PRVI SLOVENSKI PARLAMENT
Ležal sem kot težak ianjenec — invalid v slovenski partizanski bdnišnici na Rogu. Nekega dne sredi septembra 1943. leta so mi sporočili, da sem pdeg štirih zdravnikov na kandidatni listi za poslanca slovenskega naroda. Voiitve da bodo tajne in trije bodo izvdjeni. Človeka obdaja neroden občutek, čeravno je ponosen na to, da pride na listo za tako odgovorno funkcijo. Priznati moram, da sem bil kar nestrpen do dneva, ko so bili obja\4jeni rezultati vditev. Po dobljenih glasovih smo bili iz-vdjeni kot odpodanci SCVPB dr. Pavle Lunaček, Avgust Zujet in jaz. Poizvditvi sem bil Ukoj premeščen k upravi bol-niinice, kjer so bile tudi delav-¦\ce. Po meii so rai sešili obleko m mi naredili en sam čevelj, kajti drugega nisem rabil, ker sem bil že invalid brez leve noge.
Rečeno mi je bilo, da bom odšel na zbor odposlancev; kam in kdaj, tega mi ni nihče pove-dal. Kljub moji radovednosti do zadnjega dne niseni zvedel, kje bo zasedanje.
Sadovi narodnoosvobodine-ga boja so bili že vidni. Italija je
kapitulirala, osvobojeno ozem-lje se je širilo in orožja je bilo dovdj. Partizanska vojska je bila z vsakim dnem številčnejša in odločnejša. A zavedali smo se, da bo vojna še trajala. Nem-ški okupator in domača ieakci-ja še nista položla orožja. Pa vseeno si partizani nismo pred-stavijali, da bo treba še tdiko človeških žrtev in gorja za do končno osvoboditev domovine. Tistega dne, 1. oktobra 1943. leta, so piišli pome in mi povedali, da grem v Kočevje na zasedanje slovenskega paria-menta. Iz bdnišnice sem odšel na zbomo mesto, kjer je čakal kombi, v katerem so bili tova-riši iz raznih ustanov pri glav-nem štabu NOV in POS. Pogled sem zapičil v tovariša, ki je do-brodušno kramljal i n pnpove-doval anekdote iz sodne prakse. DcAgo sem se obotavljal, a končno vprašal: ,,Ali nisi ti sod-nik Rus? " ,,Da, jaz sem Rus, me poznaš? Jaz tebe ne po znam," je dejal. Odgc»voril sem mu: ,,Verjamem, da me ne po-znaš, jaz pa tebe dobro." Pove-dal sem mu, da je leta 1935 vo-dil razpravo, ko smo bili areti-rani zaradi demonstracije brez-
Zasedanje zbora odposlancev dovenskega naroda, od 1. do 3. okto-bia 1943
poslenih v Pdju. Tovariš Rus se je zasmejal in dejal: ,,Dobro smo jih takrat speljali." Sodnik Rus nas je po šestih dneh za-pora oprostil in izpustil.
Tako smo se med vožnjo iz Roga do Kočevja pobliže sezna-nili. V Kočevje smo prispeli v opoldanskih uraJi, nakar so nas piepeljali v vas Podlipa, kjer smo se nastanili po hišah. Zame je to bilo sila imenitno, če po mislim, da sem bil osem mese-cev v bdnišnici. Imel sem lepo sobo, posteljo, sonce je toplo gielo. V Rogu je bilo namreč temno in sonce sJcoraj ni po-sijalo skoz goste jelke in smieke.
Zvečer ob mraku so nas od-pdjali v Kočevje na zboraova-nje. Bil sem izjema, ker sem bil edini težki invalid. Zato so zame skrbeli, me odpeljali v dvorano ter me posadili med prve vrste. Čeravno sem iz Ljubljane in sem bil pred vojno v marsikateri dvorani, sem ob vstopu v dvorano Seškovega doma čutil nekaj velikega, ne-kaj enkratnega, Dvorana je bila lepo okrašena in nad odrom so bile izpisane Cankarjeve besede: NAROD Sl BO PISAL SODBO SAM. Vse je bilo slovesno umir-
jeno, v dvoranije bilo čutiti le tiho govorienje. Vsi smo čakali na trenutek, ko se bo začelo za-sedanje. Ob 9. uri zveeer 1. oktobra 1943. leta je Josip Vid-mar začel zgodovinsko sejo, ki je trajala s presledki tri noči. Kočevski zbpr je namiec iz var-nostnih razlogov zasedal le po-noči, ker bi ob morebitniizdaji nemški okupator bombardiral Kočevje.
Tovariš Vidmar je v pozdrav-nih besedah opozoril na zgodo-vinsko zasedanje zboraincitiral Piešema: ,,Tja bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti vdjo vero in postave." S tem je do-vesno označfl sen naših predni-kov o svobodi Sloveniji. V uvodnem govoru je tovariš Vid-mar govoril o tipljenju doven-skega naroda in o junaškem boju za obstanek. Svoj govorje zaključil s pozivom za zdurženo Sovenijo v svobodni Jugosla-viji. Po izvditvi delovnega pred-sedstva so se zvistili pozdravni govori dr. Ivana Ribarja, Sneta-na Žujeviča in drugih piedstav-nikov iz Srbije in Hrvaiske. Po sprejetju več pozdravnih pisem se je končala prva noč zaseda-nja ob 2. uri zjutraj. Odpodanci smo se razšli po vaseh in raz-piavljali o poteku zbora. Mene je obiskal Boris Zflied in mi po vedal, da bcm izvdjen v narod-noosvobodilni odbor Slovenije kasnejši (SNOS) ter me pozval, naj pozdravim zbor v imenu ranjenih borcev in invalidov, ki so me izvdii v zbor odposlan-cev.
2. oktobra se je začela druga noč zasedanja Kočevskega zbo-ra ob 9. uri zvečer. Delegacije iz Štajerske, Gorenjske in Primor-ske ter iz Ljubljane so prišle z zamudo in so to pot pozdravile zbrane odposlance. Spominjam se nastopa odposlanca iz Ljub-ljane Vlada Krivca.  Bil je vi-
hamo pozdravljen; vzkipel je val navdušenja herojski Ljub-ljani in njegov govor so delegati z aplavzi neprestano prekinjali
Po pozdravnih govorih je bumo pozdravljen stopil na oder Boris Kidrič, kije poročal v imenu 10 OF. Referat je začel s spominom na april leta 1941, ko je' bila Slovenija razkosana po okupatorju. Orisal je razvoj narodnoosvobodilnega boja, trpljenja in junaštvo partizanske vojske ter razglasil vlogo izdajal-cev slovenskega naroda. Referat je zaključil s pozivom na odlo-čen boj proti nemškemu okupa-torju.
Prav tako so delegati viharno sprejeli tudi Edvarda Kardelja, ki je podal pditični referat o Sloveniji, o pdožaju v Jugosla-viji in na svetu sploh ter ga za Hjučil z besedami: ,,Naj živi sveta osvobodilna vojna sloven-skega naroda!"
Ves prevzet od referatov to-variša Kidriča in Kardelja zasli-šim, da predsedujoči Bogdan Osdnik poziva odposlance k razpravi o ieferatih. Ves zme-den pomislim, da sem se z list-kom prijavil k besedi in pre-
mišljam, kaj je bilo povedano. No, imd sem srečo, da niserri bil pozvan med prvimi raz-pravljalci in lahko sem ugotovil, da so v glavnem govorili o ti-stem, kar so daživeli in videli širom po Sloveniji. Govorili so preprosto o stvareh, s katerimi so podkrepili Kidričev in Kar-deljev referat Ko pa me je predsedujoči pozval k razpravi in dejal, daima besedo partizan — invalid, sem se ob navduše-nem aplavzu in vzklikanju naši vojski v prvem trenutku kar zmedeL Čustva so včasih moč-nejša kot pamet Vendar mi je uspelo, da sem začel govoriti. Med govorom sem bil večkrat prekinjen in aplavz me je tako zmedd, da nisem mogei pove-dati vsega, kar sem nameraval. Tako kot jaz, je bila večina raz-pravljalcev vzhičena nad razpo laženjem, ki je vladalo na zboru. Vse misli so bfle usmer-jene v bodočnost, na dokončno osvoboditev domovine.
Druga noč zasedanja se je končala ob 4. uri zjutraj. Po-novno smo se odpeljali v vas Podlipa, kjer smo ves dan raz-pravljali opoteku zasedanja.
3. oktobra ob 9. uri zvečer smo se delegati ponovno zbrali v dvorani Šeškovega doma, kjer se je nadaljevalo zasedanje. Prvi referent je bil Zoran Pdič. Go voril je o graditvi nove narodne oblasti. Nato je povzel besedo Marjan Brecelj, in sicer o gospo-darstvu in prehiani. Po referatih se je razvila živahna in stvama razprava. Nekateri razpravljalci so govotili o stvareh tako, kot da je domovina že dokončno osvobojene. Poseben aplavz je doživel dr. Metod Mikuž, ki je kot duhovnik imenoval KP za svojo desno roko v osvobodil-nem boju slovenskega naroda.
Kočevski zbor odposlancev se je zaključfl s sprejetjem 12 točk sklepa, z zaupnico 10 OF, s sklepom o splošni mobili-zaciji, z resducijo s 5 poglavji, progjasom slovenskemu narodu, z objavo o zasedanju 1. zbora
odposlancev slovenskega naroda ter z izvditvijo 120 članov NOOS in 40-članeske delega-cije za zasedanje AVNOJA, Nato je Josip Vidrnar ob 3. uri zjutraj zaključi zbor z ugoto-vitvijo, da je na zgodovinskem zboru vladal ustvarjalni duh vdje, energije in tvomegahote-nja, kar vse je potrebno za do-končno zmago.
Takoj po končanem zboru smo odpotovali iz Kočevja Mene so poslali v Ddenjške Toplice, kjer naj bi govoril na mitingu. A od utrujenosti sem zaspal in z mojim nastopom ni bilo nič. Zato je o kočevskem zboru govoril Ante Novak. Ker se je Ddenjski približevala ve-lika nemška ofenziva, sem bfl poslan nazaj v bdnžnico z na-logo, da ianjencem govorim o zasedanju v Kočevju.
Mislif sem, da bom imel lah-ko delo pri tdmačenju zbora odposlancev, vendar se mi je pri marsikaterem vprašanju za-taknilo. Tako sem ob neki pri-liki predaval v eni izmed bol-nišnic o gospodaistvu, prehrani ter financah in približno tako govoril, kot sem slišal nazboni. Ko pa me je nek tovariš vprašal, kje so denarni zavodi in kje je vskladiščena hrana, nisem vedel pravega odgovora.
Kar na desetletja že štejemo čas od nepozabnfli oktobiskih dni v Kočevju 1. 1943. V tem času smo se osvobodili in si za-čeli urejati življenje. In z novo ustavo je bila napravljena nova stopnica na poti k socialistični družbi. Mateiialni pogoji obli-kujejo človekovo mišljenje. No-vim odnosom se mora prilago-diti družbeni red. Udeleženci revducije imamo v tem še pose-ben ddg, da uveljavljamo novo ustavo, saj je v njej zagotovdje-no to, o čemer so sanjali revdu-cionarji pred vcjno, partizani, zapomiki, intemiranci in akti-visti. Ddg do padlih nas obve-zuje, da uveljavljamo nove odnose za bdjši danes in jutri.