Ker je smrt pesnikova sledila neposredno po slavnostni 60 letnici (15. okt. 1928), h kateri so se Čehi, zavedajoč se, da je Bf. »pesniški ponos naroda, s kakršnim se ne more izkazati nobeden narodov današnjega sveta« (Nar. politika, Sekanina), dobro pripravili in so najboljši lit. kritiki napisali tehtne, premišljene priložnostne uvodnike v svoje liste (Hysek, Rutte, A. Novak, O. Fischer, Sekanina...), so nekrologi ob nepričakovani smrti večinoma žurna-lističnega značaja. Če jih je ob jubileju zanimala predvsem tvorba Bf., jih je po smrti zajela njegova privatna oseba, k poznanju katere prinašajo tudi polno ničvrednega gradiva. Ne mislim razbirati jubilejnih slavospevov, a preden preidem na posmrtne polemike, se mi zdi potrebno označiti vsaj važnejše študije, ki so izšle zadnji čas pred smrtjo, vsaj zato, da deloma dopolnim Burianov razbor  bfezinovske literature  (L.  Z.,   1923).
Kot pripravo v Bf. jubilej, bi morda poleg biblio-filno izdanih ponatisov zadnjih Bf. esejev (Sedanjost, 1927, Edino delo, 1928) ter E. Lešehradskega antologije »Iz dela O. Bf.«, 1927 (v katero je sprejel prvič knjižno tudi pesmi pred prvo zbirko in po zadnji), imenoval lepo seminarsko delo O t. Skale »Smrt v delu O. Bf.« ČpMF 1927), v kateri z znanstveno metodo sledi razvoj smrti kot najvažnejšega motiva v pesnikovi tvornosti. Enako z enim samim motivom se peča tudi Arne Novaka skica v novi knjigi lit. zgod. študij Nosivci bakelj (Nosiči pochodni 1928) z naslovom »Pokrajina v delu O. B f.«, ki tvori s pred omenjeno studijo zanimiv poskus paralelnega raziskavanja elementov v svrho kritja dognanj, dobljenih z različnih strani. Zdi se mi, da je ta skica ponatis iz prejšnjih let, kakor je tudi J. Z a h o f za jubilej zbral in popravil svoje znanstvene študije iz Listov filologickih ter jih izdal kot: »Otokar Bfezina (Essaye)« 1928. Pa niso to z umetniško intuicijo kakega Martena ali poljskega Boya pisani eseji, so le suho-znanstveni, z materi-jalom podprti odgovori na paragrafično stavljene teze iz nekakega primerjalnega veroslovja: Zahof razbira elemente Bfezinovega svetovnega nazora in jih primerja, z elementi iz vzhodnih religij, iz Ved in Upanišad. Kakor njegovim jasno postavljenim primerom ni mogoče ugovarjati, se vendar večina teh duhovnih prvin da razlagati prav tako tudi iz krščanskih mistikov, ki jih Zahof popolnoma pozablja, in izvaja tako radi enostranosti bolj budizem iz Bfezine, kot Bfezino iz Upanišad. V drugi študiji o vzniku halucinacij in vizij, o zmislu misticizma, razlaga te vrste ekstatičnost iz fizioloških nastrojev, kar očituje njegovo naturalistično psihološko metodo. — Docela različno stavlja problem Bfezine praški študent Miloš Dvofak, eden izmed urednikov novoidealistične omladinske revije »Tvar«, v lični knjižici »Tradicija dela O. B f.«, 1928 (Tradice dila...). Če vidi Zahof v pesniškem delu le človeka, njega fiziološko podlago in filozo-fičen nazor, gleda Dvofak nanj z očmii stavbnika, vidi le linijo, prostor in arhitekturo. Dvofak meri svoj objekt z elementi prostora, časa, luči in teme. Bf. delo mu je duhovna arhitektura, ki se je tako nujno — ker organsko — razvijala kot duhovna zgradba celotnega človeškega duha, ki ga ilustrira Dvofak od antike dalje: antično svetišče, zidano pri
¦ tleh, se je pognalo z gotsko katedralo v brezprostorje, v ozke višine brez pogleda k temelju, v baroku pa se sklonilo spet k vznožju, obtožujoč se vedno niže z zlatimi dekorji... To je razvojna linija tudi Bf. od »Skrivnostnih dalj« preko »Svitanja...« na višini do »Rok«, v katere je zajel človeka in vodo in ogenj in nebeška telesa... Je to nujen razvoj po neznanem zakonu življenja, arhitektura vsakega organizma, duha kot snovi, ki ima svoj lik v drevesu... — Kakor se to lepo bere, je tu linealno aprioristična imaginarna stavba le preveč razumsko skonstruirana; je pa metodološko zanimiva kot praktičen poskus novoidealističnega plastičnega gledanja ob umetnostno-historičnih mislih. — Prav ta revija »Tvar«, v čije založništvu je izšla omenjena študija, je za jubilej izšla v dvojni številki kot brošura : »Zbornik k 60 letnici O. Bf. in 50 letnici J. Demla« 1928. (Sbornik ...) z doneski Dvo-faka, Durycha, V. Nezvala, Eisnerja, Sandeka i. dir. Najvažnejši med temi slavnostnimi domislicami, mladostnimi razmotrivanji o metafori in besedi, je D e m 1 o v a uvodna študija o Bf. kot »Pesniku vere«, kjer iz pesniškega teksta in osebnih doživljajev dokazuje rimsko-kat. pravovernost njegovo. K tej skici se povrnem še na drugem mestu. — Prav nalašč pa je Moravsko kolo pisateljev izdalo malo knjižico A. Veselega: O t. Bfezina, osebnost in delo«, 1928, ki je samo preddelo za večjo monografijo o pesniku in ne prinaša nikake sintetične študije, le 30 str. obsegajoče razgovore in dojme pri obisku, nato pa biografične in b i -bliografične podatke, ki pa so za slovensko bfez. lit. pomanjkljivi. Omenjajo se samo Burianova študija, Kozakov interview, Grudnov prevod »Množic« ter Grivčeva razprava za 1. 1901 (za 1902 ne!), ostala lit., ki sem jo navedel na str. 81 .tega lista, manjka, kakor tudi novejše stvari. — Kot važno, še predsmrtno izdanje (izšlo v zimi 1929 1. z letnico 1928) pa je knjiga prevajavca Bf. pesmi na nemško Emila   Sandeka:   »Pod   nebom   O.  B.«    (Pod
I oblohou...), k!i! je — zdi se mi — izšla tudi v nemškem jeziku. Prinaša zanimiv historiat S. prevaja-teljskega dela, ki je zgled, kako lahko postane velik pesnik ob dobrem prevodu in osebni propagandi svetovno priznan (ocene Rilkeja, Dehmla, Schlafa, Zweiga, Hoffmansthala, Bahra...; opazil pa sem, da je isto Sandek v izvlečku objavil že prej v »Tvaru« in v intervjuvu. v »Zlati) Pragi«.) Dalje razlaga posamezne pesmi iz zbirke »Roke« po vrsti (ta način je porabil že Stanek v svoiji študiji 1. 1918.), kar dela videz šolarske sistematike, najtehtnejše pa je podal v zadnjem poglavju, ki je dal naslov vsej zbirki, kjer govori o pes. dinamični tvornosti kot izhodišču poznanja, o theizmu, o smrti in bolesti, o demoniji, o etiki, ženi, človeku bodočnosti itd. zanimivo proti-stavlja kozmos in individuum, in preseneča s kon-statacijo, da je Bfezina po vsem svojem duhovnem nastroju — državnik... Ta znanstveno filozofska študija je iz zadnjega časa morda najboljša.
Vsa ta razbrana literatura se nanaša na 60 letni jubilej. Po pesnikovi smrti do početka oktobra, ko mi je bilo mogoče zasledovati češko literaturo, pa so lizšle le ena knjiga spominov, en ponatis obiska in v dveh jezikih in ena polemična brošura, o katerih
I        spregovorim  pozneje.
311
Bfezina je umrl. In zopet so isti, ki so pred meseci pisali k jubileju, na hitro roko objavili potrebne nekrologe: M. Rutte kot o »sintezi češ. duha XX. siol.« v »Nar. listih«, A. Novak na temat »Razširjajte Boga« in K. Čapek »De Magistro divino« v »Lid. Nov.«, Werfel in Zweig v »Prag. Tagblattu«, Ot. Fischer ga je primerjal s Sovo v »Lid. Nov.«, Žakavec v »Umeni«, Salda v svojem »Zapisniku«, Ze-linka v »Zlati Pragi«, Durych v »Lid. Nov.« in v »Našincu« kot o »največjem pesniku, ki je umrl: zdaj pa je ura molitve« itd. Res: v praškem Emavsu se je oficielna Češka udeležila Requiema, potem pa so se v njegov spomin vršili večeri s predavanji in recitacijami (Fischer v Nar. gled., Nemci v Nem. gled., Durych v Olomucu...) Oglašali so se predlogi za ureditev »Bfezinovega muzeja« v Jarome-ficah, za odkup pesnikove rojstne hiše v Počatkah, ki je vprav na dražbi, za vzidavo plošče v lovsko kočo »Solitudo« v Novi ftiši, kjer je pesnik napisal največ svojih pesmi; znanci in znanke so pisali zanimive in nezanimive feljtone o njegovem pojavu: Čepova v »Lid. Nov.« lep spomin na roke, predavajoč o husitskih bojih, Vanek v »Lid. List.« na obisk v družbi z Bilkom, Vanečkova v »Akkordu« na dekliško sveže razgovore in Pospisilova isto tam o vsakodnevnem i2(prehodu (z risbo), Kašparek v »Venkovu« o simpatiji do politike agrarcev itd. Knjižno pa sta izšli dve brošuri: bibliofilski opis obiska v 1. 1924 S t. Magr inOt. Pick: »Chvile s O t. B f.«, 24 str., ki so istočasno izšle ludi v nemškem originalu »Stunden mit Ot. Bf.« 1929 (kajti v bistvu so le ponatis iz »Prager Presse« 1. 1924, česar pa pisatelja ne povesta!) — in reprodukcija pogovorov bivšega Bf. šolskega vodje J. Moučka: »Z razprav s O t. B f.« 1929. Prva je dozdaj morda najlepša karakterizacija obiska, podaja mnogo sodb o sodobnih pojavih (komunizmu) in nacionalnih literaturah, kjer sodi o Jugoslovanih, da »še niso napredovali v ustvarjanju svojega narodnega tipa kot oba sev. naroda, čeprav so se specifični znaki jug. ljudstva zaznali šele v sedanji dobi n. pr. v delu Vojnoviča«; druga pa obsega večinoma pogovore iz 1. 1906. svobodomiselnega značaja; zanimivi pa so kot priloge Bf. prevodi Goetheja (Erlkonig), Webra..., ki jih je prijatelju preložil kot tekst k notam. — Glavna tovrstna (biografsko-memoarna) literatura pa se šele pripravlja: obljubil jo je A. Vesely in gradivo zbira dr. Jech... in ne bo manjkalo dokazov, ki bodo pričali o pieteti do pesnikove osebe, o kultu človeka, v katerem je bival genij.
Zanimivejše vsekakor pa so polemike, ki so se vnele takoj po pesnikovi smrti in trajajo še vedno. V glavnem so sporna mnenja: formalnega značaja o knjižnici in pogrebu, ki sovpade v literarno vprašanje spoja Bf. s krogom »Moderne revije«, in svetovno-nazornega značaja o katolicizmu pokojnika, ki je v tesni zvezi s sporom za spomenik. Ta poslednja nas najprej in najbolj zanima, zato jo bom skušal podati z obširnejšim citiranim materialom.
Kako so posamezni kritiki za življenja pesnikovega razumevali religiozni nazor njegov, sem označil že v svoji študiji. Pozoren pa sem postal, ko sem naj-
¦ prej v Poznanju čital v poljski »Gazeti zachodnfk od 26. 6. 1929 v članku češkega prof. Hanuša, posvečenem Bf., stavek: »če gre za religijo, je bil Bf. katolik, branil je vero katoliško, ki ima po njegovem mnenju nadnavaden pomen za češki narod«. Pozneje sem hotel ozadje te sodbe razjasniti, kar sem poskušal v Jaromeficah s pomočjo g. nadzornika Lukšu, g. župana Musila, g. učitelja Matejke in drugih, ki se jim na tem mestu najlepše zahvaljujem. (Cf. »V domu in na grobu O. Bfezine«, SI., 7. XII. 1929).
V jubilejnem zborniku »Tvara« je župnik Jakob D e m 1, eden najintimnejših prijateljev pesnikovih in sam pesnik med najboljšimi češkimi, napisal članek »Pesnik vere«, kjer še za življenja Bf. kategorično označuje njegov religiozni nazor s trditvami kot: »od samega početka svoje delavnosti pa do konca je O. Bf. katolik«; »O. Bf. veruje v Boga, v Boga osebnega, katoliškega, troedinega, O. Bf. veruje v zakon«; »beseda kat. cerkve in beseda Biblije je materina beseda O. Bf.«; »inspiracija njegova je rimsko-katoliška in njegovo delo daje o tem pričevanje«. Te trditve je podprl s pesnikovo .1 i t. tvorbo. Vse nadaljnje dokaze o vernosti Bf. pa navaja iz osebnega občevanja, in morejo izražati le prepričanje Bf. v gotovi dobi, kar se ne sme prezreti. Tako anekdoto podaje Deml dalje: »Nekoliko let po prevratu (dobro vem, kdaj je to bilo) se je O. Bf. poslovil od mene s solzami v očeh in rekel: »Mogoče, da se več ne vidimo, smo umrljivi ljudje, zato sprejmite moje besede kot mojo poslednjo voljo: Prosim Vas, ne zapustite kat. cerkve!« V tem trenutku nisem razumel te prošnje, pa Bf. je dodal: — V veliko tolažbo mi je, da je moje delo katoliško. — Če pomislimo, da je bil Deml, kot pristaš obsojenega fogazzarovskega neokatolicizma, bojevnik znanega modernističnega češk. duhovskega pokreta in najboljši sokolski pesnik tedaj preganjan in za dalje časa suspendiran, razumemo okolje; da pa Bf. tem trditvam, ki jih je bral, ni nikjer javno oporekal, jih moramo vzeti kot verodostojne. Na tem mestu je Deml javnosti izdal Bf. izrek, ki ga je ponovil v potrdilo resničnosti tudi nad odprtim grobom pesnikovem (Brodsky v »Nar. Pol.« v poročilu o pogrebu): »Če bi se še enkrat rodil, bi hotel biti samo duhovnik.« — Ko je Bf. umrl, je v nekrologu (»Našinec« 28. 3.) najgenialnejši sodobni češki kat. pesnik, olumuški zdravnik J a r. D u -rych, z debelimi črkami poudaril: »Tisti, ki Bf. iz poslednje dobe poznajo osebno, vedo, kako se je vsako leto intenzivneje, v poslednjih letih pa skoraj strastno približeval kat. cerkvi, kako je nje intuicijo sprejel za svojo in kako je v poslednji dobi odklanjal mnoge osebe in stvari, ki jih odklanja cerkev...« — Deml, Durych (ki ju Salda v svojem »Š. Zapisniku« I, št. 10, imenuje »najzaupljivejše prijatelje Bf.«) in Florian, izdajatelj serije religioznih knjig vseh časov »Nova et vetera« v Stari ftiši, profesor, tudi veren prijatelj Bf., vsi trije najjačji religiozni duhovi katoliške Morave, predstavljajo naj-radikalnejše borce za čisti katolicizem Bfezinov. Izdali so okusno polemično brošuro: »K dnevu oznanjenja 25. marca 1929 v velikonočnem tednu in cruce Domini nostri Jesu Christi«   (»K  dne  zvestovani...«),  na katere prvi
312

strani je dal Deml natisniti z velikimi črkami in podpisal v Tasovi 12. aprila: »In memoriam — lanskega leta v juliju sem čital O. Bf. neke časopise, da tam in tam na Slovaškem postavimo toliko in toliko novih šol. Čakal sem, kako se bo mojster razveselil, on pa se je ujezil in rekel: .Narod ne potrebuje šol, narod potrebuje Bog a.'« Na nadaljnjih straneh pa objavlja Florian kot priča obenem z bančnlilm uradnikom M. Bartonličkom, da je na početku 1. 1928. pesnik izjavil »prav slovesno in je bila videti njegova poslednja volja«: »Od nikogar nič ne zahtevam, v revščini sem živel in hočem umreti kot katoliški kristjan ter si ne želim na grobu nič drugega kot katoliški križ.« Ta izjava, za katero je ponatisnjen iz »Tvara« Durvchov članek o pomenu križa, velja tej skupini za podlago v boju za pesnikov nazor in obenem v sporu za spomenik.
Če dodamo tem izjavam iz osebnega občevanja s pesnikom še iz lepih spominov V. Vaučurove v Durvchovem »Akkordu« 6—7, kjer piše o kultu do Bogorodice, ki »je gibljiva sila kat. Cerkve«, o spominih na romanja z materjo; ter vest P. E. Mattesa v »Vychodu« 6. IV. 1929, »da je z živim zanimanjem prebral knjigo profesorja tokijske univerze dr. Ma-sarahu, ki je — primerjajoč vsa svetovna verstva — dokazal, da katolicizem vede k najvišjemu cilju duhovnega napredka in so te besede učenega Japonca tako vplivale na Bf., da se je popolnoma prislonil h katoliški moderni in se vdal krščanski mistiki«; in Še umetnostnega kritika Ž a k a v c a (Umeni« II, št. 11) refleks s pogovora med sprehodom: »Študira, zdi se mi, rad zgodovino ver, zlasti orientalnih, a pozna prav dobro tudi katolicizem, v katerem je baje že vse ostalo davno obseženo... Zoprna mu je tudi napačna naprednost, ki se izčrpuje v boju proti katolicizmu ali v klicanju po socialističnih utopijah« — sem zbral večino podatkov, na katerih — poleg pesniškega dela — slone trditve o katolicizmu pesnikovem, kar se v žurnalističnih superlativih glasi kot dogma: »Bfezina je katoliški mistik par excel-lence.«   (»Den«, 27. III.  1929.)
Izmed polemično p r o t i v n i h glasov sta mi v češki žurnalistiki znana samo dva. Takoj teden dni po pogrebu se je oglasil znani realistični kulturni kritik F e r d. P e r o u t k a (v »Pf itomnosti«, april) s člankom »O sorodnosti z O. Bf.«, katerega glavni zmisel, ki ga poznam iz Durychove replike, je: »O. Bf. je bil bol en in od prirode zaznamenovan človek1, ženska ni prišla k njemu, tako je gojil to svojo poezijo kot tako mistično onanijo kakor so jo gojili vsi mistiki.« Durych ga je zavrnil (»Akkord« II št. 5) s svojim strupenim slogom kot ga poznamo iz knjige polemik »Glej, človek!«, kot »Luciferja kapitalnega«, obskurantskega pragmatičnega ateista, ki ne more ljubiti Bf.: »mrtvega leva je popljuval osel«. Resneje je polemiziral s katoliškimi radikali in z znanim kritikom Saldo, ki se je postavil na njihovo stališče
1 Prof. Syllabo je ugotovil, da je Bf. bil od rojstva bolan, suh, nežen, grbav in imel neprimerno veliko glavo (Lid. Nov., 25. IV.), kar bi se ujemalo z znano teorijo o bivanju potenciranega duha v nenormalnem telesu.
(»Šalduv zapisnik« I, 323), brnski profesor sociologije E. C h a 1 u p n y, vršilec Bf, oporoke. V »Nar. Osvo-bozeni« od 6. julija 1929 kaže v »Spominu O. Bf.« pesnika kot nekatolika, ker bi sicer ne bil privrženec lib. nar. dem. stranke, ... bil je Sokol ... ni hodil v cerkev, ni bil previden ... in ni spolnjeval nobene od desetih božjih zapovedi ... sploh ni veroval niti v Kristusovo božanstvo, in zadnji čas niti v njegovo eksistenco... Tudi Bilek da je z njegovim soglaša-njem prijavil izstop iz Cerkve.2 (Sicer pa je bistvo tega članka spor s Saldo o postavitvi spomenika ali križa v zvezi z osebo Bilkovo, kar omenlim pozneje.'! V repliki zavrača Durych (»Akkord« št. 8) posamezne dozdevne neskladnosti, kar pa se tiče katolicizma, se umakne v zmernejšo trditev kot sicer: »Bf. ni bil vse življenje integralen katolik, do 1. 1924. se je res raz-stal s Cerkvijo, po tem letu pa je iskal poti vanjo.« Salda pa (»Š. Zap.« II, št. 1) s podrobno psihološko analizo »poslednje volje« kot jo pričata Florian in Bartoniček, dokazuje, da je »v Bf. bila volja h katoliškim obredom in ima v resnici ta izrek v vsem svojem slavnostno konfesijskem tonu značaj odločitve, poslednje želje«. — Med temu protivne glasove spada tudi mišljenje upokojenega šolskega vodje J. M o u č k e , ki v svojii — že omenjeni knjigi — piše tudi o nabožnosti Bf.: »Znal je na pamet pridigo na Gori, življenjepise sv. Katarine in drugih svetnikov, katerih imena in dejanja je navajal vedno z občudovanjem in spoštovanjem. Znal je na pamet doktorje sv. Pisma, ne le katoliških, tudi krivover-ske... toda vedno je z navdušenjem in ljubeznijo govoril o ,Križanem filozofu'... Liturgičnost je zavračal kot ostanek bizantizma, ki pa je potrebna za maso... s katero ni imel njegov religiozni svet nič skupnega. Kdor bi ga štel k sodobni kat. Cerkvi, je na zmotni poti, bodisi zavestno ali iz nepoznanja... Ko bi ga hoteli rimski katoliki proglasiti za svojega, imeli bi toliko prava kot vsaka cerkev, ki uči vero v Boga... »Bil pa je O. Bf. velik in silen branitelj katolicizma, seveda idealnega, prostega vseh form, obredov, dogem in politike. V katolicizmu je videl osredotočenje altruističnih sil vseh ljudi in vseh narodov, zmožnost, kot je ni nudila nobena cerkev, niti kaka državna ali narodna tvorba«  (str. 44—47).
Izjave, ki sem jih dosedaj navajal, so vse osebnega značaja, povzete iz dojmov ustnega občevanja s pesnikom. Naloga lit. kritikov in filozofov pa bo, da bodo s točno podrobno analizo in globoko intuicijo iz njegovega pesniškega dela, ki je najiskrenejša pesnikova izpoved in ne kaže vljudne tendence, približali se nazoru spremljajočega ga prijatelja, opredelili njegovo vernost. Nekoliko takih, iz del deduci-ranih sodb, sem omenil že v svoji študiji, pridam naj še tri preznačilne, ki skupaj potrjujejo katoliški značaj celotnega pesnikovega dela. M. Marten, avtor znamenitih lit. študij »Akkord«, piše o Bf. v zvezi s Claudelom, da je »v svojih najvišjih delih katoliški mistik, kakor vse njegovo delo izzveneva v prošnjo za Milost« (citat iz članka V. Bitnara v Lid. List., 26. III. 1929); Salda tak katolicizem prenese v liter,   začetek    Bf.:   »Katoliška   ritualistika   je  za
2 Nasprotno pa dementira to vest Pick-Sandkova, ki piše Saldi, da Bf. Bilkovega izstopa n i odobraval. (»Šalduv zapisnik« II, št. 1.)
I
313
dolgo časa direktni vir njegovega sveta forme, izraza in geste« (»Š. Zap.« II, št. 1), na drugem mestu pa je poudaril, da »je Bf. v zadnjih pesmih strogo krščanski« (»Š. zap.« I, št. 8, »Problemi Bf.«). Tudi Rutte (Nar. List., 26. III.) ga ozko veže »s katoliškim misticizmom in spiritualizmom«, kakor ga tudi A. Novak išče v katolicizmu, kjer ga je našel Žakavec (»Umeni« II, št. 11): »O Bf. je dosanjal svoj pozemski sen, tako katoliški po svojem poreklu, čeprav scela prekomponirani po moderni razvojni ideji... in če ima prav njegova vera, je danes odrešen v onem Raju, katerega slutnjo je nam znal s svojo jasno-vidno poezijo tako opojno vdihniti.« — Še dva moža sta hotela popolnoma objektivno, brez subjektivnih tendenc, spoznati duha Bf ezinovega in to dr. A 1 f r e d F u c h s , znani publicist, židovski konvertit in glavni urednik praških »Lid. Listiiv«, glasila Šramkove stranke, d|n filozof praške univerze Tomaš Trnka. Fuchs je napisal kratek članek v »Pestry tyden« (6. in 13. aprila), kjer označuje »Bf. kot mistika«: kolikor je Bf. mistik, je mistik intelektualnega tipa. Bil je sicer umetnik apolinskega tipa, katerega inspiracija pa je prenesla matematiko stila. Kot intelektualni mistik je Areliko bliže svr Tomažu in sv. Bona-venturi kot Verhaerenu ali Walt Whitmanu. »Ne vemo, kakšno je bilo izhodišče Bf. vere, lahko pa rečemo, da njegova izrazna kultura spada v katoliško sfero. Nič več in nič manj. Ti, kateri so ga na-zvali prosto katoliškega mistika, imajo zato prav tako malo razloga kot tisti, ki iz njega delajo pan-teista.« — Tomaš Trnka pa ga skuša opredeliti (»Roz-pravy Aventina«, IV. 1., str. 31) kot filozofa: Bf. je tip ustvarjajočega romantika, sintetik slušnega tipa, pesimističen in kot tak nasprotje realistu in optimistu Goetheju. Od pesimističnega spiritualizma se ne razvije v resignirano askezo: po heroični askezi je prišel tja, kamor malo romantikov... k pravičnosti do sebe in do sveta. In na tem etičnem principu je zgrajen ves B f. svetovni nazor. Tako Bf., rastoč iz individualne strukture narodne in rasne kulture slovanske, zraste v edinstvo človeštva, v oni princip, ki je dal, stvoril in nosi ves človeški rod in kateri se je izkristaliziral v genialnih posameznikih človeštva kot so bili Kristus, Leonardo, Michelangelo, Beethoven, Smetana itd. Temelj mu je duhovni: božji, živeči Duh; razmerje stvari in ljudi do Duha; vera v razvoj — v prihod osvobojenega človeka. Proti naturno-filozofskemu pojmovanju relativističnega razvoja, postavi razvoj kot napolnjevanje samega sebe, kot odkupovanje samega sebe, kot obsojanje samega sebe... Za vsem je Duh, vse je njega odsvit. — Ni pa še znal do konca izravnati nasprotja: radosti — bolesti, duha — telesa, življenja — smrti, dobrega — zlega, minulosti — sedanjosti — bodočnosti, med katerimi — po njem — leži razvoj ...«
V takih smereh se vodi debata o svetovnem nazorii pesnikovem, in ne vidim konca. Orisal sem jo tako široko, da predočim, kako zamotano se zdi to življenje Čehom, ki imajo odprto knjigo pesnika in odprto življenje človeka... Morda pa prav zato? Aii pa se nočejo zediniti? Srdi se namreč vse križem: i/ zadnjega prepričanja človekovega v mlados.no poezijo in iz moških let se noče verjeti v zadnje dui. Vidim pa problem tako: Bf. je bil tako širok, da ima
v svoji poeziji vse elemente visokoidealističnih na-ziranj: religiozno in naturno idealističnih in pristaši obeh jih izpeljujejo v svojo smer, in ko imajo Bf. tam, kjer ga hočejo imeti, si stojita dva človeka nasproti ... In v tem vetru od obeh tečajev tudi Bfezina sam kot človek ni vzdržal nevtralnega ravnotežja in kot se vidi, je v zadnjih letih naslonil srce na Kristusovo Cerkev...
V tesni zvezi z bojem za svetovni nazor gre tudi polemika o nagrobnem spomeniku njegovem. V izjavi, ki jo kat. radikali smatrajo za »testament«, stoji, da si ne želi drugega kot »preprosti kat. križ«. Mestni magistrat Jaromeficki pa je sestavil odbor za postavitev velikega spomenika, in prijatelj Bilek se je izrekel pripravljenega, izdelati ga brezplačno, le narod naj zbere 200.000 Kč za material. Imel sem priliko videti Bilkov načrt: nad ndizko marmornato nagrobno ploščo, v katero je vdelan križ, se dvigati dve 4 m visoki bronasti sohi: »Tvorec in njegova sestra Bolest.« Proti tej nameri, kjer bi bil križ le nekaj podrejenega, je izšla omenjena Florjanova brošura na naslov magistrata, ki je odgovoril, da »v pravem testamentu« o tem ni govora in vztraja pri proglasu na narod. Proti je* nastopil Durych (»Akkord« 6—7), proti spomeniku in proti — Bilku, katerega tudi križ bi ne bil katoliški, ker je izstopil iz Cerkve. Kritik Salda je v svojem »Zapisniku« I, 10, stopil ob njegovo stran: »Sodim, da ima popolnoma prav.« Nastopi pa tudi proti okusu Bilka, ki da ustvarja »baročne secesijske fraze«. Glavno kot branilec Bilkov je napisal Chalupny svoj omenjeni članek, dokazujoč, da je »Bilek tudi še po izstopu iz Cerkve bolj katoliški kot Bfezina« in zahteva, da »more in mora ustvaritlil Bf. pomnik le in edino Bilek«, na kar Salda (Zapisnik II, št. 1) nastopi proti oktroiranju enega umetnika in zahteva razpis kon-kurza; sicer pa »hoče s svojim glasom pomoči, da bo izpolnjena pesnikova poslednja želja«. In zdaj? Zdi se, da narod zbira denarne zbirke, del občinstva pa se vzdržuje...
Celo k pogrebu samemu — kot sem ga spočetka opisal — so se oglasili nasprotni glasovi. Znani dekadentski pesnik Jifi Karasek ze Lvovic, eden glavnih sotrudnikov Prochazkove l'artpourl'arti-stične »Moderne revije«, v kateri je tudi najrajši sodeloval Bfezina, je napadel »literarno Prago« (»Lit. Rozhledy«, april), da je pokvarila provincionalno domačnost malomestnega pogreba s svojimi deputacija-mi, papirnatimi frazami, govori korporacij, h katerim pokojnik ni nikdar pripadal, »ne znamo pogrebati pesnikov, ne znamo jih slaviti pri raznih jubilejih, ne znamo jih citati, ne znamo jim biti hvaležni«. A.Novak nasprotno trdi (Lid. Nov., 28. IV.), da je bila prisrčna domačnost pietetno ohranjena, na kar je Karasek izdal (Lit. Roz., maj), da ga boli govor Kvapila, ki ne bi smel govoriti v imenu literatov onemu Bf., čigar poezijo je v 90 letih anonimno napadel v »Švandi dudaku«. Bf. je do konca pripadal »Mod. Rev.«, ni bil izoliran pojav, izšel iz te družine in ta bi ga morala pokopati; tako naj ima vsaj pravo kritiko pogreba«. V obrano Kvapila in proti artističnemu dekadentizmu »Mod. Rev.« kot materinskemu zavetišču Bf. so nastopili A. Novak (Lid. Nov., 2. VI.), A. Veself (Čes. Rep., 4. VI.), Pickova-Sandkova (Nar.

Osvob., 9. VI.) in Salda (Š. Zap. I, 10), ki celo trdi, da je Bf. edino v Kvapilu videl sorodno dušo in idejnega predhodnika; in iz esejev je videti docela nasprotno umetniško naziranje; ni se spojil s to družino, dasi je z njo sodeloval. — Zdi se mi, da igrajo v tem sporu vlogo bogvekaka osebna nasprotstva, kajti Bf. duhovni pojav je bil mogoč samo v zibelki svojevrstnega nastroja 90 let, ki ga je na Češkem predstavljala »Mod. rev.«; resnica pa je tudi, da se je Bf. razvil v docela drugo smer od aristokratične parfumirane teoretike Arnošta Prochazke.
In niti izvršitev protokolirane poslednje volje se ni brez ugovora izvršila. Bfezina je zapustil svojo veliko knjižnico (v devetih omarah 3074 številk v 4407 zvezkih; izmed slovenskih knjig je imel samo brošuro: Omladina 25 let po procesu, in — če se ne motim — »Katoliški Obzornik« z Grivčevo studijo; Cankarjevega »Kurenta« je imel le v Vvbiralovem prevodu) dvema ustanovama: gimnaziji v Mor. Budje-jovicah in Masarvkovi univerzi v Brnu. Culi so se glasovi, naj se oporoka ovrže ali izpremeni tako, da se celotna shrani na reprezentančnem mestu na univerzi (A. Novak), drugi pa, da ostane nedotaknjena na starem mestu v »Bf. muzeju« (Jifi Karasek). Dedič, inšpektor Lukšu, je odločil v zmislu oporoke, da beletristiko dobi gimnazija, znanstvo — univerza.
Bfezina je pokopan. Vse se trudi, da se ohrani vsak spomin njegovega zemskega bivanja, vsaka beseda. ki so jo kdaj izgovorila mojstrova usta, ne glede na to, da ga zapletejo v številna protislovja. Za obe-lodanjenje celotne ostaline in privatnih pogovorov so se zavzeli A. Novak, Ot. Fischer, K. Čapek, A. Ve-sely, Pick, Magr (cf. Lid. Nov., 13. IV.), proti pa večni oponent Jifi Karasek ze Lvovic (Lit. Rozh., junija), ki da se mu smili Bf.: »najboljši prijatelj mu lahko škoduje«; in — Salda (Zap. II, št. 1) v članku »Pesnikovo delo in njegova zasebnost«, ki z znanstveno-kritičnega stališča oporeka neizbranemu eckermann-stvu, ki ga ima na vesti »naturalistično orientirana smer lit. historije in kritike; pesniške knjige pa imajo tako malo čitateljev, ko je vendar v njih poet hotel povedati vse, kar je imel za javnost«.
*
Literatura o Bfezini se šele pričenja. S tem, kar sem na tem mestu zbral, sem hotel le zadostiti svoji želji, da osvetlim češke literarne razmere in — počastim poetov spomin. Vem, da bi bilo zanimivo podati še pogled v rokopisno ostalino poetovo, ki sem jo imel v rokah, pa dvomim, če bo sploh kdo kdaj mogel razrešiti njeno skrivnost. Ohranjeni so trije debeli snopi »letečih listov«, brez numeracij, popisani s komponiranjem posameznih figur in stavkov, v neskončnih variacijah v nečitljivi nevezani pokončni pisavi, spominjajoč na Maeterlinckovo. So po večini miselni bliski za zbirko esejev »Skrita dogajanja«. So med njimi celotni eseji, ki so bili pa že obelodanjeni v raznih revijah po »Godbi studencev« in še niso bili skupno izdani (Zmisel boja, Zrcaljenje v globini, Boj s smrtjo, Sedanjost, Edino delo); in pa fragmenti novih (Delo, Beseda, Stavba v višini, Delo smrti) ter začetki novih pesmi (Glas, Žena, Sen žene...). Prihodnji urednik ostaline bo mogel izdati le debelo knjigo različno ubranih sentenc, blestečih aforizmov,   kristalnatih   miselnih   vaz...   Bfezina   je
vseh dvajset let molka neutrudno tvoril, ustvarjal iz svoje najnujnejše potrebe — zase — kot se vidi iz pisma (Nar. Osvobozeni, 10. IV. 1929): »O, da bi nikdar ne zazrlo tiskarskega stroja, kar pišem, o da bi nad temi vrsticami ne visel drug pogled kot moj, moj bog, že to analiziranje misli, spominov in čuv-stev, o kakšno je to razkošje.«
Pravijo, da je več, že skoraj dogotovljenih del sežgal.
Zdaj počiva na malem pokopališču sredi široke pokrajine z visokim nebom, pod žalujočim mladim javorom in roke častivcev mu nosijo rož na mirno zaprte oči, ki zro v drug svet, nam še neznan, pa njemu že za življenja tako blizu in domač...
NOVE KNJIGE
SLOVENSKO SLOVSTVO
France Bevk: Krivda. Povest. Str. 135. — Muka gospe Vere. Str. 104. Založba književne družine »Luč« v Trstu, 1929. Tuje dete. Str. 36, Sestra, str. 27. Dve noveli v Biblioteki za pouk in zabavo. Tiskarna »Edinost« v Trstu. 1929. — Obe večji deli in krajša spisa nam kažejo Bevka v razvoju štirih let. Prvo med temi deli je novela »Muka gospe Vere« (DS 1925), zadnja je »Krivda«. Po svojem postanku spada prav za prav tudi »Krivda« več let nazaj, zakaj ta povest se je bila pisatelju najprej izoblikovala kot drama »Materin greh« (delo ni izšlo v na-tisku, pač pa so ga v Gorici z uspehom uprizorili), pa kljub večkratni predelavi se je pisatelju zdelo potrebno, da je izpremenil delo prav v njegovi oblikovni osnovi. Tako je analitično epsko dramo prelil v čisto sintetično epsko. V drami »Materin greh« se namreč izvrši samo katastrofa. Domači sin se maščuje nad hlapcem, ki ga je mati vdova vzela za moža in sodišče obsodi ubijalca, toda sedaj se naenkrat razkrije tudi materin greh; mati je s hlapcem vred kriva smrti svojega prvega moža in očeta svojih otrok. Drama je sicer zelo učinkovita, na konca celo pretresljiva, uveljavi tudi čuvstvena nasprotja med materjo in sinom, v glavnem pa vendarle ostaja samo pri dogodkih. V povesti pa ni šlo pisatelju za učinkovitost, ampak za neposredni razvoj zakonov življenja; te je moral postaviti v red enotnega pogleda in nazora. Zato je »Krivda« po izrazu docela novo delo, mnogo popolnejše, zakaj šele v zaporednosti dogodkov, v širših razgledih je pisatelj izrazil in obrazložil to, kar mu v utesnjeni odrski prostornini  ni bilo  mogoče.
»Krivda« nam vidno priča, koliko se je Bevk v štirih letih spremenil po duhu in izrazu. Ko je Bevk pisal dramo »Materin greh« in novelo »Muka gospe Vere«, je stal na prelomu idejnega naturalizma, predvsem kot pripovedovavec zablod, ki se začno najprej po zakonih družbe in se šele potem nadaljujejo po zakonih življenja, sam pa je dostavil še svoje posebne etične poudarke. Njegove zgodbe nosijo na zunaj kot dogodek sam na sebi pečat resničnosti, a na znotraj se jim pozna, da so sestavljene po načrtu in da so bolj dosledno, bolj nujno kakor naturno razvite. Časih so te zgodbe postavljene v popolni življenjski goloti, celo v taki, kakršne naši
315