OHK - Geografija III B 21 GEOGR. OBZORNIK Geografski obzornik, Yu ISSN 0016-7274 Leto XXVI Štev. 3-4 Ljubljana, 1979 O o- O o 49600018643,3/4 VSEBINA sI . ANK I I.Gams 25 let Geografskega obzornika..................................1 S.llešič, Slovenske pokrajine............................................3 A.Ijah, Velike spremembe v geografskem okolju Slovenije................18 V.Kokole, Novo mesto - dvajset let pozneje...............................23 A.Jakoš, Gibanje prebivalstva Ljubljane 1943-1977 in projekcija v leto 2000...................................................32 T.Ferjan, Didaktični pomen prosojnic - larvnih fotografij................35 KNJ IŽEVNOST Dragocen zemljevid ledinskih imen slovenske zamejske pokrajine (D.Radinja)..................................................................37 Nove izdaje geografske biblioteke "Širan svijeta" iz Zagreba (T.Šifrer)......39 DRUŠTVENE VESTI Delo geografskega krožKa na celjski gimnaziji 1978/79 (Z.Knez-Šterbenc)............................................................43 1'RIIOCA Vsebinsko kazalo prvih 25 letnikov Geografskega obzornika (sestavila I.Gantar).........................................................45 Risha na naslovni strani: Aktivno prebivalstvo po dejavnosti v občini Novo mesto za leto 1971 GFTORAFSKI OBZOKNIK, časopis za geografsko vzgojo in izobrazijo. Izhaja štirikrat letno. Tzdaja Geografsko društvo Slovenije, Odsek za geografski pouk. Uredniški odbor: dr.Ivan Gams, dr.Svetozar Ilešič, dr.Vladimir Kokole, dr.Avguštin Lah, Marija Košak, Milan Vreča. Glavni urednik Mara K a d i n j a, Ljubljana, 'Irintovška 1. Upravnik Cita M a r j e t i č Za č] ane (3X3 je letna naročnina 40 dinarjev, za nečlane in ustanove 50 dinarjev. Naročajte in plačujte na naslov: "Geografski obzornik", Ljubljana, Aškerčeva 12, št. tek. rač. SO100-678-44109. Za vsebino člankov so odgovorni avtorji sami GO izhaja s finančno pomočjo izobraževalne skupnosti Slovenije Tiskal: Zavod SKS za statistiko v Ljubljani geografski obzornik časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo I. GAMS , 25 LET GEOGRAFSKEGA OBZORNIKA Leto 1954 je bilo za Geografsko društvo Slovenije prelomno. Nepodpisani poročevalec o društvenem delu v tem letu je celo menil, da "je bilo minulo leto eno najbolj plodnih in razgibanih v vsej povojni dobi" (Geografski vestnik XXVI, str. 245) . To je bilo leto mariborskega kongresa in ustanovitve Geografskega obzornika. Nov časopis je bil otrok hišne revolucije, ki so jo v društvu dvignili šolniki. Videli so potrebo, da bi bolj uveljavili moderno geografijo, pri tem pa v tedanji društveni sestavi niso našli ustreznega mesta. Na seminarju za predavatelje geografije junija 1954 je tedanji gimnazijski profesor D.Radinja prenesel kritike in pobude, za katere so se šolniki domenili nekaj ur poprej^ Ko so se po viharju vode umirile, sta bila osnovana dva društvena odseka, odsek za znanstveno delo in odsek za geografski pouk. Z novimi društvenimi pravili vred ju je potrdil izredni občni zbor 24.septembra 1954. Novo ustanovljeni odsek za geografski pouk je na prvi seji Aklenil izdajati svoje glasilo - Geografski obzornik. Tako smo dobili nov časopis, ki je v prvem letniku izšel v dveh zvezkih. Na platnicah prve številke je v dveh navpičnih kolonah vpisano ime nove revije tako, da je vsaka črta uokvirjena v podobo dela zemeljskega površja z enako začetnico imena. Začetnica Geografskega obzornika je tako vpisana na podobo Grčije. To je bila zamisel in risba nepozabnega risarja Vilka Finžgarja. Vodoravno so na isti strani nekateri podatki novorojenčka: leto I, 1954, št. 1, nad njimi pa podnaslov:"Časopis za šolsko geografijo". Kasneje ga je zamenjalo besedilo "Časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo". Nekaj let je bila živa ideja, da časopis ne bi bil namenjen samo šolnikom, ampak tudi mladini v širši javnosti sploh. V prvi številki je na 25, tedaj še ciklostiranih straneh, med drugim objavljen tudi program časopisa. Prispeva naj k modernizaciji geografskega pouka, k širjenju geografskega znanja in geografskega pogleda na svet. Naglašeno je, da naj prispeva k svetovnemu miru in dobri volji. Urednik prvih sedmih letnikov dr.Darko Radinj a je v drugi številki še obsežneje pojasnil pobude, ki so jih sprožili šolniki za poživitev društvenega organizacijskega dela in za nov časopis. Zlasti za prvo, v modernejši geografiji izšolano generacijo po vojni je .bilo težko doumljivo, da naša veda s tolikimi družbenimi vrednotami v javnosti in v šoli ne najde ustrezne veljave. V tem članku je krčenje ur za pouk geografije prvič označeno kot nasilje nad našo stroko. To je rdeča nit vseh nadaljnjih 25 letnikov naše revije in še danes visi nad nami kot Damoklejev meč. Zdravilo proti tej diskriminaciji je urednik v svojem programskem članku videl v modernizaciji pouka: "Ne gre tu direktno za ure, temveč gre za to, da damo geografiji tisto vsebino, ki ji je potrebna za njeno družbeno vlogo v socialistični družbi in šoli." (GO, I, 1954, št.2) Ob preletu preteklih 25 letnikov Geografskega obzornika so naši spomini kaj različni. Naši sedanji glavni urednici prof. Marl Radinjevi 19 let urejevanja ne pomeni samo zadovoljstva ob izidu nove številke, ki še diši po tiskarskem črnilu, temveč tudi 19 let iskanja takih prispevkov, za katere so se šolniki zavzemali na geografskih zborovanjih in ki so neposredno uporabni pri šolski praksi. Med bogatimi leti se dolgoletna upravnica prof. C.Marjetičeva spominja tudi suhih, ko je s težavo nabirala oglase, da je revija ostala pri življenju. Prenekateri pisec se bo spomnil na radost, ko je v našem časopisu prvič v življenju zagledal V Geografski obzornik, Yu ISSN 0016 - 7274 1979 leto XXIV 5tev. 3 - 4 1 objavljeno svojo besedo, še mnogo številnejši so bralci iz raznih krajev Slovenije, ki so dvakrat do štirikrat na leto izvedeli, kaj je novega v njihovem strokovnem društvu, kaj v razvoju stroke doma in v tujini, kako se razvija gospodarstvo naše mlade države in kako je mogoče posodobiti pouk. Marsikateremu bralcu je bil naš časopis edina zveza z geografskimi kolektivi v Sloveniji in Jugoslaviji. še tak kritik bo moral ob tehtanju dosedanje bere priznati, da je časopis v preteklem četrstoletju bistveno bogatil naše strokovno znanje in bistril geografski pogled. štiriindvajset zvezkov našega časopisa, drobno tiskanega v periodiki velikega formata, zavzema komaj okoli dva decimetra knjižne police. Toda njegovo gradivo, kot pokaže bežno prelistanje, je silno pestro in obilno. To bi izpričal tudi seznam objavljenega gradiva, kakršen je izšel za letnike 195 4-58. Ob upoštevanju naše maloštevilčnosti lahko Geografski obzornik brez sramu primerjamo s podobnimi tujimi časopisi, kot so poljski Geografia v szkole, ruski Geografija v škole, nemški Geographische Rundschau in novi angleški Teaching Geography. Od jugoslovanskih geografskih pedagoških glasil je najstarejši, starejši od Geografskega horizonta (1955) , beograjskega Globusa (1969) , makedonskega Geografskega vidika ,aii sarajevske Nastave geografije (1978). Ob tej primerjavi postane vprašljiva celo naša majhnost. Da izdajamo svoj časopi's za geografsko vzgojo in izobrazbo za ozemlje, ki ga ob lepem vremenu lahko z enim pogledom zajamemo s Triglava in ki prebivalstveno ni večje od večjega predmesAa kakega velemesta, ni golo hvalisanje, ampak dejstvo. Vnakladi okoli 800 izvodov izhaja nepretrgoma že celo četrtstoletje, v dobi, ki je zastal dih marsikateri reviji z bolj zvenečimi proklamiranimi perspektivami. Skozi pestre in številne članke preteklih 24 zvezkov se vleče rdeča nit. Ta nit je tudi gibalo našega glasila, je usoda, ki so jo izrekle sojenice ob njegovi zibelki, je pa tudi vera nas vseh, ki smo vzgojeni za strokovno delovanje na področju geografije. To je obenem prepričanje, da je v naši stroki zajeto ogromno znanstvenih vrednosti, ki pomenijo dozorevajoči mladini moralno oporo pri iskanju resnice v labirintu vedno bolj razvejane znanosti in pri iskanju svojega mesta v razklanem svetu in v nemirni družbi. Najnovejše krčenje geografskega pouka v šolah nam tega prepričanja ne more izpodkopati. Zastavlja nam nalogo, da pri izvrševanju strokovnega poslanstva nenehno preverjamo naše metode, kliče k strnitvi sil in k intezivnejši izmenjavi delovnih izkušenj. Prav v ta namen pa je bila ustanovljena naša revija, katere izhajanje je danes prav tako ali morda celo bolj potrebno kot pred četrt stoletja. 2 SJLESie, SLOVENSKE POKRAJINE Zgodovina nas je Slovence postavila na košček zemlje, ki je sicer majhen, ki pa je po važnosti svojega geografskega položaja in po drobni pisanosti svoje pokrajinske podobe neprimerno pomembnejši in zanimivejši, kakor pa bi mu prisodili po njegovem obsegu. Na tem mestu nas nad vse važni, naravnost kritični geografski položaj Slovenije ne zanima,pač pa se nameravam ustaviti pri njegovi pokrajinski raznolikosti. S te strani zasluži Slovenija mnogo več pozornosti kakor marsikatera mnogo večja dežela. Celo v Evropi, ki je sama dokaj raznolična, ni zlepa dežele, kjer bi mogli na tako kratko razdaljo doživeti podobne razlike v geografskem licu pokrajine, že kdor na hitro preleti ali prepotuje Slovenijo, se čudi hitremu menjavanju pokrajinske slike. Od sončnih goric Panonskega obrobja je čez Slovenijo najkrajši in najmarkantnejši prehod skozi bujne, sveže gorske gozdove in čez vedno bolj puste kraške goličave na svetlo in toplo Jadransko primorje. Že če se vzpneš na Ljubljanski Grad, je pogled poln pokrajinskega kontrasta, čeprav ne seže čez samo osrčje Slovenije. Na sever zreš v razgibano alpsko pokrajino,- vzpenjajočo se od zelenih, pisanih polj z vasicami čez temna gozdna pobočja do svetlih, vitkih snežnih in skalnih vrhov, ki se zde kot da bi plavali v ozračju. Če pa se obrneš na jug, čez Barje proti Krimu, se ti zazdi, da si daleč nekje sredi dinarskega sveta, morda kje na obrobju kakega zahodnobosanskega kraškega polja, tako te na tamkajšnji svet spominja zelano, zamočvirjeno dno Barja s svojimi leno tekočimi vodami ter s svojim enoličnim, gozdnatim in plano-tastim okvirjem. Še bolj živa je seveda raznoličnost pokrajinske plastike, če se OPOMBA Uredniški odbor "Geografskega obzornika" je sklenil, da ob 25-letnici obstoja revije iz njenih začetnih letnikov (III/2) ponatisne gornji članek, ki je takrat vzbudil največ zanimanja, bil naknadno večkrat razmnožen za potrebe geografskega pouka in je v bistvu še danes zanimiv in uporaben. Članek je ponatisnjen dobesedno. Avtor je v ponatis vnesel nekaj nebistvenih pravopisnih popravkov, vsebinsko pa besedilo prilagodil današnjemu stanju samo na redkih mestih, kjer na primer ni bilo mogoče prezreti novo zgrajene avtcmobllske ceste čez Dolenjsko ali kjer je bilo treba omeniti, da okrajev, ki se v besedilu omenjajo, danes ni več. Avtor tudi ni spreminjal nekaterih regionalnih imen, ki so se med tem pokazala za dokaj sporna ali vprašljiva (npr. Kobansko, Šavrinske gorice), pa tudi ni vnašal novih, ki so se madtem močno, čeprav ne vedno pravilno, udomačila (npr. Kozjansko). Seveda pa ni rečeno, da nekatere označbe v članku, zlasti tiste socioekonaraskega značaja (npr. o prekmurski pokrajini) , ne zvena milo anahronistično, ker so se razmere marsikje zaznatno spremenile. Z današnjega vidika je v tekstu verjetno tudi premalo poudarka na panenu nekaterih posebnih aktivnosti, zlasti turizma, za to ali ono pokrajino (npr. za Koprsko primorje) . Ravno zato pa želi avtor opozoriti bralca na nekatere druge svoje poznejše prispevke, v katerih se je ukvarjal 3 slovenskimi pokrajinami, z geografsko regionalizacijo Slovenije in z njenimi regionalnimi problemi nasploh. Takšni prispevki, ki pomenijo dobrodošlo dopolnilo k pcnatisnje-nenu članku, so: "Problemi geografske rajonizacije ob primeru Slovenije" (Ceografski vestnik XXIX-XXX, 1957/58, str.83-140) - "Regionalne razlike V družbenogospodarski strukturi SR Slovenije" (Geografski vestnik XL, 1968, str. 3-18) - "Geografske karakteristike Slovenije in njenih pokrajin" (Zbornik seminarja o slovenskem jeziku, literaturi in kulturi za inozemske slaviste na Filozofski fakulteti v Ljubljani 1974, str. 215-239)-"Slovenske pokrajine, geografska regionaliza-cija Slovenije" (Geografski vestnik XLIV, 1972, str. 9-31) . Prispevke s podobno vsebino je objavil avtor tudi v inozemskem geografskem tisku: "Die wirtschaftsgeographische Struktur Sloweniens in regionaler Sicht. (Mitt.Oesterr.Geogr.Ges., Wien, Band 112, H.l, 1970, str. 3-18) - "La Slovénie et ses problèmes régionaux actuels". (Bull.Soc. Belge d'études géographiques XLL, 2, 1972, str. 23-42) - "The Regionalsocioeconcmie structure of the Socialist Republic of Slovenia" (Geografisch Tijdschrift V, 1971, Groningen, str. 485-490). 3 vzpneš kam više. S Snežnika zreš na eni strani v obsežne, mračne gozdove notranje Slovenije, na drugi ti plava pogled čez goli in svetli kraški svet v primor-je. Na Gorjancih ali na Kumu čutiš, da si na zadnjih predstražah alpskega sveta proti širokemu, nepreglednemu svetu Balkana in Podonavja. Z zložnega Pohorja gledaš na zahod še v globoke in tesne alpske doline z bistrimi, penečimi se vodami, v svet, ki je še močno zaprt v svoje gozdove, resen in temačen, na vzhodu pa se prične tik pod teboj nizki svet sončnih goric; vedrega, odprtega in širokega obzorja, izgubljajoč se v zlato zeleno rumenilo Panonskega nižavja. In če si končno na Triglavu, ti pogled ne potrebuje mnogo, da doseže morje, prav tako pa ti brž zaplava proti poledenelim visokim Alpam, v nejasne obrise Panonskega nižavja in proti enoličnim obrisom dinarskih planot. Ta na tako majhen prostor nakopičena pokrajinska raznolikost pa ni slučajna. Njen vzrok je v tem, da se ravno na Slovenskem stikajo štirje osnovni evropski pokrajinski tipi: alpski, panonsko-podonavskiA, dinarsko-kraški in primorsko-sredozemski. Ti štirje tipi pa niso iz Slovenije ustvarili samo eno izmed pokrajinsko najlepših in najzanimivejših dežel, temveč so oblikovali vsak po svoje tudi življenjski način slovenskega človeka. AlpskA svet mu ni bil posebno prijazen? v njem se je moral tudi naš človek trdo boriti z naravo. Ugodnejši je bil že od nekdaj v prometnem pogledu. S svojo vzhodno-zahodno slemenitvijo je odpiral celo vrsto širokih, svetlih vrat in oken iz alpskega sveta na sončno panonsko stran. Dinarsko-kraški svet je bil zaradi svoje kamenitosti in krai | ke_§Üjtr nosti morda še manj prijazen kakor alpski, vrh tega mu je v razliko z Alpami s"táTr~Eúdi prometno na poti, saj so dlffarške planote tudi pri nas širok zid, ki otežuje dostop do morja. Tako je alpsko ter dinarsko-kraško osrčje Slovenije pravzaprav v celoti svet, kjer življenje za človeka nikdar ni bilo lahko, kjer je pridobivanje gospodarskih dobrin komaj kdaj zadostovalo za obstanek. Prava sreča, da ga na notranjem in zunanjem robu oklepajo dokaj široki predeli ugodnejšega, prijaznejšega sveta. Na notranji strani je to obrobje Panonskega nižavja, naš suboanonski svet, svet ravnin in goric, ki se v širokih zatokih zajeda v hribovito Slovenijo, gosto preprežen z naselji in kulturami, agrarno najaktivnejši v Sloveniji. Na zunanji strani pa je to naš primorski svet, obsegajoč prav tako nižje pokrajine, ki pa zro že na sončno morsko stran in jim blagi vplivi sredozemskega podnebja dajejo čisto poseben značaj v prirodi in v kulturi. Tudi primorski svet je po agrarni produktivnosti na boljšem od alpskega in kraškega. Toda danes, ko je Slovenija že davno prenehala biti izključno agrarna dežela, se je gospodarska prednost subpanonskega in primorskega obrobja zabrisala; še več, z izrabo gozda, vodnih sil in s turizmom se je tehtnica celo nagnila v korist notranjosti. V Pokrajinska raznolikost Slovenije pa ni samo v stikanju in prepletanju označenih štirih osnovnih pokrajinskih tipov. Tudi v okviru vsakega od njih je v podrobnem zelo veliko razlik, veliko pokrajin, ki imajo vsaka zase svójski značaj. Med njimi jih je precej, ki pomenijo prehod iz visokogorskega alpskega sveta v di-narsko-kraški ali subpanonski. Tako obsežne so in za Slovenijo tako tipične, da jim velja kot subalpskim odmeriti še posebno, peto mesto poleg osnovnih štirih. Preden preidem k podrobnejši razčlenitvi vseh petih glavnih pokrajinskih tipov na posamezne pokrajine, bi rad podčrtal dvoje. Shema, ki sledi, ne more biti še nič drugega kakor začetni povsem nedozorel osnutek. Nastala je pravzaprav iz orientacijske sheme, ki jo dajem vsako leto študentom prvega letnika geografije na univerzi. V "Geografskem obzorniku" jo objavljam samo na ponovno izrecno željo njegovega uredništva in njegovih čitateljev, med katerimi je, kakor se zdi, potreba po nečem podobnem zares velika. Ne bi pa želel, da bi veljala za nekako dokončno, tehtno zgrajeno in utemeljeno shemo geografske rajonizacije Slovenije. To tem manj, ker sloni samo na enem načelu, po katerem lahko geografsko razčlenimo Slovenijo. To je načelo enotne, homogene pokrajinske fiziogno-mij e, z drugimi besedami pokrajinskih tipov. Pri tem je seveda v ospredju pri-rodno-geografsko lice pokrajine, od druzbenogeografskih potez pa se v glavnem upoštevajo samo tiste, ki prispevajo k zunanji pokrajinski fiziognomij i in ki so povečini same precej odvisne od prirodnogeografskega okolja (razporeditev in oblika naselij, prevladujoče kulture itd.). To načelo pa je pogosto, da ne rečem skoraj vedno, v precejšnjem nasprotju z načeli ekonomsko-geografske rajonizacije, kjer je v ospredju prome£ns_iiL gospodarsko gravitacij ski ali funkclo-nalni moment, ki veže navadno ravno različne pokrajinske tipe v enotne življenjske, gospodarske organizme. Če bo na primer v našem pregledu Soška dolina razbita 4 na_¥gč pokrajinskih tipov, se moramo zavedati, da je pri tem prezrta njena gospodarsko-gravitacijska enotnost, in če bodo Slovenske gorice označene kct tipična pokrajina enotne geografske fiziognomije, ni nič manj res, da se njihov severovzhodni del vključuje v gospodarskogeografsko področje slovenskega Pomur-ja, njihov južni in jugozahodni del pa v območje nizkega Podravja. S klasifikaci jo slovenskih pokrajin po njihovem pokrajinskem licu smo torej opravili samo eno od nalog, ki jih zahteva od nas regionalno-geografski pogled na Slovenijo; druga določitev ekonomsko-geografskih področij, nas še čaka; nakazali jo bomo v "Geografskem obzorniku" morda drugič. I. SLOVENSKE ALPSKE (VISOKOGORSKE) POKRAJINE Osnovne skupne pokrajinske poteze našega alpskega sveta so: njegova zgradba in slemenitev_v_jilpski smeri, od zahoda proti vzhodu, močno plastična~že~na preglednem zemljevidu; velika intenzivnost relie?a7 ki daje našim alpskim pokrajinam tipično lice mladega., goratega sveta z velikimi relativnimi višinskimi razlikami na kratke razdalje; gorsko podnebje; tipična alpska hidrografija.z močnimi vodami, ki jih je pleistocenska qlaciacija oskrbela še z jezeri in slapovi; visoko v gorske rebri segajoči gozdovi; med njimi in nad njimi rovti, ser.ožeti in planinski pašniki ter še više goli, raztreskani, povečini apniški in dolomit-ni vrhovi, ki jih je priostril pleistocenski led, medtem ko je vmesne krnice, globeli in ravnote ugladil in obrusil. Naseljenost je v teh pokrajinah razcarj-ma redka, omejena na glavne doline in njihove, terase; njihove naselbinske pro-re so dokaj osamljene, ločene druga od druge. Kmetijsko gospodarstvo je izrazito planinsko; v njem se skromno poljedelstvo veže z živinorejo, slonsto: nAIpISnin-skem pašništvu. Stare obrti, zlasti železarske in usnjarske, ki so jih svoj čas priklicale v življenje krajevne surovine (železova ruda), kurivo (les, oglje) in pogonska sila (voda), so po alpskih dolinah povečini opešale, le ponekod (Jesenice, Tržič, Ravne) se je na njihovi tradiciji razrastrla moderna industrija. V novejšem času sta poleg gozda okrepila produktivnost naših alpskih krajev še moderna izraba vodnih sil in turizem ter sta jim dala s tem neke čisto svojstvene gospodarske prednosti. Ker je težišče vsega življenja v naših alpskih pokrajinah po dolinah in kotlinah , moramo seveda v pokrajinsko karakteristiko poleg visokih gora samih zajeti tudi nje. Še več, poseči kaže celo tja, kjer se v vznožju Alp svet bolj na široko odpre v obsežnejše medgorske ravnine in dobrave. To so povečirii dna_tektonskih kotlin, več ali manj zatrpana s fluvioglacialnim konglr)^pAa-t-_grn in prodom, ponekod pa tudi s pravimi ledeniškimi nanosi. Sedimenti so razčlenjeni v teras-ne sisteme, zato imajo tudi ravnine same včasih več etaž, v katere so se globoke zajedle alpske reke. Po ravninah in terasah se marsikje drži še gozd ("dobrave") drugod, zlasti v prisojnem znožju gora, vzdolž terasnih robov ter povsod, kjer je talna voda razmeroma blizu, pa se je umaknil polju in vasem. 'Jugovzhodne AlpA, h katerim spadajo slovenske alpske pokrajine, se - kakor znano---dele po—ggoloških kriterijih v izrastke Osrednjih, kris jtalinAkih_Alp (Svinja," Golica, Kobansko, Pohorje>,v Dravsko gorsko skupino (Karnijske Alpe, Ziljske Alpe, Karavankein v Južne Apniške Alpe. Ta razdelitev pa VgeogrSTi j i ne more in ne sme stopiti povsem v ospredje, saj so na zahodu Julijske Alpe pokrajinsko na široko zrastle s Karnijskimi Alpami in Karavankami, na vzhodu pa Kamniške ali Savinjske Alpe še tesneje z Vzhodnimi Karavankami. Zato je pri pokrajinski razčlenitvi mnogo umestneje govoriti o zahodnem in vzhodnem slovenskem alpskem svetu. Zahodne slovenske alpske pokrajine. Zahodne slovenske alpske pokrajine, v katerih se Julijske Alpe stikajo in vežejo z Zahodnimi Karavankami, Karnijskimi Alpami in Ziljskimi Alpami, pomenijo nedvomno glavno, osrednje osrčje slovenskega alpskega sveta. Lahko bi jih imenovali Osrednji slovenski alpski svet, če ne bi bilo nevarnosti zamenjave z geološkim pojmom Osrednjih Alp. Osrednje vloqe jim ne odmerjamo samo zato, ker so najvišje in najmasivnej še, temveč tudi zato, ker pomenijo osrednji slovenski razvodni vozel: iz njih se vode usmerjajo na štiri strani, proti Savi, proti Dravi, proti Soči in celo proti Tilmentu. be važneje je, da je to raztočišče voda v znamenju nizkih, dolinskih razvodij: zgornja Sava in Bela tečeta po isti, tektonsko zasnovani dolinski brazdi vsaka na svojo stran, med nje se je z Ziljico zajedlo porečje Drave in ustvarilo tro-smerni dolinski razvodni svet na področju Rateče - Trbiž; vrh tega se je dravsko porečje zajedlo od tod še daleč na jug,se približalo soškemu ter z nizkim prelazom na Predilu pomagajo ustvariti razmeroma lahek prehod tudi na četrto stran, v Soško dolino. Tako je postal trbiški razvodni predel že po prirodi tudi eno najpomembnejših prometnih vozlišč v vsej Srednji Evropi; le nesrečna razme j lt A~ j e~f criva7~ cta je ostal izvensvobodne Slovenije, pa tudi, da so nekateri njegovi živci prometno močno omrtveli. Naš osrednji alpski svet, zahodne slovenske Alpe, kažejo seveda vse poteze apniško-dolomitne visokogorske pokrajine. Svetli, goli in razbiti apniški vrhovi ter vmesne, navadno še daleč v poletje s snežišči zatrpane krnice gospodujejo nad zelenimi planinskimi tratami, temnimi gozdovi in širokimi dolinskimi dni. Celo v Zahodnih Karavankah, ki pripadajo po zgradbi še k Dravski gorski skupini in ne k Apniškim Alpam, so najvišji vrhovi in slemena iz apnenca in dolomita. Podobno v Žiliskih"Alpah, ki na vzhodu celo končujejo z Dobračem, apniško goro, ki je sicer strmo odlomljenariaAjug",-po vršinah pa marsikje planotasta, zakrasela. Samo v Karnijskih Alpah prihajajo starejše, mehkejše paleozojske kamenine v večjem obsegu na dan; zato je~T;anr-fcud±"pe-v±šiiiafi" svet zložnejHi, bolj —strnjeno porastel in s tem ugoden za planinsko pašo, ki je tu - v območju slovenskih vasi Ziljske in Kanalske doline - tako razvita kakor malo kje drugje na Slovenskem. Julijske Alpe so seveda od vsega našega zahodnega alpskega sveta najvišje, najmogočnejše in najbolj razbite. In če se na severu z impozantnimi stenami vzpenjajo—izv temne, po večini iglaste gozdove zagrnjenih dolin ter njihovih /•'£ kotov in(kočen. so po svoje še bolj divje na južni, soški strani. Le-ta je močno "izpostavljena vetrovom z morja ter dobiva nenavadno veliko padavin", ki odte-čejo po hudournikih kaj .hitro—navzdol; svet je tam strm in razrit, po višinah + suh in zaproden. Gozd, ki ima že mnogo vežnsflkovine Tco€Ana "severu, sta priroda, zlasti z vodo in plazovi, nič manj pa človek tu že dodobra uničila; lice gorske pokrajine je zato tudi v nižjih legah dokaj golo in pusto. Pa še ena pokrajinska poteza je značilna za Julijske Alpe. Apniška sesta-vater široke uravnave, ki jih je ta obrobna alpska pokrajina doživela v miocenu in pliocenu, sta dala zlasti njenim jugovzhodnim stranem že močno kraški značaj. Tam nas pokrajina ponekod spominj a 1 e ~ 1č1š € o na dinarski gorski svet" : ~"STroke planote, gorsk} podi, z vsemi drobnimi oblikami visokogorskega krasa se prično že na Kaninu, zajemajo Kriške pode, Triglavske pode, Komno ter nekaj nižje, že v gozd zavite stopnje Mažaklje, Pokljuke in Jelovice. Med dolinskimi pokrajinami, ki se zajedajo v naš osrednji alpski svet, ima vsaka svoje individualne poteze. V porečju Soče je to Zgprnja Soška dolina s Trento in Koritnico, v glavnem predel, ki ga imenujemo tudi Bovškb. Tu je alpski relief naj intenzivnejši, neposreden vzpon iz silno globokih dolin na vršine na j -strmejši in najneposrednejši, pobočja divje razrita po močnih hudourniških vodah, pogosto gladka in slabo porastla, marsikje najlepša pot za plazove. Gozda je malo in še ta je slab. Savska stran je precej prijaznejša. Tam je predvsem Bohinj, široka, tektonsko zasnovana medgorska kotlina z jezerom, pokrajina lepih gozdov, s precej prostora za polja, travnike in vasi v obeh svojih "dolinah", Zgornji in Spodnji, ter s širokim planinsko pašniškim zaledjem po višinskih stopnjah in vanje zajedenih kraško-glacialnih globelih Triglavskih Alp. Spet drugačna je Zgornja Savska dolina, navadno kar kratko Dolina, široka koritasta dolina t.im. Dolinske Save, iz katere se po stranskih, prav tako koritastih dolinah odpirajo neposredni, mogočni, turi stično vedno bolj sloviti pogledi in dostopi pod severne strani julijskih snežnikov. V Dolini so stopile mnogo bolj kot v Bohinju poteze nekdanjega skromnega, planinsko-agrarnega življenja v ozadje; intenzivno so jih prepletli vplivi industrijskih Jesenic in zimskega ter poletnega turizma. Na zahod se onstran državne meje savska Dolina čez rateško in trbiško dolinsko razvodje nadaljuje v porečje Tilmenta, kjer je zgornja dolina Bele (Kanalska dolina) zamirajoč izrastek slovenskega alpskega življa. Na vzhodu pa se Savska dolina pod Jesenicami na široko odpre v Gorenjske ravnine in dobrave, ki obdrže svoj medgorski značaj, pa tudi močno, gospodarsko povezanost z gorskim svetom še vsaj do Kranja, če ne do pregraje osamelcev Šmarne gore in Rašice. V ta svet ravnin in dobrav se druži več manjših~p5] crajln: po xedenisKin mo"Tfo±oških vplivih močno razgibani, vzvalovljeni Blejski kot, zaradi svojega jezera kulturnogeografsko že ves v znamenju turizma, ravninska Dežela okrog Radovljice, nekaj višje terasaste Dobrave med Radovljico in Kranjem, pa še Kranjsko, Cerkljansko in Kamniško polje, medtem ko nas Sorško polje že vodi povsem izven visokogorskega~sveEa~V~~nIžj i predalpski svet. 6 V dravsko stran zahodnih slovenskih Alp se najmarkantneje zajeda dolga, široka, premo&rtna Ziljska dolina, zasnovana v osrednji tektonski brazdi Dravske gorske skupine. Njeno široko, na severu ponekod s prisojnim gričevjem in terasami obdano dno, ki je v svojem spodnjem delu še povsod naseljeno s Slovenci, pomeni najširši pas naseljenega in kultiviranega sveta sredi gozdov in strmin naših Alp. Na vzhodu se podobno kot Savska Dolina odpre v Koroške ravnine in dobrave. obsežno dno tektonske Koroške ali Celovške kotline, ki spominja po svojem pokrajinskem licu na Gorenjske ravnine in dobrave, a je vsaj v svojem zahodnem delu, ki ga je še v celoti pokrival ledenik, mnogo bolj razgibano in slikovito. Tam se je pokrajina izoblikovala v še močno gozdnate Beljaške dobrave, v podolje Vrbskega jezera, ki ga_na_severu omejujejo višine Osojskih Tur, na jugu pa široke konglomeratne terase Na GuraivNter v vznožju Karavank v dolino Drave, ki jo v glavnem zajema pokrajinsko ime Rož. Vzhodni del Koroške kotline je bolj raven, bolj podoben Gorenjski, manj preoblikovan po ledeniku. Južno od Drave je to široka, konglomeratno-prodnata ravan Podjuna, severno od Drave pa bolj razgibano Velikovško podgorje. Toda v tem delu Koroških ravnin in dobrav smo že izven območja zahodnih slovenskih Alp, približali smo se vzhodnim. Vzhodne slovenske alpske pokrajine. Tam kjer se alpske doline ob Savi in Dravi nekje med Beljakom in Jesenicami odpro v široke podgorske ravnine in dobrave, se naš visokogorski svat*—ki je na zahodu Širok in masiven, zoži v eno samo gorsko panogo Srednjih Karavank okrog Stola in Begunj ščicfe\ Toda ta gorska pregraja ni doTgo Časa ozka-. BrS's'e znova ražleže v"Široko gorsko pokrajino med Ljubljansko kotlino. Koroško kotlino, Zgornjo Savinjsko in Mežiško dolino. Vanjo so se pokrajinsko tesno zrastle Kamniške ali Savinjske Alpe ter Vzhodne Karavanke. Kakršne koli izrazite pokrajinske meje med obema, geološko različnima gorskima sistemoma, tu ni. V drobnem pa so v pokrajini vendar razlike.-Kam-niške Alpe kot sestavni del Južnih Apniških Alp so manjša analoalia Julij skih Alp z markantnimi apniškimi vrhovi, prepadnlml sevarniflii stenami ter strmimi, globoko po hudourniških grapah~ražrezanimi južnimi stranmi, kjer prodira "daleč v gore bukovina, naselja pa zaradi strmine povečini zastanejo v dolini. Zaradi apniške sestave se tudi tu, podobno kakor v Julijskih Alpah, pojavijo tipične gorske kraške planote (Podi, Dleskovška planota, Velika planina, Menina, Dobrovi je) , medtem ko so v Vzhodnih Karavankah apniško-dolomitni samo najvišji vrhovi, njiSOv—podstavek pa je na široko zgrajen iz mehke j titr ApATeozo jskih skrilavcev, pogosto pa tudi iz magmatskih kamenin (porfir, tonalit, andezit) . Zato je zlasti nižji svet v Vzhodnih Karavankah zložnejši, mehkejših oblik ter bujneje porasel, ves zelen. V njem se naj izraziteje izoblikuje pokrajinska podoba, ki je na splošno značilna za severno in vzhodno stran vzhodnih slovenskih Alp: lepi, gosti_iglasti gozdovi, gredo iz dolin visoko v pobočja, z njimi vred pa se po svetlih krčevinah in lazih vzpenjajo tudi veiike samotne kmetije, držeč se prisojnih polic, pomolov in rigljev, ponekod, zleistrApod-PAco, celo do višin 1200-1300 m. Doline, ki se s savske, dravske in savinjske strani zajedajo daleč nazaj v gore, so povečini tesne, zato so se jim kmetije izognile, pa tudi starejši, primitivnejši promet je pogosto iskal zvez raje po bolj zložnih, odprtih višinah. Samo ponekod, kjer je dno širše (Jezersko v povirju Kokre, Zgornja Savinjska dolina, Gorniegraj sko z Zadrečko dolino ob Dreti) je gostejša kmečka naselitev segla tudi po dolinah daleč navzgor. Toda večje vasi so redke, celo v dolinah prevladujejo ponekod samotne kmetije (Jezersko), velikokrat pa je stranska dolina vsa v rokah «ne od njih ter se po njej imenuje ALoAfarskaA dolina, Robanov kot, Matkov kot, Makekova kočnaj~\ Glavne doline s svojimi—aa-leč, včasih celo čez osrednje sleme zarezanimi povirji (Kokra) pa so, čeprav v manjšem merilu, tudi tu, kakor v zahodnih slovenskih Alpah, prevodnice modernega prometa (Ljubelj, Jezerski vrh, Črnilec). Proti vzhodu se doline razširijo, gorske panoge pa znižajo in razmaknejo, tako da segajo ob Savinji in Dreti navzgor tudi tu izrastki ravnin in dobrav. Na severovzhodu se visoke gore razdrobe v posamezne, skoraj čisto osamele visoke goreA(Peca, Uršlja), vzpenjajoče se -£e iznad sredogorskega, neapniškega sveta tako imenovanega Pohorskega Podravja. Moreta je na tej strani prehod iz našega alpskega, visokogorskega sveta v predalpski ali subalpski svet najmanj izrazit, najbolj postopen. r 7 II. SLOVENSKE PREDALPSKE (SUBALPSKE) POKRAJINE Skupna značilnost vseh tistih naših pokrajin, ki jih imenujemo predalpske ali subalpske, je v tem, da_v njih prevladujeta še alpska zgradba in alpska relief-naslemenitev, da jga je svet že niž j lTl j sr AogAgk. l f porast01 vse do najvišjjih vrfiov, ki se le izje"""»™A vApnn So čez 1500-1600 m visoko. Njihova skupna lastnost pa je tudi njihov prehodni značaj: čeprav v njih tako v pokrajini kot v življenju in gospodarstvu še prevladujejo alpske poteze, so jim vendar tu bolj, tam manj primešane tudi take, ki nas spominjajo že na sosednje, drugačne pokrajinske tipe: na subpanonski, na dinarsko-kraški in na primorski. Prav zato pa so te naše sredogorske pokrajine, ki se vlečejo kot nižji obroč okrog vsega našega visokogorskega sveta od roba Furlanskega nižavja v Beneški Sloveniji do roba Dravskega polja pod Pohorjem, v podrobnem precej različne med seboj. Predvsem kaže razlikovati zahodni slovenski predalpski svet, ki pomeni stopnico na prehodu iz Alp na Kras in v Primorje, ter vzhodni slovenski predalpski svet, ki nas vodi iz Alp že bolj na panonsko stran. Loči ju osrčje Slovenije, Ljubljanska kotlina. Zahodne slovenske predalpske pokrajine. Za ves naš zahodni predalpski svet je značilna zelo zapletena geološka zgradba, do katere je prišlo ob tesnem, zgnetenem stiku" "alpskih in dinarskih gradbenih črt. NjihQyo_prepletanje se očitno zrcali že v najosnovnejši p®krajinski plastiki: nekatere glavne doline slede izrazito dinarskim prelomnicam (Soška dolina med jCobaridom in Tolminom, dolina Idrijce), druge pomenijo pokrajinske brazde v alpski smeri (Baška grapa, Selška in Poljanska dolina). V skladu z zapleteno tektonsko zgradbo je tudi močna pe-trografska pisanost in spremenljivost na kratke razdalje; apnenca je razmeroma malo, veliko je starejših (paleozojskih) pa tudi mlajših (mezozojskih) skrilavcev, veliko je dolomita, vse je tektonsko močno premetano in premešano, erozijski proces je posebno v skrilavcih in dolomitih zelo nagel in intenziven, zato je svet povsod močno razjeden po grapah in dolinah. Kmečka naselja, zlasti manjše vasica in. zaselki ter njihova vzdolž pobočij razvrščena polja gredo visoko v prisojne strani po slemenih in terasah, zaAjoscgjia-,. JcaAe j e ._izk£Č£na. Aoboč j a pa so značilnej še samotne kmetije. Med dolinami poznajo vasi samo glavneA širše (Poljanska, spodnja Selška, Soška). Pač pa so doline, posebno tiste, ki se vlečejo v alpski smeri, pomenile od nekdaj važen sestavni člen v prometni povezavi Ljubljanske kotline, oziroma Podonavja s Furlanskim oziroma Severnoitalijanskim nižavjem. Doline so marsikje tudi obrtno zaživele, v posebnih pogojih pa so ob lokalnih rudnih surovinah in kurivu iz gozdov tudi ponekod v ožjih, nenaseljenih dolinah vzrasli rudarski ali fužinars ko-železars ki kraji (Železniki, Kropa, Fužine v Poljanski dolini, Idrija), ki pa so le izjemoma obdržali svojo vlogo tudi v moderni industrijski dobi. Kmetijstva je po dolinah razmeroma malo, po hribih pa ima v glavnem še vedno značaj stare, drobne, ne kaj smotrne polikul-ture za dom, ki ne ustreza več potrebam sodobnega preživljanja. Ni čudno, da so ravno vasice in zaselki našega zahodnega predalpskega hribovja med področji najmočnejše depopulacije v Sloveniji. Prva slovenska pokrajina na zahodu, ki jo velja šteti še k predalpskemu svetu, je - še onstran državne meje - Beneška Slovenija. Res je v marsičem že sorodna primorskim pokrajinam; sestavljena je podobnoJcakor Goriška Brda iz eocenakega fliša, naselja, kulture in način življenja kažejo, zlasti v nižjih legah, že močne primorske, mediteranske vplive. Toda tudi predalpskih potez ne manjka: svet je višji kakor v Brdih, močno razbit in razjeden, pa tudi gospodarstvo se že veže s planinskim gospodarjenjem v neposrednem—alpskem zaledju, čeprav je ta povezava v zadnjih'dešetletj ih~"lnočjaa_opeža-ta-; — Tudi na Spodnjem Tolminskem, ki mu je osrednja pokrajinska os Soška dolina med Kobaridom in Tolminom, stranski pa še Baška grapa ob Bači ter Breginjski kot ob zgornji Nadiži, se poznajo, zlasti v obliki naselij in v tipu hiš že močni primorski vplivi. Toda v bistvu je vsa ta pokrajina še tipično predalpska, sre-dogorska. Tektonska in petrografska sestava sta močno pisani, relief intenziven, relativne višinske diference med dolinami in bližnjimi alpskimi vrhovi tako velike kot nikjer drugje v Sloveniji, pobočja zato tako nad Soško dolino proti Krnu kakor nad Baško grapo proti Bohinjskim goram nenavadno strma inrazjedena poAeroziji. Toda svet je vendar priljudnejši kakor ob zgornji Soči na Bovškem, več je skrilavcev in celo krednega fliša, kjer so našle prostora obsežne seno-žeti in bujni planinski pašniki. Zato Spodnje Tolminsko ni pokrajina ovčarske živinoreje kakor Bovško, temveč področje dokaj bogate in donosne mlečne gove-dorej e. S 8 Čez Baško grapo se Tolminsko hribovje nadaljuje v širok kompleks predalpskega hribovja, ki se širi med Soško dolino in Ljubljansko kotlino in ki ga navadno imenujemo Cerkljansko-škofjeloško hribovje. Dejansko zajemamo v ta okvir na soški strani pravo Cerkljansko hribovje, po večini skrilavcev in dolomitni svet, ter Idrijsko hribovje, ki ima v svojem južnem delu vedno bolj kraški, planota-sti značaj, tako da ni odveč govoriti celo že o Idrijskem Krasu, na prehodu v svet Trnovskega gozda. Na savski strani pa razlikujemo Loško hribovjePolho-grajsko hribovje ("!rPolhograjske Dolomite"! in t.im. Logaško-žirovske Rovte, ki nas prav kakor Idrijsko hribovje že vodijo na Kras. Za ves ta svet med Soro in Savo najbolj velja pokrajinska karakteristika, s katero smo skušali zgoraj označiti vse zahodne slovenske predalpske pokrajine: močno razrezani dolomitni in skrilavčevi hribi z vasicami, zaselki in polji po slemenih in terasah. V splošnem je svet bolj razdrapan ter doline globlje zajedene na soški strani, prijaznejši pa na savski, posebno še v Poljanski dolini. Doline spodnje Bače, Idrij ce, Poljanske in Selške Sore so po prirodi dane posredovalke prometa od zahoda na vzhod; to svojo vlogo so igrale že v davni preteklosti, jo do neke mere izgubile, ko so se jim (razen Baške grape) izognile železnice in ko je vrh tega tod čez stekla tridesetletna državna meja, a jo bodo nedvomno v bodoče spet okrepile v interesu najkrajše povezave Ljubljane s Soško dolino in z Goriškim. Na vzhodu se zahodno predalpsko hribovje zniža in potone pod ravninske sedimente tektonsko zasnovane Ljubljanske kotline. Ljubljanska kotlina je nedvomno izrazita gravitacijsko-geografska_enota_v Toda pokrajinski tip sefetrfiv njenem obsegu spreminja: njen severni, pravi gorenjski del je še docela alpski* njegove ravnine in dobrave smo obravnavali že tam. ZatcrpaAe~ samo osrčje leotline, obsegajoče Ljubljanjsko polje in Ljubljansko barje, kjer je zaradi prometne odprtosti na panonsko in na kraško stran vzrastlo tudi srce Slovenije, naša Ljubljana, dejansko tipičen predalpski svet. Tu se - kakor smo to že poudarili ob primeru razgleda z Ljubljanskega Gradu - stikata alpska in dinarsko-kraška pokrajina. Tu se pod mladimi rečnimi nanosi ali pa v obliki preostalih višjih, apniško-dolomitnih (Šmarna gora, Rašica") in nižjih paleozojskih osamelcev (Rožnik, Grad, Golovec) dejansko nadaljuje geološko-petrografska zgradba Škofjeloško-polhograjskih hribov, močno znižana po tektoniki in eroziji ter deloma zakrita po akumulaciji, dokler se vzhodno od tod ne vzpne spet v Posavsko hribovje, tipičen začetek našega vzhodnega predalpskega sveta. Vzhodne slovenske predalpske pokrajine. V Posavskem hribovju se v marsičem ponavlja oziroma nadaljuje pokrajinska slika z zahodne strani Ljubljanske kotline. Zaobleno hribovje iz • paleozojskih„skrilavcev se menjava z markantnimi, strmimi, razglednimi dolomitskimi vrhovi (Kum, Mrzlica, Lisca, Bohorj , pa tudi manjše apniške kraške planote so vmes (Slivna, Dole). Grape in doline, vštevši obe glavni, Savsko in Savinjsko ("Dp.hpr") -s gr> j>1 pgnpjšA In SI rSp v fjkri f zelo tesne in strme pa v apnencu in dolomitu. Podobna kakor v škofjeloških hribih je do neke mere tudi kulturna pokrajina: vasice, zaselki in polja slede bolj terasam in prisojam kakor dolinam, njihovo skromno kmetijstvo služi le domačim potrebam, doline so živele in žive bolj s prometom kot s kmetijstvom. Vendar je Posavsko hribovje do neke mere različno od Škofjeloško-cerkljanskega. Njegova zgradba je enostavnejša, manj vkleščena in bolj razmaknjena, značaj ii dajejo razmeroma enostavne "posavske gube", sistem podolžnih, v alpski smeri potekajo-čihA sinklinal in antiklinal. V njihovi smeri potekajo glavne doline, ki so še laže prehodne kut na zahodu ter so zato še bolj v vseh časih posredovale promet med Celjsko in Ljubljansko kotlino, oziroma med Podonavjem in Sredozemljem. Pri tem so prišle na vrsto vse, enkrat bolj ena, drugič bolj druga, ustrezno različni vlogi, ki so jim jo predpisovali ugodni prirodni pogoji (Črni graben s trojansko cesto v rimski in moderni dobi), vloga fevdalnih postojank (Tuhinjska dolina v dobi andechs-meranskega Kamnika), ali moderna železniška tehnika, ki se ni ustrašila tudi tesnih debri (Savska dolina). Posavsko hribovje pa ima še nekaj, česar v Škofjeloško-cerkljanskem hribovju ni: po sinklinalah posavskih gub so segaljAV-Ljjubijansko kotlino zalivi-terciarneaa panonskega morja, ki niso v teh geoloških globelih zapustili samo ozkih pasov tipične terciarne gričevnate pokrajine, temveč so s premogom v svojih sedimentih ustvarili osnove za premogovne revirje Zagorje-Trbovlje-Hrastnik, Laško in Zabukovica. Terciarni zalivi so se proti vzhodu široko odprli: še danes so v vzhodnem Posavskem hribovju, vzhodno od Savinje in Save, starejši dolomitni in skrilavčevi hribi tem bolj osamljeni in odeti v okvir terciarnih goric, čim bolj gremo proti vzhodu (Orlica, Bohor, Rudnica) . Prehod iz Posavskega hribovja v subpanonske gorice je torej počasen; temu ustrezno tudi v kmetijstvu subpanonske poteze (koruza, svinjereja, sadje, vinska trta) v vzhodnem Posavskem hribovju vedno bolj izpodrivajo subalpske. 9 Tudi v Spodnji Savinjski dolini (Celjski kotlini) prehaja subalpski svet izrazito v subpanonski. Pokrajinska slika je tam na prvi pogled zelo podobna kakor okrog Ljubljane: prodnate ravnine in dobrave sredi predalpskega hribovja. Toda razlika je v tem, da predalpski svet tu ne prehaja v dinarsko-kraški svet kakor okrog Ljubljane, temveč da se v njem občutijo očitni kulturnogeografski vplivi subpanonskega podnebj a (sadje, trta in ne nazadnje hmelj) . Subpanonsko pokrajinsko potezo pomenijo tudT terciarne gorice, ki jih marsikje pozna obod Celjske kotline; saj se ravno ob njih svet v širokih vrzelih odpira na panonsko stran. Ena od takih vrzeli vodi ob Voglajni proti vzhodu ter se nadaljuje mimo Šmarja pri Jelšah v povirje Sotle. Podobne vrzeli značilno prekinjajo Konj iško-rogaško gorsko pregrajo, vrsto osamelih, višjih apniško-dolomitskih gora, zadnjih odrastkov Karavank, ki Štrle iz nižjega zložnejšega, povečini terciarnega sveta severno od Celjske kotline (Paški KozjjJt, Konjiškar_gora, A Boč) . Vrzel na severozahodu, z vmesno stopnjo v intenzivno naseljenem področju Šaleške doline, kotline pliocenskega jezera, je od nekdaj posredovala promet: od Celja v Mislinjsko dolino in~sKozi njCTria Koroško, vrzeli bolj na vzhodu pa promet na Dravsko polje in v Podonavje. Eno od njih, zahodno od Konjiške gore, še danes uporablja glavna cesta, drugo, vzhodno od tod, v terciarnem svetu med Ponikvo in Poljča-nami, pa železnica med Celjem in Mariborom. Družbenogeografsko ločitvena vloga te pretrgane gorske pregraje, ki so jo skušali podčrtavati nemški geografi, da bi vsaj do sem utemeljili svoje aspiracije, je torej iz trte Izvita. Onstran Konjiško-rogaške gorske pregraje se vleče od Mislinjske doline tja proti Konjicam spet pas nižjega, po večini terciarnega gričevja. Pri Konjicah se na široko odpre proti Dravskemu polju. Kot pokrajinski tip je to Južno pohorsko prigorj e ali Doliško podoljje vsekakor enota zase, gravitacijsko-geografsko pa je razdrobljeno: deloma tezi proti Mislinji, deloma proti Dravinji, deloma pa skozi vrzeli v Konjiško rogaški pregraji naravnost proti jugu. Tipičen izraz te lokalne gravitacijske razdrobljenosti sta stari krajevni središči Vitanje in Konjice, od katerih je drugemu moderna cesta dala več poudarka. Tu smo že v območju podravskega predalpskega sveta. Le-ta se začne že na avstrijskem Koroškem, kjer zavzema ponekod še visokogorske višine (Svinja, Golica). Kar ga je vključenega v meje naše države, ga čedalje pogosteje imenujemo Pohorsko Podravj e. To je v glavnem tipična predalpska, sredogorska pokrajina, v kateri pa v nasprotju z večino drugega našega alpskega in predalpskega sveta docela prevladajo neapniške kamenine, deloma sedimentnl skrilavci, še bolj pa kristala-sti skrilavci in procRrrnlne-. Apnenec in dolomit se držita tu samo še v posameznih zaplatah, zadnjih odrastkih Vzhodnih Karavank. Zato ves ta svet ni samo nižji od drugih naših alpskih pokrajin, temveč je tudi zložnejši, hrez skalovitih strmin, pokrajina značilne menjave zložnih slemen in kop ter še posameznih strmih, osamljenih apniških gora (Peca, Uršlja), pokrajina bujnega iglastega gozda, visoko v prisoje segajočih samotnih kmetij ter senčnih, slabo naserjehTtr grap, svet gozdarstva in hribovskega kmetijstva, deloma še zelo primitivnega, do nedavna ponekod požigalniškega. Doline je kmetijska naselitev zajela le tam, kjer so širše ali razčlenjene v terase (Mislinjska dolina nad Slovenjgradcem, Dravska dolina pri Muti in Radljah ter nad Mariborom). Pač pa so nekatere doline postale že svojčas otoki rudarske in obrtnoindustrijske dejavnosti ter so svojo vlogo v moderni dobi še stopnjevale bodisi zaradi svojih rudnih bogastev (Mežica) ali pa zaradi obrtnoindustrijske tradicije, ki je poleg ali namesto starih lokalno industrijskih krajev (Prevalje, Guštanj) ustvarila nove, velikopotezne, moderne (Ravne) . Najsodobnejšo gospodarsko-geografsko potezo v pokrajini Pohorskega Podravja pa pomeni Dravska dolina, s svojimi hidrocentralami čisto svojskega gospodarsko-geografskega pomena ne samo za Slovenijo, temveč za vso Jugoslavijo. Posebno pokrajinsko vlogo igrajo nadalje tudi v Pohorskem Podravju terciarna podolja alpske smeri (Vzhodno-koroško pri Lešah, Lovrenško-ribniško) , čeprav zaradi neapniške sestave svojega okvirja niso v tako ostrem nasprotju z njim kakor drugje v našem vzhodnem predalpskem svetu. Poseben poudarek gre še tistemu delu Pohorskega Podravja, ki je stisnjen med Dravo in državno mejo in je kljub spornosti svojega regionalnega imena (Kobansko) svojska pokrajina zase. Sicer smo o podrobnejši geografski rajonizaciji Pohorskega Podravja čitali že v zadnjem "Geografskem obzorniku". Opozoriti velja morda samo še, da se Pohorsko Podravje nekoliko razlikuje od drugih naših predalpskih pokrajin glede problemov svoje podrobne geografske razčlenitve: v njem se smer, v kateri se vlečejo pokrajinski tipi in smer temeljne prometno-gospodarske gravitacije (proti Mariboru) v glavnem ne nasprotujeta, temveč celo ujemata, zato si tudi osnovna razčlenitev na homogene pokrajinske enote ter na gospodarsko geografska, gravitacijska področja tu v glavnem nista navzkriž. 10 III. SLOVENSKE SUBPANONSKE POKRAJINE Temeljne skupne poteze vsega našega subpanonskega sveta so tako geološko-mor-fološke kakor klimatske. Vse to je že nizek svet, ki visi na panonsko stran, nekdanje dno Panonskega morja, ki je ponekod razrezano v valovite terciarne Qorice, drugod pa globoko prekrito s kvartarnim prodom, peskom in glino ter izoblikovano v obsežne ravnine. Označujejo ga prevladujoči vpljyl panonskega, zmerno kontinentalnega podnebja (toplo poletje, suha jesen, ostra zima) ter prirodno rastje panonskega tipa (hrast, kostanj, robinija). Kulturno-geografsko so to kraji intenzivnega poljedelstva, ponekod moSno~TIšmerjenega v specializacijo (vinograd, sadje), kraji goste naseljenosti ter za slovenske razmere še dokajšnje agrarne produktivnosti, ki pa spričo dejstva, da so pogoji za industrijsko dejavnost na splošno dokaj slabi, ne preprečuje, da bi večine teh krajev ne morali uvrstiti med slovenske pokrajine z najnižjim narodnim dohodkom. Naše glavne subpanonske pokrajine. Med našimi ravninskimi subpanonskimi pokrajinami se ne od pravkar nacrtane gospodarskogeografske karakterizacije še najbolj odmaknila Podravska ravnina, obsegajoča t.im. Dravsko in Ptujsko polje. K Dravskemu polju štejemo ravnino ob Dravi od Maribora do zahodne okolice Ptuja. To je tipična predalpsko-subpanonska prodnata ravan, ki jo na zahodu (Pohors':o podgorje) in na jugozahodu (Čretel obkrožajo bolj mokrotni. ilovnato-glinasti deli, ob Dravi pa je razčlenjena v terase. Sredi nje se drže še široki kompleksi borovega gozčta7~polja, ki sega jo—vari je, pripadajo že vasem, ki so deloma razporejene v dolgih vrstnih tlorisih vzdolž dravskih teras med Mariborom in Ptujem ter ob robu Čreti, deloma pa v gručah v Pohorskem podgorju ob potekih, ki priteko s Pohorja in so speljani v "izgone"("I zgonske vasi"). Dravsko polje se proti vzhodu brez izrazitega prehoda nadaljuje v zoženi del ravnine, ki ga navadno imenujemo Ptuj sko polj e. Vsa Podravska ravnina je tipična subpanonska agrarna pokrajina s tradicionalnim, dokaj intenzivnim kmetijstvom, slonečim na žltUjA krompirja ijI živinorej i, vendar ponekod s težnjo k specializaciji ("Lukova de ž ela"_na_Ptu jsKem_polju) . Do neke mere v nasprotju z večino drugih naših subpanonskih področij je bila Podravska ravnina že od nekdaj na nočnem prometnem prepihu. Saj je na široko odprta na podonavski vzhod, po že omenjenih vrzelih v Konjiško-rogaški pregraji na jugozahod, po lahkih prehodih čez Slovenske gorice na sever ter po dolinah in podoljih Pohorskegga Podravja na zahod. Zato je naseljenost tu že stara. Prometna važnost—Bodravske ravnine. , Dobrave) . V kulturni geografiji spominja na druge subpanonske Tavnirie tudi po "tem, da so po prodnati ravnini razvrščene sorazmerno velike vasi s širokimi odprtimi polji, medtem ko kažejo obrobne gorice bolj raztrgano zemljiško in naselbinsko lice vinogradniške pokrajine. Pokrajine na prehodu iz subpanonskega v predalpski in kraški svet. Medtem ko je meja med subpanonskim goriškim in ravninskim svetom ter predalpskim hribovjem v severovzhodni Sloveniji, zlasti v Podravju, razmeroma ostra ter se prične rahljati šele med Sotelskim in Posavskim hribovjem, je na Dolenjskem, kjer se nizki subpanonski svet neposredno stika z nizkimi pokrajinami predalpske in kraške notranjosti, najmanj markantna. Tu segajo daleč v notranjost pokrajine, ki bi jih težko imenovali že predalpske ali dinarsko-kraške, ki pa jih kljub močnim subpanonskim klimatskim, vegetacijskim in kulturnim vplivom ne moremo še šteti k pravim subpanonskim. Takšna je na primer pokrajina na Srednjem Dolenjskem, kjer se svet s subpanon-skimi potezami ob Mirni zajeda v predalpski, ob Temenici pa v nizki dolenjski kraški svet. Vse to je zložna, prijazna gričevnata pokrajina, silno močno obdelana in naseljena, saj je v njej odstotek obdelane_zemlje tako močan, kakor nikjer druge v notranji Sloveniji. Subpanonski vpliv se v pokrajini ob Mirni in Temenici kaže najbolj v tem, da sega tod čez subpanonsko vinogradništvo še do okolice Litije, še nedavno pa je segalo celo v bližino Ljubljane. Drugo podobno področje je dolina Srednje Krke ali Novomeška pokrajina. Krka s pritoki se je tu zajedla v gričevnati svet, nadaljevanje Krške kotline, ki je na vzhodu še terciaren, povečini pa že nezozojski, aprilski, s prvimi kraškimi potezamir ki pa~~pokrajini"še ne dajejcA izrazito KraiiteAra—ztta4a.td. FukJL'a3ina je podobna kakor ob Mirni: označuje jo stara gosta našeljenostj_pisana_menjava gozda in polja, po s trmi h, pr i so jnih-rsbreti ~pa as am 1 jene, a intenz ivne~ žap±at e vinogradni š kega sveta. Svojevrstno prehodno pokrajinsko vlogo imajo Gorj anci, osamljen tektonski gorski č.ok.. Gorjanci pomenijo stik vseh treh pokraj inskih elemervEpAHTalpiKega, dinacsko-kraškega in subpanonsfea a. AlpsJtaje v njih osnovna tektonska in oro-grafska smer, dinarsko-kraške so nekatere sekundarne zgradbene poteze, ter nekateri tipični kraški pojavi, zlasti ponikalnice in Vftžčasfce planutB—(Opatova gora) . Subpanonski pa so Gor] ah d po svojem v nizko_j?_ajaQns&Q_obrob je pomaknjenem položaju, ki spominja že naTpanonsKe osame lce,, . .pa._po _svoji vegetacij i-;—saj raste po njih skoraj samo listnat gozd, z močno vlogo hrasta in kostanja zlasti v nižjih legah. — Onstran Gorjancev, v Beli krajini, predalpskih potezjji_vfič. Pač pa se tu enakovredno prepletajo subpanonski in dinarsko-kraški elementi. Če gledano na Belo krajino z roba Gorjancev ali Dolenjskega Krasa, se nan pokaže kakor morje, široko odprto na panonsko stran. Mnogo panonskih potez ima 3ela krajina tudi v podnebju, v gospodarstvu (vinogradništvu) in v kulturni geografiji na sploh (tip hiše). Toda,če pridemo bliže, brž spoznamo, da so njena tla izrazito kraška, da gre pravzaprav za nizko, suho, močno kamenito kraško ploščo, ki se čez Kolpo nadaljuje v Hrvatski nizki Kras. Redke vode teko počasi, zajedene v živo kraško skalo, zemlja rodi malo, pokrajina je siromašna, prometno od rok in pasivna. V tem nedvomno spada bolj k dinarskemu kot subpanonskenu svetu. Ta njena odprtost proti dinarskemu Balkanu in sorodnost z njim se kaže tudi v 13 vsej njeni zgodovini, v pisanem poreklu njenega prebivalstva, v njeni folklori, ki je v marsičem že bolj dinarsko-balkanska (kolo) kakor pa alpska; kot most Slovenije na Balkan pa se je še posebno jasno pokazala s svojo vlogo v narodnoosvobodilni borbi, ko je v povezavi z ostalimi jugoslovanskimi narodi postala prvo jedro osvobojene Slovenije. IV. KRAŠKE POKRAJINE NOTRANJE SLOVENIJE Naš notranji kraški svet kaj radi dele na Dolenjski in Notranjski Kras, kar pa je prav malo nazorno, saj je ravno po kraških planotah~Qkrog~Blok in Loškega potoka tradicionalna meja med Dolenjskim in Notranjskim kaj nejasna, predvsem pa ne igra v pokrajinskem licu nobene vloge. Zdi se mi primerneje razdeliti naš notranji kraški svet na Nizki Dolenjski Kras, na pokrajino Visokih planot in polj ter na Visoki kraški rob, s katerimi se te planote lomijo proti nižjemu primorskemu svetu. Nizki Dolenjski Kras se širi predvsem na obeh straneh osamljene dolinske brazde ob zgornji Krki, ki je že sama po sebi izrazito kraška. Vso pokrajino tamošnjih sorazmerno nizkih, pa močno zakraselih planot, porastlih z malo vredno hosto, pogosto ime nujemo tudi Suho krajino, čeprav je to ime prvotno označevalo samo njen del južno od Krke. Pokrajina je prometno odmaknjena, siromašna in zaostala, med najbolj, zaostalimi v Sloveniji. Samo s svojim severnim delom ob Temenici in 6Kr6g~"1ientvida sega v gosto naseljeno področje Srednjega Dolenjskega, ki smo se ga dotaknili že v prejšnjem odstavku. Edino tam je nekaj več prometne odprtosti prinesla dolenjska železnica, ki je do zgraditve nove ceste pomenila glavno, čeprav dokaj skromno dolenjsko prometno arterijo. Svet Visokih planot in .polj, je povečini precej visok in porastel z bujnimi gozdovi. V ničemer se ne spominja na kraško pokrajino primorskega tipa, saj je proti klimatskim vplivom z morja še močno zaprt. V njem se planote ali široki, po suhih dragah in žlebinah razčlenjeni kraški masivi (Kočevski Rog, Velika gora, Mala gora, Zahodne kočevske planote, Bloke, Rakitenska in Logaška planota, Snežnik, Javorniki, Hrušica, Nanos, Trnovski gozd, Banjšice) prepletajo s kraškimi, povečini v dinarski smeri razporejenimi polji (Kočevsko, Ribniško, Dobre-polje, Loški potok, Loška dolina, Cerkniško, Planinsko in Logaško polje), JsJL. jih suhe doline, ostanki nekdanjih nadzemeljskih tokov ne samo morfološko, temveč tudi prometno vežejo med seboj. Glavno bogastvo teh krajev je gozd; plodna zemlja in vasi se drže le kraških polj in suhih dolin, le izjemoma in v manjšem obsegu tudi kraških planot (Bloke). Kmečko gospodarstvo je bilo tu od nekdaj močno pasivno, zato so si ljudje pomagali z domačimi obrtmi (suha roba), so krošnjarili (nekdanji Kočevarji) ali pa se izseljevali, saj so ravno ti kraji dali največ naših izseljencev v Ameriko. Gospodarska perspektiva notranjekraških planot in polj je skoraj samo v gozdu, lesni industriji in do neke mere še v živinoreji. Relativni gospodarski pomen gozda je tako močan, da so prihajali celo -interesi enotnega gozdnega gospodarjenja na tem širokem, sklenjenem gozdnem področju v navzkrižje z različnimi interesi nekdanjih okrajev (Ljubljana, Kočevje, Koper), katerih meje so potekale po teh dokaj redko naseljenih planotah Svet notranjekraških planot in polj pa prekinja več manjših, a pokrajinsko silno značilnih nekraških pokrajinskih oken, v katerih prihaja izpod apnenca na dan starejša, deloma paleozojska, deloma spodnjetriadna skrilavčeva osnova. Vsako od teh oken pomeni otok normalnega, po nadzemeljskih vodah in dolinah razrezanega hribovitega sveta sredi kraških planot. Vsako od njih ima svoje normalno porečje, katerega glavna odvodnica pa navadno ponikne, brž ko dospe na sosednja kraška tla. Tudi vasi, pogosto manjši zaselki, ki jih sam kras ne pozna mnogo, nas s svojim licem in svojo razporeditvijo po slemenih, kopah in terasah bolj spominjajo na pokrajino, kakršna je v Posavskem hribovju kakor pa na sosednji Kras. Eno od takih oken je že skoraj v celoti izven slovenskega ozemlja, na Čabranskem vanj se je globoko zajedlo povirje Čabranke pri Čabru. Drugo okno je na Kostel-skem ob Kolpi, južno od Kočevja, kjer se zlasti pokrajina okrog Banje Loke značilno razlikuje od prave, kraške kočevske pokrajine. Jasno prihaja pokrajinsko do izraza tudi okno Velikolaške pokrajine, kjer zbira svoje vodovje Rašica, ki potem na svoji poti proti Dobrepolju ponikne. Četrto okno pa so Vidovski hribi severovzhodno od Cerknice, v nasprotju s sosednjimi Blokami in Logaškim Ravnikom živo razčlenjen svet, ki omogoča normalno nadzemeljsko življenje Cerkniščici, Iški, deloma tudi še Rašici. 14 Visoki kraški rob, v katerem se notranje-slovenske kraške planote (Javorniki, Snežnik, Nanos, Hrušica, Trnovski gozd) vzpno še nad 1000 m visoko, preden se odlomijo proti nižjim planotam in goricam, je pokrajinsko izredno markanten, saj pomeni dokaj ostro mejo proti primorski Sloveniji. To mejo pomeni v dveh pogledih: po višini, ki se tu v skoku zniža in nas pripelje v kraje, kjer se lahko že uveljavi primorski klimatski vpliv, in po pokrajinski sliki, kjer se bujni gozd notranjosti umakne mnogo šibkeje ali sploh neporastlim, proti morju obrnjenim pobočjem, notranje-slovenski tip kmečke hiše s strmimi, prvotno slamnatimi strehami pa primorskemu tipu kamenite hiše z zložno, iz žlebnikov sestavljeno ter zaradi burje pogosto s kamenjem obloženo streho. Tudi kmečko naselje spremeni svoje lice: medtem ko so na notranji strani, tudi kjer ni samotnih kmetij ali razloženih naselij, domovi po vaseh razporejeni dokaj vsak sebi, se ob visokem kraškem robu prične vedno pogosteje uveljavljati sredozemska močno kompaktna zazidanost. Ta prirodnogeografska in kulturnogeografska meja, ki je sicer močno markantna povsod na prehodu iz notranje Evrope na Sredozemlje, je ravno ponekod na Slovenskem (posebno v območju Trnovskega gozda, Nanosa in Snežnika) izredno ostra. Drugod pa nas tudi tu vodijo pokrajine močno prehodnega značaja iz gozdnate slovenske notranjosti v odprti, toplejši in svetlejši, pravi primorski svet. Zato se moramo najprej nekoliko ustaviti ob njih. V. SLOVENSKE PRIMORSKE POKRAJINE Skupna poteza vsega našega primorskega sveta je podobno kakor pri subpanonskem v tem, da je nižji in že zato klimatskO_jigodnejši, še .posebno pa, da se v njem bistveno uveljavljajo vplivi sredozemskega podnebja, vegetacije, kulture in življenja. Značilna je tudi menjava apniških nizkih kraških planotastih pokrajin z vmesnimi flišnimi pasovi, ki so jih vode razrezale v razgibana brda in gorice. Flišne pokrajine, so na splošno za naselitev in obdelavo ugodnejše, ne morda ker bi'bila njihova zemlja boljša, temveč zato, ker je je več, ker v flišu ni golih ali slabo zaraslih skalnatih tal in ker je tudi vode več. Do neke mere velja vse to že za pokrajine, ki smo jih zgoraj označili še kot prehodne. Prehodne primorske pokrajine. Že pri predalpskem svetu smo našteli nekatere pokrajine, ki kažejo bolj ali manj jasne primorske poteze. Močan primorski prirod-ni in kulturni vpliv smo zabeležili v Beneški Sloveniji, nekaj šibkejšega smo opazili na Spodnj em Tolminskem in v spodnji Baški grapi, do kamor seže predvsem mediteranski tip hiše in naselja. Na stiku z notranjim kraškim svetom pa je takšna izrazita prehodna pokrajina Pivka» To je obsežna, nad 500 m visoka zajeda plitvega flišnega sveta v visoki kraški rob. Samo rahla, večkrat prekinjena vrsta kraških zaplat pri kraju Pivki, nekdanjem šentpetru na Krasu, jo loči od sosednjih flišnih področij, vipavskega in brkinskega. Pokrajina ima sicer nadzemsko vodovje, ki se zbira v Pivki, ki pa na severnem obrobju (Postojna, Predjama) izgine v kraško notranjost. Pa tudi sicer je ves okvir pokrajine tako izrazito kraški, da štejemo Pivko kljub njenemu flišnemu pokrovu med klasične kraške pokrajine. Posebno Zgornja (ali Podsnež-niška) Pivka "okrog Knežaka, Biča in Zagorja ima" značaj kraške pokrajine s širokimi, plitvimi, sorazmerno plodnimi kraškimi globelmi. Na Srednji Pivki okrog Prestranka in Slavine se uveljavi že fliš, Spodnja ali Podnanoška Pivka, ki jo kaj radi, čeprav ne posebno posrečeno, imenujejo tudi Postojnsko "kotlino", pa ima skoraj značaj kraškega polja na meji med flišem in apnencemJ V pivški pokrajini se na splošno meša značaj visokega kraškega polja s prvimi primorskimi potezami. V glavnem pa je notranjekraški pokrajinski element mnogo močnejši ne samo v prirodi, temveč tudi v kulturni geografiji, saj je kmetijstvo tu še čisto notranjeslovenskega tipa, pa tudi kmečka hiša in naselje imata še čisto notranjeslovenski, lahko bi rekli notranjski značaj. Če ne bi v času tridesetletne italijanske zasedbe prodrli sem dokaj močni primorski življenjski vplivi in če ne bi pokrajina do neke mere reliefno in prometno visela na primorsko stran, bi jo še teže ali sploh ne uvrstili med "primorske" pokrajine, tem bolj ker je tudi gospodarsko krepko navezana na gozdove visoke kraške notranjosti. Prehodni, še daleč ne čisto primorski so tudi Brkini ali Brkinska Brda, precej visoko, skoraj do 800 metrov visoko flišno hribovje jugozahodno od tod, v glavnem že onstran doline Brkinske (ali Notranjske) Reke. V Brkinih so kljub hribovitemu svetu vasi precej velike, razporejene po širokih, močno uravnjenih slemenih in brdih. Njihovo lice je sicer že močno primorsko, ne pa njihova polja. Mešanih mediteranskih kultur v terasah še ni, precej je sicer sadja, toda sadovnjaki spominjajo bolj na notranjo Slovenijo kot na primorsko; vinogradov je malo, čeprav jih je bilo verjetno nekoč več. Razmeroma obsežna odprta polja so razdeljena na delgeA—njihova glavna kultura je žito, njih obdelovanje podobno kakor v notranji Sloveniji. V Brkine je na severovzhodnem obrobju vrezana dolina Reke (ali Velike vode), ki je v spodnjem delu ozka, skoraj nenaseljena, še brez primorskttrlčuTturr~Sele kjer se pri Vremah, že v apnencu, dolina odpre proti Krasu, kjer Reka zatem ponikne v Škocijanskih jamah, je dokaj ostra klimatska meja: tam se začno vinogradi in tam sadno drevje dokaj prej zacvete in obrodi kakor više gori. Pokrajina nekako zase je Ilirskobistriško podgorje, obsegajoče zgornji, širši del doline Brkinske Reke ter Podgoro, vasi v jugozahodnem vznožju Snežnika. Čeprav je po prirodi tudi to brkinska pokrajina in se od višjega zaledja kraške notranjosti razlikuje predvsem po tem, da pozna sama skoraj samo listnat gozd, je na njeno življenje bistveno vplivala bližina snežniških iglastih gozdov, ki je prišla do gospodarske veljave posebno pod Italijo, ko je bila zadrega, bolje rečeno konjunktura za les velika. Na ta način se je pokrajina okrog Ilirske Bistrice gospodarsko nerazdružno navezala na visoko kraško notranjost. Pri tem je sodeloval še drug moment, ki je tudi sicer vtisnil pokrajini poseben kulturno-geografski pečat: to je stara prometna pot, ki vodi tod mimo čez kraške suhe doline pri Jelšanah in Šapjanah proti Reki. Zato se v tem podgorju bolj kot na Pivki kažejo zlasti v fiziognomiji hiš in naselij že precejšnji primorski vplivi. Prehodna je tudi še pokrajina jugozahodno onstran Brkinov: široka, pusta in kamenita suha kraška dolina med Brkini in Čičarijo, ki jo najprimerneje imenujemo Podgrajsko podolje. Ker je še precej visoka-ter jo čičarija zapira proti močnejšim vplivom z morja, je še vedno bolj kraška kakor primorska. Njene vasi so siromašne, kamenite in kraške, njihovo močno razdrobljeno polje se drži vrtač ali pa zagatnih kotanj slepih dolin,"v katerih končujejo svojo nadzemnij -sko pot normalni potoki iz. Brkinov. Prave slovenske primorske pokrajine. Če se povprašamo, kje je tista najbolj severna slovenska pokrajina, v kateri so primorski vplivi že tako močni, da—jo smemo uvrstiti pod zgornji "naslov se mi zdi, da se moramo ustaviti na Kanalskem, v Soški dolini okrog Kanala. Tam sega ob Soči navzgor nekako do Ročinja nad Kanalom močan zatok primorske pokrajine s tipičnimi sredozemskimi hišami in. naselji, z brajdaml in sadovnjaki v terasah, marsikje že v obliki tipično sredozemskih mešanih kultur, kjer rasteta Lrt-a ali sadno drevje kar sredi žita ali drugih poljskih sadežev. (Vendar velja to v glavnem samo za dolino in nižja pobočja Kanalskih hribov, medtem ko so više gori, na desnem bregu od Korade mimo Liga proti Kolovratu, na levem pa na Banjški planoti, naselja sicer že močno primorska, kulture pa še bolj kraške ali predalpske. Vsekakor je hribovje na desni strani doline (Liško ali Koradsko hribovje) tudi v tem pogledu močneje primorsko pobarvano, saj nas njegova pokrajinska podoba že močno spominja na Beneško Slovenij o. Koradsko hribovje, ki je že samo povečini iz fliša, se proti jugu zniža v Goriška Brda, nizke_terciarne gorice z intenzivno, čedalje bolj specializirano in komercializirano kulturo sadja in vinske trte. Pokrajinsko lice je v Brdih tako močno mediteransko kakor redko kje drugje v Sloveniji. Mediteranska so velika, tesno strnjena naselja po vrheh in slemenih z vmes raztresenimi domačijami kasnejših naseljencev in kolonov, mediteranski je tudi tradicionalni način obdelovanja z mešanimi kulturami v terasah. Ta način se sicer s specializacijo čedalje bolj umika čistim vinogradom in sadovnjakom, s tem pa izpostavlja Brda nevarnostim konjunkturnih kriz in kolebanj, od katerih je bila najznačilnejša kriza briškega vinogradništva in sadjarstva pod italijansko zasedbo, ko za briške proizvode ni bilo nikjer primernih tržišč. Intenzivna specializirana agrarna pokrajina se iz Brd čez nemogočo mejo okrog Sabotina nadaljuje v Goriško ravan, izrazit zatok mediteranskega vpliva, sončno, zeleno» prijazno in vrh tega prometno ugodno pokrajino. ŠredT~nTe~}e—zrastla Gorica kot izraz važnega prometnega razkrižja in gospodarske gravitacije vsega Posočja, ki pa ji je nedavno prerezala glavne življenjske živce nesmiselna nova meja. Tudi goriška okolica se je s posredovanjem goriškega tržišča v moderni dobi usmerila v specializirano, intenzivno, povečini čisto vrtnarsko kmetijstvo z zgodnjo zelenjavo in sadjem kot glavnimi proizvodi. Onstran s soškimi prodnimi nanosi zatrpane Goriške ravnine se flišni svet Brd široko nadaljuje na Vipavsko. Hrbtenica Vipavskega je sama Vipavska dolina, ki je ponekod, zlasti v svojem zgornjem delu ter ob Lijaku, široka in ravna, drugod pa vsa preprežena s flišnimi brdi. Južno od nje se vzpenjajo nekaj višja Vipavska Brda ali Vipavski Vrhje, ki se končajo na jugozahodu nad globoko, tektonsko zasnovano dolinsko zajedo ob Raši in Branici, onstran katere se prične že apniški Kras. Ne samo po prirodi, temveč tudi kulturno-geografs ko spominja 16 vipavska pokrajina močno na Gorlška_Brda. Tudi tu se velike, močno strnjene vasi primorskega tipa mešajo z manjšimi in mlajšimi zaselki, tudi tu sta vinska trta in sadje močno v ospredju. Vendar vipavsko gospodarstvo ni šlo v specializacij i tako daleč kakor Brda. Veliko h n ] f L l i ! ! !A — 1 " 1 3—p-"-l jg_L. popfthnp pa na živino, ki najde v daljnjih travnikih Vipavske doline kakor tudi po višinskih pašnikih Trnovskega gozda in Nanosa pogoje, kakršr.ih v Brdih ni. Vipavsko je vrh tega prometno boli odprto kakor Brda. Zato je doživelo tudi več težnje k industrijski dejavnosti, naslanjajoči se na krajevne surovine (industrija sadnih izdelkov in lesna industrija vj dov j j člal) . Ir. čeprav j S" meja med gozdno kfaško notranjostjo in nizkim primorskim svetom ravno na Vipavskem najostrejša, še več, morda ravno zato, se je Vipavska dolina, podobr.o kakor že tudi Solkan, s svojo na tradiciji slonečo lesno industrijo gospodarsko navezala tudi na visoko gozdnato zaledje. Tega seveda v Brdih tudi ni bilo. V srcu rodovitne goriške in vipavske pokrajine človek ne bi slutil, da se v neposredni bližini širi še ena, prav tako primorska, , a že izrazito kraška in zato nekaj manj prijazna in radodarna pokrajina. To je Tržaški Kras. Njegov rob se širi južno nad Goriško ravnino in spodnjo Vipavsko dolir.o, kakor da bi se tam vzpenjale gore. Šele pri pogledu z višine se pokaže, da to niso gore, temveč samo v nekaj višji obod uokvirjena kraška planota. Prav tako nas preseneti prehod iz Vipavskih Brd na Kras. Onstran doline Raše in Branice se nadaljuje svet približno iste višine kot v Vipavskih Brdih. Toda kamenina se je spremenila, vode so izginile v zemljo, namesto razgibanih slemen in dolin se pred nami širi enolična kraška planota, razjedena po vrtačah in suhih dolinah, z velikimi tesno zgrajenimi kamenitimi vasmi, z njivami med ogradami, po vrtačah in suhih dolinah ter z vinogradi,po terasiranih pobočjih vmesnih vzpetin. Enolična pokrajina, še najživahnejša spomladi, ko zacvete sadno drevje in je rdeča kraška zemlja sveže preorana in prekopana. Ponekod, kjer je apnenec manj čist ter daje obilnejšo in boljšo zemljo, kakor je to na primer v domovini terana med Tomajem in Komnom, so kraška tla mnogo bolj obdelana in donosna kakor drugod. S strmim robom se Kras na jugozahodu spusti v Tržaško primorje, ki je v svoji osnovi ševedno slovensko. Tam nas čaka še eno pokrajinsko presenečenje: v znožje skalovite kraške planote je prislonjeno veliko primorsko mesto, ki ga uzreš šele, ko si tik nad njim. Mesto velikega modernega pomorskega obtoka dobrin in bogastev, mesto, ki iz bližnje kraške puščave že stoletja črpa najplemenitej še življenjske sokove, delovno silo slovenskega Kraševca, ne da bi mu iz tujega ali potujčenega žepa vračalo vsaj skromen del teh dobrin in bogastev. Res je ironija, da je usoda postavila najbornejši del slovenske zemlje tik pred vrata, skozi katera se odpira pot v veliki in bogati svet ter ga je celo z državno mejo odrezala od njega. Ta za slovensko zemljo tako simbolični kontrast se nam pokaže še v bolj jarki luči, če se podamo še v slovenske kraje južno od Trsta, na Koprsko primorje. Tam, v slovenski Istri, zadnji slovenski pokrajini na naši poti, se Trstu ne približa samo kraška goličava. Res se sicer Tržaški Kras nadaljuje na jugovzhod v skalnato valovje Podgrajskega podolja in v visoko apniško stopnico Podgorskega •Krasa, ki se širi v podgorju Čičarije proti osrčju Istre. Toda ravno pod to podgorsko kraško stopnico se svet s strmim, Aprisojnim Bregom-(Bržino) nenadoma prelomi v zelene, sončne in plodne flišne Šavrinske gorice, ki segajo tja do tržaških vrat in ki jim dva~ S±r oW—in plitva zaliva, v katera potoneta dolini Rižane in Dragonje (Koprski in Piranski zaliv) živo razčlenjata obalo. Šavrinske gorice spominjajo po svoji pokrajinski sliki na Goriška inVipavska Brda. Po svOji-ag-rarni specializaciji (vinska trta, oljka, zgodnje sadje," zelenjava) pa še močno prekašajo Brda. Od njih se razlikujejo po tem, da so še mnogo bolj mediteranske, saj se pravzaprav edino tu in to šele od Črnega kala po Bregu navzdol srečamo na Slovenskem z oljko, to najtipičnejšo sredozemsko rastlino. Razlika z Brdi je tudi v tem, da Koprsko primorje zajema primorsko življenje s plovbo, ribištvom in drugimi na morje navezanimi gospodarskimi panogami. V celoti vzbuja Koprsko primorje, zlasti njegov nižji del, tako imenovani Spodnji Šavrini, nedvomno vtis ene naj rodovitnejših in človeku najbolj naklonjenih slovenskih pokrajin, če ni med njimi sploh prva. Tu se je slovenska zemlja še enkrat prijazno nasmejala, iz lica v lice tržaškemu mestu in njegovemu puščobnemu, skopemu kraškemu zaledju, v katerega precej neprijazno udarja burja in mu jemlje pravo sredozemsko svetlobo in tOplinS~Ob pogledu na to pokrajino se v nas do skrajnosti stopnjuje vtis usodnega kontrasta celotne slovenske zemlje, ki ni zadnji kriv nesrečnih kontrastov v slovenskem življenju in nehanju: trdih kraških in gorskih tal ter zameg-lenega, zaprtega ozračja v slovenski notranjosti, ki komaj na svojem obrobju, na Štajerskem in na Primorskem, doživi nekaj več sonca, svetlobe, mehkobe ter radodarnih tal. 17 A.LAH. VELIKE SPREMEMBE V GEOGRAFSKEM OKOLJU SLOVENIJE Po osvoboditvi so slovenski geografi opravili veliko raziskovalno delo, posebno še organizirani v oddelku za geografijo filozofske fakultete ljubljanske univerze in geografskih inštitutih, v pedagoškem šolstvu, raziskovalnih in drugih organizacijah. To dokazujeta tako Geografski vestnik kakor Geografski obzornik z neštetimi razpravami in številna samostojna dela, ki so jih objavili člani Geografskega društva Slovenije. Ob vsem tem kaže opraviti kratek povzetek velikih sprememb v geografskem okolju, ki so jih spremljali, in prikazati nekatere značilne dosežke naše socialistične preobrazbe. Seveda moramo poudariti, da so geografske spremembe posledice gospodarskega razvoja, urbanizacije in socialnih sprememb. Okolje odseva podobo celotne družbene preobrazbe. Zanjo pa je značilno, da so dobrine splošnega pomena in vrednote človekovega okolja pod posebnim družbenim varstvom, da imamo velik proizvodni organizem v družbeni lastnini, da delovni ljudje na samoupravnih osnovah obvladujejo celotno družbeno reprodukcijo, da naše dejavnosti razvijamo na osnovah družbenega dogovarjanja, raziskovalnega dela in družbenega planiranja. Narodnoosvobodilni boj je preprečil najbolj usodne nakane fašizma in okupatorjev proti slovenskemu narodu, ki so mu prisodili iztrebljenje in potujčenje. Z osvoboditvijo domovine se je na eni strani razreševalo na mednarodni ravni vprašanje uskladitve državnih in etničnih meja, na drugi pa se je nadaljevala naša notranja preobrazba. Nova Jugoslavija je namreč zagotovila enakopravnost vseh narodov, ki so se v njej združili, pa tudi enakopravni položaj narodnosti v tej skupnosti. Rušenje starega in graditev novega družbenega reda je sprostilo velike družbene tokove. Zaradi nekaterih prednosti v industrializiranosti večjega dela Slovenije so nastajale nove vezi in oblike sodelovanja v širši družbeni skupnosti. Vse skupaj z obnovo in načrtno industrializacijo od leta 1947 naprej je pomenilo začetek velikih sprememb v geografskem okolju! Najprej se je spremenil naš politični zemljevid. Ne glede na postopno in dolgotrajno reševanje naših odnosov z Italijo in tudi z Avstrijo je bilo dejstvo, da smo porušili mejo, ki je Slovenijo ločevala od Slovenskega Primorja in od našega kosa Jadranskega morja. Odprla se nam je pot do Kopra in ob zapletih okoli tržaškeaa vprašanja je postajalo vse jasneje, da bomo morali zgraditi novo luko in okno v svet. Toda naravna povezava z Istro in Reko je bila tudi odprta. To je bilo za nas izrednega pomena; vsi pritiski na nas zaradi samorastne in socialistične poti razvoja so že s tem izgubili velik del učinka. Osvoboditev je prekinila potujčevanje na slovenski zemlji in vplive tujega kapitala. V okvirih pred-aprilske Jugoslavije je bilo le 16.000 km2 slovenskega ozemlja, današnja SR Slovenija pa meri 20.255 km2. V zamejstvu so še ostala etnična območja in naravno je, da se zavzemamo za uresničenje pravic Slovencev v zamejstvu, da ohranjajo svojo kulturo in bitnost in se z njo enakopravno uveljavljajo ob večinskem narodu v državah, katerim pripadajo. Osimski sporazumi med Italijo in Jugoslavijo odpirajo možnosti, da bodo manjšine v zamejstvu resničen most prijateljstva in /i sodelovanja sosednih narodov; podoben položaj želimo tudi Koroškim Slovencem in drugim. Ko smo 2e pri politični geografiji, se pomudimo še pri politično-teritorialnem oblikovanju enot znotraj SR Slovenije. V kraljevini Jugoslaviji je slovensko ozemlje sestavljalo dravsko banovino, v njej pa je bilo 25 okrajev in štiri mesta, občine pa so bile 403. Po osvoboditvi je bilo osnovanih pet okrožij in eno okrožno mesto, 28 okrajev in 1544 krajev. Seveda je ta politična ureditev pomenila družbeno politične skupnosti z novo, demokratično oblikovano ljudsko oblastjo in povsem drugačnimi pravicami delovnih ljudi in občanov. V začetku 1947. so ukinili okrožja, toda leta 1949 so ustanovili tri oblasti in glavno mesto Ljubljana. Te pa so bile odpravljene s prehodom na komunalni sistem 18 leta 1952. Število okrajev in krajev se je do tedaj nekoliko spreminjalo, zmanjšalo se je zlasti število krajev. V letu 1952 je ostalo še 19 okrajev in štiri iz okrajev izločena mesta, do leta 1958 se je število okrajev postopoma zmanjšalo na osem, leta 1963 na štiri in spomladi 1965 so bili ukinjeni še ti. S snovanjem komunalnega sistema leta 1952 je bilo namesto 1134 krajev osnovanih 371 občin in 44 mestnih občin. Leta 1957 je bilo le še 130 občin, število teh se je še zmanjševalo in od leta 1960 jih je ostalo 60. Te spremembe v notranji ureditvi odražajo politično in socialno preobrazbo, decentralizacijo državne uprave in krepitev samoupravljanja. Okraji so koncentrirali dosti naložb v mestih, kjer so imeli sedež. Tudi kraji, v katerih so sedeži občinskih skupščin in njihovih organov, samoupravnih interesnih skupnosti in raznih organizacij, s svojimi funkcijami pritegujejo razne gospodarske in družbene dejavnosti. Naravno je, da ni vse enako poseljeno in razvito, saj deloma to določajo že različni naravni pogoji za delo in življenje. Tudi razlike med občinami so še, čeprav se razvija sodelovanje na osnovah dogovarjanja, planiranja, združevanja sredstev in solidarnosti. Družbeno življenje vsekakor vpliva na urbanizacijo in na preobrazbo okolja. Preden bomo obravnavali druge spremembe v geografskem okolju moramo poudariti še vključitev SR Slovenije v SFRJ Jugoslavijo. To je za nas življenjskega po~>e-na. Slovenija uvaža tri četrtine surovin, pol energije in četrtino hrane; vključitev v enoten gospodarski prostor in sistem pomeni osnovo za samostcjt-gospodarsko življenje in rast, pa tudi za trženje in sodelovanje s tujino. Jugoslavija pomeni za nas varnostno jamstvo, saj živimo na najbolj izpostavljeni tromeji z dvema velikima narodnostnima skupnostima, germansko in romansko. Ob obeh teh značilnostih našega položaja moramo podčrtati, da smo se v vseh obdobjih razvoja od osvoboditve uspešno razvijali in uresničevali naše in širše družbene interese. Slovenija je z odprtimi mejami izredno živo prehodno območje ne samo za Jugoslavijo, temveč proti Mediteranu in Bližnjemu vzhodu. To pomeni ustrezno močne tokove blaga, turistov in drugih potnikov, temu prirejene prometnice, večjo obremenitev prostora s turisti, s potrošniki ipd. Katere so bistvene geografske spremembe od osvoboditve. Prvič v prebivalstvu: na sedanjem ozemlju je bilo v letih 1921 1948 1971 1978 prebivalcev(v tisočih) 1304,8 1439,8 1727,1 1870,0 gostota naselitve pr/km2 66,7 69,7 85,3 92,3 Poleg velikega povečanja števila prebivalstva moramo upoštevati bistveno socialno spremembo; leta 1948 je živelo od kmetijstva 49 odstotkov prebivalcevA leta 1971 še 2o,4, v tem desetletju pa se je verjetno ta delež še prepolovil. Pri nas se naseljujejo tudi delavci iz drugih delov države. Večja gostota prebivalstva pa ni povsod enakomerna; gospodarstvo se je bolj razvijalo v mestih vzdolž rek in glavnih prometnic. Delež mestnega prebivalstva se je od 27 odštet kov leta 1948 povečal na približno polovico (leta 1975 ga je bilo 43,2 odstotkov) . V minulih dveh desetletjih se je prebivalstvo zelo selilo, to pa je onocro čila predvsem intenzivna stanovanjska gradnja in seveda velika zaposlenost ljudi. Aktivnega prebivalstva je več kakor 48 odstotkov. Življenje ljudi in tokove razvoja označuje dejstvo, da 62 odstotkov družbenega proizvoda ( v letu 1977) ustvarja nekmetijska proizvodnja, kmetijstvo pa le še 7 odstotkov. Skoraj tretjino družbenega proizvoda Slovenije (31 odstotkov)pridobiva terciarni sektor. Družbeni proizvod na prebivalca je leta 1977 znašal 29,3 milijone din, to je že kar zavidljiv dohodek tudi v primerjavi s sosednimi razvitejšimi deželami. O geografskih učinkih gibanj in sprememb prebivalstva lahko najprej zapišemo, da so se najbolj povečale ljubljanske občine, ki so po osvoboditvi pridobile več kakor 35 odstotkov slovenskega prirastka. Prebivalstvo hitreje kakor drugod narašča v Ljubljanski kotlini in na Gorenjskem, kjer je od osvoboditve naseljenega 54 odstotkov povojnega prirastka. Pomembno priselitveno območje je tudi mariborska regija in občina; v njej se je naselilo 17 odstotkov povojnega prirastka, toda intenzivnejši razvoj je bil v novejšem obdobju in perspektive so še odprte. Naj intenzivnejši razvoj sploh beleži Velenje, pomembnega pa še Slovenj Gradec, Ravne in seveda Celje, ob obali Koper, v Posočju Nova Gorica, na Dolenjskem Novo mesto in Kočevje, v Posavju pa Krško. Tudi Murska Sobota in Ptuj beležita napredek. Če je na teh območjih prirastek največji in tudi 19 posledica priseljevanja, potem je razumljivo, da obstajajo tudi odselitvena območja. Takšnih občin je v Sloveniji 16, skupno pa v njih živi približno 350.000 prebivalcev. Ob tem razmišljanju pa moramo dodati, da se je spremenila tudi dnevna gibljivost prebivalstva. Razvoj prometa, zlasti še zasebnega avtomobilizmaA je zelo razširil gravitacijska območja središč in že načenja tudi nekatere tradicionalnosti geografske regionalizacije. Združevanja v gospodarstvu tudi vplivajo na razporeditve. Sicer pa si SR Slovenija zelo prizadeva zmanjševati razlike v razvoju posameznih območij ; obstajajo programi pospeševanja razvoja manj razvitih območij, ki temeljijo tudi na izkoriščanju prednosti tamkaj naseljenega prebivalstva. To bo vplivalo bolj na socialno in kulturno preobrazbo teh pokrajin kakor na selitvene tokove in k temu utegne deloma prispevati tudi energetski položaj. Iz demogeografskih bilanc kaže opozoriti še na dejstvo, da je že leta 1971 imelo 17 slovenskih občin le od 2 do 10 odstotkov kmečkih ljudi, dobra tretjina občin pa 14 do 24 odstotkov. Zadnjih dvajset let se je v Sloveniji zmanjševalo kmečko prebivalstvo za 2,6 odstotkov letno. Podatki o starostni strukturi kmečkega prebivalstva pa kažejo obrnjeno piramido. Ob dejstvu, da je v Sloveniji 44,9 odstotkov kmetij s kih tal, pomeni pomanj kanj e kmetij skih rok dalekosež en vpliv na kmetijstvo kot gospodarsko panogo in na okolje kot narodni življenjski prostor. Za drugo bistveno geografsko spremembo imamo zato preobrazbo površinske podobe Slovenije. Ta se je spreminjala zaradi sprememb v kmetijstvu in gozdarstvu, ob vplivih industrializacije, z urbanizacijo, neposredno z novimi dejavnostmi in zahtevami, posredno pa s spreminjanjem socialne sestave prebivalstva. Tudi modernizacija proizvodnje je opravila svoje; v Sloveniji so gojili največ okoli 66.500 konj (1931, tudi po osvoboditvi se je to število obnovilo), sedaj jih je 24.000 (1978), traktorjev pa, ki jih je bilo prej komaj nekaj sto, je sedaj okoli 11.500 (1978) . Slovenija je prirodno gozdnata krajina; sedaj pokrivajo gozdovi 49,4 odstotkov površja in se po malem širijo. V dveh desetletjih so se razširili za okoli 42.000 ha, za 4,4 odstotke, predvsem na račun pašnikov. Obdelovalne zemlje je 31,8 odstotkov. Od več kakor 300.000 ha njiv in vrtov se je površina zmanjšala na 255.000 ha; samo v zadnjem desetletju je preoranih 20.000 ha manj. Nedvomno niso vzrok spremenjene delovne zmogljivosti, saj traktor s priključki nedvomno nadomesti štiri konje. Zmanjšala se je tudi površina z žiti (za 14,3 odstotke), pridelovanje vrtnin (za 20 odstotkov) in industrijskih rastlin (za 26 odstotkov). Vrtnine dobivamo od drugod, zlasti iz klimatsko ugodnejših krajev. Industrijskim rastlinam so trg spodrezale umetna vlakna in druge umetne snovi, saj tu ne pridelujemo bombaža. Pridelek žita pa se je na manjših površinah tako povečal, da to opravičuje spremembo (1939: na 69.009 ha so pridelali 805.000 q - ob donosu 11,7 q/ha, leta 1977 pa na 52.922 ha 561.568 q - z donosom 29,5 q/ha). Posodabljanje kmetijstva - strojna obdelava, manj kultur, poudarek na živinoreji -spreminja tudi podobo njiv. Industrializacija kmetijstva spodbuja večanje parcel in usmerjeno obdelavo, socialne spremembe pa povzročajo drobljenje posestev in parcel, prav tako urbanizacija, tako da je bilo zaradi tega treba ta proces zajeziti z zakoni in novimi načrti. Z obdelanih površin sta skoraj izginila konoplja in lan, bistveno manj sejejo prosa in ajde, sončnic in fižola, celo tudi tradicionalnih krmnih kultur. Več je posevkov za pitanje (silažne krme), za 13,5 odstotkov več kakor pred vojno pa je travnikov in na njih temelji tudi pašna živinoreja. Podobo kmetijskega površja ne kažejo le kulture in način obdelave. Polja prepleta vse več moderniziranih cest, jarkov in kanaliziranih vodnih tokov, obdajajo jih drugačna gospodarska poslopja, zlasti pa modernizirane ali sploh nove hiše in ob njih garaže. Drugačni so tudi sadovnjaki in vinogradi, obsežna obrobna območja in gričevanti deli pa so polni novih počitniških hišic, katerih del je navezan tudi na obdelavo zemlje. Čistega kmetijstva je vse manj, več pa mešanih gosodinjstev in gospodarstev. Posledica tega je, da je naša vas v večjem delu izgubila svojo tradicionalno podobo in razmestitev. Prej so bila poslopja dosledno ob robu kmetijskih površin, sedaj pa se nove hiše vrivajo v strnjene kmetijske predele. Vasi so bolj raztresene kakor obcestne ali gručaste; težnja v novi zemljiški in urbanistični politiki je bolj urediti naseija in obvladovati takšne težnje. Toda zgled tem procesom je razvoj mest. 20 O urbanizaciji je potrebno povedati, da še niso ustrezno komunalno opremljena niti vsa novo pozidana območja. V Sloveniji je komaj tretjina gospodinjstev in domov povezanih s kanalizacijskimi sistemi in z odvažanjem odpadkov. Zato je nastalo toliko neurejenih odlagališč. Odpadne vode pa onesnažujejo vodne tokove in tudi vire čiste vode. Ta pojav se je zelo razširil v zadnjih dveh desetlet-jih,in sicer vzporedno z rastjo porabe in motorizacije, zato si sedaj načrtno prizadevamo obvladovati vse vplive na človekovo okolje. V njem se je pojavila ogromna količina kemičnih sredstev, ki jih rabijo za zaščito kultur pred boleznimi in škodljivci, za čiščenje in pranje. Pa tudi sredstva, ki jih rabijo za povečevanje pridelka, vplivajo na lastnosti (kemične in fizikalne) tal in kultur. Uporabljamo najrazličnejše umetne snovi, na desettisoče kemičnih spojin, ki se nedvomno tudi širijo po površju, z vodami in v ozračju. Kemizacija proizvodnje, storitvenih dejavnosti, našega okolja in ekosistemov, tudi naše hrane in opravil, ni le značilnost naše dobe, temveč proces, ki vpliva na delo, življenje, sredstva in tudi na podobo krajine. Končno so posegi v naravno okolje tudi sicer izdatni; mikroklima se spreminja z zajezitvami tekočih voda, z emisijami plinov v ozračje, s širjenjem in spreminjanjem naselij, z velikimi industrijskimi objekti, s kopanjem premoga,rud in kamna ali proda. V mestih ima pomemben delež tudi promet. Naraščanje prebivalstva nedvomno pomeni naraščanje potreb. Te pa rastejo tudi zaradi sprememb v sestavi prebivalstva; poraba nekmečkega prebivalstva je drugačna od porabe kmečkega, čeravno se tudi to prilagaja novim možnostim in navadam. Življenjski in družbeni standard sta izredno napredovala; to je posledica uspešne industrializacije in njena nadaljnja spodbuda. Zato si moramo ogledati, kaj se je spremenilo v tem pogledu. Že dejstvo, da je bilo ob začetku socialistične industrializacije v Sloveniji 230.000 zaposlenih, sedaj pa jih je več kakor 770.000, pove veliko. Upoštevajmo še večjo produktivnost in tehnično sposobnost za predelavo velikih količin surovin, pa se nam nakazuje zanimanje za izkoriščanje naravnih virov. Poraba električne energij e se je v minulih dveh desetletjih povečala za 4,5-krat, tekočih goriv za 9-krat, mazuta pa kar za 67-krat. Samo za prevoz goriv (720.000 t porabe leta 1977) je potrebnih nad 300.000 cistern. Električno energijo rabijo predvsem za pogon (52 odstotkov), toda veliko tudi za termične namene (23 odstotkov) in za elektrolizo (aluminij!) in galvanizacijo (20 odstotkov) . Plavži predelujejo manj rude in rabijo manj koksa. Jeklarne postajajo vse večji porabniki električne energije, surovega in odpadnega železa. Pridobivanje aluminija se je v dvajsetih letih več kakor potrojilo, čeprav nad njim visi damo-klejev meč transporta in nabave glinice ter ogromne porabe (vse dražje) elektrike. Toda poraba in predelava aluminija spodbuja pridobivanje. Sicer pa se barvni metalurgiji slabo piše; pridobivanje cinka je praktično prenehalo leta 1970, prenehalo je tudi pridobivanje živega srebra, za ohranitev pridobivanja svinca pa so potrebne velike naložbe za raziskovanje, nova odpiranja in za varstvo okolja. V razvoju surovinske industrije veliko pomeni plinifikacija, zlasti pa razvoj plemenitenja in predelave osnovnih surovin. Naravno pridelovanje morske soli na solinah bo zamenjala velika tovarna soli, zaradi pomanjkanja rečnega proda povečujejo peskokope in kamnolome, pa tudi vse vrste gradenj stopnjujejo potrebe. Raba kremenčevega peska raste in bo še, prav tako vseh vrst gline in kao-lina. Cementa, cementno-azbestnih izdelkov, keramike in stekla, opeke in izolacijskega gradiva ni nikoli dovolj, čeprav to pridobivanje stalno narašča. Razumljivo je, čeprav je delež rudarstva za drugo proizvodnjo zaostajajoč, da vse te potrebe naravnih surovin povečujejo "zajedanje" v naravno okolje in terjajo ustrezno prilagajanje dejavnosti novim potrebam in možnostim. Raste tudi poraba lesa za mehansko in za kemično predelavo. Toda omejeni naravni viri še bolj spodbujajo pridobivanje umetnih snovi in napredovanje kemične industrrije ali sorodnih panog. Kemično industrijo označuje velika poraba fosfatov, žveplene kisline (njeno pridobivanje se je v dvajsetih letih povečalo za sedemkrat), fosforne in drugih kislin, metanola, klora in drugih okolju in ljudem nevarnih ali škodljivih snovi, ki pa se jim še ni mogoče odpovedati. Pridobivanje titanovega bel povzroča desetkratno količino odpadkov (v primerjavi z osnovnim proiz onesnažujejo okolje; potrebna je dograditev (sanacija) te in druge proizvodnje, da bodo gospodarske koristi docela odtehtale posledice, ki jih imajo dolofiene dejavnosti za okolje in ljudi. Sicer je računsko in uporabno mogoče razumeti, da porabimo trikrat toliko sintetičnih vlaken kakor bombažnih, nove snovi celo omogočajo pestrejšo izbiro kakovostno različnejših izdelkov, enakovredno za telo pa to ni. Temeljnih organizacij združenega dela in delovnih organizacij brez tozdov je v slovenski industriji 1122 (1978) . To pomeni, da se na najmanj toliko krajih dogajajo procesi, ki imajo svoj vpliv na okolje, pa naj bo to proizvodnja, pre-delavaA skladiščenje ali transport. Samo lesa sežagajo letno okoli 900.000 m3, celuloznega lesa pa predelajo še pol več. V proizvodnji nastaja skoraj 5 milijonov ton odpadkov, ki jih začenjamo vse bolj vračati v predelavo (reciklaža) . Koliko gradiva porabimo samo za embalažo in koliko je obleži na škodo okolja in Toda ne tarnajmo samo zaradi okolja. S smiselnejšo izbiro in razvojem ustrezne tehnologije bi se mogli izogniti domala vsem nevšečnostim, ki jih imamo sedaj v okolju; z načrti za modernizacijo gospodarstva in razvoj novih dejavnosti bomo skušali to zagotoviti v naslednjem desetletju. V okolju se kopičijo pridobitve in prednosti obenem s težavami in nevarnostmi. Pridobivanje in raba novih sredstev terja boljše znanje in višjo (tehnično in občo) kulturo, usklajevanje dejavnosti v okolju, torej dogovarjanje, raziskovalno delo in planiranje. Zato gospodarskega razvoja in okolja ne moremo ocenjevati samo po fizičnih učinkih, temveč hkrati s socialno preobrazbo in skupnimi dosežki. Veliko spremembo v proizvodnji in v našem življenju pomeni zlasti razvoj prometa. Kljub veliki tradiciji in dobri razvitosti železnic je značilno, da je pri nas cestni promet razvitejši - po številu zaposlenih, po zmogljivosti, po družbenem proizvodu in v dohodku. To pa niso kar vnaprejšnje prednosti, kajti osnovne železnice so elektrificirane, cestni promet pa terja nove in nove velike naložbe, pa še našo energetsko bilanco postavlja v odvisnost od uvoza. Promet opravlja neizogibno funkcijo, povzroča pa tudi nevarno onesnaževanje okolja. Vpliva tudi na naše življenje - pospešuje našo mobilnost ob zmanjševanju aktivnosti (gibanja) ljudi; zaradi različnih vzrokov, zlasti pa zaradi slabih navad in neprilagajanja prometnim pogojem imamo veliko nesreč, človeških žrtev in delovnih izgub. Ceste se zajedajo v polja in v naselja; čeravno lepo urejene pomenijo tujek v okolju zaradi njihovih vplivov. Sedaj nas energetske razmere spodbujajo k iskanju boljših rešitev; v preteklih dvajsetih letih sta se pri nas s prometom življenje in proizvodnja neverjetno spremenila in lahko razmišljamo, kaj bo prinesel čas do konca tega stoletja. Na cestah je okoli pol milijona vozil; če stoje ali vo-zijo,vselej je tesno, v njih je ogromno goriva in pokrivajo veliko površino. Slovenija je veliko križpotje ne samo za ta vozila, temveč vozijo tod številni tuji prevozniki in transportni sistemi, to pa odpira tudi naše okno v svet -koprska luka. Dve tretjini našega uvoza so surovine in polizdelki, veliko je tudi opreme. Sestava našega izvoza je drugačna: surovin in polizdelkov je največ, toda skoraj toliko tudi potrošnega blaga. Bilanca količinske menjave kaže, da izvozimo 3,65 milijonov ton blaga (1977), uvozimo pa tretjino manj - 2,6 milijonov ton. Vrednostna bilanca je drugačna: uvoz daleč presega izvoz, kar pa pokrijemo s turizmom, ki je tudi naš "izvoz" blaga in storitev ali še z drugimi dohodki. Naše gospodarstvo nenehno napreduje; zadnja leta je rast industrijske proizvodnje in družbenega proizvoda realno vsako leto večja za najmanj 6 odstotkov. Zato se nadaljujejo tudi vse oblike preobrazbe - družbenih dejavnosti, gospodarstva ali okolja. Socialna preobrazba je v zadnjem desetletju živa zlasti v manj razvitih območjih, kar dokazuje gospodarsko rast teh območij. Tako se modernizirajo stara jedra ustvarjanja in razvijajo se nova. Naložbe so velike; investicijska poraba je stalno večja od načrtovane, delovni ljudje pa si zavzeto prizadevajo tudi za življenjski in družbeni standard. Občani v krajevnih skupnostih so namreč neštetokrat izglasovali krajevne samoprispevke, s katerimi zlasti komunalno urejajo okolje in gradijo objekte družbenega standarda. Tudi razpisana posojila so uspela, z njimi pa se razvija obča družbena infrastruktura. Gospodarski razvoj je osnova celotnemu družbenemu napredku, ta pa mu omogoča neprestano modernizacijo in višjo raven. Naše gospodarstvo je vendarle kos sodelovanju z razvitimi deželami, lahko pa bi z dosežki in zlasti z izkušnjami pri urejanju gospodarstva in okolja več prispevali k napredku dežel v razvoju. 22 Vsa preobrazba, o kateri smo govorili, odseva raven tehničnega napredka. Značilna so velika gradbišča z veliko tehniko in malo delavci. Projektiramo vse vrste posegov v okolje, tudi sami se jih lotevamo in izpeljemo. Gradimo velike hidroelektrarne, široke in tehnično zahtevno opremljene prometnice, hkrati raste več naselij, ki bodo pridobila več stanovalcev, kakor jih ima povprečno slovensko mesto. Za kmetijske potrebe melioriramo doline in neizkoriščene površine. Vrtamo in iščemo nove vire vode, surovin in energije. Raziskovalci razvijajo nove tehnološke postopke, gradimo in upravljamo velikanske proizvodne mehanizme. Že zato, ker vse izhaja iz narave in se nahaja v prostoru, ima to nenehne vplive na okolje. To pa niso le lokalni pojavi, vezani na pridobivanje surovin, temveč se v procesu kroženja vode in zraka njihovi vplivi prenašajo daleč naokoli. Zato moramo takšno občo sliko sprememb v našem okolju stalno dopolnjevati z opisom in oceno vsakega pojava in dejavnika posebej. To ustreza tudi naši družbeni organiziranosti in težnji po napredovanju. Spremljanje pojavov in dejavnikov je osnova vsakega preučevanja, projektiranja, spreminjanja, razvijanja, usklajevanja in premeščanja. Ne samo zaradi sklepa teh razmišljanj, temveč kot poglavitno oceno in kot spodbudo nadaljnjega iskanja podčrtajmo, da so naši dosežki veličastni. Toda j edro nadaljnjega napredovanja ostaja v proizvodnji, čeprav ob omejenih surovinskih in energetskih virih, in na večjem poudarku našega znanja in dela. Od tega je odvisno vse drugo. Terciarne dejavnosti so sicer zelo važne in nenadomestljive, so pa odvisne tudi od zunanjih pogojev in razmer. Urbanizacija bo tudi glavni dejavnik spreminjanja prostora, še naprej pa nam ostane skrb za ohranitev in vzdrževanje obdelovalne zemlje in dobrih gozdov, ki so vir surovin in nezamenljiv dejavnik v prostoru. Navezanost ljudi na okolje ostane, s tem pa tudi odgovornost za vsako spremembo v geografskem okolju. V. KOKOLE, NOVO MESTO - DVAJSET LET POZNEJE Pred dvajsetimi leti smo v Geografskem obzorniku obširneje poročali o raziskavah (lokalnogeografskih) novomeške občine in o njih razpravljali tudi na zborovanju slovenskih geografov v Novem mestu leta 1960. Od tedaj se je na Dolenjskem in še posebej v Novem mestu marsikaj spremenilo. Ti premiki narekujejo ponovno ovrednotenje - pa tudi podrobnejšo preučitev -sprememb v geografski stvarnosti, ki so sedaj dominantne in tudi problemov, ki se odpirajo v razvoju sedaj pa tudi za bodočnost. Z nenavadno močnim gospodarskim vzponom Novega mesta oziroma urbanizacije v Novem mestu in okolici, predvsem zaradi razvoja kemične in avtomobilske industrije v zadnjih desetih letih, še bolj pa zaradi snovanega še močnejšega razvoja slednje, se je znašlo Novo mesto in novomeška občina v, najbrž, najpomembnejšem prelomnem obodbju. Odpirajo se velike perspektive - in z njimi veliki problemi -vsekakor pa tudi številne in ne male dileme za nadaljnji razvoj do leta 2000 in potem. Ponazarjajo jih naslednja vprašanja: - Ali je trenutni silovit impulz enkratni, a neponovljiv? Mu bo sledila oseka oziroma vsaj relativno umerjena rast ali pa bo sprožil še druge in se v kumulativnem učinku nadaljeval z enako ali vsaj podobno močjo? Kako dalekosežno? - Kakšne vzporedne in stranske učinke v gospodarskem in socialnem razvoju more sprožiti sedanja tekoča industrijska ekspanzija in s kakšnimi posledicami v bližnji, pa tudi malo bolj oddaljeni bodočnosti? - Kako se bo odrazil - in kako se že odraža - nagel premik v gospodarski osnovi in povečano število zaposlenih v fizičnih, prostorskih strukturah mesta in okolice, če se bo silovit polet nadaljeval ali če se bo umiril? - Kako se more (končno) odraziti v širših regionalnih okvirih - takšnih kot pač so - več ali manj trajna, geografska naravna svojstva in dosežena izraba teh potencialov, zatečeno stanje omrežja naselij, ki je podvrženo vse bistvenejšim spremembam; kakšen je sploh ta regionalni okvir in kako je vanj vpleteno mesto in občina? S svojim izredno ekspanzivnim razvojem gospodarstva v zadnjih petnajstih letih posebej pa še industrije, se je družbenogospodarska struktura novomeške občine bistveno spremenila. Ta sprememba pa se je odrazila tudi v odnosu do sosednih občin ter v regionalni strukturi Slovenije, v kateri se Novo mesto pojavlja kot izrazito središče za široko območje, kjer je do zadnje vojne prevladovala še tradicionalna agrarna struktura. S strukturnimi premiki se je bistveno okrepila integracija v družbenem razvoju ne le na relaciji Novo mesto - ostali del občine, marveč tudi novomeška občina - ostala Dolenjska in južnovzhodna Slovenija sploh. Strukturni premiki so šli v več smereh. Osnovni premik iz pretežno agrarne v pretežno že industrijsko usmeritev, ki je zlasti očitna v družbenem proizvodu občine, pa tudi že v aktivnosti prebivalstva, je posledica oziroma rezultanta premikov na drugih področjih, ki so spremljali proces industrializacije. Ta proces je v družbenogospodarskem razvoju občine prevladujoč. Odrazil se je tudi v prostorskem pogledu, in ta ne le na splošno s pospešeno urbanizacijo, ampak tudi v preobrazbi življenjskega okolja občanov v širšem zaledju. S konflikti, ki jih sproža in ki sežejo še čez meje občine, pa vse bolj kritično posega tudi v samo fizično okolj e. Industrijski razvoj v novomeški občini je presegal okvire običajne industrijske ekspanzije v tradicionalnih panogah, ki so bile dokaj skromno prisotne že v prvih povojnih letih (tekstil, osnovna lesna predelava, nekovine). Čeprav so tudi te panoge doživele vzpon z diverzifikacij o in zelo razširjeno proizvodnjo in zaposlenostjo, je strukturno pomemben - in daljnosežen - zlasti razvoj najbolj propulzivnih industrijskih panog: kemične industrije "Krka" in Industrije motornih vozil, ki sta se razvili domala brez vsake naslonitve na predhodne zametke v drobni industrijsko-obrtni proizvodnji. Za razvoj Novega mesta in nekaterih krajevnih središč v občini v preteklosti so bile tradicionalna osnova storitvene dejavnosti. Vsekakor pa so bile edino v Novem mestu prisotne tudi takšne izmed njih, ki so s svojim gravitacijskim zaledjem presegale meje današnje občine. Tistim redkim so se po vojni pridružile še nove, predvsem na področju družbenih dejavnosti, manj pa v terciarnem sektorju v ozkem smislu. Zaradi neustrezne ponudbe Novo mesto kot storitveno središče regionalnega pomena zaostaja za možnostmi, ki jih delno že odpira širše ali najširše gravitacijsko zaledje južnovzhodne Slovenije. Vendar pa so prav funkcionalne povezave na področju specializiranih storitvenih dejavnosti tiste, ki najbolj izrazito povezujejo mesto in regionalno zaledje kot "tržišče" storitev. V preteklosti sta večjo in kvalitetnejšo ponudbo storitev,kot jo v precejšnji meri še zdaj, zavirali dve okoliščini: znaten obseg slabše razvitih in nerazvitih območij v zaledju (Bela in Suha krajina, pa tudi Mirenska dolina z obrobjem) in pa sorazmerna majhnost Novega mesta kot edinega urbanega središča z zahtevnejšim povpraševanjem. To velja predvsem za trgovino in storitveno obrt. Nagla povečava kupne moči v zadnjih letih še ni bistveneje prišla do izraza v ustrezni ponudbi ali pa le na redkih področjih oskrbe prebivalstva. Predstavlja pa, zlasti ob povečanem številu potrošnikov in konstantni realni rasti, velik potencial za večji in predvsem kvalitetnejši razvoj že v razmeroma bližnji bodočnosti. Isto velja seveda tudi za razvoj povpraševanja v sosednjih občinah v (potencialnem) gravitacijskem zaledju, ki so vsaj za bolj izrazito specializirane storitve slej ko prej premajhna lokalna zaledja. V primerjavi s Celjem, mestom s komaj kaj večjim gravitacijskim zaledjem in prav tako ležečim med dvema velikima mestoma, Novo mesto bistveno zaostaja glede obsega in pestrosti ponudbe (tj. kvalitete), npr. pri grosistični trgovini. Med dejavnostmi, ki delujejo prostorsko integrativno v širših regionalnih okvirih več občin in ki s svojo prisotnostjo bistveno vplivajo na kvaliteto funkcij Novega mesta, so sedaj zlasti še razne družbene dejavnosti. Zaradi stalno 24 prisotne solidarnosti v povojnem socialističnem obdobju razkorak v"epremljenosti" v primerjavi s podobnimi "regionalnimi" središči pri Novem mestu ni tako velik. Vendar ima npr. Celje le nekaj institucij (kot poklicno gledališče), ki jih Novo mesto nima. To kaže na pomen velikosti urbane aglomeracije oziroma na pomen potrošnikov pri oblikovanju in možnostih za realizacijo "ponudbe". Regionalna povezanost na področju raznih družbenih dejavnosti je različna, ker se glede na socioekonomske (in druge) značilnosti in glede na doseženo splošno stopnjo razvoja bližnjega ali širšega regionalnega zaledja drugače odražajo tudi lokacijske determinante. Na področju izobraževanja Novo mesto ni več - kot pred vojno - edino središče v šolstvu "srednje ravni" na Vzhodnem Dolenjskem oziroma v južnovzhodni Sloveniji. Ima slej ko prej daleč najbolj pestro sestavo šol oziroma usmeritev. Z izjemo redkih zelo specializiranih ima skoraj popolno razvite vse smeri (vendar ne vseh tehniških smeri) in gravitacijsko zaledje za tiste, ki so v tem širšem geografskem zaledju prisotne edino v Novem mestu, je vsaj vsa Vzhodna Dolenjska ali celo Spodnje Posavje. V prihodnosti morata nskaj smeri, ki so sedaj le v Novem mestu prevzeti Črnomelj za Belo Krajino in Brežice (oz.Krško) za Spodnje Posavje. Poglavitni razmah pa je mogoče pričakovati pri višji in visoki stopnji usmerjenega i zboraževanj a, kjer bo očitno smiselno predvideti določene usmeritve z organizacijo ustreznih dislociranih oddelkov visokih šol v smislu že delno začete prakse. Na področju kulture ima Novo mesto že sedaj določene zavode oz. institucije regionalnega značaja za Dolenjsko in je smiselno predvideti le okrepitev teh, ob večjem razvoju mesta pa še drugih kulturnih institucij, ki morejo bistveno prispevati h kakovosti življenja (kot enemu izmed pogojev za zadrževanje in pritegnitev visokokvalificiranih kadrov). Podobno je na področju telesne kulture. Novo mesto ima zaradi središčne lege osnove, da še v večji meri postane telesnokulturni center južnovzhodne Slovenije z ustreznimi objekti oziroma napravami. Tudi na področju raziskovalne dejavnosti je treba misliti dolgoročno in razviti zasnove, ki so že dane, zlasti za potrebe industrijskega razvoja in za potrebe ekonomskega, socialnega in prostorskega planiranja v občini in v regiji. Raziskovalne potenciale je smiselno razvijati v skladu z že določenimi zametki, ki so dani pri nekaterih institucijah in zavodih tudi sicer (študijska knjižnica, muzej ipd.). V socialnem skrbstvu je treba misliti na specializiran zavod za fizično in psihično prizadete ter na dosti večje kapacitete doma za ostarele v Novem mestu samem. Na področju zdravstva so dane dobre osnove za oblikovanje pomembnejšega zdravstvenega centra, ki bi prekrival potrebe vse južnovzhodne Slovenije, s tem da se v novomeško območje vključi tudi Spodnje Posavje v celoti, kar omogočajo dobre (in v prihodnosti še boljše) prometne zveze. Omenjene so samo družbene dejavnosti, ki glede na racionalno in funkcionalno učinkovitost zajamejo širšo območje kot je zgolj občina. Ostale (osnovno šolstvo, otroško varstvo, telovadnica in športna igrišča, kulturni domovi ipd.) , ki jih je mogoče in smiselno organizirati v kraju bivanja oziroma v bližini pomembnejših krajevnih središč, se bodo pač morale razvijati v skladu z razvojem števila prebivalstva, zlasti tam, kjer je nekaj tisoč prebivalcev (v Novem mestu posamezne soseske, kolikor j-ih ni smotrneje razvijati na eni lokaciji za vso mestno aglomeracijo). Obseg gravitacijskega zaledja. Maksimalni možni obseg (splošnega) gravitacijskega zaledja Novega mesta (to je južnovzhodna Slovenija z Dolenjsko - brez Kočevske - in Spodnje Posavje), to je okrog 200.000 prebivalcev ali nekaj več, omejuje možno raven možnih regionalnih funkcij na tisto, ki jo ima v SR Sloveniji -poleg Ljubljane in Maribora - le še Celje z nekoliko večjim splošnim gravitacijskim zaledjem. Razvoj pomembnejših regionalnih funkcij Novega mesta na področju storitvenih dejavnosti je mogoč, če Novo mesto z njimi zajema širše zaledje, pač s specializacijo za potrebe vse Slovenije ali še obsežnejšega zaledja - tržišča za določene izbrane specialne storitvene dejavnosti. Te ne bi smele biti v funkciji splošne oskrbe prebivalstva v regiji, ampak predvsem v oskrbi gospodarstva z določenimi storitvami. V zvezi s tem je pomembna lega na osi Ljubijana-Zagreb 25 oziroma ob eni najpomembnejših prometnih poti v Jugoslaviji. Katere dejavnosti bi to mogle biti, je mogoče predpostaviti le okvirno, saj je vse bolj odvisno od pobude oziroma ponudbe kot neposredno od povpraševanja. Vsekakor pa so predpogoj ustrezne - zelo dobre - telekomunikacijske povezave s potencialnim zaledjem. Prometna povezanost Po dvajsetih letih je vpliv, ki ga je imela izgradnja moderne ceste preko Dolenjske, več kot očiten. Razširjena v pravo avtocesto- jih bo le okrepila. Za razvoj v veliko industrijsko središče -kar Novo mesto vse bolj postaja - pa se odpira tudi problem res ustrezne, moderne železniške povezave Novega mesta na jugoslovansko omrežje. Splošno priznano je, da je lahko vozliščna prometna lega v širšem sistemu prometnih (regionalnih in interregionalnih) povezav eden od bistvenih pogojev za razvoj mest, če ne celo osnova za njegov razvoj. To vprašanje je tem bolj v ospredju čim bolj je neko območje oziroma urbana aglomeracija razvita, posebej še pri dinamični rasti. V tako fazo je prišlo tudi Novo mesto. V zvezi s tem se odpira nekaj vprašanj. V zvezi s prometno infrastrukturo se slej ko prej dolgoročno odpira vprašanje železniške povezave Novega mesta oziroma "dolenjske železnice" na magistralno železnico Ljubljana - Zagreb. Ob tem je seveda treba ugotoviti, da je dolenjska proga že s progo Trebnje - Sevnica povezana na obsavsko magistralo. Ta predstavlja - ne glede na njeno skromno tehnično opremljenost - za povezavo Novega mesta proti Zagrebu, pa seveda tudi do Krškega in Brežic, velik ovinek. Železnica Novo mesto - Brežice (alternativno Krško) ima vsaj dva funkcionalna vidika, ki pa se sicer lahko tudi prepletata: - povezavo samo Novega mesta (in tega dela Dolenjske) proti Posavju in Zagrebu, torej interregionalna povezava, in - železnica kot del pomembnejše vzporednice Ljubljana - Zagreb, torej kot odsek mednarodnega prometnega sistema, kar bi seveda pomenilo tudi tehnično druge dimenzij e. Graditev enotirne proge, grajene za večje obremenitve in hitrosti, zaradi sorazmerno majhne razdalje (okrog 30 km) tehnično in celo finančno ni takšen problem, kot je sodobna avtocesta. Šlo bi pa vsekakor za eno od večjih investicij, vsaj v merilu regije in celo Slovenije. Osnovno vprašanje pa je seveda, ali je eventualna graditev železnice - ob predvideni usposobitvi moderne ceste Ljubljana - Zagreb v pravo, visoko zmogljivo avtocesto (to pa je smer, po kateri bi šlo očitno tudi po železnici največ prometa) - sploh smotrna? (Vsaj v bližnji prihodnosti, glede na to, da Novo mesto vendarle že ima povezavo preko Mirenske doline.) Odvisno je vsekakor od obsega tovorov in od kakovosti (vrednosti) prevoženih tovorov, ter - ne, nazadnje od zasičenosti sedanjih prevoznih zmogljivosti dolenjskega železniškega omrežja. Po vsem se kaže, da lahko dobi graditev železnice Novo mesto - Krško (Brežice) svojo pravo utemeljitev šele kot del vzporedne proge Ljubljana - Zagreb (kar pomeni, da bi moral biti temeljito rekonstruiran tudi odsek do Ljubljane!), sicer pa v primeru, ko so na relaciji Novo mesto - Spodnje Posavje (oziroma Zagreb) predvideni številnejši prevozi raznih tovorov do dobaviteljev ali proizvajalcev, ki so locirani neposredno ob priključkih, da odpade drugo prekladanje. Te čisto prometno-ekonomske kriterije lahko vsekakor okrepi prestavitev težkih tovorov na dolge razdalje s cest na železnice ter politika strateško-obrambnih vidikov alternativnih povezav. Ne gre prezreti tudi sicer težko opredeljive okoliščine, da možnost prevoza po železnici vključuje prevoze, ki bi se ji sicer izognili. Kako pomembna bi bila za Novo mesto lega ob pomembnejši magistralni progi na relaciji Ljubljana - Zagreb, je očitno, saj pomeni lego ob eni od razvijajočih se "osi razvoja" v severno-zahodnem delu Jugoslavije. Vrednost lege ob taki železnici more ugodno vplivati na industrijsko-lokacijske dejavnike. Bolj vprašljiva pa je možna vloga v potniškem prometu. Zdi se, da bi mogla postati 2G pomembna šele pri gostem prometu (pogostna zveza), torej - eventuelno - šele v bolj oddaljeni prihodnosti. Ob vključevanju Novega mesta v prometna omrežja tudi ne smemo prezreti, da ima Novo mesto kot edino središče na vsem Dolenjskem (in v vsej južnovzhodni Sloveniji - če odmislimo vojaško letališče pri Cerkljah v občini Krško) svoje letališče pri Prečni. Gre vsekakor le za t.i. tericiarno letališče v sprejetem razvoju letališkega omrežja v SR Sloveniji, vendar pa gre za letališče, ki je ali bi moglo biti z dodatno infrastrukturo usposobljeno za uporabo v poslovno-potniškem prometu, pomembnem za novomeško gospodarstvo. Upoštevati velja tudi razvoj tehnologije, saj bi tu lahko pristajala ne le helikopter in VTOL potniška letala, ki ne potrebujejo dolge in zelo utrjene vzletne steze in so v svetu že v uporabi na rednih progah. Povezave te vrste bi bile zanimive predvsem do SV Slovenije-Maribora, ki je po cesti časovno oddaljen vsaj tri ure, po železnici pa še več, in proti Primorski, tj.Kopru in Gorici, kjer oddaljenost ni dosti manjša. Že okoliščina, da se v obdobju do leta 1980 računa z okrog 5000 potniki, narekuje, da se že začete investicije nadaljujejo in da se letališče vsaj v minimalnem obsegu uporabi za redni potniški promet. Kot vemo iz primerov pomeni vključitev v letališki prometni sistem veliko spodbudo in v določenih okoliščinah pogoj za gospodarski razvoj na višji ravni. Fizične okoliščine okrog letališča takega razvoja ne zavirajo. Ob razmišljanju o dolgoročnih perspektivah razvoja ne gre prezreti tudi svoje-časnih zamisli o vodni poti po dolini Krke (bodisi s kanalizacijo spodnjega toka pod Otočcem bodisi s posebnim kanalom) vsaj do Novega mesta oziroma Straže, ki bi Novo mesto navezalo na sistem vodnih poti severnega dela Jugoslavije (savsko-donavski sistem) in na eventualno vodno pot Donava - Jadran.Pomen oziroma zmogljivost ter tehnične okoliščine izvedbe ostajajo ob nerešenem problemu funkcije take vodno-prometne povezave povsem odprte. Vprašanje pa bi zaslužilo celovito študijsko obravnavo. Demografski razvoj in osnove za bodočnost Razvoj v preteklosti moremo na kratko označiti z nekaj stavki: V svojem predvojnem obdobju, od konca 19. stoletja dalje, je Novo mesto in vse območje občine v demografskem pogledu odražalo situacijo na vsem Dolenjskem, tipičnem "zdomarskem" območju Slovenije. Ruralna depopulacija, stagnacija -celo v skoraj vseh lokalnih središčih - in zelo počasna rast v prav redkih urbanih središčih, tipičnih "malih mestih" (- pravzaprav mestecih v evropskih merilih) - kar je ostalo tudi Novo mesto - so bile glavne značilnosti demografske situacije še ob prelomu v novo dobo po osvoboditvi leta 1945. Dolenjska se do danes ni do kraja otresla te dediščine, kajti pridružil se je tudi demografski izpad prve in posebno druge svetovne vojne z vrzelmi v starostni strukturi prebivalstva. Ves napredek po vojni vse do zadnjih let ni mogel obrniti demografskega razvoja v pozitivni smeri, čeprav je zaustavil prej tako poudarjeno depo-pulacijo. V sami novomeški občini pa je že privedel do prvega premika. Izseljevanje - posebno v Ljubljano - se je, sicer v omejenem obsegu v prvem povojnem obdobju še nadaljevao. Toda tudi v novomeški občini je prišlo do pozitivnega premika le zaradi razvoja v Novem mestu in njegovi več ali manj urbanizirani okolici. Novo mesto je dejansko postalo priselitveno območje za prebivalstvo celo iz drugih, predvsem sosednjih občin in iz južnih republik. To pa ne velja za večino naselij v občini in proces koncentracije v urbaniziranem območju Novega mesta je slej ko prej glavna značilnost sodobnih teženj v prostorski razporeditvi prebivalstva. Zaradi migracijskih soodvisnosti pri oceni izhodiščnega položaja demografskega potenciala za prihodnost ne more biti tudi merilo za položaj v sosednih občinah južnovzhodne Slovenije. Še zlasti ko gre podrobneje za vprašanje delovnega kontingenta prebivalstva in za temeljno starostno-spolno sestavo (ki je pomembna tudi sicer, npr. pri načrtovanju razvoja šolstva, zdravstva). Perspektive • V zadnjih desetih letih je bilo za Slovenijo ali za Dolenjsko narejenih nekaj l| demografskih napovedi oziroma ocen, od katerih nekatere okvirno segajo do leta 2000. Izdelane so bile sicer po nekoliko različnih metodah, z drugačnimi predpostavkami oziroma parametri, odkrivajo pa slej ko prej podobo verjetnega demografskega razvoja, ki z vidika kakšne pričakovane ekspanzije za Dolenjsko v celoti narekujejo vsaj previdnost v optimističnih ocenah. Daleč najbolj opitimi-stična ocena je bila podana ob opredeljevanju urbanega sistema SR Slovenije. Ta študija implicitno vgrajuje nedemografsko komponento zelo pospešenega gospodarskega razvoja, predvsem Novega mesta in novomeške občine. Ta razvoj v primerjavi z zadnjimi leti ne bi smel nazadovati vsaj kar zadeva zaposlovanje kot osnovo za povečanje prebivalstva, čeprav je verjeten le ob trajni imigraciji. Ocene po težnjah spontanega razvoja, temelječe predvsem na raznih oblikah ekstrapolacij trendov, se razlikujejo glede na časovno bazno obdobje. Zadnja dolgoročnejša ocena (v določenem smislu planska projekcija) Zavoda ZDP je nekako v sredi, čeprav tudi temelji na predvidenem dinamičnem gospodarskem razvoju novomeške občine. Ob presoji demografskih teženj oziroma perspektiv ni mogoče prezreti velikopoteznih razvojnih načrtov IMV, ker gre za več tisoč novih delovnih mest. Razvoj IMV sproža problem zaposlitvenih potencialov v občini, zaradi mase pa celo tudi v širšem regionalnem zaledju. V zvezi s tem se pojavlja problem vpliva na zaposlovanje v Novem mestu (možnost, da tako velika ponudba IMV odvzema zaposlitveni potencial drugim dejavnostim,predvsem industrijskim panogam v Novem mestu in v občini, če ne tudi še v širšem zaledju!?). Problem demografskega razvoja urbanizacije in velikosti Novega mesta Pri snovanju modelov urbanizacije v raziskavi o sodobnih trendih urbanizacije v SR Sloveniji in v študiji o -urbanem sistemu v SR Sloveniji je bila že predstavljena kot ena od bolj ekstremnih variant in - kot študijski eksperiment -varianta t.i. (maksimalne) "koncentracije prebivalstva v regionalnih središčih" (med njimi v Novem mestu) ; to je zajetje celotnega, v perspektivi do leta 2000 na novo urbaniziranega prebivalstva, tj . ves naravni prirastek in vse deagrari-zacije samo v večjih urbanih središčih. Ob takih eksdremnih predpostavkah bi urbana aglomeracija Novega mesta (od Stične do Otočca), na račun razvoja drugih urbanih središč v regiji, res mogla do ] eta 2000 doseči od 75 do celo 100.000 prebivalcev, če bi kot regijo razumeli celotno JV Slovenijo, vso Dolenjsko in vse Spodnje Posavje. Taka ekstremna koncentracija - ob določenih, res najbolj izjemnih pogojih - ne bi bila tako nemogoča, kot se zdi na prvi pogled*. Presoja stvarnejših razvojnih teženj je pokazala, da tako močna urbanizacija ni niti verjetna niti ne bi bila ustrezna. (V skrajnem primeru celo znatno doseljevanje iz drugih slovenskih regij ne le iz Vzhodne Dolenjske!). Podobno je z drugo tako ekstremno varianto, z varianto koncentracije urbanizacij skega potenciala v domačih občinskih središčih. Zaradi velikosti novomeške občine bi samo Novo mesto do leta 2000 moglo doseči okrog 30 tisoč prebivalcev (točnejša številka je vprašanje razlik v predpostavkah). Najnovejša varianta teh na ekstrapolaciji temelječih (analitskih projekcij) prognostičnih ocen (okvirna "planska prognoza" ZDP iz leta 1977), daje za občino številko 58.800 v letu 1985 in 68.600 v letu 2000, kar je znatno manj kot pa po modelu urbanega sistema (ki je izhajal iz večjega totala v SR Sloveniji (!). Po tej napovedi bi moglo imeti Novo mesto leta 2000 vsekakor že 40 - 45.000 prebivalcev. Ne glede na ocene za bolj oddaljeno bodočnost je očitno nekaj: da bo šlo pri Novem mestu do leta 2000 še za zelo močno povečanje števila prebivalstva, četudi ne do višine ekstremnih napovedi. Mesto s 50.000 prebivalci pomeni glede na sedanje stanje kvalitativni preskok, ki mu bo moralo ustrezno slediti tudi prostorsko planiranje in urejanje. Še posebej, ker taka velikost že sama daje osnovo za nadaljnjo rast tudi še po letu 2000. Pri dimenzioniranju, pa tudi pri lociranju fizičnih objektov, predvsem infrastrukturnih, gotovo pa pri smotrni rezervaciji potrebnih površin za eventualno povečanje, bi bila - res dolgoročno Fksplozivni razvoj naselij iz mestec v pomembna industrijska središča in večja mesta z npr. stotisoč prebivalci v dobi ene generacije so sicer redkejši, a vendar nikakor izjemen primer npr. v Sovjetski zvezi, pa tudi v ZDA, in sicer v primerih, ko je prišlo do velikega zgoščevanja naložb! Tudi v Jugoslaviji imamo primer Titograda ali Prištine (tu je bila v obeh primerih seveda res pcmembna vloga v upravnih storitvah!). * 23 pomembna šele pri gostem prometu (pogostna zveza), torej - eventuelno - šele v bolj oddaljeni prihodnosti. Ob vključevanju Novega mesta v prometna omrežja tudi ne smemo prezreti, da ima Novo mesto kot edino središče na vsem Dolenjskem (in v vsej južnovzhodni Sloveni ji - če odmislimo vojaško letališče pri Cerkljah v občini Krško) svoje letališče pri Prečni. Gre vsekakor le za t.i. tericiarno letališče v sprejetem razvoju letališkega omrežja v SR Sloveniji, vendar pa gre za letališče, ki je ali bi moglo biti z dodatno infrastrukturo usposobljeno za uporabo v poslovno-potniškem prometu, pomembnem za novomeško gospodarstvo. Upoštevati velja tudi razvoj tehno logije, saj bi tu lahko pristajala ne le helikopter in VTOL potniška letala, ki ne potrebujejo dolge in zelo utrjene vzletne steze in so v svetu že v uporabi na rednih progah. Povezave te vrste bi bile zanimive predvsem do SV Slovenije Maribora, ki je po cesti časovno oddaljen vsaj tri ure, po železnici pa še več, in proti Primorski, tj.Kopru in Gorici, kjer oddaljenost ni dosti manjša. Že okoliščina, da se v obdobju do leta 1980 računa z okrog 5000 potniki, narekuje, da se že začete investicije nadaljujejo in da se letališče vsaj v minimalnem obsegu uporabi za redni potniški promet. Kot vemo iz primerov pomeni vključitev v letališki prometni sistem veliko spodbudo in v določenih okoliščinah pogoj za gospodarski razvoj na višji ravni. Fizične okoliščine okrog letališča takega razvoja ne zavirajo. Ob razmišljanju o dolgoročnih perspektivah razvoja ne gre prezreti tudi svoje-časr.ih zamisli o vodni poti po dolini Krke (bodisi s kanalizacijo spodnjega toka pod Otočcem bodisi s posebnim kanalom) vsaj do Novega mesta oziroma Straže, ki bi Novo mesto navezalo na sistem vodnih poti severnega dela Jugoslavije (savsko-donavski sistem) in na eventualno vodno pot Donava - Jadran.Pomen oziroma zmogljivost ter tehnične okoliščine izvedbe ostajajo ob nerešenem problemu funkcije take vodno-prometne povezave povsem odprte. Vprašanje pa bi zaslužilo celovito študijsko obravnavo. Demografski razvoj in osnove za bodočnost Razvoj v preteklosti moremo na kratko označiti z nekaj stavki: V svojem predvojnem obdobju, od konca 19. stoletja dalje, je Novo mesto in vse območje občine v demografskem pogledu odražalo situacijo na vsem Dolenjskem, tipičnem "zdomarskem" območju Slovenije. Ruralna depopulacija, stagnacija -celo v skoraj vseh lokalnih središčih - in zelo počasna rast v prav redkih urbanih središčih, tipičnih "malih mestih" (- pravzaprav mestecih v evropskih merilih) - kar je ostalo tudi Novo mesto - so bile glavne značilnosti demografske situacije še ob prelomu v novo dobo po osvoboditvi leta 1945. Dolenjska se do danes ni do kraja otresla te dediščine, kajti pridružil se je tudi demografski izpad prve in posebno druge svetovne vojne z vrzelmi v starostni strukturi prebivalstva. Ves napredek po vojni vse do zadnjih let ni mogel obrniti demograf skega razvoja v pozitivni smeri, čeprav je zaustavil prej tako poudarjeno depo-pulacijo. V sami novomeški občini pa je že privedel do prvega premika. Izseljevanje - posebno v Ljubljano - se je, sicer v omejenem obsegu v prvem povojnem obdobju še nadaljevao. Toda tudi v novomeški občini je prišlo do pozitivnega premika le zaradi razvoja v Novem mestu in njegovi več ali manj urbanizirani okolici. Novo mesto je dejansko postalo priselitveno območje za prebivalstvo celo iz drugih, predvsem sosednjih občin in iz južnih republik. To pa ne velja za večino naselij v občini in proces koncentracije v urbaniziranem območju Novega mesta je slej ko prej glavna značilnost sodobnih teženj v prostorski razporeditvi prebivalstva. Zaradi migracijskih soodvisnosti pri oceni izhodiščnega položaja demografskega potenciala za prihodnost ne more biti tudi merilo za položaj v sosednih občinah južnovzhodne Slovenije. Še zlasti ko gre podrobneje za vprašanje delovnega kontingenta prebivalstva in za temeljno starostno-spolno sestavo (ki je pomembna tudi sicer, npr. pri načrtovanju razvoja šolstva, zdravstva). Perspektive V zadnjih desetih letih je bilo za Slovenijo ali za Dolenjsko narejenih nekaj demografskih napovedi oziroma ocen, od katerih nekatere okvirno segajo do leta 2000. Izdelane so bile sicer po nekoliko različnih metodah, z drugačnimi predpostavkami oziroma parametri, odkrivajo pa slej ko prej podobo verjetnega demografskega razvoja, ki z vidika kakšne pričakovane ekspanzije za Dolenjsko v 27 celoti narekujejo vsaj previdnost v optimističnih ocenah. Daleč najbolj opitimi-stična ocena je bila podana ob opredeljevanju urbanega sistema SR Slovenije. Ta študija implicitno vgrajuje nedemografsko komponento zelo pospešenega gospodarskega razvoja, predvsem Novega mesta in novomeške občine. Ta razvoj v primerjavi z zadnjimi leti ne bi smel nazadovati vsaj kar zadeva zaposlovanje kot osnovo za povečanje prebivalstva, čeprav je verjeten le ob trajni imigraciji. Ocene po težnjah spontanega razvoja, temelječe predvsem na raznih oblikah ekstrapolacij trendov, se razlikujejo glede na časovno bazno obdobje. Zadnja dolgoročnejša ocena (v določenem smislu planska projekcija) Zavoda ZDP je nekako v sredi, čeprav tudi temelji na predvidenem dinamičnem gospodarskem razvoju novomeške občine. Ob presoji demografskih teženj oziroma perspektiv ni mogoče prezreti velikopoteznih razvojnih načrtov IMV, ker gre za več tisoč novih delovnih mest. Razvoj IMV sproža problem zaposlitvenih potencialov v občini, zaradi mase pa celo tudi v širšem regionalnem zaledju. V zvezi s tem se pojavlja problem vpliva na zaposlovanje v Novem mestu (možnost, da tako velika ponudba IMV odvzema zaposlitveni potencial drugim dejavnostim,predvsem industrijskim panogam v Novem mestu in v občini, če ne tudi še v širšem zaledju!?) . Problem demografskega razvoja urbanizacije in velikosti Novega mesta Pri snovanju modelov urbanizacije v raziskavi o sodobnih trendih urbanizacije v SR Sloveniji in v študiji o -urbanem sistemu v SR Sloveniji je bila že predstavljena kot ena od bolj ekstremnih variant in - kot študijski eksperiment -varianta t.i. (maksimalne) "koncentracije prebivalstva v regionalnih središčih" (med njimi v Novem mestu) ; to je zajetje celotnega, v perspektivi do leta 2000 na novo urbaniziranega prebivalstva, tj . ves naravni prirastek in vse deagrari-zacije samo v večjih urbanih središčih. Ob takih eksdremnih predpostavkah bi urbana aglomeracija Novega mesta (od Stične do Otočca), na račun razvoja drugih urbanih središč v regiji, res mogla do leta 2000 doseči od 75 do celo 100.000 prebivalcev, če bi kot regijo razumeli celotno JV Slovenijo, vso Dolenjsko in vse Spodnje Posavje. Taka ekstremna koncentracija - ob določenih, res najbolj izjemnih pogojih - ne bi bila tako nemogoča, kot se zdi na prvi pogled*. Presoja stvarnejših razvojnih teženj je pokazala, da tako močna urbanizacija ni niti verjetna niti ne bi bila ustrezna. (V skrajnem primeru celo znatno doseljevanje iz drugih slovenskih regij ne le iz Vzhodne Dolenjske!). Podobno je z drugo tako ekstremno varianto, z varianto koncentracije urbanizacij skega potenciala v domačih občinskih središčih. Zaradi velikosti novomeške občine bi samo Novo mesto do leta 2000 moglo doseči okrog 30 tisoč prebivalcev (točnejša številka je vprašanje razlik v predpostavkah). Najnovejša varianta teh na ekstrapolaciji temelječih (analitskih projekcij) prognostičnih ocen (okvirna "planska prognoza" ZDP iz leta 1977), daje za občino številko 58.800 v letu 1985 in 68.600 v letu 2000, kar je znatno manj kot pa po modelu urbanega sistema (ki je izhajal iz večjega totala v SR Sloveniji (!) . Po tej napovedi bi moglo imeti Novo mesto leta 2000 vsekakor že 40 - 45.000 prebivalcev. Ne glede na ocene za bolj oddaljeno bodočnost je očitno nekaj: da bo šlo pri Novem mestu do leta 2000 še za zelo močno povečanje števila prebivalstva, četudi ne do višine ekstremnih napovedi. Mesto s 50.000 prebivalci pomeni glede na sedanje stanje kvalitativni preskok, ki mu bo moralo ustrezno slediti tudi prostorsko planiranje in urejanje. Še posebej, ker taka velikost že sama daje osnovo za nadaljnjo rast tudi še po letu 2000. Pri dimenzioniranju, pa tudi pri lociranju fizičnih objektov, predvsem infrastrukturnih, gotovo pa pri smotrni rezervaciji potrebnih površin za eventualno povečanje, bi bila - res dolgoročno Eksplozivni razvoj naselij iz mestec v pomembna industrijska središča in večja mesta z npr. stotisoč prebivalci v dobi ene generacije so sicer redkejši, a vendar nikakor izjemen pri-rrer npr. v Sovjetski zvezi, pa tudi v ZDA, in sicer v primerih, ko je prišlo do velikega zgoščevanja naložb! Tudi v Jugoslaviji imairo primer Titograda ali Prištine (tu je bila v obeh primerih seveda res pomembna vloga v upravnih storitvah!). 1267 gledano - lahko storjena usodna napaka, če tega ne bi pri načrtovanju ustrezno upoštevali. Novo mesto kot regionalno središče Novo mesto smo že pred vojno poznali kot "metropolo Dolenjske". Opredeliti regi onalne komponente razvoja Novega mesta pomeni tedaj opredeliti območje, ki je v svojem razvojnem dogajanju tako ali drugače povezano z razvojem Novega mesta. Vse geografske, ekonomske pa tudi planske raziskave, ki so doslej z raznih vidikov obravnavale problem regionalizacije za ta del Slovenije, so si edine, da območje, ki v socioekonomskem pogledu bolj izrazito povezano z razvojem Novega mesta kot katerega drugega od znatnejših urbanih središč, zajame poleg bližnjega zaledja (ki ga nekako opredeljuje obseg sedanje občine) vsaj še območje sosednje občine Trebnje, pa tudi, čeprav zaradi Gorjancev nekoliko manj izrazito, še vso Belo Krajino. To je območje, ki ga ob pomanjkanju ljudske oznake opredeljujemo kot Vzhodno Dolenjsko. Da taka opredelitev vsaj do neke mere ustreza, se odraža med drugim tudi v tem, da je v tem obsegu na politični ravni organizi rano medobčinsko sodelovanje v smislu medobčinskega sveta. Spornejši je obseg širšega oziroma najširšega obsega območja, ki se tako ali drugače ali celo samo le obrobno še povezuje z Novim mestom in novomeško občino kot nesporno jedrnim območjem kakršnekoli širše "regije". V nekem načrtovalskem gradivu (ki ga je pripravil leta 1972 Dominvest) je kot maksimalno območje vzročno posledično razvojno povezano z Novim mestom razširjeno kar na praktično še vse sosednje občine v tem delu Slovenije (poleg omenjenih štirih še: Grosuplje, Ribnica, Kočevje, Sevnica, Krško, Brežice). Raziskave, omenjene zgoraj, ki so se s kakrš negakoli vidika študijsko bavile s tem problemom, bi pokazale, da je to vsekakor daleč najbolj teritorialno širok, maksimalen obseg gravitacijskega zaledja Novega mesta in da gre pri občini Grosuplje, pa tudi obeh občinah na Kočevskem le za dokaj sporadične in obrobne vplive oziroma povezave. Res je tudi, da se nekatere interakcije zlasti v gospodarstvu posamično uveljavljajo na vsem ozemlju SR Slovenije (in seveda Jugoslavije) in da so zlasti močne na relaciji Ljubljana - Novo mesto. Urbanizacija in omrežje naselij - stanje in težnje, problemi in usmeritve Novo mesto je začelo svoj vzpon, ki je v zadnjih letih vse naglejši, kot eno številnih in značilnih malih mest Slovenije. S komaj 5732 prebivalci ob popisu leta 1948 je zaostajalo za številnimi drugimi malimi mestmi v osrednjem delu Slovenije, ki jih je starejša industrializacija okrepila že prej. Bilo pa je vsekakor še največje od maloštevilnih urbanih središč, edino, ki se je vsaj z določenimi dejavnostmi povezalo s tedaj še bolj potencialnim gravitacijskim zaledjem. Celo dnevna migracija, ki dobro označuje območje tesnejše povezanosti zaledja z mestom, tedaj ni bistveno presegla meje sedanje občine ali celo ni še segla povsem do njih. V tridesetih letih se je položaj bistveno spremenil Novemu mestu je v tem obdobju sprva ostala vloga upravnega središča za okraj, ki je imel v teku razvoja različno velikost. V zadnji dobi je obsegel vso Vzhod no Dolenjsko in vse Spodnje Posavje, vsekakor pa je vedno znatno presegal meje sedanje občine. V dobi centraliziranega načrtovanja ta funkcija ni bila nepomembna, saj je poleg planske funkcije družbenih dejavnosti zajemala tudi znaten del gospodarstva. Zametki mnogih sedanjih industrijskih in drugih gospodarskih organizacij, ki so posegle širše, bodisi kot vir za zaposlovanje bodisi z drugi mi interakcijami, so še iz tega obdobja. Ob uveljavljanju samoupravnih odnosov decentralizacija ni zaustavila integrativnih procesov, temveč jih je morda celo pospešila na bolj zdravih in bolj življenjskih temeljih. Danes je Novo mesto - po kateremkoli kriteriju ali merilu, saj vrednotimo njegovo vlogo v omrežju naselij ne le na Vzhodnem Dolenjskem, marveč v vsej južno-vzhodni Sloveniji - daleč največje in gospodarsko najmočnejše urbano središčei, ki je po stopnji rasti, upoštevajoč razne kazalce med najbolj dinamičnimi središči v Sloveniji sploh. Pri urbanizacijskem procesu ne moremo mimo posledic soodvisnega pojava močne deagrarizacije v lokalnem, lahko pa tudi dokaj obširnem zaledju okrog zaposlitvenih središč. S tem povezana urbanizacija oziroma urbani način življenja najhitreje in z največjimi posledicami prodira na podeželje. Z deagrarizacij o vzpo redno narašča obaeg dnevnih migracij na delo in nazaj domov, ki so na področju novomeške občine postale razen pri redkih odročnih hribovskih naseljih že množični pojav. Zaradi tega so ostre meje med "mestom" in "podeželjem" v socioekonomskem pogledu postale močno zabrisane v primeru samega Novega mesta oziroma novomeške urbane aglomeracije. V povojnem razvoju je mesto že absorbiralo številne bližnje vasi (ki se ne registrirajo več kot samostojna naselja!) v vseh smereh na razdalje okrog tri km od starega jedra mesta v okljuku Krke. Dejansko socioekonomsko gledano urbanizirano območje okrog Novega mesta (naselja, kjer je agrarno prebivalstvo ze izrazito v manjšini (pod tretjino), pa se ob istih smereh oziroma ob glavnih vpadnicah širi še precej dlje v nekdaj agrarno zaledje (do pet ali cdo deset km daleč). Tako je dejanska prostorska stvarnost v osredju novomeške kotline danes podolžno urbanizirano območje, vsekakor pa močn° deagrarizirano vse do Dolenjskih Topiic in Straže do Otočca in Rateža. V tem območju naselja rastejo in se širijo v demografskem in fizičnem pogledu - neredko tudi nenadzorovani ali s črnimi gradnjami. To je območje, kjer je zaradi objektivnih razlogov v urbanističnem in prostorskem planiranju potrebna posebna pozornost in v urejevanju strožji režim ukrepov. Ne le zaradi smotrne izvedbe potrebnih komunalnih sistemov, marveč tudi zato, ker predstavlja prav to območja - poleg okolice Šentjerneja - predel z najboljšimi kmetijskimi zemljišči, ki zaradi urbanega širjenja postajajo vse dragocenejša. Tu se tudi prepletajo nekateri sistemi velike regionalne infrastrukture, kar terja še posebno pozornost pri smotrnem uporabljanju prostora. Proces urbanizacije v občini Novo mesto se odvija z ekspanzijo samo mestne aglomeracije Novo mesto in z razvojem sekundarnih žarišč. Mimo Noveaa mesta so že opredeljena naselja, za katere se izdeluje urbanistična dokumentacija, bodisi pravi urbanistični načrti (Dolenjske Toplice, Straža, Žužemberk, Otočec, Šentjernej), ker dobivajo vse bolj urbani značaj, ali pa druga prostorsko urejevalna dokumentacija za naselja, označena kot "polurbana" (Mirna peč, Škocjan, Dvor, Stopiče, Brusnice). Domala v vseh teh primerih gre za naselja, kjer se zunaj mesta odpirajo nova delovna mesta v neagrarnih dejavnostih, tudi in predvsem v industrijskih obratih. Ta naselja so dejansko sekundarna žarišča v urbanizacij skem procesu, vendar je njihov relativni pomen v omrežju naselij in še posebej urbanih (oz. polurbanih) dokaj različen in v zvezi s tem tudi njihove perspektive razvoja. Vsa ta naselja imajo dvojno osnovno funkcijo, saj so: a) centralni kraji za manjša območja znotraj občine (lokalna oziroma mikroregi-onalna središča) in obenem - a ne vsa - b) proizvodna središča, ki nudijo možnost zaposlovanja za okolišno prebivalstvo. Kot centralni kraji za storitvene oziroma oskrbne dejavnosti imajo omenjena lokalna središča različno veliko zaledje tako glede na površino kot zlasti glede števila prebivalcev, potrošnikov teh storitev (kamor seveda vključujemo tudi družbene dejavnosti). Zato je raven storitev, ki jih posamezna lokalna sredi-sča stvarno nudijo oziroma jih morajo nuditi, omejena. Vendar pri tem ne gre prezreti vloge, ki jo ima večja ali manjša bližina Novega mesta, ki je seveda edino središče za bolj specializirane funkcije oziroma dejavnosti sploh. Največje gravitacijsko zaledje ima Šentjernej, toda tudi Žužemberk (z manjšim zaledjem) po "opremljenosti" z dejavnostmi ne zaostaja bistveno (oddaljenost od Novega mesta); relativno dobro opremljeno lokalno središče so Dolenjske Toplice (zdraviliška fumcija ) . Vendar tudi pri ostalih lokalnih središčih zaledje doseže vsaj okrog 2000 prebivalcev ali je celo nekaj večje, kar omogoča obstoj osnovnih oskrbnih dejavnosti. Te objektivne okoliščine bodo imele svoj vnliv na bodoči razvoj in jih velja pri načrtovanju ustrezno upoštevati. Kakor drugje v Sloveniji v podobnih okoliščinah se kažejo že splošne poteze strukturiranja omrežja lokalnih središč v občini, predvsem jasnejša razčlenitev na dve ravni: na pomembnejša oskrbna središča z gravitacijskim zaledjem vsaj okrog sedem tisoč prebivalci (v primeru Šentjerneja še precej več) in na ostala oskrbna središča z gravitacijskimi zaledji dva (eventualno do tri) tisoč prebivalci. Pri tem izpuščam ostale kraje, ki že imajo določene oskrbne funkcije na najnižji oziroma najbolj osnovni ravni in ki jih - okvirno - lahko identifiai-ramo s središči (ne prevelikih) krajevnih skupnosti. Pri tem sloni ta ocena tudi na primerjavi z drugo vlogo lokalnih središč, tj. s proizvodnimi središči. Lokalna proizvodna središča v občini so se večinoma razvila šele v zadnjem času in sicer kot posledica zavestne industrializacijske politike ali valorizacije 30 določenih lokalnih resursov ali iz skromnih obrtnih zametkov že od prej. Edino znatno jedro zunaj Novega mesta je bilo v Straži, pri vseh ostalih lokalnih proizvodnih središčih pa gre za nova žarišča. Razvila so se do različne stopnje. Najpomembnejše, z največjim razvojem in - glede na vrsto proizvodnje - z največjimi predvidljivimi možnostmi za razvoj je Šentjernej, kjer število delovnih mest že sedaj teoretično omogoča središče z vsaj 3000 prebivalci (če bi vsi, ki so tam zaposleni, živeli v kraju), kar nakazuje dimenzijo problema, ki se postavlja v urbanističnem planiranju in urejanju kraja. Poleg Šentjerneja je ostala Straža drugo največje lokalno proizvodno središče z lesnopredelovalno industrijo in servisi za motorna vozila (Gorjanci), sicer pa je njegova celotna vloga v omrežju naselij manjša kot pri Šentjerneju, ker -zaradi bližine Novega mesta - nima takšnih objektivnih pogojev za razvoj funkcij centralnega kraja kot Šentjernej. Z dnevno migracijo zajame tudi približno isto lokalno zaledje kot bližnje Dolenjske Toplice (zahodni del novomeške kotline), ki so v terciarnih dejavnostTE (zdravilišče oziroma turizem) tudi lokalno precej pomembno zaposlitveno središče. Proizvodne funkcije ostalih središč so bile razvite v glavnem zaradi zaposlovanja okoliškega prebivalstva in število delovnih mest doseže število sto ali ne prav bistveno več (npr. Mirna peč, Škocjan). Poseben primer sta Otočec in Šmarješke toplice s svojo turistično oziroma zdraviliško funkcijo oziroma delovnimi mesti v teh dejavnostih. Vendar po številu zaposlenih tudi ne izstopata iz kategorije manjših zaposlitvenih središč, čeprav obstajajo pogoji za zmerno povečanje zmogljivosti. Pri Mirni peči in Škocjanu je proizvodna funkcija kraja sicer le dopolnilo funkciji centralnega kraja, je pa zaradi zaposlovanja lokalno pomembna. Zaradi večje oddaljenosti od Novega mesta in precej obsežnejšega zaledja (ki pokriva - zlasti potencialno - tudi območje Šmarjete), je ta funkcija bolj pomembna za škocjan kot pa Mirno peč. V zvezi z razvojnimi perspektivami, možnostmi in konkretnimi zasnovami za usmerjanje omrežja naselij so problem tudi nekateri centralni kraji. Ti zajemajo lokalna gravitacijska zaledja z (približno) dva (do tri) tisoč prebivalci in imajo kot "centralen" ali "subcentralne" vasi določeno tradicijo medkrajevnega povezovanja. V omrežju pa se sploh niso uveljavila in je njihova vloga zato lahko v sodobnem razvoju nekoliko vprašljiva. To so kraji kot zlasti Dvor in Velike Brusnice. Ker se nanje tudi navezujejo nekatere precej oddaljene vasi oziroma zaselki, še bolj agrarni, kjer prebivalstvo v bližini nima zaposlitvenih možnosti, se kažejo kot krajevna središča, kjer bi bilo smiselno razviti delovna mesta v proizvodnih (neagrarnih) dejavnostih. Poseben problem je Žužemberk, kraj z vsaj polurbano tradicijo in izrazit podeželski centralni kraj, prav zaradi razmeroma središčne lege v najbolj nerazvitem območju v občini, dejansko pa tudi v vsej Suhi krajini. Od vseh lokalnih središč je od Novega mesta tudi najbolj oddaljeno. Kljub visoki stopnji depo-pulacije pa je to širše zaledje (Suha Krajina) slej ko prej le tako obsežno, da more celo pri stagnaciji (in določeni, res pa umerjeni nadaljni depopulacij i) zagotoviti razvoj oskrbnih oziroma storitvenih funkcij kraja. Še več, predpogoj naj bi bila zlasti kvalitetna raven dejavnosti. Vsekakor pa bo morala iti vzporedno tudi okrepitev proizvodne funkcije kraja, ki je dobil z obratom "Iskre" že določeno osnovo. Razvoj lokalnih središč v občini ni le lokalni problem in problem urbanističnega planiranja in urejanja teh krajev niti ne zgolj lokalni razvojni problem, ampak je najtesneje povezan z zasnovo celovitega dolgoročnega razvoja občine in še posebej prostorskega razvoja spričo posledic na proces urbanizacije. Osnovni problem oziroma vprašanje pri tem je, v koliki meri morejo ali naj bi taka lokalna središča prevzela del razvojnih silnic, ki imajo sicer močno težnjo koncentracije v Novem mestu. Gre tedaj za vprašanje skladnejšega razvoja znotraj občine, ki slej ko prej implicira določeno disperzijo proizvodnih in storitvenih dejavnosti v občini; za vprašanje, ki se - v drugih dimenzijah - odpira tudi na regionalni ravni oziroma relaciji novomeška občina - sosedne občine. Problem pa ima seveda na ravni občine tudi svoje fizične komponente. Izrazite močnejši razvoj lokalnih središč v storitvenih dejavnostih je omejen z že označenimi omejitvami in dejavniki. Zato je (razen pri specialnih, necen-tralnih, v omenjenih krajih s turizmom) lahko nosilec razvoja le proizvodna dejavnost, praktično industrija. 31 Pri tem morejo biti specifični ozko lokalizirani dejavniki (kot npr. za tovarno pri Dobruški vasi ali morda predelava kremenčevega peska pri Mokrem polju) le tu pa tam osnova (pa še to ne za veliko delovnih mest). Ostale možne vrste industri je, brez tesne fizične lokacijske navezanosti, so edine, ki so lahko nosilci razvoja. To pa so v glavnem tudi vrste, ki so v strukturi novomeškega gospodarstva v Novem mestu že zastopane. Lahko pa so tudi vrste, ki bi - v razširjeni reprodukciji novomeških industrij - predstavljale komplementarno proizvodnjo. To je zlasti primer IMV kot izrazito montažne industrije, ki je navezana na številne sestavne dele ne le iz kovinske industrije, ampak tudi lesne, tekstilne elektro in še kakšne panoge. Kot proizvodni dejavnik je lahko pri tem pomembno, koliko je zunaj Novega mesta (ali morda zunaj urbaniziranega območja) še ljudi, ki bi se mogli ali hoteli zaposliti v industriji v krajevnih središčih ("rezervne delovne sile", pri čemer je treba upoštevati tudi prebivalstvo, ki se bo šele sprostilo, ko bo doseglo 16 oziroma 20 let, predvsem v petih do sedmih letih pa tudi kasneje). A JAKOŠ, GIBANJE PREBIVALSTVA LJUBLJANE 1948-1977 IN PROJEKCIJA V LETO 2000 UVOD Na rast prebivalstva Ljubljane moramo gledati iz dveh vidikov: - prostorsko širjenje zazidanih površin v Ljubljani, - vloga Ljubljane v širši okolici in celotni Sloveniji. V tem sestavku ne bomo obravnavali Ljubljane kot najmočnejšega gravitacijskega centra v Sloveniji in njene širše vloge v Sloveniji. Omejili se bomo na kratek opis gibanja prebivalstva v sami Ljubljani. Pri obravnavanju smo se omejili na območje petih ljubljanskih občin. V okviru teh petih občin leže zelo raznolike enote. Zato menimo, da je zelo smiselna delitev na posamezne pasove. Ne moremo skupaj obravnavati številnih malih zaselkov na jugu občine Ljubljana Vič-Rudnik in mesta Ljubljane. Razdelitev na pasove se je morala opreti na določene prostorske enote, za katere so nam dostopni statistični podatki. Prvo je območje najstarejše in najbolj strnjene za-ziiave, ki se lepo ujena z občino Ljubljana Center. Drugi pas zajema območje mesta Ljubljane brez občine Center (Skupščina mesta Ljubljane brez občine Ljubljana Center). Tretji pas oa nan predstavlja razliko med skupščino mesta Ljubljana in območjem petih ljubljanskih občin. S tam smo razdelili ljubljanske občine na tri mesebojno različne pasove in po teh pasovih smo najprej sprem' ljali gibanje prebivalstva v obdobju 1948-1977. Gibanje prebivalstva v obdobju 1943-1977 ŠTEVILO PREBIVALCEV PO LETIH IN PASOVIH območje I. pas II .pas III .pas 3HL I.+11. 3 I+II+III 1943 33.259 32.14 9 36.516 120.403 156.924 1953 42.076 95 .956 37.905 133.032 175.937 leto 19G1 43.434 121.7 36 41.012 165 .27 0 206.266 1971 40.134 17 3 .05 0 44.424 213 .134 257.608 1977 36.867 212 .257 50.982 24 9.117 300.106 32 LETNA STOPNJA GIBANJA PREBIVALSTVA območj e obdobj e 194 8-1953 1953-1961 1961- 1971 1971-1977 I.pas + 2,0 + 0,4 - 0 ,3 - 1,4 II.pas + 3,4 + 3,4 + 4 ,2 + 3,8 III.pas + 0, 8 + 1,0 + 0 ,8 + 2,5 Skup.me sta Lj. (I + II) + 3,0 + 2,5 + 2 ,9 + 2,8 S kupaj (I+II+III) + 2,4 + 2,2 + 2 ,5 + 2,8 Število prebivalstva v petih ljubljanskih občinah se je v devetnaj stih letih skoraj podvojilo (porast za 91,2 odstotkov). Vendar so med posameznimi pasovi velike razlike. Število prebivalstva v prvem pasu se je celo znižalo za 3, 3 odstotkov. Drugi pas je porastel za 153, ,4, tretji pas pa za 39 ,6 odstotkov. Letna stopnja rasti po posameznih pasovih med posameznimi popisnimi leti nam pokaže osnovne razlike v gibanju prebivalstva po pasovih. Najhitreje v vsem obdobju narašča drugi pas. To kaže na zapolnjenost prvega pasu že leta 1943. Letna stopnja rasti v prvem pasu v obdobju 1943-1953 je bila še dokaj visoka (2 odstotka), vendar že nižja od povprečja petih občin (2,4 odstotka) . Prvi pas (občina Ljubljana Center) že leta 1948 ni imel veliko prostih zazidljivih površin. Prebivalstvo je še rahlo naraščalo do leta 1961, nato pa je začelo vedno hitreje upadati. Govorimo o procesu city-zacije, ki ga poznamo tudi iz drugih večjih mest. Starejša stanovanjska gradnja ni več vedno primarna za bivanje, hkrati pa tudi hrup, onesnaženo ozračje, pomanjkanje prostora ipd. vpliva na odselitve prebivalstva. Ker je nova gradnja zelo zahtevna, je za posameznike predraga in nove stavbe v glavnem služijo le poslovnim namenom. 3 tem začne število prebivalstva v središču mesta padati. Najbolj intenzivna gradnja se je zato začela prenašati v drugi pas. Drugi pas je najhitreje naraščal v obdobju 1961-1971 (4 ,2 odstotka letno)*. V zadnjem obdobju 1971-1977, za katerega imamo podatke, se je hitra rast malo znižala. Tudi v drugem pasu že ugotavljamo pomanjkanje prostora. Lahko pričakujemo, da se bo najhitrejša rast počasi prenesla v tretji pas. Na to nas opozarja že letna stopnja rasti v tretjem pasu, ki je bila vse do leta 1971 približno enaka naravnemu prirastku, v obdobju 1971-1977 pa se je dvignila na 2,5 odstotka. Projekcija prebivalstva Ljubljane Za izračun bodočega števila prebivalstva smo najprej izračunali letno število doseljenih na območje skupščine mesta Ljubljane (I. in Il.pas) : p = p 1977 1971 njr 1971-1977 1971-1977 «1971-1977 = P19 7 7 " P1971 " 100cj "l971-1977 = 24165 , 92 "letna = 4-023 P1971 1977 število prebivalcev leta 1971 in 1977 , NR je naravni prirastek, M je število doseljenih, q je koeficient naravnega prirastka (1,009). Prebivalstvo skupščine mesta Ljubljane leta 2000 smo izračunali s pomočjo računalniške projekcije prebivalstva. Izhajali smo iz starostno spolne sestave prebivalstva leta 1977. Ker za leto 1977 nimamo zbranih podatkov o prebivalstvu po starostno spolnih skupinah, smo jih izračunali s projekcijo iz leta 1971 v leto 1977, s tem da smo letno dodajali štiri tisoč prebivalcev. Po tem postopku izračunana projekcija za leto 1977 je dala 250.142 prebivalcev, kar je za 1.025 več od uradnega podatka. Odstopanje je torej minimalno. Dobljeno projakcijo za leto' 1977 smo samo prilagodili številu prebivalstva leta 1977 . Tla ta načir. dobljena starostno spolna sestava prebivalstva za leto 1977 je najbolj verjetna 33 starostne spolna sestava, ki jo je bilo glede na razpoložljive podatke mogoče dobiti. Projekcija za leto 2000 je izdelana ob predpostavki, da se bo letno doseljevalo še naprej po štiri tisoč ljudi. Projekcija nam je dala za leto 2000 390.937 prebivalcev . Na podoben način smo izračunali tudi število prebivalcev za tretji pas, ob predpostavki, da se bo letno še naprej doseljevalo po 679 prebivalcev. rrojekcija za III.pas nam je dala 80.093 prebivalcev. Število prebivalcev vseh petih ljubljanskih občin leta 2000 bo torej: p + p = (skupščina mesta Ljubljana leta 2000) (tretji pas leta 2000) 390.937 + 30.093 = 471.030 Primerjava različnih ocen Primerjavo, različnih projekcij prebivalstva za območje mesta Ljubljana (skupščina mesta Ljubljane) in za pet ljubljanskih občin pokaže, da so med njimi velike razlike: ?roAekcij a Stanje leta 1977 Naravna rast Jo leta 2000 ekstrapolacija trenda 1971-1977 Planska demografska projekcija itCEF (dolgoročna projekcija Konzorcij Ljubljana 2000 Skupščina mesta 5 ljubljanskih obči Ljubljane 249.117 300.106 230.136 324.296 390.937 471.030 413.500 427.800 360.000 430.000 Za območje Skupščina mesta Ljubljana smo lahko napravili le primerjavo med trendom 1971-1977 in projekcijo Konzorcija Ljubljana 2000. Pri tem projekcija na osnovi gibanja prebivalstva 1971-1977 pokaže 30.000 prebivalcev več. Že pri gibanju prebivalstva v obdobju 1948-1977 smo opozorili, da tudi v območju drugega pasu ni več veliko prostih površin za gradnjo. Nekaj več nezazidanega prostora je le še na ljubljanskem barju, kjer pa je zaradi težkih naravnih pogojev gradnja zelo draga. Tega problema ekstrapolacija ne upošteva, zato tudi tako visoka ocena. Za območje petih ljubljanskih občin imamo več ocen. Zopet nam da ekstrapolacija gibanja 1971-1977 najvišjo številko. Približno za 40.000 nižjo oceno nam dasta projekciji Konzorcija Ljubljana 2000 in dolgoročna projekcija RCEF. Najnižje število na nam da planska demografska projekcija, ki najbolj izrazite poudarja policentričen razvoj prebivalstva Slovenije. Vidimo, da Ljubljana raste hitreje, kot predvidevajo različne ocene. Seveda ne vemo, ali bo število ljudi, ki se dodeljujejo v Ljubljano, ostalo enako ali se bo zvišalo ali znižalo. V vsakem primeru pa lahko računamo na nadaljnjo dokaj hitro rast Ljubljane. Imamo več ocen bodočega števila prebivalstva Skupščine mesta Ljubljane in vseh petih ljubljanskih občin. Nimamo pa narejene nobene analize poselitvenih zmogljivosti Ljubljane. Zato bi bilo potrebno napraviti analizo, koliko prebivalcev lahko živi na območju Skupščine mesta Ljubljane, če računamo s primarnimi gostotami prebivalstva. Hkrati pa je treba podobno analizo napraviti tudi za širšo ljubljansko okolico, da bi nam bilo olajšano nadaljnje načrtovanje. Predvsem je potrebno preprečiti nadaljnjo rast Ljubljane v sedanjih smereh, saj se na območju Ljubljane oblikuje metropolitanska regija z vsemi svojimi problemi. LITERATURA: 1) Stroški mestne rasti II.faze, UL SRS Ljubljana, april 1978. 2) Podatke o prebivalstvu leta 1977 smo zbrali na UI SRS s pomočjo oddelkov za notranje zadeve skupščin občin (matične službe). 3) Kokole Vladimir: Urbanizacija in urbanski razvoj s posebnim ozirom na razvoj osrednje urbanske aglomeracije, UL SRS, Konzorcij Ljubljana 2000,Ljubijana 1973. 4) Sinteza (povzetki) strokovnih gradiv, ki zadevajo prostorski plan SR Slovenije, Zavod SR Slovenije za družbeno planiranje, področje za prostorsko planiranje, Ljubljana, oktober 1977. 34 5) Model dolgoročnega razvoja Ljubljane in ljubljanske regije, Inštitut za ekonomske raziskave 1973, Ljubljana 1973. G) Gosar Lojze: Problematika projekcij prebivalstva ljubljanske regije, I.slovenski demografski simpozij, Ljubljana 1974. 7) Summary report of the Ljubljana region demonstration study, American-Yugoslav Project in Regional and Urban Planning, April 1972. T. FERJAN, DIDAKTIČNI POMEN PROSOJNIC - BARVNIH FOTOGRAFIJ Spregovorimo nekaj besed o pomenu in vlogi prosojnic pri pouku geografije. Danes si ne moremo zamisliti učne ure brsz uporabe vizualnih pripomočkov. Navajeni smo sicer uporabljati diapozitive, filme, grafcskopske predloge. Posebno mesto pa naj bi imele tudi prosojnice, ki prikazujejo različne elemente geografskega okolja ali pa okolje kot celoto. Ko zavrtimo film, redko pomislimo na to, da ni dovolj, če učenci le bežno vidijo mnogo slik, a se vanje ne poglobijo. S tem sicer dobijo sploien vtis o pojavih ali regiji, a ostajajo na površju. Pri uporabi diapozitivov je bolj: saj lahko sami izberemo slike, ki osvetlijo obravnavane pojave. Te razložimo tako, da izhajamo od celote k posameznim elementom ali pa obratno od elementov do geografskega okolja. Pri uporabi grafoskopskih predlog, ki jih sestavljajo listi, pa vsak list prikazuje posamezni element, njihova celokupnost pa daje sintezo. Našteta vizualna sredstva rabimo bodisi v uvodu frcntalnega pouka kot motivacijo, pri obravnavi nove snovi, pa tudi pri ponavljanju in utrjevanju. Prav tako jih uporabimo pri skupinskem delu, zlasti za uvodno motivacijo ali pri zaključnem poročanju skupin. Med delom v skupinah pa pogosteje uporabimo grafoskopsko predlogo namesto diapozitiva ali celo filma, ker je uporaba le-tega po skupinah težavnejša. V tem vidim posebno prednost prosojnic. Te so izdelane v A 4 formatu in so pri individualnem delu, delu v dvojicah ali v skupini ustrezen , vir informacij, ker jih učenci lahko uporabljajo brez projeciranja oziroma v klopeh poleg drugih pripomočkov (knjig in zvezkov). Za pouk geografije so na voljo različna prosojnice. Iz kompletov lahko po lastni presoji izberemo ustrezne motive, pač glede na vsebino učne ure, starost in sposobnost učencev. Prosojnice lahko uporabljamo zelo različno. Učenci jih lahko opazujejo bodisi neposredno ali posredno pod našim •vodstvom, v skupini ali dvojici ali pa samostojno . Če učenci opazujejo prosojnice posredno, jim za tako delo vnaprej pripravimo ustrezna navodila. Za delo v skupini učence zainteresiramo že takrat, ko smo prosojnice projecirali namesto posrednega opazovanja dežel, ki jih zaradi oddaljenosti ne moremo opazovati neposredno. S spremno besedo jih vpeljemo v delo po skupinah. Razdelimo po eno do tri slike, ki jih opremimo z vprašanji in navodili za delo ter povežemo z uporabo učbenika. S tem, da smo učencem dali slike o določeni snovi obenem z napotki za obdelavo, smo omogočili indivi-dualizacijo, ki pomeni najboljšo pot za razvoj vsakega učenca. Začeli smo na ravni, ki je učencu . dostopna in spodbudili njegovo razmišljanje, opazovanje okolja in pojavov, ki jih učenec sicer ne bi videl. Slika mu tako služi kot ponazoritveno sredstvo oziroma kot potrditev razlage ali dopolnitev teksta v knjigi. Z notranjo razčlenitvijo pouka uresničujemo individualizacij o, ki upošteva različno sposobnost in zanimanje učencev. Ta na je. seveda odvisna tudi od same snovi. Taka zasnova vzpodbuja aktiven odnos učencev do učnega procesa. 35 Prosojnice s pridom služijo tudi za delo v dvojicah. K učnemu listku priložimo npr.slike z vprašanji pri povzetku neke širše teme (npr.Afrike) . Naloge opravijo v dvojicah, nato sledi frontalno poročanje in projeciranje slik na platno. Na osnovi prosojnic se razvije razgovor med učiteljem in učencem ter med učenci, kar poglablja snov, osvetljuje probleme z različnih strani, vse to pa prispeva k večji zasidranosti znanja. Učenci lahko uporabljajo prosojnice tudi samostojno. Učenec si izbere temo in učitelj mu pri tem pomaga. Usposablja se za samostojno in sistematično opazovanje slik, za samostojno interpretiranje, kajti izdelava poročila ga prisili k natančnemu opazovanju in tudi k temu, da poseže po dodatni literaturi. Pri navedenih primerih so učenci dobili slike v roke. Hkrati jim svetujemo ustrezen tekst v učbeniku ali drugi geografski literaturi. Tako se učenci usposabljajo v geografskem opazovanju posameznih pojavov s pomočjo slike in v interpretaciji le-teh na osnovi doseženega znanja oziroma literature. Prosojnice lahko demonstriramo med učno uro. Opazovanje poteka po določenih vidikih. Pri tem učenci ugotavljajo razlike in podobnosti, analizirajo, sintetizi-rajo, spoznajo bistvo določenega pojava, mesta, pokrajine. Pri tem ne gre samo za gledanje ampak za spoznavanje, ki je povezano z mišljenjem. Pri učnih urah lahko prosojnice uporabimo v neštetih različnih oblikah. Različne kombinacije dajejo nove možnosti obravnava snovi in prikaz le-te z raznih vidikov, vse pa prispeva k širjenju znanja oziroma k odkrivanju geografskih pojavov in problemov. Prosojnice so torej pomoč učitelju, da pri učencih razvije geografsko mišljenje, jim odkriva vrednote in lepoto pokrajin, ob individualni ali skupinski uporabi pa razvija tudi smisel za samostojno delo. Prosojnice izbiramo iz različnih didaktičnih kompletov in jih po potrebi in lastnosti učne ure ustrezno sestavljamo. Oglejmo si nekaj primerov iz didaktičnega kompleta Ti in jaz, ki je učni vir za spoznavanje narave in družbe v nižjih razredih osnovne šele. Koristno ga lahko uporabimo tudi pri pouku geografije v ¿šestem in sedmem razredu, saj zanje pravzaprav bolje ustreza. Pri primer: Podnelni in rastlinski pojavi (6.razred) - iz posameznih serij omenjenega kompleta: (Življenje v mrzlih krajih, Življenje v toplih in vlažnih krajih, Življenje v vročih in suhih krajih in Življenje v krajih, kjer se menjajo letni časi), izLeremo po nekaj slik in jih damo skupinam v obdelavo. Prva skupina dobit tri slike iz mape Življenje v mrzlih krajih (št.l Eskimi pri lovu, it.4a Laponci love jelena, št. 9 Tjulna oderejo) ter navodilo, kako naj si pomagajo z učbenikom, kjer najdejo podatke in oznako mrzlega podnebja. Na tej osnovi naj opišejo slike. Boljši v skupini naj opiše še opremo pri Eskimih. Druga skupina dobi tri slike iz mape Življenje v vročih in suhih krajih (št. 1 avstralska pokrajina, št.5 - polja v puščavskem svetu, št.16 - puščavski prizor iz Avstralije) ter opozorilo da naj s tam povežejo osnovno znanje o toplotnih pasovih in skušajo opisati slike. Boljši v skupini pa naj razloži problem vode v suhih delih tega pasu. (slika št.9 - s stroji iščejo vodo) . Tretja skupina naj obdela dve sliki iz mape Življenje v toplih in vlažnih krajih (št. 1 - hiša na koleh v Peruju, št. 2 - žirafe, dodatno lahko uporabijo še št.5 - vas v Keniji in št. 6 - hiša v Kolumbiji). Pri oznaki slik naj si pomagajo z učbenikom. Četrta skupina zbere podatke iz zmernotoplega področja in opiše tri primere. K vsaki sliki dodamo vprašanja in navodilo za delo. Iz mape"življenje v krajih, kjer se menjajo letni časi", izberemo npr. sliko št. 6 - poplavljeno riževo polje na Kitajskem, št. 3 - dom Mongolov (iz mape Življenje v mrzlih krajih), št.21 - podiranje dreves in nakladanje lesa v severni Evropi (iz mape Življenje v redko naseljenih krajih). Po poročanju učencev sledi projeciranje prosojnic na platno in zaokrožen oris podnebnih in rastlinskih pojavov. 36 Drugi primer: pri obravnavi Avstralije lahko uporabimo prosojnice iz serije Življenje v vročih krajih, npr. št.l in 16 - puščave v Avstraliji, št.12 - avstralska farma ovc in kombiniramo s slikami iz knjige Lepi skrivnostni svet. Ha tej osnovi učenci posredno opazujejo Avstralijo. Delamo lahko v skupinah. Učenci se tako urijo v skladnem uporabljanju učbenika in druge geografske literature kakor tudi prosojnic kot dodatnega učnega vira. Tretji primer: iz serij "Življenje na obali, na deželi in v redko naseljenih krajih" izberemo slike o pokrajini v Norveški in Švedski in delu ljudi tar jih uporabimo v šestem razredu pri obravnavi Skandinavskega polotoka. V poštev pridejo naslednje prosojnice: št.2 in 5 - manjše in večje norveško pristaniške, št.12 - norveški fjord, št.7 - ladja prevaža šolarje (iz serije Življenje na obali), št.16 - hribovska kmetija v Švedski, št.21, 22 in 27 - podiranje dreves, prevažanje in spravljanje lesa (iz serije Življenje v redko naseljenih krajih) . Prosojnice lahko služijo pri skupinskem delu, frontalnem uvodu, zaključku ali pa izvedemo frontalno učno uro. Pomen prosojnic je pri različni uporabi različen. Lahko služijo kot ponazorilo, potrditev naše razlage ali snovi v učbeniku, za opazovanje okolja, posebej pa prispevajo k nazornosti pouka. Prosojnice so pomoč učitelju, da učence navaja na geografsko opazovanje ter razvija sposobnost analiziranja geografskega okolja. Če jih uporabljamo v individualni ali skupinski obliki razvijajo smisel za samostojno delo ali dalo v skupini, kar spodbuja razgovor med učenci, pri fror.talnen poročanju pa razgovor med učenci in učiteljem. Vir: Didaktični komplet Ti in jaz, Dopisna delavska univerza, Ljubljana KNJIŽEVNOST DRAGOCEN ZEMLJEVID LEDINSKIII IMEN SLOVENSKE ZAMEJSKE POKRAJINE R.Petaros, K.Levak in G.Sudal, Tržaško ozemlje, Zemljevid in seznam krajevnih in ledinskih imen, Ljubljana - Trst 1977 Približno pred letom dni smo dobili zemljevid Trsta z okolico tja do državne meja, ki poleg krajevnih in drugih imen, kakršna so na navadnih zemljevidih, prinaša še načrtno zbrana ledinska imena. To je prvi tovrstni zemljevid večje slovenske pokrajine. Z njim smo dobili izredno bogat vir načrtno zbranih,enotno pisanih in urejenih geografskih imen. To je toliko pomembnejše, ker gre za zamejsko ozemlje, kjer so slovenska imena še posebno dragocena. Zemljevid, ki mu je priložen tudi abecedni seznam imen, prepričljivo priča ne samo o današnjem, temveč še bolj o zgodovinskem poreklu pokrajine. Gre za čas, ko se je ta kultivirala ter se skozi dolga stoletja polaaoma spreminjala iz prirodne v čedalje bolj izrazito agrarno pokrajino, ki ji je šele najmlajša, industrijska doba prinesla večje sprememte. Jasno je torej, kdo so bili nosilci njenega kultiviranja. Obilica je namreč imen - seveda slovenskih - ki aovare o prvotni sestavi gozda in o njegovem krčenju, o gospodarjenju na trebinah, poselitvi in naseljih, zemljiški razdelitvi, organizaciji in oblikah gospodarstva, zlasti o pašništvu, živinoreji, poljedelstvu, pa tudi o prometu in številnih drugih pokrajinskih potezah. Zbrana geografska imena zgovorno pričajo tako o naravnih kakor družbenih značilnostih vseh treh pokrajinskih ddov, ki sestavljajo današnje Tržaško ozemlje - o apniškem Krasu, o njegovem flišno-apniškem obmorskem vznožju ter o delčku flišne Istre. Imena nam na svojevrsten način aovo-rijo o poreklu teh pokrajin. To pa ne velja samo za podeželje ali notranjost, temveč tudi za obalo in Trst. V mestu pa ne samo za mlajšo zazidavo, temveč tudi za staro mestno jedro. O tem nam je sicer prepričljivo spregovoril že 37 mestni načrt Trsta, ki ga je 1952.leta objavil Jadranski koledar, na katerem so zabeležena ledinska in druga slovenska imena v samem središču mesta. Ta imena smo doslej poznali največ iz drobnih in vsepovsod raztresenih prispevkov v slovenskem zamejskem tisku, zlasti v Jadranskem koledarju. Tokrat pa so zbrana za vse ozemlje, in to na enoten način, kar jim daje še posebno veljavo. Izredno poučne so primerjave teh imen z imeni drugod po Sloveniji. Nazorno se namreč kaže enotnost in sorodnost poimenovanja posameznih pokrajinskih členov. Hkrati seveda zaživi tudi vrsta imenskih posebnosti primorske pokrajine, še posebej kraške in flišne. Znana je npr. zbadljivka, namenjena Brežancem, da imajo Dolino na hribu, Boršt brez gozda in Jezero brez vode. Zemljevid je zaradi smiselno izbranih, umirjenih barv, jasnega črkovnega gradiva in tiska ter natančne tehnične izdelave dobro pregleden in hkrati ličen, kljub veliki gostoti imen pa ni prenatrpan. Izdelan je v merilu 1:30.000 in v velikosti 100 x 80 cm. Tudi oba stranska zemljevida Banov za 1823. in 1974.leto ga smiselno dopolnjujeta. Zemljevid' vsebuje predvsem zelo bogat besedni zaklad, saj je na njem okoli 3.500 imen. Ker so grafično razčlenjena na štiri glavne skupine - na krajevna, reliefna, vodna in ledinska imena, so toliko preglednejša. Abecedni seznam imen v prilogi ter orientacijska mreža na zemljevidu močno povečata uporabnost enega in drugega. Praktično je, da so na zemljevidu označena krajevna in nekatera druga imena tudi v uradni, italijanski obliki. Teh imen je sicer malo, kar je že samo po sabi zgovorno, so pa opazna, ker so povečini naselbinska, Na Tržaškem je do zbiranja ledinskih in drugih geografskih imen prišlo pravzaprav iz narodnostnih oziroma narodnoobrambnih pobud. V prvih še močno nestanovitnih povojnih letih jih je začel zbirati Zorko Jelinčič, in sicer sprva ob obali, kasneje tudi po Krasu. Zbiranje imen je sicer potekalo več let, vendar je počasi napredovalo, z Jelinčičevo smrtjo pa je sploh zamrlo. Šele potem, ko so delo DO daljšem presledku obnovili, je dobilo ustrezno širino in načrtnost. Velikopotezno ga je namreč zasnovala in izpeljala Narodna in študijska knjižnica v Trstu. Poleg geografov so sodelovali tudi jezikoslovci, zgodovinarji in etnologi in med njimi je bilo nekaj sodelavcev tudi iz Ljubljane. Poleg tega je pri zbiranju, preverjanju in lociranju imen sodelovalo še preko 160 domačinov iz domala vseh naselij Tržaškega ozemlja, kar govori hkrati tudi o zanesljivosti zbranega gradiva. Zato jih uvodna beseda upravičeno navaja imensko. Čeprav je tako delo organizacijsko, tehnično in vsebinsko zamudno in zahtevno, so ga tržaški Slovenci uspešno izpeljali, za kar jim gre vse priznanje. Našim šolam priporočamo imenski zemljevid Tržaškega ozemlja že zato, ker je lep, poučen primer kartografske inventarizacije geografskih imen in ker gre za posebno vrsto geografske karte, posebej pa ga seveda priporoča za prikazovanje zamejske Slovenije. Učitelje in šolarje pa utegne spodbuditi k zbiranju in kartografskemu orikazovanju imen v njihovem domačem kraju oziroma šolskem okolišu, kar je lahko koristna izpopolnitev lokalne geografije in širših oblik razgibanega pouka. Zemljevid je seveda dragocen pripomoček predvsem pri toponomastičnem, zgodovinskem, etnološkem in drugem preučevanju Tržaškega ozemlja. Zato ga ustrezni strokovnjaki ne bodo smeli prezreti, še posebej pa ne geografi. Zaradi pomena, ki ga zemljevid ima, bomo o njem še obsežnejše poročali v Geografskem vestniku. Darko Radinja 1277 Asllan PUSHKA: Albanija. "ŠIROM SVIJETA, GEOGRAFSKA BIBLIOTEKA III.KOLO". Zagreb, Školska knjiga 1978, 115 str. 70 din V zadnji, sedmi knjižici tretjega kroga geografske biblioteke "Širom svijeta" nam je docent prištinske univerze Aslian Pushka predstavil našo zadnjo, najmanjšo sosedo (o drugih smo poročali v prejšnjih številkah Geografskega obzornika) — - Albanijo! Deželo torej, ki je ena najmanjših evropskih držav, z najnižjim družbenim proizvodom na prebivalca na naši celini, z deželo, ki živi tako zase in izolirano od sveta, da le redko slišimo o njej kaj več! Ta sredozemska deželica ob strateško pomembnih Otrantskih vratih meri komaj kaj več kot Slovenija (28.748 km2) in šteje 2,5 milijona prebivalcev, po veliki večini Albancev. Morda bi tudi lahko rekli upornih, samoniklih potomcev starih Ilirov (odtod tudi ime), ki so se nekoč dolgo bojevito upirali najprej Rimljanom, pa Bizancu in končno Turkom, danes pa so si tudi izbrali zelo svojsko pot. Ko je leta 1912 Albanija vendar postala neodvisna, so Albanci, ki so dotlej dolgo živeli v med seboj ločenih regijah ("Gegnia", "Tosknia"), govorili različna narečja in pisali v različnih pisavah. Zanimivo je, da je šele kongres v Bitoli 1.1910 sprejel enotno latinsko pisavo s 36 črkami, medtem ko je do priznanja enotnega albanskega knjižnega jezika prišlo šele na kongresu v Tirani leta 1972! Vsekakor je Albanija danes še na nizki stopnji gospodarskega razvoja, vendar na moremo zanikati napredka v njenem družbeno-gospodarskem življenju, ki nakazujejo počasno, a vztrajno pot naprej. S kmetijstvom se sicer še vedno ukvarja polovica celotnega prebivalstva, toda takoj po zadnji vojni je od obdelovanja zemlje živelo še 85 odstotkov ljudi. Z agrarno reformo in kasnejšo kolektivizacijo je danes dejansko vse ozemlja v socialistični lasti (80 odstotkov zadružnega, 20 odstotkov državnega), kmer ima sam lahko le majhno ohišnico, eno kravo in pet ovc ali koz. Po vojni so meliorirali 210.000 ha dotlej neuporabnih površin, tako da danes Albanija pridala 5-krat več pšenice in 2-krat več koruze kot pred vojno, kar zadošča za domače potrebe. Posebne pozornosti ja bil po vojni deležen tudi razvoj industrije, saj so imela vsa predvojna podjetja bolj obrtniški značaj. Število industrijskih delavcev se je doslej 6,6-krat povečalo, 1.1970 pa je vrednost industrijskih proizvodov prvič ujela kmetijsko proizvodnjo. Že stari industrijski panogi, živilska in tekstilna, dajeta še vedno več kot 50 odstotkov vrednosti celotne industrijske proizvodnje, vendar pa grade Albanci v Elbasanu in Burrelu tudi svojo železarsko industrijo, ki naj bi bila osnova bodoči domači strojni industriji. Imajo tudi svoje rafinerije nafte in zametke kemične industrije. Mednarodno pomembna je predvsem albanska kromova ruda, imajo pa tudi nafto, železovo rudo, baker itd. Proizvodnja električne energije se je v zadnjih desetletjih tako dvignila, da so lahko elektrificirali vsa naselja in nekaj elektrike celo izvažajo v Črno goro. In kako žive v današnji Albaniji? Dežela, ki je imela po zadnji vojni 80 odstotkov nepismenih, nepismenosti - tako zatrjujejo - ne pozna več. Leta 1973 je Albanija imela že osem fakultet z okoli 16.000 študenti, sedem drugih visokih šol ter deset podružnic širom dežele. Zanimivo je tudi, da so zakonsko prepovedali vse religije, prav tako pa tudi znano "krvno osveto" . Osebnih avtomobilov takorekoč ni, isto velja za televizorje, ki so ljudem na voljo le v zadružnih domovih in na drugih javnih prostorih. Davkov ne plačujejo, vsak uslužbenec pa mora del svojega poletnega dopusta porabiti za pomoč v zadrugi ali na državnem posestvu. "Kljub vloženim naporom za izgradnjo dežele in izboljšanje življenjskega standarda, je življenje navadnega Albanca še zelo skromno. V Albaniji se zavedajo, da bo treba še veliko narediti, da bi življenjski standard Albancev dosegel raven povprečnega Evropejca", zaključuje svoje zanimivo delo Asllan Pushka. Mirko BRAZDA: Avstralija - zemlja naglog gospodarskog preobražaja. "Širom svijeta, geografska bibilioteka IV.kolo, 1". Zagreb. Školska knjiga 1973, 136 str., 70 din 39 Mladen FRIGANOVIČ: Narodna republika Kina. "Širom svijeta, geografska biblioteka IV.kolo, 2". Zagreb, Školska knjiga 1973, 119 str., 70 din Stanko DEBOT: Južnoafrička republika. "Širom svijeta, geografska biblioteka IV. kolo, 3". Zagreb, Školska knjiga 1979, 119 str., 70 din Zagrebška založba Školska knjiga je 1978. leta odprla že IV.letnik svoje popularne knjižne zbirke "Širom svijeta". Medtem ko nas je v III.letniku te serije seznanila z našimi sosednimi državami, je tokrat segla dalje in nam predstavila nekatere vodilne industrijske države drugih kontinentov oz. tiste, ki imajo vse možnosti, da to v prihodnosti še postanejo. Tako so pred nami prve tri knjižice iz te zbirke, in to Avstralija, Kitajska in Južnoafriška republika, tik pred izidom pa sta še Združene države Amerike (Zlatko Pepeonik) in Brazilija (Josip Ridjar.ovid). Koncept te priljubljene, popularne knjižne zbirke je ostal tudi tokrat isti. S poljudnim, zanimivim in aktualnim pristopom naj bi nam avtorji približali predvsem družbenogeografsko podobo teh oddaljenih dežel, da bo privlačna in razumljiva vsakomur. Posamezna poglavja si pri tem slede v glavnem po vač ali manj ustaljenem vrstnem redu. Prirodni okvir je v glavnem podan le Lolj bežno in mimogrede (z izjemo morda Brazdove Avstralije), nato pa nas avtorji v alavr.ih črtah seznanjajo z zgodovinskim razvojem dotične države (posebno obsežno Friganovič pri Kitajski), z njihovim prebivalstvom, gospodarstvom in vsesplošnim utripom sodobnega življenja znotraj njihovih maja. Po prikazu dežele kot celote vedno sledi tudi oris njenih posameznih regij. V tem grobem okviru ja vsak avtor oblikoval svojo snov primerno pomenu in značaju dežele, ki nam jo je žalal predstaviti. Vse knjižice so tudi boaato ilustrirane s črnobelimi fotografijami, pa tudi z mnogimi karticami, grafikoni, skicami ipd. Mag.Mirko Brazda nam je vseskozi strokovno in za ta okvir izčrpno predstavil daljr.jo AVSTRALIJO. Tretjino obsega je namenil prikazu prirodno-geo «»••• EEO , C » f e ; V Bmis< • \ «t- CM SHrik . O % S ? g •* "" - mg'"- [50 1 "lil H >ooP( oo' o OOo •O o o °0°0 PROSTORSKI PLAN OBČINE NOVO MEŠTOj Strokovne osnove za smernice Prebivalstvo in zaposlitev napovedi O OCENA ŠTEVILA PREBIVALSTVA PO KRAJEVNIH SKUPNOSTIH teta 1985 in 2000- te M se gibanje iz obdobja t MI-1978 (spontana varianta razvoja) I ZAVOD ZA DRUŽBENO PLANIRANJE NOVO MESTO URBANISTIČNI INSTITUT S RS LJUBLJANA GEOGRAFSKI OBZORNIK VSEBINSKO KAZALO I - XXV (1954 - 1973) SR Slovenija Zamejska S lovenij a Jugoslavij a Evropa Ostali svet Načelni in metodični članki Zemljepisno izrazje in imenoslovje Fizična in matematična geografija Družbena geografija Društvene vesti Ocene, kritike in književnost Ljubljana 197 9 45 SR Slovenija 3ajželj France, Probleiri prcir.etne mreže v Sloveniji, 1964/1, str.1-5. Bednarik Rado, Oblike, razvoj in sedanje stanje izseljevanja iz slovenskih primorskih krajev, 1973/3-4, str.38-44. Bernot F., Klimatske poteze Nove Gorice in spodnjega dela Vipavske doline, 1966/3-4, str.85-90. Belec Borut, Morfologija mariborske ravnine, 1961/3-4, str.78-82. Belec Bcrut, Razširjenost in nekatere značilnosti družbenega vinogradništva v severovzhodni Sloveniji, 1971/3-4, str.10-18. Belec Borut, Razvojne značilnosti slovenskega sadjarstva in njegove prostorske spremembe, 1974/4, str.5-15. Belec Bcrut, Transformacija vinorodne pokrajine Slovenskih goric v luči sccialnogeografskih procesov, 1969/3-4, str. 1-5. Belec Bcrut, Zmanjševanje vinogradniških površin v Podravju in v južnem Pomurju med leti 1896-1967, 1970/3-4, str.11-14. Bračič Vladimir, Prebivalstvo osrednjih Slovenskih goric, 1975/1-2, str. 1-6. bračič Vladimir, Še o toponomastiki Dravskega in Ptujskega polja, 197o/2, str. 20-22. Bračič Vladimir, Viničarstvo (nastanek, razvoj in odprava), 1965/2, str.46-54. Briški Andrej, Gospooarsko-geografski pregled novomeškega okraja, 1960/1-2, str. 3 - 6. Briški Andrej, Šavrinsko gričevje, 1957/3, str.57-61. Ciccj Štefan, Aktualni družbenc-geografski probleir Goriške, 1966/3-4, str.70-76. Ferjan Tatjana, Struktura ljubljanskega živilskega trga, 1970/3-4, str.19-22. Furlan Danilo, f-egla v Ljubljanski kotlini, 1964/4, str.127-128. *G.I., Fcrest prebivalstva v LR Sloveniji v letih 1953-1961 po občinah, 1964/4, str .127. Gams Ivan, Ali se LjuLljar.sko barje še zdaj ugreza? (Odprto vprašanje univ. doc. Cirilu Šlebingerju), 1965/3, str. 96-97. Gams Ivan, Dcler.jsko-belokranjski številki za uvod, 1960/1-2 , str.2-3. Gars Ivan, Ekskurzija v Postojnsko jamo, 1963/1-2, str.18-20. *Garrs Ivan, Nekaj novih demcgrafskih podatkov, 1957/2, str. 52-53. Gan s Ivan, O razvoju našega reliefa in klimatski gec-irorfologi ji, 1965/2, str. 58-60. Gans Ivan, O tektcniki plošč kot razlagi potresov v zunanjih Dinaridih, 1976/3-4, str.11-18. ferr.s Ivan, Pohorske Pcdravje, 1956/1, str. 1-4. Gairs Ivan, Potres 6.maja 1976 in neetektonska morfologija Starijskega pcdolja, 1976/1-2, str.13-15. Gams Ivah, Prispevek k klasifikaciji poplav v Sloveniji, 1973/1-2, str.8-lb. Gams Ivan, Prispevek h klimatskogeografski delitvi Slovenije, 1972/1, str.1-9. Garr.s Ivan, Sotelska železnica, 1957/2, str. 38-39 . Gams I ven, Z dolenjske avtomobiliske ceste, 1960/3-4, str.78-82 . Gams Ivan, Stanje fizične geografije v Sloveniji, 1966/2, str.39-45. Gan.s Vera, Bizoviške perice (Iz dela praktičnih znanj iz geografije), 1971/3-4, str.3 b. Gcsar Anten, Vr>liv zdomstva na preobrazbo kulturne pokrajine na Slovenskem, 1977/1-2str.27-30 . Labe France, Iivška kotlina - hidrografska streha slovenskega Krasa, 1961/1, str.7-10. Uabič Peter, Ilidrograf ski problemi Visokega Krasa med Idrijco in Vipavo, 1966/3-4, str.lC4-10 8. *HE Zlatcličj e, 1969/2, str.21. hern.an Viktor, Nekateri kmetijski problemi na 3arju, 1964/4, str.117-121. Hribar Franc, Problematika kvalitete vede v Sloveniji, 1972/3, str.1-7. Ilešič Svetozar, Gospodarske geografski pogled na Koprsko primorje, 1955/4, str . 1-3 . Ilešič Svetozar, Osnovne geografske poteze Savinjske Slovenije, 1964/2, str.25-27. Ilešič Svetozar, Pcn.an kompleksnega regionalnega aspekta* v sodobni geografiji na primeru alpskih predelov Slovenije, 1975/3-4, str.1-6. * Z zvezdico- so označeni krajši prispevki 46 Ilešič Svetozar, Slovenske pokrajine, 1956/2, str.25-38. Ilešič Svetozar, Za skupnost Slovenskega Pomurja, 1955/3, str. 1-2. Jamnikar Ivo, Gospodarske osnove občine Velenje, 1964/2, str.32-36. Kerin Lojze, Vodnogospodarska ureditev hidrosistema Ljubljanice s pritoki in Ljubljanskega bar.ja, 1964/4, str. 112-117. Klemenčič Vladimir, Predhodni rezultati proučevanja novejših geografskih procesov slovenske pokrajine, 1964/2, str.55-56. Klemenčič Vladimir, Slovenske in italijanske narodne manjšine v luči urlarizc-cije in odprte jugoslovansko-italijanske državne meje, 1976/3-4, str.3-11 Koglot Sergej, Nekaj turistično-geografskih potez Posočja, 1966/3-4, str.iO-94 Kokole V,, Slovenske pokrajine in turizem, 1965/1, str.1-5. Kokole Vera, Gospodarska struktura prebivalstva Slovenije kct pokazatelj urLarj skih funkcij, 1967/2, str.37-41. Kokole Vladimir, Nekaj razmišljanj o razvojni problematiki Kranja ir. Kranjske občine, 1977/1-2, str.4-8. Kokole Vladimir, Novomeška kotlina in njeno obrobje, 1S57/1, str.1-6. Kokole Vladimir, Pokrajine med Save in Sotlo, 1956/3, str.45-49. Kokole Vladimir, Razvojne značilnosti pokrajine in naselij v Sloveniji, 1962/1-2, str.1-3. pokrajine in turizem (Predalpski svet), 19G5/2, (Dinarsko - kraške czairl je) (Panonsko obrobje), 196 C/' (Koprsko primorje), 1966/, Kokole Vladimir, Slovenske str.37-46. Kokole Vladimir, Slovenske pokrajine in turizem 1965/4, str.103-108. Kokole Vladimir, Slovenske pokrajine in turizem str.1-4. Kokole Vladimir, Slovenske pokrajine in turizem str .33-3 6. Kokole Vladimir, Težnje k policentričnem urbanem razvoju v SR Sloveniji, 1976/1-2, str.1-7. Kokole Vladimir, Značaj procesa urbanizacije Slovenije, 1963/1-2, str.1-3. Košir Dušan, Nekaj o razvoju, delu in perspektivah meteor.-klimat.oddelka Uprave za hidrometeorološke službo LRS, 1954/1, str.21-22. Košir Zivko, Gozdarstvo na Barju z meliorativnim, zaščitnim, rekreacijskim in proizvodnim pomenom, 1964/4, str.121-124. Kukovič Marjan, Erozija v porečju Drave v luči zapolnjevanja akumulacijskih bazenov (v primerjavi s Savo), 1972/1, str.18-22. Kunaver Jelka, Ribniške dolina, 1967/2, str.41-44. Lah Avguštin, Analiza družbenih razmer na Barju (s posebnim oziron. r.a možnost podružtljanja kmetijske proizvodnje), 1964/4, str.113-136. Lah Avguštin, Družbeno-geografsks podoba Barja in problemi sodobne transformacije, 1964/4, str.104-108. Leskovšek Žiga, Kras in njecrova prirodnocreografska razčlenitev, 1976/3-4 , str. 19-25. Lojk Jože, Novogoriška šolska regija, 1966/3-4, str.94-98. Malečkar Franc, Raziskovanje Bancve pečine v Matarskem pedolju, 1974/2-3, str.37-39. Marjetic Cita, Razvoj Novega mesta, 1961/1, str.1-7. Marn Stane, Dejavniki spreminjanja vinogradniških pokrajin r.a Trški aori, 1975/1-2, str.7-11. Medved Jakob, Raba njiv in vrtov v Sloveniji leta 1974, 1977/1-2, str.15-22. Meze Drago, Gornja Savinjska dolina - s poudarkom ra samotnih kratijah zlasti na Solčavskem in v Lučki pokrajin}., 1964/2 , str. 36-39 . Meze Drago, Koprsko pristanišče, 1959/1-2, str.1-6. Meze Drago, Prometna povezava Koprskega primorja z zaledjem, 1958/3, str.1-4. Mihevc Pavle, Številčno gibanje vsega in kmečkega prebivalstva SR Slovenija 1961-1971 s peudarkem na analizi strnitve v ravninske« svatu, 1977/1-2, str.2 3-2 7 . Mis Franta, Ureditve Ljubljanskega barja z zdravstvenega vidika, 1964/4, str.128-131. *Mlinar 3., Osebni avtomobili v Jugoslaviji in Sloveniji, 1970/3-4, str.33-34. Mlinar Branko, Avtobusni linijski premet v Sloveniji, 1970/3-4, str.14-19. 47 Moravec Marica, Izseljevanje iz Bele krajine v luči belokranjskega gospodarstva, 1960/1-2 , str.2 2-2 8. M.oiretti Franc, Ležišča in izraba kremenovega peska na Dolenjskem, 1960/1-2, str.32-36. *N.M. , Koprska železnica - slovensko okno v svet, 1967/4 , str.140-141. •N.M., Naši delavci na tujem, 1972/4, str.44-58. •N.M., Prebivalstvo v slovenskih irestih v letu 1965, 1966/1, str.24-25. *N.M., Rast prebivalstva po občinah SR Slovenije v letih 1961-1965, 1966/1, Natek M., Poročilo o ekskurziji v Beneško Sloveniji, 1971/1-2, str.61-62. *Natek N., Rast števila prebivalstva v SR Sloveniji v desetletju 1961-1971, 1972/1, str.43-46. *Natek M., Ukinjene železniške proge v SR Sloveniji v letu 1966, 1967/1, str.34-35. Natek Milan, Ekskurzija na Koroško, 1971/3-4, str.54-55. Natek Milan, Nekateri sodobni demografski pojavi v Sloveniji, 1966/3-4, str.121-12 5 . •Natek Milan, Proizvodnja in potrošnja piva v SR Sloveniji, 1967/2, str.78-79. Natek Milan, Razvita in nerazvita območja v SR Sloveniji, 1969/2, str.1-8. Natek Milan, Selitve med Slovenijo in drugimi republikami Jugoslavije, 1971/3-4, str.9. Natek Milan, Selitvena dinamika v SR Sloveniji v letih 1959-1968, 1971/1-2, str.1-11. Natek Milan, Spodnja Savinjska dclina, 1964/2, str.39-43. Natek Milan, Žalec - regionalnogeografski oris, 1967/3, str.83-92. Novak Dušan, Kraški izviri v hidrogeologij i, 1971/1-2, str.27-29 . Novak Dušan, Poročilo o proučevanju Krasa v "Proteusu", 1975/1-2, str.38-44. Oblak Polde, Alpski in kraški svet srednje Dolenjske, 1960/3, str.53-60. Orožen Adamič Milan, Geografsko preučevanje naravnih katastrof, predvsem glede na posledice nedavnega ptrssa v Posočju, 1978/1-2, str.6-13. Pak Mirko, Nekaj populacijskih problemov Kidričevega, 1963/3-4, str.51-55. Pak Mirko, Zgornje Dravsko pelje - sodobni družbenoaeografski procesi,1966/1, str.16-22 . Petrle Lojze, Geografski oris nerazvitega območja na primeru katastrske občine Jelševec, 1975/3-4, str.15-23. Petrič Ivanka, Laška pokrajina in njena prirodnogeografska delitev 1976/1-2, str.8-12. *P.F. , Družbena posest v okolici Ljubljane, 1961/2, str.59-60. *P.F., Pregled elektrarn v Sloveniji, 1964/3-4, str.67. Piletič Rudi, Novomeške Podgorje, 1960/1-2, str.9-18. \ Pirš Simona, Nekateri geografski vidiki železarstva v Sloveniji, 1970/1, str.5-8. APlanina Fr., Nafta in merska plovba, 1957/2, str.52. •Planina Fr., Svetovna trgovska mornarica, 1957/2, str.52. Plut Dušan, Bela Krajina - sprerembe v gospodarski in družkeni strukturi, 1974/4, str.16-19. Plut Dušan, Belokranjske vinogradništvo - proučitev prirednih pogojev, 1974/1, str.2 7-32. Polajnar Stanko, Medvode, 1958/4, str.1-4. Potočnik France, O pomorstvu in pomorskem gospodarstvu v LR Sloveniji, 1958/1, str . 1-5. Puklavec Vanda, Dravinjske gorice in njihovo gospodarstvo, 1961/3-4, str.87-89. Radilevič Milenke, Klima Babnega polja, 1970/2, str.6A10. *R.D., Pet milijard KWh za izvoz, 1956/1, str.20. Radir.ja Darko, Geografska problematika hidroenergetskega izkoriščanja Soške doline, 1966/3-4, str.98-104. Radir.ja Darko, Morfogenetska problematika matičnega Krasa, 1966/3-4 , str.lo3-114. Radir;ja Darko, Projektirana HE Trnove v Soški dolini, 1965/4 , str.114-119. *R.M. , Izvoz iz LR Slovenije pc kontinentih v zadnjih letih, 1954/1, str.23-24. *R.M. , Nekaj podatkov popisa prebivalstva LR Slovenije z dne 31.3. 1953, 1954/1, str.22-23. *R.M., Poraba električne energije v Sloveniji leta 1952, 1954/1, str.25. ii in povojni inczeir-ski turizem v LR Sloveniji, 1954/1, str.24. str.25. 48 *R.M., Razvoj elektroindustrije v Sloveniji, 1954/1, str.25. Ramovš Anton, 0 vrednosti geoloških kart slovenskega ozemlja, 1977/1-2, str.49-53. Ravbar Marjan, Črne gradnje kot element transformacije slovenske pokrajine in posledica neusmerjene urbanizacije, 1974/1, str.11-13. Ravbar Marjan, Kraška erozija v okolici Straže pri Novem mestu, 1975/1-2, str .12-18. Ravbar Marjan, Naravna dediščina Slovenije, prvina človekovega okolja, 1977/3-4, str.1-5. Ravbar Marjan, Nekateri prostorski vidiki sodobnega razvoja slovenskih naselij, 1977/1-2, str.9-14. Ravbar Marjan, Slovenci po svetu, 1972/4, str.32-36. Ravbar Marjan, Vloga Slovenije v tranzitnem prometu, 1974/2-3, str.24-30. Razpotnik-Obradovič Slava, Litija - regicnalncgeocrrafski opis, 1966/1, str.7-16 Rus Angela, Geografske značilnosti Suhe krajine, 1977/3-4, str.14-23. Rus Zvonkc, Metlika, 1960/1-2, str.28-32. Seifrid Zlata, Izkoriščanje gozda in lesna predelava v vzhodnem Pohcrskeir Podravju, 1961/3-4, str.90-93. Slejko R., Razvoj gospodarstva v novogoriški občini, 1966/3-4, str.76-84. •Slovenija v Jugoslaviji, Statistični pregled 1968, 1969/2, str.20. Stritar Albin, Značilna zaporedja talnih oblik v Sloveniji, 1965/3, str.81-85. Š.T.,Prebivalstvo Slovenije v zadnjih sto letih, 1964/3, str.79-82. Šali Frančiška, Denudacija in korozija v porečju gornje Krke in Temenica, 1969/3-4, str.15-18. Šilih Ferdo, Naravni viri in izraba tal v Svečinskih goricah, 1972/1, str.10-18 Šlajrrer Marko, Vpliv hidrotehnične ureditve Barja na ureditev ljubljanskega mestnega območja, 1964/4, str.131-132. Šlebinger Ciril, Geologija in geomorfclogija Barja, 1964/4, str.108-112. Špes Metka, Razlike v kvaliteti bivalnega okolja ired tremi mestnimi deli Caljč , 1977/3-4, str.6-13. Trošt Stojan,.Depopulacija Zgornjega Posočja, 1966/3-4, str.114-118. Trošt Stojan, Tolmin, 1961-2, str.33-44. Uršič Hinko, Spremembe v kobariški mikrcregiji, 1966/3-4, str.119-121. Vizjak Stanko, Onesnaženost zraka v Ljubljani, 1972/2, str.12-18. Vojvoda Metod, Problematika planinskega gospodarstva v slovenskih Alpah, 1969/3-4, str.12-14. Vrišer Igor, Dnevni dotok zaposlenih v Koper, 1957/2, str.34-38. Vrišer Igor, Nova Gorica, 1958/2, str.1-5. Vrišer Igor, Problemi moderneaa urejevanja mest (na primeru Velenje), 1904/2, str.2 7-32. Zei Miroslav, Morsko ribištvo v Slovenskem Primorju, 1957/4, str.81-84. Zgonik Mavrici j, Drava pod Mariborom kot hidroenergetski vir, 1961/3-4, str.83-86. Zgonik Mavricij, Geografska opažanja in razmišljanja s prti po Srednjih Slovenskih goricah, 1974/1, str.33-38. Zgonik Mavricij, Maribor - središče slovenskega Podravja, 1961/3-4, str.73-75. Zgonik Mavricij, Proces deagrarizacije v Dravski dclini in r.jena prostorska razčlenjenost, 1969/3-4, str.6-11. Zupančič Danica, Ljudsko življenje v Podgorju, 1961/1, str.18-22. Zupančič Jože, Meteorološke značilnosti Maribora v letih 1951-1961, 1961/3-4, str .75-78. Žagar Marjan, Kozjansko in Voglajnsko-rogaško podolje, 1964/2, str.43-46. Žagar Marjan, Nekatere današnje in bodoče geografsko-prorretne in turistične karakteristike Postojne, 1965/4, str.108-113. Žagar Marjan, Ponikva in Blaž Kocen, 1972/4, str.48-52. Žagar Marjan, Turistične perspektive Barja in njegovaoa obrobja, 1964/4, str.124-126. Žnidaršič Vida, 31oke, 1965/3, str.73-80. 49 Zamejska Slovenija Birtič Valentin, Duhovnik v obrambi slovenstva v Beneški Sloveniji, 1973/3-4, str.2 7-33. Černo Vili jem, Podnebje in rastje v Beneški Sloveniji, 1972/2 , str.23-2 6. Ilešič Svetozar, Vloga Beneške Slovenije med sosednjimi pokrajinami, 1978/1-2, str.1-6. Klemenčič Vladimir, Sodobni socialnogeografski problemi Slovencev na Koroškem,* 1973/3-4, str.2-14. M.ljač Franc, Nekaj družbenogeografskih podatkov o Kanalski dolini, 1973/3-4, str.21-27. Obisk slovenskih naselij na Tržaškem, 1972/2, str.43-44. Olas Ludvik, Slovensko Porabje, 1973/3-4, str.15-21. Pahor Samo, Tržaški Slovenci, 1973/3-4, str.45-58. Predan Izidor, Gospodarski in kulturno-prosvetni položaj v Beneški Sloveniji, 1973/3-4, str.33-38. Radinja Darko, Medejska gora - naj zahodne j ši del,matičnega Krasa, 1967/3, str.92-94. Radinja Darko, Načrti o zaščiti kraške pokrajine na Tržaškem, 1967/4, str.117-121. Ravbar Marjan, Prekomorsko izseljevanje Slovencev, 1973/1-2, str.13-22. Štefe Tomo, O zaposlovanju naših delavcev v tujini, 1972/3, str.32-38. Vertovec Mario, Novejši prebivalstveni in gospodarski razvoj v Beneški Sloveniji, 1976/1-2 , str. 16-18 . Jugoslavij a Bajželj France, Razvoj in pomen naših luk, 1965/1, str.5-10. Bakaršič Sulejman, O nekaterih činiteljih urbanizacije v Bosni in Hercegovini v turškem obdobju, 1961/1, str.10-12. Crkvcenčič I. - Klemenčič V., Razvoj in rezultati agrarne geografije Jugoslavije, 1965/1, str.15-22. Čirid Jovo, Gradnja avtomobilske ceste skozi Niš z geografskih vidikov, 1959/4/ str. 59-61. Ferjan Tatjana, Fitogeografska oznaka Opatijskega primorja in pobočja Učke, 1969/1, str.1-6. Finžgar Vilko, Jugoslovanski zimskošportni in turistični center, 1959/4, str.66-67. Gams Ivan, Nekaj vtisov z ekskurzije po Črni gori, 1958/4, str.4-8. Genorio Rado, Sodobni problemi jugoslovanske ekonomske emigracije, 1976/3-4, str.29-36. Ilešič Svetozar, Klimatska območja Jugoslavije, 1970/3-4, str.4-10. Ilešič Svetozar, Reliefna razčlenitev Jugoslavije, 1974/4, str.1-5. Jelič Djoko, Vpliv HE Trebišnjica na spremembo okolja, 1966/2, str.49-56. *K. J. , Proizvodnja in potrošnja umetnih gnojil v Jugoslaviji, 1964/1, str.22* *K.J., Proizvodnja koruze v Jugoslaviji, 1964/1, str.22. *KoŠnik S., Jugoslavija in SEV, 1966/2, str.57 *Košnik S., Jugoslavija sprejeta v Gatt, 1967/1, str.32-33. *Košnik S., Naftovod Bakar - Sisak, 1967/1, str.38. *Košnik S., Proizvodnja nafte v Jugoslaviji, 1966/2, str.57. *Košnik S., Ribolov v Jugoslaviji, 1966/2*, str.57. *Košnik Stane, Promet v jugoslovanskih lukah, 1964/3, str.92. Lah Avguštin, Jugoslavija in dežele v razvoju, 1967/3, str.94-96. Lah Avguštin, Srednjeročni družbeni plan razvoja Jugoslavije, 1972/2, str.19-23 •Mlinar B., Osebni avtomobili v Jugoslaviji in Sloveniji, 1970/3-4, str.33-34. Markovič Dj.J., Nekaj karakteristik naselij SR Srbije, 1967/4, str.113-117. *N.M.,Jugoslovanski delavci v tujini v letu 1966, 1967/4, str.159-140. *N.M.,Rast mestnega prebivalstva v Jugoslaviji, 1966/1, str.24. *Natek M., Nove železniške proge v Jugoslaviji, 1968/3-4, str.46-47. *Natek M., Proizvodnja električne energije v Jugoslaviji, 1967/3, str.111. Natek M.', Proizvodnja in predelava nafte v SFR Jugoslaviji, 1967/3, str.111-112 50 Natek Milan, Hmelj v Bački (Nekatere geogtafske karakteristike), 1965/4, str.119-125. Natek Milan, Novi podatki o prebivalstvu SFR Jugoslavije, 1972/2, str.26-31 *hlatek Milan, Proizvodnja in potrošnja premoga v SFRJ, 1961/3, str.111. *foatek Milan, Sodobna preobrazba Dalmacije, 1969/2, str.23-24. fcak Mirko, Nekaj geografskih Opažanj i2 zahodne okolice Splita, 1967/1, str*8-12. £ak Mirko, Nekaj geografskih aapažanj s terenskega proučevanja v okolici Novske, 1966/2, str.45-49. Petišič Dimitrije, Hidroelektrarna Djerdap, 1965/2, str.54-58. , Delež Jugoslavije v svetovni proizvodnji boksita, 1958/2, str.19-20» , Gospodarstvo Jugoslavije v letu 1957, 1958/3, str.30-31. *tt;D., Hidroelektrarna Reka, 1957/2, str.51. *fc:t>. , Industrija sladkorja v Jugoslaviji, 1958/3, str.31-32. *fcist>., Plovne reke in kanali v Jugoslaviji, 1958/4, str.20. *R:D., Potniški promet v Jugoslaviji, 1958/4, str.20-21. *R;D., Proizvodnja premoga v Jugoslaviji, 1957/2, str.52. *R»D. , Ribolov v Jugoslaviji, 1958/2 , «Str. 20. *R.D¿, Trgovska mornarica FLRJ, 1958/2, str.21. Radinja Darko, Energetski viri Jugoslavije - nafta in plin, 1958/4, štt.5-1 •Radinja Darko, Hidroenergetski viri Jugoslavije, 1958/2, str.52. Radinja Darko, Premogovno bogastvo Jugoslavije, 1958/2, str.2-8. Radinja Mara, Aluminijev kombinat v Črni gori, 1957/1, str.6-8. Trifunovski F.Jovan, O Najnovejših migracijah prebivalstva V LR Makedoniji, 1961/2, str.44-47. Vrišer Igor, Urbanizadj a Jugoslavije, 1971/1-2, str.12-17» Zgonik M., Nekaj bežhih vtisov in razmišljanj s poti po Hrvatskem Zagorju, 1971/3-4, str.55-57. ZupančiC tfože, Nekaj geografskih opažanj i2 Gtdeličke kliBUJfe, 1960/4, str.95-97* Evropa Belec Borut, Sadjarstvo na Poljskem - stanje in perspektive, 1975/3-4, str.11-15. Bračič Vladimir, Gospodarska rast Sovjetske zveze, 1977/3-4, str.24-32. *F.V., Nov projekt rečne zveze Baltik - Črno morje, 1954/1, str.27. *F.V., Republika Ciper 1961/2, str.66. Furlan Vito, Načrti za preobrazbo prirode v SZ, 1954/1, str.19-21. Gams Ivan, Ekskurzijske beležke o geografiji Romunije, 1967/3, str.96-99. Gams Ivan, Geografske beležke iz Sovjetske zveze, 1975/1-2, str.27-30. Gams Ivan, O regionalnih razlikah pri preobrazbi kmetijstva v Alpah, 1969/1 str.6-8. Gosar Anton, Miinchen - geografski problemi velemesta, 1973/1-2, str.31-35. Ilešič Svetozar, O pojmu "Srednje Evrope", 1966/1, str.4-6. Ilešič Svetozar, Staro in novo na vzhodnem in severnem Slovaškem, 1965/1, str.125-131. K.A., Berlin 1955, 1959/1-2, str.26-27. Kastellc Anton, Hidroenergetski sistem Glockner-Kaprun, 1954/1, str. 13. Kastelic Anton, Lorena in Porurje, 1959/3, str.43-45. Kleindinst Slavko, Sovjetska Armenija, 1960/3, str.62-66. Klemenčič Marijan, Poljska včeraj, danes, jutri, 1975/1-2, str.18-27. Kokole Vera, Nekaj vtisov in dejstev iz Bretanje, 1965/4, str131-135. Kokole Vladimir, Kmetijsko gospodarstvo v Sredozemlju, 1960/4, str.85-89. Kokole Vladimir, Na vzhodu Poljske med Baltikom in Sudeti, 1959/1-2, str.6-10, nadaljevanje 1959/3, str.39-43. Kokole Vladimir, Podobe iz Bretanje nadaljevanje, 1972/3, str»13-23, 1972/4 str»2o-3 2. Kokole Vladimir, Poljska mesta, 1958/1, str.25-26. *K.S., Italijanska zunanja trgovina leta 1962, 1963/3-4, str.67. *K.S. , Nahajališča zlata v SZ, 1963/3-4, str.69. * K. S..,, Poljske luke, 1963/1-2 , str.21. Košnik Stane, Albanska industrija, 1965/2, str.70. Košnik Stane, Geografske karakteristike Pirinejev, 1967/2, str.58-59. Košnik Stane, Letalski promet v SZ, 1959/1-2, str.15-16. Košnik Stane, Naftovodi v Evropi, 1963/3-4, str.46-51. Košnik Stane, Nekaj o paktih, 1958/2, str.12-14. Košnik Stane, Porurje, 1960/3, str.60-62. *Košnik Stane, Tuji delavci v Zahodni Nemčiji, 1964/3, str.93-94. *Košnik Stane, Zemeljski plin na Nizozemskem, 1964/3, str.93. Lah Avguštin, Petdeset let gospodarskega razvoja SZ, 1967/4, str.121-128. Lleshi Quazim, Ekonomske in družhenogeografske spremembe v LR Albaniji (1945-1973), 1974/2-3, str.30-36. *:• i.V. , Največje znane morske globina, 1954/1 , str. 29-30 . Marchisatti Vara, Od Londona do Edinburga, 1961/2, str.50-53. r.edved J. in Ingolič B., Nekateri aktualni problemi Porurja in Pgrenja, 1967/2, str.55-58 Medved Jako!, Deseta petletka v Sovjetski zvazi, 1976/3-4, str.36-41. Medved Jakob, Izraba zemljišč na polderjih s posebnim ozirom na vzhodni Flevcland, 1973/1-2, str.36-41. Natek M., Izseljevanje in zaposlovanje naših ljudi v Franciji, 1968/3-4, str.45-46. *Matek M., Nova mesta v LR Bolgariji, 1971/1-2, str.48-49. *Natek M., Novi podatki o prebivalstvu ZSSR, 1971/1-2, str.50-52. Natek Milan, Rast števila prebivalstva na ozemlju ČSSR, 1970/2 , str. 10-15. *Natek Milan, Razvojne težnje v rasti prebivalstva LR Albanije, 1967/3, str.112. Natak Milan, Selitve delovne sile v Evropi, 1969/1, str.9-14. Natek Milan, Selitve prebivalstva v ZSSR, 1967/2, str.77-78. *R.D. , Evropska skupnost premoga in jekla, 1958/2 , str.23-23. *R.D. , Modernizacija železniškega prometa v Veliki Britaniji, 1958/2 , str.25. *R.D., Premog v letu 1956, 1958/2, str.24. *R.D. , Vulkani v službi električne energije, 1958/2 , str.24. *R. , Dansko kmetijstvo, 1964/1 , str.23. *š.T. , Razvoj velikih mest v Sovjetski zvezi, 1965/3, str.97-98. *šifrer Tatjana, Prairog na Poljskem, 1974/4 , str.31-32. .jifrer Tatjana, Sovjetsko Zakavkazje, 1965/4 , str. 135-137. faifrar Tatjana, Varšava, 1967/1, str.22-24. Zgonik M., S poti oo Slovenskem Porabju, zahodni Madžarski in Budimpešti, 1964/3, str.65-69. Zgonik Mavrici j , Antvemensko pristanišče, njegov položaj in njegovi problemi, 1959/4, str.61-63. Zupančič Majda, Nizozemski polderji, 1967/3, str.99-101. Ostali svet *Bulog V.7 Gortnar, Bušmani v puščavi Kalahari, 1969/1 , str.23-24 . *F. V. , Kanal Sv. Lovrenca, 1959/4 , str.71. * F.V. , Katara, 1961/2, str.66. * F.V. , Politične spremembe v Afriki, 1961/2, str.65-67. *F.V., Vznik organizacije Ždruženih narodov in rast članstva, 1961/2, str.62-63. Finžgar Vilko, Današnja Afrika, 1960/4, str.100-105. Finžgar Vilko, Novosti hidroenergetskega razvoja doma in po svetu, 1960/1-2, str.48 . Gams Ivan, Nova tolmačenja azijskega monsuna, 1969/3-4, str.19-22. Gams Ivan, Tunizija v dvajsetem letu dekolonizacije, 1968/1-2, str.5-9. Gams Ivan, O vrednosti vlažnega ekvatorialnega pasuAža kmetijstvo, 1972/4, str.41-43. Gams Ivan, Suša 1970-1973 v Sahelu in vprašanje klimatskih sprememb, 1975/3-4, str.24-27 . *G.L. , Atlas avstralskih prirodnih bogastev 1963/1-2, str.23-24 . *Gosar L., Razmere v ruralnih področjih Latinske Amerike, 1971/1-2, str.55-56. Gosar Lojze, Gospodarsko-politična stran vprašanja o lakoti na svetu, 1963/1-2, str.3-6. 52 Gosar Lojze, Nekaj misli o preobljudencsti na svetu, 1962/1-2, str.4-9. Gosar Lojze, Problemi naselitve vlažnih tropskih dežel, 1961/2, str.47-50. Gosar Lojze, Smernice v svetovni tracvini in njihov pomen za svetovni razvoj, 1964/1, str.6-11. Jakoš Aleksander, Industrializacija Japonske, 1971/3-4, str.28-31. Jimenez Nunez A.in drugi, Fizičnogeografski in geološki vzroki za različni razvoj krasa Kubanskega otočja, 1968/3-4, str.36-42. *K.A., Avstralska naftna industrija, 1959/1-2, str.27. *K.A., Hudson Bay-Company, 1959/1-2, str.25-26. *K.A., Nekaj novosti iz izraelskega gospodarstva, 1960/3, str.83. Kastelic Anton, Bambus kot surovina Južne Azije, 1959/3, str.47-48. Kastelic Anton, Izraelska trgovska mornarica, 1959/4, str.63-64. Kastelic Anton, Nove poteze v gospodarstvu Saudcve Arabije, 1955/1, str.13-15. K.E., Povcjne migracije prebivalstva pc svetu, 1964/3, str.83-86. Kokole Vladimir, Izrael, 1954/1, str.5-7. Kokole Vladimir, Lima - nove milijonsko mesto, 1956/3, str.52-54. Kokole Vladimir, Mesta in urbanizirana področja, retropolitanska območja urbanizacije v ZDA, 1968/1-2, str.1-5. Kokole Vladimir, Nigerije - največja afriška država, 1960/4, str.27-100. Kokole Vladimir, Neva Zelandija, 1954/2, str.10-12. Kckole Vladimir, St. Louis, ameriško velemesto ob Misisipiju, 1967/4, str.130-137. *K.S. , Nafta iz Libije, 1962/1-2 , str.20. *K . S. , Saharska nafta, 1962/1-2 , str.19-20. *K.S . , Svetovna produkcija jekla, 1963/1-2 , str.22-23. *K.S., Svetovna proizvodnja nafte, 1963/1-2, str.22. *K .S. , Togo je postal samostojen, 1960/3 , str.82-83. Košnik S., - Trilar V., Novosti iz družbene geografije Avstralije, 197o/2 , str.15-17. *Košnik S., Svetovna proizvodnja nafte, 1966/2, str.58-89. *Košnik S., Svetovno lato riža, 19G6/2, str.58. *Košnik Stane, Brasilia, 1960/4, str.116. Kcšnik Stane, Današnji peležaj črncev v ZDA, 1963/1-2, str.6-7. Košnik Stana, Gospodarske skupnosti v današnjem svetu, 1961/3-4, str.93-97. *Košnik Stane, Ifni in Ric de Oro, 1956/1, str.25. *Košnik Stane, Jemen, 1958/1, str.24-25. "Košnik Stane, Malaja, deseta država Commonwealtha, 1957/4 , str.96. *Košnik Stane, Porala sladkorja, 1964/3, str.94-95. Košnik Stane, Preureditev reke Missouri, 1963/1-2, str.8-10, Košnik Stane, Zapadna Somca - nova sarostojna država, 19G2/1-2, str.9-10. *Košnik Stane, Pridelek bombaža, 1964/3, str.94. Kraut-Šifrer Tatjana, O gospodarskem položaju Indonezije, 1957/1, str.8-10. *Kraut Tatjana, Sadjarstvo v Južnoafriški Uniji, 1956/3, str.61. Kraut Tatjana, Tajvan, 1955/2, str.8-11. Kromm E.David, Geografija prirodnih virov v ZDA, 1970/1, str.14-17. Kunaver Jelka, Gospodarstvo Izraela, 1963/3-4, str.55-57. Kunaver Jelka, Kitajska uspešno krepi sveje rake, 1974/4, str.26-29. *Kunaver Jelka, Nekaj agrarnogeografskih problemov v Arabskem svatu Bližnjega vzhoda, 1967/2, str.76-77, *Iriručnik za r.astavnike, 1977/1-2, str.60-61. Pak Mirko, časopis za zgodovino in narodopisje, 1967/2, str.73. Planina France, Statistični kol?ndar FNRJ, 1957/3, str.77. Planina France : M. Zgonik, Nazornost v geografiji, 1.958/2 , str.26-27. Plut Dušan: Supek Rudi, Ova jedina zenljr, 1978/1-2 , str.35-35 . Prudič Lidija, Nekaj misli ob nover učbeniku zeirljejiisa Jugoslavije, 1959/1-2, s tr . 2 8 . R. D. : f-arič-Rakic , Lepote i znamenitosti Jugoslavije, 1958/2 , str.23. R.D. : Rijavec, Južna Amerika, dežela v razmahu, 1958/2, str.28. Radinja D. : Crkvenčič Ivan, Afrika, regionalna geografija, 19C7/2, str.73-74 . Radinja D., Satelitska karta Alp, 1978/3-4, str.70-72. Radinja D., Slovensko rr.orje in zaledje, 1978/3-4 , str.72-73. 65 Radinja Darko, Geografija, 1978/1-2, str.39-40. Radinja Darko : S. Ilešič, Gospodarska in politična geografija sveta, 1959/4, str .73-74. Radinja Darko, Naše okolje - ncva slovenska revija, 1976/3-4, str.43-44. Radinja Darko : A. Ramovš, Geološki izleti po ljubljanski okolici, 1962/1-2, str.20-21. Padinja Darko, Zemljepis Jugoslavija za gimnazije, 1959/1-2, str.28-31. S.R. Geografski učbenik za 6.razred osnovne šole, 1962/3-4, str.47-48. Š.T. , Celjski zbornik 1958 in 1959, 1960/1-2, str.45. Š.T., Loški razgledi VI. - 1959, 1960/1-2, str.45. Š.T. : Markovič Jovan, Priroda i prirodne retkosti Jugoslavije, 1968/1-2, str.21-22. Š.T. : Rodič Dragan, Geografija Jugoslavije, 1968/1-2, str.22. Š.T. , Savinjski zbornik 1960/1-2 , str.45. Šifrer T., Celjsko zbornik 1968, 1970/1, str.24-25. Šifrer T.: Friganovič Mladen, Socialna oeografija I - stanovništvo svijeta, 1969/1, str.22. Šifrer T. : Kunaver Pavel, Cerkniško jezeto, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 1969/1, str.23. Šifrer T. : Lah Avguštin, Naše sosednje države, 1969/1, str.23. Šifrer T. : Lah Avguštin, in M., Svat v številkah in podobah, 1978/3-4, str.70. Šifrer T. : Lojk Mira in Šifrer T . , Geografska biografija Slovenije za leto 1966, 1968/3-4, str.44. Šifrer T., Loški razgledi XVI - 1969, 1970/1, str.25. šifrer T. : Miloševič Miodrag, Geografija Jugoslavije, 1968/3-4, str.44. šifrer T. : Rakičevič Tomislav, Opšta fizička geografija, 1969/1, str.22-23. šifrer T., Zbornik občina Grosuplje, Grosuplje 1969, 1970/2, str.26. Šifrer T. : Zgonik Mavricij, Metoda nastave geografije u csncvnoj školi i ško-larr.a II. stupnja, 1969/1, str.23. Šifrer Tatjana, Celjski zbornik 1975-76, 1978/1-2, str.37-38. Šifrer Tatjana : Dabct Stanko, Australija, Širom sveta, 1977/1-2, str.59. Šifrer Tatjana : Derado Kelaent, Italija, Širom svijeta, 1977/1-2, str.59. Šifrer Tatjana, Geografski aspekt društvenc-gospodarskog razvitka SFR Jugoslavije i svijeta u poslijeratnom razdoblju, 1977/1-2, str.56-57. Šifret Tatjana : Kurtek Pavao, Madjarska, Širom svijeta, 1977/1-2 , str.59. Šifrer Tatjana : Pavlcvec Rajko, Kras, 1977/1-2, str.59. šifrer Tatjana : Pleničar Kario, Nafta, 1977/1-2, str.59. Šifrer Tatjana : Patkovšek Zdravko, Kaj pa vreme? 1977/1-2, str.59. Šifrer Tatjana : Petrovič Rude, Ekonomska-regionalna geografija Azije, Au stralije i Okeanije, 1977/1-2, str.57-58. Šifrer Tatjana : Petrovič Rude, Zemlje i naredi svijeta, Fizička, politička i ekonomska geografija, 1977/1-2, str.58. šifrer Tatjana, Salška dolina v preteklosti in sedanjosti, 1974/2-3, str.40-41. Tavčar Janko, Geografija za više razrede gimnazija (Pavao Kurtek), 1959/1-2, str.31. Tavčar Janko, Industrijska geografija svijeta (Zvonimir Dugački), 1959/1-2, str.31-32. V. M. , Po tujih celinah, 1962/3-4 , str.47. Vertot Nelka, Nastaja nov zemljevid sveta, 1976/1-2 , str.38-49 . Vrišer I., Geografski zbornik XII., 1973/1-2, str.41-42. Zgonik M. ; Brazda firko, Metode rada s audiovizualnim sradstvima u nastavi zemljopisa, 1972/4, str.54-55. Žagar Marjan, Ljubljano in njeno turistično zaledje, 1961/2, str.68. Žagar Marjan, O kritičnem sprejemanju tujih raziskovalnih metod in njih prilagajanju našim razmeram, 1965/3, str.94-96. sestavila Irena Gantar 66 UDK 910+05 "GEOGRAFSKI OBZORNIK" GAMS I. 61000 Ljubljana, YU, PZE za geografijo filozofske fakultete, Aškerčeva 12 25 LET GEOGRAFSKEGA OBZORNIKA Geografski obzornik XXVI (1979), štev. 3-4, str. 1-2 Jubilejni članek ob 25.obletnici Geografskega obzornika opiše okoliščine, v katerih je začela revija izhajati, njen pcrren ter vlogo, ki je danes prav tako pomembna kakor v preteklosti. UDK (497.12-3) ILEŠIČ S. 61000 Ljubljana, YU, Geografski inštitut A.Melika, SAZU, Novi trg 4 SLOVENSKE POKRAJINE Geografski obzornik XXVI (1979), štev. 3-4, str. 3-17 Ponatisnjen je z nialenkostnimi dopolnili avtorjev članek z istim naslovom, ki je bil objavljen v Geografskem obzorniku III, št.2, 1957. Ponatisnjen je ob jubileju Geografskega obzornika kot eden od prispevkov, ki so bili v začetku izhajanja revije najtipičnejši ter vzbujali najširše zanimanje, uporabni in koristni pa so še danes. V članku je podan pregled čez pisani mozaik pokrajinske podobe Slovenije, ki je razdeljen v glavnem na slovenske alpske (visokogorske) , na slovenske predalpske (subalpske) , slovenske subpanonske, kraške pokrajine notranje Slovenije in slovenske primorske pdkrajine. Obravnavani pa so tudi vsi značilni prehodni pokrajinski tipi. UDK 914.971.2.002.23 LAH A. 61000 Ljubljana, YU, Rep.komite za varstvo okolja SRS, Parmova 22 VELIKE SPREMEMBE V GEOGRAFSKEM OKOLJU SLOVENIJE Geografski obzornik XXVI (1979), štev. 3-4, str. 18-23 Avtor obravnava poglavitne spremembe na političnem, fizičnem in družbeno ekonomskem področju. Slovenija je po osvoboditvi združila večji del svojega etničnega ozemlja v neodvisni socialistični republiki in sodeluje s Slovenci v zamejstvu. Spreminjal se je tudi zemljevid družbeno političnih skupnosti, ki sestavljajo SR Slovenijo, in ta ima sedaj 60 občin. Slovenija v okviru SFRJ zagotavlja vsestransko družbeno aktivnost, kajti po naravnih možnostih ji manjka surovin, energije in delana hrane. Industrializacija je povzročila globoke socialne spremembe, zaradi katerih se je širila urbanizacija in spreminjalo okolje. Razvoj kmetijstva in gozdarstva se odraža v podobi različnosti površin in urejenosti naselij. Članek prikazuje razvoj energetike, surovinske industrije in splošne vplive gospodarstva na okolje, pri čemer je pomembna tudi ustrezna tehnologija. Kljub značilnostim Slovenije, ki so pogojena z njeno geografsko lego in strukturo prebivalstva, ostaja proizvodnja glavna smer napredovanja in s tem pa ostaja odprta tudi nadaljnja preobrazba geografskega okolja. UDK (497.12) "NOVO MESTO" KOKOLE V. 61000 Ljubljana, YU, Zavod SR Slovenije za družbeno planiranje, Cankarjeva 1 NOVO MESTO - DVAJSET IET POZNEJE Geografski obzornik XXVI (1979), štev. 3-4, str. 23-32 Članek pokaže na vzroke in posledice močnega gospodarskega vzpona, ki ga Novo mesto doživlja v zadnjem času. Ob tem razgrinja širšo problematiko urbanizacije, ki je s tem v zvezi. UDK 911.3:312 "LJUBLJANA" "1948/1977" JAKOŠ A. 61000 Ljubljana, YU, Urbanistični inštitut SRS, Jamova 17 GIBANJE PREBIVALSTVA LJUBLJANE 1948 - 1977 IN PROJEKCIJA V LETO 2000 Geografski obzornik XXVI (1979), štev. 3-4, str. 32-35 Članek obravnava gibanje prebivalstva petih ljubljanskih občin v letih 1948-1977. Na osnovi razvojnih teženj 1971 - 1979 je izdelana projekcija za leto 2000. Gibanje prebivalstva je obravnavano po treh pasovih, ki pomenijo ožje središče mesta, ostali del mesta in nemestne dele ljubljanskih občin. UDK 371.333:910.1 FERJAN T. 61000 Ljubljana, YU, Osnovna šola Milana Runka, Gasilska 17 DIDAKTIČNI POMEN PROSCONIC - BARVNIH FOTOGRAFIJ Geografski obzornik XXVI (1979), štev. 3-4, str. 35-37 Sestavek govori o uporabi, pomenu in vlogi prosojnic pri pouku geoarafije, ki so zelo ustrezen pripomoček, saj prispevajo k nazornosti pajka. Onogočajo spoznavati geografske pojave in okolje, ki ga ne moremo spoznavati neposredno. Uporabimo jih lahko na vseh stopnjah učnega procesa in pri različnih oblikah dela.