št. 44. Nedelja 10. novembra 1935 Janez Rožencvet: Kraljevska kri Kralja Vladislava je novica presenetila. Ni ga pa prav nič razveselila, temveč močno razjezila. Morda se je kralj spomnil, kako je dan poprej na 'ovski gostiji neznanemu vitezu nepremišljeno na pol obljubil svojo hčer, in se je zato Na vsak način kraljev mrki obraz ni obetal nič dobrega in dvorjani so se ga prestrašili, ko se je vrnil k mizi. Kra-ljična Zinajida, ki se je doslej sočutno oziral v viteza Zmajevca, se je zdaj plaho ozirala v svojega očeta. Dvorjan, ki je jezil nanj, ker se nihče ne mara odkritosrčno sam nase jeziti. Morda je pa tudi jeza v njem izbruhnila zgolj zato, ker je bil že predolgo dobre volje. Človek težko vidi v tuje srce, posebno težko še v srce mogočnika, ki ima oblast nad življenjem ia smrtjo. kralju pošepetal, da je vitez Zmajevec žalosten, ker je pogrešil neko stvar, je bil poparjen, ko ga je kralj samo srdito z očmi ošinil. Kmalu je nastal pri vseh mizah mučen molk in gostje so se v hudi zadregi spogledovali. Splošni molk je vzbudil iz ža- lostnih misli viteza Zmajevca, ki se je ozrl v preplašeno kraljično in njenega srditega očeta. Ne da bi vedel zakaj, ga je pri priči prevzela zavest, da je zanj zdaj res vse izgubljeno. Tedaj je vstal kralj Vladislav in dejal mirno, toda s takim povdarkom, da je mraz goste prešinil: »Vstani vitez Zmajevec in odgovori vpričo vseh po pravici, kar te vprašam!« Ves bled se je mladi vitez dvignil in mrtvaška tihota je zavladala po sijajnih kraljevih dvoranah. Presekal jo je trdi kraljev glas: »Povej, ali si vitez Zmajevec, ali si kraljevič Boleslav, sin kralja Ljudomila ?« Za hip ni bilo odgovora, in ta hip so se nekateri gostje, ki so že kdaj kraljeviča Boleslava videli, sami sebi začudili, da jim ni že davno mrena z oči padla. Ali dosti se niso utegnili čuditi, zakaj že je po dvorani zazvenel jasni neustrašeni odgovor vprašanca: »Kraljevič Boleslav, sin kralja Ljudomila sem!« »In čemu si se potem pod lažnim imenom viteza Zmajevca vtihotapil v mojo hišo ?« — je grozeče vprašal kralj. Kraljevič Boleslav se je ozrl po gostih, pogledal je kraljično Zinajido, ki je bleda in prepadena trepetala, nato pa pogumno uprl oči v srditi obraz kralja in dejal: »Staro sovraštvo, ki vlada med to slavno hišo in hišo mojega očeta, mi je branilo, da bi bil pod pravim imenom gost te mize. Srce, ki se mi je vnelo za prejasno kraljično Zinajido, mi je pa velelo, naj stopim pred njeno in njenega visokega očeta obličje kot vitez Zmajevec.« »Lažeš, nesrečnež! Nalašč si kot navaden vitez pred vsem svetom povzdigoval oči k hčeri kraljevskega rodu samo zato, da si mojo hišo osramotil! Ali gorje, za to predrznost se boš pokoril!« -— je zdaj besno vzkipel kralj. Kralj Vladislav se je sicer dobro zavedal, da so te besede kruto natolcevanje, ali njegova jeza je prikipela do tiste mere, ko človek ne pozna več razsodnosti ter namenoma drugim podtika krivico, samo da bi svojo divjo maščevalnost opravičil. Takrat si vrag v peklu od veselja brusi kremplje, ko vidi, da mu od jeze zaslepljena duša sama v naročje sili. Nesrečni kraljevič Boleslav je na krivično obdolžitev ostrmel, a predno se je zavedel, je na kraljev migljaj vstopila straža, ki je kraljeviča prijela in odgnala. »Oče, nikar!« — je vzkliknila kraljična Zinajida ter planila kvišku. Ali hip nato je v omedlevici omahnila in sirota bi se bila zgrudila, da je niso prisebno prestregle žlahtne gospodične, medtem ko so drugi gostje od groze odreveneli obsedeli. Kralj je dal pa znak, da je večerje konec, nakar se je brez besede obrnil ter srdito mrk odšel za stražo, ki je gnala kraljeviča Boleslava v ječo. XII. Kakor ogenj v vetru se je po mestu raznesla novica, da je bil vitez Zmajevec v resnici sosednji kraljevič Boleslav, ki ga je kralj Vladislav v divji jezi ukazal v ječo vreči. Ljudje so sicer vedeli, da je to neusmiljena krivica, ker mladi junak ni prav nič osramotil kraljeve hiše, toda nihče se ni upal na glas godrnjati zoper kralja. Sicer pa tudi niso utegnili o stvari dosti razmišljati, zakaj slehernega je kmalu prevzela druga misel: Slabo kaže, vojna bo! Tuji trgovci so na nos na vrat pospravljali blago in se žurili proč. Domači so zaklepali hiše in ugibali, kam naj zakopljejo ali zazidajo denar, zlatnino in srebrnino, zakaj kdo ve, kaj v vojni lahko celo kraljevo mesto zadene. Marsikoga je skrbelo, kaj bo z njegovimi posojili. Jara gospoda se je odpravljala iz mesta in bila vesela, da se ji ni treba še na kraljevem dvoru poslavljati. Meše-tarji, cigani, berači in umetniki so se tudi večinoma porazgubili in tuji imenit-niki so razmišljevali, s kakšnim izgovorom bi se lahko čimpreje spodobno domov odpravili. V splošni prepadenosti so se veselili le nekateri vitezi Nemanici, ki so se v vojn' sreče nadejali. Ti so ugibali, ali naj ponudijo svoj meč kralju Vladi-slavu ali kralju Ljudomilu. Nekateri velikaši so pa vedeli, da morajo pri kralju Vladislavu za nesrečnega kraljeviča Boleslava posredovati. Ti so se posvetovali ter dognali, da je treba najprej počakati, zakaj v prvi jezi bi bila pri kralju vsaka beseda bob v steno. Tako se je zjutraj vse v strahu ogibalo kraljevega gradu in tudi kraljevi gostje so poparjeni ždeli v sobah. Le nekaj beračev je še prišlo kakor po navadi navsezgodaj na hodnik pred kraljevo kuhinjo po kruh. Tam so slišali šepetanje grajske služinčadi, da je velel kralj vreči nesrečnega kraljeviča v najglobjo in najstrašnejšo ječo, ki nima ne oken ne vrat ter se odpira samo od zgoraj. Ključa od ječe in čumnate nad njo je vzel sam kralj, ki ves razdivjan hodi po svoji sobi ter ne črhne nikomur besedice, medtem ko se uboga kraljična v svoji čumnati v solzah topi. Berači so mimogrede vprašali, v katerem koncu je ta strašna in nečloveška ječa, ter potem dejali: »Bog se usmili jetnika in nas vseh, ki nas čaka morda še hudo gorje. Kdo ve, če bodo v tej slavni hiši še pekli kruh za uboge siromake !« A na dvorišču so se berači še nekaj obirali okrog oprod in orožarjev viteza Zmajevca, ki so napajali konje. Kralj Vladislav se je do večera mrk sprehajal po sobi in premišljal. Zvečer je naročil pisarju, naj za drugo jutro zgodaj povabi domače in tuje imenitnike, da se bo z njimi posvetoval, kaj naj stori z nesrečnim kraljevičem, ki je oblatil čast njegove hiše, zakaj sam ni vedel, kaj naj prav za prav stori. Naj ga kratkomalo usmrte, vendar ni mogel ukazati. Kralj namreč v resnici ni bil nič krvoločen, temveč samo na moč ponosen in nesrečno hude jeze. Morda bi se bil kralj Vladislav že pomiril, če bi se bil kraljevič Boleslav kaj bal in milosti prosil. Pa junaški kraljevič ni pokazal niti sence strahu in je ostal ponosen tudi, ko so ga v strašno ječo spuščali. To je kralja grizlo in zmerom na novo podžigalo. V svoji hudi jezi niti ni dovolil, da bi jetniku dali hrane, a zvečer, ko se je od premišljevanja in jeze truden vlegel v posteljo, je spravil ključe pod vzglavje. Kraljična Zinajida je pa sprevidela, da sam jok nič ne pomaga. Zato si je zvečer pogumno otrla solze ter premislila, kaj lahko stori, da reši slepe očetove jeze junaka, ki se ji je neskončno smilil. Od hišne je izvedela, da mu niso dali še nič hrane, in da ima ključe od stare ječe sam kralj pod vzglavjem skrite. * In kraljična je sklenila, da pojde po tihem k očetu v sobo. Če bo trdno spal, mu izmakne ključe, če se bo prebudil, ga bo pa na kolenih in s povzdignjenimi rokami prosila, naj ima usmiljenje. Storila je tako, in ker je kralj Vladislav trdno spal, mu je izmaknila ključe, zakaj vedela je, da je boljše, če zaprtega kraljeviča hitro reši, kakor če ga pusti v oblasti svojega nepreračunljivega očeta. S ključi je kraljična tiho stekla po hodnikih v drugi konec gradu, odprla vrata sobe nad ječo in potem še loputo v podu. Ko so kraljeviča Boleslava po vrveh spustili v globoko, temno in vlažno ječo, si je mislil, da je vse končano. Edina tolažba mu je bila zavest, da je njegova nesrečna usoda tudi kraljični Zinajidi pri srcu. Ta zavest mu je toliko pomagala, da ni čutil ne lakote, ne žeje, in da celo ni občutil strašne teme mrzle in vlažne ječe, ker mu je ves čas lebdela pred očmi podoba prelepe kraljične. Zato ni vedel, ali sanja ali resnično vidi, ko se je visoko nad njim v stropu odprla lina, v lini pa prikazal od luči obsijani obraz same kraljične Zinajide. Šele ko je s srebrnim glasom zaklicala njegovo ime, se je oglasil. Kraljična je nato spustila v ječo vrv, ki jo je našla v kotu sobe, ter mu zaklicala, da je vrv pritrjena in naj se po nji povzpne iz ječe. Kraljevič je planil na noge ter poskusil plezati; glad in vlažna, mrzla ječa sta mu pa že vzela moč in po par prijemih je omahnil. »Ne morem, glad me grudi!« — je kraljevič žalostno zaklical. Kraljična se je prestrašila. Kje naj zdaj ponoči vzame jed, ne da bi se izdala?! Pa se kmalu domisli police s kruhom za "siromake. Jetniku reče, naj malo potrpi, ter odide brez luči na hodnik pred kuhinjo, kjer dotiplje v temi polico in najde srečno še en hlebec. V sobi nad ječo je potem v drugem kotu zagledala tanjšo vrv, s katero so bržčas kdaj jetnikom hrano v ječo spuščali. Nanjo je navezala hlebec in ga spustila nizdol. Hkrati je kraljeviču velela, da ko bo pojedel kruh, naj si opaše tenko vrv, ki jo bo ona vlekla, da bo laglje plezal. Kraljevič je ugriznil hlebec in šele zdaj prav začutil, kako je lačen. Hlastno ga je jedel in siromaški kruh mu je bolj teknil kakor kdaj najimenitnejša jed. Nenadoma je pa začutil med zobmi nekaj trdega ter nato v roki dotipal, da je bil v kruh zapečen njegov indijski prstan. To se mu je zdelo dobro znamenje. Kako je prišel prstan v kruh, pa ni utegnil premišljevati, zakaj brž ko je imel zadnji grižljaj v ustih, je začel plezati. {H ud t! e s Os/car t dvojno 0QftsS t (Za dan miru) Zvoki trobente onega francoskega trobentača, ki je pred sedemnajstimi leti na zapadni fronti dal znak za premirje med Francozi in Nemci — ti zvoki so zadoneli preko vsega sveta. Srce slehernega človeka je zatrepetalo v radostni slutnji, da bo morda le konec te najstrašnejše morije vseh časov. Tem zvokom so prisluhnili vojaki v blatnih strelskih jarkih in v njih srcih se je porodilo veselo upanje, da se morda le otresejo onega gnusnega, živinskega, ki se jih je ves čas vojne držalo kakor mokra, umazana srajca. Prisluhnile so matere in se veselile vrnitve svojih sinov, prisluhnile so žene in čakale, da se jim vrnejo možie. Radostno so vrisnili 'otroci, ker so vedeli, da pridejo očetje in starejši bratje zopet domov. Solze veselja so se vlile po sestradanih licih pregnancev — beguncev. Zopet bodo vide.li rodno zemljo! Konec vojne, konec, svetovne vojne, konec najstrašneiše vojne! Nikdar več vojne! Vojno vojni! Sledilo je leto opojnesra veselja in, krvavih izbruhov jeze nad onimi, ki so zakrivili vse to strašno štiriletno trpljenje in eorje. Ljudie so se le težko pomirili. Preveč smrti, preveč solz, preveč krvi, preveliko je bilo razdejanje. Cvetoče pokrajine so str,nate spremenile v obupne pu«čave. Tam, kier so se poprej belile lične hišice med sadovnjaki in vinoarradi, kier i p na prostranih poljih valovilo zlato žito. kjer so šumeli mogočni, temni rozdovi — tam so b;li po vojni vinogradi uničeni, trsie poteptano v tla. bele hišice pu^te srroblie. Polje razrito. razkopalo, posuto r izstrelki, pol^rnlip-nim rvro^-pm. "ammi. kom-sko mrhovino in človešk'mi kostmi, gozrlnvi r>n okl°s*pni do š+orov. Pomenili v kupe ruševin, da kamen ni ostal nili v kupe ruševin, da kamen ni ostal na kamenu —-- Ljudje in nsrs^ po riolasroma popravili vse to razdeianie. Vinogradi so wv po+ vzlrrstfll. on sa novp VvMe hišice na poravnanih poljih ie vzvalo- vilo žito, gozdovi so se obrastli, mesta so vstala iz razvalin. Vse so ljudie popravili --- Le mrtvih niso mogli obuditi in invalidom niso mogli vrniti njihovih zdravih nog in rok, ki so gnjile na vseh koncih Evrope. In tudi oni, ki so oslepeli v veliki vojni, niso nikdar več gledali zlatega solnca. Vse so ljudje popravili... Morda bi celo pozabili. Človek trpljenje najlažje pozabi. A invalidi so hodiii okrog. Trkali so na tuja vrata. Prosili so za košček kruha in s svojimi pohabljenimi. manikaiočimi udi in slepimi očmi živo opominiiali na pošast vojne, da bi ljudem nikdar ne prišla iz spomina. Devetnajst milijonov invalidov je svetovna vojna pustila na vsem svetu! Deset milijonov vojakov je usmrtila ! Devet mil i ionov otrok je v tej vojni izgubilo starše! Deset milijonov ljudi je bilo pregnanih s svojih domov! Petnajst milijonov jih je umrlo '-a. lakoto in kužnimi bolezni! Koga ni strah teh pošastnih številk? "Gora denarja je bila izdana za to, da se je napravila vsa ta škoda, da je bilo toliko ljudi mrtvih in pohabljenih! V Ameriki so izračunali, da je stala svetovna vojna 400 milijard dolarjev. Preračunano v neti buzo, da bi lažje dihal. Ko mu jo je odpela, je padla iz desnega žena fotografija, deček in deklica sita bila na njej, majhna, ljubka ko-dro'aščka. Ko se je ranjenec končno osvestil smo mu vrnili fotosrafiio. Nežno jo je vzel v roke, jo poljubil in zašepetal: »Moja zlata otroka!« Potem n»m ie povedal zgodbo, ki bo neizbrisna v mojem pnominu vse življenje. Povem vam jo. Poslušajte. Nemec se je boril v Rusiji. Bila je zima. strsšna ruska z-'r*ig j.n voiaki so urnirqli od mroža Neko popoldne so iib Rusi napadli. Nemci so se borili z leviim posrtimnm, toda Rusov ie bilo dvakrat wg. Bilo ie strahotno klanje. Dnu iq drupi™ po navali Npm«i Kri je Hečtfia snes*. Mladi Nemec V bil ob ruskem ihtm^i v rnalom crr.7rličn. Nabiral ie rlq Hi <3} 7pVirril ogenl Ko le zarul a*-r*>iiarp>°. ie hitel tovarišem na pomoč. Toda pot mu je zastopil ogro- men Rus z dolgo brado in divje sršečim pogledom. Nameril je puško nanj. Nemec se je sklonil in izdrl bajonet, kajti puške ni imel pri sebi. Ko se je sklonil pa mu je padla iz žepa fotografija njegovih otrok in obležala na snegu. Divji Rus se je ozrl po sliki in videl dvoje smehljajočih malčkov. In roka v kateri je držal puško, mu je zatrepetala. Divji pogled se mu je ublažil, oči ovlažile. Vrgel je puško od sebe in se sklonil k sliki. »Djetki, malčiki,« je šepetal in ju ogledoval. Potem pa se je okrenil k Nemcu in mu prožil svojo ogromno, medvedji šapi »lično roko, in rekel: »Ti čelovjek, jaz čelovjek!« Nemec je še vedno držal bsionet v roki, pripravljen, da se brani. Ni razu- | mel Rusa. Toda ta je odločno stopil k njemu, ga zgrabil za roko in mu zakričal prav v obraz: »Ti čelovjek, jiaz čelovjek. Ne streljal.« Tedaj šele ga je razumel Nemec. Da, Rus je spoznal, da sta oba človeka, ki imata .doma družine, ki se nista "e nikoli videla in drug drugemu nič žalega storila, čemu bi se potem streljala? In Nemec je odvrgel bajonet ter krepko objel Rusa. Otroci! To zgodbo zapišite v svoja srca. Nosite jo skozi življenje. In ne pozabite nikdar: katerekoli narodnosti je človek, človek je. In človek, ki dvigne roko proti sočloveku, ni vreden svojega človeškega dostojanstva. Nikoli več vojne! S tati a (Din se G i %oot Kaj pa je to?! To je zoološki ali živalski vrt. Tudi v Ljubljani ga imajo. Tam poleg pošte binglja pred širokim vhodom prav ta« ka bandera, kot tu med vrsticami. Ste že bili v tem živalskem vrtu? Ne? Delničarjev Mihec tudi ne. Zato mu je mamica dala 2 Din . da bi lahko šel tja. Samo dva Din stane vstopnica — saj pa je tudi ljubljanska živalska razstava prav skromna — Ljubljančan ni so namreč zelo skromni ljudje; tako skromni, da se leta in leta zadovoljuje« jo s tem, da jim teče Ljubljanica le po zemljevidu — v vlažni. blagodišeči strugi pa gojijo na samotnih otokih le komarje — in zato seveda za druge krvoločne zveri nimajo preveč smisla No, Dolničarjev Mihec se prav za prav za živali tudi ni preveč zanimal — če pa se je, jim to nikakor ni bilo prijetno. Nagajal jim je namreč in jih ali trpinčil, ker ni niti malo pomislil na to, da tudi živali čutijo bolečine. Pa ni bil slab fant, naš Mihec, samo preveč objesten in zato jo je tudi na« posled izkupil Le poslušajte, kako se je to zgodilo! Torej: mamica mu da denar in Miha jo maha naravnost proti živalski raz« stavi. Mimogrede še vrže kamen za so« sedovim mačkom in brcne ubogega kužka, ki se mu je bil zaupljivo pribli« žal — in že je v mestu. Pri vhodu bi bil kmalu podlegel iz« kušnjavi v obliki sladkega grozdja, ki ga prodajajo tam — pa je le srečno pri« nesel svoja 2 dinarja do kajbice, kjer mu je prijazen gospod prodal rdečo vstopnico. Hitro je vstopil iti koj ga je prevzel svojevrsten duh, ki vlada v tem pro« štoru. Par korakov — in ravno pred njim se je v veliki kletki leno pre« tegoval »Cezar«, polletni levček. To je bilo nekaj! Mihec je kar pozabil za« preti usta in ni mogel odtrgati oči od mehke male zverinice, ki se je valjala po tleh in včasih stegnila šapce po »Rolfu«, mladem volčjaku, s katerim sta velika prijatelja. _ Kar ga je nekdo sunil v rebra. »No, aLi misliš korenine pognati? se mu je smejal sošolec To-ne; »Poglej no še malo drugam!« In sta šla še drugam in Mihec je kar pozabil svoje nelepe navade, ko je gle« dal vse te raznovrstne živali, ko sa« mevajo tu v kletkah. Morske prašičke imajo, malajskega medveda-, rakuna, ježa in jazbeca, zlatooko uharico, ne« broj ptic in še modrasa, ki preži v le« senem zaboju s steklenim pokrovom — ven ne more, pičiti ne more, zato pa vsaj grdo gleda. Ko je Mihec napasel prvo rado ved« nost, mu njegova »žilica«, kar ni dala miru in moral je zopet nagajati. Po* vlekel je bobra za dolge brke, izmak* nil opici ogledalce, drezal pisane papi* ge, se pačil, pihal, sikal in vtikal prste skozi vsako mrežo. Tone pa mu je po* mag al. V tem sta se nepridiprava zopet pri* bližala levovi kletki. »Veš, jaz sem bil že včeraj tu«, se je ponašal Tone, »in takrat sta Cezar in Rolf kar prosto tekale po vsem prostoru, se igrala in lovila, da je bilo veselje!« »Pa ni niko* gar vgriznii?« je previdno pobaral Mi* hec. »O, kaj pa še, saj je čisto krotek; ko jo je mahnil proti izhodu, ga je ti* sti gospod kar za rep povlekel nazaj. »Tako je Tone prepričeval Mihca, da mali lev ni nikak »vražji tiger«, kot ga prikazujejo v kinu Matici in v to svrho že štirinajst dni vlačijo po vseh ljubLjanskih časopisih — temveč po* hleven kot mačica. To je Mihcu zrastel greben! Bogve odkod je naenkrat dobil palico in z njo drezal malega leviča. Ta se s početka ni mnogo brigal zanj, ko pa ga je po* vlekel za rep, je le jezno zarenčal. »Le ZA VERO IN SVOBODO ! Tri dni že skoraj traja boj krvavi, ki sultan Murat ga bojuje s kristjani; kakor levi, branijo se za obzidjem zbrani, a vztrajati jim pač ne bo mogoče, saj sultan tud' miru sprejeti noče, on hoče žive, sužnje, jih imeti. — Zatorej — kaj • naj sedaj storijo ? Naj branijo življenje svoje borno, naj Turkom se za sužnje izročijo? Vsi sklenejo enoglasno: se boriti! Vpro pravo, čisto, sveto, ohraniti! Zdaj šele se bitka prava vname: Turkov pade mnogo, a tud' kristjanom smrt ne prizanaša. Krdelce malo, brani le obzidje ga, le ga!« so ščuvali Mihca okoli sto« ječi paglavci in Mihec se je čutil ju* naka. Nekaj časa je še uporabljal pali* eo — potem pa je kar z roko pocukal leva za brke. Pa v trenutku je zatulil in otresel okrvavljene prste. Saj ga je mala zverinica le kar tako mimogrede popadla — pa lev le ni muc! V splošni zmešnjavi je Tone obdr* žal glavo na pravem mestu, hitro ovil prijatelju še dokaj čist robec okoli ro* ke k. ga odvedel na šolsko polikliniko, ki je tudi tam blizu. Zdravnik je Mihca prevezal iin po* tolažil, nato pa ga je poslal domov, kjer sta mu ata in mamica v povsem razumljivi obliki izrazila svoje mne* nje. Od tega dne je Mihca srečala pa» met, čeprav ni bil romal po njo k sv. Katarini. Kadarkoli ga^ je zasrbelo da bi mučil žival, sta se mu zasvetili na roki dve beli lisi in roka mu je omahnila — in se kar nevede naučila pobožati. Tako je kmalu spoznal, kako hvaležne so živali za malo ljubezni, kako hitro spoznajo človeka, ki jim hoče dobro. In danes je Dolničarjev Mihec fant, ki ga imajo vsi ljudje radi — in vse živali PIŠEJO in — kdo ve, čigava bo pač zmaga? S krikom »ALLAH« Turki se borijo, a kristjani kličejo v pomoč Marijo. IN GLEJ ! Z neba ploha huda se ulije, in pod pritiskom vode skala se na hribu zgane, in s treskom hudim se zvali na nekristjane, da mnogo mrtvih jih na zemljo pade. Sultan Murat po tej nesreči hudi, ki smatral jo za ALLAHOVO je svarilo, gre z vojaki — jezen pač nemalo — drugam, kjer lahko bo brez takih zgub moril.., Kristjani v cerkvi zahvaljujejo Marijo: »Zahvaljena bod' oj MATI Ti, ki zvesta nam POMOČNICA si!« Vojisiav Simon, dijak v Ljubljani. Zlobni zmaj. Živel je nekoč kralj. Imel je tri hčerke. Prva je bila lepša od &oln-ca, druga lepša od lune m tretja je bila lepša od zvezde. Želele so pa, da bi bile še mnogo lepše. Zato je kralj razglasil po vsej deželi, naj se zglasi tisti, ki zna napraviti njegove hčerke še lepše. Pri kralju se je oglasil mlad zmaj, ki je bil preoblečen v lepega in bogatega kralje, viča. Hčerke mogočnega kralja je napravil tako lepe, da so zateminile sončni sijaj. A ponoči? O groza! Grad se je začeli tako tresti in zmaj je priletel v grad, ugrabil vse tri hčerke in jih odnesel v svojo jamo. Kraljičine so milo jokale, a nič ni pomagalo. Po srečnem naključju je vse tri hčerke rešil neki mladi kmet- Z najlepšo se je poročil in po kraljevi smrti sta srečno vladalla. O zmaju pa ni bilo več sluha ne duha Silvenka Hribar, uč- IV- b razr. dekl. nar. šole v Ljubljani. Ljubi Jože! Tvoje pisemce in Tvoja risba oboje mi je bilo zelo všeč. Risbe na žalost ne morem objaviti, ker je prevelika, vendar sem jo obesil na steno, in zdaj krasi mojo skromno so« bioo. Le oglasi se še kaj in lepo po« zdravi sošolce. Srčno Te pozdravlja Tvoj stric Matic Dragi stric Matic! Oprosti, da Ti nisem prej pisala. Prav lepo se Ti zahvaljujem za krasno knjižico, (ki sem jo seveda že prečitala!) Zdaj Ti pa napišem resnično in hkratu zabavno zgodbico od ježa, ki se ji boš prav gotovo od srca smejal. Pri nas smo imeli ježa. Neki večer, ko je ravno pil mleko, ki mu ga je dala mama za priboljšek, pride zraven naš bojeviti maček, ki ga je najbrže zaskominalo po mleku in hoče ježu pomagati. Jež, pa, ne bodi len, se nasrši in zbode mačka v smrček. Maček zapiha in jo hitro pobriše. Vsi smo se smejali, jež pa je mirno pil dalje. Prav zabavna je ta zgodbica in gotovo se ji boš smejal. Pozdrave in še enkrat najlepša hvala za poslano knjižico Tvoja Vida Spazzapam, učenka V. razreda, Podlonk pošta Železniki Rešitev posetnice I. Srn in klobase. Rešitev posetmce II. Učiteljica klavirja. Rešitev posetmce III. Divji lovec. Križanka »grozd« Vodoravno: 1. sad na trti, 2. suha trava, 3. s to besedo se navadno konča molitev, 4. žensko krstno ime. Navpično: 2. zdravilno zelišče, 3. mesto v dravski banovini 4. divja žival, 5. žensko krstno ime.