5°4
Izprehod na Notranjsko.
(Spisal dr. Fr. L.)
INikakor ne zavidam Gorenjcem visokih gora, bistrih studencev in belih cesta; radujem se z Dolenjcem prijaznih vinskih goric in občudujem njegove gradove: toda tudi notranjski svet ni zadnji in tudi tej strani naše domovine treba pridobiti čast in spoštovanje pri občinstvu. Saj je bila Notranjska vedno kakor pasterka med drugimi slovenskimi pokrajinami, zaničevanje je Šlo za njo kakor senca. „ Kaj more biti dobrega z Notranjskega?" tako je vprašal Gorenjec, in Dolenjec ni vedel povedati nič pametnejšega, kakor da so tam medvedje in volkovi.
In vendar je notranjska stran v vsakem oziru tako znamenita, kakor malo-katera pokrajina naše Avstrije. Zgodovina notranjska nas vodi v najdavnejše čase in nam kaže ostanke prebivalcev v votlinah ; potem nam kliče v spomin mogočne Kelte, omenja nam Japode, poje slavo mestu Metulu in njega prebivalcem, kaže nam poti in kraje, koder so hrumela divja ljudstva sem in tje med preseljevanjem narodov, pripoveduje nam o starih cerkvah in župnijah, posebno nam pojasnjuje zvezo Notranjskega z Oglejem in njegovim pa-
trijarhatom; nadalje nam razkriva, kako je hodil na Notranjsko v goste Benečan, donašal mu zlata, a jemal mu krasoto njegovih gora in logov.  In kaj  bi šele govoril o poznejših časih!
Nad vse imenitno pa je za Notranjsko to, da je bilo v sredi laške, nemške in slovanske omike. Vse tri sile so delovale nanj: mehki slovenski   značaj   je   podedoval   Notranjec   po
Ljubljana po potresu: Pri deželnem glavarju.
svojih očetih Slovanih in v mnogih krajih ohranil svoj prelepi jezik, poln in blagoglasen, kakor se govori malokje po Slovenskem. Od svojih očetov  je  podedoval  bistroumnost, podedoval