JUGOSLOVANSKI SEMINARJI ZA TUJE SLAVISTE
V Jugoslaviji organiziramo vsako leto kar pet slavističnih seminarjev, ki se jih vsakokrat udeleži več ko 400 tujih slavistov; med njimi so ugledni znanstveniki, univerzitetni profesorji in učitelji, lektorji za slovenščino in druge jugoslovanske jezike na tujih univerzah, srednješolski profesorji, prevajalci in študentje.
Nekaj skupnega imata med temi seminarji slovenski in makedonski. Oba trajata 14 dni, posvečena pa sta problemom slovenske oz. makedonske etnične skupnosti. Slovenski seminar (vsako leto ga organizira Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, finan-
cirajo pa RIS, Znanstveno raziskovalna ter kulturna skupnost SRS; njegovo vodstvo se menja; letošnjega, devetega, ki je bil od 2. do 14. julija, je vodil doc. dr. Matjaž Kmecl) je po svoji zgradbi tridelen — posvečen je problemom slovenskega jezika, literature in kulture, ki jih udeleženci spoznavajo na posebnih predavanjih (po dve vsak dan) in lektoratih (lektorati slovenskega knjižnega jezika so prilagojeni znanju udeležencev in so obvezni, fakultativna pa sta lektorata iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika in dialektologije).
Letošnji slovenski seminar, ki se ga je udeležilo 125 slavistov iz 18 držav (te šte-
65
Vilke drugi jugoslovanski seminarji ne dosegajo), je bil posvečen aktualni in nerešeni koroški problematiki (2/3 predavanj), ki je prav zadnji čas spet stopila v ospredje, obenem pa so prav za to priložnost napisana predavanja razkrila in ponovno opozorila na številna nerešena vprašanja in probleme, ki jih poraja neizpolnjevanje 7. člena avstrijske državne pogodbe.
Makedonci so pod vodstvom prof. dr. Boža Vidoeskega svoj seminar organizirali letos šestič — od 16. do 31. julija v Skopju in Ohridu. Tudi njihova predavanja so posvečena problemom jezika, literature in kulture, le da je bilo pri njih letos večje število jezikoslovnih tem (kar 10 predavanj).
Ostali trije jugoslovanski seminarji se že po svoji zasnovi ločijo od prvih dveh. Zagrebačka slavistička škola — organizira jo filozofska fakulteta zagrebškega vseučilišča (letos so jo organizirali tretjič, v času od 22. julija do 5. avgusta, vodil pa jo je doc. dr. Franjo Grčević), traja tri tedne — prvih štirinajst dni je v Dubrovniku, zadnji teden pa se preseli v Zagreb. Drugačna je tudi organizacija te poletne šole — poleg obveznih lektoratov hrvat-skosrbskega jezika, ki so prav tako organizirani glede na stopnjo znanja udeležencev, imajo še dodaten intenzivni avdio-vizualni tečaj za popolne začetnike, organizirana pa sta tudi dva fakultativna tečaja slovenščine oz. makedonščine. Kot edini v Jugoslaviji pa organizirajo Zagrebčani tudi literarnozgodovinske proseminarje, ki se največkrat navezujejo na teme posameznih predavanj. Literaturi je posvečena tudi večina predavanj: v letošnjem programu jih je bilo 22, tematsko pa so bila povezana v dva cikla — stara hrvatska književnost ter hrvatska književnost XX. stoletja. Po eno predavanje je bilo posvečeno makedonski oziroma slovenski sodobni dramski ustvar-
jalnosti (doc. dr. Aleksander Šljivarič, Geneza sodobne slovenske drame).
Daljšo tradicijo ima Seminar za strane slaviste, ki ga je to pot organizirala filozofska fakulteta iz Sarajeva (letošnji je bil 24. po vrsti, in sicer v času od 30. julija do 18. avgusta, vodil pa ga je prof. dr. Svetozar Markovič). Tudi ta seminar traja tri tedne — prvih štirinajst dni je v Zadru, en teden pa v Sarajevu. Po notranji organizaciji je seminar podoben zagrebškemu — tudi oni imajo poleg obveznih lektoratov srbohrvaškega jezika fakultativna tečaja slovenščine in makedonščine in tudi pri njih je večina predavanj (2/3) posvečena problemom literarne zgodovine. Glede na jugoslovansko tradicijo tega seminarja vabijo nanj tudi večje število predavateljev iz drugih univerzitetnih centrov; med njimi so letos povabili 4 Slovence.
Drugačna od vseh teh seminarjev so srečanja, ki jih pod vodstvom prof. dr. Slo-bodana Markoviča organizira Međunarodni slavistički centar SR Srbije. »Skup slavista« traja tri tedne (letos tretjič, od 2. do 20. septembra), prirejajo pa ga v Beogradu, Prištini in Novem Sadu. (Podrobnejše poročilo o njem gl. v naslednji številki!)
Pomen vseh teh jugoslovanskih seminarjev je velik in zanimanje zanje iz leta v leto narašča. Spričo kvalitetnih predavanj (na vseh tečajih predavajo naši najvidnejši strokovnjaki) in dobro organiziranih lektoratov je morda njihov največji pomen prav v širjenju poznavanja naših jezikov in kultur. K temu bi veliko prispevali tudi zborniki predavanj, ki bi bili dostopni širšemu krogu poznavalcev; žal pa je zaenkrat le slovenskemu seminarju uspelo, da je predavanja vsako leto izdal kot posebno publikacijo, letos celo že pred začetkom seminarja.
Alenka Logar-Pleško Filozofska fakulteta v Ljubljani
66