Branik; Janez Pogačnik, Franc Benedik — Selca; Polde Debevc — Zabnica; Drago Pavlica — Loče, Janko Legat — Rogaška Stalina; Ivan Bizjak — Šmartno ob Paki; Mira Kolar — Slivnica; Milan Tratenšek — Slovenske Konjice; Ferdo Uršan — Ogulin; Mira Zaje — Žalec; Marjan Bricelj — Lovrenc; Mija Pikon — Radenci; Mirko Stojan — Teharje; Jože Zupančič — Hajdina; ing. Janez Trobevšek — Komenda; Ernest Spužev — Prevalje; Vinko Pejovnik — Šoštanj; Daniel Vin-Cek — Titograd; Cveta Podviz — Tržič; ing. Edo Herzmansky — Podsused; Janko Paul — Gor. vas; Irena Jarc — Breznica; Staver Zeljko — Valdoltra; Mojca Bajt — Mojstrana: Janez Polenšek — Oplotnica; Mirko Baligač — Beltinci; Tone Primožič — Litija; Bojan Sekirnik — Brioni; Viki Gumzej — Hoče: Feliks Cucek — Kidričevo; Ivo Marušič — Miren; Tone Karo — Vransko; Franc Habijan — Novi Sad; Gruden Poldi — Most na Soči; Viktor Drame — Poljčane: Lojze Mlinar — Reteče; Janez Kalan — Zbilje; Rezi Gradišnik — Selnica. Skupaj 3890 N-din.
Po 6 N-din so prispevali: Franc Vidmar — Kranj; Milan Podgornik — Portorož; Milan Zega — Koper; Jože Pintar — Kranj, Stane Koblar, Ivanka Slabe — Jesenice; Janez Tominec — Horjul, ing. Albin Šmon — Domžale. Skupaj 48 N-din.
7,50 N-din je prispeval Franc Verbič — Ljubljana.
Po 8 N-din so prispevali: ing. Evgen Gogala — Ljubljana; Vinko Zupan — Trbovlje; N. Palovec — Idrija; Lojze Sušuč — Bučkovci. Skupaj 32 N-din.
Po 10 N-din so prispevali: Tone Wraber, Edvard Letonja, Meta Aplenc, Ernest Bolka, Hrvoje Bra-čič, dr. Zmaga Kumer, ing. Vili Krainer, dr. Ivo Pavšič, dr. Janez Rugelj, Marjan Mašera, ing. Vlado Zupan, Brane Borštner, dr. Vlado Schmidt, dr. Jože Rant, ing. Lavo Viher, Rudi Rojina, ing. Ivo Marek, prof. Evgen Lovšin, Zvonka Dremelj, Majda Švegl, dr. Oldrih Zavrnik, Hinko Sicherl, Mojca Sajovic, ing. Lojze Miklavčič, dr. Alojz Vadnal, Dana Lindič, ing. Vlado Suyer, prof. Marijan Lipovšek, prof. Franc šušteršič, ing. Edvard Hofler, Stana Zakrajšek, dr. Fedor Tykač, Viktor Smolej, Bernard Klobučar, Milena Kavčič, dr. Luka Pintar, dr. Viktor Petkovšek, Štefan Premrl, ing. Albert Sušnik, dr. Milan Oražem, Marjan Pre-setnik, Ignac Brančič, ing. Andrej Dobre, Rudi Lavrič, dr. Maks Miklavčič, Lojze Baudaž, ing. Ivo Prežel j, dr. Teodor Tominšek, Cvetko Rudolf, Marinka Faganel, Rafko Krapež, Ela Šefman, Li-
dija Mazovec, Janez Rupar, ing. Majda Bregant, Rudi Završnik, Vlado Skubin, Jože Repič, Jože Mastnak, Albina Bajec, lika Presl, Janko Perat, dr. Leo Baebler, Ciril Koman, Tine Onič, dr. Branko Premru, Franc Kobler, ing. Roman Poniž, Marjan Bizilj, Lado Mrak, Jože Dobnik, Peter Kll-nar, dr. Vid Sajovic, dr. Bojan Špicar, Stane Pristavec, Tone Slokar, Marjana Ogrin, Ivan Ja-nežič, Lovro Zivič, Ignac Ribič, Mihaela Mencelj, Majda Cerne, dr. Pavel Jamšek, Milan Zinauer, Ljubica Zelenik, Janez Dovžan, Lojze Starič, Ljubica Božič, Milena Rajner, Lojze Hribernik, Jože Škoda, Marija Glavač, Aima Berce, Vinko Omer-zelj, Jože Zugman, Zdravko Zupan, dr. Jože Pretnar, Tone Logar, Stanko Kos, Franci Savenc, Mi-hajlo Bojkič, Ivo Marsel, Marija Kokalj, Franc Škrbec, Pavel Knapič, Stane Turk, Andrej Korošec, Slavka Tavšlokar, Stanko Gabrovšek, Franc Pevec — vsi iz Ljubljane.
Franc Vogelnik, Rada Wohlfart, Miroš Tome, ing. Friderik Degen, Anton Jurjevčič, dr. Maks Držeč-nik, Franc Purkeljc, Jože Pihler, Dušan Vodeb, ing. Vlado Šlajmer, Janko Legat, Drago Renčelj, Teo Pajnik, Judita Zupančič, dr. Nada Dolenc, Jelka Bergant, Marjana Wagner, dr. Roman Kla-sinc, Ciril Šendorfer, Angela Belak, Karel Tratnik, Sonja Kajzer, Adela Lešnik, Tea Vuk — vsi iz Maribora.
Tone Bodina, Aleš Pire, Miloš Pelko, Tone Baj-želj, dr. Ivo Cof, Mile Vozel, Marija Japunčič, Franc Jelene — iz Kranja.
Ciril Golouh, dr. Ervin Mejak, dr. Slavko Vrhovec, dr. Milko Hrašovec, Ernest Stoklas, Fani Pristov-šek, Franc Mimik, dr. Franc Kokalj, Heda Tratnik, Rudi Izlakar — vsi iz Celja.
Franc Galjot — Stahovica; Julij Torkar, Tone Andrejčič — Lesce; Franc Drolc, Mirko Malgaj — Laško; ing. Matevž Hafner, Lojze Dolgan, Tone Hudolin — Jesenice; Neimenovani planinec, dr. Janko Vovk, Tone Deželak, Drago Senica, ing. Roman Celik, Drago Trunkl, Vinko Lovrenčič — vsi iz Kopra; Janez Pajer — Pivka; Janko Blažej — Portorož; Herman in Henrieta Kmet, Vinko Hafner, Tilka Oblak, Savo Šink — Škofja Loka; Marija Prezelj, Jože Divjak, Jožica Fabijan, Metod Humar, Andrej Mejač, Ludvik Kleiner — Kamnik; Kranjc Herbert — Pančevo: Angelca Cerne, Jože Moretti, Dominik Duh — Novo mesto; ing. Franc Legat, Janez Svetina — Bled; Luka Bistro-vič — Kostajnica; Vida Ivanjšič — Ljutomer; Jurij Bocak, dr. Vlado Weingerl, ing. Franc Geč — Slovenj Gradec; Zvone Gabršček, Aleksandra Peč-nik _ Brežice; Božo Strauss, Franc Mohorič, Janko Glaser, Janko Zadravec, Ludvik Šolar — Ruše, Dragutin Georgijevič, ing. Boris Gaberščik — Beograd; prof. Hinko Uršič, Tončka Kovač — Tolmin; Lado Dobovšek — Dol; Marjan Kavčič — Tuzla; Boris Ostan — Bovec; Janez Voljč — Dobrnič; ing. Slapnik — Štore; Barna Laslo — Bačka Topola; Ivan Kovačič — Videm; Bojan Cestnik — Borovnica; Joško Zigon, Vida Mihelj, ing. Franc Jer-nejčič, Janja Mravlje — Nova Gorica; Franc Per-šin, dr. Irena Arko, Marta Bobnar, Peter, ing. Marjan Ciuha, Tončka Hubad, Zmago Medved,
Urban Butkovič — Šentvid; Tihoraj Jelušič — Opatija; dr. Milivoj Bogdanovič, dr. Vanda Kochan-sky, Franc Stropnik, dr. Branimir Gušič, Nada Rapotec — Zagreb; Ivan Rakuša — Ormož; Egon Mihelič — Bohinjska Bistrica; Franc Kamerički, Franc Plemenitaš — Rogaška Slatina; Jože Bernard, Ivo Bernard — Žirovnica; Anton Costa, Andrej Mehle — Tržič; Lado Šintler — Trbovlje, dr. Slavko Sušin — Pišece; Jože Finžgar, dr. Marjan Zilič — Radovljica: Božo Jordan — Žalec; Miro Mohor — Sevnica; Lojze Kotar — Vel. Loka; ing. Ivan Michler, Tončka Grampovčan, ing. Lojze Kržmanc, Kati šašelj — Vrhnika; Gabrijel Strah, ing. Zmago Pipan — Polje; Vinko Krevh, Bolti Puh, Tine Pšeničnik — Ravne; Stojan Potočnik — Izola; Mi tka Podgoršek — Vodice; Vinko Gärtner — Banja Luka, Lojze Žagar — Mozirje; Pavel Šelovin — Tomaj; dr. Zlatko Marinič — Piran; Tine Rebolj, Matija Slokan — Mengeš; Marija Magajne — Cerkno; Silvo Cegnar — Šoštanj; Egon Tancig — Stična; Osnovna šola Mojstrana, Andrej Smole — Mojstrana; Planinski odsek osnovne šole Ponikva; Alojzija Bobnar — Smlednik; Minka Až-man — Mežica; Zoii Skrbiš — Polskava; Vlado Kastigar — Križe; Bogdan Merkelj — Brezje; Teodora Slokar, Ceh Florjan — Ajdovščina; dr. Lojze Rant — Dolsko; Ljerka Godicl — Petrovče; Vinko Božič — Klavže; Milena Verlič — Vikrče; Hermina Misotič — Ptuj; Teodor Gorogranc — Šoštanj; Evgen Titan — Murska Sobota; Erna Lavrenčič — Gozd Martuljk; Anka Kores — Lovrenc; Radovan Cvetkovič — Valjevo, Franc Batič — Divača; Anica Saje — Mirna peč; Jurko Vitko — Dol pri Hrastniku; Stane Mesar — Vir; Ivan Lahaj-nar, Lado Božič, Janez Jeram, Draga Arhar — Idrija; Ante Tevž — Ljubno; Ivo Cič, Stane Zwölf, Viktor Hajna — Postojna: rti Božidar Zega, Frenfc Meie — Koper. Skupaj 2960 N-din.
12 N-din je prispeval: Bogdan Zolnir — Slovenj Gradec.
Po 13 N-din sta prispevala: Rija Šribar — Šempeter in Anica Zidan — Ljubljana. Skupaj 26 N-din.
Po 15 N-din so prispevali: Ferdo Ludvik, dr. Mirko Kajzelj, Kancijan Hvastja, Boris Ogrinec, Matjaž Zaucer, Kasto in Jelovčan, dr. Dušan Kermavner, ing. Miran Oprešnik — Ljubljana; Štefan Vivod — Otočec; Jan Jože — Blejska Dobrava; Martin Dolin-šek. Angela Selinšek, dr. Tine Kušar, Valerija Novak — Maribor; ing. Andreja Štebi, Andrej Steg-nar, dr. Tone Ravnikar, Fanny Copeland — Ljubljana; dr. Božo Volč — Ribnica; Pavel Uršič — Bohinj; dr. Rihard Pintar, dr. Pavle Blaznik — Celje; dr. Aleš Demšar — Murska Sobota; Dijaški dom, Miha Presterl — Kranj; Vanja Radauš — Zagreb; Jožefa Lasič — Šempeter, Ivan Vrečar — Slovenj Gradec; Milena Dežman — Bled; Franci Melneršič — Vrhnika; Gojmir Kokol — Koper; Ivan Grebene — Velike Lašče. Skupaj 480 N-din.
18 N-din je prispeval Rajko Roje — Maribor.
Po 20 N-din so prispevali: dr. Miha Potočnik, Vojko Arrigler, Franc Šalamon, ing. Milan Ciglar, Ivan Kocjančič, dr. Cene Malovrh, Mila Juvanec, Lojze Bernik, Vladimir Pleničar — Ljubljana; dr. Velena
Zakrajšek — Novo mesto; Janko Skok — Mengeš; Rezika Srebrnič — Nova Gorica; Vlado Fajgelj, dr. Jože Pezdirc, Lojze Golob — Celje; Smilja Škerjanc, Jože Kos, Marjan Kores, Ciril Hočevar, Emil Frelih, Berto Bahun — Maribor; Marija Pečar — Beograd: Vlado Janežič — Bled; prof. Janez Dolenc — Tolmin; Rado Torkar, Božo Pibernik — Jesenice: Janko Varšek — Domžale; Anton Roj ko
—	Zg. Kungota; Janez Zumer — Koper; Janez Mulej — Lesce; Janko Cedilnik — Šentvid; Franc Kovič — Petrovče; Osnovna šola — Križe; Tone Dr glin — Dobrova. Skupaj 680 N-din.
Po 25 N-din sta prispevala: Jože Rihar — Polhov Gradec; Mitja Kilar — Ljubljana. Skupaj 50 N-din.
Po 30 N-din so prispevali: Boris Sartori — Nova gorica, Marica Kostanjšek, prof. Ivan šumljak — Maribor; Vida Tomšič — Ljubljana; Ferdo Polanič
—	Šoštanj, 31,25 N-din Francka Werner-Mohorčič. Skupaj 181,25 N-din.
40 N-din je prispeval: Karel Jagodic — Velike Lašče.
Po 50 N-din so prispevali: Matjaž Kmecl, Ferdo Schweizer, Metod Badjura, Nevina Preveč, Dominik Koci — Ljubljana; dr. Mita Sič-Stegel — Postojna; Viktor Volk — Postojna; Jože Gračner — Luče; Milka Fišer — Radovljica; Srečko Ustar — Nova Gorica: Kobal Štefan, Stanka, ing. Franc Ravnik — Bled. Skupaj 600 N-din.
200 N-din je prispeval Davorin Šobar, Ljubljana, 100 N-din Franc Mervec — Ljubljana. Skupaj 300 N-din.
Planinska društva so prispevala: PD Ajdovščina za
4	naročnike 20 N-din, PD Celje 1000 N-din, PD Črnomelj 12 N-din, PD Gornji grad 5 N-din, PD Gozd Martuljek 5 N-din, PD Idrija 193 N-din, PD Kočevje
5	N-din, PD Koper 50 N-din, plus za 12 naročnikov 60 N-din, PD Kozjak — Maribor 500 N-din, PD Kranj 400 N-din in za 4 naročnike 20 N-din, PD Litija 10 N-din, PD Litostroj — Ljubljana 5 N-din, PD Ljubno ob Savinji 10 N-din, PD Ljutomer 20 N-din, PD Maribor-matica za 103 naročnike 525 N-din, PD Mosor — Split 5 N-din, PD Naša krila — Zemun 10 N-din, PD Plešivica — Bihač 5 N-din, PD Polzela 73 N-din, PD Ptuj 5 N-din, PD PTT Ljubljana 500 N-din, PD Rimske Toplice 100 N-din, PD Ruše 500 N-din, PD Slovenske Konjice 100 N-din, PD Strahinjščica — Krapina 10 N-din, PD Šoštanj 500 N-din, PD Tam Maribor za 132 naročnikov 670 N-din, PD Tolmin 500 N-din, PD Vrhnika 5 N-din, PD Železničar — Maribor 150 N-din in za 10 naročnikov 50 N-din, PD Železničar — Zagreb 15 N-din. Skupaj 6038 N-din.
V	obliki oglasov so PV ob tej priložnosti posebej podprli: PD Majšperk, PD Ruše, PD Mežica, PD Ptuj, PD Koper, PD Sežana in PD Tolmin. PD Gorje pa je namesto oglasa odobrilo 400 N-din.
V	korist PV sta odstopila honorar Janko Blažej — Portorož v višini 37,50 N-din in Ferdo Jelenič — Šoštanj za 40 N-din. Skupaj 77,50 N-din.
Skupaj znašajo vsi izredni prispevki od oktobra 1966 do 1. novembra 6966 15 809 N-din. Kasnejše prispevke bomo objavili v letniku 1967.
pregled naročnikov planinskega
									
		O		o		o			
«J KO	PLANINSKO DRUŠTVO	I/l	•g	> ■4-»	C >y		si;		o
a s N		Clan 1964	Narc 1964	Clan 1965	Narc 1965	SSi	> Pin 41S S5Ê2	Pora 1965	Pade 1965
1. Ajdovščina	321	25	365	27	7,8	7,4	2	_
2. APD Ljubljana	572	21	446	22	3,7	4,9	1	—
3. Avtomontaža, Ljubljana	147	25	195	33	17,0	17,0	8	—
4. Bled	913	43	715	39	4,7	5,5	—	4
5. Bohinjska Bistrica	456	19	572	22	4,2	3,8	3	—
6. Bohinj	448	37	489	40	8,3	8,2	3	_
7. Bohor, Senovo	430	19	462	18	4.4	3.9	_	1
8. Bovec	249	16	290	14	6,4	4,8	—	2
9. Brežice	434	26	490	26	6,0	5,3	_	_
10. Celje	2 586	204	2 590	188	7,9	7,8	_	16
11. Cerknica	196	9	100	10	4,6	10.0	1	—
12. Cerkno	244	14	254	16	5,7	6,3	2	—
13. Črna	651	12	748	13	1,8	1,7	1	_
14. Črnomelj	180	7	180	8	3,9	4.4	1	_
15. Črnuče	403	26	347	27	6,5	7,8	1	_
16. Dol pri Hrastniku	431	32	497	25	7,4	5,0	_	7
17. Domžale	698	43	655	48	6,2	7,3	5	_
18. Dovje-Mojstrana	403	21	389	27	5,2	6,9	6	_
19. Dravograd	—	—	111	2	—	1,8	2	—
20. Gorje	699	36	742	38	5,2	5,1	2	_
21. Gornji grad	174	10	200	11	5,7	5,5	1	—
22. Gornja Radgona	170	26	235	26	15.0	11,0	_	_
23. Gozd-Martuljk	142	5	141	4	3,5	2,8	_	1
24. Hrastnik	734	25	820	23	3,4	2,8	_	2
25. Idrija	750	43	785	41	5,7	5,3	_	2
26. Ilirska Bistrica	130	10	120	9	7,7	7,5	_	1
27. Javornik-Kor. Bela	840	58	849	55	6.9	6,5	_	3
28. Jesenice	1 203	112	1 399	120	9,3	8,6	8	_
29. Jezersko	200	17	69	15	8,5	23,0		2
30. Kamnik	1 720	141	1 195	172	8,3	14,4	31	_
31. Kobarid	125	7	182	12	5.6	6,6	5	_
32. Kočevje	130	5	194	5	3.3	2,6		_
33. Koper	437	81	439	81	19.0	18,5	_	_
34. Kostanjevica	111	7	102	7	6,3	6.9	_	_
35. Kozjak, Maribor	771	43	773	49	5,6	6.3	6	—
36. Kranj	2 065	334	2 239	332	16,0	14,8	_	2
37. Kranjska gora	225	19	209	21	8,4	10.0	2	_
38. Križe	271	23	369	12	8,5	3.2	_	11
39. Kum, Trbovlje	448	27	452	23	6,0	5,1	—	4
40. Laško	710	53	700	50	7,5	7,1	_	3
41. Lisca. Krško	769	35	856	75	4.6	8,7	40	_
42. Litija	591	27	608	28	4.6	4.6	1	—
43. Litostroj, Ljubljana	745	75	612	70	10.0	11,4	—	5
44. Ljubljana-matica	10 193	1385	10 769	1274	13.5	11,8	—	111
45. Ljubno	126	11	180	10	8,7	5,5	—	1
46. Luče	259	24	187	25	9.3	13,36	1	—
47. Ljutomer	212	7	234	6	3,3	2,56	—	1
48. Majšperk	190	9	148	5	4,7	3,38	—	4
49. Maribor-matica	2 639	275	2 405	275	10,0 8,8	10,1	—	—
50. Medvode	736	65	692	64		9,2	—	1
51. Mengeš	792	39	669	41	4,9	6,1	2	—
52. Mežica	1 214	30	1 253	30	2.5	2,4	—	—
53. Mozirje	220	20	309	20	9,0	6,5	—	—
54. MTT, Maribor	355	10	621	9	2,8	1,5	—	1
55. Murska Sobota	248	7	367	8	2,8	2.2	1	—
56. Nova Gorica	511	46	580	48	9.0	8,3	2	—
57. Novo mesto	412	26	418	25	6,3	6,0	—	1
58. Obrtnik. Ljubljana	265	2	300	2	0.8	0,7	—	—
59. Oljka, Polzela	73	11	77	10	15,0	13.0	—	1
vestnika l. 1964 in l. 1965
						>	>		
		O		O	X	o	0		
»fl	PLANINSKO DRUŠTVO	1	C <J		C <J	Število naročni 1964 v »,			o
d 5 N		Clan 1964	« tg £2	Is U2	Naro 1965		IS« «3 C 2	Pora 1965	Pade 1965
60. Oplotnica	300	3	230	3	1,0	1.3	—	—
61. Ormož	249	25	201	23	10,0	11,44	—	2
62. Podbrdo	216	8	293	8	3,7	2,7	—	—
63. Poljčane	304	30	313	29	9.9	9,3	—	1
64. Postojna	406	26	348	23	6,4	6,6	—	3
65. Prevalje	897	39	970	37	4.3	3.8	—	2
66. PTT, Ljubljana	1 447	58	1 447	38	4,0	2,6	—	20
67. PTT. Maribor	425	8	409	9	1.9	2,2	1	■—.
68. Ptuj	316	15	361	18	4,7	5.0	3	—
69. Radeče	260	32	264	30	12,0	13.6	—	2
70. Radlje	106	5	101	13	' 4,7	12,8	8	—
71. Radovljica	1 228	81	1 298	76	6.6	5,8	—	5
72. Rašica, Šent Vid	498	64	417	53	13.0	12,7	—	11
73. Ravne	633	27	622	47	4,3	7,5	20	—
74. Rimske Toplice	227	10	352	10	4,4	3,8	—	—
75. Ruše	930	71	950	73	7,6	7.7	2	—
76. Sežana	158	28	191	29	18.0	15.2	1	—
77. Slov. Bistrica	800	14	377	11	9,8	3,0	—	3
78. Slov. Gradec	441	30	238	26	6,8	10,9	—	4
79. Slov. Konjice	556	16	574	16	2,9	2.8	—	—
80. Solčava	117	19	159	18	16,0	11,3	—	1
81. Šentjur	335	13	350	14	3,9	4,0	1	—
82. Škof j a Loka	1 373	82	1 404	80	5,9	5,7	—	2
83. Šoštanj	956	23	715	26	2,4	3,6	3	—
84. TAM, Maribor	1 518	56	1 389	118	3,7	8.5	62	—
85. Tolmin	513	45	509	51	8,8	10,0	6	—
86. Trbovlje	1 191	62	1 140	61	5,2	5,4	—	1
87. Tržič	783	82	735	76	10,0	10.3	—	6
88. Velenje	969	28	560	32	4,0	5,7	4	—
89. Vipava	59	9	19	9	15,0	47,4	—	—
90. Vrhnika	454	29	510	40	6.4	7,8	11	—
91. Vuzenica	95	3	102	3	3,2	2,9	—	—
92. Zabukovca	317	2	423	7	0,6	1,6	5	—
93. Zagorje	1 201	17	1 106	18	1.4	1,6	1	—
94. Zreče	222	5	250	4	2,3	1,6	—	1
95. Železničar, Ljubljana	840	62	863	67	7,4	7,8	5	—
96. Železničar, Maribor	363	28	506	36	7,7	7.1	8	—
97. Železniki	413	18	354	18	4,4	5,1	—	—
98. Žičnica, Ljubljana	99	12	87	9	12,0	11,4	—	3
99. Ziri	401	18	469	17	4,5	3.6	—	1
	64 710	4988	65 000	5012	—	—	279	255
Trst-Gorica		105		105				
Beograd		32		36				
Zagreb		66		77				
Rep. plan. dr.		37		36				
Ostale republike		92		99				
Inozemski naročniki		63		82				
Zamena z inozemstvom		41		36				
Zamena v državi		19		36				
Razni		201		276				
		5644		5795			279	255
statistika članstva planinske
VRSTA ČLANSTVA
a	PLANINSKO DRUŠTVO	- Skupaj
«	odrasli	,	, , .,
N	člani	mladinci	pionirji
1. Ajdovščina.........	185	120	60	365
2. Akademsko PD Ljubljana . . .	61	369	16	446
3. Avtomontaža Ljubljana ....	162	31	2	195
4. Bled............	323	100	292	715
5. Bohinjska Bistrica......	318	160	94	572
6. Bohinj — Srednja vas.....	208	152	129	489
7. Bohor — Senovo.......	191	41	230	462
8. Bovec...........	140	90	60	290
9. Brežice..........	110	180	200	490
10. Celje...........	1 476	668	445	2 590
11. Cerknica..........	30	41	29	100
12. Cerkno ..........	150	46	58	254
13. Črna na Koroškem (Žerjav) . .	469	116	163	748
14. Črnomelj .........	100	50	30	180
15. Črnuče ..........	198	77	72	347
16. Dol pri Hrastniku......	316	93	88	497
17. Domžale..........	345	128	182	655
18. Dovlje — Mojstrana.....	259	83	47	389
19. Dravograd.........	97	7	7	111
20. Gorje pri Bledu.......	411	135	196	742
21. Gornji grad.........	100	50	50	200
22. Gornja Radgona.......	75	110	50	235
23. Gozd Martuljk........	80	20	41	141
24. Hrastnik..........	668	76	76	820
25. Idrija...........	425	224	136	785
26. Ilirska Bistrica.......	60	30	30	120
27. Javornik — Koroška Bela . . .	669	131	49	849
28. Jesenice na Gorenjskem ....	1 023	228	148	1 399
29. Jezersko..........	47	9	13	69
30. Kamnik..........	593	293	309	1 195
31. Kobarid..........	134	24	24	182
32. Kočevje..........	175	15	4	194
33. Koper...........	252	150	37	439
34. Kostanjevica na Krki.....	50	—	52	102
35. Kozjak Maribor.......	364	292	117	773
36. Kranj...........	1 180	650	409	2 239
37. Kranjska gora........	104	87	18	209
38. Križe pri Tržiču.......	232	75	62	369
39. Kum Trbovlje.......	345	55	52	452
40. Laško...........	520	60	120	700
41. Lisca Videm-Krško......	516	204	136	856
42. Litija...........	350	250	8	608
43. Litostroj Ljubljana......	504	49	59	612
44. Ljubljana-matica.......	6 135	3 863	711	10 769
45. Ljubno ob Savinji......	80	50	50	180
46. Ljutomer..........	100	17	117	234
47. Luče ob Savinji.......	81	25	81	187
48. Majšperk..........	76	19	53	148
49. Maribor-matica.......	1 389	698	318	2 405
50. Medvode..........	442	219	31	692
51. Janeza Trdine Mengeš.....	311	198	160	669
52. Mežica ..........	864	168	221	1 253
53. Mozirje..........	189	70	50	309
54. MTT Maribor........	460	110	51	621
55. Murska Sobota.......	50	195	122	367
56. Nova Gorica........	280	150	150	580
57. Novo mesto........	237	120	61	418
58. Obrtnik Ljubljana......	250	30	20	300
59. Oljka Polzela........	42	20	15	77
60. Oplotnica .........	110	40	80	230
61. Ormož...........	139	46	16	201
zveze slovenije za leto 1965
jj	VRSTA ČLANSTVA
£	PLANINSKO DRUŠTVO - Skupaj
re	odrasli , ..
N	člani mladinci	pionirji
62.	Podbrdo........
63.	Poljčane........
64.	Postojna........
65.	Preval je........
66.	PTT Ljubljana.....
67.	PTT Maribor......
68.	Ptuj .........
69.	Radeče pri Zidanem mostu .
70.	Radlje ob Dravi.....
71.	Radovljica.......
72.	Rašica Šentvid.....
73.	Ravne na Koroškem . . .
74.	Rimske Toplice.....
75.	Ruše pri Mariboru ....
76.	Sežana ........
77.	Slovenska Bistrica ....
78.	Slovenj Gradec.....
79.	Slovenske Konjice ....
80.	Solčava........
81.	Šentjur pri Celju ... . . .
82.	Škofja Loka......
83.	Šoštanj........
84.	TAM Maribor.....
85.	Tolmin ........
86.	Trbovlje........
87.	Tržič.........
88.	Velenje........
89.	Vipava........
90.	Vrhnika........
91.	Vuzenica .......
92.	Zabukovica.......
93.	Zagorje ob Savi.....
94.	Zreče.........
95.	Železničar Ljubljana . . .
96.	Železničar Maribor ....
97.	Za Selško dolino v Železnikih
98.	Žičnica Ljubljana ....
99.	Žiri.....
160 216 150 570 1 122 377 150 175 55 863 281 458 181 450 135 237 131 209 71 90 975 452 849 321 672 535 354 14 220 78 312 652 100 462 344 230 81 163
70 48 132 200 195 9 201 68 38 250 109 126
84 230
56 120
65 68 36
120 330 107 221 148 130 120
66 2
240 20 65 351 60 191 120
85 5
56
63
49 66
200 130 23 10 21 8 185 27
38 87
270
20 42 297 52 140 99 156 319 40 338 80 140
3
50
4 46
103 90 210 42
39 1
250
293 313 348 970 1 447 409 361 264 101 1 298 417 622 352 950 191 377 238 574 159 350 1 404 715 1 389
509 1 140
735 560 19
510 102 423
1 106 250 863 506 354 87 469
Skupaj	38 145	16 349	10 506	65 000
V letu 1964:	37 149	15 738	11 823	64 710
V letu 1965:	38 145	16 349	10 506	65 000
Razlika:
996
+ 611 — 1317
290
pregled investicij za nadelavo, popravilo
INVESTIRANO	Skupne
inve-
iz	v	sub-	ostale	sticije
pt ATMTNSTcn drtištvo lastnih	prostov.	vred-	vencija	sub-	v letu
PLANINSKO DRUŠTVO sredstev	del°	nosti	PZS	vencije	1965
S din	ur	S din	S din	S din	S din
1. Ajdovščina	3 000	20	6 000	—	—	9 000
2. Akademsko PD Ljubljana	—	—	—	—	—	—
3. Avtomontaža Ljubljana	—	—	—	—	—	—
4. Bled	16 300	—	—-	—	—	16 300
5. Bohinjska Bistrica	—	—	—	—	—	—
6. Bohinj — Srednja vas	124 751	—	—	—	—	124 751
7. Bohor Senovo	25 000	82	20 500	—	—	45 500
8. Bovec	—	—	—	—	—	—
9 Brežice	—	86	34 400	—	—	34 400
10. Celje	—	—	—	—	—	—
11. Cerknica	—	—	—	—	—	—
12. Cerkno	207 424	—	—	—	—	207 424
13. Črna na Koroškem	98 760	—	—	—	—	98 760
14. Črnomelj	—	—	—	—	—	—
15. Črnuče	1 200	50	15 000	—	—	16 200
16. Dol pri Hrastniku	12 000	362	181 000	—	—	193 000
17. Domžale	11 400	142	55 000	—	—	66 400
18. Dovje — Mojstrana	—	105	31 500	—	—	31 500
19. Dravograd	—	—	—	—	—	—
20. Gorje pri Bledu	57 825	151	60 400	—	—	118 225
21. Gornji grad	3 476	47	14 100	—	—	17 576
22. Gornja Radgona	—	—	—	—	—	—•
23. Gozd Martuljk	13 130	90	45 000	—	—	58 130
24. Hrastnik	—	—	—	—	—	—
25. Idrija	—	—	—	—	—	—
26. Ilirska Bistrica	—	—	—	—	—	—
27. Javornik — Koroška Bela	11 800	—	—	—	—	11 800
28. Jesenice na Gorenjskem	7 580	40	10 000	—	—	17 580
29. Jezersko	6 000	—	—	—	—	6 000
30. Kamnik	—	—	—	—	—	—
31. Kobarid	69 000	65	24 000	—■	—	93 000
32. Kočevje	—	140	90 000	—	—	90 000
33. Koper	—	—	—	—	—	—
34. Kostanjevica na Krki	—	—	—	—	—	—
35. Kozjak Maribor	—	—	—	—	—	—
36. Kranj	—	—	—	—	—	—
37. Kranjska gora	—	—	—	—	—	—
38. Križe pri Tržiču	7 070	—	—	—	—	7 070
39. Kum Trbovlje	—	—	—	—	—	—
40. Laško	130 107	—	—	—	—	130 107
41. Lisca Videm-Krško	—	70	21 000	—	493 000	514 000
42. Litija	—	—	—	—	—	—
43. Litostroj Ljubljana	30 000	25	15 000	—	—	45 000
44. Ljubljana — matica	246 393	—	—	—	—	246 393
45. Ljubno ob Savinji	—	—	—	—	—	—
46. Ljutomer	—■	—	—	—	—	—
47. Luče ob Savinji	—	—	—	—	—	—
48. Majšperk	—	—	—	—	—	—
49. Maribor — matica	12 000	96	48 000	—	—	60 000
50. Medvode	16 900	240	72 000	—	—	88 900
51. Janeza Trdine Mengeš	5 060	—	—	—	—	5 060
52. Mežica	10 500	—	—	—	—	10 500
53. Mozirje	—	—	—	—	—	—
54. MTT Maribor	—	—	—	—	—	—
55. Murska Sobota	12 000	250	75 000	—	—	87 000
56. Nova Gorica	—	—	—	—	—	—
57. Novo mesto	—	—	—	—	—	—
58. Obrtnik Ljubljana	—	—	—	—	—	—
in markiranje potov v letu 1965
INVESTIRANO
Skupne
PLANINSKO DRUŠTVO
59.	Oljka Polzela
60.	Oplotnica
61.	Ormož
62.	Podbrdo
63.	Poljčane
64.	Postojna
65.	Prevalje
66.	PTT Ljubljana
67.	PTT Maribor
68.	Ptuj
69.	Radeče pri Zidanem mostu
70.	Radlje ob Dravi
71.	Radovljica
72.	Rašica Šentvid
73.	Ravne na Koroškem
74.	Rimske toplice
75.	Ruše pri Mariboru
76.	Sežana
77.	Slovenska Bistrica
78.	Slovenj Gradec
79.	Slovenske Konjice
80.	Solčava
81.	Šentjur pri Celju
82.	Škof j a Loka
83.	Šoštanj
84.	TAM Maribor
85.	Tolmin
86.	Trbovlje
87.	Tržič
88.	Velenje
89.	Vipava
90.	Vrhnika
91.	Vuzenica
92.	Zabukovca
93.	Zagorje ob Savi
94.	Zreče
95.	Železničar Ljubljana
96.	Železničar Maribor
97.	Za Selško dolino v Železnikih
98.	Žičnica Ljubljana
99.	Žili
iz		v	sub-	ostale	- investicije
lastnih	prostov.	vred-	vencija	sub-	v letu
sredstev	delo	nosti	PZS	vencije	1965
S din	ur	S din	S din	S din	S din
—	—	—	—	—	—
		z		—	—
15 000	16	8 000	—	—	23 000
—	—	—	—	—	—
_	_	—	—	—	—
9 840	52	7 800	—	—	17 640
29 836	124	75 000	—	—	104 836
—	—	—	—	—	—■
_	_	—	—	—	—
20 000	180	50 000	—	—	70 000
—	—	—	—	—	—
—.	—	—	—	—	—
_	_	_	—	—	—
4 610	85	25 000	—	—	29 610
21 000	85	24 000	—	—	45 000
27 500	50	25 000	—	—	52 500
1 853	10	3 000	—	—	4 853
4 850	—	—	—	—	4 850
—	—	—	—	—	—
_	_	—	—	—	—
—	40	12 000	—	—	12 000
—.	—	—	—	—	—
—	—	—	—	—	—
—	—	—	—	—	—
_	—	—	—	—	—
23 000	590	177 000	—	—	200 000
9 500	133	79 800	—	—	89 300
40 000	140	70 000	—	—	110 000
—	—	—	—	—	—
_	_	—	—	—	—
	20	6 000	—	—	6 000
8 300	24	7 200	—	—	15 500
105 689	620	186 000	—	—	291 689
54 160	—	—	—	—	54 160
_	—	—	—	—	—
15 393	80	24 000	—	—	39 393
_	_	_	—	—	—
9 860	—	—	—	—	9 860
		_	_	—	—
6 000	35	10 500	—	—	16 500
Skupaj:
1 545 067
4 345 1 608 200
— 493 000 3 646 267
V letu 1964:	3 268 134 6 668 1 655 220 226 860 3 287 567 8 437 781
V letu 1965:
Razlika:
1 545 067
4 345 1 608 200
— 493 000 3 646 267
— 1 723 067 —2 323 —47 020 —226 860 —2 794 567—4 791 514
pregled gradbenih
	PLANINSKO DRUŠTVO		iz	prosto-
xa		PLANINSKA POSTOJANKA	lastnih	voljno
d « N			sredstev	delo
			S din	ur
1.	Bled	Okrepčevalnica na Straži	37 673	
2.	Bohinj-Srednja vas	Vodnikov dom na Velem polju	291 034	—
		Koča pod Bogatinom	367 739	—
		Koča na Uskovnici	4 847 847	—
3.	Bohor, Senovo	Koča na Bohor ju	121 000	51
4.	Bovec	Koča Zlatorog v Trenti	94 099	—
5.	Celje	Kocbekov dom na Korošici	258 784	—
		Dom v Logarski dolini	2 897 807	—
		Celjska koča	1 343 918	—
		Mozirska koča na Golteh	1 028 492	—
		Frišaufov dom na Okrešlju	1 735 934	—
6.	Postaja GRS Celje	Koča GRS na Okrešlju	222 335	340
7.	Črnomelj	Dom na Mirni gori Gostišče v Crmošnjicah	450 000	—
8.	Črnuče	Gradnja koče na Mali planini	300 000	—
9.	Dol pri Hrastniku	Dom v Gorah	1 772 081	288
10.	Domžale	Gradnja gospodar, poslopja na Vel. planini	1 208 280	278
11.	Gorje pri Bledu	Dom planika pod Triglavom	301 727	90
		Tržaška koča na Doliču	97 400	70
12.	Gornji grad	Dom na Menini planini	114 957	63
13.	Ilirska Bistrica	Cankarjeva koča na Svinščakih	—	1 200
14.	Javornik-Kor. Bela	Dom Valentina Staniča	576 829	—
		Kovinarska koča na Zasipski planini	432 662	—
		Dom Pristava na Javorniškem rovtu	208 480	—
15.	Jesenice na Gor.	Erjavčeva koča na Vršiču	—	360
		Grad. novega Tičarjevega doma na Vršiču	415 797	—
		Gradnja bivaka na Voglu	—	1 680
		Bivak IX (Koča v Martuljku)	—	32
16.	Postaja GRS Jesenice	Zavetišče GRS na Španovem vrhu	—	288
17.	Odbor za gradnjo Prešernove koče na Stolu, Jesenice	Gradnja Prešernove koče na Stolu	5 074 646	2 276
18.	Jezersko	Češka koča na Sp. Ravneh	107 000	—
19.	Kamnik	Cojzova koča na Kokrskem sedlu	—	—
		Koča na Jermanovih vratih	298 934	—
		Koča na Starem gradu	4 027 194	—
20.	Kobarid	Dom na Vršnem	210 000	74
21.	Kočevje	Koča pri Jelenovem studencu	—	120
22.	Kozjak, Maribor	Dom na Kozjaku	604 375	—
23.	Kranj	Planinski hotel na Šmarjetni gori	6 000 000	—
24.	Križe pri Tržiču	Koča na Kriški gori	159 000	—
25.	Laško	Dom na Šmohorju	86 000	—
26.	Lisca, Videm-Krško	Tončkov dom na Lisci	430 000	240
27.	Litija	Dom na Jančah	133 430	—
28.	Litostroj, Ljubljana	Litostrojska koča na Soriški planini	2 225 240	60
29.	Ljubljana-matica	Dom v Kamniški Bistrici	1 468 358	—
		Koča pri Savici	459 872	—
		Dom na Komni in tovorna žičnica	6 382 015	—
		Koča pri Sedmerih jezerih	690 938	—
		Triglavski dom na Kredarici	855 603	—
30.	Luče ob Savinji	Koča na Loki pod Raduho	56 000	150
31.	Maribor-matica	Ribniška koča na Pohorju in smučarska		
		vlečnica	1 655 000	165
		Mariborska koča na Pohorju in smučarska	1 705 000	348
		vlečnica		
		Koča na Žavcarjevem vrhu	820 000	400
		Koča na Pesniku	192 000	50
32.	Medvode	Planinski dom Tamar	279 797	326
		Slavkov dom na Golem brdu	139 812	40
INVESTICIJ V LETU 1965
Investirano
------------Skupne
ostale dotacija	investicije
v vrednosti sub- iz sklada posojilo ostalo	v lefu ig65 vencije PVP pzs posojilo
S din S din S din S din S din	S din
12 750
136 000
144 000 180 700 36 000 28 000 18 900 360 000
72 000
336 000 6 400 86 400 1 138 300
14 803 688
3	397 088
4	000 000 300 000
2 350 000
461 598
50 000
200 000
1 200 000
9 464 245
37 673 291 034 367 739 19 651 535 133 750 94 099 258 784
2	897 807 1 343 918 1 028 492 1 735 934
3	755 423 450 000
4	000 000 600 000
1 916 081
1	388 980 337 727 175 400 133 857
2	710 000 1 976 829
432 662 208 480 72 000 9 880 042 797 598 6 400 86 400 6 212 946
—	—	—	—	—	107 000
—	—	431 644	3 261 745	—	3 693 389
—	—	—	131 235	—	430 169
—	—	—	—	—	4 027 194
29 600	—	—	—	—	239 600
72 000	—	—	—	—	72 000
—	—	—	—	—	604 375
—	—	—	—	54 000 000	60 000 000
—	—	—	—	—	159 000
—	—	—	—	—	86 000
60 000	—	—	—	700 000	1 190 000
—	—	—	—	—	133 430
50 000	—	—	—	—	2 275 240
—	—	—	—	—	1 468 358
—	—	—	—	—	459 872
—	—	—	—	—	6 382 015
—	—	—	—	—	690 938
—	—	1 000 000	—	—	1 855 603
45 000	—	—	—	—	101 000
165 000	_	_	500 000	_	2 320 000
348 000	4 509 000	—	—	—	6 562 000
400 000	—	—	_	_	1 220 000
25 000	—	—	—	—	217 000
97 800	—	—	—	—	377 597
12 000	—	—	—	—	151 812
iz	prosto-
Š, PLANINSKO DRUŠTVO	PLANINSKA POSTOJANKA	lastnih voljno
sredstev delo
a	-
N	S din	ur
33.	Mežica	Zavetišče na Grohatu	170 000	—
		Dom na Peci	1 496 833	—
34.	Murska Sobota	Koča na Doliču	—	160
35.	Novo mesto	Dom Vinka Paderšiča na Gorjancih	73 006	—
36.	Obrtnik, Ljubljana	Dom na Govejku	1 328 124	—
37.	Oplotnica	Koča na Pesku	—	100
38.	Podbrdo	Adaptacija Koče na Črni prsti	—	—
39.	Postojna	Vojkova koča na Nanosu	293 000	—
		Koča na Pečni rebri	250 877	—
40.	Prevalje	Koča na Uršlji gori	96 161	170
41.	PTT, Ljubljana	Poštarska koča na Vršiču	1 071 978	478
42.	PTT, Maribor	Poštarska koča pod Plešivcem	—	950
43.	Radeče pri Zid. mostu	Gašparjeva koča nad Vel. Kozjem	80 100	320
		Zasavska koča na Prehodavcih	—	—
44.	Radovljica	Roblekov dom na Begunjščici	324 774	80
		Valvazorjev dom pod Stolom	135 927	—
45.	Ravne na Koroškem	Koča na Naravskih ledinah	908 720	450
46.	Rimske Toplice	Zavetišče na Kopitniku	680 000	3 211
47.	Ruše	Ruška koča na Pohorju	1 780 000	400
48.	Slovenj Gradec	Grmovškov dom pod Veliko Kopo	163 000	30
		Zavetišče Križan v Karavankah	46 000	—
49.	Solčava	Zavetišče pod Ojstrico	150 000	56
50.	Škof j a Loka	Dom na Lubniku	40 192	—
51.	Tolmin	Koča na planini Razor	160 400	170
52.	Trbovlje	Dom na Mrzlici	183 388	720
53.	Tržič	Koča na Dobrči	667 245	152
		Dom pod StoržiČem	521 662	—
		Dom na Kofcah	1 262 907	200
		Adaptacija Doma na Zelenici	3 773 435	—
54.	Velenje	Dom na Paškem Kozjaku	75 500	200
55.	Vrhnika	Zavetišče na Planini pri Zaplani nad	95 000	1 800
		Vrhniko		
56.	Zagorje ob Savi	Koča na Zasavski gori	222 850	—
		Čoparjeva koča na Čemšeniški planini	322 400	—
57.	Železničar, Ljubljana	Gradnja Koče na Vogarju	1 408 059	2 576
58.	Ziri	Dom na Goropekah	172 338	60
		Skupaj	71 138 965	21 272
		V letu 1964:	65 277 334	50 774
		V letu 1965:	71 138 965	21 272
		Razlika:	+ 5 861 631	— 29 502
Skupne
ostale	dotacija	investicije
v vrednosti	sub-	iz sklada	posojilo	ostalo	v letu 1965
vencije	pvp	pzs	posojilo
S din	S din	S din	S din	S din	S din
—	—	—	—	—	170 000
—	—	—	—	—	1 496 833
48 000	—	—	—	—	48 000
—	—	—	—	—	73 006
—	—	—■	■—	—	1 328 124
30 000	—	—	—	—	30 000
—	—	5 104 164	—	—	5 104 164
—	—	—	—	—	293 000
—	—	—	—	—	250 877
25 500	—	—	—	—	121 661
286 800	—	—	—	—	1 358 778
285 000	—	—	—	—	285 000
60 000	200 000	—	—	—	340 100
—	—	40 000	—	—	40 000
24 000	—	—	—	—	348 774
—	—	—	—	—	135 927
135 000	—	—	—	—	1 043 720
1 027 520	—	—	—	—	1 707 520
200 000	—	—	—	—	1 980 000
9 000	—	—	—	—	172 000
—	—•	—	—	—	46 000
16 800	—	—	—	—	166 800
—	—	—	—	—	40 192
68 000	—•	—	—	—	228 400
432 000	1 650 000	—	—	—	2 265 388
76 000	—	—	—	380 432	1 123 677
—	—	■—•	—	—	521 662
92 000	—	—	—	—	1 354 907
—	—	—	—	77 018 415	80 791 850
100 000	1 000 000	—	—	—	1 175 500
1 200 000	928 000	•—	—	—	2 223 000
—	—	—	—	—	222 850
—	—	—	—	—	322 400
772 800	275 000	—	—	7 038 493	9 494 352
18 000	—	—	—	—	190 338
8 766 270	19 070 686	6 825 808	5 092 980	163 405 273	274 299 982
11 740 000	29 953 600	9 463 816	3 371 755	60 280 485	180 086 990
8 766 270	19 070 686	6 825 808	5 092 980	163 405 273	274 299 982
— 2 973 730 —10 882 914 —2 638 008 + 1 721 225 + 103 124 788 + 94 212 992
pregled planinsko smučarskih nesreč in po grs
PONE
9 N	Datum	Kraj nesreče	ime in priimek	poklic	rojen		rojstni kraj
1.	2. 1. 1965	Na Vršiču	Miljutin Kljajič	načelnik post. GRS Niš		-	-
2.	2. 1. 1965	Na Planini na Kraju	Mira Puhar	gradbeni tehnik	17.	5. 1938	Maribor
3.	3. 1. 1965	Na Vršiču	Vlasta Dekaš	članica PD Velebit Zagreb		■ ■	
4.	3. 1. 1965	V domu pod Storžičem	Marija Meglič	kuharica doma	29.	8. 1919	Vrhpolje
5.	4. 1. 1965	Na Ljubelju	Marjeta Ahačič	gospodinja		—	—
6.	9. 1. 1965	Na Črnem vrhu nad Jesenicami	Janez Strgar	učenec	29.	6. 1952	Blejska Dobrava
			Trifoni Zoran	učenec	31.	3. 1952	Jesenice
			Franc Grilc	učenec	23.	3. 1952	Blejska Dobrava
7.	10. 1. 1965	Na Črnem vrhu nad Jesenicami	Tomaž Tomazin	—	31.	7. 1946	Jesenice
8.	10. 1. 1965	Pod Žrelom na Krvavcu	Sonja Anžič	študent	10.	3. 1950	Ljubljana
9.	16. 1. 1965	Na šimnovcu na Veliki planini	Nataša Kanus	invalid	21.	3. 1956	Pula
10.	22. 1. 1965	Na planini Jezerca na Krvavcu	Martin Vedam	dijak	17.	11. 1950	Ljubljana
11.	22. 1. 1965	Nad Tiho dolino na Krvavcu	Miloš Jocif	učenec	16.	2. 1953	Kranj
12.	23. 1» 1965	Na poti Črna—Podkrajnilc na Mali planini	Herbert Kotnik	orodjar v tovarni Tops			
13.	24. 1. 1965	Na planini na Kraju	Marija Cerar	študent	2.	1. 1949	Litija
14.	24. 1. 1965	Na Marijaninih njivah na Veliki planini	Viktor Maček	študent	1.	11. 1942	Slovenska Bistrica
15.	26. 1. 1965	V Tihi dolini na Veliki planini	Smilja Hribar	dijakinja II. gimnazije		—	Ljubljana
16.	od 30. 1. do 31. 1. 1965	Pod Uršljo goro	Martina Šega Janko Košir Bojan Dolar Jožica Debevc	dijak dijak dijak dijak	6. 2. 20.	1941 2. 1952 7. 1949 6. 1950	Maribor Kranjska gora Jesenice Kranjska gora
17.	1. 2. 1965	Tičarjev dom na Vršiču	Mica Finžgar Milena Sodja	kuharica v Domu kuharska pomočnica		-	Slov. Javornik Srednja vas
18.	1. 2. 1965	Na Krvavcu	Lucijana Popovič	študent	20.	10. 1941	Zadar
19.	3. 2. 1965	Na plazišču pod petim žrelom Storžiča	Bogomir Rožič	tehnik	14.	10. 1942	Tržič
20.	6. 2. 1965	Na poti iz Vitranca v dolino	Milan Erlich	študent arh.	26.	, 1. 1945	Ljubljana
21.	7. 2. 1965	Na Vršiču	Ivo Mrhar	vratar	5.	9. 1963	Slov. Javornik
22.	8. 2. 1965	Na Veliki planini	Mataša Klemen	-		-	Ljubljana
izvedenih reševalnih akcij v letu 1965
SREČEN CI				Stroški posamezne
državljanstvo	stalno bivališče	Vzroki nesreče	Poškodba	reševalne akcije . S din
Jug.	Niš	padec pri smučanju	izpah kolena in gležnja leve noge	9 000.—
Jug.	Izola, Zupančičeva 5	padec pri smučanju	zlom desne noge nad členkom	12 275.—
Jug.	Zagreb, Trg Francoske revolucije 7	padec pri smučanju	poškodba desne noge	9 000.—
Jug.	Tržič, Partizanska ulica	—	obolela na srcu	8 000.—
Jug.	-	-	nevarno zbolela	15 413.—
Jug.	Blejska Dobrava 114		zlom leve noge	
Jug. Jug.	Jesenice, Maršala Tita 89 Blejska Dobrava 27	padec pri smučanju na športni dan jeseniške osnovne šole	izpah desnega gležnja	4 000.—
Jug.	Jesenice, Cesta revolucije 2	padec pri smučanju	izpah leve noge v kolenu	2 000.—
Jug.	Ljubljana Obrtniška G	padec pri smučanju	poškodba levega kolena	3 000.—
Jug.	Zemun, Trg JNA 5	—	kot invalid zaradi okvare žičnice ni mogla v dolino	12 000.—
Jug.	Ljubljana, Zofke Kvedrove 12	padec pri smučanju	kompliciran zlom golenice leve noge	9 300.—
Jug.	Kranj, delavska c. 36	padec pri smučanju	zlom golenice leve noge	4 800.—
Jug.	Ljubljana, Kodrova 5	v zametih na poti omagal	obležal v snegu popolnoma izčrpan, vinjen, pomrznjen	9 000.—
Jug.	Ljubljana, Teslova 23	padec pri smučanju	zvin leve noge v gležnju	12 520.—
Jug.	Zagreb, Bistrica 27	padec pri smučanju	zlom leve noge pod kolenom	6.000.—
Jug.	Ljubljana, Kersnikova 11	padec pri smučanju	zvin desne noge v kolenu	3 000.—
Jug. Jug. Jug. Jug.	Maribor Kranjska gora 105 Jesenice Kranjska gora 173	padec pri smučanju	prerez leve roke v pod-laktju zlom leve noge v gležnju zlom golenice desne noge zlom desne noge v gležnju	stroške kril prire- reditelj SK Fužinar
Jug. Jug.	Slov.Javornik Srednja vas — Bohinj	-	zaradi velike množine na novo zapadlega snega in nevarnosti plazov nista mogli sami v dolino	23 070.—
Jug.	Zadar	sprememba zraka	notranje krvavitve zaradi nosečnosti	9 200.—
Jug.	Tržič, Partizanska c. 21	pri sestopanju z vrha Stor-žiča verjetno prišel na klo-žasti sneg in zdrsnil	smrtna	69 376.—
Jug.	Ljubljana, Bežigrad	na družinski smučarski progi se spotaknil in zdrsnil okrog 600 m v globino	težke poškodbe, katerim je v ljubljanski bolnici podlegel	stroške krila Žičnica Vitranc
Jug.	Slovenski Javornik, Cesta prvoborca 9	padec pri smučanju	poškodba levega stopala	4 500.—
Jug.	Ljubljana, Prijateljeva 21	padec pri smučanju	poškodba levega kolena	-
a								P O N E
ä w N	Datum			Kraj nesreče	ime in priimek	poklic	rojen	rojstni kraj
23.	8.	2.	1965	Železničarski dom na Kisovcu	Ludvik Kleiner	oskrbnik doma	30. 10. 1887	Kamnik
24.	14.	2.	1965	Na Veliki planini	Peter Prešeren	sprevodnik	17. 11. 1938	Zduše
25.	14.	2.	1965	Pod Njivicami na Veliki planini	Metod Benedik	študent	29. 12. 1939	Ljubljana
26.	14.	2.	1965	Na Poljanah na Veliki planini	Branislav Vladimirovič	študent	13. 9. 1936	Požarevac
27.	15.	2.	1965	V bližini Jarške koče na Mali planini	Jože Borštnar	uslužbenec	10. 10. 1922	Ljubljana
28.	21.	2.	1965	Na Jančali	Nežka Rupar	učenka	25. 1. 1951	Šmartno
29.	21.	2.	1965	Na Jamah ob novem naselju na Veliki planini	Janez Kosmač	uslužbenec	11. 3. 1932	Domžale
30.	6.	3.	1965	Na smučarski progi na Veliki planini	Branka Mali	učenka	11. 10. 1952	Kamnik
31.	7.	3.	1965	Na smučarski progi pod Zelenim robom na Veliki planini	Alojz Zabavnik	gimnazijec		Kamnik
32.	12.	3.	1965	V Tihi dolini na Veliki planini	Zlatko Prah	geodetski risar	21. 1. 1923	Zagreb
33.	12.	3.	1965	V Tihi dolini na Veliki planini	Mira Kavčič	uslužbenka	—	—
34.	15.	3.	1965	Na Veliki planini	Rudi Gooler	uslužbenec	10. 7. 1939	Zagreb
35.	21.	3.	1965	Na Jamah ob novem naselju na Veliki planini	Franc Znidarič	elektro-monter	20. 1. 1935	Krško
36.	21	. 3	. 1965	Pod Uršljo goro	Kristan Vc-rner	učitelj	17. 3. 1942	Ravne na na Koroškem
37.	22.	3.	1965	Na Veliki planini	Nevenka Štrumann	-	—	Novo Celje
38.	22.	3.	1905	Na poti od Zelenega roba do Šimnovca na Veliki planini	Tanja Smole	učenka osnovne šole	23. 2. 1949	Beograd
39.	28.	3.	1965	Na območju smučišč na Kofcah	Peter Cater	študent	—	Celje
40.	3.	4.	1965	Na smučišču od Zelenega roba proti Simnovcu na Veliki planini	Vida Tavčar	inženir	25. 1. 1938	Kranj
41.	3.	4.	1965	Na področju Ribniške koče na Pohorju	Jože Vasle	študent	24. 2. 1944	Ribnica na Pohorju
42.	3.	4.	1965	Ob žičnici v Tihi dolini na Veliki planini	Božo Košutnik	učenec	9 let	Ljubljana
43.	4.	4.	1965	Na Zelenem robu na Veliki planini	Miro Pohar	uslužbenec	21. 1. 1923	Ljubljana
44.	4.	4.	1965	Na Kriškem vrhu pod Krvavcem	Olga Jurančič	upokojenka	1. 7. 1912	Ljubljana
45.	4.	4.	1965	Na Njivicah na Krvavcu	Miloš Bolha	—	—	Ljubljana
SRECENCI	Stroški
posamezne
držav- stalno ljanstvo bivališče		Vzroki nesreče	Poškodba	reševalne akcije S din
Jug.	Kamnik, Majstrova 7	-	zaradi bolezni je moral biti prepeljan v bolnico	27 371.—
Jug.	Zduše 18 pri Kamniku	padec pri smučanju	zlom piščali ter zvin levega kolena	3 000.—
Jug.	Ljubljana, Dalmatinova l	padec pri smučanju	zvin obeh kolen ter desnega gležnja na nogi	2 000.—
Jug.	Ljubljana, Ljubeljska 13	padec pri smučanju	zlom desnega gležnja ter poškodba levega kolena	3 000.—
Jug.	Ljubljana, Koroška 14	padec pri smučanju	zlom leve noge ter poškodba na glavi in levih rebrih	14 474—
Jug.	Šmartno 55 pri Litiji	pri tekmi po snegu se je spotaknila in padla	bolečine na istem mestu desne noge, ki si jo j« zlomila že prejšnje leto	1 000—
Jug.	Domžale, Škrjančeva 5	padec pri smučanju	poškodba leve noge v gležnju in zlom piščali pred gležnjem na nogi	4 000.—
Jug.	Kamnik	pri smučarskem tekmovanju zapeljala na štor in padla	zlom noge	1 000.—
Jug.	Kamnik	padec pri smučanju	zlom desne noge v kolenu	stroške kril prireditelj smučar, tekmovanja
Jug.	Zagreb, Nova vas GO	padec pri smučanju	ni podatka	1 000.—
Jug.	Domžale, Ljubljanska 81	padec pri smučanju	poškodovani obe nogi v gležnju	1 000.—
Jug.	Zagreb, Maksimirska 11	padec pri smučanju	poškodba desne noge v gležnju	2 000.—
Jug.	Ljubljana, Na Jami 14	padec pri smučanju	zlom desne noge	4 000.—
Jug.	Ravne na Koroškem	padec pri smučanju	izpah leve noge v gležnju	stroške kril SK Fužinar Ravne na Koroškem
Jug.	Novo Celje	padec pri smučanju	izpah desne noge v kolenu	3 000.—
Jug.	Ljubljana, Podrožniška 7	padec pri smučanju	izpah desne noge v gležnju	3 000.—
Jug.	Celje	padec pri smučanju	poškodbe na glavi in odrgnine po rokah in nogah	G 000.—
Jug.	Škofja Loka	padec pri smučanju	zlom desne noge v gležnju	1 000.—
Jug.	Ribnica na Pohorju 9	padec pri smučanju	poškodba desne noge v gležnju	12 000.—
Jug.	Ljubljana, Pot na Fužine 10	padec pri smučanju	zlom desne goleni	—
Jug.	Ljubljana, Obirska 3	padec pri smučanju	zlom desne noge na gležnjem	-
Jug.	Ljubljana, Hudovernikova 4	padec pri smučanju	zlom leve noge	6 000.—
Jug.	Ljubljana. Šišenska 27	padec pri smučanju	zlom desne noge stroške krila žičnica na Krvavcu	
PONE
ime in priimek
poklic
rojen rojstni kraj
46. 16. 4. 1965 Dom na Krvavcu
47. 29. 4. 1965 Na Krvavcu
Jože Horvat
Ilica Goršič
natakar Doma
dijak
1. 7. 1922
Kranj
15. 4. 1946 Ljubljana
48. 30. 4. 1965 Na Krvavcu
49. 2. 5. 1965 Na Veliki planini
Adolf Feitl
Valči Zupane
študent
14. 4. 1941
uslužbenec 8. 6. 1946
Hrastnik
Domžale
50. 2. 5. 1965 Na Vel. Zvohu
Peter Savenc
uslužbenec
51. 3. 5. 1965 Na šimnovcu
na Veliki planini
52. 9. 5. 1965 Na Veliki planini
Boštjan Planina
Dušan Benko
uslužbenec
1954
Ljubljana
uslužbenec 9. 9. 1919 Ljubljana
53. 9. 5. 1965 Na Krvavcu
Matjaž Kadek
4. 1. 1951
Kranj
54. 10. 5. 1965 Pod Zelenim robom na Veliki planini
Jože Koželj
strojnik	11. 1. 1937
na žičnici
Gora
55. 10. 5. 1965 V Tihi dolini
na Veliki planini
56. 10. 5. 1965 V Tihi dolini
na Veliki planini
57. 11. 5. 1965 Na Krvavcu
Slavko Lavrič
Florjana Uhl
Alojz Janžekovič
strugar 11. 11. 1942 Ljubljana
dijak
4. 9. 1946 Novo mesto
uslužbenec 2. 10. 1931 Ljubljana
58. 27. 6. 1965 V skrajno levem stebru Valentin Župančič Vel. Draškega vrha
strojevodja 13. 2. 1939 Boh. Bela
59. 17. 7. 1965 Pod Domom na Kališču Janez Hudobivnik
60. 19. 7. 1965 Triglavski dom na Kredarici
Marjeta Bukovec
61. 26. 7. 1965 Na severni strani	Miroslav Pleško
Belačeve-Zupančičeve plezalne smeri v Travniku
oskrbnik Doma
inženir
uslužbenka 1. 2. 1950 v Domu
19. 11. 1938
Kranj
Kobilje
Zagreb
62. 12. 8. 1965 Na poti med
Sij o in Voglom
Rudolf Emrich
63. 13. 8. 1965 V ostenju pod Jamo — Borvy Fraticois na poti s Komne k Savici
64. 16. 8. 1965 Na poti na Vel. vrh na Košuti
Marija Berts
65. 18. 8. 1965 Pri sestopanju z vrha Kar Maksimiljan Bovškega Gamsovca Stetner po poti proti Luknji in Triglavu
uslužbenec 16. 5. 1905 München
študent	1. 3. 1949
Merle
upokojenka 31. 10. 1896 Ljubljana
uslužbenec 23. 3. 1911 München
66. 25. 8. 1965 Na Mali planini
Minka Langus
67. 4. 9. 1965 Na Komarči
Marija Lagas
uslužbenka 1. 4. 1923 Ljubljana
6. 5. 1921 Granenhage
68. 12. 9. 1965 V Gregorinovi smeri Vojko Leban pred izstopom iz stene Kalške gore
študent
28. 5. 1946
Maribor
SRECENCI
državljanstvo
stalno bivališče
Vzroki nesreče
Jug. Ljubljana,
Povšetova 58
Jug. Hrastnik 100
padec pri smučanju padec pri smučanju
Jug. Domžale,
Ljubljanska c.
Jug. Ljubljana,
zbolela
padec pri smučanju
Jug. Ljubljana, Trdinova 39
padec pri smučanju
Jug. Ljubljana, Hubadova 5
Jug. Kranj,
Zupančičeva 14
padec pri smučanju
padec pri smučanju
Jug. Gora 16 pri Komendi —
Jug. Ljubljana, Titova 101 padec pri smučanju
Jug.
Novo mesto, Radgonska 1
Jug. Ljubljana,
Jana Husa 74
Jug. Bohinjska Bela 84
Jug. Kranj, Milje 5
padec pri smučanju
padec pri smučanju
Poškodba
Jug. Kranj, Cesta JLA 20 zastrupitev s hrano
Stroški posamezne reševalne akcije S din
prevoz v bolnico
6 000.—
poškodbe desne golenice
4 440.—
poškodba desnega gležnja 7 440.—
bolečine v trebuhu
3 000.—
zlom levega gležnja
stroške
krila žičnica Krvavec
zlom noge
zlom desnega gležnja
poškodba leve golenice
6 000.—
7 440.—
zlom leve noge nad glež- stroške njem	Krila
Žičnica na Vel. pl.
izpah gležnja in kolenskega sklepa desne noge
poškodba desnega kolena
poškodba desne golenice
plezalcu se je porušilo sto- težje poškodbe desnega ko-jisče v dokaj krušljivi steni lena ter členka leve noge tik pod izstopom, krajši padec je zadržal soplezalec
oplazila ga je strela
omrtvičenje obeh nog
7 440.—
4 440.—
45 480.—
24 000.—
Jug. Kobilje
na Primorskem
Jug. Zagreb, Ulica
Marjana Bodela 16
zbolela na vnetju slepiča
ZRN München
Belgija Merle
Jug. Ljubljana,
Zrinjskega 17
ZRN München
Jug. Ljubljana
zaradi nevihte z dežjem in izčrpan .in onemogel snegom je bil prisiljen bivakirati 100 m na južni strani Travnika pod steno, naslednjega dne pa zaradi izčrpanosti ni mogel sam sestopiti v dolino
nerodno stopil in padel
zlom levega gležnja
verjetno zdrsnil pri iska- smrtna nju bližnjice, padel v globino in se ubil
spodrsnila in padla
zlom levega gležnja
zdrsnil na mokrih skalnih smrtna tleh, izgubil ravnotežje in padel preko 50 m visokega skoka na skale in nato drsel še po plazišču
zbolela
Hol. Granenhage — Hol. nerodno stopila
zvin noge v gležnju
Jug. Ljubljana,
Črtomirova 19
padec pri plezanju
težke poškodbe na glavi, zlomi udov in omedlevica
24 600.—
27 676.—
6 000.—
21 000.—
27 000.—
52 200.—
5 000.—
18 488.—
15 000.—
rs.	_____
Datum Kraj nesreče
n	ime in priimek	poklic	rojen rojstni kraj
69. 19. 9. 1965 V steni Prisojnika	Ervin Sima	vojak	1942	Celovec
70. 20. 9. 1965 Valvazorjev dom pod Stolom
Franc Prešeren
strojni	4. 10. 1913
ključavničar
Lesce
71. 21. 9. 1965 V Brinškovem
kaminu Planjave
Silvester Lavrič Polde Dular
študent študent
17. 12. 1945
Ljubljana Ljubljana
72. 22. 9. 1965 V podnožju stene v Storžiču
Elizabeta Godnov
gospodinja 17. 10. 1910 Grahovše
73. 3. 10. 1965 Na južno-vzhodni	Marjan Lačen
strani stene Šmoharice Ignac Kamnik v Karavankah	Jože Ulcej
dijak	27. 7. 1947 RavneKor.
dijak	23. 2. 1941 Ravne/Kor.
dijak	25. 5. 1947 Prevalje
74. 7. .10. 1965 Na Uršlji gori
Milan Možina
šofer RTV
1930
75. 24. 11. 1965 Na območju Dolge njive pod Košuto
dr. med. Oskar Kleinsasser
zdravnik
76. 28. 11. 1965 Ob Koči
na Gozdu na Vršiču
Marjan Debevec
77. 28. 11. 1965 Na španovem vrhu
Igor Žun
78. 29. 11. 1965 Na španovem vrhu
Tomaž Tomazin Janez Saksida
dijak
fizio-terapevt
dijak dijak
19. 9. 1950 Ljubljana
24. 7. 1935
5. 7. 1946 1. 2. 1955
Reka
Jesenice Jesenice
79. 5. 12. 1965 Na škarjevem robu pod Storžičem
Jožefa Antloga
80. 5. 12. 1965 Na španovem vrhu
81. 12. 12. 1965 Na španovem vrhu
Georg Arh
Tatjana Kučina
uslužbenka 23. 3. 1940
trgovski pomočnik
30. 7. 1950
dijak
8. 9. 1947
Mala Pirešica
82. 14. 12. 1965 Na španovem vrhu
83. 19. 12. 1965 Na španovem vrhu
Žarko Trpkovski
Janez Drolc
dijak
4. 4. 1952
uslužbenec 23. 9. 1940
Tetovo Jesenice
84. 19. 12. 1965 V Tihi dolini
na Veliki planini
Janez Oman
85. 21. 12. 1965 Na področju Kriške Tone Štajdohar planine na Krvavcu
86. 26. 12. 1965 Na španovem vrhu
Bojana Koblar
študent
dijak
11. 9. 1944 Ljubljana
uslužbenec 24. 8. 1913 Ljubljana
16. 11. 1952
87. 31. 12. 1965 V bližini Smučarske Mirko Petrič koče pod Uršljo goro
učenec
29. 1. 1950
POIZVEDO
88. 6. 1. 1965 Na Veliki planini	Jaka Matičič	uslužbenec 23 let
SRECENCI	Stroški
____posamezne
, . , ,	Vzroki nesreče Poškodba	reševalne
držav- stalno	akcije
ljanstvo bivališče	s
Avstr. Celovec	pri plezanju vpel namesto smrtna	152 528.—
svoje sopiezalčevo vrv in zaradi tega padel skoraj za cel raztežaj z glavo naprej in udaril ob pomol, pri čemer si je zlomil tilnik in izkrvavel v možganih
Jug. Lesce 147b
Jug.
Jug.
Jug. Jug.
padel iz višine 6 m, ker se mu je zlomila lestev, ko je pleskal žlebove na strehi Doma
močne poškodbe na hrbtenici in nalomljen prsni koš
Ljubljana, Slomškova 9 Resljeva 31
izgubila orientacijo in se zaplezala
brez poškodb
Jug. Grahovše — Lom
pri nabiranju zdravilnih zelišč zdrsnila in padla
omedlevica, krvavitev iz nosu, odrgnine po obrazu in rokah
Ravne na Koroškem Jug. Ravne na Koroškem Prevalje
hoteli so preplezati steno, vendar so zaradi nesposobnosti in nezadostne plezalne opreme obtičali sredi stene, od koder jih je rešil gorski reševalec
brez poškodb
Jug. Ljubljana
nadel iz žičnice v globino 8 metrov
poškodovana hrbtenica in prelom lobanje, močna krvavitev
Avstr. Millstatt,
Lechnerschaft 58
Jug.
pri sestopanju se mu je udrla noga v globok sneg, zaradi udarca in izčrpanosti ni mogel niti ob podpori lovcev in svojega sina nadaljevati poti v dolino
brez poškodb
Ljubljana, Rožna dolina, cesta VII'40
padec pri smučanju
zlom leve noge
Jug. Dobrna pri Celju
padec pri smučanju
zvin desnega kolena in gležnja
Jesenice,
Cesta revolucije 2 Jesenice, Cesta Maršala Tita 73
padec pri smučanju padec pri smučanju
poškodba nosu zlom leve noge
Mala Pirešica pri Celju 12
padec pri smučanju
zlom gležnja na levi nogi
Avstr. Eisenhapel - Kärnten padec pri smučanju
lažja rana na glavi
90 720.—
29 783.—
9 000.—
1 500.—
15 540. 12 000.-12 000.-
9 000.—
Jug. Jesenice,
Staneta Bokala
padec pri smučanju
Jug. Tetovo, B. Kidriča 3 padec pri smučanju
zvin členkov obeh nog
zlom levega gležnja
6 000.-12 000.-
Jug. Jesenice,
Bokalova 10
padec pri smučanju
poškodba levega gležnja
Jug. Ljubljana,
Korytkova 24
padec pri smučanju
Jug. Ljubljana
Vodovodna 13
bolan na srcu
Jug. Jesenice, M. Tita 51
noškodba glave in močno krvavenje iz ušes
srčna kap nastopila verjetno že 18. 12. 1965 — smrtna
pri društvenem izbirnem smučarskem tekmovanju padla
zvin levega gležnja
12 000.—
4 500.—
Jug. Ravne na Koroškem bolan na srcu
srčna kap — smrtna
VALNE AKCIJE Jug. Ljubljana
akcija se je pričela, ker se se je sam vrnil s tridnevno 2 550.— ni pravočasno javil v službo zamudo
PONE
	Datum		Kraj nesreče				
rt s				ime in priimek	poklic	rojen	rojstni kraj
89.	28.	1. 1965	Na Veliki planini	Matija Zaje	študent	—	—
90.	1.	4. 1965	Na območju Jalovca	Matros Vodov		4. 10. 1933	Praga
				Miloš			
				Dujdin František			
				Jaroslav		19. 7. 1935	Lesavice
				Zeman Oldrih		12. 8. 1937	Semilj
				Ciliala Josef		17. 1. 1938	Njiinbrurk
91.	27.	6. 1965	Nemški rovt	Terezija Žbontar	gospodinja	2. 10. 1875	Zg. Sorica
	m		v Bohinju				
	28.	6. 1965					
92.	6.	8. 1965	Na planini Javornik-	Branko Gradišnik	dijak	7. 1. 1951	Ljubljana
			Lipanca in Debela peč				
				Marjan Gregorič	dijak	1951	Ljubljana
93.	0(1		Na področju	Vladimir Večerič	študent	2. 1. 1945	Novi Sad
	13.	8. 1965	Špika				
	rio						
	15.	8. 1965					
94.	30.	8. 1965	Na področju Kokrskega	Franc Obreza	avto-	_	Kamnik
			sedla Kočne—Češke koče		mehanik		
			in Mrzle gore				
95.	10.	9. 1965	V Kočevarjevi smeri	Kartman Jurich	_	_	_
			v Stenarjevem trikotu	Pavlu Stanislav	—	—	—
				Vačka Vladimir			1
96.	18.	9. 1965	Na področju Škrlatice	Silva Požun	uslužbenka	1. 1. 1924	Celje
			in Križa do				
			Pogačnikovega doma				
97.	19.	9. 1965	V Triglavskem pogorju	Drago Peršel		7. 10. 1942	Učeja
98.	20.	9. 1965	Na Kamniškem sedlu	Marjan Verbajs	_	2. 2. 1947	Ljubljana
				Janez Strehovec		20. 9. 1950	Ljubljana
99.	20.	9. 1965	Na vrhu	šest avstrijskih	_	_	_
			Iiošutnikovega turna	planincev			
100.	23.	9. 1965	Na področju	Janez Štucin	upokojenec	_	Bistrica
			Zalega potoka—				
			Pungarta—Sije				
			in Kofc				
101.	8.	12. 1965	Na področju Zelenice		delavec	_	_
					doma		
					na Zelenici		
Poleg navedenih planinsko-smučarskih nesreč je bilo v letu 1965 na področju žičnice na Vitrancu še 26, žičnice na Zelenici 36 in žičnice na Španovem vrhu 20 nesreč z raznimi poškodbami. S področja Pohorske vzpenjače in žičnice na Voglu nismo prejeli podatkov.
SRECENCI
državljanstvo
stalno bivališče
Vzroki nesreče
Poškodba
Stroški posamezne reševalne akcije S din
Jug. vir pri Domžalah
akcija se je pričela, ker se ni v napovedanem času vrnil v dolino, medtem pa se je vreme občutno poslabšalo
se je sam vrnil
CSSR
CSSR CSSR CSSR
Jug. Boh. Bistrica 65
akcija se je pričela, ker se niso pravočasno vrnili z Jalovca
akcija pričela na prošnjo LM, ker je imenovana neznano kam izginila
so se sami vrnili rez poškodb
3 000.—
brez uspeha
12 000.—
Jug. Ljubljana,
Cankarjeva 14 Jug. Ljubljana, Celovška
akcija pričeta na prošnjo staršev, ker se nista pravočasno vrnila iz Debele peči na Pokljuko, kjer sta letovala
sta se sama vrnila direktno v Ljubljano, potem ko sta svojevoljno spremenila smer ture in odšla na Triglav namesto na Debelo peč
Jug. Novi Sad, Zarkova Vasiljeviča 6
akcija pričeta na željo staršev, ker je obstajala domneva, da se je ponesrečil v špiku
brez uspeha
24 892.—
45 096.—
Jug. Kamnik,
Levstikova 7
akcija pričeta, ker se ni pravočasno vrnil domov
se je sam vrnil
63 810.—
CSSR Vehaobačesky CSSR Razpoky CSSR Praga
akcija pričeta na željo so-tovarišev in LM, ker je obstajala domneva, da so se ponesrečili
pogrešani so se sami vrnili po napornem bivaku v steni
18 300.—
Jug. Celje, Cuprijska 17
akcija pričeta, ker ni v dogovorjenem času prispela v Pogačnikov dom
se je sama vrnila po prisilnem bivaku na robu Kriške stene
Jug. Ljubljana,
Slomškova 4
akcija pričeta zaradi suma, da se je ponesrečil na turi na Triglav
pogrešani najden v domu Planika, kamor je prispel v snežnem metežu skrajno izčrpan. Zaradi izredno neugodnega vremena so gorski reševalci nudili pomoč pri sestopanju v dolino še 16 planincem, ki so se tedaj nahajali v Planiki in na Kredarici in se sami niso mogli vrniti
akcijo izvedli brezplačno tečajniki — gorski reševalci
39 000.—
Jug. Ljubljana,
Poljanska 29 Jug. Ljubljana,
Zarnikova 15
akcija pričeta na sporočilo oskrbnika na Kamniškem sedlu, da se nista vrnila iz stene Planjave
sta se sama vrnila brez poškodb
10 150.—
Avstr.
snežni metež je prisilil avstrijske planince na bivak na vrhu Košutnikovega turna, od koder zaradi po-mankljive plezalne opreme niso mogli sestopiti niti drugi dan. Pri sestopu so jim pomagali avstrijski gorski reševalci
brez poškodb
45 000.—
Jug. Bistrica pri Tržiču
akcija pričela, ker je bil podan sum, da se je izgubil
pogrešani se je sam vrnil
Jug. —
akcija pričeta, ker zaradi snežnega meteža ni prispel na določeno mesto in se je bilo bati, da se je ponesrečil
pogrešani se je vrnil v dom na Zelenico, zaradi prekinjene telefonske zveze pa o njegovem povratku niso mogli takoj ovestiti reševalcev in ustaviti akcijo
Skupni stroški vseh akcij S din 1 321 826.—
pregled kapacitete, obiskov in

X.	Koča pod Voglom Jul. Alpe	1530
2.	Blejska koča na Lipanci	,,	1633
3.	Dom planincev MURKA na Bledu	„	501
4.	Okrepčevalnica na Straži	„	636
5.	Koča dr. Janeza Mencingerja	„	805
6.	Vodnikov dom na Velem polju	1805
7.	Koča pod Bogatinom	,,	1513
8.	Koča na Uskovnici	»	H38
9.	Koča Zlatorog v Trenti	,»	B22
10.	Dom na Predelu	„	H56
11.	Dom Petra Skalarja na Kaninu	,,	1811
12.	Koča na Mangrtu	»	2072
13.	Aljažev dom v Vratih	»	1°15
14.	Dom Planika pod Triglavom	24°8
15.	Tržaška koča na Doliču	»	2120
16.	Dom Valentina Staniča pod Triglavom	,»	2332
17.	Kovinarska koča na Zasipski planini	>»	892
18.	Erjavčeva koča na Vršiču	>»	l515
19.	Tičarjev dom na Vršiču	»	l(i20
20.	Koča pri izviru Soče	»	876
21.	Bivak I. (Vel. Dnina)	»	2180
22.	Bivak II. (Pod Rokavi)	»	2110
23.	Bivak III. (Za Akom)	»	1340
24.	Bivak IV. (Na Rušlju)	,,	1980
25.	Koča v Martuljku	»	930
26.	Zavetišče pod Spičko	>,	2050
27.	Dom na Vršnem	»»	6,0
28.	Koča v Krnici	»	1218
29.	Mihov dom na Vršiču	»	Ur>0
30.	Koča na Gozdu	1226
31.	Litostrojska koča na Soriški planini	„	1307
32.	Dom na Komni	»	i520
33.	Koča pri Savici	»	G<:0
34.	Mladinsko zav. na Bogatinskem sedlu	„	1801
35.	Koča pri Trigl. sedmerih jezerih	„	1683
36.	Triglavski dom na Kredarici	„	2515
37.	Planinski dom Tamar	„	H08
nočitev planinskih postojank v letu 1965
Kapaciteta ležišč Število obiskovalcev Število nočitev
V upravi planinskega društva	število postelj	število ležišč	Skupaj	Jugoslovanov	> o u ¿S .2 N	Skupaj	domačih	inozemskih	Skupaj
Avtomontaža Ljubljana	_	14	14	675	_	675	42G	_	426
Bled	24	28	52	2 439	155	2 594	904	6	910
Bled	13	10	23	31 085	5 525	36 610	G20	2	G22
Bled	—	—	—	G 105	7 530	13 635	—	—	—
Bohinjska Bistrica	—	7	7	2 G13	—	2 613	10	—	10
Bohinj - Srednja vas	33	20	53	4 GG0	173	4 833	2 610	125	2 735
Bohinj - Srednja vas	39	15	54	4 093	92	4 185	2 453	72	2 525
Bohinj - Srednja vas	37	8	45	4 217	81	4 298	2 495	81	2 57G
Bovec	18	16	34	6 030	92	G 122	626	92	718
Bovec	13	—	13	18 002	85	18 087	248	90	338
Bovec	17	68	85	276	14	290	517	14	531
Bovec	18	12	30	14 010	91	14 101	318	91	409
Dovje - Mojstrana	27	133	160	11 825	1 02G	12 851	4 799	1 442	G 241
Gorje pri Bledu	20	44	64	4 5G2	1 093	5 G55	910	225	1 135
Gorje pri Bledu	24	21	45	4 922	1 114	6 036	783	227	1 010
Javornik - Koroška Bela	75	—	75	4 239	158	4 397	1 133	232	1 3G5
Javornik - Koroška Bela	15	15	30	3 567	120	3 687	313	37	350
Jesenice na Gorenjskem	15	33	48	16 505	200	IG 705	3 826	200	4 026
Jesenice na Gorenjskem	9	37	46	17 620	294	17 914	1 671	294	1 965
Jesenice na Gorenjskem	—	10	10	10 945	9	10 954	95	9	101
Jesenice na Gorenjskem	—	4	4	20	5	25	20	5	2.»
Jesenice na Gorenjskem	—	5	5	20	3	23	20	3	23
Jesenice na Gorenjskem	—	8	8	42	8	50	42	8	51
Jesenice na Gorenjskem	—	6	6	44	3	47	44	3	47
Jesenice na Gorenjskem	—	11	11	103	20	123	103	20	123
Jesenice na Gorenjskem	—	6	6	1 154	42	1 196	501	42	543
Kobarid	G	14	20	570	33	603	92	33	125
Kranjska gora	4	14	18	G 39	118	757	258	68	32G
Kranjska gora	2	18	20	965	79	1 041	473	15	488
Kranjska gora	12	22	34	2 15G	239	2 395	1 318	111	1 4C9
Litostroj Ljubljana	50	18	G8	9 283	1 G50	10 933	2 215	470	2 685
Ljubljana - Matica	70	26	90	G 191	403	6 594	G 790	1 110	7 930
Ljubljana - Matica	—	26	2G	2 870	159	3 029	1 720	—	1 720
Ljubljana - Matica				v neuporabnem stanju					
Ljubljana - Matica	46	53	99	4 856	607	5 4G3	3 018	638	3 65".
Ljubljana - Matica	68	58	124	5 148	2 419	7 5G7	5 148	2 419	7 567
Medvode	47	20	67	3 211	406	3 617	2 672	315	2 987
38.	Gomiščkovo zavetišče na Krnu
39.	Dom dr. Klementa Juga v Lepeni	"
40.	Koča na Črni prsti'
41.	Poštarska koča na Vršiču	„
42.	Zasavska koča na Prehodavcih
43.	Pogačnikov dom pri Križkih jezerih	„
44.	Koča na planini Razor
45.	Zavetišče na Globoki
4G.	Koča na Poreznu Predgorje
47.	Koča na Črnem vrhu nad Novaki	jui. Alp
48.	Zavetišče na Robidenskem brdu
49.	Zavetišče Ravne
50.	Planinski hotel na Smarjetni gori5
51.	Slavkov dom na Golem brdu
52.	Dom na Lubniku
53.	Koča na Ratitovcu
54.	Zavetišče Farji potok
55.	Zavetišče pri Bertu v Dražgošah	„
56.	Zavetišče Urban v Dražgošah
57.	Zavetišče Prtovč
58.	Dom Pristava na Javorniškem rovtu Karavanke
59.	Zavetišče GRS na Spanovem vrhu	„
60.	Dom na Peci
61.	Koča na Pikovem (Podpeca)	„
62.	Zavetišče v Heleni
63.	Zavetišče Mihev v Podpeci	„
64.	Dom na Uršlji gori	„
65.	Poštarska koča pod Plešivcem	„
66.	Valvazorjev dom pod Stolom	„
67.	Roblekov dom na Begunjščici	„
68.	Koča na Naravskih ledinah
69.	Gostišče Križan	"f
70.	Dom na Kofcah
71.	Dom na Zelenici
72.	Prehodno plan. zavetišče v Tržiču
73.	Dom v Logarski dolini z depandanso	Kam. Alpe
74.	Frišaufov dom na Okrešlju	„
75.	Koča GRS na Okrešlju
76.	Kocbekov dom na Korošici
77.	Mozirska koča na Golteh z depandanso	„
78.	Mozirska koča — podružnica Smihel	„
79.	Bivak pod Ojstrico
80.	Koča na Smrekovcu
81.	Češka koča na Spodnjih Ravneh
1 Zaradi adaptacije zasilno oskrbovana. Prenočišča v uporabi šele od l. l. 1966 dalje.
2060	Nova Gorica	_	30
960	Nova Gorica	26	12
1844	Podbrdo	_	12
1725	PTT Ljubljana	3	22
2050	Radeče pri Zidanem mostu	_	22
2052	Radovljica	3G	35
1333	Tolmin	16	24
1835	Tolmin		2
1632	Cerkno	13	
1288	Cerkno	25	_
821	Cerkno	2	_
707	Cerkno	2	_
664	Kranj	48	_
440	Medvode	IG	_
1027	Skofja Loka	22	_
1666	za Selško dolino v Železnikih	10	29
700	za Selško dolino v Železnikih	—	_
850	za Selško dolino v Železnikih	2	_
850	za Selško dolino v Železnikih	_	_
1010	za Selško dolino v Železnikih	_	_
920	•Javornik - Koroška Bela	2	29
1365	Postaja GRS Jesenice	_	8
1665	Mežica	81	59
986	Mežica	G	
730	Mežica		_
910	Mežica	_	_
1696	Prevalje	50	_
800	PTT Maribor	18	10
1180	Radovljica	40	16
1757	Radovljica	27	40
1128	Ravne na Koroškem	12	_
1060	Slovenj Gradec	6	_
1505	Tržič	23	6
1535	Tržič		
516	Tržič	_	
757	Celje	161	_
1378	Celje	36	33
1385	Postaja GRS Celje		
1808	Celje	23	36
1344	Celje	94	64
852	Celje	_	_
1800	Celje	4	_
1377	Črna na Koroškem	62	_
1545	Jezersko	29	20
30	1 061	G7	1 131	371	29	4G0
38	3 624	261	3 885	605	22	627
12	1 536	33	1 568	265	8	273
25	10 095	2 427	12 522	489	322	821
22	2 410	297	2 707	562	130	692
71	1 393	645	2 038	958	989	1 947
40	1 856	6	1 862	828	6	834
2		ne evidentira				
13	1 600	4	1 604	222	4	226
25	2 594	22	2 616	151	_	151
2	3 734	—	3 734	9	_	9
2	3 103	30	3 133	_	_	
48	12 850	—	12 850	_	_	
IG	13 289	7	13 296	144	8	152
22	4 844	53	4 897	365	1	366
39	2 340	—	2 340	1 800	_	1 800
—	630	—	G30	_	_	
2	I 803	—	1 803	53	_	53
—	873	—	873	—	_	_
—	1 630	—	1 630	_	_	
31	5 227	15	5 242	622	2	624
8	159	—	159	43	_	43
140	4 114	21	4 135	1 248	21	1 269
6	1 600	10	1 600	_	_	
—	2 881	39	2 920	_	_	_
—	2 725	47	2 772	_	_	_
50	4 217	86	4 303	976	10	986
28	G 080	8	6 088	325	8	333
56	3 488	—	3 488	861	_	861
67	1 597	2	1 599	765	2	767
12	3 645	G0	3 705	540	20	560
6	4 491	17	4 508	_	_	
29	3 025	18	3 043	1 518	16	1 534
zaradi adaptacije ni posloval — 10 975	— 10 975	— _
161 36 (543 217 36 860 7 104 650 G9 20 939 138 21 077 1 083 117 zaradi adaptacije ni poslovala
59	1 974	54	2 028	593	56	649
158	4 IGO	—	4 160	1 234	_	1 234
—	742	—	742	_	_	
4	.93	—	93	_	_	_
62	6 329	—	6 329	3 753	_	3 753
49	908	90	998	1 079	162	1 241
>to	Planinska postojanka
I i-
82.	Cojzova koča na Kokrskem sedlu	„	1791
83.	Koča na Jermanovih vratih	„	1881
84.	Bivak v Kočni	»	1932
85.	Dom Kokrskega odreda na Kališču	„	1540
86.	Koča na Kriški gori	1582
87.	Zavetišče na Mali Poljani	„	1100
88.	Zavetišče v Gozdu	.»	864
89.	Dom v Kamniški Bistrici	„	601
90.	Bivak pod Skuto	»	2101
91.	Koča na Loki pod Raduho	»	1520
92.	okrepčevalnica Igla	»>	750
93.	Zavetišče Grohat na Raduhi	»	1882
94.	Zavetišče pri Pucu	„	730
95.	Koča pod Olševo	1250
96.	Zavetišče pod Ojstrico	»	1206
97.	Andrejev dom na Slemenu	»	1096
98.	Dom pod Storžičem	»>	1100
99.	Bivak v Storžiču	»	1750
100.	Zavetišče Potarje	»»	1100
101.	Zavetišče na Bistriški planini	»	1050
102.	Kostanjčeva koča na Dobrči	»	1520
103.	Koča na Mali planini	Predgorje 1447
104.	Dom na Veliki planini	Kam. Alp 1560
105.	Dom na Menini planini	»>	15°8
106.	Koča na Starem gradu	»>	583
107.	Dom na Krvavcu	.»	l~"°
108.	Koča ob žičnici na Krvavcu	„	1495
109.	Mengeška koča na Gobavici	„	410
110.	Dom na Resevni	»	682
111.	Zavetišče na Resevni z razgl. stolpom	„	682 na Pohorju
112.	Mariborska koča z raz. stol. na Pohorju Pohorje 1040
113.	Ribniška koča na Pohorju	,»	1530
114.	Koča na Pesniku	»	H°°
115.	Koča na Pesku	,»	1382
116.	Koča na Osankarici	„	"60
117.	Ruška koča (Tinetov tlom)	„	1250
118.	Dom pri Treh kraljih	„	l~00
119.	Koča pod Kremžarjevim vrhom	„	1161
V upravi planinskega društva	število postelj	število ležišč	Skupaj	Jugoslovanov	J3 3 m o £ .£ N	cd O. 3 X m	domačih	> a> o o £ .2 8	Skupaj
Kamnik	28	24	52	2 849	398	3 247	1 166	80	1 246
Kamnik	26	20	46	2 556	200	2 756	931	79	1 010
Kranj	—	6	6	32	—	32	32	—	32
Kranj	24	30	54	2 228	—	2 228	797	5	802
Križe pri Tržiču	10	30	40	5 876	—	5 876	920	—	920
Križe pri Tržiču	—	3	3	1 125	—	1 125	—	—	—
Križe pri Tržiču	3	—	3	4 795	—	4 795	—	—	—
Ljubljana - matica	36	—	36	28 290	209	28 499	3 039	291	3 330
Ljubljana - matica	—	6	6	81	—	81	93	—	93
Luče ob Savinji	9	29	38	2 752	17	2 769	240	2	242
Luče ob Savinji	—	—	—	10 258	—	10 258	—	—	—
Mežica	7	—	7	570	—	570	83	—	83
Mežica	—	—	—	1 693	7	1 700	—	—	—
Solčava	—	—	—	811	8	819	—	—	—
Solčava	10	20	30	1 171	37	1 208	265	—	265
Šoštanj	45	13	58	4 112	—	4 112	2 092	—	2 092
Tržič	50	18	68	4 979	12	4 991	2 497	12	2 509
Tržič	3	6	9	69	—	69	28	—	28
Tržič	—	—	—	628	—	628	—	—	—
Tržič	—	—	—	840	—	840	—	—	—
Tržič	—	21	21	1 121	—	1 121	421	—	421
Črnuče	2	22	24	613	12	625	1 470	12	1 482
Domžale	19	28	47	9 707	—	9 707	2 830	—	2 830
Gornji grad	20	40	60	1 617	—	1 647	222	—	222
Kamnik	15	—	15	16 362	2	16 364	486	2	488
Kranj	110	40	150	40 120	—	40 120	6 205	105	6 310
Kranj	—	—	—	14 550	—	14 550	—	—	—
Janeza Trdine Mengeš	5	—	5	9 159	1	9 160	305	1	306
Šentjur pri Celju	12	—	12	4 697	43	4 740	85	—	85
Šentjur pri Celju	2	—	2			ni poslovalo			
Maribor - matica	15	50	65	10 326	177	10 503	4 500	439	4 939
Maribor - Matica	30	30	60	4 948	51	4 999	3 104	320	3 424
Maribor - matica	4	8	12	2 092	23	2 115	80	4	84
Oplotnica	28	—	28	4 967	168	5 135	210	5	215
Oplotnica	—	—	—	4 944	266	5 210	—	—	2 238
Ruše pri Mariboru	19	30	49	8 539	357	8 896	1 985	273	
Slovenska Bistrica	40	15	55	4 189	—	4 189	1 114	—	1 114
Slovenj Gradec	10	19	29			nI poslovala			
120.	Grmov.škov dom pod Vel. Kopo
121.	Razgledni stolp na Rogli
122.	Koča Planine
123.	Koča na Rogli
121.	Dom pod Brinjevo goro
125.	Dom na Boču z razglednim stolpom
12G.	Koča na Doliču5
127.	Dom Kozjak
128.	Zavetišče Solicr
129.	Koča na Zavcarjevem vrhu 13«.	Zavetišče na Urbanu'
131.	Zavetišče Podlipje
132.	Dom na Paškein Kozjaku
133.	Koča na Bohorju
134.	Celjska koča
135.	Dom v Gorah 13G.	Koča na Kalu
137.	Koča na Kumu
138.	Dom na Smohorju
139.	Tončkov dom na Lisci
140.	Dom na Jančah
141.	Zavetišče Lovrenc
142.	Gašparjeva koča nad Vel. Kozjem
143.	Zavetišče na Kopitniku
144.	Dom na Mrzlici
145.	Koča na Zasavski gori
146.	Coparjeva koča na Cemšeniški planini 117.	Dom na Polomu
148.	Dom Vinka Padoršiča na Gorjancih
149.	Dom na Mirni gori
150.	Gostišče v Crmošnjicah
151.	Bife na kolodvoru v Črnomlju
152.	Koča pri Jelenovem strudencu
153.	Dom na Govejku
154.	Zavetišče na Planini z razgl. stolpom
155.	Iztokova koča pod Golaki
156.	Koča na Čavnu z razgl. stolpom
157.	Dom pod Cavnom (Predmeja)5
158.	Koča pri izviru Hublja
159.	Koča Kekec na Katarini
160.	Zavetišče na Sivki
161.	Zavetišče na Jelenku 1G2.	Koča na Hleviški planini
Boč Goričko Kozjak
Paš k i Kozjak Zasavje
Gorjanci
Dolenjsko gričevje
Polhograjski Dolomiti Trnovski gozd
Idrijsko hribovje
1377 1517 1010 1481 480 698 400 705 320 914 595 810 970 935 750 791 956 1219 774 947 794 711 513 914 1119
849 1206
725 822 1048 520 156
850 812 733
1260 1239 890 250 30 ■> 1003 1106 907
1 V adaptaciji — obiskovana le po članih, ki so hodili po pomurski poti.
4 S 1. 1. 1966 prenehalo poslovati kot planinsko zavetišče. 1 S l. 1. 196« prenehal poslovati kot planinski dom.
Slovenj Gradcc	34	16	50
Slovenske Konjice			
Vuzeriica	1	6	7
Zreče	23	10	39
Zreče	_	_	_
Poljčane	45	22	67
Murska Sobota	—	42	42
Kozja k Maribor	29	—	29
Ivozjak Maribor	—	—	_
Maribor - matica	7	17	24
Maribor - matica	_	_	_
Vuzenica	—	_	_
Velenje	38	—	38
Bohor Senovo	34	17	51
Celje	52	10	62
Dol pri Hrastniku	58	33	91
Hrastnik	42	41	83
Kum Trbovlje	32	—	32
Laško	28	22	50
Lisca Videm-Krško	22	9	31
Litija	37	17	54
Kadeče pri zidanem mostu	—	—	_
Kadeče pri Zidanem mostu	—	_	_
Rimske Toplice	4	_	4
Trbovlje	81	21	102
Zagorje ob Savi	25	28	53
Zagorje ob Savi	16	12	28
Kostanjevica na Krki	16	50	66
Novo mesto	6	12	18
Črnomelj	42	12	54
Črnomelj	4	—	4
Črnomelj	—	—	_
Kočevje	5	8	13
Obrtnik Ljubljana	28	—	28
Vrhnika	—	—	—
Ajdovščina	—	12	12
Ajdovščina	8	16	24
Ajdovščina	10	16	26
Ajdovščina	—	—	—
Nova Gorica	14	—	14
Idrija	—	—	—
Idrija	—	—	—
Idrija	6	—	6
3 546	2	3 548	741	2	743
	ne evidentira				
1 695	—	1 695	—	—	—
7 383	131	7 514	295	29	324
7 503	—	7 503	—	—	—
2 881	5	2 886	1 217	5	1 222
75	—	75	—	—	—
5 428	129	5 557	382	35	417
3 823	—	3 823	—	_	—
2 450	—	2 450	599	—	599
2 909	—	2 909	—	—	_
1918	101	2 022	—	—	_
450	—	450	326	—	326
8 559	—	8 559	1 141	1	1 142
10 160	40	10 200	897	256	1 153
7 923	42	7 965	712	42	754
12 867	7	12 874	1 207	7	1 214
5 302	—	5 302	420	—	420
2 722	25	2 747	984	25	1 009
7 330	100	7 430	1 598	53	1 651
9 516	—	9 516	765	—	765
1 550	10	1 560	—	—	_
406	72	478	—	—	—
3 310	4	3 344	77	1	78
6 236	74	6 310	1 313	—	1 313
5 614	G7	5 681	439	—	439
1 842	38	1 880	117	—	117
535	—	535	200	—	200
1 716	—	1 716	210	—	210
5 537	209	5 716	808	74	882
4 994	206	5 200	41	21	62
	ne evidentira				
501	—	501	65	—	65
1 134	—	1 134	498	—	498
9 354	71	9 425	—	—	—
64	—	64	9	—	9
2 250	115	2 365	54	20	74
2 071	62	2 133	360	20	380
3 685	79	3 764	—	—	_
9 314	21 801	31 145	700	870	1 570
406	—	406	—	—	—
706	—	706	—	—	—
1 488	23	1 511	85	1	86
Zap. št.	Planinska postojanka	Gorski predel Nadmors: višina	V upravi planinskega društva	število postelj	število ležišč	Skupaj	Jugoslovanov	ino-zemcev	Skupaj	domačih	inozemskih	Skupaj
163.	Pirnatova koča na Javorniku	„ 1240	Idrija	10	_	10	980	172	1 152	72	_	72
164.	Planinski dom Rudar Vojsko	„ 1080	Idrija	31	—	34	3 457	141	3 598	1 780	87	1 867
165.	Dom na Goropekah	„ 742	Ziri	10	30	40	5 073	98	5 171	242	98	340
166.	Cankarjeva koča na Svinščakili	Snežnik 1242	Ilirska Bistrica					v adaptaciji				
167.	Zavetišče na Vel. Snežniku	1796	Ilirska Bistrica	—	14	14	1 371	186	1 557	110	7	117
168.	Tumova koča na Slavniku	Tržaško- 1028	Koper	23	6	29	1 355	1 155	2 510	137	64	201
169.	Stjenkova koča na Trstelju	komenski 642 kras Nanos 1248	Nova Gorica	—	12	12	1 366	130	1 496	39	—	33
170.	Vojkova koča na Nanosu		Postojna	3	32	35	2 289	334	2 623	338	9	317
171.	Furlanovo zavetišče pri Abramu	915	Vipava	—	—	—	435	8	443	—	—	—
172.	Koča Mladika na Pečni rebri	Notr. Kras 710	Postojna	—	—	—	4 826	135	4 961	—	—	—
173.	Dom na Slivnici	„ 1114	Cerknica	43	—	43	5 082	66	5 148	1 263	111	1 374
Inozemski obiskovalci planinskih postojank so bili iz naslednjih držav: 26 563 iz Italije, 10 969 iz Avstrije, 10 263 iz Zap. Nemčije, 2772 iz Anglije, 1912 iz Nizozemske, 1416 iz CSSR, 501 iz Švice, 452 iz ZDA, 442 iz Francije, 379 iz Poljske, 197 iz Madžarske, 177 iz Belgije, 129 iz SSSR, 97 iz Švedske, 94 iz Danske, 64 iz Vzhod. Nemčije, 63 iz			Skupaj	3056	2360	5416	810 085	56 548	866 633	133 228	14 590	147 818
			V letu 1964:	2965	2414	5379	805 549	28 686	834 235	145 G04	13 327	158 931
			V letu 1965:	3056	2360	5416	810 085	56 548	866 633	133 228	14 590	147 818
xvčiii<huc, ¿u i/, ouiganje, u it. xvumuiii.|t:, < 3 iz Avstralije, 3 iz Libanona, 2 iz Irana, 2 Iz Španije, 2 iz Finske in 1 iz Brazilije.		iz. uicijc, o i/, n i kt-nuue, 2 iz Izraela, 2 iz Peruja,	Razlika:	+ 91	—54	+ 37	+ 4 536	+ 27 862	+ 32 398	—12 376 +1 263		—11 113
Rudniki svinca in topilnica Mežica
Z OBRATOMA »MUNJA« ZAGREB in »VESNA« MARIBOR
Izdelujejo:
rafiniran svinec Mežica 99,99% svinčeno pločevino, cevi šibre, svinčene zlitine, cinkov koncentrat, flotacijsko opremo in akumulatorje »MUNJA« in »VESNA«, svinčene starter akumulatorje za motorna kolesa, za traktorje in druga motorna vozila, navadne in suho polnjene akumulatorje - telefonske in radio baterije - srebrnocinkane baterije za radijske postaje, stacionarne baterije za telefonske centrale - trakovne členke za vleko električnih voz, navadne in s cevnimi (pancer) elektrodami - RL skupine za rudarske luči ter vse dele za akumulatorje in baterije.
>
CENTRALA ZA JUGOSLAVIJO LJUBLJANA, TITOVA 97
PRODAJA POHIŠTVO VSEH VRST:
SPALNICE KUHINJE
DNEVNE in KOMBINIRANE SOBE GOSTINSKO POHIŠTVO ŠOLSKO POHIŠTVO PISARNIŠKO POHIŠTVO OBLAZINJENO POHIŠTVO
LESENO GALANTERIJO	t
KADAR OPREMLJATE KAKRŠNEKOLI NOTRANJE PROSTORE SE OBRNITE NA RENOMIRANO PODJETJE LESNINA LJUBLJANA, KI VAM JE VEDNO NA RAZPOLAGO S POJASNILI IN NASVETI PRI IZBIRI USTREZNEGA POHIŠTVA IN OPREME
)
Železarna lesenice
PROIZVAJA JEKLA:
-	konstrukcijska
-	konstrukcijska s povečano trdnostjo
-	za globoko izvlačenje
-	za elektroindustrijo
-	za ladjedelništvo
-	kotlovska
-	za cementacijo in poboljšanje
-	nerjaveča in ognjevzdržna
-	za vzmeti
-	za avtomate
-	orodna
Topla predelava: debela, srednja, tanka, pocinkana, transformatorska in dinamo pločevina; toplo valjana jekla, okrogla, kvadratna, šesterokotna; toplo valjane palice; toplo valjana žica.
Hladna predelava: hladno valjani trakovi; hladno oblikovani profili; vlečena žica; vlečene, luščene in brušene palice; žičnike in bodeča žica.
Varilni dodajni material: elektrode za varjenje, žice za plamensko in avtomatsko varjenje, žica za metaliziranje in prašek za avtomatsko varjenje.
PROIZVAJA:
vse vrste brezlesnih papirjev in kartonov specialne papirje surovi heliografski in foto papir
Tovarna
in kartnega papirja
paus papir kartografski
specialni risalni »Radeče' papirje za filtre itd.
Telefon: Radeče 81-950, 81-951 Tekoči račun pri NB Celje 603-11-1-1030 Brzojavi: Papirnica Radeče Železniška postaja: ZIDANI MOST
IZDELUJE:
vse vrste kartic
za luknjanje v standardni velikosti in tisku
Po želji izdeluje kartice v posebnem tisku v rdeči, modri ali sivi barvi
RADEČE PRI ZIDANEM MOSTU
TUDI VAM BO MOPED COLIBRI IZVRSTNO SLUŽIL SAJ ZANJ NI NOBENA STEZA PREOZKA, NOBENA VZPETINA PRESTRMA