Pozabljeni Vodnik
Ljubljana, metropola Slovenije, nima nitd enega muzeja posvečenega našim kulturnim možem. Eden od najbolj zaslužnih slovenskih kulturnikov je pač naš prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik, ki ima svojo rojstno hišo prav v Siški, kjer še stoji kamnita tniza na Vodnikovi cesti. — Pred dobrim letom je sprožila misel o odkupu vsaj ene spominske sobe novinarka DELA — Albina Podbevšek. Napisano je bilo, prebrali smo, a uspeha ni bilo nobenega. Tako je to, nič se ne ukrene, piše pa se o problemu preveč...
Turistično društvo Siška je sklicalo pred dobrim mesecem sestanek nekaterih turistič-nih društev občine Siška, ki so se ga udele-žili še člani TD Medvode in TD Zbilje. Poleg drugih problemov smo se dotaknili tudi važ-nega vprašanja, čemu se še nd dosedaj, po 28 letih svobode, uredila vsaj spominska soba v rojstni hiši Valentina Vodnika. Poudarjam, da mnogi njegovi rojaki, Ljubljančani, ne po-znajo literarnega dela prvega slovenskega pesnika. Poznajo ga le po Vodnikovi cesti, po Vodnikovi šoli ter po plošči na njegovi hiši. To je pa premalo!
Naj navedem, za ilustracijo, koliko naših literarnih mož ima že svojo spominsko sobo ali celo hišo! France Prešeren na Vrbi, Si-mon Gregorčič na Vrsnem, Ivan Cankar na Vrhniki, Oton Zupančič na Vinici, Josip Jur-čič na Muljavi, Alojz Gradnik v Medani in še drugi. Na sestanku je bil izglasovan predlog, naj bi se TD Šiska povezalo z vsemi kultur-nimi ustanovami, kakor z Zavodom za spo-meniško varstvo, Slavističnim društvom in Društvom književnikov. Morda bi našli razu-mevanje pri osnovnih in srednjih šolah, da bi sodelovale pri tej kulturni akciji. Spominjam se še, da smo pred drugo svetovno vonjo zbi-rali po šolah po 1 dinar za odkup Prešernove hiše in ureditve spominske sobe. Pisatelj Franc Finžgar sam je bil blagajnik tega od-bora za odkup Prešernove hiše. Predvojni di-nar ni bil majhen denar in akcija je v pove-zavi z vsemi šolami Slovenije — uspela.
Zatb bi bilo predvsem treba najti razume-vanje ali skupno besedo pri naših že imeno-vanih ustanovah in drugih kulturnih orga-nizacijah in preiti k tej pomembni in zgo-dovinski akciji: naša razvijajoča se Ljubljana, naj že vendar odpre svojemu prvemu sloven-skemu pesniku — ljubljanskemu rojaku — vsaj spominsko sobo, če ne že Vodnikov dom, v obliki spominskega muzeja, kakor ga imajo drugi kulturni možje na našem podeželju. To pa, menim, da ni tako težak problem — za na-šo slovensko metropolo!
Stanko Skočir