POGOVOR S KARLOM PUŠEM
Sonetni venec, posvečen Ambrusu
Ob obisku v domu sem se zelo veliko pogo-varjala z gospodom Karlom Pušem, ki mi je takoj na začetku rekel: Še zmeraj smo živi, še dihamo, jemo...
NAJVEČ SE UKVARJATE S PISANJEM PESMI? KAKO USTVARJATE PESMIIN KDAJ?
Sama ideja o pisanju pesmi se mi je porodi-la, odkar sem v domu. Clovek se mora ukvar-jati z nečim, kar ga navdihuje, to je duhovna potreba. Sonet človeka nekako miselno oku-pira. To je oblika, ki človeka okupira kot verz, sestava pesmi, število kitic. Namenoma sem se odločil za obvezne akrostihe, ker me zave-zuje tako vsebinsko kot snovno. Vsak akro-stih je vezan na vsebino soneta. Izberem ga že prej, po intuiciji, kar mi pade v glavo. Nočem pa reči, da so kaj posebnega. So pa zamisel človeka, da mora nekaj delati. Prav vsi soneti niso za objavo. Med njimi je nekaj družbeno-političnih sonetov. Zanimiv je sonetni venec Ambrusu, naisan z dvem namenoma; rekli bi lahko, da je prvi namen zgodovinskost Suhe Krajine, saj dogodki preteklosti določajo se-danjost. S seboj nosijo krivdo. Druga nuja (namen) pa je, da sem hotel temu kraju in ijudem dati spomin, ki ga materialno najbrž ne bi mogel dati, Ijudem se materialno ne bi mogel oddolžiti. Na ta način pa sem se lahko. Čeprav vsem tem ljudem ne bo enako razum-ljivo moje delo.
V meni je zorelo celih 30 let, kar sem bil v Ambrusu. Za pesništvo pravijo, da se v člo-veku rodi, pesem nastane v trenutku. Lahko bi rekli, da so nastale tako hitro, da sem jih komaj utegnil oblikovati. V taki obliki niso bile od začetka, ampak sem jih kasneje še spreminjal. Pesem sem postavil v obliko. Že
sama vejica pomeni veliko, pomeni spremem-bo misli.
Zelo me je motilo in me še vedno moti pred-vsem čudno razumevanje in zapostavljanje Suhe Krajine, ter norčevanje, da je to kraj, ki ni vreden, da bi o njem razmišljali, čeprav je del Slovenije in ima vse značilnosti Sloven-cev. Ta čuden odnos do Suhokrajincev je pre-več boleč. Zdelo se mi je, da so sedanji rod ni zaslužil nositi odgovornost vseh prejšnjih ro-dov za nazaj, pa vseh grehov še manj. To je bil vzrok, da sem začel pisati AMBRUSNI VENEC.
Zelo zadovoljen bi bil, če bi se vsebina živ-Jjenja ljudi v Suhi Krajini kaj večkrat pokaza-la oz. predstavila v občini, navsezadnje so to naši Ijudje in je to naša pokrajina, je končni rob naše občine, ki ga ne bi smeli glušiti in ga držati skritega.
KAKO JE NASTALO GLASILO ZIMZELEN?
Zimzelen smo začeli izdajati pred tremi leti z željo, da bi Ijudje kaj povedali o svojem življenju v domu, da bi kaj prebrali in čutili, da so še en del živečega gibanja v domu. So pa tu Jjudje, ki so bili nekoč ustvaijalni in nosilei naprednega življenja v občini. Nato ne smemo pozabiti. Ime ZIMZELEN smo si izmislili v delovni terapiji; da iz starih nastaja mlado.
Oblikovanje Zimzelena pada na bremena delovne terapevtke, od njene vztrajnosti je Zimzelen vsebinsko dostikrat odvisen, manj pa od uredniškega odbora. Nekdo mora zbrati članke in to največkrat stori naša delovna te-rapevtka, ker ima stalne stike s stanovalci doma. Snov je pisana z drugačnega vidika, ker mi tukaj drugače gledamo na življenje. Snov, ki jo delovna terapevtka dobi, je največkrat ncurejena, nesistematska.
Predlanskim smo se z OŠ Grosuplje dogo-vorili, da nam šola daje svoje glasilo OKEN-CE, mi pa njim svoj Zimzelen. Tako da lahko objavljamo prispevke, njihove in naše, in tako bogatimo oba časopisa. Navdušuje me pove-zovanje s šolo, povezovaiye mladine in sta-rostnikov. Čeprav starejši včasih težko prena-šamo misli mladine.
Pri povezovanju notranjih in zunanjih čla-nov je bilo vse bolj življenjsko. Ne predstav-ljam si doma starejših, kot da je povezano z okolico, zato mora dihati kot diha kraj sam. Narobe bi bilo, da mi dom ne bi bil domač, čeprav tu prave domačnosti ni. Nikoli ne grem domov, vedno se vračam le v svojo sobo. Je pa dom kraj, kjer se še najbolje počutim. JASMINA SAJKO