DEMOKRACIJA »a Uredništvo: Trst, ulica Machiavelli 22/11 - tel. 62-75 Uprava: Trst, ul. S. Anastasio l/c - tel. 30-39 —• GoriSko uredništvo: Gorica, Riva PiaZzutta 18" Cena: posamezna Številka L <5. — Naročnina: mesečno L 65 (za inozemstvo L 100). — Poštni ", čekovni račun St. 9-18127. Leto III. - Štev. 46 Trst - Gorica 28. oktobra 1949 Izhaja vsak petek1 i ■ \ t Dolžnosti vodilnega sloja Kadar razpravljamo o kulturnem in političnem življenju določene družbene edinice, nas to razpravljanje slej ko prej privede do pojma tako imenovane »elite«, kot so Francozi nazvali tisti krog ljudi, v katerih se osredotoča kulturno in politično vodstvo družbene edinice. Ta družbena edinica je lahko narod, lahko pa tudi njega manjši del, ki ga zajema n. pr. določena pokrajina, mesto ali celo vas. Tudi vodilni sloj, ta »duhovna elita« neke družbene edinice, je lahko zelo različna: v narodu kot celoti zajema vse najizbranejše duhove kulturnega, socialnega in političnega življenja, v vasi pa jo tvorita — tudi danes v bistvu tako — u-čitelj in duhovnik. Pojem duhovne elite, vodilnega sloja, srca in možganov določenega družbenega kroga ima svojo utemeljenost. V kratkih besedah predstavlja kristalizacijo duhovne tvornosti naroda ali manjše družbene edinice. Vodilni sloj, ki ga odlikuje posebna nadpovprečnost v kulturnem, socialnem in političnem pogledu, je nekakšen duhovni predstavnik naroda. Iz takšnega vodilnega duhovnega sloja so izšli narodovi buditelji in voditelji njegove usode. Tem uvodnim ugotovitvam pa moramo dodati seveda še nekaj pojasnil in dopolnil. Narod si je vedno želel in je vedno priznaval takšen vodilni sloj samo toliko časa, dokler je bil ta sposoben, da ravna in vodi narodovo usodo v smislu njegovih osnovnih interesov, katere tudi najpreprostejši človek prav dobro občuti, čeprav jih mogoče ne zna dobro izraziti. Ravno na tem pa se je v zgodovini posameznih narodov neštetokrat tudi brutalno končala vodilna vloga določenega sloja, ki se je izrodil v sebi zaključen in zgolj svoje koristi zasledujoč krog, ki je izgubil stik z narodom. To pa nas tudi opozarja na dejstvo, da ima takšen duhovni vodilni sloj določene naloge. Dejstvo določene nadpovprečnosti, ki izhaja iz večje obdarjenosti z duhovnimi talenti (pri čemer se ne spuščamo v vprašanje izvora te obdarjenosti), avtomatično — tudi proti volji — vključuje takšnega človeka v vodilni sloj in mu nah-ga dolžnosti, katerim se ne more odreči. Takšen človek je tudi proti volji podrejen sociološkemu geslu, ki pravi, da je vsakdo v družbi moralno obvezan izpolnjevati naloge, ki jih po svoji sposobnosti lahko izpolnjuje. Človeka, ki se temu izogiba, zadene družbina obsodba. V zgodovini je doživela vsebina in tudi opredeljenost vodilnega sloja že precejšnje spremembe. Te spremembe so korakale roko v roki z duhovnim zorenjem in družbenim razvojem človeštva. Eno izmed glavnih vlog je igrala pri tem širša dostopnost ljudi do virov izobrazbe. Demokratizacija virov izobrazbe — če se smemo tako izraziti — je povzročila, da so prešle funkcije vodilnega sloja od aristokracije na meščanstvo. Meščanstvo kot vodilni sloj je začelo postopoma izgubljati svoje izvozno gospodarsko obeležje. Zamenjalo ga je z izobrazbo,ki je danes glavna oznaka vodilnega sloja. Večino izobražence« daje še vedno meščanstvo. Na tej stopnji — na stopnji izobraženega meščanstva kot vodilnega sloja — smo tudi še danes, čeprav govori nekateri — posebno pa velja to iz razumljivih razlogov za komuniste — že o zatonu meščanstva. Ni dvoma, da je meščanstvo danes v nekaki krizi. To o-pažamo tudi pri nas na Primor-( skem, kjer ima meščanstvo zaradi zgodovinskih okoliščin že itak skromne korenine. Kakšni pa so ti pojavi tukaj pri nas? Kulturno-politično življenje na Primorskem je pričelo po prvi svetovni vojni vedno bolj nazadovati. Vodilni sloj naroda, ki ga je takrat dičila neuklonljiva narodna zavednost, je bil prisiljen, da se v prvi vrsti postavi v obrambo naših kulturnih in političnih vrednot, namesto da bi gradil na že postavljenih temeljih nemoteno naprej. V tesni povezanosti z narodom se je ustvarilo iskreno borbeno sodelovanje, ki je dalo tudi junake in žrtve. V teh usodnih časih je vodilni sloj na Primorskem, ki e izhajal ali pa se kljub dejstvu, da je živel na podeželju, prišteval v meščansko sredino, polno izpolnil svojo dolžnost, katere se je tudi dobro zavedal. Danes žal ni tako! Vodilni sloj, ki je ostal skoraj isti, se — skoraj lahko rečemo — z redkimi izjemami ne zaveda več poziva, ki ga je vodil v ravnokar omenjenem obdobju: stati ob narodu in ga voditi v težkih dneh. Velik del tega meščanstva, med katerimi so odvetniki, profesorji, zdravniki, učitelji, uradniki itd., stoji danes ob strani. Opravlja morda še dokaj dobro svoje uradne in poklicne dolžnosti, toda to je tudi vse. Kot vodilni sloj, kot ravnalci narodove usode pa so ti ljudje izpustili iz rok ve-, slo in krmilo ter postali v tem sicer res neprijetnem, a usodnem času neplodni. Kje je vzrok? Casi, ki jih preživlja Primorska, res niso zavidljivi. Psihološke okoliščine nakazujejo spet samo eno smer: borbo in delo. Ta borba pa je še stopnjevana, ker se pritisku preteklih let, o katerem je treba še vedno računati, pridružuje še pritisk novega zla na vzhodu — komunizma. In ravno tu je eden izmed glavnih vzrokov sterilnosti tistega dela našega meščanskega vodilnega sloja, o katerem je govora. Komunizem je znal z grožnjami paralizirati te ljudi, po drugi strani pa jih uspavati. Toda poleg tega pojava, o katerem bi lahko rekli, da je igral večjo vlogo v bližnji preteklosti, kot danes, se je pojavil še nov. Označimo ga lahko z enostavno besedo oportunizem. V Trstu in na Primorskem sploh imamo nešteto ljudi iz tako imenovanega vodilnega sloja, katerih i-mena so bila včasih narodni simboli. Ti ljudje se danes sicer dobro zavedajo, da preživlja njihov rod spet težke čase. Toda kljub temu stoje v ozadju. Morda jim narekujejo tako zadržanje poslovni interesi, morda pa »gledajo v bodočnost« in si z zmotno logiko dopovedujejo, da utegne priti dan (politika je tako čudna zadeva!), ki jih bo poklical iz njihove zlate brezdelne sredine in jih postavil kot »neomadeževane« narodu na Čelu. Kako nesmiselno je to gledanje — če že dopustimo, da bi prišlo do tega!... Izkušnja nas namreč uči, da se borba vedno odigrava med odličnimi, med skrajnostmi. Ta borba pa nujno pomete s sredino. Kaj ostane potem? Narod prepuščen samemu sebi, z izgubljeno vero ne samo v svoje voditelje - simbole, ampak tudi z omajano vero v samega sebe, kar vodi do njegovega popuščanja; po drugi strani pa nekdanji »simboli« obledelega spomina, ki niso izpolnili niti svoje dolžnosti do naroda niti do kroga, kateremu pripadajo. Cas bi bil, da se naš številni vodilni sloj tega zav6 in se spet postavi v prve vrste borcev. Le tako bo rešil svojo narodno in tudi o-sebno dolžnost. Narod si je izbral svojo pot. Izbira poti torej ne bo težka. tržaško uprašanje v luči novejših dogodkov, izjav in ugibanj Od srede do srede. Ze nekaj časa se vztrajno razširjajo govorice o novih korakih za rešitev visečega tržaškega vprašanja. Smatramo, da je -tudi o teh stvareh 'koristno izmenjati ugotovljena opažanja in misli, pa čeprav so to nujno samo bolj ali manj le ugibanja. Star pregovor pravi, da vztrajno sušljanje vedno pomeni, da se kljub vsem morebitnim preklicem vendar v ozadju nekaj skriva. Ako presojamo s .tega stališča omenjene govorice, ki vznemirjajo naše mesto, potem si bomo morali priznati, da se ob vsem uradnem molku le nekaj kuha. Zato smo se pri vsej tveganosti odločili, da izpre-govorimo o stvari nekaj besedi. V tej odločitvi nas posebno podpirajo dogodki, o katerih je bolj ali manj obširno poročalo vse tržaško časopisje. Zbrani v skupino, kjer jih več ne loči čas, ki je potekel od ene izjave do druge, nam povedo marsikaj. Oglejmo si torej po vrstnem redu dogodke, ki so nas napotili k našim razmišljanjem. Potem bomo pa skušali ugotoviti, kaj nam to dogajanje nakazuje in kam nas vodi. Dogodki Nedavni zaključek italijansko -jugoslovanske trgovske pogodbe pomenja, kakor je izjavil načelnik jugoslovanske delegacije, začetek nove dobe v odnosih med Jugoslavijo in Italijo. Prejšnji nesporazum mora zamenjati sodelovanje. Zaradi istočasne zaostritve odno-šajev med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo je začela zapadna diplomacija .računati z možnostjo, da bi Rusija, z namenom, da zadene Tita, pristopila- k predlogu zapadnih sil z dne 20. marca 1948, t. j. k DEMOKRACIJA? »Tovariš generalisim Stalin je dobil v moskovskem voliv-nem okrožju 131 odstotkov glasov. Državljani iz sosednjih vo-livnih okrožij so namreč v vo-livne skrinjice odvrgli še posebne glasovnice, ker so hoteli ob tej priliki izraziti svojo prisrčno zahvalo velikemu učitelju in voditelju.« »Pravda« 22. XII. 1947. Cemu se torej jezi komin-formist Vidali na Babiča, ki se je dal na Koprskem, kongresu' svoje komunistične partije izvoliti samo s 100 odstotkov glasov? Ali se ne boji ukora iz Moskve? Saj tam poznajo tudi volivne rezultate z nad 100 odstotki! predlogu, da se Svobodno tržaško ozemlje povrne k Italiji. Izvedba svoječasnega predloga zapadnih sil bi namreč pomenila v današnjih časih hud udarec za Tita. Zato za-padne sile tega udarca, vsaj dokler Tita potrebujejo, nikakor ne morejo dovoliti. V zvezi s to domnevo je javil diplomatski dopisnik lista »Corrie-re della Sera« iz Amerike, da bi zapadne sile v tem primeru najraje videle, da se o vprašanju Trsta neposredno sporazumeta sami neposredno prizadeti državi Jugoslavija in Italija. Iz njunega sporazuma bo izšel kompromis, ki bo Za-padu omogočil časten odstop od I-taliji danih volivnih obljub. Kmalu nato je dopisnik istega milanskega dnevnika javil, da so se pogajanja res začela. Obstoj določenih občutljivih stikov, ki ne trpe, da bi se ozračje kakor koli kvarilo, nam potrjuje tudi zadržanje oblastev ob priliki dveh važnih obletnic. Italijanska vlada je namreč v Italiji prepovedala že pripravljene spominske proslave ob priliki obletnice DAnnunzijevega pohoda na Reko. Prav tako je Zavezniška vojaška uprava v Trstu prepovedala kakršno koli demonstracijo ob priliki obletnice ratifikacije italijanske mirovne pogodbe. Nekateri italijanski vročekrvneži so se sicer zaradi tega precej razburili, toda celo krajevno italijansko časopisje je ohranilo zelo hladno kri. »Giomale di Trieste« je nasprotno objavil v dveh svojih številkah (14. in 16. sept. 1949) dva bržkone naročena uvodnika, v katerih izjavlja, da trenutno ni na vrstnem redu vprašanje rešitve celotnega tržaškega problema, tem- več, da je v tem trenutku važna samo rešitev vprašanja Italijanov v pasu B Svobodnega tržaškega o-zemlja. Z drugimi besedami, to pomeni, da se bo skušalo napraviti samo to, kar dovoljujejo obstoječa mednarodna določila. Se bolj nedvoumen je v tem pogledu italijanski poslanec Bartole, ki je kmalu nato objavil proglas istrskim Italijanom pasa B Svobodnega tržaškega ozemlja. V tem proglasu izjavlja, da se bo sedaj zadeva poboljšanja njihovega položaja premaknila z mrtve točke v smislu danih obljub, in to vsaj tako, da se jim ne bodo več kratile pravice, ki so jim bile doslej že priznane (t. j. z mirovno pogodbo). Jugoslovanski doprinos Tudi Jugoslavija je prispevala svoj delež k temu razvoju. S svoje strani je v primerni obliki z raznimi vljudnostmi odkrito pokazala, da so se njeni prejšnji napeti odnosi z Zavezniki in z Italijo temeljito izpremenili. Nenadno je pospešila vračanje italijanskih pripornikov, ukinila je najostrejše prometne omejitve med obema področjema Svobodnega tržaškega ozemlja, priznala je opcijo dvema mornarjema, katera je aretirala na1 italijanskem parniku v reškem pristanišču kot ubežnika, prenehala je s prisilnim izseljevanjem Italijanov iz Koprščine in ustavila je prej nenavadno ostro rekvizicijo stanovanj. Opazili smo, da so izkopu trupla ubitega tržaškega stražnika (zločinec je bil aretiran v Trstu in je priznal, da je truplo zakopal v pasu B) prisostvovali številni ameriški visoki častniki, ki se v prejšnjih okoliščinah nikakor ne bi podali v tiste »negotove« predele. Zanimivo stopnjo v tem dogajanju predstavlja kongres Babičeve komunistične partije, ki je izzvenel v resoluciji, da Trst ne sme postati predmet trgovanja med velesilami. Resolucija zahteva, naj o vprašanju odloča neposredni sporazum med Italijo in Jugoslavijo. Trditev diplomatskega dopisnika lista »Corriere della Sera« o obstoju pogajanj med Jugoslavijo in Italijo v zadevi tržaškega vprašanja dobiva na ta način tudi z jugoslovanske strani odgovarjajoče potrdilo. Sklep glavne titovske stranke tržaškega ozemlja pomeni sicer morda samo jugoslovanske želje, da bi do sporazuma prišlo, odnosno izjavlja pristanek na namige, ki so prišli iz italijanske javnosti, toda obenem moralno pooblašča jugoslovansko vlado, da v korist prizadetega prebivalstva ta sporazum tudi sklene. Nepobiten dokaz o že doseženem, vsaj prehodnem, sporazumu pa bi bilo uresničenje vesti, katero je pred dnevi prinesel »Giornale di Trieste«. V tej vesti je namreč rečeno, da bo prišlo večje število pripadnikov Narodne milice iz Kopra na šolanje v vojašnice Civilne policije v Trstu. Do danes ni bila vest niti potrjena, niti preklicana. Njeno uresničenje bi pomenilo, da obstoja med obema vojaškima u-pravama že tako velika intimnost, kakršne si še pred najkrajšim časom nihče ne bi mogel predstavljati. Zato beležimo to vest z vsemi pridržki. Zaključki 2e ponovno smo si brez ozira na vse navedeno nepristransko ogledali vprašanje tržaškega vprašanja v sedanjem evropskem in svetovnem političnem položaju. Zato ne bomo ponovno dokazovali, da je edina rešitev na osnovi določil mirovne pogodbe tista, ki v največji meri zadovoljuje koristi vseh prizadetih držav in področja. Saj nam podani novejši dogodki sami jasno nakazujejo, da odgovorni politični krogi mrzlično iščejo način za čim častnejšo rešitev iz zagate, v katero je spravila tržaško vprašanje prenagljena in nezadostno premišljena volivna obljuba zapadnih velesil. Same od sebe danes ite obljube zapadne velesile ne morejo preklicati. Zato lahko verjamemo, da si žele in pospešujejo neposreden italijansko - jugoslovanski sporazum. Ker se tudi v naši dobi demokracije vse najvažnejše zunanjepolitične odločitve pripravljajo v naj-vecji tajnosti, nmaicor ne moremo z gotovostjo reci, ali so pogajanja ze v texu, ali pa smo seie v dooi prepnprav, Ki naj pokažejo, ali so pogajanja sploh možna. Pripravljeni moramo biti, da bo v primeru uspena izvedba doseženih sklepov postopna, morda popolnoma tiha, ali pa da bo dosežen samo začasni »modus vivendi«, n. pr. v obliki združitve abeh področij jpod skupno vojaško upravo, medtem ko se bo ostalo prepustilo bodočnosti. Morda pri prvih .pogajanjih ne bosta neposredno nastopili niti Italija, niti Jugoslavija, temveč bo vloga pogodbenic molče prepuščena pristojnim vojaškim upravam, ki bodo same napravile potrebne korake. 2e v naslovu smo rekli, da smo v področju ugibanj, in te meje ne nameravamo prekoračiti. Veseli nas pa le, ko vidimo, da kljub poročilom raznih mednarodnih časnikarjev, katerim je po par dneh bivanja v Trstu »jasno« tudi vse tisto, za kar so drugim bila potrebna desetletja, naša osnovna teza počasi a vztrajno prodira ter jo nove okoliščine vedno bolj potrjujejo. Rešitev spornih ozemeljskih vprašanj med Italijo in Jugoslavijo v obliki neodvisne, samostojne državne tvorbe je edini temelj, na katerem bo lahko trajno slonelo njuno sodelovanje in sporazum. Zato bo nov razvoj temelje Svobodnega tržaškega ozemlja samo utrdil. »R -« Jugoslavija v Varnostnem svetu . .... «400 Glavna skupščina združenih narodov je dne 20. oktobra izvolila Jugoslavijo v Varnostni svet kljub protestu držav sovjetskega bloka. Poleg Jugoslavije sta bili izvoljeni tudi Ekvador in Indija. Novo izvoljene članice bodo dne 1. januarja 1950 nadomestile tri izpadle članice Varnostnega sveta: Ukrajino, Argentini jo in Kanado. Njihova poslovna doba traja po pravilih dve leti. Jugoslavija je bila izvoljena pri drugih tajnih volitvah, ker pri prvem glasovanju ni dobila potrebne dvotretjinske večine. Prvič je dobila 37, drugič pa 39 glasov. Njen glavni tekmec je bila Češkoslovaška, ki je dobila pri prvem glasovanju 20, pri drugem pa 19 glasov. Potrehna dvotretjinska večina je bila točno 39 glasov. Izvolitev Jugoslavije so podpirale Združene države, medtem ko je Češkoslovaška nastopala kot sovjetski kandidat. Ker so bile volitve tajne, ni mogoče ugotoviti, katera država je glasovala pri drugem glasovanju drugače kot pri prvem. Sovjetski delegat je še neposredno pred izvolitvijo poskusil vse, samo da bi preprečil jugoslovansko izvolitev. Imel je tiskovno konfe- renco, na kateri je odkrito grozil, da Sovjetska zveza te izvolitve ne bo mogla trpeti. Obdolžil je Jugoslavijo, da je obrekovala Sovjetsko zvezo in je trdil, da se druge države ne ravnajo po obstoječem sporazumu, ki odobrava, da mora hiti en kandidat iz vzhodne Evrope, torej iz »progresivnih« držav. Tudi po izvolitvi se je takoj oglasil k besedi in je ponovil svoje obtožbe. Izjavil je, da vseh pet držav vzhodne Evrope ne bo priznalo Jugoslavije za svojega predstavnika v Varnostnem svetu. Njegovim izvajanjem se je pridružil tudi predstavnik Poljske. 2e pred volitvami je na Višin-skijeve izjave odgovoril Tito. V razgovoru z nekim ameriškim radijskim komentarjem je dejal, da bi utegnila roditi izvolitev Jugoslavije za članico Varnostnega sveta predvsem dvoje posledic: prvič, Jugoslavija bi si pridobila velik u-gled med prebivalstvom komunističnih držav, ki so pod sovjetskim vplivom; drugič pa bi se poostrila sovražna dejanja proti Jugoslaviji. Po Titovem mnenju bi Višinskije-ve grožnje lahko pomenile tudi vojno, toda ta vojna bi se nujno razvnela v svetovno vojno. (Konec na drugi strani) 19. OKTOBRA: Francoski posla-., ifr nec Mayer se pripravlja na sestavo• .1 > ' , vlade. — Jugoslovanski zunanji minister Kardelj izjavlja, da bi ■ izvolitev Jugoslavije okrepila moralni vpliv Organizacije združenih narodov. Pristanek . na sovjetski predlog bi pomenil, da ne more nobena država vzhodne Evrope kandidirati na to mesto, brez odobritve Sovjetske zveze. — Britanski finančni minister Cripps napoveduje še večjo inflacijo. — V M*-' J skvi so svečano pokopali zem< ske ostanke maršala Tolbuhina. V. V Beograd je prispela skupina b ših italijanskih partizanov na pi slavo osvoboditve jugoslovanske prestolice. — Komunistični župan mesta Bologne je pohvalil Marshallov načrt. Izgleda, da se spor iz Vzhoda širi tudi na Zahod... 20. OKTOBRA: Jugoslavijo so z 39. glasovi (Češkoslovaška jih je dobila 19) izvolili v Varnostni ■ » svet. — V Jugoslaviji so praznovali 5. obletnico osvoboditve Beogra■% -da. — »Borba« poroča o sumi ji- f vem premikanju sovjetskih čet J vzdolž vzhodne jugoslovanske meje. — Francoski parlament je dal poslancu Mayerju potrebno veiivfi glasov za sestavo nove vlade. Belgijski kralj Leopold III. se bot (k odpovedal prestolu, če bo pri prihodnjih volitvah dobil manj kot 55 odst. glasov. — Izpopolnili so vlado komunistične Ljudske republike Kitajske. — Združene države so predlagale za Eritrejo personalno unijo z Etiopijo. * 21. OKTOBRA:- Ožji odbor bri-tanske vlade je sklenil, da bo splošne izdatke skrčil za 1 milijon dolarjev. — Praga zahteva odpoklic nekega uslužbenca pri ambasadi ZDA, ker ga dolži vohunstva. Nekega drugega člana iste ambasade pa je tamkajšnja policija zap/rla pod isto obtožbo, — V ZDA so obsodili 11 voditeljev ameriške KP na hude zaporne in denarne kazni: • ' Obdolžili so jih, da so pripravljati nasilno strmoglavljenje obstoječe zakonite vlade. — Jugoslavija je darovala Mednarodnemu fondu OZN za pomoč deci (UNICEF) 1500 ton žita. — Jugoslovanska vlada je poslala poljski vladi noto v odgovor na njeno odpoved prijateljske pogodbe. 22. OKTOBRA: Češkoslovaška zahteva, naj Jugoslavija odpokliče v 24. urah 11 članov jugoslovanskega poslaništva v Pragi. — Glavna skupščina OZN je sprejela resolucijo, s katero prepušča Medna-rodnemu sodišču tolmačenje mirovne pogodbe z bivšimi nemškimi sateliti Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo. Mirovna pogodba določa namreč spoštovanje človeških/ pravic in osnovnih svoboščin i) teh državah. Proti je glasovala Sovjetska sveža, Jugoslavija pa se je glasovanja vzdržala. — Španski diktator Franco je dospel na uraden obisk v portugalsko prestolico. — Jugoslovanska vlada zanika vesti o‘vdoru gverilcev iz Romunije. 23. OKTOBRA: Francoski poslanec Mayer je vrnil mandat za sestavo vlade. Predsednik Auriol je podelil mandat vodji katoliškega republikanskega gibanja Bidaultu, ki je bil leta 1946 začasni ministrski predsednik. — Jugoslovanski komunistični ideolog Moša Pijade je pred zbranimi častniškimi gojenci izjavil, da se za Jugoslavijo bliža ura težke preizkušnje, na katero je pa Titova država temeljito pripravljena. 24. OKTOBRA: Angleški mini-strski predsednik Attlee je v poslanski zbornici obrazložil nov vladin načrt o štednji: izdatke bodo znižali za 250 milijonov funtov investicije pa za 140 milijonov. Obvezne vojaške službe ne bodo odpravili. — Na Madžarskem so izvršili smrtne obsodbe nad ostalimi Rajkovimi soobtoženci, med katerimi je tudi bivši šef generalnega štaba general Palfy. — Nadaljuje se za zaprtimi vrati v Londonu posvetovanje ameriških poslancev v vzhodni Evropi. — Na Reki so sodili skupino ljudi, ki so jih dolžili, da so pomagali raznim osebam pri pobegu iz Jugoslavije. Vodjo skupine so obsodili na smrt. — Pri svečanem polaganju prvega kamna za palačo OZN v Nevo Yorku je predsednik Truman imel važen političen govor, v katerem je zahteval: 1) uvedbo nadzorstva nad proizvodnjo atomske' energije; 2) spoštovanje človečanskih pravic na vsem svetu ter 3) zvišanje svetovne življenjske ravni. Jugoslavija v Varnostnem svetu Ponesrečeno praznovanje plebiscita v Celovcu V tem napetem vzdušju so predstavniki Združenih držav trdno o-stali pri svojih namerah in so s svojo podporo omogočili izvolitev Jugoslavije. Ameriški zunanji minister Acheson je zanikal, da obstoja nekakšen sporazum, po katerem bi morale zapadne države glasovati za sovjetskega kandidata. Poudaril je, da je Jugoslavija vzhodnoevropska država, da je slovanska in je celo tudi komunistična. Torej ima vse zahtevane lastnosti, razen vdanosti Kremlju; tega pogoja pa ni niti v Listini Združenih narodov, niti v kakšnem drugem sporazumu. Se pred tem pa je ob priliki izjavil, da podp rajo Združene države Jugoslavijo ne zaradi tega, ker bi bil njen režim kaj boljši od režimov ostalih komunističnih držav, temveč iz enostavnega razloga, ker so njeni politiki pokazali do Sovjetske zveze določeno samostojnost. Jugoslovanski zunanji minister trdelj je seveda izrazil svoje za-voljstvo nad izidom glasovanja je zavrnil obdolžitve Višinske-. Izjavil je, da ni izvolitev Jugo-lavije nikakšen izid »zakulisnih spletk« med Združenimi državami in Veliko Britanijo. Saj je Velika Britanija celo glasovala za Češkoslovaško! Sedaj odgovarja v jugoslovanskih časopisih Višinskemu .tudi Djilas, ki odbija vse obtožbe in obenem očita Sovjetski zvezi, da nt pravilno precenila položaja. In v t^m ima prav. Sedanji odnos med Jugoslavijo * in Združenimi državami, ki so odločno protikomunistične, ni uspeh kakšne posebne ljubezni. Amerika enostavno potrebuje Jugoslavijo za razbijanje sovjetskega bloka in Titu, ki je potreben podpore, je ta edino možna pomoč seveda dobrodošla. Pri tem pa sta oba partnerja ohranila vse medsebojne pomisleke. To ni torej nobena čustvena zveza in trajala bo samo, dokler jo bo vezal gol interes. Za Titov režim pomeni izvolitev Jugoslavije v Varnostni svet nedvomno velik uspeh, največji in edini po vrsti porazov, ki jih je Titova diplomacija beležila v teh povojnih letih. Varnost Jugoslavije se je s tem nedvomno povečala in tudi njena beseda v tržaškem vprašanju bo postala bolj tehtna. Ne bo ji treba pisati pritožb, lahko bo nastopala sama. Kakor je bilo pričakovati je skupščina Združenih narodov dokončno sklenila podeliti neodvisnost vsem bivšim italijanskim kolonijam: Libiji, Eritreji in Somaliji. Gre za ureditev nekaterih sicer važnih, a ne glavnih vprašanj in sicer, ali naj pride Eritreja pod krono Haille Sellassieja, abesinskega cesarja v obliki personalne unije, kakor je svoj čas bila Ogrska pod Francem Jožefom, ali pa naj postane popolnoma neodvisna s svojim lastnim državnim poglavarjem. Italija vztraja na tej zadnji rešitvi, ker se na eni strani boji abesinskega cesarja, ki bi utegnil voditi Italiji in italijanski manjšini v Eritreji hudo nasprotno politiko, na drugi strani pa, ker pri popolni neodvisnosti te državice bi imela italijanska manjšina vodilno premoč kot bolj napredna in izurjena V politiki in v trgovini, in sploh pri vseh vprašanjih državnega u-stroja. Prav zaradi tega sta tako grof Sforza kakor sam De Gasperi podala odločno izjavo, da pri tem vprašanju Italija ne bo popustila. Kar se Somalije tiče, so njej tudi priznali neodvisnost, vendar jo bo za dobo desetih let upravljala Italija na poverilo OZN. Izguba kolonij je zelo trpko odjeknila v italijanski javnosti. Zlasti tisk je bolestno odgovoril na žalostne posledice Sforzove politike, in odkritfj meče vso krivdo nanj in na Aq£lijo. Napadi na Anglijo so tako hudi, da je ta čutila potrebo poslati1 vladi v Rim svojo protestno noto. Zunanji minister grof Sforza se in 1 -------j!Sl!- 25. OKTOBRA: Začenja se debata v britanski Spodnji zbornici. Konservativci, liberalci pa tudi sami laburisti bodo napadali ekonomski načrt predsednika Attleea. — Češkoslovaški katoliški škofje so ukazali duhovnikom, naj se pokorijo novim državnim zakonom, v kolikor niso ti naperjeni proti Bogu, Cerkvi in naravnim človeškim pravicam. — Izgleda, da bodo razveljavili tudi avstrijski šiling. — Velika Britanija je predlagala odpoklic vseh tujih čet iz Grčije. Zdi te, da se ZDA temu predlogu ne protivijo. Predsednik grške vlade Diomede je izjavil, da je treba izvesti v Grčiji čimprej splošne volitve. — Kitajska 'ljudska republika je priznala Ljudsko vzhodno nemiko državo. Toda tudi ta uspeh je samo dogodek v hladni vojni, bolj sad razmer kot pa spretnosti. Jugoslavija se vsekakor nahaja v igri, ki je prepolna negotovosti. Toda iz te igre ni poti nazaj! Titov režim se dobro zaveda, da bo padel, če pride do zmage Zapada, prav tako kot bo padel, ako pride do začasnih prodorov Vizhoda. Njegov čas in sijkj bo trajal samo dokler traja boj in nemir, dokler je eni ali drugi strani potreben kot zaveznik. Doba sedanjih jugoslovanskih voditeljev je izrazito prehodnega značaja! Tega se morajo zavedati posebno vsi naši preprosti ljudje, katere bi morda lahko trenutni zunanjepolitični blesk Titovega režima pripeljal do napačnih zaključkov in korakov, do novih razočaranj in o-bupov. Naši bivši partizani naj se kar spomnijo, kako so se kmalu po zaključku vojne v letih 1945-48 po-gostoma, znašli na zatožnih klopeh zavezniških sodišč! Meli so si oči in niso razumeli, kaj se prav za prav dogaja, kako to, da jih njihovi bivši soborci danes sodijo za i-sto stvar, za katero so jih še včeraj navduševali!... To so doživeli zaradi tega, ker niso znali razlikovati med samo formalnim zavezništvom, ki je vezalo Zapad na titovce, in onim globljim zavezništvom, ki veže demokrate lahko samo z demokrati. Danes se morda ponovno vračamo v podobne razmere in naš narod bo morda zopet poklican, da dokaže svojo politično zrelost ali nezrelost. Tito tudi danes ni demokrat, z Zapadom ga ne veže nobena ideja! Njegov režim je v zagati in mora hoditi svojo usodno pot, pa naj bo na videz posuta tudi z rožicami. Toda naš narod ne more in ne sme graditi svoje bodočnosti na trhlih nogah titovske ideologije in Teži-ma, ako noče doživljati istih razočaranj, kot jih je doživljal leta 1945 v veliki meri zato, ker se je dal predaleč zapeljati od tuje hvale. Zato se ne bo dal preslepiti od nobenih zunanjih dogodkov, temveč bo ostal in postajal vedno odločnejši demokrat. Samo demokratska usmerjenost bo našemu narodu prinesla trajno notranje zadovoljstvo in zunanji mir ter resnično spoštovanje. Titovščina je tako draga pustolovščina, da si posebno Primorci ne smemo dovoliti njene ponovitve! je pred rimsko zbornico opravičeval s trditvijo, da zaradi težkega položaja, v katerem se je nahajalo vprašanje usode bivših italijanskih kolonij, mu ni ostalo drugega kot rešiti zadevo častno, to se pravi zahtevati popolno neodvisnost in svobodo za vse kolonije, da se bo Italija lahko vsaj ponašala, da je te svoje kolonije pripravila zrele in zmožne za samostojno življenje. Le na tak način se bo Italija lahko vrnila v Afriko med plemena, ki so ji bila do sedaj sovražna, v bodoče pa jo bodo znala ceniti in ji nuditi lepe ugodnosti in prednosti pri trgovanju, in tako dalje. Važne Izjave grofa Sforze Ob tej priliki je grof Sforza izjavil v rimski zbornici, da v zvezi s položajem, ki je nastal na Balkanu zaradi spora med Titom in Kominformom, ne verjame v vojno. Ce pa bi kljub vsemu optimizmu vojna nastala, in »bi se na Jadranu pojavili tuji vojaki, tedaj bi sile Atlantskega pakta izrekle svoj odločen: Naprej ne dovolimo!« S temi bessedami je grof Sforia povedal, da nimajo članice Atlantskega pakta nobene koristi dovoliti, da bi se tuji, to je sovjetski ko-minformistični vojaki pojavili v Jugoslaviji, kajti kdor je v enem delu Jugoslavije, je na Jadranu! Poizkusi opozicije Opozicija, zlasti Togliatti in Nen-ni, je skušala izrabiti zagato, v katero je zašla vladna kolonialna politika. Oba prvaka komunistov in socialistov sta navalila s točo napadov na vlado in njenega zunanjega ministra Sforzo. Toda medtem, ko je prvi ponudil vladni koaliciji nekako spravo in torej sodelovanje, z določenim programom, ki naj bi ga že v naprej skupaj sestavili, se je drugi obregnil ob Atlantski pakt in se dotaknil tržaškega vprašanja: zahteval je, naj Italija odstopi od Atlantskega pakta, Svobodnemu tržaškemu ozemlju pa naj se imenuje guverner. Proti grofu Sforzi se bolj ali manj odkrito pojavljajo tudi glasovi poslancev in senatorjev vladnih strank. Toda vlada do sedaj Sforzo še vedno zagovarja; morda pa samo zato, ker bi njegova izločitev pomenila konec sedanje koalicijske vlade, saj bi odstopili tudi [ republikanski ministri, za njimi pa i liberalci. Težko bi se Saragatovi socialisti upali vzdržati v vladi s samimi demokristjani spričo vedno bolj naraščajočega očitka, da se ti poslednji pripravljajo na uvedko totalitarnega konfesionalnega režima. De Gasperi torej ve, kaj dela, ko vztraja pri zagovarjanju svojega zunanjega ministra. De Gasperi v severni Italiji V nedeljo 16. oktobra je De Gasperi prisostvoval slovesnostim ob priliki desete obletnice smrti Filipa Mede, katoliškega ideologa in politika, ki so se vršile v njegovem rojstnem kraju Rho. De Gasperi je ob tej priliki imel slavnostni govor in povedal, da ga je Filip Meda, kot odvetnik branil pred fašističnim posebnim sodiščem v Rimu, ki ga je obsodilo na štiri leta kazni zaradi njegovega protifašističnega prepričanja. »Filip Meda — je dejal De Gasperi — je upal, toda zaman, da bo pod fašizmom vsaj sodstvo ostalo neodvisno«. Iz spomina na te neizpolnjene želje svojega branilca je De Gasperi poudaril, da se mora sodstvo ohraniti popolnoma neodvisno. S tem bo dokazano jamstvo politične enakopravnosti vseh strank in ideologij. Potem je izjavil De Gasperi, da je treba ohraniti in ojačiti tudi parlament, ker parlament predstavlja zadnjo utrdbo resnične demokratične svobode. Nato se je dotaknil vprašanja brezposelnih in dejal, da mora Italija dobiti možnost izselitve svojih sinov, ker je preobljudena in njena zemlja ne nudi zadostne hrane vsemu ljudstvu. Naj pri tem vprašanju omenimo, da se je tudi papež Pij XII. obrnil s posebnimi besedami na Ameriko in prikazal nujnost sprejema italijanskih emigrantov, da se prepreči hujša kriza v brezposelnosti. Izjava notranjega ministra Scelbe Minister za notranje zadeve Scelba je ob priliki svojega dolgega govora v zbornici, kjer je pobil vse argumente opozicije, izjavil, Volitve i koroški deželni zbor Pri volitvah v koroški deželni zbor so dobile posamezne stranke oziroma volivne skupine tole število glasov: Demokratska fronta delovnega ljudstva (OF) 2077 glasov, ali 0.84 odst.; Demokratska stranka 6 glasov; Demokratska unija (Dobrets-berger) 304 glasov, ali 0.13 odst.; Levičarski tblok (komunisti) 9920 glasov, ali 4.00 odst.; Slov. kršč. ljudska stranka 4617 glasov, ali 1.81 odst.; Socialistična stranka (SPO) 101.148, ali 40.70 odst.; Avstrijska ljudska stranka (OVP) 79.121, ali 33.70 odst.; Zveza neodvisnih (VdU) 51.012, ali 20.60 odst. Koroški deželni zbor šteje 36 poslancev. Od tega števila dobijo: Socialistična stranka 15 poslancev (preje 18), Avstrijska ljudska stranka 12 poslancev (preje 14), Levičarski blok (komunisti) 1 poslanca (preje 3) in Zveza neodvisnih 8 poslancev. Vojaška pomoč Evropi Po poročilih iz verodostojnih virov, se bodo ameriške pošiljke o-rožja v okviru načrta za vojaško pomoč verjetno začele v prvih dneh novembra. Za pomoč so zaprosile: Velika Britanija, Francija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Danska in Norveška. Med temi državami bo verjetno prva dobila pomoč Francija. Po sedanjih načrtih bi v primeru kakega napada poklicali Francijo, naj poskrbi za večino suho-zemskih sil, dokler ne bi mogle Združene države prepeljati svojih čet. Zaradi tega bi po mnenju merodajnih krogov morala prejeti Francija glavni del opreme za suho-zemske sile. Diplomatski slovar V Sovjetski zvezi so nedavno izdali novo izdajo sovjetskega »diplomatskega slovarja«. V tej novi izdaji so skrbno pregledali vse, kar se nanaša na jugoslovanskega zunanjega ministra Edvarda Kardelja. Ta revizija je zelo zanimiva v pogledu spora med Jugoslavijo in Kominformo. V prvi izdaji tega slovarja, ki je izšla leta 1947, je stalo da je »za časa druge svetovne vojine eden izmed voditeljev ljudskega osvobodilnega gibanja v Jugoslaviji«. V drugi izdaji so to izpustili. Izbrisali so tudi sledeči stavek: »Kardeljeva odločna borba za mir, varnost in demokracijo na mednarodnih sestankih, njegovi prepričevalni, temeljito dokumentirani govori in Izjave so mu pridobili zaslužen da je predal sodišču 6odbo nad MIS (neofašistična stranka). Sodišče naj se torej izreče o upravičenosti ali ne obstoja te stranke. Ce se torej sodišče izreče proti tej stranki, jo bo vlada prepovedala. Mnogi vidijo v tej odločitvi notranjega ministra Scelbe posredno grožnjo komunistom: prvo razpustiti neofašistične organizacije, da bo vlada imela dobre argumente za nastop proti komunističnim! Vsekakor ne izigleda, da bi se minister Scelba kaj posebno oziral na izjave De Gasperija, ki je trdil, da je treba ohraniti parlament, kot zadnjo utrdbo demokracije. Odnošaji z Jugoslavijo Trenutno se nahaja v Rimu jugoslovanska trgovinska delegacija, ki se bo pogajala za sklenitev važnega dogovora, koristnega za obe stranki. Vladni krogi v Rimu izjavljajo, da so med Italijo in Jugoslavijo odprta sledeča vprašanja: zadeva Trsta, položaj tržaške cone B, ki jo upravlja Jugoslavija; rešitev opcijskih izjav za ohranitev italijanskega državljanstva; ugotovitev in ocena premoženja italijanskih državljanov v Jugoslaviji ter sklenitev trgovinske pogodbe. Dosedaj ni še nobenih podatkov o poteku pogajanj, ki se vršijo v Rimu. Jugoslovanska vlada pa je pokazala lepo gesto, ko je pred kratkim izročila na bloku pri Rdeči hiši v Gorici štirinajst italijanskih državljanov, ki jih je imela v zaporu, obsojene za razne, po večini politične prekrške. Amnestija za sveto leto Da bi končno prišlo do resnične sprave in pomiritve med vsemi Italijani, je skupina poslancev predlagala in zbornica odobrila predlog za podelitev splošne politične amni-stije, to je pomilostitve vseh političnih zločinov. Toda senat predloga ni odobril. Sam minister za pravosodje pa je izjavil, da je naklonjen pomilostitvi posameznih primerov, saj je bilo v enem letu že pomiloščenih 3000 kaznjencev, in ta sistem izgleda boljši kot splošna amnistija. Nekaj bodo torej res ukrenili v tem pogledu. ugled v demokratskih krogih«. Tako kroji sovjetska resnicoljubnost zgodovinska dejstva svojim trenutnim potrebam. Kdo naj ji verjame? Je mar točno to, kar je sedaj napisano v slovarju? Oblastniki, ki vidijo povsod samo sebe, ne poznajo resnice. Zato so se lahko opravičevali tudi ko so iza judeževe srebrnike prodali Koroško. ameriški komunistični voditelji obsojeni Enajst voditeljev komunistične stranke Združenih držav, ki so jih pred tednom spoznali za krive, da so se zarotili za nasilno zrušdnje vlade, je bilo izdaj obsojenih na zaporno in denarno kazen. Deset dbtožencev, med katerimi tudi Eugene Dennis, glavni tajnik stranke, je bilo obsojenih vsak na pet let — najvišje po zakonu —, enajsti na tri leta zapora, vsak tudi na 10.000 dolarjev globe. Branilci komunistov so takoj prijavili pritožbo. Po potrebi bodo — kot se predvideva — vložili tudi pritožbo ina najvišje sodišče, to je vrhovno sodišče Združenih držav. S tem procesom je Amerika ponovno dokazala, da bo odločno vztrajala v borbi proti nasilstvu komunizma. Poznavanje tega njenega načelnega in neomajnega stališča je posebno važno za nas v trenutkih, ko se zaradi zunanjepolitičnih okoliščin ameriška mednarodna politika marsikje taktično, a nujno samo začasno, naklanja ce-16 na komunistične voditelje Titovega kova. Zato se na stvar še povrnemo. Minimalna mezda v Ameriki Kongres je odobril in predložil predsedniku Trumanu zakonski načrt, « katerim se zvišuje najmanjša mezda v Združenih državah od 40 na 75 stotink dolarja na uro. Zakon bo stopil v veljavo 90 dni po njegovem podpisu. Odslej bo torej najnižji ameriški delavec dobival na uro v naši valuti najmanj približno 500 lir, kar nekako odgovarja polovici pri nas običajne dnevne mazde nekvalificiranega delavca. Povprečna mezda, ki jo prejemajo ameriški delavci, je mnogo višja kot je sedaj določena minimalna mezda. V naši valuti prejema ameriški delavec povprečno štirikrat tako visoko mezdo kot pri nas. Ker pa niso tudi cene potrebščin štirikrat večje, je njegova življenjska raven lahko mnogo višja kot v Evropi. Tako skrbi tza svoje člane razumno upravljano svobodno gospodarstvo. Za dan 10. oktobra so letos zopet pripravljali nekakšno zmagoslavje v Celovcu, ko so par let sem Sloveče pustili čudežno pri miru. Iz starega pogorišča so izkopali žerjavico in dne 10. oktobra so hoteli vpihniti v ta pepel novega ognja. Na glavni trg pred magistratom so že postavili velik oder, ki naj bi bil zvečer slavnostno razsvetljen. Domačini, tudi Nemci, so se pa do vsega tega več ko ravnodušno vedli in Nemci sami so morali u-videvati, da dobiček plebiscita nikakor ne odtehta velike nesreče, ki so jo utrpeli v drugi svetovni vojni! Ko Slovenci po dovršenih dogodkih vse preudarimo, moremo ugotoviti: 1) Koroška je tisoč let sestavni del Avstrije. Koroška vojvodina je bila ena izmed najmogočnejših avstrijskih dežel. In v tej pokrajini so vedno govorili slovenski jezik! Nobena zunanja sila Koroške ni ponemčila! Umevno je zato, da se je pri plebiscitu ta del avstrijskega ozemlja čutil močneje avstrijskega, kakor dežele ležeče dalje na jugu. Le-ta ljudska zavest je morala na izid plebiscita močno uplivati. 2. Države se ne oblikujejo samo po jeziku. Gospodarske razmere pri tem kar najbistveneje učinkujejo. Misel, da je naravno družiti ljudi enega jezika v eno državo, se ne da povsod In vselej izvajati. V početku jugoslov. gibanja so prijatelji v Celovcu vprašali dr. Brejca: »Kako si predstavljate od Avstrije popolnoma ločeno slovensko državo?« Na to je dr. Brejc dejal: »Ločitev bo samo upravna. Jugoslavija se bo od Avstrije ločila samo kakor se loči okrajno glavarstvo Velikovec od celovškega«. 3. Slovenci so bili in so še danes izrazito katoliški narod. Znana je beseda kronista Helmolda, ki trdi, da so »koroški Slovenci narod izredno udan duhovščini«. Na avstrijskem severu lahko ugotovimo nekaj sličnega: Slovaki so tukaj izrazito katoliško ljudstvo. Cehi manj, Vsak katoličan ve, da se je sv. Pavel trudil, vernike držati v pokorščini proti Rimski državi v dobi, ko je tam vladal Neron! Kaj čuda, da se veliko število avstrijskih Slovencev pri plebiscitu ni moglo odločiti za ločitev!... 4. Kdor je pred plebiscitom kritično motril položaj, ni mogel biti takoj prepričan, da bodo Slovenci pri glasovanju uspeli. Ves čas zgodovine je denar igral veliko vlogo. Znana je rečenica pisatelja Sa-lusta, s katero je ožigosal Rim: »Urbem venalem dummodo empto-tem invenerit«. »Na prodaj postavljeno mesto, če najde kupca«. Plebiscit se ni vršil kakor se vrši cerkvena slavnost. Na eni strani je stal Slovenec, na drugi vsa Nemčija od Celovca do Berlina! Ko so agitatorji nabirali sadove svojega dela, je moral biti uspeh nabiranja v Ljubljani in Celovcu proti nabiranju med Nemci smešno neznaten. Ne vemo, ali so nemški agitatorji polagali komu obračun o svojem delu in če so, takemu obračunu ne verjamemo! Na splošno so bila sredstva nemške agitacije desetkrat večja, kakor sredstva Slovencev. 5. V Celovški »Volkszeitung« poroča najspretnejši agitator tedanjih Kaj je Babič? Cirkuški kloven, nestvor, gau-leiter, prvi podrepnik novega Po-glavnika, superfašist, vampež itd. Vse to čitaš ali pa razvidiš lahko v eni sami številki »Dela«. Toda to še ni vse. Vidalijevo glasilo ponovno opominja Babiča in tovariše, »naj se nekoliko zamislijo na 30. april 1945 in na priveske, ki so bingljali na trgu Loreto v Milanu«. Ubogi Babič! Dobre prijatelje je imel in zastonj jim je v prvih letih z dobrim krmljenjem preganjal povojno lakoto. Ob prvi priliki so mu obrnili hrbet in sedaj bi ga najraje iz same hvaležnosti razčetverili, odprli in kaj še vse! Pre* piri v sorodstvu so res najhujši!— Vsekakor pa smo lahko »Delu« hvaležni za prekrasne primere progresivne politične debate. Opomini in grožnje pa kažejo, da je v Vidalijevih vrstah še vedno zelo veliko navdušenje za »progresiven« demokratični postopek (čitaj: krvava likvidacija!) s političnimi nasprotniki. Visoka uredniška kultura, ki se ne sramuje postavljati kot svoj ideal dogodek, za katerega se zaradi njegove divjaške izvedbe sramuje ves italijanski narod! Res lepa bodo&nost in življenje nas čakata v zemeljskem raju, ki ga ti najrevolucionarnejši (ta modni vzdevek so si kominformisti sami nadeli) prijatelji delovnega ljudstva obetajo! Višek pa doseže stvar, posebno ko si še upajo zameriti titovcem, ako postopajo po teh istih receptih! Saj so skupno hodili v isto moskovsko komunistično ■šolo: ista šola, isti nauki! dni stvari, o katerih sicer še nikjer niso sporočali. Steinacher piše dne 9. okt.: »Zaupniki so delovali s strastno požrtvovalnostjo. Predsedstvo organizacije so tvorili Schumy, Pichler in Reinprecht. Naslov »Heimat-dienst« nam je pri oblastvih takoj odprl vse duri. Glavni štab je tvorilo čez sto oseb, katerim so se pridružili šolarji, dijaki in dekleta iz celovških pisarn. Memmer je oskrboval pošto in imeli smo zase svoj poštni urad! Pisma smo dovažali z vozovi. Dr. Milčinski je imel nalogo, zaseči vse ljudi, ki so bili doma izven pasu, pa so vendar imeli pravico glasovanja. Vsem je poskrbel potrebne listine, poskrbel je za voznino v obe smeri in je skrbel za stanovanje in prehrano. Le-to delovanje je seglo daleč čez deželne meje. Na vsak dopis smo odgovarjali v najkrajšem času in najskrbneje. Milčinskega delovna moč je bila neizčrpljiva. Ing. Čebul je vodil mogočen prevozni referat. Železnica ni vozila in tudi pošta ni delovala. Stalno pa je raslo število ljudi in teža gradiva, ki smo ga morali prevažati. Pošta nam je tedaj dala na ducate poštnih vozov,ki so jih Slovenci imenovali »zelene pse«! Ko s Koroške nismo mogli več dobiti nobenega avtomobila, smo na dunaju naročili večje število taksijev. Perko-nig je uspešno agitiral z listom »L andmannschaft«, ki je postal dnevnik. Imeli smo v Celovcu zaposlene vse tiskarne in zadnji Čas so stavci delali noč in dan«. (Steinacher pa ne govori, da so nakupovali na Koroškem lesovino, ki so jo zamenjavali za laško usnje in z usnjem kupovali plebiscitne glasove!) Steinacher piše dalje: »Imeli smo svoj slovenski oddelek, v katerem so delovali jezika zmožni ljudje, po večini Nemci s Kranjske (in nekaj koroških slovenskih vseučiliščnikov). Temu oddelku so bili dodeljeni prisluškovalci »der geheime Abhorchedienst«, po katerem so nam prihajala važna poročila iz telefonskih govorov neprevidnih slovenskih voditeljev. Vsa agitacija je bila zavarovana z organiziranimi napadalnimi oddelki. Zbrali smo male skupine krepkih in odločnih ljudi. Pritegnili smo koroške študente z visokih šol v Gradcu. Namen teh napadalcev je bil, na dan glasovanja zaposliti s tepeži vso jugoslovansko pozornost. Te skupine so bile sestavljene iz kmetov; prišli so tudi delavci iz tobakarne, pevska in telovadna društva ter športniki, prišli so železničarji in razna društva K.U.K. oficirjev«. Iz tega poročila je razvidno, da je bila nemška agitacija do skrajnosti popolna in učinkovita. Vsa ta borba ni bila nič drugačna, kakor v drugi svetovni vojni borba med Nemci in Jugoslovani: Nemci so prihajali z motorizirano artilerijo, Jugoslovani pa so nastopali z voli vpreženimi v topove! Pri tem nastaja vprašanje: je-li bilo plebiscitno glasovanje svobodno, če mu je služil ves državni uradniški aparat v Celovcu, če mu je služila državna pošta in sodelovala železnica, če so samo eni stranki bila odprta vsa državna vrata? M.V.P. iln še se najdejo Slovenci, ki se v tem medsebojnem obmetavanju z blatom postavljajo na eno ali drugo stran! Mar še vedno niso iz-pregledali? Kdaj bodo prenehali biti slepa igrača v rokah komunističnih demagogov? Novi ERP fondi za Trst STO dobi 13.400.000 dolarjev za drugo leto evropskega obnovitvenega načrta. Vest sporoča tržaški javnosti minister Robert E. Gallo-way, šef tržaškega odposlanstva ECA. . To je dokončna vsota, potrjena v zvezi z drugimi, dodeljenimi 0-stalimi državami - članicami Marshallovega načrta po ameriškem kongresu in po predsedniku Trumanu. Skupna vsota odobrenih fondov za poslovanje ERP-a za leto 1949-50 znaša 3.628.000.000 dolarjev. ECA je dobila pooblastilo, da sme podeliti do 150.000.000 dolarjev posojil državam - članicam. Navajamo dokončno razdelitev ERP fondov za drugo leto Marshallovega načrta (v milijonih dolarjev). Avstrija 166.4 Belgija in Luksemburška 312.5 Damska 87 Francija 673.1 Zapadna Nemčija 332.9 Velika Britanija 919.8 Grčija 156.3 Irska 44.9 Islandija 7 Italija 389.1 Norveška 90 Holandska 258.1 Portugalska 31.5 Švedska 48 Trst 13.4 Turčija 60 Položaj o Italiji Tržaški v Slovenci in preteklosti volitve Za tržaško mesto je to pomenilo prehod v nove spremembe. Najprej so občinski svet sestavljali predstavniki velike posesti in mestnih patrijcijev. Kasneje, po dograditvi novega dela mesta in njegovi priključitvi k mestni občini, je prižel ma vrsto sloj velikih trgovcev in bnodolastnikov. Tema slojema se je kasneje pridružil še sloj državnih uradnikov, oseb z visokošolsko izobrazbo in pomorski kapitani. Sele kasneje je prišel na vrsto še četrti sloj, ki je obsegal o-brtnike in male trgovce, t. j. trgovce z jestvinami, krčmarje, mesarje, skratka tako zvano malomeščanstvo. Ti ljudje so svoje obrt-nice navadno prejemali od tržaške občine. Tržaška mestna občina je bila po zaslugi svoje samouprave tudi politična oblast za celo tržaško okrožje, t. j. za mesto in okolico, obrtne pravice so se po večini ustanavljale na podlagi občinskih ali političnih koncesij. To dejstvo je dalo Italijanom, ko so enkrat dobili premoč v občinskem svetu, veliko oblast, ki so jo oni, pa bili konservativci ali liberalci, znali uveljavljati. Ne smemo namreč pozabiti, da so tudi dobri Avstrijci znali biti hudi slovanožrci in da so kazali veliko nestrpnost do slovanskega življa! Mali trgovci so se torej že tedaj varovali prikazati se za dobre Slovence in samo da bi dobili obrtnico so se pogosto izdajali za novopečene Italijane. In da bi dobili bolj meščanski pečat, so radi jemali za ženo kako lepo šiviljo in se začeli postavljati s svojim italijanstvom. Nič čudnega torej, ako so ravno ti novopečeni meščani postali in se obnašali kot najbolj zagrizeni sovražniki vsega, kar je bilo slovensko. Italijansko čustvovanje, sovraštvo do slovanstva, sramovanje svojega porekla so najbolj značilne poteze teh ljudi brez narodnega ponosa in brez značajnosti. Iz njihovih vrst so iz-hasjali največji sovražniki domačega slovenskega življa. Vendar je po letu 1891 tudi okolica dobila volivno pravico. Ker je bila krajevna milica podeljena na šest odredov, je sedež vsakega odreda postal tudi volivni okraj. Okoliški volivni okraji so počasi postali volišča pravih narodnjakov. V začetku je sicer v okolici prevladovala velika posest, ali nekateri veleposestniki so začeli kasneje zastopati tudi okoličane. Ali ravno tedaj, to je okoli J. 1891 se je pojavil gostilničar s Proseka Ivan Nabergoj. Ni imel sicer drugih šol kot osnovn^, ali bil je samouk in bister človek in je znal govoriti svojim ljudem in jih vneti za stvar. Stara dobričina Nadlišček, ki je še nekako popuščal mestni gospodi, je moral odstopiti in tedaj so Slovenci začeli svojo borbo za narodne pravice. V tistem času je razen tega še okolica prejela pravico, da skupaj s četrtim mestnim razredom Toli svojega zastopnika. Do prve velike borbe je pa prišlo, ko je bila 1. 1897 uvedena še tako zvana peta kurija. Trst je namreč volil 6 zastopnikov. Enega veleposestniki, z okrog 240 volivcev; drugega veletrgovci in veleobrtniki, zopet okoli 400 ljudi; tretjega zastopnika je volila trgovska zbornica, ki tudi ni imela več kot dobrih sto volivcev. Skupnega zastopnika sta volila 4. mestni razred in okolica, 'kjer pa 'je število volivcev prese-,galo že 4.500. Ko pa je prišlo do splošne volivne pravice za mesto in okolico, ije bilo na 144.515 prebivalcev 35.960 volivcev (kar bi ,skupaj iz ženskimi glasovi pomenilo okoli 70.000 volivcev na 140.000 prebivalcev, t. j. polovico prebivalstva in ne, kakor v juniju 1949, 200.000 na 270.000 prebivalcev). Od teh je glasovalo le 25.320, torej pičlih 70 odstotkov. 2e na prvih volitvah so Italijani dobili absolutno večino 55.7 odstotkov vseh oddanih glasov, t. j. 14.100 glasov za Atilija Hortisa, dočim je Nabergoj prejel 6460 glasov in socialdemokrat Karlo lUčekar 4453. Zmaga italijanskega nacionalizma je bila nedvomna in povečala se je s tem, da so razpc.la-gati s svojim premoženjem v Jugoslaviji in rfe prejemaj) nobenih dohodkov. Poudarjamo pa, da nihče ni primoran prijaviti prodaje. Smrt ugledne matere Pred kratkim so v So-vodnjah pokopali 73 letno posestnico Ano Lutman, po domače Nutko Mogrinovo. Kljub slabemu vremenu se je pogreba udeležilo veliko ljudstva, dokaz, kako je bila pokojnica spoštovana in kako so jo vsi radi imeli. Bila je prava slovenska kmečka mati vedrega duha in radodarnega srca. Naj počiva v božjem miru! Družini iskreno sožalje. Štandrež - smrt v čudnih okoliščinah Lojze Makuc, znani odbornik iz partizanskih časov, nato funkcionar v stari Gorici do priključitve, se je v septembru 1947 odpravil v Jugoslavijo z nekim kamjonom, zaradi česar je bil obsojen v Vidmu kar v odsotnosti na leto dni zapora. Človek je mislil, da se ne bo nikdar več vrnil v Italijo. Pa temu ni bilo tako. Ze nekaj mesecev se je govorilo, da se bo Lojze vrnil k družini, ki je vedno ostala tostran meje. V nedeljo 18. t. m. je res prišel v Italijo preko bloka pri »Rdeči hiši« pripravljen presedeti leto dni v zaporu in nato ostati pri svojcih. Torej se je vrnil. A se ni vrnil zdrav. Takoj pri prehodu čez mejo je moral stopiti v bližnjo bolnico za prvo pomoč, ker je imel zlomlje-np ramo. Tudi mrzlica je bila visoka. Doma se je moral vleči. Štirje zdravniki so mu skušali pomagati. Pa le ni šlo, ker v četrtek po polnoči je nepričakovano izdihnil svojo dušo. Vsa zadeva utegne biti zelo nerodna zlasti za tiste tovariše, ki bi si radi še rešili že itak zapravljeni ugled. Da ni bila Makučeva vrnitev všeč marsikomu tam preko in tudi tukaj, je čisto razumljivo. Saj se je Makuc prostovoljno vračal in je dobro vedel, da ga čaka celo leto dni zapora. Torej rajši tukaj leto v zaporu kakor pa ostati tam v svobodi!... Brezdvomno velika sramota za angeljčke iz raja! Pri pogrebu je bilo tudi nekaj, kar so ljudje le opazili. Velika zamišljenost in tišina: frontaške . glave globoko povešane in pomanjkanje vsakega cvetja, napisov in besed nekdanjih tovarišev funkcionarjev! Ljudje se sprašujejo začudeni tudi zaradi tega preloma z navado, ki je ni Fronta nikdar o-pustila, ker je vedno poslala svoje vence in napise vsem, tudi prav nič zaslužnim pripadnikom! Makucu, ki je vse dal za njihov ideal, pa nič! Kaj se je torej zgodilo? Nova maša onstran meje V Levpi nad Kanalom je 18. m. m. pel svojo prvo sv. mašo tamo-šnji domačin g. Lojze Munih. Ker je nova maša v našem podeželju še vedno izreden praznik, se je tudi v Levpi nabralo domačinov in sosedov, da je bila cerkev premajhna. Tudi za okrasitev cerkve in vasi so s požrtvovalno vnemo poskrbeli vaščani, zlasti mlajši rod. V veliko veselje zbranega ljudstva so se udeležili nove maše tudi ostali trije primorski novomašniki, ki so pred par meseci peli vsak v svojem rodnem kraju svojo prvo sv. mašo, in sicer eden v Idriji, drugi v Brdih in tretji na Vipavskem. Zaradi svojevrstnih razmer* v katerih živimo, je novomašnik Munih začel s svojimi študijami v goriškem Malem semenišču, med vojno je bil v Vidmu, bogoslovje je končal pa na ljubljanski bogoslovni fakulteti. Na novi življemj-ski poti mu želimo obilo sreče! Smrt uglednega moža Nedavno od tega so v svetem pri Komnu ob velikem številu domačih in sosednih pogrebcev spremili k zadnjemu počitku odličnega kraškega moža g. Vincenca Jazbeca. Rajnki, ki je bil svoj čas tudi komenski župan, je bil prava slovenska korenina. Zaveden, neupogljiv Slovenec ni klonil prej pred fašistično in sedaj ne pred rdečo diktaturo. Svojo številno družino je vzgojil v pravem krščanskem duhu. Vedel je: kjer sta Bog in Cerkev, tam je prostora za svobodo in narodnost. Zato je bil »oče Governov« po vsem Krasu znana in spoštovana osebnost ter ga bodo Kraševci ohranili v častnem spominu. V svojem delapo> nem življenju je pokojni moral pretrpeti mnogo težkih preizkušenj. Ena najtežjih je bila gotovo smrt sina dr. Ernesta, ki je zginil v nacističnem taborišču. AH si že storil svojo narodno in socialno dolžnost? Slovenci, spominjajte se Slovenskega dobrodelnega društva ob veselih in žalostnih dogodkih življenja* Darove v denarju in blagu lahko pošljete po pošti ali oddaste osebno v uradu društva, v ulici Machiavelli št. 22, vsak torek od 10. do 11. ure in vsak petek od 15. do 16. ure. KUPIM slovenske, hrvatske in srbske knjige. Ponudbe poslati upravi lista, ul. S. Anastasio 1-c, pod značko »Knjiga«. Odgovorni urednik: dr. Janko Jež Tiska: tiskarna »ADRIA«, d. d. v Trstu Zima je pred durmi! Kje dobiš toplo perilo in obleke kakor tudi nogavice in ose potrebščine ? y modni trgovini „Pri soncu" oogal Nizza • Rismondo 1. Priporoča se Lupše Ivan I Mizarji hmeMci podjetniki ne ploSče, droa nudi najugodneje Deske s mre* kooš, mace» snooe in trt ® dih l e s o o, trame, oeza. furnir, parkete in CALEA TEL. 90441 TRST Vinle Sonnino, 2 4 Slovenci! V soboto 12. novembra 1949 bo v prostorih SDZ, ulica Machiavelli 22-11, velika zabavna prireditev Preskrbljeno bo za godbo in ples ter za jedačo in pijačo po poljudnih cenah. Med zabavo bodo prijetna presenečenja 1 Prireditveni odbor Tržaško krznarstvo - Pellicceria Triestina TRG SV. IVANA (Piazza S. Oiovanni) št. 4 - III. nadstropje UGODNOSTI PRI PLAČEVANJU