PišečKi & žiipnih smrfno poncsrcul. G. Franc Toplak, župnik v Pišecah, se je peljal z vozom v Brežice. Na Črnecu je začel konj radi plašljivosti porivati voz nazaj. G. župnik je hotel z voza, a ga je sunek pognal med voz ter konja, kar je še bolj pristrašilo žival, ki je z zadnjima nogama parkrat udarila g. župnika. Ko so ljudje videli nesrečo, so prihiteli na pomaganje in so spravili g. župnika v bolnišnico v Brežice. Poškodbe g. Toplaka so bile tako resnega značaja, ker je irael zlomljeno desno nogo, poškodovano hrbtenico ter razne notranje poškodbe, da jim je podlegel v bolnišnici 22. septembra predpoldne. Rajni se je rodil 26. januarja 1888 v Mali vasi pri Sv. Tomažu pri Ormožu. Gitnnazijo in bogoslovje je končal v Mariboru, kjer je prejel mašniško posvečenje leta 1912. Kaplan je bil po raznih župnijah in nazadnje v Pišecah, kjer je postal 1. marca 1922 provizor in 1. januarja 1927 župnik. Pokojni g. župnik je bil izredno blaga duša, katerega je vse ljubilo in mu bilo vdano ravno radi njegovega mirnega značaja in ker je bil vsakemu na uslugo. Pišečki župniji je bil pravi oče v duhovnem, prosvetnem in gospodarskem oziru. Dal je popraviti farno eerkev, kateri je tudi oskrbel nove zvonove. Mladiai je oskrbel prosvetne prostore in do svoje mnogo prezgodnje smrti je načeloval posojilnici v Pišecah. Zaupana mu razsežna pišečka župnija je bila blagemu gospodu vdana in prebridko občuti udarec, ki jo je zadel s smrtjo dobrega in za večni ter časni blagor vseh faranov skrbnega dušnega pastirja. Vsi, ki so poznali blagopokojnega, ga bodo ohranili v najboljšem in hvaležnem spominu! Zadnje spremstvo gospoda župnika Po hudi nesreči v brežiški bolnišnici preminulega g. župnika Fr. Toplaka so prepeljali zadnjo sredo popoldne v domačo faro v Pišece. Truplo je počivalo v župnlšču na mrtvaškem odru od 22. do 25. septembra. Domači farani, odrasli in mladina, ter ljudje iz sosednih župnij so hodili kropit blagega rajnega, ki se je veselil spoštovanja ter priljubljenosti daleč izven mej zaupane mu župnije. Zadnje spremstvo v soboto je posodila blagopokojnemu vsa pišečka fara, 32 duhovnih sobratov in med temi pišečki rojak g. monsignor M. Umek, mariborski stolni in mestni župnik, ki je govoril slovo v cerkvi in je razgrnil pred zbranimi še enkrat plodonosno delovanje rajnega za blagor župnije, katero je pastiroval z vnemo, ljubeznijo in požrtvovalnostjo. Po sv. raaši, katero je daroval videmski g. dekan Medvešek, se je razvil mrtvaški sprevod iz cerkve na pokopališče. Ob odprtem grobu je govoril poslovilne besede v imenu dekanijske duhovščine g. svetnik Tratnik iz Rajhenburga, v imenu župljanov cerkveni ključar Fr. Podvinski, v imenu obeh šol g. šolski upravitelj Roškar, za šolarje učenec 6. razreda. Ganljivo so zapeli žalostinko šolski otroci, pred pokopališčem in na grobu pa domači pevski zbor. Z veličastno udeležbo pri pogrebu so dokazali Pišečani, kako ljub jim je bil blagi gospod, ki jih je moral po volji božji zapustiti mnogo prezgodaj v najlepši moški dobi.