LISTEK. V spomin Avgustu Waschtetu. Zadnjikrat sva bila skupaj v nedeIjo, dne 22. septembra t. 1., popoldne, ko smo napravili izlet iz Trsta v Boršt. Bila nas je manjša družba, ki smo sedeli pri Avru na dvorišču. Razgovor se je sukal ob vsakdanjih stvareh, ob vojni, ob preteklosti; spomini so poletali nazaj, sanje in načrti so plavali v bodočnost. Iz kroga prijateljske družbe se je krepko odražalo vedno smehljajoče se, veselo Waschtetovo lice. Dasi živahnega razpoloženja, dovzeten za šalo in dovtip. je vendar imel polno glavo skrbi. Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda ga je bilo imenovalo za voditelja nove svoje šole pri Sv. Vidu v Trstu. In Waschte je neprestano snoval načrte, kako naj novi ta slovenski učni zavod kar najpopolnejše uiedi, da bo vsestransko ustrezal svojim namenom. Že spotoma mi je radosten pripovedoval, kako se mu je posrečilo pridobiti naklonjenost voditeljice mestnega otroškega vrtca v najbližji njegovi šolski soseščini, ki mu je obljubila, da bo rade volje posojala njegovi šoli vsa učila za nazorni nauk, kolikor jih ima na razpolago in kolikor jih bo potreboval. Tega uspeha je bil tako vesel, kakor da je samemu sebi pridobil kdove koliko ugodnosti. Waschteta pa sem spoznal kmalu potem, ko je stopil v učiteljski stan. Takrat sem urejal »Učiteljskega Tovariša«, in Waschte mi je pošiljal za učiteljiščni vestnik svoje prispevke, ki so se tikali predvsem glasbenega in pevskega pouka. Mnogoteri naš bralec se gotovo še spominja • teh tehtnih Waschtetovih člankov, ki so kazali, da je njih avtor temeljit strokovnjak na glasbenem polju. To svojo temeljitost je tudi z uspehom uporabljal kot glasbeni učitelj na šoli tržaške podružnice Glasbene Matice v Ljubljani. Ko so me spomladi 1. 1917. vojne razmere vrgle v Trst, se je tudi Waschte takoj v zvestem tovarištvu naslonil name. Vabil rae je na svoj prijazni in gostoljubni dom, pa tudi mnogotero svobodno uro sem prebil v njegovi družbi bodisi v Trstu, bodisi kjerkoli v Tržaški okolici. Razgovor z njim je bil vedno prijeten, razvedrujoč, zabaven in resen obenem. Zanimal se je za vsako pojavo v našem politiškem in kulturnem življenju, pa tudi do naših stanovskih in šolskih razmer je kazal vsekdar živo zanimanje. Spominjam se, kako radostna mu je bila beseda tedaj, ko se je preosnovalo in v novo življenje zdramilo Učiteljsko društvo za Trst in okolico. In kako rada je imela »gospoda Waschteta« moja mlajša hči, ki ga je bila spozanala za njegovega počitniškega bivanja v Ljubljani. Bila je tedaj moja hči še prav majhen, droban, ljubezniv otrok, ki mu je taJco dobro del Waschtetov otroško-naivni pozdravček, ki se mu je tako prilegalo njegovo preprosto kramljanje! Iz Trsta ji je pošiljal razglednice, in še danes jih ima moja hči spravljenih cel kupček! Hvala Ti, ljubi prijatelj, za nesluteno dobroto, ki si jo iz dobrega srca naklonil mojemu otroku! — Ob velikih počitnicah 1. 1917. pa sta se Waschte in prijatelj Miroslav Pretnar odločila, da prideta v moj rojstni kraj, v Metliko, kjer naj skupaj prebijemo dobo šolskega počitka. Waschte je prišel s svojo ženo in z nežno svojo Zlatico, teden pozneje se je pripeljal še Pretnar z ženo. Tako smo imeli v Metliki, v prelepi Beli Krajini, svojo tržaško kolonijo, in še današnji dan govore Metličani o »naših Tr- žačanih«. Otroci so se igrali in ljubkaii z Zlatico-igračico, mi pa smo hodili svoja pota. Pozabili smo na težave in skrbi —• na posledice besno gospodujoče vojne furije — in smo živeli kakor ena rodovina, ki nam je čas potekal bliskoma. Oba prijatelja sta stanovala le nekoliko korakov 0d naše hišice, torej smo si vsak dan voščili dobro jutro in lahko noč. liodili smo se hladit v srebropeno Kolpo. Sv. Gera, iz Trdinovih bajk iz Gorjancev znamenita znanka, je oba moja prijatelja turista zvabila na svoja mahovita pleča in jima dala piti iz svojih hladnih vrelcev očarljivi napoj neizbrisnih, uročnih spominov. Waschte je prihajal k meni na pristavo, kjer mi je pomagal žagati in cepiti drva. Ves je bil razgret in razigran, ko so se otroci vdajali mili volji na tratini, naše žene so imele posla po gredah in njivi, ali so se hladile v senci — on pa se ie široko razkoračen oddihaval od telesnega napora, otirajoč si z ruto znoj. Obraz mu je žarel zadovoljnosti, da se z vsemi nami vred veseli tolike svobode v veliki, cvetoči, neizrečno krasni prirodi! In ko smo mleli jabolka, da si napravimo izborne jabolčne pijače, je tudi Waschte vrtel mlinsko kolo in privijal sti- skalnico na pristavi postrežljivega soseda Ivana Trampuša, da si je tako pošteno prislužil požirek sladkega jabolčnega mošta. A boljša je bila tista pijača, ki nam jo je prijatelj Trampuš prinesel iz svoje kleti — naša zlata, ognjena starina iz Vidošič! Na tvoje zdravje, sosed Ivan, v imenu vseh, ki si jim bil gostitelj! In takrat, ko nas je zajela gostoljubnost prijatelja Poldeta Vajsa, vinogradnika na zelenem vencu solnčne Veselice! Iz majolike je v zlatih drobcih kipel veseli sok naše trte. Naši pogledi so plavali daleč po vsej Beli Krajini tja dol na globoko hrvatsko stran. Na obzorju se spenja v neba višino temnosinja Sfinga — stari Klek preži kakor na skok pripravljen, da nam pokaže daljo, dokoder sega naša zemlja — naša last! In tedaj je dvignil Waschte svojo čašo in svoj glas, srebrni struni enak, in nad vso Metliko je splavala silna in mehka naša popevka: »Oče nebeški, glej! . . .« Poslušali smo odkritih glav — naše duše so bile vznesene: lepota in vera je žuborela iz njih . . . In ob večerih, z mesečino posrebrenih, ko smo sedeli pred Bartusovo hišo! Prijateljska beseda med nami, v easah solze naših trt, pesem in zdravica iz odkritih, zvestih duš! Kdo ve danes, kako je bilo tedaj! Trenutki tihe sreče so tako tajinstveni, da jih samo tvoj notranji svet uživa, a da jih ne razodene nobena beseda! In ko sva se ob povratku v Trst prvikrat zopet srečala z Waschtetom, mi je stisnil roko in dejal: »Takega domotožja, kakor ga čutim po Metliki, še ni bilo v moji duši!« A sedaj smo se z Waschtetom raz§11 za vekomaj! Tako naglo! Metličani mi pišejo, da jih napaja žalost, ker enega »naših Tržačanov« ne bo nikoli več med nje. In njegovih pesmi tudi ne bo nikdar več. Neizpete so stopile z njim v nebeške dvore, in tamkaj zveni danes Waschtetova veličastna poklonilna prošnja: »Oče nebeški, glej! . . .« In v mojem srcu odmeva njen glas! In naša Sfinga stoji — naš Klek ostane! Kadar ga zopet zagledam, mu povem, da ga pozdravlja \Vaschte izpred prestola božjega. E. Gangl.