Božidar Timotijevič (1932):
(vojni dnevnik)
Sonce vstaja iz onega drugega gozda, gre čez glave
in mesta, gre čez predmete in sence, ljubezni in nasmehe
in potem pade v ocean na oni drugi strani, moder in pust
in sličen ptici s svincem na krilih. In dokler v svojem
nebu stoji sonce, tu, se otroci igrajo ali
jedo jabolka, ki od okusa pokajo, ki po smehu dišijo.
Na robu, na obali tega življenja sem stal neko jutro
in videl te neslišne reči, resnico to: nebo, otroke in
jabolka. O, preprostost, pred tabo neham biti
to, kar sem, to, kar živim, ker niti ena od
teh treh reči nisem, niti ene nisem molil,
a mnoge podobnosti so skupaj minevale, minevale,
minevale, o, in nehavale z bitjem, ki mi pripada...
Puščave so, tako neslišno, a jasno. Kaktusi jim
pod grlom neba rasto in nič nas ne more otresti
kot siva volja mnogokaterega trna.
NESLIŠNA,
KO SI
PRIHAJALA,
SMRT
875