Vzreja matic in selekcija
GENETSKI PARAMETRI, PROBLEMI IN MORFOLOŠKE LASTNOSTI KRANJSKE ČEBELE V SLOVENIJI DELOVNO POROČILO O OPRAVLJENIH DELIH V LETU 1990
mag. JANEZ POKLUKAR, dipl. kmet. inž.
1.	Uvod
Kanjska čebela Apis mellifica carnica je ena od štirih evropskih pasem in je razširjena po celem svetu. Ima izredno sposobnost kombinacijskega križanja z ostalimi pasmami čebel (Ruttner, 1988). Odlikuje se kot čebela z naglim pomladanskim razvojem, je zelo mirna, prinaša velike pridelke medu, je pa tudi precej rojiva. V čebelji populaciji zasledimo veliko variabilnost morfoloških in fizioloških lastnosti čebel. Za umetno selekcijo je zelo priporočljivo poznavanje genetskih parametrov. Ti nam olajšajo pot do želenega genetskega napredka. Ravno tako ne smemo zanemariti vpliva naravne selekcije (Kehrle, 1982). V raziskavi genetskih parametrov pridobitnih in morfoloških lastnosti čebel v Sloveniji smo se v letu 1990 osredotočili na dolžino rilčka in na površino tibije zadnje noge čebel delavk. Vzporedno s tem raziskujemo dedno pogojenost noseme čebel, s posebnim ozirom na vzrejo matic.
2.	OPIS DELA IN REZULTATI
2.1.	Dolžina rilčka čebel
Pri semenskem pridelovanju črne detelje je vedno večji problem uspešno opraševanje cve-
toče detelje. Med opraševalce spada tudi domača čebele. Težava pa je, da imajo čebele nekoliko prekratek sesalni aparat in težko dosežejo medičino v cvetnih nektarjih detelj. Zato je rastlina manj privlačna za čebele. Prednost pa imajo čebele z daljšimi rilčki.
2.1.1.	Zbiranje in priprava vzorcev
Iz 115 čebelnjakov smo na žrelih panjev odvzeli povprečni vzorec čebel. Poiskali smo čebelnjake z domačimi avtohtonimi maticami. Poleg tega smo pazili na medsebojno oddaljenost čebelnjakov. Čebele smo bolj ali manj enakomerno vzorčili po celi Sloveniji. Fiksirane čebele smo kasneje preparirali po Bottcherju, preparate izmerili s pomočjo računalniške grafične tabele in jih statistično ovrednotili. Vzorec iz čebelnjaka kmetijskega inštituta smo dodatno analizirali po družinah in ocenili genetske parametre za opisano lastnost.
2.1.2.	Vrednotenje in obdelava podatkov
Pri vrednotenju podatkov smo uporabljali računalniški program Sistem za morfometrično analizo čebel (Pernuš, 1990). Zaradi omejenosti programa do 2000 podatkov smo Slovenijo razdelili v 12 smiselno ločenih celot, nato pa posa-
mezna območja primerjali med seboj.
Najdaljšo povprečno dolžino rilčka na čebelnjak so imele čebele iz Gojač v ajdovski občini, najkrajšo pa čebele iz Podpreske pod Goteniško goro v Kočevju. V splošnem lahko ugotovimo,
Značilnost naše čebele je tudi povečana rojivost.
da imajo čebele na Gorenjskem, Dolenjskem in Štajerskem nekoliko krajše rilčke v nasprotju s Primorsko in Pomurjem. Čebele v Pomurju se signifikantno razlikujejo od čebel v ostali Sloveniji (p«J0.01).
Razlika je statistično zanemarljiva le v primerjavi s čebelami iz zahodne Štajerske. Tabela 1: Statistike dolžin rilčkov na območju občin v Sloveniji
Občine	Sr. vred.	Var.	Vzorec Maks Min.	
Nova Gorica, Tolmin	5.78	0.0207	5.89	5.69
Koper, Izola, Piran, Sežana, Ajdovščina	5.80	0.0245	5.92	5.75
Jesenice, Radovljica, Šk. Loka, Kranj, Tržič	5.71	0.0244	5.79	5.50
Ilir. Bistrica, Cerknica, Posojna, Logatec, Vrhnika	5.76	0.0214	5.90	,5.71
Domžale, Kamnik, Grosuplje, ljubljanske občine	5.74	0.0230	5.84	5.60
Kočevje, Črnomelj, Metlika	5.71	0.0263	5.83	5.47
Ravne, Dravograd, Sl. Gradec, Radlje ob Dravi	5.75'	0.0274'	5.88	5.71
Šoštanj, Žalec, Celje, Laško, Šentjur, Šmarje, Sl. Konjice	5.72	0.0173	5.76	5.68
Litija, Trebnje, Trbovlje, Zagorje, Hrastnik	5.74	0.0173	5.79	5.67
Novo mesto, Krško, Brežice, Sevnica	5.71	0.0229	5.84	5.66
Sl. Bistrica, Maribor, Lenart, Ptuj	5.67	0.0233	5.78	5.58
Ormož, Ljutomer, Lendava, M. Sobota	5.81	0.0144	5.86	5.75
* ugotovljeno na manjšem številu podatkov
2.2. Površina goleni zadnje noge čebel delavk
Golen zadnje noge čebele delavke je osnova za tvorbo koškov cvetnega prahu. Čebela z večjo tibijo lahko prinese v enem poletu več cvetnega prahu r=0.131 (Milne in sod. 1986). To je povezano s hitrejšim pomladanskim razvojem čebeljih družin in z večjimi pridelki medu r = 0.551 p <
0.0145 (Milne, Pries 1984).
2.2.1.	Zbiranje in priprava vzorcev
Vzorce smo zbirali po enaki metodologiji kot vzorce za analizo dolžine rilčka. Analizirali smo 13136 vzorcev in rezultate obdelali po programu Sistem za mortometrično analizo čebel.
Iz tabele 2 je razvidno, da so razlike povprečnih površin goleni zadnje noge čebel med področji majhne, da pa so razlike med čebelnjaki občutnejše. Čebele z največjimi tibijami smo našli v Kneži v občini Tolmin, v Mislinji v občini Slovenj Gradec in v Domanjševcih v Prekmurju.
2.3. Dedna pogojenost noseme čebel, s po-
sebnim ozirom na vzrejo matic
V	okviru raziskave smo pri 14 vzrejevalcih matic odvzeli vzorce čebel delavk in matic. Mikro-
skopsko smo analizirali čebele iz 133 plemenilni-kov in ugotavljali stopnjo okuženosti čebel in matic z nosemo. Pri statistični obdelavi podatkov smo upoštevali gostoto naseljenosti čebel v okolju in preventivno zdravljenje čebel z antibiotikom.
V	vseh vzrejališčih smo našli okužene čebele, matice pa so bile delno okužene v 10 vzrejališčih. Od 2182 pregledanih čebel delavk je bilo 26,4 odstotka nosemavih, od 122 matic je bilo nose-mavih 27 odstotkov. Med stopnjo okužbe črevesa posamezne čebele in med pojavnostjo noseme v plemenilniku nismo našli nobene značilne povezave. Izkazalo pa se je, da je statistično visoka povezava med pojavnostjo noseme v plemenilnikih in med gostoto čebel v okolju. Ugotovili smo, da z dodatkom antibiotika v krmno pogačo močno zmanjšamo pojavnost noseme čebel in znižamo stopnjo okužbe matic. Raziskavo nadaljujemo z ugotavljanjem genetskih parametrov naravne odpornosti čebel na nosemo, kar je tudi tema magistrske naloge mladega raziskovalca Aleša Gregorca. Teza je že v izdelavi.
Tabela 2: Statistika površine tibije zadnje noge čebele delavke na dvanajstih območjih Slovenije
Občine	Sr. vred.	Var.	Vzorec Maks Min.	
Nova Gorica, Tolmin	2.27	0.0347	2.52	2.09
Koper, Izola, Piran, Sežana, Ajdovščina	2.28	0.0482	2.46	1.99
Jesenice, Radovljica, Šk. Loka, Kranj, Tržič	2.30	0.0254	2.43	2.23
Ilir. Bistrica, Cerknica, Posojna, Logatec, Vrhnika	2.27	0.0390	2.39	2.07
Domžale, Kamnik, Grosuplje, ljubljanske občine	2.30	0.0288	2.41	2.10
Kočevje, Črnomelj, Metlika	2.29	0.0450	2.50	2.00
Ravne, Dravograd, Sl. Gradec, Radlje ob Dravi	2.27	0.0353	2.52	2.14
Šoštanj, Žalec, Celje, Laško, Šentjur, Šmarje, Sl. Konjice	2.32	0.0435	2.46	1.98
Litija, Trebnje, Trbovlje, Zagorje, Hrastnik	2.26	0.0285	2.39	2.15
Novo mesto, Krško, Brežice, Sevnica	2.30	0.0347	2.39	2.07
Sl. Bistrica, Maribor, Lenart, Ptuj	2.25	0.0268	2.31	2.07
Ormož, Ljutomer, Lendava, M. Sobota	2.33	0.0361	2.52	2.02
2.4.	Ugotavljanje genetskih parametrov
Za ugotavljanje genetskih parametrov smo odvzeli 291 vzorcev čebel iz 10 čebeljih družin z znano povprečno stopnjo sorodstva. Preparirali smo krila, rilčke in noge čebel. Preparate smo obdelali s sistemom za mortometrično analizo čebel. V vzorcu smo ugotovili naslednje lastnosti:
-	rilčki so dolgi 5.61 +/-0.024 mm,
- površina tibije je 2,69 +/-0.028 mm,
- kubitalni indeks je 2,46 +/-0.033.
Kasneje smo datoteko priredili za uporabo v
programu PARMCARD in jo obdelali s Harveye-vim programom LSMLMW, model 2 (Harvey, 1988). Upoštevali smo tudi dejstvo, da matice med seboj niso bile v sorodstvu, in predpostavili, da troti predstavljajo povprečje populacije.
Tabela 3: Ocene heritabilitet, genetskih, fenotipskih in okoliških korelacij dolžine rilčkov, kubitalnih indeksov in površine tibije na zadnji nogi 291 čebel
Lastnost	Heritabiliteta ali genetska R	St. napaka Ocene	Fenotipska korelacija	Okoliška korelacija
rilček x rilček	0.790	0.321		
kub. ind.xkub. ind.	0.236	0.153		
tibija x tibija	0.223	0.147		
rilček x kub. ind.	-0.149	0.419	-0.124	-0.149
rilček x tibija	0.512	0.341	0.119	-0.237
kub. ind. x tibija	-0.403	0.447	-0.048	0.057
3.	Ugotovitve
3.1.	Dolžina rilčka čebel
Ugotovili smo relativno močno izraženo heritabi-liteto za dolžino rilčka čebel h = 0.790 +/-0.321.
V	populaciji čebel v Sloveniji smo ugotovili povprečno dolžino 5.739 mm, SD = 0.1488. Od skoraj vseh ostalih čebel opazno odstopajo čebele iz Pomurja s povprečno dolžino rilčka 5.81 mm SD = 0,12. To je verjetno posledica pašnih pogojev, predvsem prilagojenosti na pašne pogoje v poljedelskem okolju z intenzivnim pridelovanjem leguminoz. Lastnost ima pozitivno genetsko in fenotipsko korelacijo s površino tibije ter negativno fenotipsko in neizraženo negativno genotipsko korelacijo s kubitalnim indeksom.
3.2.	POVRŠINA TIBIJE ZADNJE NOGE ČEBEL
Dednostni delež za površino goleni zadnje noge čebel je nižji od pričakovanega za izrazito morfološko lastnost h = 0.223+/-0.147. V populaciji čebel smo ugotovili veliko variabilnost lastnosti znotraj čebelnjakov in v regijah. Srednja vrednost rezultatov analiz površin goleni čebel v Sloveniji je 2.287 mm +/-0.189. Verjetno je opisana lastnost v tesni povezavi z lokalnimi pašnimi pogoji. Površina goleni ima pozitivno genetsko korelacijo z rilčkom in neizraženo negativno genetsko korelacijo s kubitalnim indeksom. Z enostransko selekcijo na povečan kubitalni indeks čebel lahko torej vplivamo na zmanjšanje goleni zadnjih nog in na zmanjšane prinose cvetnega prahu.
3.3.	NOSEMA ČEBEL
Ugotovili smo relativno veliko stopnjo okužbe čebel v vzrejališčih matic. Okužba je bila v veliki meri odvisna od gostote čebel v okolici pleme-nišča in od zdravljenja čebel. Nismo pa našli nobene povezave med količino spor v črevesju čebele in med okužbo čebel v plemenilčku.
Literatura:
1. W. Harvey, (1988):
Usep s Guide for LSMLMW PC-1 Version.
2. A. Kehrle, (1982):
Zuchtung der Honigbiene,
Delta-Verlag GMBH, St. Augustin 3, Bonn.
3. H. Laidlaw, R. Page (1984):
Poliandry in honey bees sperm utilization in intracolony genetic relationships, Genetics 108:985-997.
4. C. Milne, J. Hellmich, K. Pries, (1986): Corbicular size in workers from honeybee
lines selected for high and low pollen hoarding. Journal of Apicultural Research 25 (1): 50-52.
5. C. Milne, K. Pries, (1984):
Honeybee corbicular size and honey production, Journal of Apicultural Research 23 (1) :11— 14.
6. F. Pernuš, (1990):
Sistem za morfometrično analizo čebel, priročnik, tipkopis.
7. F. Ruttner, (1988):
Biogeography and taxonomy of honeybees, Springer-Verlag Berlin, Heidelberg, New York, London, Paris, Tokio.