SETTIMANALE
SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596
NOVI
LETO VI. ŠT. 27 (268) / TRST, GORICA ČETRTEK, 12. JULIJA 2001
CENA 1500 LIR 0,77 €
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
GORICA -ŠTIRIDESET LET PETJA
OD ITALIJE DO SLOVENIJE
ANDREJ BRATUŽ
Zgodovina Slovencev se končuje, bi nam oznanil Fukuyama, slovenska zgodovina se nadaljuje, bi ugovarjali mi. Ali pa tudi ne. Slovenci smo Slovenci, dokler smo drugačni od drugih, biti ali ne biti drugačen, to je zdaj vprašanje. Slovenci smo Slovenci, dokler obstaja nekaj takega kot slovenstvo, slovenska zgodovina se dogaja tako, da se to slovenstvo skozi čas spreminja in hkrati ohranja. (...) Slovenstvo bo trajalo, dokler bodo Slovenci ustvarjali po meri, ki je res njihova.
JANKO KOS, KONEC SLOVENSKE ZGODOVINE
IZSELJENCI SO VELIKO BOGASTVO
V	začetku šestdesetih letje v Gorici zavel nov blagodejen veter in s tem v kulturno-politi'čnem smislu odprl novo stran povojne zgodovine. Ugodni so bili zlasti politični pogoji takratnega obdobja, med drugim tudi vstop slovenske stranke (SDZ) v takratno goriško občinsko večino in v sam odbor s prvim slovenskim občinskim odbornikom dr. Avgustom Sfiligojem. Vse to je gotovo imelo svojo težo. In to se je kasneje zlasti na Goriškem pokazalo v vseh možnih oblikah, tudi in predvsem v kulturi.
V	tem času imamo v Gorici prva mittelevropska kulturna srečanja, ki se v bistvu obračajo na vzhodno in srednjo Evropo, tako tudi na Slovenijo. Ugodna politična konjunktura je tudi odprla pot v glasbenopevske manifestacije. Prišlo je do prvih oblik uradnega sodelovanja slovenskih zborov iz matične domovine na zborovski reviji C.A. Seghizzi, zaenkrat še na meddeželni ravni (dežela Furlanija-Julijska krajina, Koroška, Slovenija). Vse to pa je počasi preraslo v širšo umetniško sodelovanje in natečaj Seghizzi je res postal mednarodnega značaja. Res pa je tudi, da so morale nastopiti razne pomembne politične sHe, da je lahko nemoteno prišlo do nastopa slovenskih zborov v prostorih Goriške telovadne zveze (UGG)
Prav zato lahko rečemo, da se je v tem času in prostoru odigralo novo poglavje v odnosu med Italijo in Slovenijo. Nadalje pa je ta še ožja oblika zadobila novo lice. Začeli so prihajati pevski zbori iz srednje in vzhodne Evrope ter nastopili v Gorici, kot so sicer nastopali v Arezzu in kje drugje. Naše mesto je tako postalo neke vrste kulturna zborovska- prestolnica srednje Evrope. To je mnogo kasneje lepo povzel “Geist vom Gorz” (duh Gorice), ki verjetno še obstaja.
Gorica je tako v vsakem smislu postala nekako duhovno središče srednje Evrope. Iz leta v leto - vse do danes - se tu govori in razpravlja o poslanstvu srednje Evrope hi njenih narodov danes. Ne gre več za kako nostalgično habsburško dediščino, ampak za tvorno in zavestno sodelovanje med narodi iti državami, ki so sicer nekoč skupno in v miru živeli v nadnarodni monarhiji. To je oz. bo danes zamenjala politična Evropa.
A vrnimo se k okrogli obletnici goriške zborovskeprireditve. Ta vsekakor zasluži svoje posebno omembo. Štirideset let petja zborov iz Italije, Slovenije, Avstrije, Hrvaške, Madžarske, Češke in Slovaške, Poljske, Romunije, Bolgarije pa spet Rusije do Belorusije in baltskih držav, čez ocean pa Argentine, Filipinov, Združenih držav Amerike itd.
-	vse to daje goriškemu tekmovanju izrazito mednarodno podobo. Sam se spominjam, ko smo pred leti, vedno v tem okviru, povabili razne zbore, nastopajoče v Gorici, da pojejo pri slovenski maši na Travniku. Tako so tu med drugim nastopili švedski zbor iz stolnice v Štokholmu, holandski zbor iz Venla (s katerim je Gorica pobratena), češki pevski iz Libereca, toskanski zbor iz Arezza ali finski moški zbor iz Espo itd.	stran 2
DRAGO LEGISA
V	sestavi nove vlade ministrskega predsednika Berlusconija je edina pomembna novost ministrstvo za Italijane v izseljenstvu. To ministrstvo je predsednik vlade zaupal poslancu Nacionalnega zavezništva, ki se je v prejšnji zakonodajni dobi še najodločneje zavzemal, da bi Italijanom v tujini bila priznana volilna pravica. Novi minister je Mirko Tremaglia, nekdanji "sa-lojski dečko", kot je bojevnike t.i. "salojske republike" imenoval bivši predsednik poslanske zbornice, prej vpliven član KP1,
! zdaj levi demokrat Violante. Zakonski osnutek ni izčrpal parlamentarnega postopka, a ga je novi minister že predložil novemu parlamentu. Zanimivo in tudi pomenljivo je dejstvo, da je Tremaglia za svojega glasnika imenoval bivšega tržaškega poslanca iz vrst gibanja Naprej, Italija!, ki ga Slovenci poznamo predvsem kot časnikarja, ki je za tržaški italijanski dnevnik
praviloma pisal za našo manjšino sovražne ali vsaj neprijazne članke. Ta je Gualberto Nic-colini, ki naj bi bil med drugim strokovnjak za vprašanja optantov in beguncev iz Istre ter Dalmacije.
V	zgodovini italijanske republike se je vsekakor prvič zgodi-
lo,da ima osrednja vlada ministrstvo za Italijane po svetu. Kot smo omenili, ima novo ministrstvo na dnevnem redu najprej odobritev zakona, ki bo izseljencem priznal volilno pravico, zatem pa bodo prišli na vrsto ostali izseljenski problemi, ki jih gotovo ni malo. Ko svoje izseljence obiskujejo najvišji predstavniki italijanske države, svoje rojake v tujini nazivajo ambasadorje italijanske omike in kulture, kar pomeni, da jim priznavajo ze-
lo	pomembno vlogo (tudi na področju gospodarstva). In takih "ambasadorjev" je na milijone!
Poglejmo zdaj kratko, kako vprašanje svojih izseljencev in zdomcev obravnava mlada republika Slovenija. Najprej je tre-
j ba ugotoviti, da to problematiko načelno ureja že sama usta-va, medtem ko italijanska o tem molči. V 5. členu slovenske ustave med drugim beremo, da država "skrbi za avtohtone slovenske manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospešuje njihove stike z domovino".
Naj spomnimo, da je bilo v sestavi prve (Peterletove) vlade samostojne Slovenije tudi ministrstvo za Slovence v zamejstvu in po svetu. Že v naslednji vladi pa je naloge in dolžnosti prejšnjega ministrstva prevzelo zunanje ministrstvo, v okviru katerega je začel delovati poseben urad (Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu). Poleg tega je treba omeniti, da se je zamejska in izseljenska problematika kasneje odločno premaknila na bolje tudi na zakonodajni ravni. Državni zbor je namreč 1.1997 odobril odlok o sestavi in izvolitvi "Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu". Komisiji je do konca parlamentarne-
ga mandata septembra lani predsedoval mag. Marijan Schiffrer, kije kot dolgoletni izseljenec bil "pravi mož na pravem mestu". Ostalih sedem članov komisije je politično pripadalo vsem strankam, zastopanim v Državnem zboru. Ta komisija in pristojni Urad pri zunanjem ministrstvu sta opravila zelo pomembno, rekli bi celo življenjsko delo za Slovence v zamejstvu in po svetu. Kar zadeva Slovence v Italiji, moramo predvsem omeniti Deklaracijo Državnega zbora RS z dne 1. aprila 1999 o "podpori uveljavljanju zaščite slovenske manjšine v Italiji", ki je imela velik odmev predvsem v Rimu. Naj omenimo, da je SSk poskrbela, da so besedilo Deklaracije dobili vsi poslanci in senatorji. Veliko je bilo zato naše presenečenje, ko lani izvoljeni Državni zbor ni imel na dnevnem redu izvolitve Komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Nekateri v Ljubljani so baje menili, da je treba "varčevati"! —— STRAN 2
FOTO BUMBACA
Prejšnji konec tedna je bilo v župnijskem parku med Borovci v Števerjanu res živo. Daleč je že tisto leto, ko je prvič zazvenela glasba iz števerjanskega gozdička! Letos je potekal že e-naintrideseti festival narodnozabavne glasbe po vrsti. Ta pomembna zamejska prireditev je presegla vsa optimistična pričakovanja in nedvomno sodi med
praznične dneve vsakega zamejca, ki ljubi glasbo, veselo družbo in zabavo.
Kljub slabim vremenskim napovedim je lepo vreme spremljalo udeležence in goste vse tri večere; prisotni so lahko res uživali ob zvoku polk in valčkov na lepo urejenem prizorišču. V petek, 6. julija, in soboto, 7. julija, sta bila predfinalna večera,
ko se je pomerilo 19 ansamblov; v nedeljo, 8. julija, pa je padel zastor na 31. Festival Ste-verjan2001 s finalnim delom in podelitvijo nagrad. V prvih dveh tekmovalnih večerih je komisija za glasbo (Berti Li-pusch, Franc Lačen, Danilo Čadež, Janez Per, Tullio Možina, Z jran Lupine, Valentina Humar, I Florijan Lango, komisiji je pred-
' STRAN 10
Janez Povše
POTROŠNIŠTVO SPODKOPAVA NAŠE VREDNOTE
I Ivan Žerjal
| ZASLUŽENA PRIZNANJA FANTOM IZPOD GRMADE
Breda Susič KRHKO PREMIRJE
I Jožek Štucin
I KLAVIRSKI RECITAL MAJE GLOUCHKOVE
Iva Koršič / gledališki portreti BARBARA CERAR
I Erika Jazbar
I VEDNO EDINSTVENA IN POSEBNA POSTAJA
Matjaž Rustja
MISEL LJUBEZNI, RAZUMEVANJA, EDINOSTI...
| Davorin Devetak
| POTRJENO DOSEDANJE VODSTVO SDGZ
1
ČETRTEK, 12. JULIJA 2001
31. FESTIVAL NARODNOZABAVNE GLASBE "STEVERJAN 2001 "
PRAZNIK PESMI SREDI GORIŠKIH BRD
MARJAN DRUEOVKA
sedoval predsednik društva F.B. Sedej Mihael Corsi) prepustila
v	finalni nedeljski del dvanajst skupin. Letos je bila kakovost izvirnih melodij nad povprečjem prejšnjih let. Marsikateremu ansamblu je na odru zaigrala svoje tudi trema, saj je za nekatere predstavljal festival prvi uradni nastop. Nagrade, ki jih je letos podelila RAI-postaja Trst A, pa so si zaslužili: Vitezi celjski iz Celja - najboljši ansambel festivala (2.000.000 lir); občinstvo (1.000.000) je nagradilo Kvintet Dori iz Rimskih toplic; najboljšo vokalno izvedbo (700.000 lir) je imel ansambel Tornado s Ptuja; najboljši kvintet (500.000 lir) pa ansambel Razpotnik iz Domžal; najboljši trio (300.000 lir) je bil Lipovšek iz Velenja; najboljši debitant
(300.000) ansambel Izvir iz Dobrne; najlepšo melodijo
(300.000) pa je imel ansambel Cvet iz Radeč.
Jurij Paljk
TRŠARJEV DOTIK SMRTI
I Danijel Devetak IZZIVI SODOBNE UMETNOSTI
ČETRTEK, 12. JULIJA 2001
POTREBNO RAZMIŠLJANJE PO NEDAVNI PREIZKUŠNJI
O VOLILNEM NEUSPEHU SIL OKROG OLJKE NA TRŽAŠKEM
ALOJZ TUL
Potem ko so se parlamentarne volitve z dne 13. maja na Tržaškem nekako uravnoteženo iztekle tako za desnosredinski Pol svoboščin kot levosredinsko navezo Oljke, saj sta neposredno ali posredno na osnovi ostankov glasov dosegli zastavljene cilje, se pra-
vi	izvolitev sorazmernega števila poslancev in senatorjev, pa temu ni bilo tako na upravnih volitvah 10. oziroma 25. junija za obnovitev tržaškega pokrajinskega sveta, tržaškega občinskega sveta in občinskega sveta v Miljah. Pol svoboščin (Naprej, Italija, Nacionalno zavezništvo, krščansko-demokratska skupina CCD-CDU in Severna Liga) je namreč trdno obdržal v svojih rokah občino Milje in tržaško provinco ter nanovo prevzel občino Trst po osemletnem u-pravljanju župana lllyja ob podpori strank Oljke.
Da bo za Oljko težko spet pridobiti Milje, je bilo predvideti, čeravno ni bilo moč povsem izključiti tesen ugoden rezultat. Podobno bi lahko rekli glede pokrajinskih volitev, pri katerih so soudeleženi tudi volivci okoliških občin od Doline in Repentabra pa do Zgo-
nika in Devina-Nabrežine, kjer prevladujejo slovenski oziroma nedesničarski volivci. To dejstvo bi moralo govoriti v prid Oljki in predsedniškemu kandidatu Rosatu, ki ni novinec v politiki in je vodil živahno volilno kampanjo, zlasti v drugem krogu volitev (balo-taži). Na osnovi podrobnih volilnih izidov lahko sklepamo, da se omenjene balotaže ni udeležilo veliko volivcev prav iz okoliških občin, ki bi lahko tehtnico nagnili na Rosatovo stran. Za njegovo zmago je namreč manjkalo le kakih dva tisoč glasov. Prejel je namreč 58.573 glasov ali 48,23%, medtem ko je njegov tekmec Scoc-cimarro prejel 62,877 glasov ali 51,77%.
Svojevrstna je bila volilna preizkušnja za obnovitev občinskega sveta v Trstu. Uspešno upravno in politično dediščino osmih let lllyjevega županovanja bi po načrtih pobudnikov moral prevzeti in nadaljevati znani podjetnik Pa-corini, a znatna večina tržaških volivcev je tako v prvem kot drugem krogu volitev večinsko podprla tekmeca Pola svoboščin v osebi Roberta Di-piazza, dovčerajšnjega uspešnega miljskega župana.
Tako je desnosredinski Pol
svoboščin obdržal občino Milje in tržaško provinco ter prevzel tržaško občino, kar je mnoge presenetilo. Vendar v politiki štejejo le dejstva in volilne številke. Mnogi se vsekakor sprašujejo po vzrokih takšnega preobrata in s tem v zvezi govorijo o zaključku II-lyjevega obdobja v Trstu. Ostaja vsekakor dejstvo, da njegov namenjeni naslednik ni bil tako močna osebnost, da bi uspel vnovčiti lllyjevo dediščino ne glede na dokaj površinsko in populistično volilno kampanjo nasprotnika Dipiaz-za. Vendar poleg te ugotovitve so v ozadju še drugi vzroki za volilni neuspeh sil okrog Oljke, ki so vsak po svoje k temu prispevali.
Menimo, da je treba enega glavnih vzrokov iskati v neustreznem vodenju volilne kampanje zlasti spričo dejstva, da je jadra Pola svoboščin gnal ugoden veter po zmagi na parlamentarnih volitvah 13. maja in prevzemu vlade v Rimu.
Županskega kandidata Pa-corinija so, kot znano, podprle tri liste oziroma gibanja: lista llly, Oljka in Zeleni, vendar med volilno kampanjo te komponente (če izvzamemo Uljevo listo) niso bile vidljive in
niso izvajale pobud, kar je dajalo splošen vtis, da bo županski kandidat itak nedvomno prodrl predvsem z navezavo na ime bivšega župana. Vse ostalo je bilo nekje v senci, med temi sama Oljka, ki ni izkoristila svojega perspektivnega naboja v okviru volilne kampanje za motiviranje svojih dejanskih in potencialnih privržencev. Ker dejavnosti glavnih podpornih sil Pacorinijeve kandidature ni bilo, ni mogla priti do izraza tudi v vsakdanjih medijih. Zato v javnosti ni bilo ustvarjeno primerno volilno ozračje, ki bi spodbujalo k nujni udeležbi na volitvah.
Ne bi se tu radi spuščali v to, ali je bil županski kandidat posrečeno izbran ali ne, dejstvo je, da je bil račun, da je mogoče enostavno prevzeti II-lyjevo dediščino, pogrešen. Vprašanje je namreč, ali bi jo kateri drug kandidat brez ustrezne volilne kampanje vseh komponent naveze uspel vnovčiti.
Zato vsem komponentam Oljke sedaj ne preostaja drugega, kot vzeti na znanje dejansko stanje in na stvarnih temeljih obnoviti sodelovanje ter prikazati volivcem nove perspektive za bodočnost.
S 1. STRANI
IZSELJENCI
Končno pa je vendarle prevladalo modro stališče in je bila spet izvoljena Komisija za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki ji predseduje poslanec Pukšič.
Medtem ko je RS svoje razmerje do slovenske avtohtone manjšine v sosednjih državah določila dokaj natančno in stvarno, jo čaka še zahtevna naloga, da prav tako natančno in stvarno določi razmerje do Slovencev po svetu. Tako zahtevajo koristi ne le slovenske države, ampak tudi koristi slovenskega naroda. Ne smemo namreč pozabiti, da je po zadnjih ocenah v tujini kakih 500 tisoč Slovencev, t.j. dobra četrtina celotnega slovenskega naroda. Izseljenci pa niso le "suhe veje", ampak zelo dragocen potencial za nadaljnjo kulturno, gospodarsko, družbeno in navsezadnje tudi biološko rast.
V	ljubljanskem Delu smo 6.t.m. na 3. strani brali zaskrbljujoče izjave treh slovenskih ministrov. Tako je ministrica za gospodarstvo dr. Tea Petrin izjavila: "Slovenija je izpadla s seznama držav, v katere je vredno investirati tudi zato, ker naša delovna sila ni niti dovolj izobražena niti dovolj prilagodljiva niti dovolj motivirana za delo". Ministrica za šolstvo, znanost in šport dr. Lucija Čok je "domačemu visokemu šolstvu očitala togost, monodiscipli-narnost in strah pred izvirnimi rešitvami", o gospodarstvu pa je dejala, da " večina podjetij naj bi še vedno dvomila, če jim vlaganje v znanost prinese dobiček". Minister za informacijsko družbo dr. Pavel Gantar pa je dejal, da je "neusklajenost razvoja in izobraževanja odraz razmer, v katerih je za javnost neprimerno pomembnejše razglabljanje, kaj narediti s kostno
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL. 0481 533 177 F A X 0481 536 978 E-MAIL noviglas@tmedia.it
341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL nglasts@tin.it
GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK DRAGO LEGIŠA
IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA IN SLOVENIJA 80.000 LIR,
INOZEMSTVO 120.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 150.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN 106 4 74 9 3 CENA OGLASOV PO DOGOVORU
NA BLIŽNJEM VZHODU
KRHKO PREMIRJE
BREDA SUSIČ	padali	in	bi tako zgradili vzaje-
mno zaupanje. "Danes se to obdobje zaključuje," je v pismu izjavil Arafat, "Izraelci pa so prepričani, da se še začelo ni".
Krivdo za nespoštovanje premirja Arafat in Sharon zvra-čata drug na drugega. Nasilni dogodki - napadi izraelske vojske, rušenje palestinskih hiš, krvavi palestinski atentati, nemiri
na libanonsko-izraelski meji - so
si zadnje tedne sledili kot na tekočem traku. Od začetka premirja, 13. junija, je bilo ubitih 17 Palestincev in 10 Izraelcev. Izraelski svet za varnost je kljub premirju 4. julija pooblastil vojsko, da okrepi politiko "aktivne obrambe". Svet za varnost, ki šteje 13 ministrov, se je torej na sestanku odločil za okrepitev politike "ciljanih napadov" na palestinske aktiviste, kijih Izrael obtožuje terorističnih aktivnosti. Predstavniki vojske so od sveta sicer zahtevali proste roke za delovanje, vendar pa takšna odločitev ni bila sprejeta. To pomeni, da se izraelsko vodstvo vsekakor ni opredelilo za splošno ofenzivo proti Palestinski narodni oblasti oziroma za vojno stanje. Možnost za tako odločitev je bila vsekakor realna, saj so se o njej že pogovarjali na sestanku vlade 20. junija.
To dejstvo, skupaj z žrtvami minulega tedna - med katerimi sta bila tudi palestinski deček in izraelska deklica - priča o dejanski neobstojnosti premirja, o propadu vseh diplomatskih prizadevanj in o nepremostljivih težavah pri iskanju izhoda iz izredno zapletene krize.
Izraelski ministrski predsednik Sharon se je minuli teden podal na svoj prvi obisk v Evropo. Ustavil se je v Nemčiji in v Franciji, kjer je svoja kolega Schroderja in Jospina pozval, naj od palestinskega voditelja Arafata dosežeta ustavitev nasilja in terorizma. Arafat pa je obenem poslal ameriškemu predsedniku Bushu pismo, v intervjuju za ameriški časopis pa se je pritožil, češ da Združene države Amerike ne storijo dovolj, da bi pomagale Palestincem in Izraelcem pri iskanju oživitve mirovnega procesa: "Že res, da gre za novo administracijo in da ta gotovo potrebuje nekaj časa, vendar je sedaj minilo že šest mesecev in mora se zavedati, da ima tudi mednarodno odgovornost." Tajnik Arafatovega kabineta Ahmed Abdel Rahman je bil manj diplomatski: po njegovem mnenju obisk ameriškega državnega sekretarja Colina Povvel-la na Bližnjem vzhodu pred dvema tednoma ni pustil nobene sledi in ni na noben način pripomogel k zajezitvi slabšanja odnosov in situacije med dvema sprtima stranema.
Resnici na ljubo premirja, do sklenitve katerega je prišlo po prizadevanju voditelja ameriške obveščevalne službe CIA Ten-neta, ne spoštuje ne ena ne druga stran. Colin Povvell je med svojim obiskom izsilil sedemdnevno prehodno obdobje (ki ga predvideva Mitchellov mirovni načrt), med katerim naj bi se Palestinci in Izraelci ne na-
moko, kot pa problem akutnega pomanjkanja inženirjev informatike".
Za te in druge podobne probleme pa bi se med našimi zdomci in tudi pri nas v zamejstvu z ustrezno in modro politiko gotovo našli primerni kadri, ki so se strokovno usposobili v tujini, zanje pa domovina ni potrošila niti beliča! Na tem področju je treba seveda "orati ledino", pridobivati posameznike, jim prikazati stvarne možnosti, ki jih imajo v svoji ali domovini svojih staršev in dedov, zlasti pa strogo paziti, da nihče ne bi prišel "z dežja pod kap". Naloga slovenske politike bi torej bila, da globlje pogleda v svet tako našega zamejstva kot zdomstva ter poišče kadre, ki jih naša skupna domovina krvavo potrebuje. Izseljenci zato dejansko predstavljajo veliko bogastvo, ki pa ga je treba šele odkrivati.
FC
S 1. STRANI
GORICA - 40 LET
Pa še slovenska prisotnost. Vsa leta so bili slovenski zbori na tem tekmovanju vedno prisotni. Tako oni iz zamejstva kot iz matične domovine so aktivno in častno sodelovali s prikazom predvsem naše pesmi. Zato pa lahko danes zatrdimo, da
je nedopustno, čeprav pevske skupine iz matične Slovenije v glavnih umetniških kategorijah sploh ne predstavljajo del domačih avtorjev (kot se je zdaj zgodilo), kar delajo vsi drugi narodi (letos je recimo celo ameriški zbor iz Texasa predstavil delo sodobnega slovenskega skladatelja!). Zato pa sta oba zamejska slovenska zbora ustrezno in
lepo predstavila program naših skladateljev in dosegla tudi svoj uspeh. Zakaj recimo Estonci lahko s svojimi skladatelji dosegajo vrhunski uspeh? Smo Slovenci morda v tem manj vredni?! Zato naj gre zlasti pohvala našim pevcem iz Goriške, ki so zelo dostojno prikazali našo domačo ustvarjalnost.
POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE
POTROŠNIŠTVO SPODKOPAVA NAŠE VREDNOTE
Napredek je eden od nujnih ciljev človeka, namreč kot dostojna raven življenja. In dostojna raven življenja je v osnovi tista, da ljudje niso lačni in da ne trpijo mraza in ne vročine. Znana je resnica, da človek, kadar je zares lačen, ne misli na drugo kot na potešitev svoje lakote. In tako smo v odpravljanju temeljnih tegob skozi zgodovino opravili ogromen razvoj in dandanes živimo sredi številnih pridobitev in prav je, da je tako. Te vrste napredek je za človeštvo bistven in nanj smo lahko upravičeno ponosni. Toda sredi njega smo se v razvitem svetu znašli pod udarom zelo zvitega in premetenega nasprotnika, namreč potrošništva. Potrošništvo je postalo naš osrednji in najnevarnejši nasprotnik in da je temu tako, priča njegova sposobnost, da se tako prepričljivo skriva prav za napredkom. Sila težko je namreč odločno nastopiti zoper potrošništvo, ker se zdi, kot da bi pri tem napadali napredek in razvoj. Napadati napredek in razvoj pa bi bilo seveda nesmiselno in nazadnjaško, saj bi pomenilo, da naj bi bile vse pridobitve škodljive in je bilo za človeka bolje pred tisočletji, ko je materialno živel v zares težkih pogojih. Upor zoper napredek bi bil torej uperjen zoper človeka, to pa je izkoristilo potrošništvo, ki se je v senci napredka lahko nemoteno razvija-
lo,	dokler ni zraslo do sedanjih razsežnosti.
In potrošništvo je tisto, ne napredek, ki dandanes spodkopava naše temeljne vrednote. S svo-
j/m vse močnejšim in silovitejšim tokom nas usmerja v napačno smer. Prepričuje nas, da so materialne dobrine cilj in celo smisel sam po sebi. V to smer nas želi obrniti potrošništvo, s tem pa nam spodkopava in ruši naše skupne ter osebne vrednote. Med drugim je jasno videti, kako so se v razburkanem morju čez noč znašli manjši narodnostni subjekti, ki utegnejo potrošništvo pozdravljati kot svojo veliko odrešitev, jasno je videti, kako nasploh peša zgodovinski spomin in vse več prostora zavzemata zgolj sedanjost in ta trenutek in to na račun enkratnega izvora in dragocene enkratnosti. Podobno kot prej ideologije želi sedaj potrošništvo vse poenotiti in zliti v eno samo podobo, jasno je tudi, kako v tej želji dobesedno ruši v posamezniku notranji mir in smo torej vsi vse bolj podložni njegovim mrzličnim idealom, čeprav čutimo, da ne prinašajo odrešitve.
Potrošništvo spodkopava naše temeljne vrednote, ker so mu napoti. Zato si je nadelo sodobno oblačilo zlatega teleta, ki naj bi mu očarani sledili. Sedaj je seveda na nas, da tega zlonamernega nasprotnika zares prepoznamo in mu u-činkovito odgovorimo: da je naš cilj resnični in ne zlagani napredek, da je naš cilj vse večja človečnost in s tem vse globlja osmislitev obstoja vsega človeštva.
AKTUALNO
SLOBODAN MILOŠEVIČ NA ZATOŽNI KLOPI
HAAŠKEMU SODIŠČU NA ROB
Samo brezčuten človek je lahko ostal ravnodušen, ko je preko televizijskega zaslona videl nekdanjega tirana in mogotca, srbskega politika Slobodana Miloševiča, kako je skušal pred sodniki v Haagu najbrž še zadnjič zaigrati karto državnika, ko je dejal, da mednarodnega sodišča sam ne priznava zato, ker sodišča ni imenovala generalna skupščina Organizacije združenih narodov. Še vedno urejen videz in odločna drža sta pomenila najbrž tudi zadnji poskus Slobodana Miloševiča, da bi ga sodili kot predsednika, politika, kar pa več ni, saj je za sodišče le navaden jetnik, ki je obtožen za hude zločine proti človeštvu.
Ob pogledu na človeka, ki je bil storil na Balkanu veliko hudega, človek ni mogel ostati ravnodušen in to ne samo zaradi čisto preprostega, a vsem ljudem danega občutka človeškega usmiljenja, ampak tudi zato, ker se je vsakdo lahko spomnil, kako prav so imeli stari Rimljani, ko so govorili: "Vae vic-tis! - Gorje premaganim!"
Gledali smo torej premaganega človeka, ki se bo pač moral braniti, kot ve in zna, saj so ga Srbi sami izročili haaškemu sodišču in tako mednarodni skupnosti omogočili, da jim da sedaj obljubljeno izdatno denarno pomoč; govori se o več kot milijardi in pol dolarjev pomoči, ki jo Srbija in Črna gora krvavo potrebujeta. Ameriški zunanji minister Povvell je bil pred časom namreč jasno povedal, da Jugoslavija ne bo deležna nikakršne pomoči, če prej ne bo izročila Miloševiča mednarodnemu sodišču. Tudi zato imata doma, v Srbiji in Črni gori, tako predsednik Koštunica kot premier Djindjič po izročitvi Miloševiča Haagu veliko težav, saj tudi umirjeni krogi opozarjajo, da je šlo pri tem dejanju za navadno kupčijo. Zadnje vesti govorijo o tem, da naj bi bila jugoslovanska tajna služba že na sledi Karadžiču, katerega tudi nameravajo jugoslovanske oblasti izročiti mednarodnemu sodišču.
Vsekakor pa bo sojenje v Haagu dolgotrajno in mednarodno sodišče že samo po sebi odpira vrsto vprašanj, saj se tudi tako ugledni časniki, kot sta Nevvsvveek in Time, sprašujejo, če je to sodišče legitimno, ali pa je samo podaljšana roka najmočnejše in danes tudi edine velesile na svetu, ZDA, ki tudi preko sodišča uveljavljajo svoj pogled na svetovni red, na svetovno politiko. V zadnji številki tednika Nevvsvveek smo prebrali, da današnji svetovni pojav globalizacije zares potrebuje tudi povsod enak pravni sistem, globalni in predvsem pa zakonsko zaščiteni red, ki pa ga določa najmočnejši, se pravi ZDA. Vprašanje pa je, če bo sojenje Miloševiču in njegovim najožjim sodelavcem, kot tudi drugim krvnikom z Balkana, pomenilo očiščenje zgodovinskega spomina za srbski narod. O tem močno dvomimo, kot dvomimo tudi o tem, da so morijo na Balkanu zagrešili samo tisti, ki bodo prišli pred mednarodno sodišče, saj tako krvavih vojn ne more zanetiti samo peščica ljudi. A danes ni več moderno govoriti o narodni krivdi, o narodnem prečiščenju, ki ga je bil po drugi svetovni vojni deležen nemški narod; mimogrede: Italija in Avstrija česa podobnega nista doživeli.
Morda pa ima še najbolj prav naključno izbrani srbski izobraženec, ki je v mikrofon slovenske državne televizije pred dnevi dejal: "Na Miloševiča bodo pri nas ljudje pozabili v nekaj mesecih in zato, ker bo sojenje dolgotrajno, doma ne bo imelo nobenega učinka."
JUP
GLEDALIŠKI PORTRETI / BARBARA CERAR
IGRALKA Z VEČPLASTNO IZRAZNOSTJO
IVA KORSIC
Kako je v vas vzniknila želja po igralskem poklicu?
Sama ne vem, ker se pri nas v družini s tem ni nihče ukvarjal, toda ko sem v petem ali šestem razredu osnovne šole videla prvo predstavo, sem se zaljubila v gledališče. Od takrat naprej sem sanjala o njem, a dolgo si nisem na glas upala povedati svoje želje. Šele s sprejemnimi izpiti na Akademiji sem razkrila domačim svoje sanje. Kako so doma sprejeli ta vaš sklep, da bi postala igralka? Težko, ker so vedeli, da je to težak poklic, čeprav se z njim pobliže niso še srečali. Skušali so me odvrniti od tega, a bila sem tako vztrajna, da so me nazadnje podpirali pri uresničitvi mojih želja.
Kako in kje je potekalo vaše otroštvo?
Doma sem iz vasice Stanežiči pri Ljubljani in nisem nikdar hodila v vrtec, ker je bila mama vedno doma. Veliko sem se igrala. Imela sem prav lepo otroštvo na vasi. Vedno smo si izmišljevali nove igrice, pri teh sem bila zmeraj komandant.
V	osnovno šolo sem hodila v Šentvid, obiskovala sem poljansko gimnazijo in se nato vpisala na igralsko akademijo (AGRFT). Prvo leto me niso sprejeli, zato sem študirala eno leto novinarstvo, slovenščino in slavistiko, potem sem še enkrat poskusila srečo na AGRFT in uspela.
Kdaj in kako ste izbrali zamejstvo in se odločili za vstop v Slovensko stalno gledališče?
Pravzaprav ne vem. Že pred koncem Akademije, ko sem bila v tretjem letniku, me je prof. Dušan Mlakar povabil v Trst za predstavo Deseti brat.
V	njej sem igrala Manico. Želeli so, da bi ostala, toda tako čudno se je vse dogodilo, da sem kot absolvent šla v celjsko gledališče. Po enem letu sem spet prejela povabilo za v Trst in takrat sem sklenila, da moram iti. Po svoje sem si želela ostati v Ljubljani, ker pa takrat nisem dobila nobene ponudbe, sem se odločila za Trst; zame je predstavljal največji izziv.
Morda zaradi te naše “nepoznane ozke ” zamejskosti?
Ne, ne, s tem se sploh nisem ukvarjala. Vedela sem, da grem od doma in Trst mi je med Mariborom, Celjem in Novo Gorico najbolj privlačil. Kakšen je bil prvi stik s tem obmorskim mestom?
Zame je bil grozen šok. Znašla sem se popolnoma v tujem okolju. Bila sem brez prijateljev, brez družine, brez družbe. Stike sem imela le z ljudmi v našem teatru. Prijatelje sem si ustvarila pač kasneje.
Kako ste se počutili v SSG? Dobro. Sprejeli so me zelo lepo, bila sem pa osamljena. Imela nisem nič, še televizije ne. Delala sem in to zelo rada, tako da sem v tem našla svoj življenjski smisel.
Naša zamejska stvarnost vam je bila že pred prihodom v Trst znana, ali ne?
Ne, prav nič! Vendar sem takoj spoznala tukajšnje razmere, saj je bila ena izmed mojih prvih predstav v gledališču Kobalova Afrika in iz nje sem izvedela za vso zamejsko problematiko, o kateri smo se veliko pogovarjali pri postavljanju komedije. Zal mi je, da si nisem pridobila prijateljev iz tržaškega okolja, toda ker smo neprenehoma v teatru, nimamo časa za gojenje prijateljstev izven gledališke skupnosti. Nekatere stike z zamejci smo
V teh vročih poletnih dneh, ko igralce, člane Slovenskega stalnega gledališča, začasno ne veže delovna pogodba z zamejskim teatrom in prav gotovo svojo odrsko slo tešijo v predstavah v okrilju kakih festivalov ali se celo spogledujejo s filmskimi kamerami, se spet oglaša rubrika Gledališki portreti, v kateri se tokrat prvič zrcali podoba igralke, mlade, prikupne, živahne, predvsem pa nadarjene Barbare Cerar. V SSG ustvarja od sezone 1996/97 dalje; v tem razmeroma kratkem obdobju se je preobrazila že v prenekateri nepozabni lik, ki se je globoko zasidral v zavest gledalcev in seveda trajno zaznamoval poustvarjalni mozaik našega gledališča. V sezoni 1999 /2000 je prejela nagrado Združenja dramskih umetnikov za vlogi Marianne v drami O. von Horvatha Zgodbe iz dunajskega gozda v režiji Maria Uršiča, Vsi moji sinovi A. Milerja v režiji Zvoneta Šedlbauerja, obe v produkciji SSG, in za lik v Stolih E. Ionesca v produkciji Primorskega poletnega festivala. Z Barbaro Cerar sva se srečali v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici pri zadnji abonmajski ponudbi SSG Šest oseb išče avtorja Luigija Pirandella v režiji Maria Uršiča. Prijetni sogovornici se za iskren klepet v poznem pomladnem popoldnevu prisrčno zahvaljujem z željo, da bi še vsaj nekaj let ostala v zamejskem gledališču in s svojo temperamentno igro žlahtnila njegove uprizoritve.
igralci iz Slovenije navezali le prek domačega kolega Danijela Malalana. Z njim smo šli na kakšno "šagro" ali v osmico. Drugega pa nič.
Tudi zamejstvo ima pač svoje prednosti in minuse.
Vam je morda žal, da ne delujete v kakem večjem slovenskem gledališču?
Nasprotno, strašno mi je ljubo to, da sem tu začela svojo umetniško pot, kajti ne vem, če bi drugje imela toliko priložnosti, kot sem jih našla tu.
Ne vem, če bi se drugje tako razvila, kot, mislim, da sem se ravno tu v zamejstvu.
Z vatni je tedaj prišlo v teater precej mladih.
Ja, kasneje so prišli tudi drugi; v Vesni Pernarčič sem našla dobro prijateljico in lepše je bilo kot prej.
Profesionalno gledano, sem zelo zadovoljna, da delam v tem teatru.
Včasih bi si želela, da bi imeli boljše, bolj prodorne predstave, toda vsak teater ima dobre in slabe predstave, tako daje težko govoriti o razlikah me,d gledališči. Res pa je, da si včasih zaželiš igrati tudi z drugimi partnerji, ker se z njimi marsikaj naučiš. Sprememba je pač dobrodošla. Tudi gledalci si želijo gledati na odru druge obraze.
Mislim, da smo v zamejstvu precej navezani na “svoje ” igralce. Odkar ste članica SSG, ste nastopali tudi kje drugje?
Ja, ja v Sloveniji tudi v filmih, vsaj v dveh, treh.
Kakšna je razlika med igranjem na odru in vfilmu? Kje ima igralec večje zadoščenje?
V samem bistvu ni razlike, samo če pogledaš bolj kompleksno, je igra pred kamero drugačna. Naučiti sejo moraš kot vsake "obrti". Toda žal te možnosti pri nas ni, ker se snema na Slovenskem tako malo filmov. Jaz sem sicer imela še kar sreče, saj sem po Akademiji snemala Ekspres ekspres (režija I. Šterk), potem so me še večkrat poklicali. Zato imam nekaj več izkušenj na filmskem področju.
Lepo je, ker delam z drugimi ljudmi v drugačnem okolju. Filmsko igranje ne nudi sicer toliko zadoščenja kot odrsko, ker nikoli ne veš, kaj bo nastalo iz tega, kar delaš. V gledališču imaš publiko in takojšen odziv. V filmu pa ne veš, kaj bo nastalo iz montaže, ne veš in ne moreš popraviti. V gledališču, v reprizah lahko kaj popraviš, tam pa ne, to je drug medij, drug svet, pa vendar lep.
Vprimeri z gledališčem je slovenski film na precej nižji stopnji.
Ja seveda, zdaj se sicer nekoliko razvija, čeprav je filmov še zmeraj ma-
lo.	Jaz npr. lahko posnamem en film na leto ali pa nobenega. To je prema-| lo z,a pridobivanje novih izkušenj, odrskih predstav delam pet ali šest, pa se takoj opazi razlika. V Italiji sem nastopala tudi na radiu, se poizkusila v
sinhronizaciji risanke v Ljubljani; to je tudi zelo lepo. Igrala sem na Primorskem poletnem festivalu v delu Mari-vauxa Igra o ljubezni in naključju (režija J. Kica) in Ionescovih Stolih (režija B. Jablanovec) in nazadnje sodelovala še pri projektu Lenora, nekakšni gledališki "inštalaciji", ki jo je zrežiral Bojan Jablanovec. Projekt je bil zame zelo zanimiv, izven gledališča, skoraj brez besed, malce drugačno, alternativno gledališko ustvarjanje. Všeč mi je menjavati umetniške smeri in se iz tega kaj naučiti.
Katere vloge pa so vam najbolj pri srcu, dramatične ali komedijske?
Najraje take, ki gredo od naivke do razsute ženske, take, ki niso enoplastne, te ti nudijo največ igralskega razpona; taka je bila npr. Marianne v Zgodbah iz dunajskega gozda. Zelo sem pa vezana na vlogo Ane Frank (na sliki, op.ur.), ki je bila resnična oseba. Ta je bila ena izmed najljubših vlog do sedaj. Včasih pa vendarle "paše" komedija, kjer lahko igraš samo kakšno "avšo".
Toda zadnje čase niste imeli nobene take komedijske vloge. Ne, tudi zato ne, ker ravno takrat, ko so v gledališču postavljali Matička, sem delala v Lenori in tako nisem mogla sodelovati v njem. Toda komedija me zelo veseli, še posebno, če dalj časa ne delam v njej.
Čeprav ne igrate veliko let, ste se srečali že z mnogo režiserji; s katerimi ste najraje delali? Režiserji se zelo razlikujejo med seboj, vsak ima nekaj dobrih in nekaj slabih lastnosti. Odkritje mi je bilo, recimo, delati z Janušem Kico, mogoče tudi zato, ker je tujec; s seboj je namreč prinesel neki drug stil, to je bilo zame zanimivo. Težko pa bi rek-| la, s kom najraje delam. Rada bi dela-i la z Edvardom Milerjem, in če bi koga izpostavila, bi gotovo Vita Tauferja.
Z njim sem v SLG Celje sodelovala v Florentinskem slamniku; bilo je čudovito! Režiserji imajo pač različne pristope do dela, Taufer igralcu popolnoma prepusti kreacijo, le sugerira ti določene stvari. Meni bolj ustreza tak režiser, všeč mi je, da sem svobodna, tako dam več od sebe, kot če me spravi v neki okvir.
Kako se pa vživljate v vloge? Vsaka predstava ima svoj vonj, svojo atmosfero, svoje barve, svoje kostume, svojo masko. Vsakič znova pred predstavo "grem skozi tekst" in razmislim o kakšnem ključnem trenutku, potem pa se začnem maskirati in se kar sama znajdem v vlogi.
Se morda pri svojih kreacijah zgledujete po kaki igralki, imate kak vzor?
Ne, ne zgledujem se, ugotavljam samo, kaj meni pristoji. Občudujem veliko igralcev in igralk, a nimam nobenega vzora, ker mislim, da je težko imeti vzor v našem poklicu, ker je vsak igralec drugačen, s svojim telesom, s svojo podobo, z izrazom; težko sprejmeš za svoje kretnje nekoga drugega, potem niso tvoje, niso prave.
Se vam zdi, da dramatiki posvečajo dovolj pozornosti ženskim likom?
Jaz trdim, da so dramatiki ustvarili strašno dobro moške vloge; avtorji so v glavnem dajali pozornost moškim, ženske so navadno puščali ob strani, bile so le okras, ljubimke, prostitutke... Zelo malo je takih vlog, kot je npr. Ana Frank. Nekaj sem jih sicer imela priložnost igrati in vem, da je čudovito, vem pa tudi, daje takih vlog malo. Tudi v filmih so navadno moški glavni junaki in potem se zgodba dogaja okrog njih, tako da je velika sre-| ča, ko dobiš dobro žensko vlogo.
To se pač verjetno dogaja zato, ker je veliko dramatikov moških.
' STRAN 7
3
ČETRTEK, 12. JULIJA 2001
4
ČETRTEK, 12. JULIJA 2001
KRISTJANI IM DRUŽBA
LT) < m	TO	P I S	E M S K A	RAZMIŠLJANJA
	EE	fSfSl	k™™	
	ITU	R G	I C N E M	LETU C
ŽLAHTEN IZBOR BOŽ/E BESEDE, NEDEL/O ZA NEDELJO
VILJEM ŽERJAL I ^ [SJ AVA D N A NEDELJA
“Z vsem srcem in vso dušo se povrni h Gospodu, svojemu Bogu.” (5 Mz 30, 10)
“Gospodovi ukazi so pravi, razveseljujejo srca. ”(Ps 19,9)
“Jezus Kristus je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva" (Kol 1, 15)
“In kdo je moj bližnji?” (Lk 10, 29)
Vsi veliki možje Stare zaveze so kar goreli za Boga in človeka. Mojzes je celo posredoval Izraelcem Postavo-Zapovedi. Kajti Bog je bil zanj Skala, na kateri vse sloni. Zato je kazal pot k Bogu z zapovedmi, prepovedmi in zakoni. Proti koncu svojega življenja je zložil pesem Bogu v čast kot Skali naroda. V njej med drugim ironično zbode ljudi: "Pa Ješurun (Izrael) se je zredil in začel brcati - zredil si se, postal tolst in se razširil - in je zapustil Boga, ki gaje naredil, in zaničeval je Skalo svoje rešitve" (5 Mz 32,15). Že prej pa govori sam Bog: "Kajti ko ga (ljudstvo) pripeljem v deželo, v kateri se cedita mleko in med, za katero sem prisegel njegovim očetom, bo jedlo, se nasitilo in se zredilo, potem se bo obrnilo k drugim bogovom in jim služilo, mene pa zavrglo in prelomilo mojo zavezo" (5 Mz 30, 20). Blagostanje, obilica materialnih dobrin, je samo po sebi dobro. Sv. pismo poudarja, da je to dokaz Božje milosti, Gospodovega strahu (Ps 128).
Je pa lahko vzrok za odpad od Boga. Ker se kaj rado spremeni v lakomnost, ki je vir vseh pregreh (1 Tim 6,10). Saj postane malikovanje, pravo češčenje stvari in ne Stvarnika: denarja, oblasti, časti, moči, spolnosti.
Elija (na sliki) nastopa proti malikovanju in malikovalcem, proti krivim prerokom in proti krivičnim kraljem in oblastnikom kot viharen ogenj, ki vse použiva (1 Kr 18). A njegovega ognja
ne razumemo, ko premišljujemo Jezusove besede o ljubezni do sovražnikov (Mt 5, 44). Toda Elijev duh bi moral goreti v notranjosti človeka kot ogenj spreobrnitve h Gospodu, našemu Bogu "z vsem srcem in vso dušo" (5 Mz 30, 10). To nam veleva že vest; sv. Pavel takole piše: "Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika... tako da počenjajo, kar se ne spodobi... Zvrhani so nevoščljivosti, ubijanja... (so) brez pameti, brez zvestobe, brez srca, brez usmiljenja... Ti dokazujejo, da je de-
lo	postave zapisano v njih srcih: o tem pričuje tudi njihova vest" (Rim 1, 20-32; 2, 15). Spreobrnitev k nevidnemu Bogu nas priliči Križanemu, ponižanemu, ubogemu in zaničevanemu Bogu v Jezusu. Samo v njem odkrijemo prvorojenega med mrtvimi. Samo on je sprava vsega stvarstva, je mir, ki ga je pridobil s krvjo svojega križa (Kol 1,15 - 20). Zato Jezus vabi vsakogar, naj živi, naj dela kakor Samarijan v današnji priliki: "Pojdi in tudi ti tako delaj!" (Lk 10, 37). Toda, kako naj delam? Kakor Jezus. Biti moram usmiljen. Do koga? Do vsakega človeka. Ker je Jezus usmiljen do vseh, tudi do mene. "In kdo je moj bližnji?" (Lk 10, 29), sprašujemo tudi mi. Je človek, ki je padel med razbojnike.Ti se imenujejo: hudobni ljudje, a tudi ubogi, tako materialno kakor duhovno in duševno in vsi, ki jih je obsedel duh nevere v nevidnega Boga. Razbojništva so mamila, hude bolezni, sovraštvo in vsakršna hudobija. V njih moram kljub vsemu videti človeka, bližnjega, še več: samega Jezusa, ki je padel med te razbojnike. Tu naj se izkaže usmiljenje, pomoč, skrb za človeka in, končno, Bog sam. Tudi tedaj, ko tak človek vpije, protestira proti Jezusu in proti ozdravljenju: "Kaj imam (imava) s teboj, Božji Sin?" (Mt 8, 29; Mr 5, 7). Sv. Avguštin navaja še protest izgubljene ovce, ki noče, da bi jo pastir rešil. Toda on jo hoče in more rešiti (sv. Avg., 46., 14-15).
Saj niso vsi tako razsvetljeni, da bi poznali svoje nesrečno stanje. Zato ne znajo prositi npr. "Gospod, da bi spregledal!" (Lk 18, 41). Tudi bolnik si ne zna sam pomagati, morda niti ne ve, kaj ga muči (Jn 5, 7: "Gospod, nimam človeka..."). Dolgoletni vladajoči totalitarizem gotovo ne uniči človeka, a ga brez dvoma pokveči, ga naredi topega za nravno, pokončno življenjsko in tudi versko držo. Likvidiranje desettisočev nasprotnikov med vojno in še več po vojni je grozljiva resničnost, ki vpije po spravi, po pomiritvi. Duhovnik, ki so mu med vojno pobili kar štiri nedolžne družinske člane, mašuje in prosi še druge, naj izprosijo pri Bogu milost spreobrnitve za ubijalce, da bi dobili odpuščanje, da bi našli pot do sprave in miru.
Savla je moral Jezus pahniti s konja ošabnosti in sovraštva do kristjanov, da je lahko spoznal ljubezen in usmiljenje. A mu je obenem napovedal, koliko bo moral trpeti za njegovo ime (Apd 9, 16). Bližnji, vsak človek, in samo bližnji nas more usmeriti k Bogu z vsem srcem in vso dušo (5 Mz 30,10), da ga lahko zares ljubimo. Ker se je poistil z vsakim pomoči potrebnim človekom: "Lačen... sem bil... in ste mi ali mi niste dali... Kar koli ste ali niste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste ali niste meni storili " (Mt 25, 31-45). Jezusova beseda v Pismu nas osvobaja za ljubezen: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe!" (3 Mz 19, 18; 5 Mz 6,15; Lk 10, 27).
"Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: 'Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe' (Gal 5,14)".
PRED VRHOM G8 V GENOVI
"PRISLUHNITE REVNIM!"
JURIJ PALJK
Tako je vzkliknil sveti oče Janez Pavel II. med nagovorom pri molitvi angelskega češčenja v Vatikanu in tako dal jasno vedeti, da se mora vsak kristjan zavedati pomembnosti dogajanja na biližnjem srečanju najbolj razvitih držav v Genovi. V tem ligurskem pristanišču se bodo namreč sestali predstavniki najbolj razvitih držav na svetu in Rusije na srečanju, ki ga poznamo pod vzdevkom G8.
Papež je jasno postavil stališča, ki jih sam od vedno zagovarja, in to so tudi stališča vesoljne Cerkve: razvite in bogate države morajo pomagati revnim tudi v času t.i. globalizacije, saj imajo tudi revni ljudje enako pravico kot bogati do dostojnega in človeka vrednega življenja. Od mogočnežev, ki se bodo zbrali v Genovi, je sveti oče zahteval "znak človečnosti" in
to, naj proces globalizacije poteka v prid vsemu človeštvu in ne samo najbogatejšim na svetu, ker bi se sicer razlike med revnimi in bogatimi samo še poglabljale. "Vera ne more pustiti kristjana brezbrižnega pred za ves svet tako pomembnimi vprašanji! Vera vsakega kristjana naravnost sili v to, da se v plodnem duhu nenehno obrača na odgovorne v politiki in gospodarstvu in od njih zahteva, da se sedanji proces globalizacije mora upravljati z razumom in v luči splošnega dobrega za vse prebivalce sveta," je dejal sv. oče, ki je o upravljanju in nadzorovanju globalizacijskih odnosov pomembno dejal, da "mora vse to sloneti na neodpo-vedljivih zahtevah pravičnosti in solidarnosti!"
Sv. oče se je s tem, da se je zavzel za vse, tudi najravnejše ljudi, postavil na stran tistega dela Cerkve, ki vidi v vrhu G8
lepo priložnost, da bi se najvišji i predstavniki najbogatejših in najbolj razvitih držav sveta lahko zavzeli za revnejše države, predvsem pa za pravičnejšo in poštenejšo porazdelitev svetovnih dobrin v svetu. Papež je od samih začetkov načelovanja Cerkvi odločno na strani tistih, ki se borijo proti divjemu gospodarskemu liberalizmu, ki nima nobene socialne kontrole v sebi in zato tudi nobenega ob-I čutka za revnejšega človeka. Tudi zato je v nedeljo opozoril na dejstvo, da globalizacija s seboj prinaša predvsem v revne in nerazvite države tudi "težke in večkrat naravnost dramatične probleme, in to na družbenem, političnem, finančnem, gospodarskem, kulturnem in zdravstvenem področju," in mora zato prisluhniti "kriku toliko revnih ljudstev in narodov, ki sprašujejo samo za tiste stvari, za katere imajo sveto pravico."
Nobenih privilegijev torej, ampak pravičnejša porazdelitev bogastva, ki je dano vsem na razpolago in ne samo peščici izbrancev, katerih najvidnejši predstavniki se bodo srečali v Genovi!
Sveti oče poudarja, da je potrebno v svetu bogastvo pravično razdeliti, predvsem pa nerazvitim ljudstvom in državam omogočiti vsaj dostojen razvoj, če se jim že dostojnega življenja ne more nuditi. Tudi zato sv. oče zahteva, da bi morali vsi ljudje na svetu imeli dostop do zdravstvene oskrbe, do rednega učenja, do znanosti, svobode in demokracije tako na političnem kot tudi gospodarskem področju. Prav zato se sv. oče vedno javno izpostavlja in zagovarja pravico do dostojanstvenega življenja vsakega, tudi najbolj revnega človeka na svetu.
ZASLUZEN POČITEK V DOLINI AOSTE
PAPEŽ NA POČITNICAH
Sveti oče je tudi letos odšel na počitek v hribe, in sicer v ljubljeno Dolino Aoste, ki jo nekateri že imenujejo kar Vatikan št. 3, da bi to njegovo poletno rezidenco ločili od Vatikana in Ca-stel Gandolfa. V Dolino Aoste je letos prišel že devetič; tudi zato se je lokalni dnevnik poigral in dal naslov zapisu o papeževem počitnikovanju Papeževa deveta simfonija. Tudi zato je dnevnik Corriere della sera duhovito zapisal, da je sveti oče poskrbel za lepo uverturo svojega prihoda, saj je 9. t.m. pilota letala zaprosil, naj ga v krasnem vremenu zapelje nekajkrat nad veličastno goro Matterhorn, ki ji Italijani pravijo Cervino. Seveda se je zato prihod sv. očeta zavlekel za dobrih 30 minut in med krajevnimi oblastmi in cer-
kvenimi dostojanstveniki so že videli marsikoga, ki je zaskrbljeno gledal v nebo. Pa se je vse uredilo, ko je papež končno pristal, bil deležen toplega aplavza in je po običajnem pozdravu odšel v hišo, ki jo domačini sedaj že imenujejo Dom svetega očeta. Tam se bo v kraju Fo-yer blizu kraja Les Combes zadržal do 20. t.m., ko se bo vrnil v Vatikan. Počitniški dom leži sredi stoletnega gozda na višini 1300 m, ima čudovit pogled na ostenje Mont Blanca, domačini pa so tokrat sv. očeta presenetili z novo gozdno stezo, dolgo 250 m, ki vodi od planinske hiše do lepe ravnice, od koder je čudovit pogled na dolino. Za varnost sv. očeta skrbi letos "samo" 150 orožnikov in policistov, od tega 30 varnostnikov
iz Vatikana. Sicer pa je dr. Jo-aquin Navarro Vals časnikarjem z vsega sveta rad povedal, da si je papež osebno napravil izbor počitniškega branja, saj so mu jih prinesli kar dve zajetni torbi. Dr. Navarro Vals je še dejal, da so med knjigami zbirke poezij, filozofski in teološki teksti, več knjig pa da je posvečenih tudi globalizaciji, ker se hoče sv. oče sam pripraviti na izzive, ki jih bo sprožil skorajšnji vrh v
Genovi. Prav tako pa je papež v Dolino Aoste dal prinesti zaje tno gradivo o Armeniji, v katero se bo podal jeseni na že 95. potovanje v svet. Sv. oče bo tako naslednje dni počival, prav gotovo pa tudi hodil po gozdovih in najbrž tudi odšel na kak vrh, najbrž ne več peš, ker so leta pač leta in noge ga ne ubogajo, kot so ga včasih, ko je bil navdušen smučar in planinec.
CIRILMETODOVO SLAVJE NA VEJNI
MISEL LJUBEZNI, RAZUMEVANJA, EDINOSTI IN SKUPNEGA JEZIKA
MATJAŽ RUSTJA
V rojstnem Črnem Vrhu nad Idrijo je 1. julija letos pel novo mašo p. Jožko Zajec, ki je edini letošnji novomašnik na Primorskem. Zaposlen je bil kot električar in je študiral filozofijo na ljubljanski univerzi, ko je zaslišal v sebi Gospodov klic. Vstopil je v red jezuitov in opravil študije v Rimu, kjer je tudi sodeloval v znanem centru Aletti s p. Markom Rupnikom, ki je prav tako doma iz Črnega Vrha.
V nedeljo, 8. julija, je p. Zajec vodil v Marijinem svetišču na Vejni slovesno bogoslužje ob praznovanju Cirilmetodove nedelje (pel je mešani pevski zbor iz Črnega Vrha pod vodstvom Katje Bajc Felc, sodelovali so še skavti in narodne noše). Poleg p. Zajca je domačin in skavtski voditelj Edvvin Buka-vec v uvodnem nagovoru pozdravil še g. Stanka Zorka in g. Angela Kosmača, ki letos obhajata 55-letnico mašniškega posvečenja. V Rojanu in v Ricma-
njih, pa tudi v okviru naše širše skupnosti, sta g. Zorko in g. Kosmač dobro znana predvsem zaradi požrtvovalnega dela posvečenega veri in narodu. G. Kosmač pa je tudi pobudnik in prava duša vsakoletnih srečanj na Vejni. Med slavljenci je bila tudi s. Gema Žerjal, doma iz Ža-bnic, saj praznuje letos 50-let-nico posvečenja in delovanja v redu šolskih sester. S. Gema deluje danes pri Sv. Ivanu, zaradi bolezni pa jo je na Vejni predstavljala sestra prednica. Pred oltarjem pa je bil tudi diakon Samo Babnik iz Slovenije, ki je želel sodelovati pri slovesnosti. Novomašnika Gorana Avramova iz Beograda zaradi zapletov na meji ni bilo na Vejni, ker pa je močno navezan na Slovenijo (študije je opravil v Ljubljani) bo imel v nedeljo, 15. julija, slovesno mašo v Rodiku.
V	nagovoru se je novomašnik navezal na evangeljske besede o dobrem pastirju, ki mu v današnjem času ni lahko živeti, se pa napaja ob svetlih zgle-
dih sv. očeta in vseh, ki darujejo življenje Bogu in sočloveku. Poslanstvo mladega novomašnika gre iskati v grajenju medsebojnega spoštovanja in v zavzemanju za osnovne človeške pravice, v prvi vrsti z utemeljitvijo jasnih odgovorov na vprašanje, kaj je človek. Dostojanstvo in svetost človeka sta danes pod hudim pritiskom in se zapostavljata v imenu divjega napredka in lažnih vrednot. Tudi temu smo kristjani poklicani dati jasen odgovor.
Misel na papeža, ki se je pred kratkim v Ukrajini srečal s pravoslavno in grško-katoliško cerkvijo, je še enkrat pokazala na neprecenljivo delovanje sv. Cirila in Metoda. O njunem delu je spregovoril g. Angel Kosmač, potem ko se je množica vernikov po krajši procesiji zbrala v spodnjih prostorih svetišča pri zasilnem oltarju. Zaradi obnovitvenih del je namreč onemogočen pristop do oltarja z mozaikom, ki ga je izdelal Tone Kralj. Na oltarni mizi sta
ljudstvo spremljali podobi sv. bratov in bi. Antona Martina Slomška; letos praznujemo namreč 150-letnico ustanovitve Bratovščine sv. Cirila in Metoda, ki je nastala po zaslugi bi. Slomška. Velika misel je takoj naletela na odobravanje med ljudstvom. Ob Slomškovi smrti je tako Bratovščina na slovenskih tleh štela 75.000 članov, le nekaj let pozneje pa je število poskočilo na 135.000. V Trstu je bila Bratovščina ustanovljena leta 1854 in je v prvem letu štela okrog 800 članov. Misel ljubezni in razumevanja, edinosti in skupnega jezika se je torej hitro širila ne samo v naših krajih, pač pa tudi v Evropi, ki je iskala in išče stičišča med vzhodom in zahodom. Sporočilo svetih bratov je prav danes morda tako aktualno kot še nikoli prej, saj se Evropa tudi politično združuje in nastaja vrsta vprašanj, ki jim moramo najti odgovor. De-
lo	sv. Cirila in Metoda nam jasno kaže v smer spoštovanja in sožitja, kjer ni mesta za nadvlade in je materin jezik povsem enakopraven ostalim evropskim jezikom. Če bomo znali prisluhniti tisoč in več let staremu sporočilu, bomo preživeli.
LAJŠE / POKLON ŽRTVAM OKUPACIJE, VOJNE IN REVOLUCIJE NA PRIMORSKEM
VEDNO ŽIV SPOMIN
Kljub nestanovitvemu vremenu se je v nedeljo, 8. t.m., zbrala na Lajšah lepa množica in se poklonila žrtvam okupacije, vojne in revolucije na Primorskem. Pred cerkvico, ki je nastala iz nekdanjega senika, kjer je na začetku februarja leta 1944 dosegla svoj krvavi višek "tragedija v Cerknem", je bilo somaševanje, ki ga je vodil koprski nadškof msgr. Metod Pirih. Sodelovali so združeni cerkveni pevski zbori iz vipavske dekanije, ki so pred sklepom slovesnosti izvedli tudi krajši kulturni program. Škof in duhovniki so po maši v sprevodu šli do brezna, kjer ležijo trupla 14 od komunistov zverinsko pobitih Cerklja-nov, med njimi kaplana Lada Piščanca in Ludvika Sluge. Do zdaj pa žal še ni bil izbrisan pečat njihovega "izdajstva", saj ni bil odstranjen krivični in lažnivi napis na spomeniku padlim tečajnikom partijske šole v Cerknem. Med množico so bili tudi nekateri sedanji in bivši vidni.pred-stavniki slovenskega političnega življenja. Med mašno daritvijo je škof msgr. Pirih imel homi-lijo, ki jo objavljamo v celoti.
HOMILIJA MSGR. METODA PIRIHA
"Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu" (Jn 12,24). S temi besedami je Jezus na predvečer svojega trpljenja napovedal svoje poveličanje preko smrti na križu. Te besede močno odmevajo v naših srcih na tem kraju, na katerem se ne spominjamo le žrtev vojne in revolucije, ampak med njimi tudi mnogih pričevalcev za vero dvajsetega stoletja, kakor jih imenuje sveti oče. Zato smo si danes nadeli rdeče liturgično oblačilo, znamenje mučeništva in pričevanja krvi. Zato danes za mnoge žrtve ne le molimo, ampak se jim tudi priporočamo: Slovenski pričevalci za vero 20. stoletja - prosite za nas!
Kristus je tisto zrno, ki je umrl in nam s svojo smrtjo podaril nesmrtnost. Po njegovih stopinjah so šli njegovi učenci, nepregledne množice iz vseh narodov, rodov, jezikov in ljudstev: pričevalci za vero, nedolžni mučenci, pogumni klicarji evangelija in tihi služabniki Božjega kraljestva. Med njimi so tudi 204 Slovenci,
19	iz naše škofije: Angela Brecelj, Jože Brecelj, Marica Brecelj, Martin Brecelj (vsi iz Zapuž v župniji Šturje), Ivan Bric iz Dornberka, Franc Cabrejna, župnik v Lozicah, Emil Kete, bogoslovec s Pla-
nine pri Ajdovščini, Alojz Kristan, župnik župnije Golac in soupra-vitelj v Munah in na Vodicah, Albin in Jožef Lavrenčič, oba iz du-hovnije Logje pri Kobaridu, Gi-zela Lavrenčič iz Robedišča pri Kobaridu, Vera Lestan iz Mirna, Alojz Obit, župnik v Podsaboti-nu, Viktor Perkan, župnik v Jel-šanah, Ladislav Piščanc in Ludvik Sluga, oba kaplana v Cerknem, Anton Šatej, župnik v Štanjelu, Filip Terčelj, duhovnik, doma iz Grivčv župniji Sturje, in Izidor Zavadlav, župnik v Gorenjem Polju. Seznam nikakor ni popoln in tem imenom bomo dodali še druga. Nikoli pa ne bomo mogli zajeti vseh; njihovo število je preveliko in seznamov pobitih ne prejšnja ne sedanja oblast še vedno ni naredila in objavila. Imenujmo jih "neznani junaki"za vero, za Kristusa, za Božje kraljestvo.
Sveti oče je ob priložnosti razglasitve pričevalcev za vero 20. stoletja lani v rimskem Koloseju ponovil svoje misli iz pisma V zarji tretjega tisočletja in dejal: "Cerkev prvega tisočletja se je rodila iz krvi mučencev: 'Sanguis martyrum - semen christiano-rum'. Zgodovinski dogodki, povezani s podobo Konstantina Velikega (cesarja, ki je leta 313 dal kristjanom svobodo; op. M. Pirih), ne bi nikoli mogli zagotoviti razvoja Cerkve, kot se je izkazal v prvem tisočletju, če ne bi bilo tiste setve mučencev in tiste dediščine svetosti, ki sta označevali prve generacije kristjanov. Na koncu drugega tisočletja je Cerkev znova postala Cerkev mučencev. Preganjanja kristjanov - duhovnikov, redovnikov in laikov - so uresničila veliko setev mučencev na različnih delih sveta" (V zarji tretjega tisočletja, 37, v: Cerkveni dokumenti 58, Ljubljana 1995).
Zadnjih deset let, odkar smo samostojna država in v demokratičnem sistemu v nastajanju, se
lahko brez strahu za posledice spominjamo žrtev revolucije in pričevalcev za vero. Prej je bila to prepovedana tema in, kdor si je drznil kaj reči, je bil kaznovan bodisi na podlagi uradne obtožbe bodisi z izgubo službe, z ne-možnostjo napredovanja v družbi, s premestitvijo v drug kraj, itd. Samo duhovniki iz naše škofije so po vojni prebili v zaporih čez 80 let. Če bi tem letom prišteli še leta, ki so jih prestali laiki, bi gotovo dosegli tisoč let in več. Danes kazni zaradi takšnega ali drugačnega pričevanja za resnico ni več. Pojavilo pa se je nekaj drugega. Mnogi politiki, mediji in učitelji ter preko njih mnogi mladi so osvojili geslo: Pozabimo preteklost! Mislimo na prihodnost! Vse te fraze ne prihajajo iz želje, da bi narod poenoti-
li,	ampak da bi mu preprečili spomin na storjene zločine. Da bi ga nekako odrezali od teh spominov. Da bi končno mnogi ostali nekaznovani, ohranili položaje in predvsem dobre pokojnine.
Kadar kot ljudje Cerkve razmišljamo o tem in kličemo preteklost v spomin, nimamo niti najmanjše želje po maščevanju. Zavedamo se, da je sodba Božja in da je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Preteklost kličemo v spomin prav zaradi prihodnosti, zato, da bi nam in zanamcem zgodovina bila učiteljica, Da bi bila stalno svarilo: nikoli več vojne, nikoli več revolucije! Da ne bi ponavljali napak preteklosti, ampak se iz njih učili. Da ne bi prihodnji rodovi živeli z lažjo, ampak v sijaju resnice, kajti resnica vas bo osvobodila, kot je rekel sam Jezus. In končno tudi za to, da bi vendarle nehali v zgodovinskih učbenikih, na raznih proslavah in v zapisih na spomenikih polovico slovenskega naroda imeli za izdajalca. Ali se zagovorniki fraze: Pozabimo preteklost! sploh
zavedajo, kaj zahtevajo in kakšno breme puščajo na narodu?
Cerkev se svojega odnosa do časa in do sveta uči v bogoslužju, ki ga obhaja tukaj in sedaj, spominjajoč se velikih Božjih del v upanju prihodnje slave. Za bogoslužje zares lahko rečemo, da je učitelj življenja. Verniki izhajamo iz preteklosti, živimo v se-danjosti - za prihodnost! Ne samo za prihodnost, ki bo minila ob koncu časov, ampak za večnost, ki se bo takrat šele začela.
V	berilu, iz Knjige modrosti, smo se spomnili pričevalcev za vero izpred dveh tisočletij in več. Mnogi Judje so dali življenje za vero v preganjanjih pod Grki in Rimljani. Sveti pisatelj jih blagruje, čeprav se je njihov konec zdel kot nesreča. Ker pa so bili preizkušeni v trpljenju kakor zlato v topilnici, jih je Bog sprejel kot žgalno daritev. Glejte, kaj je bilo na tem kraju 3. februarja 1944? Petnajst popolnoma zapuščenih ljudi, ki so zrli smrti v oči. Nemočni toliko kot nedolžni, prestrašeni toliko kot trdni v veri, brez upa kot ljudje in polni upanja kot kristjani. Imeli so še izredno srečo, da sta jima dva duhovnika - o tem smo prepričani - dala skupno odvezo. V mnogih naših breznih pa ležijo pokopani tisoči, ki niso imeli te milosti kot žrtve z Lajš. Za njih lahko rečemo: Božje usmiljenje so dosegli zaradi svoje nedolžnosti. Smrt jih ni ločila od Kristu-j sove ljubezni. Nasprotno, še globlje jih je potopila vanjo! Res je s stališča oblasti nepojmljivo, da njihova telesa še vedno ležijo v breznih naših gozdov, a tolaži nas gotovost, da so njihove duše v breznu Božje ljubezni, od katere jih ne more ločiti ne smrt ne življenje ne angeli ne pogla-varsta ne kaka druga stvar.
Po Jezusovem zgledu, ki je na križu molil: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo", po zgledu sv. Štefana, ki je umiral z besedami: "Gospod Jezus, ne prištevaj jim tega greha" in po nagibu lastnega srca molimo za vse, ki so te zločine zakrivili.
Jezus je zagotovil, da zrno, ki je vrženo v zemljo in umrje, obrodi obilo sadu. V zaupanju na njegovo besedo, ki je živa in učinkovita, smemo prositi za več življenja v naši primorski škofiji, za več otroškega smeha in joka, za več srečno poročenih zakoncev, za več gorečih duhovnih poklicev, za več dobrih učiteljev in vzgojiteljev, za več pridnih kmetov in kmetic, za več poštenih politikov, za več svetih duhovnikov, redovnikov in redovnic. Slovenski pričevalci za vero - prosite za nas!
SVETNIK TEDNA
14. IULII
SILVESTER CUK
KAMIL DE LELLIS, REDOVNIK
Mednarodni znak za zdravstveno pomoč je rdeči križ. Tako se imenuje tudi mednarodna organizacija, ki skrbi za nego ranjencev in bolnikov v vojni. Ustanovil jo je leta 1863 švicarski človekoljub Henri Dunant. Rdeči križ je bilo prvič videti na bojišču leta 1595 na vojnem pohodu zoper Turke: na svoji redovni obleki ga je nosi-
lo	osem bolniških strežnikov, ki so skrbeli za ranjence.
Ustanovitelj teh redovnikov-bolniških strežnikov je današnji godov-njak sv. KamiI de Lellis, doma iz italijanske pokrajine Abruci - po njem se imenujejo kamilijanci. Življenje tega moža priča, da svet-ništvo človeku ni položeno v zibelko, temveč si ga mora priboriti z osebnim prizadevanjem in premagovanjem vsega, kar je v njem slabega. Kamil se je rodil 25. maja 1550 v srednji Italiji. Ko mu je bilo dvanajst let, je izgubil mater. Oče ga je poslal v šolo, toda dečku učenje ni dišalo, raje se je potepal, kockal in kvartal. Skupaj z očetom se je priglasil v vojsko, ki se je odpravljala zoper Turke. Oče je umrl, Kamil pa si je poškodoval nogo, ki ga je potem mučila vse življenje. V tej stiski se je zaobljubil, da gre v frančiškanski samostan, pa je na obljubo kmalu pozabil. Nekaj časa je bil bolniški strežnik v rimski bolnišnici sv. Jakoba. Od tam so ga odslovili, ker se je predajal stari razvadi: kvartanju in kockanju. Ko mu je bilo 25 let, se je vendarle zresnil. Najprej je vstopil v kapucinski samostan, toda spet se mu je odprla rana na nogi, zato je znova iskal zavetja v bolnišnici. Ko je stregel bolnikom, je začutil, da je to njegov pravi poklic, hkrati pa najprimernejši način, da daje Bogu zadoščenje za grehe svoje mladosti.
Kmalu je našel pet sodelavcev: štiri laike in enega duhovnika, ki so bili pripravljeni hogomiselno živeti in ustanoviti družbo bolniških strežnikov. Naletel je na močna nasprotovanja, vendar ni od-jenjal. Njegova "sveta trma" je rodila sad: leta 1591 je papež Gregor XIV. potrdil družbo bolniških strežnikov in Kamil je bil soglasno izvoljen za njenega predstojnika. Člani družbe bolniških strežnikov so na svojih oblekah nosili velik rdeč križ. V Rimu so jih kmalu vsi poznali in vedeli za njihovo človekoljubno delo. Družba se je hitro razširila tudi po drugih italijanskih mestih. Veliko redovnikov je izgubilo življenje ob raznih epidemijah, ko so stregli kužnim bolnikom in se sami okužili. Tako so se vrste kamilijancev zelo razredčile. Kamil je stregel bolnikom vse do zadnjega. Kot mučenec ljubezni do bližnjega je umrl v Rimu 14. julija 1614, 40 let po spreobrnitvi. Njegova družba šteje danes okoli 2000 članov v trinajstih redovnih provincah. Kamil de Lellis je bil razglašen za svetnika leta 1746, leta 1886 pa je bil postavljen za zavetnika vseh bolnišnic kakor tudi bolnikov in zlasti umirajočih. Papež Pij XI. ga je leta 1929 razglasil za zavetnika vseh, ki se ukvarjajo s strežbo bolnikov, ter njihovih poklicnih združenj.
Poleg sv. Kamila vidimo ob današnjem datumu še ime sv. Frančiška Solana, španskega frančiškana, ki si je z gorečim oznanjevanjem evangelija zaslužil naslov "apostol južne Amerike". Rodil se je I. 1549 blizu Kordobe. Ko mu je bilo 20 let, je postal frančiškan in opravljal razne odgovorne službe. Leta 1589je z drugimi frančiškanskimi misijonarji odšel v Zahodno Indijo, kakor so tedaj imenovali Ameriko. Misijonsko delo je začel v današnjem Peruju, kasneje pa je s frančiškansko dobroto deloval še po mnogih deželah Južne Amerike, kjer so katoliški španski osvojevalci storili veliko hudega med Indijanci. Njegovo življenje se je izteklo v Limi 14. julija 1610. To mesto ga časti kot zavetnika. Za svetnika ga je razglasil papež Benedikt XIII. leta 1726.
V nedeljo, 15. julija, bo ob 18. uri vsakoletna
SPOMINSKA POBOŽNOST
V GOZDU PRI KODRETIH
(Zgornja Branica)
ZA UMORJENE IZ DRUŽINE BRECELJ TER ZA DRUGE.
Somaševanje bo vodil pomožni škof dr. Jurij Bizjak ob spremljavi moškega zbora Razpotje s Cola. Na koncu družabnost.
V	primeru slabega vremena bo vse v cekrvi pri Kodretih.
MAŠNIŠKO POSVEČENJE ERNESTA ROCE, POMOČNIKA V ŠTANDREŠKI ŽUPNIJI
POPOTOVANJE PO ROMUNIJI
Velike zelene planjave in lepo obdelana polja, gričevnato severno podeželje, dolge in ravne poti so nas pozdravile, ko smo na predvečer praznika svetih apostolov Petra in Pavla prispeli v Romunijo. Zemeljski lepoti in njenemu času se je pridružilo še človeško presenečenje. Ogromna množica pobožnih, duhovno globokih m potrpežljivih vernikov se je na sam praznik udeležila maš-niškega posvečenja šestindvajsetih diakonov iz škofij Jaši in Bukurešti ter iz minoritske pro-
vince. Med njimi naš znanec in večletni pomočnik v štandreški župniji gospod Ernest llarion Roca. Posvečenje novomašni-kov je vedno ganljivo, a ko ga spremlja prisotnost šestih škofov (tudi De Antonija in Bom-marca), veliko število duhovnikov in nepopisna množica vernikov je vzdušje še bolj praznično. Pesem, glasna molitev, živo sodelovanje so dali pečat izrednemu bogoslužju, ki se je odvijalo kar na pro-; stem, saj bi nas sicer ne mogli stisniti med štiri stene še tako
velike cerkve. Pred novomašno nedeljo v domači župniji Valea Mare blizu mesta Bacau smo si privoščili izlet po Moldaviji. Krasota pravoslavnih samostanov, s freskami poslikanih kakor na zahodu in še lepše kakor tu, je očarala tudi popotnike iz Štandreža. Deževno vreme ni kvarilo vzdušja, niti na poti kulturnega užitka niti ob družabnosti, ki smo si jo pripravili kar sami: oni, ki so se odpravili v Romunijo s premičnimi hišicami (kamperji) in ostali, ki smo se poslužili letala.
Nedeljsko jutro, bolj sivo in deževno v naravi, je bilo polno sijaja in veselja v srcih vseh, ki so se udeležili nove maše. Celo naše žene so se oblekle v romunsko narodno nošo in pospremile novomašnika Ernesta k oltarju. Ustnice ne morejo povedati, kaj smo videli, slišali, začutili, doživeli v nabito polni župnijski cerkvi, sred-njeveliki, skromni, a dostojanstveni. Ne vprašajte, me koliko otrok je sodelovalo pri maši: nisem mogel prešteti, ker jih je bilo preveč in ker so bili negibno tihi. Izkazali so se ob koncu, ko so se poklonili novo-mašniku s kratko akademijo in mu izročili šopek. Šopki, cve-
tje, posebno nageljni, so sploh običajna navada obdarovanja novomašnika. To je znamenje duhovnikove notranje lepote in čistih namenov, kakor poklon dobrega cveta.
Tudi novomašno kosilo je bilo domače in sproščeno, pravzaprav se ne razlikuje veliko od naše slovenske nove maše. Povabljeni in gostje niso gledali, kje bodo uživali hrano, kakšna bo ali je bo dovolj. Njihovo veselje je kipelo nad dejstvom, da so bili skupaj, kot ena družina, in da so dali Božji Cerkvi enega izmed svojih sinov.
Velika preprostost, ki meji na revščino, pomanjkanje po-
rabniških užitkov, blatne in ozke ceste: to ni problem. Ro-munci so veseli, ker so ena družina, ker so povezani, ker se spoštujejo in cenijo. Za nas zahodnjake je bilo srečanje z njimi prava učna ura življenja: bodi zadovoljen z malim in ne zaletavaj se za velikim.
Gospoda novomašnika bomo pozdravili tudi v Štandre-žu. V soboto, 21. julija, ob 20. uri ga bomo sprejeli v župnijski cerkvi, naslednji dan, 22. julija, ob 10. uri, pa bo obhajal ponovitev nove maše. K slavju in izrednemu dogodku vabimo vse znance, prijatelje in molil-ce za duhovne poklice.
5
ČETRTEK, 12. JULIJA 2001
6
ČETRTEK, 12. JULIJA 2001
KNJIGA SLIKARJA IN PISATELJA MAG. MARIJANA TRŠARJA
TRŠARJEV DOTIK SMRTI
JURIJ PALJK
Kljub dotiku s smrtjo zavezanost lepemu in dobremu, težnja po nenehnem približevanju Absolutnemu: tako bi lahko zapisali na rob pretresljive knjige Dotik smrti, ki jo je napisal akademski slikar, pisatelj, profesor na likovni akademiji, kritik in likovni teoretik magister Marijan Tršar, izdala pa jo je založba Nova revija.
"O Bog, kaj storiti: obležati ali vstati
-	oboje je enako prav in narobe!" je zapisal Marijan Tršar nekje v svoji pretresljivi, a obenem tudi življenju in lepemu zavezani knjigi; ta je napisana tako, kot je lahko napisana samo pretresljiva knjiga, ki jo je pisalo življenje človeka, ki je veliko trpel, hodil s smrtjo ob boku, se nikdar ni z njo spogledoval, bil v njeno bližino vedno potisnjen, a vedno tudi trdno odločen preživeti, živeti, živeti.
Kar bo slovenske sodobne literature in takih in drugačnih spominskih knjig vajenega bralca v knjigi Dotik smrti presenetilo, je najprej izjemno pretanjen občutek za lep, sočen, živ, naravnost čudovit slovenski jezik! U-metnikova zavezanost lepemu in dobremu se v knjigi kaže v imenitnem slogu, ki ga že dolgo nismo bili vajeni, saj umetnik Marijan Tršar piše pretehtano, zavestno slikovito, vsaka beseda je premišljena, a vseeno je pisanje živo in prepričljivo, saj se pisec večplastno loteva svojega težkega, polnega življenja, predvsem pa tistih mejnih situacij, v katerih seje večkrat znašel in se takrat vedno dotikal smrti. Kako pa ne bi bilo njegovo pisanje čudovito, ko pa gre vendar za umetnika, ki mu je bilo že ob rojstvu položena v zibelko slikarska roka, svinčnik in čopič, ki sta mu pomagala preživeti, narediti življenje vredno življenja! Ob rojstvu mu je bila dana tudi vera v življenje in pretanjen občutek za opisovanje in zažiranje v samega sebe, tisti občutek za detajl, ki odlikuje samo umetnike, da se ga poslužijo in z navidez obrobnim detajlom spregovorijo o celoti, zadenejo bistvo in obenem povedo več, kot bi povedali z opisovanjem celote.
Tršar je v knjigi napisal svoja doživetja ob treh dotikih s smrtjo, in sicer najprej svoj zapor v Zagrebu, kamor
so ga zaprli leta 1941 fanatični zagrebški ustaši, nato svoj taboriščni čas v taborišču v Gonarsu leta 1942, kamor so ga zaprli italijanski fašisti, in končno najpretresljivejše obdobje v povojnih mesecih, ko je pristal v koroški vasici Vetrinje, od koder so bili domobranci in njihovo spremstvo prisilno odposlani v Teharje, kjer se je zgodila tragedija, ki še danes kot temen oblak in grozeč Damoklejev meč visi nad slovenskim narodom in bo visela vse dot-
lej, dokler slovenski narod v sebi ne bo zmogel toliko moči za odpuščanje, za resnično spravo, da bo lahko odrešilno zaživel tudi na grobeh tistih, ki so bili v povojnih mesecih zverinsko pobiti.
Marijan Tršar pripoveduje zgodbo o tisti tanki, zelo tanki ločnici, ki deli življenje od smrti, tisti nitki, ki se zdi včasih mogočna in trdna meja, a je zdaj vidna, zdaj nevidna, a vedno človekovo življenje deli usodno na dvoje. To ni knjiga spominov, pa čeprav je
Marijan Tršar čudovit pričevalec časov, ki so ga in so nas - prav vse pripadnike slovenskega naroda, pa če hočemo to priznati ali ne! - za vedno zaznamova-
li,	saj je umetniku uspelo napisati literarno delo, ki ga je potrebno prebrati. Po eni strani je knjiga Dotik smrti pripoved o zverinskih časih in pripoved
o	nenehnem srečevanju s smrtjo, po drugi strani pa je to knjiga, v kateri človeška toplina in življenje zmagata nad smrtjo.
Tršar je tu, med nami, je živ in nam lahko pripoveduje; svoje delo pa je kot slikar obogatil z risbami in grafikami, ki so nastale v taboriščih, v dotikanju s smrtjo in ne po spominu, kar daje knjigi svojevrstno, a zastrašujočo lepoto. Kot je pretresljiv konec knjige, konec, ki opisuje avtorjevo vrnitev domov, ko se je po čudežu rešil brezna, v katerem so končali njegovi prijatelji in sotrpini, konec tistega dela, v katerem Tršar lahko le v tretji osebi opiše obdobje, ki ga je najbolj zaznamova-j lo in ga z roba vrnilo življenju.
Takole pravi: "Na vratih je padel v nemi objem na smrt bledega očeta, ki mu je odprl. In malo zatem objel hlipajočo, opotekajočo se mater, ki ji tudi dolge mesece vrpajoči obup ni mogel spodjesti vere, da se bo njen sin vrnil. Tiste vere, ki ostane neomajna celo takrat, ko pridiga razum, da čudežev ne more biti. Pa vendar so, se je zavedel risar, zakaj ostal je živ, čudežno rešen izmed tisočev za vedno izginulih, zverinsko pomorjenih..."
Knjiga Dotik smrti je opremljena s 24 avtorjevimi risbami (na sliki: Molitev, lavirana perorisba, Teharje, 1945), grafikami in akvareli iz gonarskega in teharskega ciklusa. Knjigo je prepričljivo oblikoval Matjaž Vipotnik, za prelom je poskrbela Darja Trtnik Medved.
Knjiga skorajda ne potrebuje pred-. stavitve in niti ne ocene, ker govori sama zase. Naj bo ta zapis zato samo vzpodbuda, da jo vzamete v roke, in tudi zato, da si v Ljubljani v Šentvidu v Zavodu sv. Stanislava ogledate tako imenovano Tršarjevo sobo, v kateri vas bo umetnik nagovarjal s svojimi deli, ki so nastala v obdobjih dotikanja s smrtjo v Gonarsu in v Teharjah.
OSREDNJI GOVOR NA PREMSKEM SREČANJU KNJIŽEVNIKOV
GLAS KOREMnTPREKINITEV NA ZVEZAH (4)
FILIBERT BENEDETIČ
V	tem pogledu je poučna zgodba rojstva republike Italije. Temeljna vrednota konstitutivnega akta republike je opredeljena v samem uvodnem členu, v katerem piše, da se je italijanska republika rodila iz odporništva. Ta tem-Ijni akt, zasnovan v samobitnem izrazu svobodoljubnega ljudskega gibanja, je Italijo izvlekel iz sramote fašizma. Mar ni slovenska OF z narodnoosvobodilnim bojem samobitna vrednota, ki jo je treba opredeliti med temeljnimi konstitutivnimi akti Republike Slovenije?
Na slovenskem tržišču se je uveljavila zveličavna parola "V Evropo!". Proces širitve Evropske unije na vzhod se medtem odvija po Sisifovo. Tako daleč so časi, ko je Kosovel "iztisnil" svojo bol v evropski Ekstazi smrti. Večnosti izdihljaj v tem našem molku traja že dobrih 80 let. Simbolno med drugim od požiga Narodnega doma, ko je kres zagorel sredi Trsta, v tedanjem srcu srednjeevropske omike. Govoriti ta molk, pisati ga, je travmatično dejanje
naše biti. Na številnih književnih srečanjih, simpozijih in proslavah teče beseda o življenju na meji, najbolj značilni so v tem pogledu študijski shodi v imenu velikega istrskega čezmejca Ful-vija Tomizze. Italijanska samobitnost je v njem tu dobila besednega ustvarjalca, s katerim se je tisti proces presnavljanja molka zaključil v bisernem izrazu glasu korenin. V njegovem primeru ta glas nosi v sebi tudi žlahtne prvine hrvaških in slovenskih samobitnih korenin.
Druga emblematična figura v razdvojeni podobi samobitnega Trsta je Manlio Cecovini, "veliki starec" italijanske družbeno politične stvarnosti, oče Liste za Trst, ki je ob podpisu "o-simskih sporazumov" med Italijo in Jugoslavijo sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja nastopila kot mogočno avtonomistično gibanje in stopila na oblast. Cecovini je postal tržaški župan. Spominjam se tistih burnih sej v občinskem svetu, kjer smo se slovenski svetovalci zaman zavzemali za priznanje domovinskih pravic naše samo-
bitne besede. Prekinitev na zvezah in molk. Priznanje samobitnih vrednot in slovenske prisotnosti in ustvarjalnosti v Trstu je bila, kakor zmeraj, tabu' tema. Veliko sprememb je bilo po tistem. Pred dnevi je tržaška pokrajinska uprava organizirala srečanje med Manliom Cecovinijem in Alojzom Rebulo v veliki dvorani tržaškega italijanskega liceja Dante Alighieri. Šlo je za predstavitev pisem, ki sta si jih izmenjala 76-letni Rebula in 86-letni Cecovini po njunem prvem srečanju pred petimi leti. Predstavitve so se udeležili številni tržaški veljaki tako imenovanega Pola svoboščin, med njimi tudi taki, ki ne priznavajo nikake slovenske samobitne prisotnosti v Trstu. Bilo je vsekakor presenečenje, čeprav se je vsa zadeva odvijala v predvolilnem času, le dva dni ped vsedržavnimi volitvami. Pisma je zbral Cecovini v knjigi z nenavadnim naslovom "Carteggioscazon-te", kar bi lahko preprosto prevedli z naslovom "Šepavo dopisovanje" ali bolj učeno in odgovarjajoče izvirniku z naslovom "Pisma v skazovskem rit-
mu" po svojevrstnem stihu grške klasične metrike. Srečanje je bilo ubrano na filozofski ravni avtorjevih vpogledov v zvezi z vprašanji človeške biti. "Prvič sva se srečala, je v svojem posegu poudaril Cecovini, ko sva sedla drug zraven drugega na neki prireditvi na Opčinah. Rebula se mi je predstavil z besedami: jaz sem Alojz Rebula, slovenski pisatelj, Tržačan, katoličan, veren. Odvrnil sem mu: jaz sem Manlio Cecovini, italijanski pisatelj, Tržačan, prostozidar, skeptik". S tem je Cecovini opredelil temeljna izhodišča obeh. Vendar je v dvorani prevladovalo vzdušje pomembnega dogodka ob vzpostavitvi dialoga, sicer še zmeraj enojezičnega, odtod sklicevanje na šepavo naravo skazovskega stiha, med dvema protagonistoma dvojne samobitne podobe Trsta.
Manlio Cecovini, po rodu iz Čehovinov na Krasu, je vsekakor markantna osebnost italijanske tržaške družbeno politične in kulturne stvarnosti. Pri razčlenovanju dvoje dvojne podobe samobitnega Trsta predstavlja posebno poglavje, še povsem neznano v Sloveniji. Bilo bi zato nujno potrebno in tudi prav, da Manlija Čecovinija predstavimo s primernimi prevodi v vseslovenskem kulturnem prostoru. ————— DALJE
01) 2. DO 14. JULIJA V LJUBLJANI
37. SEMINAR SLOVENSKEGA JEZIKA, LITERATURE IN KULTURE
V	Ljubljani poteka 37. mednarodni poletni Šeminar slovenskega jezika, literature in kulture, ki ga za tuje sloveniste in slaviste, univerzitetne profesorje in študente, znanstvenike, kulturnike in prevajalce prireja Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. Kakor je na slovesnem začetku v svojem nagovoru dejala prof. dr. Irena Orel, predsednica letošnje prireditve, seje prijavilo nad 120 udeležencev iz 24 evropskih in ene ameriške države. Teden pred začetkom seminarja za nadaljevalce in izpopolnjevalce je bil namenjen začetnikom. Predsednica je izrazila zadovoljstvo, da lahko spregovori tako številnim gostom in udeležencem ob Evropskem letu jezikov. Tako kot udeleženci preteklih seminarjev od leta 1965 dalje tudi oni s svojo udeležbo dokazujejo, da so vsi jeziki vredni učenja, raziskovanja in ustvarjanja. "Naša prireditev je lep zgled, daje zanimanje za učenje in znanje jezika, spoznavanje literarne in kulturne ustvarjalnosti dvomilijonske države /.../ še vedno živo, še več, slovenski jezik je kot osnovno izrazilo državne in narodne skupnosti ob prehajanju v mno-gonacionalno in nadnacionalno skupnost v združeni Evropi postal celo privlačnejši za učenje."
Krovna tema letošnjega seminarja je Osredje in obrobje v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Predavatelji razkrivajo svoje videnje in vrednotenje zemljepisnega, družbenega, duhovnega središča in obrobja po svojih raziskovalnih področjih: v jezikoslovju, književnosti in kulturi. Tema enega izmed literarnovednih predavanj je bila literarna podoba Gorice, mesta ob zahodni slovenski meji.
Program seminarja poteka po ustaljenih tirnicah: na lektoratih v dvanajstih skupinah, na predavanjih in na šestih jutranjih tečajih za višje skupine (dve jezikoslovni, dve literarni in dve prevodoslovni). Dodatne možnosti so še fonetične vaje in konverzacije. V popoldanskih in večernih urah je poskrbljeno za kulturni program, za ogled Ljubljane, NUK-a, semeniške knjižnice itn. Organizatorji so pripravili več delavnic, npr. računalniško, glasbeno z učenjem ljudskih pesmi, narečjeslo-vno s predstavitvijo ljudske materialne kulture v Rožu na Koroškem. Udeleženci si lahko ogledajo film in še kaj.
V	nedeljo, 8. t.m., pa so bili na izletu v Kopru, kjer so lahko spoznali kulturnozgodovinsko in dvojezično specifiko tega dela Slovenije, kot primer obrobja pa so si ogledali dve istrski vasi, Dragonjo in Krkavče.
Na uvodni slovesnosti so seminar pozdravili rektor ljubljanske univerze, dekan Filozofske fakultete, predstavnika Ministrstva za šolstvo, znanost in šport ter Ministrstva za kulturo in drugi. Seminarja se udeležuje tudi nekaj študentov in šolnikov iz tržaške, gori-ške in videmske pokrajine.
—	■ 1	LB
ADRIANO VELUSSI NA SOLNOGRASKEM
Goriški slikar Adriano Velussi razstavlja te dni v Salzburgu, saj bo slovesna otvoritev njegove osebne razstave 13. julija ob 19.30 v likovni galeriji Nonntal v središču mesta, kjer bo slikar predstavil dela zadnjih nekaj let, v katerih se ukvarja predvsem z bivanjskimi vprašanji človeka; njegov likovni izraz pa odraža sodobna spoznanja abstraktnega in materiji zavezanega slikarstva.
S .{. STR \M
IGRALKA
Absolutno se strinjam. Starejše igralke - od 40 do 50 let - pravijo, da, ko nisi več rosno mlada za igranje ljubimke, pa tudi ne toliko stara, da bi igrala mater, ni vlog zate. To je izjavila tudi Milena Zupančič. Vlog ni. Zato ne igraš, razen če nimaš zelo mladega obraza in lahko veliko časa igraš "ljubimko", sicer imaš za seboj vedno mlajše igralke, ki čakajo na priložnost.
Kakšni občutki pa vas spremljajo pred premiero? Strašni! Zmeraj se sprašujem, kaj je tega treba, zakaj to počnem, zakaj nisem prodajalka v kaki trgovini; vse bi dala, da mi ne bi bilo treba na oder. Hkrati pa, če ne bi bila tam, bi mi bilo hudo. To so zares zelo mešani občutki; v trebuhu me zvija, slabo mi je, vedno znova; prav pri Ani Frank sem imela eno izmed hujših trem, ker je bila Ana gonilo vsega dogajanja.
Tega se gledalci nismo zavedli. No, hvala Bogu! Po premieri pa, ne glede na to, kako je bilo, je zame še hujše. Padem v depresijo. Dva dni groze! Počutim se izpraznjena. Vadiš in vadiš, potem kar naenkrat ni nič več. Ne veš, ali je bilo dobro ali slabo. Prav v tistem času pridejo kritike in najraje bi nekam zbežala.
Najlepše je torej obdobje med vajami?
Pravzaprav je vse dobro, vsaka premiera je kot praznik; pričakuješ jo, prej-meš rožice, hkrati pa je velik stres. Vse skupaj je lepo, vsaka faza ima lepe strani. Vaja je ustvarjalni del; ko gredo bralne vaje mimo in se začne postavljati predstava, takrat lahko največ napraviš, to je mogoče najlepši del. In seveda ponovitve.
Na odru občutite, kako se odzi va publika ?
Ja, na odru vse slišim, tudi če kdo odvija bonbon; včasih te kako kašljanje ali klepet v dvorani moti, a z izkušnjo to premagaš. Če je odziv dober, potem pa "greš" v višave, lahko dosežeš več, kot si misliš. Čutiš neko energijo, vibracije, ki se prevajajo od gledalca do igralca.
Kaj bi svetovali mlademu dekletu, ki bi rada šla na igralsko akademijo?
Če je prav zares prepričana v to, bi ji rekla, naj gre, drugače pa bi ji odsvetovala, saj se moramo igralci marsičemu odpovedati, npr. družabnemu življenju. Jaz ga nimam, prosti čas porabim pač za vsakdanje stvari. Če sem zvečer prosta, sem vesela, da sem lahko doma. Buljim v televizijo, ki je drugače sploh ne gledam. Igralci moramo imeti trdo kožo, da lahko preživimo, ker je igralstvo hkrati strašno lep in strašno grd poklic.
V	zvezi s tem še to vprašanje: zakaj mislite, da imamo tu v zamejstvu tako malo poklicnih igralcev, čeprav se veliko mladih ukvarja z ljubiteljskim gledališčem?
Ne vem zakaj. Mogoče jim manjka poguma, da bi šli na Akademijo v Ljubljano. Prepričana sem, daje tudi tu veliko talentiranih ljudi. Primorce imajo na Akademiji zelo radi, ker prinesejo s seboj drugačno kulturo in temperament. Mogoče bi bilo treba imeti več gledaliških krožkov, vzgajati že srednješolce in jih navajati k temu poklicu. Za konec pa bi vas vprašala, ali ste bili z letošnjo sezono zadovoljni in kaj boste počeli poleti?
Sezona je bila zelo dobra; zadovoljna sem bila s svojo vlogo v Krvavi svatbi in v delu Šest oseb išče avtorja; tudi letos sem imela dovolj možnosti za igranje. Tudi Matiček je bil čudovit. Verjamem v to gledališče, v njegovo kreativnost in kakovost in menim, da se bo še izboljšalo. Zdaj poleti bom sodelovala v filmskem prvencu režiserja Janeza Lapajneta Šelestenje, potem pa bom končno odšla na morje!
kultu- - JC UlILiRA-^1
SODOBNO IN AKTUALNO
VODNIK PO
SLOVENSKIH
MUZEJIH
Tak je naslov priročnega in na slovenskem knjižnem trgu zelo potrebnega vodnika, ki ga je pred kratkim izdala Založba Mladinska knjiga; slednja je s to izdajo zapolnila še eno vrzel v sedaj že dokaj bogati zbirki vodnikov po Sloveniji in seveda tudi vodnikov po tujih državah, katere zadnje čase redno izdaja.
Po Vodniku po slovenskih muzejih, ki je trdo vezana knjiga večjega žepnega formata, bogato ilustrirana in izjemno pregledna, hitro berljiva, bo segel vsakdo, ki bo hotel zvedeti kaj več o muzejih v Sloveniji in seveda tudi o likovnih galerijah, saj sta urednici Andreja Rihter (sedanjaministrica za kulturo Republike Slovenije) in Marjeta Cingelečki z velikim številom sodelavcev v lepo oblikovani vodnik uvrstili kar 252 slovenskih muzejev in galerij, in to po abecednem redu krajev, v katerih se te pomembne slovenske kulturne ustanove nahajajo, kar daje vodniku še večjo preglednost in jasnost.
Ko smo že pri odličnem in jasnem, sodobnem oblikovanju knjige, povejmo, da smo že večkrat napisali, kako odlične izdelke daje iz rok eden najboljših slovenskih oblikovalcev Matjaž Vipotnik, ki se je tudi tokrat potrudil, saj je vodnik moderno, a umirjeno oblikovan, grafično jasen in na oko prijeten. Vodnik je tiskan v barvah in še enkrat bomo ponovili, da tudi izjemno pregleden, kar bi vsak vodnik tudi moral biti. Če na kratko povzamemo, bomo dejali, da je Vodnik po slovenskih muzejih neobhod-no potreben vsakomur, ki bi rad bolje spoznal slovenske korenine, slovensko narodno blago, zgodovino in seveda umetnost na slovenskih tleh. Kot prvi muzej je v knjigi navedena Zbirka narodnih vezenin v Adlešičih v Prekmurju, takoj zatem nam bližnja in dobro znana Pilonova galerija v Ajdovščini, kot zadnje mesto z muzejem je seveda navedena Žirovnica in Spominska zbirka v rojstni hiši Matije Čopa, enega največjih mož, kar smo jih Slovenci kdajkoli imeli.
Zapis o vsakem muzeju in vsaki likovni galeriji je kratek, opisen, strokoven, a jasen in predvsem pa strnjeno podan, bralec dobi ob vsakem geslu-zapisu o posameznem muzeju tudi najnujnejše podatke o muzeju ali galeriji, točen kraj in naslov, kjer se kulturna ustanova nahaja, telefonsko številko, faks, naslov elektronske pošte, opis dostopa, podatke, kdaj je muzej odprt, podatek o tem, ali je vstopnino potrebno plačati ali ne, in seveda kratek opis stalne razstave, morebitnih dejavnosti muzeja ali galerije, zanimivosti, ki vedno pridejo prav. Vsak muzej je tudi predstavljen z barvno fotografijo ali več umetniškimi de-
li,	kar daje vodniku bogatejši izgled in ga dela vabljivega že na pogled. Vodnik po slovenskih muzejih je namreč oblikovan tako, da je hitro berljiv, živa razgibanost vsakega opisa muzeja pa bralcu omogoča, da hitro najde, kar išče, izjemnega pomena pa je niz podatkov, ki spremlja vsak opis muzeja ali galerije in tudi zato, ker smo Slovenci, hvala Bogu, še vedno resni, se ni bati, da bi bilo v Vodniku po slovenskih muzejih veliko napak, vsaj kar se tiče urnikov ogleda posameznih muzejskih in galerijskih zbirk.
Skratka; gre za knjigo-vodnik, ki ga je neobhodno potrebno imeti tudi zato, ker je kot nalašč za hitre in nepredvidene obiske in izlete, za dneve, ko ne vemo kam, a imamo priložnosti za obisk kake slovenske kulturne ustanove na dlani. Vodnik nam namreč poleg poznanih muzejev in galerij ponuja niz manj znanih in še nepoznanih, ki so tudi vredni ogleda. Priporočamo!
   JUP
MEDNARODNO ZBOROVSKO TEKMOVANJE C.A. SEGHIZZI
SLOVENCIŽABLESTELI
Prejšnji teden je potekal v Gorici jubilejni 40. mednarodni natečaj zborovskega petja Cesare Augusto Se-ghizzi, ki je privabil v mesto ob Soči nad trideset zborovskih sestavov z vsega sveta. Priljubljena prireditev je že ustaljena tradicija, ki z leti pridobiva na kakovosti in vitalnosti, kar se je pokazalo tudi pri letošnji izvedbi, ki je s svojim natrpanim programom priklicala številno občinstvo jn nudila žlahten umetniški užitek. Še zlasti smo lahko zadovoljni, ker so se tokrat prav lepo izkazali slovenski in tudi zamejski zbori in glasbeniki.
Ze pred zborovskim tekmovanjem, ki se je začelo v četrtek, 5. t.m., je potekal sedmi mednarodni natečaj za komorno petje, ki se je začel v ponedeljek, 2. t.m., in se ga je udeležilo 35 solopevcev iz Italije, Avstrije, Nemčije, Španije, Slovenije, Rusije, ZDA, Koreje in Japonske; predstavili so izbrane skladbe iz zakladnice komornega petja od J 8. do 20. stoletja. Strokovno žirijo, ki jo je sestavljalo 20 mednarodno uveljavljenih glasbenikov štirinajstih narodnosti (Slovenec Samo Hubad), je tokrat vodil znani glasbeni kritik Quirino Principe. Že drugi dan je na polfinalni preizkušnji nastopila polovica pevcev, v četrtek,
5.	t.m, pa je bil res navdušujoč sklepni koncert zmagovalcev natečaja. Prva se je uvrstila briljantna slovenska sopranistka Mateja Arnež Volčan-šek (87,8 točke), njen mož Janko Volčanšek pa je pristal na petem mestu (75,2).
V	soboto, 7. t.m., se je začel pričakovani mednarodni natečaj zborovskega petja, potekal je hkrati v Avditoriju furlanske kulture v ulici Roma, v Kulturnem centru Lojze Bratuž in avditoriju Fogar. Udeležilo se gaje kar 32 zborov iz Italije, Belorusije, Estonije, Švice, Poljske, Slovenije, Madžarske, Albanije^Teksasa, Španije, Irske in Finske. Lepo je bilo videti, da so zbore v veliki večini sestavljali mladi in glasbeno izobraženi pevci, ki jih ljubezen do pevske kulture vodi v kakovostno rast in mednarodno soočanje; sploh je zanje pomembno, da se na takih in podobnih mednarodnih prireditvah srečujejo in spoznavajo s sebi podobnimi, kar jih lahko le še spodbuja k nadaljnjemu razvoju in preseganju že doseženih stopenj. Pomerili so se v različnih kategorijah, in sicer v polifoniji s historičnim programom, v polifoniji z monografskim sporedom in v prostem programu.
Kot smo že omenili, so se odlično izkazali naši zbori, saj je Akademski pevski zbor Tone Tomšič iz Ljubljane, ki ga mojstrsko vodi tržaški dirigent j Stojan Kuret, dosegel eno prvo nagrado (monografski program) in eno drugo nagrado (historični program), poleg tega pa si zagotovil udeležbo na tekmovanju za Veliko nagrado Evrope 2002 in nagrado deželnega sedeža RAI za najboljšo izvedbo skladbe avtorja iz naše dežele; to odličje je delil z Mešanim pevskim zborom Hrast iz Doberdoba, ki ga vodi zane-sljivi Hilarij Lavrenčič. Stojan Kuret si je prislužil tudi priznanje zveze USCI za najboljšega dirigenta. Na tej prestižni mednarodni preizkušnji se je pomeril tudi MePZ Hrast, ki je dosegel zavidljivo šesto mesto in se torej uvrstil kot najboljši med zbori iz Italije (nagrada Feniarco). Povejmo, da je Lavrenčič tokrat prvič popeljal svoj zbor na Seghizzi. Monografski spored je zbor posvetil domačim avtorjem in ustvarjalcem, s čimer je hotel poudariti navezanost zbora na našo zemljo in hkrati slovensko prisotnost v obeleževanju 1000-letnice prve pisne omembe Gorice. Še enkrat je na poseben način uspešno izvedel skladbo Moj greh Stanka Jericija, poleg tega pa še skladbe Ubalda Vrabca, Pavleta Merkuja in Štefana Maurija. Dvema zamejskima dirigentoma, ki sta popeljala svoja zbora do zavidljivih uvrstitev, čestitamo. Tretji slovenski zbor, ki se je udeležil natečaja Seghizzi, je skupina Canticum iz Maribora, ki jo vodi Jože Fiirst; štajerski sestav je tokrat dosegel sedmo in osmo mesto, v zadnjih letih pa je na podobnih (tudi mednarodnih) zborov-
skih preizkušnjah nabral laskava priznanja. Naj omenimo, da so bili med najbolje uvrščenimi Estonci, Madžari, Američani in Poljaki.
V	nedeljo, 8. t.m., je bilo tudi tekmovanje desetih vokalnih skupin. Med temi je nastopila skupina Akord iz Podgore, ki jo vodi dr. Mirko Špacapan. Predstavil se je s pesmimi Srebotnjaka, Fileja, Merkuja, Dipiazze in Fulgonija ter z 72 točkami osvojil sedmo mesto. Popoldne istega dne so zbori nastopili še s sporedom ljudskih in tradicionalnih pesmi v narodnih nošah. MePZ Hrast je tu zelo temperamentno odpel svoje skladbe in si delil priznanje žirije z odličnimi estonskimi dekleti in beloruskim nonetom. Zvečer je bilo praznično nagrajevanje najboljših, kjer so še enkrat zablesteli naši slovenski pevci.
Vzporedno z natečajem so potekale tudi druge glasbeno-kulturne pobude. Omenimo jih vsaj nekaj. Dne 5. t.m. so v dvorani pokrajinskega sveta predstavili knjigo A.C. Seghizzi. Musicista goriziano. II catalogo delle opere. Avtorica, goriška mezzosopranistka Romi-na Basso, je s tem zajetnim delom želela predstaviti širši javnosti osebnost in delo goriškega glasbenika, pa tudi splošen pregled glasbenega življenja v mestu. V petek, 6. t.m., pa je bil v Avditoriju v ul. Roma koncert srednjeveške glasbe, ki sta ga priredila združenje Seghizzi in občinska uprava tudi v sklopu 1000-letnice Gorice. Nastopi-
li	sta skupini Clemencic Consort iz Avstrije in Ensemble Lucidarium iz Švice. Od 9. do 11. t.m. pa je potekal še 32. Evropski študijski simpozij o glasbeni vzgoji in sodobni zborovski glasbi. ——— DD
ISA REŠETU
HALO, TU GLASBA PO ŽELJAH...”
Pred dnevi sem obiskala znanko, ki je že nekaj let priklenjena na invalidski voziček. Vprašala sem jo, kaj dela, da ji čas hitreje mine. “O, berem. In poslušam radio. Od jutra do večera in še ponoči, če ne morem spati. Televizije ne gledam, mi gre na živce, radio pa, radio, poslušam vse, kar pride, nič ne izbiram. Seveda nisem z vsem enako zadovoljna, pa vendar... Mi je žal, da ni oddaj tudi zvečer in ponoči. Tako polušam podnevi Radio Trst A, ponoči Radio Maria. Ne veš, kakšna družba je lahko radio. Radio je moje okno v svet".
Nekaj podobnega mi je pred leti rekla zdaj že pokojna starejša soseda, ki je bila skoraj popolnoma slepa. Tudi zanjo je bil radio nepogrešljiv, poznala je urnike vseh oddaj, glasove napovedovalcev in igralcev, bila je informirana o politiki, literaturi, prireditvah, kulturi... In kako je uživala, če je, kljub
temu da je malokrat šla iz hiše in da ni mogla brati, druge nevedneže lahko o čem poučila: "Ma kaj, niti tega ne znaš"! In če jo je kdo vprašal: "Kako pa, da to veste vi?", je takoj odgovori-i la: "Kaku, kaku! je reku nš radio, ne?!"
Verjetno je takih zvestih poslušal-' cev tudi danes veliko. Radio jim pomeni informacijo, zabavo, stik s svetom, pomeni pa jim tudi neko obliko socializacije. Vzemimo npr. Glasbo po \ željah, oddajo, ki je menda najstarejša oddaja Radia Trst A in je bila vedno med poslušalci zelo priljubljena. Pred leti je prihajalo za vsako oddajo zelo veliko pisem. Danes je manj pismenih
i	čestitk, veliko pa je telefonskih klicev neposredno v oddajo ali na telefonsko tajnico. Glasba po željah si je ustvarila poseben krog poslušalcev, ki so j preko te oddaje navezali prave prijateljske stike. In čeprav se sprva malo posmehnem, ko zaslišim znani glas
poslušalke, ki pozdravlja svoje prijateljice od A do Ž, si potem mislim, da je morda s svojim pozdravom komu polepšala dan. Sama ne sodim med tiste, ki pošiljajo voščila in pozdrave, pa mi je vendar krog "stalnih sodelavcev" Glasbe po željah postal domač. Če koga več časa ne slišim, se kar zbojim, da ni kaj narobe z njim. Posta-
li	smo dobri znanci, čeprav nobenega osebno ne poznam. O, pač! Pred časom sem med neko procesijo zaslišala za seboj znan glas, ozrla sem se in vzkliknila: "Vi ste Marija od Sv. Antona, kajne?"
Včasih je bilo več oddaj, v katerih so poslušalci in poslušalke oglašali, sodelovali, reševali razne nagradne uganke, zraven pa še kaj povedali. Take so bile oddaje Sergija Verča ali zelo priljubljene oddaje, ki sta jih vodila Peter Cvelbar ali Joži Peterlin, ki ju že zelo dolgo ni več slišati na valovih Radia Trst A. Žal.
Radio je okno v svet pravzaprav za vse poslušalce, ne samo za mojo znanko na invalidskem vozičku, a to okno zna veliko bolj ceniti tisti, ki so mu dru-\ ga okna priprta ali povsem zaprta.
.............-'TE)
FOTO BUMBACA
7
ČETRTEK, 12. JULIJA 2001
8
ČETRTEK, 12. JULIJA 2001
IN MEMORIAM
TRŽAŠKO POLITIČNO ŽIVLJENJE
ne kolonije! Koliko poti je prevozil od vrtcev do osnovnih in nižjih srednjih šol, po celem Tržaškem, ko smo raznašali obvestila in navodila za kolonije! Kjerkoli je bila potreba, je priskočil na pomoč.
Pa ne samo pri Vincencijevi konferenci in Klubu prijateljstva. Kdorkoli je potreboval, je našel pri njem dobro besedo -pogosto tudi materialno pomoč. Bil je res vsesplošno radodaren. Rad se je tudi pošalil in povedal kako smešnico, da nas je razveselil in razvedril.
Rad pa je tudi pomagal v cerkvi. V podlonjerski cerkvi je pogosto bral berila pri maši. Bral jih je tudi v kapeli pri šolskih sestrah pri Sv. Ivanu, kjer ima Slovenska Vincencijeva konferenca trikrat letno duhovno obnovo z mašo in govorom. Naj mu Bog povrne vsa dobra dela!
Sicer mu je Bog že na tem svetu izkazal svojo naklonjenost. Marcel si je želel, da bi vsaj toliko časa živel, da bi vstopil v tretje tisočletje. Bog ga je uslišal. Tudi hujših starostnih nadlog ni imel. Le zadnje mesece je odložil tajniško delo, a je še ostal v odboru. Vsak dan je mladostniško pogumno korakal po mestu, slok in raven kot sveča. Pa je letošnjega 15. marca že prekoračil osemdeseto leto.
Dne 30. junija je ves vesel prišel z nami na izlet Kluba prijateljstva v Idrijo. Z zanimanjem si je dopoldne ogledoval značilnosti tega najstarejšega rudniškega mesta v Sloveniji. Okusno kosilo mu je teknilo, pri kavi pa mu je postalo slabo. V rekordno hitrem času je prišel na pomoč Rdeči križ z zdravnico. Po prvi pomoči so ga prepeljali v zdraviliški center v Ljubljano. Po treh dneh seje poslabšal, prepeljali so ga v tržaško bolnico. Tu je izdihnil 7. julija. Dobri Bog mu je prihranil dolgo trpljenje. Zdaj se, tako upamo, Marcel že veseli v družbi žene, sina in staršev v boljšem svetu.
Žalujoči družini dr. Iva Petkovška in Andrejevima otrokoma izrekamo člani Slovenske Vincencijeve konference in Kluba prijateljstva globoko in iskreno sožalje.
Izrazom sožalja se pridružujeta tudi uredništvo in uprava Novega glasa.
NA OBČINI NOVI ODBOR, V RAJONIH PREDSEDNIKI
Novi tržaški župan Roberto Dipiazza je torej izbral svoje sodelavce. Ob županu bo sedelo še osem odbornikov in podžupan Renzo Coda-rin, sicer bivši predsednik tržaške pokrajine. Med drugimi (kot je npr. novi odbornik za šport Tito Rocco, sin slavnega Nerea) velja še enkrat omeniti ime novega odbornika za kulturo: to je poslanec Nacionalnega zavezništva Roberto Menia, ki je v nedavnem intervjuju za tržaški italijanski dnevnik med drugim zavzel stališče o ponovnem poudarjanju italijanskega značaja Trsta. Menia, ki svoje fašistične nastrojenosti nikoli ni skrival, bo tudi predsednik odbora za Rižarno in zanimivo bo videti, kako bo opravljal to svojo dvojno vlogo, spričo svojih parlamentarnih obveznosti, pa tudi spričo dejstva, da o "kulturni" sposobnosti človeka, ki je v preteklosti zaslovel predvsem zaradi večkrat nasilnega uveljavljanja svojih stališč, lahko upravičeno močno dvomimo. Nova odbornica za šolstvo pa je Angela Brandi, ki je
v	prejšnjem mandatu sedela v tržaškem pokrajinskem svetu. Brandijeva (ki je tudi soproga bivšega devinsko-nabrežin-skega župana Daria Locchija) se je v tej svoji prejšnji vlogi na vso moč prizadevala, da bi iz novega pokrajinskega statuta izpadla slovenska prisot-
nost, a ji na srečo to ni uspelo. Verjetno bo zares zanimivo videti korake, kijih bo naredila Dipiazzova uprava v zvezi s pravicami Slovencev, upoštevajoč dejstvo, da je bil letos odobren zaščitni zakon, ki je tudi že stopil v veljavo.
Medtem pa rajonski sveti izbirajo svoje predsednike. Levosredinsko zavezništvo Oljke je zmagalo le na vzhodnem in zahodnem Krasu. Tako je pred kratkim za predsednika vzho-dnokraškega rajonskega sveta bil ponovno izvoljen dosedanji predsednik Zoran Sosič, neodvisni predstavnik Slovenske skupnosti, ki je na upravnih volitvah sicer tudi prejel največje število preferenc. Novi pred-sednik zahodnokraškega rajonskega sveta pa je Bruno Rupel, ki je kot neodvisen kandidiral na predlog Levih demokratov. Rupel je nasledil dosedanjemu predsedniku Zdravku Bisinu. V ostalih rajonih je povsod zmagala desnosredinska koalicija Doma svoboščin (le pri Sv. Ivanu je razmerje sil izenačeno, a je vseeno bil izvoljen desnosredinski predsednik), tako da so predsedniki izraz iste politične opcije. Ponovno se je pojavil tudi problem prevajanja in rabe slovenskega jezika, saj na sejah novih mestnih in predmestnih rajonskih svetov ponovno ni bilo prevajalca.
r
Zoran Sosič, potrjeni predsednik vzhodnokraškega rajonskega sveta
Bruno Rupel, novi predsednik zahodnokraškega rajonskega sveta
KROŽEK ZA DRUŽBENA VPRAŠANJA VIRGIL ŠČEK
KNJIGA O OSIMU
Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček je izdal novo, že 33. knjigo iz svoje zbirke "belih priročnikov". Ob nedavni 25-letnici podpisa Osimskih sporazumov je časnikar Erik Dolhar namreč pripravil knjigo z naslovom Prelomnost Osimskih sporazumov. Publikacijo bodo predstavili v soboto, 14. t.m., ob 20.30 na vrtu sedeža pevskih zborov v Devinu (v primeru slabega vremena bo predstavitev v tamkajšnji dvorani). O delu in problematiki, ki jo obravnava, bodo spregovorili avtor Erik Dolhar, predsed-
nik krožka Šček Rafko Dolhar, ki je za knjigo prispeval niz intervjujev s takratnimi slovenskimi in italijanskimi protagonisti, in izredni gost večera, bivši diplomat Tone Poljšak iz Ljubljane, ki je sodeloval pri sklepanju Osimskih sporazumov ter v letih 1976-91 predsedoval več komisijam za njihovo izvajanje. Razgovor bo vodil urednik knjižne zbirke krožka Sček Ivo Jevnikar. Napovedan je tudi nastop zbora Fantje izpod Grmade pod vodstvom Iva Kralja.
OBČNI ZBOR IN VOLITVE RADIJSKEGA ODRA
VELIKA ZELJA PO DODATNI ŠIRITVI PROFESIONALNE DEJAVNOSTI
Kot smo že na kratko poročali v prejšnji številki Novega glasa, je imel 27. junija Radijski oder občni zbor z volitvami. Ob tej priložnosti se je med člani razvila obširna razprava o delu RO v pretekli sezoni in o načrtih za sezono 2001/2002, ki je prerasla v kritično samospraševanje o vlogi in nalogah Radijskega odra nasploh v naši skupnosti.
Igralska skupina Radijski oder je posvečala in še danes posveča večji del svojih naporov slušnemu mediju. Tudi danes je njena dramska produkcija v veliki meri namenjena Radiu Trst A in je zato odvisna od prostora, ki ga postaja namenja dramatiki oz. umetniški besedi. V zadnjih letih je opaziti, da se fa delež manjša in to vpliva tu.Ji na kvantiteto produkcije Radijskega odra. Krivulja sodelovanja z Radiom Trst A torej ni stabilna, ampak pozna vzpenjanja in padanja. Če vzamemo v poštev zadnja leta, vidimo, da je med leti 1995-1999 krivulja rasla, nato pa je v sezoni 1999/2000 doživela strm padec, ki je zaustavil nekatere že pripravljene načrte in ogrozil sam obstoj društva. V zadnji sezoni pa je postalo sodelovanje spet bolj stabilno in urejeno po zaslugi okvirnega dogovora med ravnateljem deželnega sedeža RAI Robertom Collinijem, rav-
nateljem slovenskih sporedov Igorjem Tuto in referenti, predvsem Natašo Sosič in Danilom Pertotom, ter odborom RO. Seveda bi želel RO sodelovati pri govorjenih oddajah tudi izven dramskega sporeda in pri televizijskih sporedih (sinhronizaciji risank ali filmov, pripra-
vi	TV-kotičkov, itd.). V želji, da bi razširil svojo profesionalno dejavnost, načrtuje odbor razne projekte, namenjene drugim tržiščem.
Iz ljubezni in skrbi za jezik rastejo tudi druge dejavnosti
Radijskega odra, namenjene predvsem mladim. To velja zlasti za Gledališki vrtiljak, ki ga je Radijski oder letos že tretjič organiziral za osnovnošolce. Število abonentov in gledalcev posameznih predstav se stalno veča, tako da se je Radijski oder kot organizator otroških in gledaliških predstav lepo u-veljavil. Medtem ko je pri organizaciji predstav prvi dve leti pomagalo PDG iz Nove Gorice, se je letos za organizacijo naslonil na Slovensko stalno gledališče iz Trsta, s katerim namerava sodelovati tudi v prihodnji sezoni. Med sedmimi abonmajskimi predstavami lanske sezone je treba posebej omeniti uspeh lastne produkcije, igrice, ki jo je napisala in režirala Lučka Susič Za koga so igračke, v kateri so nastopili nekateri mladi člani Radijskega odra.
V	pedagoško dejavnost Radijskega odra spada tudi Tečaj lepe govorice, ki je namenjen mladim članom Radijskega odra pa tudi vsem tistim, ki želijo izboljšati svoj govor. Po enoletni prekinitvi iz organizacijskih in finančnih težav ga misli društvo jeseni obnoviti.
Poudariti je treba tudi veliko angažiranost posameznih članov RO, ki sodelujejo na raznih prireditvah kot igralci, recitatorji, animatorji in režiserji amaterskih skupin.
Pred volitvami se je gospa Marjana Lapornik zahvalila Lučki Susič, ki je pred tremi leti sprejela odgovornost predsednice ter vodila društvo v nelahkem obdobju z veliko mero optimizma in požrtvovalnosti. Za novega predsednika je bil izvoljen inž. Marjan Jevnikar (na sliki). V okviru Radijskega odra, katerega član je skoraj tri desetletja, ima Jevnikar kot tonski mojster velike zasluge, da se je posebno z uvedbo digitalne obdelave produkcija RO tehnično še izboljšala. Ostali odborniki so še Ivan Buzečan, Marijan Kravos, Alenka Hrovatin, Matejka Maver, Marjana Prepeluh in Lučka Susič. V nadzorni odbor so bili izvoljeni Marijan Bajc, Marko Kandut in Mitja Peta-ros.
V	zgodovini Radijskega odra so bila redka obdobja, v katerih je društvo lahko računalo na podporo in razumevanje. Toda z ljubeznijo do slovenske govorjene besede in s požrtvovalnim delom za njeno uveljavljanje na različnih področjih je premagovalo težave in doseglo, da ostaja pomembna kulturna ustanova, ki bogati ne le zamejstvo, temveč cel slovenski narod. Novemu odboru želimo veliko uspeha pri delu!
——— MPM
Smrtna kosa je letos že drugič zamahnila med člane glavnega odbora Slovenske Vincencijeve konference v Trstu. Le dobre štiri mesece po smrti nepozabne predsednice prof. Laure Abramove je pokosila dolgoletnega tajnika Marcela Petkovška.
Marcela in njegovo zdaj že precej let pokojno ženo Justino sem spoznala, ko smo vsi trije učili pod ravnateljstvom Sv. Ivana. Vendar smo se videvali le ob priliki šolskih konferenc, kajti onadva sta poučevala na osnovni šoli na Katinari, jaz pa čisto na drugem koncu, v Barkovljah. Oba sta bila zelo dobra, prijazna, vsa vneta za delo na šoli. To se je izkazalo tudi ob koncu šolskega leta, ko so zaključne prireditve na ka-tinarski šoli privabljale gledalce tudi od drugod, tako so bile znane. Gonilna sila teh je bila Justina, sodelovali so seveda vsi učitelji. Daje bil Marcel ze-
lo	cenjen, priča tudi to, da mu je ravnateljstvo poverilo upra-viteljstvo katinarske šole.
To je potrdila tudi izjava gospe, ki je bila z nami na izletu v Idriji, ko je Petkovšku postalo slabo: "Ubogi gospod u-čitelj! Učil je mojega sina in je bil zelo dober učitelj" Imeli smo ga radi."
To bo držalo, kajti Marcel je bil umirjen, preudaren in zelo vesten. Otroke je zelo ljubil. V prvi vrsti seveda svoja dva sinova, v starejših letih pa je bil navdušen nad svojimi tremi vnučki. Ves srečen je bil, ko je bil lahko v njihovi družbi.
Petkovšek je z veliko uravnovešenostjo, čeprav s strašno bolečino v srcu, prenašal tudi velike težave, ki mu jih je življenje nasulo na pot. Kako hudo mu je bilo, ko mu je ljubljena žena Justina hudo zbolela in odšla na drugi svet! Kako hud udarec je bila zanj prerana smrt drugorojenca Andreja! K temu je pristopila še žalost, ki jo je povzročila selitev vnučkov - Andrejevih sinov - v Maribor. Občudovali smo ga, kako je vse te bolečine prenašal vdan v božjo voljo, čeprav se mu je trgalo srce.
K sreči je ostala v bližini družina prvorojenca dr. Iva Petkovška, zobozdravnika, med nami pa bolj znanega po zanimivih slikah, ki jih je že večkrat razstavljal. Spominjam se, kako nam je Marcel s ponosom razkazoval sinove slike na eni od razstav v Peterlinovi dvorani v ul. Donizetti 3 v Trstu. Tako je vsaj eden od ljubljenih vnukov ostal nedaleč od njega, vendar pa tudi ne tako blizu, ker se je družina dr. Iva Petkovška preselila v Ronke. Marcel je raje ostal v svojem rodnem mestu Trstu, kjer je imel mnogo znancev in prijateljev.
Ulica Donizetti 3! Ta je Marcelu postala nekak drugi dom, toliko se je tu udejstvoval. Seje glavnega odbora Slovenske Vincencijeve konference so bile skoraj vsak teden. Sestanki Kluba prijateljstva so bili približno dvakrat na mesec. Marcel je redno prihajal. In delal je tudi izven sej in sestankov. Koliko časa je npr. žrtvoval, ko smo pripravljali otroške polet-
MARCELU PETKOVŠKU V SLOVO
NADA MARTELANC
35 LET ZBORA FANTJE IZPOD GRMADE
TRŽAŠKA KRONIKA
ZASLUŽENA PRIZNANJA "VEDNO PRIPRAVLJENIM" FANTOM
OBVESTILA
FOTO KROMA
IVAN ŽERJAL
"Fantje" so kot skavti - vedno pripravljeni. S to mislijo, ki jo je na koncertu v soboto, 7. t.m., izrekel predsednik Slovenske prosvete Marij Maver, bi lahko zaobjeli pomen in poslanstvo moškega zbora Fantje izpod Grmade. O zboru in njegovem dirigentu Ivu Kralju, ki že petintrideset let vztrajata, bi lahko rekli marsikaj, kar je bilo slišanega na sobotnem koncertu: od prispodobe kraškega zidu, ki obdrži kraško zemljo, pa do branika slovenstva na naši zahodni meji. Verjetno pa je prav tisti "vedno pripravljeni" najbolj jedrnat in primeren izraz, da orišemo vlogo tega zbora: Fantje izpod Grmade so namreč vedno pripravljeni nastopati ob najrazličnejših priložnostih, ob posvetnih in verskih slovesnostih, vedno so pripravljeni prinesti toplo sporočilo slovenske pesmi med naše in tuje ljudi. Zato so tudi zelo priljubljeni širom po zamejstvu, pa tudi v Sloveniji.
Sugestivno okolje znamenitega borjača v Slivnem, ki ga je družina Terčon velikodušno dala na razpolago, je bilo idealno za slovesen koncert ob koncu nadvse plodne sezone in ob 35-letnici delovanja. Borjač se je napolnil z množico prijateljev in ljubiteljev petja od blizu in daleč, ki so čutili, da to ni navaden koncert, ampak tudi velika narodna manifestacija in posebna slovesnost. Ob tej priložnosti je namreč državni podsekretar Zorko Pelikan izročil pevovodji Ivu Kralju priznanje Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu za ohranjanje slovenskega jezika in krepitve narodne skupnosti. To priz-
Konec prejšnjega tedna sta se mudila na obisku v Dolini in v Kopru predsednik Vsedržavnega združenja Citta' del-l'Olio (Mesta olja) Enrico Lupi m glavni direktor združenja Antonio Balenzano. Obisk je bil namenjen spoznavanju oljkarske dejavnosti v občini Dolina - ki je pred kratkim postala članica združenja - ter nave-zanju stikov s slovenskimi oblastmi in z Društvom oljkarjev slovenske Istre.
Srečanje v občini Dolina je Potekalo v petek, 6. t.m., na kmetiji Robija Ote v Boljuncu, kjer sta se Lupi in Ballenzano srečala z oljkarji iz Brega in s predstavniki javnih uprav in inštitucij ter gospodarskih in stanovskih organizacij: poleg dolinskega župana Borisa Pangerca so bili prisotni še deželni odbornik Sergio Dressi, predsednik tržaške trgovinske zbornice Antonio Paoletti, ravnatelj Deželnega nadzorništva za kmetijstvo Giovanni Degen-hardt, tajnik Kmečke zveze Edi Bukavec, predsednik gostinske sekcije pri SDGZ Niko Tence,
nanje pa mora tudi biti spodbuda za druge, da tudi sami kaj naredijo. Manjšina namreč potrebuje aktivne pripadnike, da se njen voz ne ustavi. Koncert je bil med drugim tudi priložnost, da se nekaterim zaslužnim pevcem podelijo znamenite Gallusove značke: Le-te je v imenu Sklada za ljubiteljsko kulturno dejavnost Republike Slovenije podelil predstavnik Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta Edi Race, ki je poudaril stalno pozornost Zveze do Fantov. Bronaste Gallusove značke so prejeli Aleks Bužan, Dean Gerin, Mitja Terčon, Ivan Gruden in Marino Grilanc. Srebrne značke so prejeli Marko Pahor, Erik Dolhar, Damjan Podveršič, Fabio Pahor in Aleš Brecelj. Zlate značke pa so šle Robertu Antoniču, Marjanu Breclju, Danilu Legiši in Gregorju Pertotu.
predsednik Kmetijske zadruge in odbora za Dneve kmetijstva, ribištva in gozdarstva Boris Mihalič, predsednik zadruge Dolga Krona Rado Kocjančič, agronom dr. Magda Sturman in predsednica odbora za vrednotenje in promocijo ekstrade-višl^ega olja na Tržaškem Ele-na Parovel.
Ob tej priložnosti je predsednik Lupi orisal cilje in namene združenja Mest olja ter nakazal nekaj smernic in idej, po katerih bi se morali zgledovati tudi dolinski oljkarji, predvsem kar se tiče promocije njihovega pridelka, ki je po količini skromen, je pa kakovosten, predvsem pa je zanimivo kulturno zaledje, v katerem raste, in to bi morali čimbolj vidno izpostaviti. Potrebno bo tudi investirati mnogo energij za dvig splošne ljudske zavesti o koristnosti, zdravilnosti in blagodejne specifičnosti oljčnega olja. Govor je bil tudi o pripravah na slovesnost podelitve zastave Mesta olja občini Dolina, ki bo konec oktobra v Dolini.
Fantje izpod Grmade imajo veliko prijateljev doma in drugod. To se je odražalo tudi v številnih tako ustnih kot pisnih čestitkah (če se ne motimo, smo jih našteli kar šestnajst): v imenu Slovenske prosvete je pozdravil predsednik Marij Maver, v imenu SKD Igo Gruden predsednik Niko Pertot, v imenu Zveze slovenske katoliške prosvete Damijan Paulin, v i-menu devinsko-nabrežinske občine pa podžupanja Mariza Skerk Kosmina. Slišali smo še čestitke predstavnikov Zenskega pevskega zbora Devin, Otroškega pevskega zbora Ladjica, nabrežinske godbe, zbora Rupa-Peč, župnika in cerkvenega zbora iz Nabrežine, farnega cerkvenega zbora iz Šem-polaja, pisne čestitke pa so poslali predsednik ZCPZ Zorko Harej, cerkveni zbor iz Jamelj, društvo Jadro iz Ronk, društvo
KARMELSKA MATI BOŽJA
Te dni poteka na Greti praznovanje Karmelske Matere Božje. Do 14. t.m. poteka v župnijski cerkvi devetdnevnica (začela se je v ponedeljek, 9. t.m.) z vsakodnevnimi jutranjimi (ob 7. uri in ob 8.30) in večernimi mašami (ob 18.30) in molitvijo rožnega venca (ob 18. uri). Na praznik Karmelske Matere Božje v nedeljo, 15. t.m., bodo v dopoldanskih urah maše ob 7.30, 9. in 10. uri ter ob 11.30. Ob 17. uri bo maša v slovenščini (praznovanje ima sicer pretežno italijanski značaj), ob 18.30 pa večerna maša, ki ji bo sledila tradicionalna slovesna procesija po tamkajšnjih ulicah. V ponedeljek,
16.	t.m., pa bodo ob 7., 8., 9. in 10. uri maše, ob 18.30 pa slovesno somaševanje.
Poleg verskega dela praznovanja so prireditelji (seveda župnija Karmelske Matere Božje na Greti) poskrbeli tudi za družabnosti, ki bodo 13., 14. in 15. t.m. na župnijskem notranjem dvorišču z glasbo, sre-čolovom, sejmom rabljene opreme in dobrotami.
Tržič, Vera Poljšak v imenu SKD Barkovlje in zbor Sv. Jernej z Opčin. Med občinstvom pa smo zasledili še več znanih obrazov, med temi npr. predsednika Sveta slovenskih organizacij Sergija Pahorja ter bivšega konzula Republike Slovenije v Trstu in velikega prijatelja zamejskih Slovencev Tomaža Pavšiča.
Ob toliko čestitkah bi skorajda pozabili (ja koncert sam, ki ga je med drugim podprla Zadružna kraška banka. Spored, ki ga je povezovala Elena Le-giša (in ki je bil med drugim tudi natisnjen na lepi zgibanki), se je začel z Gallusovo Eccequo-modomorituriustus, ki jo je zbor zapel v spomin na vse svoje pokojne pevce. V prvem delu so Fantje - seveda pod vodstvom Iva Kralja - zapeli še Venturi-nijevo Zvezde žarijo, Logarjevi Na Humcu in Poet, tri pesmi bukovnika Jurija Vodovnika v uglasbitvi Jakoba Ježa (Mojljubi rajni oče, Tri leta so me zibali in Eno pesem peti), pa še znamenito furlansko Stelutis alpi-nis v Simonitijevi priredbi in Ker-njakovo Mojcej. V drugem delu smo slišali So še rožce v harflnu Jožeta Leskovarja, zatem zanimivo, skoraj jazzovsko priredbo Janeza Gregoriča znamenite Pesmi od rojstva, Mirkovo Na trgu, Kernjakovo Katrco, Mili kraj Antona Nedveda, Hajdrihovo jadransko morje, Grmada kres Zorka Hareja, na koncu pa še Silvijo Engelberta Logarja. Pri tem so solistične in recitatorske točke doživeto podali Gregor Pertot, Robert Antonič, Dean Gerin in Marko Tavčar. Zbor je na splošno navdušenje številnega občinstva za dodatek izvedel še Simonitijevo Na Vipavskem, pesem, ki spada v "železni" repertoar Fantov izpod Grmade in ki je idealno sklenila skoraj dve uri trajajočo sobotno slovesnost. Le-ta pa se je neuradno nadaljevala še naprej, na prijetni družabnosti ob domači hrani in kapljici, na kateri so morali Fantje - še posebej pa dirigent Ivo Kralj - verjetno stisniti še ničkoliko rok.
Ob tej priložnosti čestitata Fantom izpod Grmade in Ivu Kralju tudi uredništvo in uprava našega časopisa, z željo, da bi še naprej opravljali pomembno poslanstvo med Slovenci na zahodni meji.
POTOVANJE V Andaluzijo, Španijo, odpade zaradi nezadostnega števila prijavljencev. Opravičujemo se vsem vpisanim in prosimo za razumevanje. Akontacijo dobite vrnjeno. Sporočamo pa, da bomo isti program skušali izvesti od 22. do 29. aprila prihodnje leto.
ŽE DVAJSET let poteka na župnijskem vrtu v Nabrežini Počitniško veselje. Vsako sredo ob 9.30 (po kratki maši) potekajo igre, tekmovanje in kopanje.
ŽE TRADICIONALNI dnevi duhovnosti za žene in starejša dekleta v Domu blagrov nad Trstom bodo tudi letos, in sicer od ponedeljka, 20., do srede, 22. avgusta. Prijave sprejema gospa Norma Jež (telefonska številka 040 299409).
SKLAD MITJA Čuk obvešča, da se je začelo vpisovanje v poletna središča na Proseku: od 2. do 13. julija od 8. do 17. ure in od 30. julija do 10. avgusta od 8. do 17. ure v otroškem vrtcu. Poskrbljeno bo za prevoz s trga Oberdan. Poletno varstvo: od 2. julija do 31. avgusta od 8. do 13. ure na Opčinah. Informacije in vpis: Sklad Mitja Čuk Opčine - Dunajska cesta 19 (nekdanja Narodna ulica 77), v dopoldanskih urah (telefonska štev. 040 212289). Na Goriškem - Doberdob: od
18.	junija do 13. julija od 8. do 17. ure v osnovni šoli. Sovod-nje: od 30. julija do konca meseca avgusta na osnovni šoli.
Na lepem, sončnem, mirnem in samotnem kraju je Dom blagrov, dom duhovnih vaj nad Trstom. Lepšega kraja niso mogli izbrati, pa tudi lepše in u-dobnejše hiše niso mogli tam zgraditi za zbranost in povezavo z Bogom. Mi se premalo poslužujemo tega Doma. V njem imamo duhovne vaje v avgustu samo duhovniki in naše žene ter starejša dekleta. Zato pa pri-
Informacije in vpis: Damjana Češčut (telefonska številka 0481 82087 oz. mobilni telefon 0335 5952551).
V	POČASTITEV spomina na Marcela Petkovška darujejo člani glavnega odbora Slovenske Vincencijeve konference v Trstu 200.000 lir za reveže.
ZA CERKEV v Bazovici: N.N.
100.000 lir; Anica z družino v spomin na pokojnega župnika Marijana Živica 50.000; družina Mahnič ob smrti pokojnega Silvestra Dolenca 100.000; sestra Vida ob obletnici smrti pokojnega brata Antona Renč-Ija 50.000; Alma in Gigi v spomin na pokojnega Silvestra Dolenca 50.000 lir.
ZA CERKEV na Pesku: Mario in Zofka iz Drage ob svoji zlati poroki 1.000.000 lir; hčerka Nadja Žagar ob obletnici smrti pokojne mame Milke Bak
50.000 lir.
ZA CERKEV v Ricmanjih: M.B., Trst, 200.000 lir; Silva Grgič, Bazovica, v spomin na pokojno sestro Elizabeto Komar
35.000 lir.
ZA KAPELO p. Leopolda v Domju: M.B., Trst, 200.000 lir; V.T., Trst, 200.000 lir.
msn■
Na leposlovni fakulteti tržaške univerze je z odliko in pohvalo diplomirala naša sodelavka Rossana Paliaga. Novopečeni doktorici izreka iskrene čestitke tudi Novi glas.
voščimo si ga in ga napolnimo vsaj enkrat v letu. Letos bodo v njem dnevi duhovnosti za žene in dekleta 20., 21. in 22. avgusta. Začeli se bodo v ponedeljek, 20. avgusta, ob 9. uri in se končali v sredo, 22. avgusta, ob
17.	uri. Vodil jih bo rektor škofijske gimnazije v Vipavi msgr. Vinko Lapajne. Prijave sprejema ga. Norma Jež (tel. 040 299409.
KROŽEK ZA DRUŽBENA VPRAŠANJA VIRGIL ŠČEK
vabi
v soboto, 14. julija 2001, ob 20.30, na predstavitev knjige časnikarja dr. Erika Dolharja PRELOMNOST OSIMSKIH SPORAZUMOV,
ki bo na sedežu pevskih zborov v Devinu. Spregovorili bodo avtor Erik Dolhar, predsednik krožka Rafko Dolhar in bivši diplomat Tone Poljšak iz Ljubljane. Razgovor bo vodil urednik zbirke Ivo Jevnikar. Nastopili bodo Fantje izpod Grmade pod vodstvom Iva Kralja.
LUPI IN BALLENZANO PRI NAS	V	CERKVI	NA	GRETI
TUDI DOLINA "MESTO OLJA"
V AVGUSTU DUHOVNE VAJE
DOM BLAGROV ZOPET VABI
9
ČETRTEK, 12. JULIJA 2001
Bsmjg!
KRONIKA
DOGAJANJU V OBČINSKEM SVETU NA ROB
S 1. STRANI
GORIŠKI ZID PRAZNIK PESMI SREDI BRD
10
ČETRTEK, 12. JULIJA 2001
Leta nazaj se je vsaj v določenem, tudi vsedržavnem tisku, mnogokrat pisalo o nekem "goriškem zidu" (il muro di Gorizia), ki da loči zahodni svet od vzhodnega. In to še v relativno bližnjih časih...
Če danes goriškega zidu - v pomenu nekdanjega berlinskega - ni več, postavlja pa goriška občina nove zidove in to v svojem lastnem okviru. Dovolj je, da pogledamo na Štandrež. V našem listu smo že mnogo pisa-
li	o protestnih akcijah zlasti prebivalcev Štandreža, o sklepih tamkajšnjega rajonskega sveta, o nastopih naših izvoljenih predstavnikov itd. Vse to še zlasti v zvezi s pekočo zadevo starega zaselka Jeremitišče (med Stan-drežem in goriškim pokopališčem), ki bi moral po sedanjih osnutkih regulacijskega načrta goriške občine enostavno - izginiti. Ne gre tu za kako trmasto ali brezpredmetno vztrajanje domačinov, ki hočejo za vsako ceno ohraniti svoje stare hiše in svojo zemljo. Gre seveda tudi za to, saj je dolžnost vsake javne uprave, da predvsem spoštuje voljo krajanov in njih tradicije pred kulturno dediščino. Saj gre pri vsem tem tudi za to in o tem pišejo že same stare freske v tamkajšnjih poslopjih (nekdanji kapeli puš-
čavnikov) in o tem je izšla tudi tehtna knjiga.
Že v prejšnjih časih je goriška uprava brez vsakega posluha za potebe domačinov vodila skrajno škodljivo razlastitveno politiko z izgovormo, da je vse to potrebno za sodobno gospodarsko in socialno rast družbe. Danes se to ponavlja. Toda komu bodo koristile vse načrtovane infrastrukture na obmejnem prodročju, ko bo vendar meja izgubila svojo vlgo in pomen?!
Sedaj pa vodi desničarska goriška občinska uprava z županom na čelu odločno negativno politiko. Občinski odbor z večino v občinskem svetu pa sploh arogantno kažeta ves svoj neposluh in cinizem pri celotni zadevi. Ni zato čudno, da prihaja v Štandrežu vedno bolj do izraza politična volja krajanov po odcepitvi od Gorice. Štandrež je bil v preteklosti (kot npr. Podgora samostojna občina), ki je predvsem skrbela za lastne občane in njih koristi. Ali bo sedaj res moralo priti do osamosvojitve ali do združitve s So-vodnjami?!
Zidovi torej še obstajajo, čeprav je zgodovina že podrla razne zidove. To pa so zidovi med oblastjo in ljudmi. Jih bodoča Evropa ne bo podrla?!
PETKOV VEČER V KULTURNEM DOMU
SLOVENIJA 1991-2001
FOTO 01 MBACA
Slovenija 1991-2001, od federativne Jugoslavije do združene Evrope je bil naslov večera, ki sta ga priredila Združenje Bratina in SKGZ. Na večeru sta bila gosta nekdanji veleposlanik SFRJ in kasneje RS v Rimu Marko Kosin ter evropski poslanec Dimitrij Volčič. Na večeru sta Volčič kot Kosin opisala dogajanje, ki je privedlo do osamosvojitve Slovenije in se zaustavila pri današnjem položaju RS in njenem približevanju EU.
Marko Kosin je opisal težavne trenutke, ko se je nekdanja JLA upirala osamosvojitvenim težnjam Slovenije in končno takrat tudi napadla slovenske ljudi, kar je bilo zgrešeno, saj so po Kosinovem mnenju vrhovi JLA podcenjevali slovensko ljudstvo in predvsem pa željo in nato odločnost po samostojnosti. Po Kosinovem mnenju je dejansko danes mednarodna skupnost spoznala, da smo Slovenci ravnali prav, ko smo se odloči-
li	za samostojno državo, pa čeprav se danes še vedno pojavljajo t.i. teze o nemško-vatikanski zaroti, ki naj bi spočel samostojno Slovenijo in tudi vojno na Balkanu, kar pa je seveda čista izmišljotina in zmota.
Države nastanejo, se osamosvojijo samo takrat, ko propadejo veliki imperiji, je dejal Volčič, in tudi nastanek slovenske države umestil v ta družbe-no-zgodovinski okvir. Podčrtal je veliko voljo slovenskega ljudstva po lastni državi in dejal, da danes lahko rečemo, da je Slovenija storila prav, ko se je odločila za samostojnost. Kot član evropskega parlamenta je dejal, da bo po njegovem imela Slovenija evropske poslance že leta 2004, kajti leto 2009, ko naj bi EU sprejemala nove članice, je po njegovem mnenju in mnenju večine evropskih poslancev predaleč, do takrat bi se tudi tiste države, ki težijo k EU, dobesedno naveličale čakanja. Orisal je sedanji, predvem mednarodni, položaj Slovenije in dejal, da Slovenija v mednarodnem kontekstu uživa ugled, a pri tem Vol-| čič tudi ni pozabil povedati, da bi morala narediti nacionalni načrt za svojo umestitev v EU. Oba sta tudi spregovorila o zunanji politiki Slovenije. Po Kosinovem mnenju je ta dobra, kar se vidi že po tem, da sta bila v 10 letih v RS na obisku že dva predsednika ZDA in dvakrat papež.
Komisija za besedilo (Milan Jež, Leonard Katz, Irma Rauh in Franka Padovan) je nagradila Bernarda Miklavca za pesem Metla Poštenja, ki jo je izvajal ansambel Izvir. Slednja je podelila nagrado v višini enega milijona lir, ki jo je dalo na razpolago društvo SAZAS iz Ljubljane. Večer sta mojstrsko povezovala že ustaljena napovedovalca Betka Šuhel in Janez Dolinar.
Organizator je nad uspehom letošnje izvedbe presenečen, saj je bil odziv občinstva enkraten. Petkov in sobotni večer sta bila nenavadno dobro obiskana. Za nedeljski finale pa so prvi poslušalci prihajali med Borovce že v prvih popoldan-sklih urah. Poleg tega so nedeljski del prireditve počastili številni ugledni gostje, med katerimi naj omenimo generalno konzulko RS v Trstu Jadranko Šturm Kocjan, odbornika za kulturo goriške pokrajine Ma-rangona, predsednika Svetovnega slovenskega kongresa za Italijo Marjana Terpina, predsednika ZSKP Damjana Paulina, domačega župnika Antona Lazarja, župana Hadrijana Cor-sija, podžupana Dominika Humarja in odbornico za kulturo Anko Černič.
Obiskovalcem festivala je bil na voljo bogat bilten o festivalu in delovanju društva Sedej. Publikacijo, ki obsega 50 črno-belih pa tudi več barvnih strani, je izdala ZSKP, uredili pa so jo člani odbora. Brošura vsebuje vse fotografije nastopajo-
FOTO BUMBACA
čih ansamblov, zlati album vseh dosedanjih nagrajencev festivalov in slike skupin, ki delujejo v okviru društva (otroški in mešani zbor, Števerjanski vestnik, dramska družina in rekreacija). Letošnjo uvodno misel v brošuro je prispeval dolgoletni prijatelj tega festivala Tullio Možina.
Letošnji festival so podprli številni pokrovitelji: ZSKP, RAI-Radio Trst A, Briška gorska skupnost, Adriano Corsi Srl, Kmečka banka in TV Primorka. Posebno podporo so še zagotovili: pekarna Skorianz, trgovine Kosič, gradbeno podjetje Hlede Alojz Ivan, podjetje Terpin Spa, vinogradniki Mania' Gian-ni, Humar Marino in Marčelo, Komjanc Simon, Mužič Ivan, Maraž Ivan, Prinčič Robert, Prinčič Mihael, PZKZ La buo-na terra, zadruga Št. Florjan, bar Piemontese, mehanična delavnica Lutman Marko, supermarket Komauli Srl, Euro diplomat
hotel & Euro restaurant, Bramo legnami Srl, Tmedia, Service sistem, Merkator, zadružna banka Doberdob in Sovodnje. Dobrim darovalcem se zahvaljujemo in se priporočamo za prihodnje leto, saj so za zrežiranje celotnega festivala potrebna zajetna finančna sredstva.
Prav je tudi, da omenimo požrtvovalne tehnične pomočnike, ki so omogočili letošnji festival. Za razsvetljavo med Borovci je poskrbel Branko Terčič, res prijetno odrsko sceno je uredil priznani slovenski umetnik Jože Napotnik. Amplifikacijo sta urejala Niko Klanjšček in Mice Karov s sodelavci, ki so se odlično izkazali. Za vso skrb in strokovnost, ki so jo pokazali, si zaslužijo vsi omenjeni prisrčno pohvalo.
Gostje letošnjega nedeljskega večera so bili Čuki, ki so dobesedno "vžgali" že tako vese-
lo	in sproščeno praznično vzdu-
šje. Čuki so zaigrali nekaj "železnih" melodij iz svojega pop repertoarja, zatem pa so se podali na področje narodnozabavne glasbe; njihov nastop je dosegel višek z izvedbo Ferrari polke.
Ne nazadnje naj omenimo, da je tudi letošnji festival pož-lahtnila likovna razstava. Goriški slikar Robert Faganel se je v Števerjanu predstavil s svojimi deli, ki so okrasili notranje prostore Sedejevega doma. Faganel se nam je tokrat predstavil z različnimi ciklusi del, posvečenih naravi, ki so nastala na raznih potovanjih po Italiji in v tujini.
Ob koncu naj gre posebna zahvala številnim Števerjan-cem, fantom in dekletom, ki so zlasti v zadnjih mesecih s požrtvovalnostjo in velikodušnostjo ogromno naredili, da so postavili na noge tako uspešno izvedbo festivala. Z odlično organizacijo so poskrbeli za brezhiben potek tako pomembne zamejske manifestacije, ki je privabila toliko ljudi iz vsega zamejstva in Slovenije. Mislim, da ni bilo še nobenemu obiskovalcu žal za obisk na našem prazniku v tej prelepi briški vasici, saj je vsak festival s svojimi melodijami, ansambli in gostom enkratno doživetje, ki se nepozabno vtisne v spomin. Števerjanski festival ni le glasbeno tekmovanje, temveč ima velike zasluge pri tem, da se mlajše generacije ukvarjajo z domačo pesmijo in tudi tako ohranjajo svojo narodno in kulturno identiteto. Števerjan je - preprosto povedano - treba doživeti!
SLAVJE V SOVODNJAH OB ŽUPNIKOVI SREBRNI MASI
PRAZNIK ZA G. MARJANA
imel doslej zelo "razgibano" življenje. Novembra letos bo namreč slavil že 50 let, in vendar ostaja vedno poln svežih moči in novih načrtov. Znan je po tem, da - kjerkoli je nastavljen -opravlja svoje dušnopastirsko delo z veliko zavzetostjo in požrtvovalnostjo, z ritmi, ki bi jih vsakdo ne zmogel. Po rodu iz Pregare v slovenski Istri, živi in deluje na Goriškem že več kot
20	let. V vsem tem času je ostal izjemno aktiven in soudeležen pri številnih ustanovah in pobudah na Goriškem. Omenimo, da že od leta 1985 z jasno linijo urejuje Pastirčka; pri raznih revijah, listih in drugih publikacijah je sodeloval že pred prihodom v Gorico, pa tudi potem. Izjemno veliko je v tem času naredil za obnovitev sakralnih spomenikov, cerkev in župnišč na Goriškem; odločilno vlogo
je imel pri zahtevni prenovi Kulturnega centra Lojze Bratuž in objektov ob njem, sedaj pa z načrti in lopato v roki skrbi za preureditev stavbe na Travniku, kjer ima svojejDrostore Katoliška knjigarna. Še veliko stvari bi lahko povedali o njem in o tem, kar bo za njim ostalo. In vsaka stvar nas vodi v to, da smo za njegovo prisotnost lahko res hvaležni Bogu. To je tudi njegov prvenstveni cilj, ki ga je še enkrat ponazoril prejšnjo nedeljo: sodelovati in drug drugega podpirati na poti za Jezusom, v službi Bogu in človeku. Med ho-milijo je na zelo lep način razvil evangeljsko misel o 72 poslanih učencih. Vsi kristjani smo poklicani, da živimo kot jagnjeta med volkovi. Kaj to pomeni? Premagovati hudobijo z dobroto, laž z resničnostjo, izkoriščanje s pravičnostjo. "Jagnje med
volkovi je danes delavec, ki ne vtakne v žep tega, česar ni zaslužil... Je zakonski par, ki sprejme drugega, tretjega, četrtega otroka... Je javni delavec, ki si prizadeva za zdrava krščanska in človeška načela in ne gleda na to, ali ga imajo za nazadnjaškega..." Vse to zmoremo v moči vere, ne tiste utrujajoče, ampak tiste vere, ki je "življenje življenja". Za to prosimo Gospoda žetve, je še dejal jubilant. Ob spominu na svoj praznik je g. Marjan spodbudil prisotne, naj ohranjajo v mislih vipavsko semenišče oz. gimnazijo, "največjo investicijo Primorcev po drugi svetovni vojni". To je namreč ustanova, ki je v zadnjih desetletjih dala našemu narodu in vsej Primorski ničkoliko duhovnikov in katoliških izobražencev in je zato neobhodno potrebna tudi v prihodnosti. Prisotne je prosil, naj darujejo za Škofijsko gimnazijo, kateri je namenil tudi darove nedeljske maše.
Sveta daritev se je v vročem nedeljskem jutru lepo nadaljevala tudi s prazničnim petjem cerkvenega zbora. Pred koncem maše je stopila pred mikrofon v imenu faranov ga. Marinka, ki se je še enkrat javno zahvalila g. Marjanu za njegovo prisotnost v vseh življenjsko pomembnih trenutkih, zlasti za to, da se zna z njimi radostiti in jih v žalosti tolažiti. Da se vese-
li	vsakega rojstva, krsta in poroke, ob smrti pa zna človeku stati ob strani in ga podpreti. Tako se je v pravem bratstvu končalo slavje v cerkvi in v veseli družbi nadaljevalo na slovesnosti ob župnišču, kamor so bili povabljeni vsi prisotni. 	DD
"Nikar ne bodite v skrbeh, ampak v vsem razodevajte svoje želje Bogu v molitvi in prošnji z zahvalo." S to Božjo besedo, ki govori o močnem osebnem odnosu z Bogom, je naš priljubljeni g. Marjan Mar-kežič, od leta 1989 župnik v Sovodnjah ob Soči, Gabrjah in na Vrhu sv. Mihaela, doživel lep življenjski jubilej, 25-letnico mašniškega posvečenja. Kot smo si pričakovali vsi, ki ga vsaj malo poznamo, je g. Marjan nameraval obeležiti obletnico na zelo skromen način. Njegovi farani pa so z veliko hvaležnostjo želeli prirediti primerno vaško slavje, kar je naznanjal že zeleni slavolok na fasadi cerkve sv. Martina v Sovodnjah.
Cerkev je bila v nedeljo, 8. t.m., ob 10. uri nabito polna, prisoten je bil sovodenjski župan, veliko je bilo ljudi iz okoliških vasi in Gorice. Po uvodni pesmi je nekaj otrok s simboličnimi darovi stopilo do mašnika na oltar in zrecitiralo prisrčne priložnostne verze, ki jih je napisala Doriana Devetak. "Zvestemu Božjemu služabniku", ki ga "skrivnostna pot" vodi v življenje, so se hoteli verniki na tak način srčno zahvaliti za vse, kar so prejeli od njega. G. Marjan je nato poudaril, da mora biti to zunanje praznovanje obletnice najprej zahvala Bogu, potem pa skupna molitev za nove poklice, ki jih v zamejstvu močno pogrešamo. "O čudovitem Božjem poseganju v moje življenje bi se dalo napisati mnogo knjig," je povedal srebrnomašnik, ki je
Kulturni center L. Bratužseve-seli z Alessandro Schettino in s prof. Franko Žgavec ob uspešno zaključenem glasbenem študiju.
MePZ Lojze Bratuž iskreno čestita Alessandri Schettino ob uspešno opravljenem diplomskem izpitu. Prav tako čestita njeni profesorici Franki Žgavec
MePZ Ftrast iz Doberdoba in zborovodji Hilariju Lavrenčiču ter vokalni skupini Akord iz Pod-gore in zborovodji Mirku Špacapanu iskreno čestita Zveza slovenske ka toliške prosvete za lepo uveljavitev in prejeta priznanja in nagrade na mednarodnem zborovskem tekmovanju C.A. Se-ghizzi.
Goriški prijatelji iskreno čestitajo zborovodji Stojanu Kuretu za uspehe in prejete nagrade na mednarodnem zborovskem tekmovanju C.A. Seghizzi.
Pevci MePZ Lojze Bratuž iskreno čestitajo dolgoletnemu zborovodji prof. Stanku Jericiju ^ > ob 50-letnici mašništva.	Ii	ji
Srebrnomašniku g. Marjanu
Markežiču čestitajo in se z njim  .........
veselijo ob pomembnem juhi-leju njegovi sodelavci, prijatelji 2001 in vsi, ki ga imajo radi in ki cenijo njegovo vsestransko prizadevanje za našo goriško skupnost.
Katoliško tiskovno društvo, Kulturni center Lojze Bratuž, Zveza slovenske katoliške prosvete,
Fundacija Gorica, Zadruga Goriška Mohorjeva.
Ob obhajanju zlate maše svojih bivših duhovnih voditeljev msgr. Oskarja Simčiča ing. Stanka Jericija jima goriški skavti iskreno čestitamo. Ravno tako iz srca čestitamo sedanjemu duhovnemu asistentu srebrnomašniku g. Marjanu Markežiču.
SZSO-GO.
Valentino in Marka je osreči-
lo	rojstvo prvorojenčka Luke. Prijatelji iz Goriške čestitajo staršem in se z njimi iskreno veselijo, Luki pa želijo, da bi ga vedno spremljal Božji blagoslov.
ŠZ Olympia, še zlasti pa moška ekipa pr\'e divizije se veseli z Markom in Valentino ob rojstvu malega Luke.
Na konservatoriju Benedetto Marcello v Benetkah je v petek,
6.	julija, diplomirala izsolopetja prof. ALESSANDRA SCHETTINO. Čestitajo in se z njo veselijo vsi, ki jo imajo radi.
je tako postal župan, v naslednjih mandatih pa vse do volitev 1.1975 je kandidiral na listi Občinske enotnosti in bil vedno potrjen. Češčut ima tako med slovenskimi župani v Italiji ter med župani v deželi sploh najdaljšo dobo županovanja.
Ob političnem udejstvovanju je bil zelo aktiven in bil na odgovornih mestih pri Kmečko-delavski posojilnici v Sovod-njah. Deloval je tudi pri domači prosveti in športnih organizacijah. Bil je med pobudniki gradnje Kulturnega doma v So-vodnjah. Zaradi vsestranskega delovanja v prid Sovodnjam, občanom in življenju v občini je bil deležen številnih odlikovanj. Tako mu je npr. leta 1971 občinski svet podelil zlato medaljo, priznanje je dobil ob 25. obletnici domače občine ter ob 50-letnici, kot smo že poročali. Pogreb je bil v sredo, 11. t.m.
smsai
ZAMISIJONAiyA Ernesta Saksida: v spomin na dr. Kazimirja Humarja daruje Cveta Saksida Mahnič, Kanada 100.000 lir.
ZA MISIJON p. Kosa. N.N. iz Rupe 150.000 lir.
ZA CERKEV v Rupi MePZ Rupa-Peč 500.000; Rado Bu-zin, v spomin na mamo Marijo za MePZ Rupa-Peč 200.000, za cerkev v Rupi 200.000 in za cvetje v cerkvi 100.000 lir.
ZA CERKEV na Peči novopo-ročenca Damijana in Robert, za obnovitev cerkve 100.000; starši, botri in družina ob krstu male Tereze 120.000 lir.
NAMESTO CVETJA na grob Erike Kollman Paulin darujejo družine Silvan Primožič, Karlo Primožič in Bogdan Šuligoj
150.000	lir za MoPZ Štmaver in 150.000 lir za Oder 90.
ZA CERKEV sv. Ivana ob zlati maši prof. Stanka Jericija Marija in Ciril Koršič 50.000 lir.
OBVESTILA
POTOVANJE V ANDALUZIJO, Španijo, odpade zaradi nezadostnega števila prijavljencev. Opravičujemo se vsem vpisanim in prosimo za razumevanje. Akontacijo dobite vrnjeno. Šporoča-mo pa, da bomo isti program skušali izvesti od 22. do 29. aprila prihodnje leto.
SSO-Gorica sporoča, da je 25. junija stopil v veljavo poletni urnik, po katerem je urad odprt samo dopoldne od 9. do 13. ure, in to do 31. avgusta.
SKLAD MITJA Čuk obvešča, da se je začelo vpisovanje v poletna središča. Na Goriškem: Doberdob: od 18. junija do 13. julija od 8. do 17. ure v osnovni šoli. Sovodnje: od 30. julija do konca avgusta na osnovni šoli. Informacije in vpis: Damjana Češčut (tel. 0481 82087 oz. mobilni tel. 0335 5952551).
HHDlIIiaHI
MePZ Štandrež iskreno čestita pevki Alessandri Schettino in se z njo veseli ob izrednem diplomskem izpitu iz solopetja ter želi, da hi bil le začetek njene pevske kariere.
Na konservatoriju Benedetto Marcello v Benetkah je uspešno dokončala študij solopetja Ales-sandra Schettino. Ob lepem uspehu se z njo veseli in ji iskreno čestita Zveza slovenske katoliške prosvete z željo, da bi še boga tila zamejski prostor s svojim lepim glasom.
INI MEMORIAM
JOŽEF
'v v v
CESCUT
Prejšnjo nedeljo je v Sovod-njah umrl Jožef Ceščut, dolgoletni sovodenjski prvi občan in vsestranski družbeni delavec. Na občinskem prazniku ob 50-letnici samostojne občine pred nekaj tedni je dobil v ta namen posebno priznanje, saj velja za pravega očeta domače občine, ki jo je vodil skoraj 30 let.
Jožef Ceščut se je rodil v So-vodnjah I. 1920. Italijansko osnovno šolo je obiskoval v domači vasi, se posvetil kmetijstvu in se nato zaposlil v tekstilni tovarni v Sovodnjah. Med vojno je bil v partizanskem gibanju, po njej pa je sodeloval pri ustanovitvi DFS in v tem svojstvu leta 1951 kandidiral na občinskih volitvah in prejel največ preferenčnih glasov. 24. junija 1951
PRI CENTRU EMIL KOMEL
GLASBENI
USPEHI
Učenci Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice so se v zadnjem razdobju nadvse izkazali na odmevnih zaključnih nastopih, ob tem pa so sodelovali in uspešno opravili tudi notranje in državne izpite. Tako se je zgodilo, da so v poletnem roku trije učenci teorije in solfeggia in trije slušatelji harmonije z dobrim in prav dobrim zaključno oceno opravili izpit na državnem konservatoriju Giuseppe Tartini v Trstu. Ob omenjenih uspehih pa je ena učenka opravila nižjo stopnjo klavirja, dva učenca pa sta zaključila študij klavirja oziroma solopetja. Pianist Carlo Co-razza je obiskoval na goriški ustanovi le pouk višje stopnje pod mentorstvom prof. Macri' Simonejeve in s prav dobrim uspehom diplomiral na konservatoriju v Pesaru.
Druga diplomantka je sopranistka Alessandra Schettino (na sliki), ki je ves študij opravila na Centru Komel v razredu prof. Franke Žgavec in s prav dobrim uspehom zaključila študij na konservatoriju v Benetkah. Sicer se je Alessandra že v študijskih letih večkrat izkazala na koncertnem odru in na različnih tekmovanjih ter zgledno sodelovala pri različnih glasbenih pobudah v zamejstvu.
V OKVIRU GORIŠKEGA GLASBENEGA POLETJA
LEP KLAVIRSKI RECITAL MAJE GLOUCHKOVE
V NEDELJO NA TRAVNIKU
ZLATA MAŠA
NA OBISKU V KULTURNEM CENTRU L. BRATUŽ
BARILOSKI VRABČKI V GORICI
Zadnjo nedeljo so obiskali Gorico Bariloški vrabčki, otroci slovenskih staršev, ki so v glavnem rojeni v Argentini. Vodi jih gospa Lučka Kralj Jerman, že znana dirigentka pred leti obstoječega mladinskega zbora iz Bariloč, znanega argentinskega turističnega središča v Andih.
V	nizu številnih koncertov po Sloveniji, kjer so sedaj na o-bisku, so tudi obiskali Gorico, rojstni kraj pevovodkinje, pa tudi pomembnega središča primorskih Slovencev, ki ga je vredno spoznati. Neformalno
so obiskali Kulturni center Lojze Bratuž in tu zapeli nekaj lepih latinskih, slovenskih in argentinskih skladb. Predsednica KC Lojze Bratuž prof. Franka Žgavec jim je za uvod predstavila bogato delovanje naših kulturnih ustanov, ki imajo tu svoj sedež. Prav tako so si mladi gostje ogledali prostore SCGV Emil Komel in šolske prostore.
Mladi gostje in njihovi spremljevalci so bili zelo veseli obiska in hvaležni za sprejem in ogled našega osrednjega doma.
JOŽEK ŠTUCIN
V okviru Goriškega glasbenega poletja, ki ga ob sodelovanju različnih kulturnih ustanov z obeh strani meje organizirata Glasbena šola Nova Gorica in Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice, je v četrtek, 5. julija, nastopila mlada bolgarska pianistka Maja Glouchkova.
Iz skopega zapisa o glasbenici zvemo le, daje akademski študij opravila v Sofiji, diplomirala tudi na tržaškem konservatoriju, obiskovala razne izpopolnjevalne tečaje ter opozorila nase na nekaterih uglednih tekmovanjih.
V zadnjem času se mojstri pri profesorju Sijavužu Gadži-jevu. Brez dvoma gre za zelo talentirano umetnico, ki bo sčasoma na najvišjo raven povzdignila vse tri temeljne prvine poustvarjanja, in sicer tehnično dovršenost, osebni izraz in u-mevanje skladateljeve dobe. Kar precej od naštetega je prikazala tudi že na tokratnem recitalu. Nekako izstopali sta discipliniranost v odnosu do partiture in tehnično dokaj izčiščeno podajanje. Tudi v najtežjih delih skladbe njena igra zveni čisto, brez vsiljivcev in neljubih dodatkov. Opazen je ambiciozen trud v smeri intenzivnega raziskovanja bistva skladbe. Nekakšen mimetičen pristop, ki je v nekaterih potezah še "obremenjen" s šolskimi (učnimi) navadami. Denimo igranje "po sekvencah"; posamezni deli skladb (posebno pri Haydnu in Chopinu) se namreč še izmikajo organski enotnosti celote. Najtežje je stilno ujeti in sesta-
viti v smiselno umetnino prav Chopina. Njegov standardni kontrast med lirskim in dramatično impulzivnim delom skladbe, med izpovedjo duše in vražjim plesom prstov je pogosto pretiran, preveč eksponiran. Redki pianisti dojamejo smisel kontrasta, ki je v bistvu obrat-nosorazmeren z vloženo energijo - večja je navidezna sila (pri glasbenikih strast, emocije, izvajalska vnema, moč udarca...), manjša je prepričljivost izraza. Ali drugače: nasprotja v umetnosti morajo delovati druga proti drugim, kot fuzija in ne navzven kot ekspanzija. Idealno razmerje je verjetno dosegel pianist Ivan Moravec, ki je Chopinovi glasbi "pobrusil" romantične ekstreme ter ji povrnil notranjo skladnost in homogenost. Maja Glouchkova, ki je goriško občinstvo navdušila tudi s samozavestnim nastopanjem, je tokrat najlepše poustvarila Sonato št. 2 v d-molu op. 14 Sergeja Prokofjeva. Čudovito delo
je zaigrala nadvse suvereno, elegantno in s prokofjevskim sarkazmom točno tam, kjer ga je mojster predvidel. Poleg izredno natančne izvedbe ruskega genija, se je Glouchkova izkazala tudi ob interpretaciji Schubertove VVanderer - Fantasie op. 15 v C-duru. Visoka romantična valovanja je stopnjevala smiselno in vsebinsko premišljeno, Schubert pa je zažarel v vsem svojem temperamentnem in pričakovanem sijaju.
Pred pianistko je zagotovo bogata umetniška pot. Vsi parametri, ki jih je bilo mogoče preveriti ob kratkem nastopu na goriškem gradu, govorijo temu v prid. Dovolj velike ambicije so podprte s talentom in inteligentnim pristopom; njene interpretacije so premišljene, poglobljene in že prav blizu magične meje popolne suverenosti, tam torej, kjer se konča šola in prične individualna umetniška kariera.
V	nedeljo, 8. julija, je bil v cerkvi sv. Ignacija na Travniku res velik praznik. Tamkajšnji slovenski dušni pastir prof. Stanko Jericijo je namreč obhajal svoj zlatomašni jubilej. Zato se je tu pri slovenski maši zbrala polnoštevilna verska skupnost. Velika cerkev je bila res polna kot že dolgo ne. Prav tako poln je bil travniški kor, kjer so se zbrali zelo številni pevci in pevke iz niesta in okolice.
Z zlatomašnikom je teomaše-val voditelj slovenske mestne duhovnije pri sv. Ivanu msgr. Cvetko Žbogar. Ob koncu ma-
: še je jubilantu prišel čestitat tudi goriški nadškof. Pesem Zlato-mašnik, bod' pozdravljen je mogočno sprejela jubilanta. In če je bila nekoč navada, da so na takih jubilejih slavljencu govorili drugi pridigarji, je tu zla-tomašnik sam spregovoril vernikom in se predvsem zahvalil najprej Bogu za milost duhovništva, nato pa vsem, ki jih je na svoji dušnopastirski poti srečal. Posebno topla misel je j šla njegovim staršem, sorodnikom in drugim, ki so mu v tem dolgem obdobju bili blizu.
Ob koncu maše so predstavniki raznih organizacij oz. zborov slavljencu čestitali. Tako je za travniški zbor spregovorila dr. Marilka Koršič Čotar, ki je podčrtala dolgoletno povezavo jubilanta z zborom in njegovim delom. Nato je izrekla svoje čestitke predsednica ZCPZ prof. Lojzka Bratuž. Še prej pa je izrazil svoja voščila v imenu duhovnije sv. Ivana Mauro Leban.
Z mogočno pesmijo in orgelsko poigro se je lepo zlato-mašniško slavje zaključilo. Sledila je še prijetna družabnost v prostorih za travniško zakristijo.
V	SOBOTO V TOPOLOVEM OTVORITEV OSME IZVEDBE
STEKEL LETOŠNJI FOLKEST V F-Jk
12
ČETRTEK, 12. JULIJA 2001
VEDNO EDINSTVENA IN POSEBNA POSTAJA
ERIKA JAZBAR
Postaja Topolove je zaživela tudi letos in za tri tedne, t.j. vse do 22. julija, bo gostila ustvarjalce, obiskovalce in radovedneže, ki prihajajo iz raznih predelov Evrope in sveta ter se v beneškem zaselku grmiške občine idealno srečajo in se vanj vračajo vsak julij že osmo leto zapored.
Otvoritvena slovesnost letošnje izvedbe je bila prejšnjo soboto. Sproščeno in prijateljsko sta duši Postaje Donatella Ruttar in Moreno Miorelli s sprehodom po krasni vasici predstavili prisotnim obiskovalcem letošnji program in umetnike, ki na njem sodelujejo.
Za tem je ameriški umetnik John Hogan odprl v Topolovem knjižnico, ki bo nosila ime po domačinu Valentinu Gariu-pu - Drjonu, njena posebnost pa je v tem, da bo zbirala vse dokumentarno gradivo o Postaji, ob tem pa bo vsak ustvarjalec lahko vanjo prinesel in knjižnici poklonil le eno knjigo, najdražjo in najbolj priljubljeno. Knjižnica nosi ime, kot rečeno, po domačinu, ki je živel v začetku prejšnjega stoletja, slovel pa je po svoji učenosti in po tem, da je razpolagal z velikim številom knjig, ki jih je hranil na seniku, kjer je tudi študiral. Sam Ga-riup je v večernih urah dajal To-polovčanom lekcije zemljepisa in zgodovine in si tako tudi služil kruh. Zal so se po njegovi smrti v tridesetih letih teksti in
knjige izgubili. Knjižnica bo i-mela svoj sedež v eni od hiš, ki so jo organizatorji postrojih zato, da lahko v njej gostijo umetnike in ustvarjalce, ki se na lastne stroške in z gostoljubnostjo domačinov že osem let mudijo v grmiškem zaselku.
Sobotni večer so obogatili tudi pevci zbora Zahre iz Sau-risa in glasbene Improvizacije včmobelem v izvedbi Aleksandra Ipavca, ki je svoje izvajanje idealno navezal na fotomo-nografijo v črnobelem o Topolovem, za katero je poskrbel režiser Miroslav Janek (na sliki ena od njegovih fotografij) in je izšla pred nekaj leti pri toskanski založbi. Sobotna noč pa seje po stari navadi Postaje vila še do zelo poznih nočnih ur z videoredkostmi in pripravo zgoščenke o Postaji. Tudi v nedeljo je vreme prizaneslo
organizatorjem. V Topolovem se je zbralo veliko obiskovalcev, ki so se najprej podali na pohod Čez namišljeno črto iz Livka na slovenski strani do Topolovega, za katerega so poskrbeli pri domačem KD Rečan z Les. V poznih popoldanskih urah pa je na Postaji bila v domači cerkvi na sporedu klasična glasba Leopolda Mozarta (oče bolj znanega VVolf-ganga), in sicerMissa brevisza zbor in orgle, izvajal pa jo je zbor Abima' in tako poskrbel za prvo italijansko izvedbo omenjene skladbe. Velja povedati, da sta bili prvi dve vrsti klopi v cerkvi rezervirani za domačine, saj je dirigent Davide Casali namenil in poklonil prvo izvedbo Mozartove maše ravno Topolovčanom.
V	večernih urah so se Aleksander Ipavec s harmoniko, Pao-
la Chiabudini na klavirju in Angelo Mametti z recitalom poklonili Astorju Piazzolli. V Topolove je tako prišel tudi ritem argentinskega tanga.
Krasen poletni večer je o-bogatil vrhunski slovenski ustvarjalec in pesnik Tomaž Šalamun, ki je v sklopu srečanj s poezijo z naslovom Glasovi iz čakalnice, za katerega je zadolžen Miha Obit, poskrbel za nepozabne pesniške utrinke.
Postaja Topolove se bo, kot rečeno, nadaljevala še v tem in v prihodnjem koncu tedna. Na programu bodo tudi tokrat glasba, poezija, film, predstavitev novih projektov, nove publikacije in tudi gledališki monolog. Od 9. do 14. julija bo profesor Tom FJmeljak vodil za dekleta in fante tečaj tolkal, v nedeljo pa bodo gojenci tudi nastopali.
Vsi interesenti si lahko program Postaje Topolove podrobneje ogledajo na spletni strani www.stazioneditopolo.it, pišejo lahko tudi na sledeči naslov: stazionetopolo@libero.it, kličejo pa na tel. št. 0432 725062.
Vsakdo pa se lahko v grmi-j ški zaselek napoti ob petkih, sobotah in nedeljah kar v poznih popoldanskih urah; v njem se namreč stalno dogajajo zanimive stvari, ne nazadnje pa si bo lahko ogledal krasno beneško vasico, ki se iz leta v leto obnavlja in nudi res neponovljive kotičke in razgledne točke. Neponovljivo je tudi srečanje z domačimi ljudmi, ki so vsi soudeleženi pri Postaji in so nerazdružljiv element res posebne iniciative. Velja tudi povedati, da so v Topolovem na razpolago tudi prenočitve v vasi za vse tiste, ki bi radi preživeli poseben konec tedna.
Gotovo že poznate zgodbo, ki pripoveduje o tem, kaj je potrebno narediti, da osmisliš svoje življenje, zgodbico, ki govori o tem, da si izpolnil svoje življenjsko poslanstvo takrat, ko ti je v življenju uspelo zasaditi drevo, imeti otroka in napisati knjigo. Nekateri trdijo, da je to zgodba, ki ima svoje korenine nekje na Daljnem vzhodu, drugi, da je to samo priredba nekatere druge zgodbe, ki namesto knjige postavlja neko drugo stvar. Kakorkoli že, nam je v tej zgodbi najbolj všeč predvsem to, da govori o tem, kako je v življenju potrebno zasaditi vsaj eno drevo.
Tisti, ki smo se rodili na kmetiji, imamo do dreves in z drevesi drugačen odnos, kot pa ga imajo ljudje, ki so se s prvim drevesom srečali v mestnem parku, in seveda še dosti bolj različnega od tistih samozvanih naravovarstvenikov in tako imenovanih zelenih, ki so prepričani, da bi ves Kras moral posta ti nekak sprehajalni park, v katerem tudi domači kmetje ne bi smeli več početi tega, kar so na Krasu od vedno počeli, se pravi: obdelovati zemljo, krčiti gmajno in seveda tudi sekati drevesa. Nalašč smo napisali, da gre za samozvane naravovarstvenike, ker nas od njih loči veliko stvari, najprej seveda odnos do do-mačina-kmeta, ki je neokrnjeno naravo ohranil nam in zato zares ne vidimo nobene potrebe, da biga sedaj kopica največkrat presitih mestnih samozvancev
GLOSA JURIJ PALJK
O DREVESIH
učila, kaj se na Krasu sme in česa se ne sme početi. Kmet s Krasa je sicer res sekal gozd, a je tudi zasajal drevesa, delal suhe kraške zidove, ki so zemljo branili pred burjo, obdeloval vsak košček zemlje, da lahko sploh danes še kaj imamo. Tam namreč, kjer je človek globoko posegel v naravo, izsekal, dobesedno iztrebil drevesa in gozd, danes nimamo več ne kmetov in ne gozda. Tipičen primer takega grobega ravnanja z drevesi, naravo in zemljo je Spodnja Furlanija, kjer so drevesa le lepotni okrasek oh zasebnih domovih, ne pa več sestavni del narave. Na trditev, da so v Furlaniji še kmetje, seveda lahko pritrdilno odgovorimo, a vseeno dodajamo, da jih je vedno manj, in še tisti, ki so ostali, so bolj veleposestniki kot pa kmetje. Strojna obdelava in predvsem pa škropljenje z raznovrstnimi strupi, kajti za strupe gre!, so seveda opravili svoje in je danes zemlja tudi v Furlaniji že dodobra zastrupljena, s tem pa seveda tudi podtalna voda ni več enaka, kot je bila še pred desetletjem.
Predvsem pa je povsod vidno pomanjkanje dreves in zanimivo je gledati ljudi, kaj vse in česa vsega ne sadijo okrog hiš, na tistih koščkih zemlje, ki so seveda skrbno ograjeni z zidovi, da je tudi naključnemu obiskovalcu kraja takoj jasno, da
gre za zasebne vrtove. Že preprostemu poznavalcu narave je očitno, da večina dreves, ki so zasajena okrog naših hiš, nima nobene naravne zveze z našimi kraji, da jih je bila torej večina
v	naše kraje prinesenih od drugod, in to tako iz Sredozemlja kot tudi s celinskega predela Evrope, nekatera pa celo iz Daljnega vzhoda. Tako boste pri nas, pri naših udobnih domovih, videli izjemno malo lip, še manj češenj, hrušk in jablan, da o hrastih, murvah in kostanjih seveda niti ne govorimo, v zameno pa lepo rastejo visoke smreke, jelke, japonski javor in seveda vse vrste in podvrste okrasnega sredozemskega ra-; stja, tudi ruske breze se najdejo in še kaj. Vse to priča o tem, da je današnji človek, torej mi, da sme torej vsi poma-| lem izgubili pi vinski odnos z naravo in seveda zato tudi z drevesi, ki nam služijo bolj za okras kot pa za kaj drugega. Pa vendar je res, da se zaveš pomembnosti vsakega drevesa samo takrat, ko si ga sam zasadil, ga videl rasti in ga nekega dne ni več. Največkrat se samo posuši ali pa ste ga prisiljeni posekati in takrat se šele zaveste, kako prav imajo tisti, ki trdijo, da za vsakim požaganim drevesom nastane velika praznina. Vsakdo od nas nosi v sebi spomin na drevo, ki je označevalo neko njegovo obdobje, mor-
da otroštvo, mladost, in ga danes ni več, a si ga človek še večkrat prikliče v spomin. Morda je to bila češnja, s katere smo zobali rdeče sadove, ki so ime-
li	tako sladek okus, da ga danes nobena češnja nima več takega, morda je to košata cipresa na vaškem pokopališču, v kateri je veter govoril o večnih rečeh, ko smo bili še majhni, in je danes ni več. Do vsakega drevesa ima človek nek odnos tudi zato, ker ima vsako drevo podobno usodo kot človek sam in prav počasna rast drevesa vsakogar od nas spominja na naše življenje. Tudi zato občudujemo stoletne lipe, stoletne hraste, ki s svojo prisotnostjo tudi današnjega človeka nago-< varjajo in mu govorijo o časih njegovih prednikov, o minljivosti nas in vsakega človeka.
Prav zato smo še danes prepričani, da je tudi v današnjem razdrobljenem času in današnji potrošniški družbi, kjer sta tako drevo kot les izgubila prvotni pomen, pomembno vzeti v roke lopato in kramp, narediti jamo, zasaditi drevo in predvsem pa spremljati rast drevesa.
Drevesa namreč merijo naše življenje, živijo in umirajo z nami, samo opazovati jih je potrebno, z njimi živeti, zanje skrbeti in z njimi dihati, povejo nam več, kot smo si včasih sami pripravljeni priznati. Govorijo namreč
o	življenju, o rojstvu in smrti, o večnem krogu, katerega sestavni del smo tudi sami.
ETNIČNA GLASBA VABI NA TRGE
Med tradicionalna srečanja kulturnega poletja v naši deže-
li	spada nedvomno tudi glasbeni festival Folkest, ki se vsako leto vrača na zgodovinske trge in središča naše dežele. Letošnja izvedba je stekla 5. julija, Folkest pa bo popestril tople julijske večere vse do 29. julija. Na programu je vrsta zanimivih, priznanih in manj poznanih skupin, ki jih družijo skupna ljubezen in zanimanje za ljudske in etnične motive različnih tradicij in zemlja. Koncerti so se in se bodo zvrstili v 45 različnih krajih v deželi F-Jk, Venetu
in istri za skupnih 50 koncertov. Znana imena letošnje izvedbe so Vinicio Capossela Mark Knopfler in John Hammond, ne gre pa spregledati ostalih skupin, ki predstavljajo vsaka svet in zgodbo zase, saj gojijo prvine etničnih melodij in tradicij, jih prepletajo z modernejšimi glasbenimi elementi, tako da so domala vsi koncerti nadvse zanimivi in posebni.
Vsi interesenti, ki bi radi podrobneje zvedeli za program in za nastopajoče, je na razpolago spletno stran www.folkest.com. ---------- EJ
SLOVENIJA
V BOVCU SO ODPRLI PRODAJNO RAZSTAVO SLIK
UMETNIKI ZA KARITAS
Ob prireditvah počastitve občinskega praznika bovške občine na dan župnjiskega pa-trona sv. Urha, sta v hotelu Kanin župnijska in škofijska kari-tas odprli prodajno razstavo
19.	likovnih del Umetniki za ka-ritas. S tem je bila zaključena humanitarna pomoč Potres v koordinaciji škofijske karitas Koper.
V	poletnih mesecih že šest let gostijo humanitarne prodajne razstave Karitas v hotelu Kanin, kjer si jih lahko ogleda veliko turistov in mnogi se odločijo tudi za nakup, je v uvodu povedala voditeljica bovške karitas Dana Ivančič. S tem kulturno bogatijo tudi splošen odnos do pomoči potrebnih ljudi.
Jožica Ličen, voditeljica Odbora za materialno pomoč in omenjenih likovnih kolonij, je podčrtala, da vsi udeleženci teh kolonij, umetniki - verujoči ali ne - spoštujejo to prepotrebno razsežnost Cerkve in z veseljem sodelujejo v gradnji mozaika dobrote, solidarnosti in umetnosti hkrati. Še več, poleg umetnikov, ki so v koloniji nepogrešljivi, je ob vseh dogajanjih razveseljivo prostovoljno sodelovanje številnih ljudi dobre volje, vse do nastopajočih pri prireditvah.
Zbiranje pomoči in podeljevanje te so zaključili pozno zaradi počasnosti tehničnih pisarn v posredovanju dokumentacije o prizadetosti posameznih domov. Karitas je dodelila zbrano pomoč 199 družinam
in posameznikom v znesku 77. 689.065 SIT, zbranih s strani slovenske in vseh treh škofijskih karitas. Prednost so imele socialno ogrožene in kreditno nesposobne družine ter posamezniki, družine z invalidnim ali prizadetim članom, ostareli in bolni, ki živijo sami v odročnih krajih ter družine s številnimi otroki. Največji znesek pomoči za obnovo je 3.441.700,00 SIT, najnižji pa 21.000,00 SIT.
Bovški župan Siniša Ger-movšek se je ob zahvali vprašal, zakaj sodobni človek brezglavo išče novo vrednotenje. Zdi se, da je v tem iskanju začel in izgubil kompas, saj mnoga iskanja ne dajejo preveč optimističnih rezultatov. To potrjuje, da moramo iskati in živeti v okviru vrednot, ki so in bodo ostale večne. Zahvalil se je karitas, ki deluje na osnovi teh vrednot.
Na koncu so izročili predstavnikom bovške in kobariške občine poimenski seznam o razdelitvi sredstev iz Sklada Potres. S tem je bilo zbiranje pomoči formalno zaključeno, vendar se zavedajo, da bodo tem ljudem še vedno pomagali, kajti še je veliko tistih, ki so si domove obnovili z najetimi krediti, sedaj pa so anuitete tako visoke, da jim ostaja za vsakdanje preživetje iz meseca v mesec manj denarja.
Za kulturni program so se potrudili domači pevci MPZ Golobar, članice župnjiske karitas pa so spekle in delile domače dobrote.
1 MM
NOVI GLAS / ŠT. 27 2001
SLOVENIJA
PRVO VSESLOVENSKO SREČANJE
DRŽAVNI ZBOR BO PRED POČITNICAMI IMEL IZREDNO ZASEDANJE
NASPROTOVANJE DENACIONALIZACIJI OVIRA PRIBLIŽEVANJE EU
MARJAN DROBEZ
Slovenska vlada je pred dnevi evropski komisiji (vladi) poslala prvo letošnje poročilo
o	napredku Slovenije pri vključevanju v evropsko povezavo.
V	njem je tudi zapisano, "da Slovenija uspešno vzdržuje že doseženo raven približevanja, ki je bila prepoznavna v lanskem rednem poročilu Evropske komisije. Upoštevaje navedeno, bomo do konca leta 2002 uresničili zavezo o pripravljenosti naše države na članstvo v EU." To poročilo bo vlada dopolnila v septembru, kar naj bi vplivalo na redno letno poročilo Evropske komisije o pripravljenosti Slovenije za članstvo v EU, ki bo predvidoma objavljeno 13. novembra.
Prvo letošnje poročilo slovenske vlade obsega več kot 200 strani, omenja pa tudi že znane težave in zastoje, kot so sodni zaostanki, počasnost pri izvajanju reforme javne uprave, prepočasno izvajanje denacionalizacije ter zaostajanje pri privatizaciji bank in hranilnic. Prvič pa so posebej poudarjene zamude pri prevajanju evropske zakonodaje, ker v Sloveniji nimajo zadostnega števila ustrezno usposobljenih prevajalcev iz jezikov, ki jih uporabljajo na sedežu EU v Bruslju.
Sodeč po vladnem poročilu, se je pri izvajanju denacionalizacije v letu dni odstotek premoženja, vrnjenega lastnikom, povečal z 49,6 odstotkov na 59,2 odstotka. Vendar pa se prav na področju denacionalizacije kažejo nedoslednosti in sprenevedanja politike. Politič-
ne stranke, zastopane v parlamentu, se redno sestajajo v okviru posebnega usklajevanja za izvajanje evropsko usmerjene politike, pri konkretnem izvajanju denacionalizacije pa se nekatere, predvsem Združena lista socialnih demokratov, odločno upirajo odpravi velikih krivic, zlasti tistih, ki so bile povzročene Katoliški cerkvi v Sloveniji. To seje pokazalo tudi pri odločitvi ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Francija Buta, da se Cerkvi vrne dobrih 8 tisoč gozdov na območju Triglavskega narodnega parka. Postopek o vračilu je trajal kar 9 let, dokler ni slednjič dokončno odločil minister. Ljubljanska nadškofija je omenjeno odločbo pozdravila, o čemer je sprejela posebno izjavo. V zvezi s pomisleki glede nadaljnje usode Triglavskega narodnega parka je v izjavi zapisano, "da bo nadškofija pri gospodarjenju z vrnjenimi gozdovi ravnala v skaldu z veljavno zakonodajo in strokovnimi navodili Zavoda za gozdove Slovenije, kot je to delala že doslej". Primer vrnitve omenjenih gozdov pa kljub postopku, ki je bil zakonit in v skladu z usmeritvijo vlade, da naj bi denacionalizacijo v Sloveniji pospešili in čimprej zaključili, še naprej odmeva. Združena lista socialnih demokratov trdi, da gre za kršitev koalicijske pogodbe, pri čemer naj bi bila najbolj udeležena SLS+SKD Slovenska ljudska stranka, torej stranka, ki jo vodi Franci But, ki je v svojstvu ministra tudi podpisal odločbo o vrnitvi omenjenih dobrih 8 tisoč hektarov gozda ljubljanski nad-
] škofiji. Predsednik ZLSD Borut Pahor je v petek, 6. julija, očitno upoštevajoč predvsem o-menjeni primer, predsednike ostalih političnih strank koalicije pozval, "da bi se čimprej pogovorili o političnih razmerah v koaliciji. Vodja poslanske skupine ZLSD Miran Potrč pa je na časnikarski konferenci 6. t.m. menil, "da primer gozdov na območju Triglavskega narodnega parka zahteva dogovor | vladne koalicije o tem, kako naprej". Po njegovem mnenju " ni države v Evropi, ki bi šla v vračanje vsega v naravi, edino Slovenija je to storila".
V	omenjenem primeru je odločno posredoval predsednik vlade dr. Janez Drnovšek, ki so ga v nekaterih okoljih obdolžili, da je neposredno določil o vračilu omenjenih gozdov katoliški Cerkvi. V sporočilu njegovega urada je zapisano, "da se zakon o denacionalizaciji mora izvajati, o odlaganju ali neodlaganju zakona pa ne vlada in ne njen predsednik ne moreta odločati, saj bi bilo to protiustavno. Po menju marsikoga ta zakon sicer ni bil najboljši, vendar velja in ga je treba izvajati. Nesporno je, da se je tudi vlada že večkrat jasno opredelila za spoštovanje zakonitosti, tudi kar zadeva denacionalizacijo. Na nerazumno dolge roke in zavlačevanje reševanja denacionalizacijskih zadev Slovenijo nenehno opozarjajo tudi pristojni organi EU in druge mednarodne ustanove".
PRVAPREISKOVALNA KOMISIJA V PARLAMENTU
Politično dogajanje v Sloveniji je razgibano tudi sedaj v
i	predpočitniškem obdobju. Ka-
že, da bo parlament zasedal do sredine avgusta in bo imel v tem času tudi izredno sejo. Iz politične kronike zadnjih dni omenjamo, da je skupina tridesetih poslancev, med njimi jih je nekaj tudi zi SLS+SKD Slovenske ljudske stranke, ki sicer sodeluje v vladni koaliciji, zahtevala ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije, ki bi ugotavljala odgovornost nosilcev javnih pooblastil, med njimi sta tudi sedanja ministrica za gospodarstvo in njen predhodnik Metod Dragonja, "za sklepanje domnevno škodljivih pogodb porodaje električne energije od julija 1998, ko je Slovenija odklopila daljnovode iz jedrske elektrarne Krško proti Hrvaški". Državni zbor bo o zahte-
vi	za ustanovitev preiskovalne komisije, ki bi bila prva v tem mandatu, odločil do konca julija.
Sindikat delavcev gostinstva in turizma Slovenije ter minister za evropske zadeve Igor Bavčar sta dosegla dogovor o preoblikovanju brezcarinskih prodajaln ob mejah z Italijo in Avstrijo v navadne trgovine. Sindikat se je obvezal, da ne bo sodeloval pri zbiranju podpisov za naknadni zakonodajni referendum, na katerem bi odločili o nadaljnjem poslovanju brezcarinskih prodajaln. Minister za evropske zadeve pa se je obvezal, da bo vlada pomagala pri zaposlitvi tistih delavcev v omenjenih prodajalnah, ki bo ostali brezposelni. Pomenljivo je, da delodajalci, ki naj bi jih po njihovih izjavah zelo skrbela usoda delavcev v brezcarinskih prodajalnah omenjenega dogovora niso hoteli podpisati.
SKUPNA ZAVZETOST ZA OHRANITEV SLOVENSTVA
Kot smo že poročali v prejšnji številki našega tednika, je bilo v torek, 3. julija, v državnem zboru prvo vseslovensko srečanje različnih vrst oz. kategorij Slovencev, ki živijo zunaj matične domovine. Na nekoliko nenavaden način jih je Peter Česnik iz Sydneyja takole označil in razvrstil: "Ni posebne zadrege v razumevanju, kdo so zamejci, obstajamo pa še 'zamorski' Slovenci, se pravi tisti, ki smo pred desetletji domnevno le začasno odrinili čez morja, zaalpske Slovence najdemo v Avstriji, Nemčiji, Švici in drugod po zahodni Evropi, in nazadnje so tu še Slovenci, ki so se znašli v tujini, ko je razpadala nekdanja skupna država".
Na srečanju, ki ga je pripravila parlamentarna komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, je bilo več kot 60 predstavnikov okoli pol milijona Slovencev iz raznih držav in območij. Predvsem so s svojo u-deležbo počastili deseto obletnico osamosvojitve Slovenije, za kar so prispevali tudi naši ljudje v tujini. Srečanje je zagotovo prispevalo k tesnejšim stikom in sodelovanju med matično domovino in Slovenci iz tujine, saj so lahko najbolj odgovorni predstavniki države izvedeli, kaj tare Slovence po svetu in kako jim lahko pomaga. Poudarjeno je bilo, "da se država zaveda svoje odgovornosti do manjšin v Avstriji, Italiji in na Madžarskem in do zdomcev in izseljencev". Rečeno pa je bilo tudi, "da je prišel čas za premislek o ustreznosti domačih društev, ki skrbijo za razkropljene Sloven-
DRUŠTVO SOŠKA FRONTA NOVA GORICA / MEDNARODNI GLEDALIŠKI DOGODEK
NOVI PREDLOGI
SKUPNA VALUTA
"KAROVANA" PISMA S FRONTE
Na tiskovni konferenci, kije bila v Novi Gorici 29. junija, je Društvo soška fronta predstavilo javnosti mednarodno gledališko uprizoritev Pisma s fronte. Režiser Marjan Bevk je vzgib zanjo začutil ob prebiranju dnevnikov in pisem vojakov s soške fronte, ki jih hranijo v Kobariškem muzeju. Zamislil si jo je kot potujočo predstavo-kulturno karavano, ki se bo na svojem popotovanju ustavila pri obeležjih in ostalinah dogodkov iz prve svetovne vojne ter jih uporabila kot naravno gledališko scenografijo brez dodatnih scenskih elementov. V ta svoj načrt je pritegnil Društvo soška fronta iz Nove Gorice, ki je projekt prijavilo na razpis ministrstva za kulturo Slovenije. Le-ta ga je uvrstilo med kulturne projekte, ki jih bo sofinanciralo v letošnjem letu. Predstava je bila sprva zamišljena samo v slovenščini, vendar geografski položaj bitk in udeležba vojakov različnih narodnosti sta kar sama nudila iztočnico za mednarodni gledališki dogodek. Tako je nastala koprodukcija, h kateri so pristopili Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica, Hrvatsko narodno kazali-pte Ivana pl. Zajca - Dramma italiano z Reke iz Hrvaške in Szolnoki Szigligeti Szinhaz iz
Madžarske. Izvršni producent pa je festival Ex-Ponto iz Ljubljane. Štirje igralci (Branko Ličen in Gorazd Jakomini - PDG Nova Gorica; Giulio Marini Dramma italiano - Reka Hrvaška; Peter Vida - Szolnoki Szigligeti Szinhaz Madžarska) in ena igralka (Alida Bevk - AGRFT, III. letnik) bodo predstavo uprizorili v treh jezikih. Situacije v uprizoritvi so gledališko dovolj zgovorne, da jezik ne bo ovira za razumevanje celote. Poleg režiserja Marjana Bevka, ki je tekst napisal po originalnih pismih, in omenjenih igralcev je sooblikovalka predstave še kostumografinja Dominika Zver.
Premiera bo na dvorišču trdnjave Kluže v torek, 24. julija, ob 20.30; naslednji dan bo tam prva ponovitev, ostali si bosta sledili pred kostnico nemških vojakov iz prve svetovne vojne
i	na Sotočju v Tolminu, 27. julija ob
18.	uri, pred kostnico italijanskih vojakov pri Sv. Antonu nad Kobaridom pa 31. julija ob 20.30.
Predstava bo odigrana tudi v okviru Mittelfesta na Kolovratu 29. julija ob 18.30 točno na mejni črti, ob mejnem kamnu med Italijo in Slovenijo. Del občinstva bo na italijanskem ozemlju, del pa na slovenskem. Z njo bo Mittelfest prvič gostoval na slovenskih tleh.
Po kratkem poletnem premoru bodo Pisma s fronte spet romala po vojnih poteh v prvi polovici septembra na področju Goriške in Krasa ter sklenila svoj zgodovinski krog v Doberdobu. Pod okriljem festivala Ex-Ponto bo predstava gostovala na ljubljanskem gradu 1. oktobra. V jeseni bodo potekala še gostovanja na Reki in v Szolnoku ter v Budimpešti.
51 NOVIH OBČIN
V	DZ-ju je do izteka roka za vlaganje predlogov za preoblikovanje krajevne samouprave prispelo 51 zahtev za nove občine. Po večini gre za zahteve krajevnih skupnosti, ki menijo, da bi z ustanovitvijo svoje občine od države, upoštevaje sedanji sistem financiranja krajevne samouprave, dobili več denarja za svoje komunalne in druge potrebe. V posameznih primerih pa predloge o novih občinah utemeljujejo predvsem t.i. lokalni politiki, ki bi radi postali bodisi župani ali pa svetniki oz. funkcionarji v novih občinah. Z Goriškega so bile poslane zahteve za ustanovitev novih občin Renče-Vogrsko, Spodnja Idrija in Podnanos (nekdanji Šentvid pri Vipavi). Na Jesenicah, v Škofji Loki, Radovljici in na Bledu pa si prizadevajo, da bi njihova območja pridobila naziv in pravice mestnih občin. V Sloveniji je sedaj 192 občin, kar je za merila EU preveliko. Zato je pričakovati, da DZ ne bo dovolil nadaljnjega drobljenja loklane samouprave na ravni občin. Pač pa bodo morda tudi s spremembo ustave uzakonili pokrajine oz. regije kot drugo raven lokalne samouprave.
■	" M.
VARČEVANJE V EVRU
V	Sloveniji veliko število varčevalcev varčuje zgolj v tujih valutah, največ v ameriških dolarjih, nemških markah, francoskih in švicarskih frankih in italijanskih lirah. To je dokaj nenavadno, saj ima država že deset let svojo valuto, slovenski tolar, ki je stabilen. Najbrž je varčevanje predvsem posledica slabih izkušenj iz nekdanje skupne države Jugoslavije, ko nacionalna valuta, to je dinar, ni užival zaupanja.
Morda so varčevalci izračunali, da je varčevanje v tujih valutah zanje bolj donosno, ker so obresti višje, čeprav neznatno, od hranilnih vlog v tolarjih. V Sloveniji tudi banke poudarjajo, da se država hitro približuje EU, in čez nekaj let bo tolar zamenjal evro. V tej skupni valuti lahko Slovenci v domačih komercialnih bankah varčujejo že sedaj.
V	vseh bankah nudijo tudi izračune o razmerjih med slovenskimi tolarji in raznimi tujimi valutami in evri, tako da se varčevalci laže odločijo. Pri tem pa v slovenskih bankah opozarjajo, "da je pri evru kot evropski valuti treba biti previden, saj je to mlada valuta, ki je pač zelo ■ občutljiva na finančne in druge vplive, kot pač vsaka nova valuta v obdobju uveljavlanja".
—	M.
ce (za diasporo) in tudi o organiziranosti rojakov na tujem".
Predstavnik državnega zbora Borut Pahor se je predstavnikom Slovencev iz zamejstva in od drugod v tujini zahvalil za njihovo pomoč pri uveljavljanju slovenske države pred in po osamosvojitvi in dejal, "da je bil njihov prispevek neprecenljiv". Povedal je, da ima slovenski parlament tri pomembne naloge glede Slovencev po svetu. "Pripravlja se predlog resolucije o ustavnih obveznostih države do Slovencev po svetu, snujemo krovni zakon o Slovencih po svetu, v proračunu pa bomo morali zagotoviti stabilnejše vire sredstev za pomoč rojakom, tako tistim v zamejstvu kot tudi Slovencem drugod po svetu".
Za zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla je bila navzočnost tako velikega števila predstavnikov Slovencev po svetu na vseslovenskem srečanju v parlamentu potrdilo pregovora Povsod je lepo, doma je najlepše. Zaradi tega se ne boji, "da Slovenija z vstopom v EU ne bo mogla zavarovati svojih nacionalnih interesov in slovenske biti", je zatrdil, in dodal, "da nikoli več ne bo treba bežati iz Slovenije. Nikoli več ne bo treba na tuje, da bi se lažje živelo. Slovenija bo dober in koristen dom za vse". Po njegovem se "za slovenstvo tudi v prihodnje ne bo treba bati. Še posebej ne, če bodo Slovenci po svetu tudi v prihodnje tako trdno stali za svojo domovino. Perspektiva nas vseh, v domovini in v tujini, je namreč odvisna od tesnega medsebojnega sodelovanja." V podobnem duhu je udeležence vseslovenskega srečanja pozdravil Lojze Peterle, predsednik prve vlade v samostojni Sloveniji. Predsednik parlamentarne komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, Franc Pukšič, pa je kot glavno nalogo matične domovine izpostavil "zagotovitev povezanosti vseh Slovencev".
O težavah in uspehih Soven-cev v tujini je na srečanju govorilo več njihovih predstavnikov. Prišli so iz Avstrije, Italije, Madžarske, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Makedonije, Nemčije, Švice, Liechtensteina, Francije, Švedske, Argentine, Avstralije, ZDA in Kanade. Večino slovenskih društev v tujini tarejo podobni problemi: od finančnih težav in upadanja zanimanja mlajših generacij za Slovenijo do asimilacijskih pritiskov. Kljub temu pa se društva in organizacije trudijo, da bi v tujini ohranili slovenska izročila in jezik ter jih prenašali na mlajše rodove. Ko mladi prvič obiščejo Slovenijo, se mnogi zaljubijo v deželo in njene ljudi ter postanejo trajno zavezani domovini svojih prednikov. Kot primer izjemno dobre organiziranosti naših rojakov so navedli Slovensko narodno podporno jednoto (SNPJ), ki je najstarejša in najbolj vplivna organizacija Slovencev v Združenih državah Amerike. Njena predstavnica Bety Rotar je povedala, da SNPJ še vedno šteje okoli 45.000 članov.
 M.
13
ČETRTEK, 12. JULIJA 2001
14
ČETRTEK, 12. JULIJA 2001
DRUGA SVETOVNA KONFERENCA SLOVENSKIH ZNANSTVENIKOV IN RAZISKOVALCEV
POT ZNANOSTI K EDINOSTI SLOVENCEV
Slovenci imamo v svetu izjemen potencial strokovnjakov, med katerimi so znanstveniki, univerzitetni profesorji in akademiki, ki zaradi zgodovinskih in političnih vzrokov niso imeli priložnosti, da se uveljavijo in delujejo v matični domovini. Svetovni slovenski kongres se zavzema za idejo, da se mora Slovenija opreti na svoje rojake, ki so v tujini izjemno spoštovani in so dosegli visok ugled v državah, kjer živijo. Dejstvo je, da vedno bolj potrebujemo drug drugega, saj gre za ohranitev naroda in države. Za obstanek v združeni Evropi in svetu bodo naše najboljše sredstvo v slogi združeni lastna pamet in znanje, pridnost in poštenost.
Eden izmed pomembnih ciljev Svetovnega slovenskega kongresa je, da vabi slovenske rojake po svetu na strokovna srečanja, kakršna je Kongres že organiziral v zadnjih letih; konference slovenskih zdravnikov, gospodarstvenikov in znanstvenikov. Letošnja druga konferneca znanstvenikov, ki jo Kongres pripravlja v sodelovanju z Univerzo v Mariboru in ki bo potekala od 20. do 22. septembra v Mariboru, bo nova priložnost za vzpostavitev trajnej-
šega sodelovanja na področju vključevanja uglednih rojakov iz sveta v znanstvene in pedagoške procese v Sloveniji. Ponudila bo možnosti za uresničevanje idej in načrtov pri odpiranju domačih ustanov v svetovne procese znanja.
Programski odbor je predlagal za letošnjo konferenco razne vsebinske točke, med katerimi so izkušnje sodelovanja slovenskih znanstvenikov iz sveta v raziskovalnem in pedagoškem delu v domovini, oblikovanje raziskovalne enote pri Univerzi Maribor s posebnim poudarkom na sodelovanju slovenskih znanstvenikov po svetu, študij na daljavo, razprava o Venetih.
Za kakršnakoli vprašanja naj se slovenski znanstveniki z vsega sveta obrnejo na Jano Podobnik, upravna pisarna Svetovnega slovenskega kongresa, Cankarjeva 1 /IV, Ljubljana, tel./fax +386 01 425 24 40, e-pošta: ssk.up(« eunet.si. Srečanje, ki bo meseca septembra, pripravlja Slovenski svetovni kongres v čast in spomin vsem slovenskim znastvenikom, ki so skozi stoletja veliko prispevali k napredku svetovne znanosti ter pripomogli k napredku vsega človeštva.
ZA ALTERNATIVNE POCITNICE
TURISTIČNE KMETIJE VABIJO
BREDA SUSIC
Pred začetkom poletnih počitnic so v Italiji objavili podatke o zelo pozitivni bilanci agri-turističnega sektorja v minulem letu. Združenje Agriturist predvideva še dodaten razvoj in povečanje poslov v tekočem letu. Poleti bo po predvidevanjih več kot milijon ljudi preživelo svoje počitnice na turističnih kmetijah, v celotnem letu pa računajo na obisk dveh milijonov
340.000	turistov, skoraj pol milijona (19%) več kot minulo leto. Ena četrtina obiskovalcev bo prišla iz tujine. Turisti bodo na turističnih kmetijah preživeli skupno 13,1 milijonov dni, 17% več kot lani, kar v denarju pomeni 1.200 milijard poslov.
Ljubitelji pristne hrane in zdravega načina življenja bodo imeli kar precej izbire: v Italiji je 10.000 kmetij, ki so se usmerile tudi v gostinsko ponudbo, 84-krat na 100 pa nudijo tudi nočitev. V primerjavi z letom 2000 je letos 450 agriturizmov več. Vedno več je takih kmetij, kjer redijo konje, nekatere kmetije pa na lastnem posestvu uredijo še prostor za kampiranje. Največ uspeha bodo po predvide-
POPRAVEK
V	zadnji številki nam jo je zagodel tiskarski škrat in so naši bralci tako prebrali, da ima Slovensko gospodarsko združenje v Gorici 50 članov, a jih ima v resnici 250.
vanjih imeli tisti agriturizmi, ki poleg domače hrane in pijače ponujajo tudi izlete, rekreacijo in šport. Turisti imajo radi aktivnosti, ki jim pomagajo odkrivati naravne, kulturne in zgodovinske znamenitosti teritorija. Zelo popularne pa so tudi tako imenovane didaktične kmetije, kjer se lahko "mestna mladina", ki je redila le "virtualne piščančke", in otroci, ki so domače živali videli le po televiziji, naučijo osnovnih zakonitosti narave, živalskega in rastlinskega sveta.
Agrituristični sektorje v velikem razmahu tudi v Sloveniji. Pred kakim tednom so izdali nov, tretji katalog slovenskih turističnih kmetij. V njem se predstavlja 161 agriturizmov (v Sloveniji jih je sicer precej več, vendar se niso vse vključile v kata-ložno reklamo), navedeni so tudi naslovi in telefonske številke. Brezplačni katalogi so na voljo v turistično informativnih centrih, turističnih agencijah, dostopni pa so tudi na internetu: www.slovenia-tourism.si.
PRVA SEJA NOVOIZVOLJENEGA PREDSEDSTVA
POTRJENO DOSEDANJE VODSTVO SDGZ
DAVORIN DEVETAK
V	ponedeljek, 2. julija, seje v Trstu sestalo novo predsedstvo Slovenskega deželnega gospodarskega združenja, ki je izšlo iz nedavnega občnega zbora organizacije. Sejo je otvoril predsednik nadzornega odbora Drago Tomšič, saj je bila na dnevnem redu izvolitev novega predsednika in ožjih sodelavcev v vodstvu SDGZ. Po poglobljeni razpravi so bile potrjene smernice in izhodišča, ki jih je občnemu zboru predlagala skupina modrecev, v sestavi Lina Doljaka, Egona Medena in Draga Ote s koordinacijo Borisa Siege. Prav slednji je poročal o delu skupine, ki je preverila razne možnosti po posvetovanju z vsemi sekcijami združenja.
Deželno predsedstvo je v drugo potrdilo za predsednika Marina Pečenika, kot tudi je potrdilo za podpredsednika: pokrajinskega predsednika iz Čedada Giorgia Cerna in pred-
sednika profesionalcev inž. Marka Stavarja.
Predsednik Pečenik se je zahvalil za potrjeno zaupanje in izrazil hvaležnost tistim, ki so sodelovali v prejšnjem vodstvu. Podpredsednik Stavar naj bi tesno sodeloval z njim pri vodenju organizacije na Tržaškem in pri drugih institucionalnih stikih. Cerno pa je prejel posebno pooblastilo, da zastopa organizacijo v vseh uradnih obveznostih, pogodbah ipd. v Videmski pokrajini.
Na seji so tudi načeli vprašanje porazdelitve glavnih funkcij v predsedstvu. Ravnatelj Vojko Kocjančič je nanizal dolg spisek pristojnosti in resorjev delovanja: od odnosov z raznimi oblastmi in ustanovami v naši Deželi (občina, pokrajina, dežela, trgovinska zbornica, stanovske organizacije) do stikov z institucijami v Sloveniji in drugih državah (bivša Jugoslavija in dlje). Glede Slovenije so bili omenjeni: GZS, OZS, vlada, parlament, obmej-
ne občine, razvojne agencije za EU projekte. Znotraj naše skupnosti pa so pomembni sogovorniki: krovni organizaciji, ustanove, organizacije, mediji, šolstvo, zavod za poklicno izobraževanje. Člani predsedstva (teh je devet) in posamezni operaterji naj bi sledili še drugim strateškim temam: teritorij, promocija, meja, internet itd.
Nekaj imen je padlo že na sestanku, zaradi obsežnega programa pa je bilo domenjeno, da bo vse poglobljeno preučila ožja skupina in pripravila delovni predlog za naslednjo sejo predsedstva, ki bo še v juliju.
Pomembno točko je na seji predstavljal obračun 25. občnega zbora SDGZ. Med posegi gostov so zlasti odmevale misli predsednika SKGZ Pavšiča, ki je izrazil nujo po strateški viziji za bolj učinkovit skupni nastop, tako v manjšini kot v gospodarstvu. Razprava seje dotaknila aktualnih prob-
lematik. Rado Andolšek in Boris Siega sta izpostavila pereči binom mladi in svet dela, težave z vajenci in specializirano delovno silo ter vlogo, ki jo pri tem imajo družina, šola, mediji, skratka vsa naša družba. Aleksander Rustja je spregovoril o bančništvu, raznih finančnih osebkih in deležu, ki ga lahko prispevajo mednarodni operaterji v novih prizoriščih, ob širitvi EU na Vzhod. Hotelir Edi Daneu je opozoril na nove izzive za gostinstvo, ki se mora odpreti globalnemu turizmu.
Rustja in Daneu sta nova člana predsedstva, ki se je temeljito obnovil - za več kot polovico. Že na prvi seji je bilo čutiti nove poglede in težnje, kar dobro kaže za naprej. Upati je, da bo bolj funkcionalna angažiranost vseh članov vodstva pomenila razširitev glave združenja na širše okolje. Ko bodo posamezne odgovornosti in resorji določeni, bodo ti objavljeni in vsem na razpolago (tudi na internetu), tako da se bo Združenje, preko svojih referenčnih predstavnikov, še bolj približalo potrebam in povpraševanju članstva ter drugih morebitnih sogovornikov.
NEKAJ KORISTNIH NASVETOV IN NAPOTKOV
BIOLOŠKI PRIPRAVKI ZA BOJ PROTI KOLORADSKEMU HROŠČU
Prejeli smo pismo nekega bralca. Ob točkah, ki so zadevale našo upravo, je bil tudi naslednji odlomek: "Pred nekaj dnevi sem nekje slišal, da obstaja biološko škropilo proti koloradskemu hrošču in še nekaterim drugim škodljivcem, ki ima dokaj čudno ime, ki mu je zvenelo po latinsko. Ker sem se naveličal pobirati hrošče in uničevati njihova jajčeca, bi mi, prosim, lahko dali kak napotek? Menim, da stvar zanima še koga in, če vaš sodelavec za kmetijske nasvete pozna to rešitev, naj prosim, kaj napiše o tem."
Spoštovani bralec! Informacija, ki ste jo slišali, je točna, verjetno mislite na pripravke, ki delujejo na osnovi t.i. bacil-lus thuringiensis. Glede krompirja oziroma koloradskega hrošča je stvar že skorajda pozna, ker vsaj zgodnejše sorte v tem času že dozorevajo, na kasnejših sortah pa je še pametno ukrepati. Prav je zato, če stalno nadziramo prisotnost in razvoj koloradskega hrošča v nasadih krompirja ali tudi na melancanah-jajčevcih, ki tem škodljivcem tudi gredo v slast.
V	primeru, da smo v vrtu po-
sadili le nekaj grmov krompirja, se še vedno izplača, da hrošče sproti pobiramo in jajčeca na spodnji strani listov uničujemo. V primeru večjega nasada pa je to preveč zamudno. Zato uporabljamo škropilo.
V	zadnjih časih se je res uveljavila uporaba raznih pripravkov, ki delujejo na osnovi že imenovanega bacillus thuringiensis. Naj navedemo vsaj nekatere, da ima človek, ko stopi v semenarno po pripravek, vsaj nekaj imen, po katerih lahko vpraša: Bactucide, ki ga pro-
izvaja podjetje Caffaro; Biop-bit PB družbe Scam; Delfin, ki ga dela družba Novartis; Eco-tech Bio v proizvodnji Siapa; Novodor FC družbe Scam in še nekateri drugi. Gre za pripravke, ki so tudi dovoljeni za rabo v biološkem kmetovanju, saj i-majo izredno kratko karenčno dobo in ne pustijo nobenih škodljivih sledov.
Bacillus thuringiensis učinkuje tako, da ohromi prebavni sistem žuželk, ki prenehajo s prehranjevanjem in v roku 48 ur poginejo. Kdor bo torej upo-
rabil taka škropila, naj se ne čudi, če bo po škropljenju videl na krompirjevih grmičih še žive hrošče in ličinke. Nasad moramo pregledati dva dni po škropljenju in v primeru, da so se medtem izlegle nove ličinke, še enkrat poškropiti. Prav tako moramo ponovno škropiti, če je v štiriindvajsetih urah po škropljenju tako močno deževalo, da je z listov spralo škropilo.
Zvestega bralca naj še opozorimo, da so pripravki, ki vsebujejo bacillus thuringiensis, primerni tudi za boj proti ličinkam nekaterih drugih škodljivcev, na primer tudi proti jabolčnemu in breskovemu zavijaču, ki povzročata črvivost plodov, ali proti nekaterim moljem, ki napadajo različno sadje, zlasti v prvem obdobju po oploditvi cvetov.
Glede razmerij pri uporabi pa je potrebno natančno prebrati napotke na konfekcijah, na katerih so tudi natančno navedeni vsi potrebni podatki za pripravo škropila in karenčna doba, ki jo moramo upoštevati pred pobiranjem in | trženjem plodov oziroma zau-živanjem pridelkov.
SLOVENIJA
USPESNO POSLOVANJE KREKOVE BANKE
Krekova banka v Mariboru, ki se navdihuje po izročilih socialnega nauka Janeza Evangelista Kreka, uspešno posluje. O tem poroča tudi zadnja številka osrednje slovenske revije za naložbo denarja Kapital. Krekova banka, ki ima svojo enoto tudi v Novi Gorici, se po rasti bilančne vsote uvršča v prvo polovico bank, ki poslujejo v Sloveniji. Bilančna vsota omenjene banke znaša okoli 66 milijard tolar-
jev. Obseg njenega poslovanja se je lani povečal za 15% oz. za 8,5 milijarde tolarjev. Najbolj so se povečale hranilne vloge prebivalstva. Teh je sedaj za 34,6 milijarde tolarjev in predstavljajo 65% vseh vlog. Sledijo vloge pravnih oseb, ki jih je za 18,4 milijarde tolarjev in tvorijo 35% zbranih vlog. Krekova banka je v letu 2000 obseg plačilnega prometa s tujino povečala za 27% in ta je dosegel 49,8 milijarde tolarjev. Čisti dobiček Kre-
kove banke v Mariboru je lani znašal 429 milijonov tolarjev, v njej pa je 222 zaposlenih.
SLOVENSKO PODJETJE GRADI TRGOVSKI CENTER NA OBMOČJU TRŽIČA
Znano gradbeno podjetje Slovenija-ceste iz Ljubljane je zmagalo na natečaju za gradnjo novega trgovskega centra Integrato na območju Tržiča (Monfalcone) v Italiji. Veliko nakupovalno središče trgovske mreže Famila iz Nemčije bo i-
melo okoli 30.000 kvadratnih metrov celotne površine; vrednost del, ki jih bo opravilo ljubljansko gradbeno podjetje, pa je ocenjena na 4,1 milijarde lir. Slovenski gradbeniki bodo izdelali, pripeljali in montirali armiranobetonsko montažno konstrukcijo s stebri, nosilci, ploščami in z betonskimi fasadnimi elementi. Izvajalec bo svoja dela opravil do konca letošnjega oktobra, novi trgovski center na območju Tržiča pa bodo odprli 1. junija 2002.
HRVAŠKA ZMAGA V VVIMBLEDONU
PRED RADIKALNO ODLOČITVIJO?
GORAN NA VRHU TENIŠKEGA SVETA
JADRANOVA USODA NA NITKI
Če bi imeli v Novem glasu prostor, bi lahko posvetili celo stran zgodovinskemu uspehu hrvaškega teniškega igralca v VVimbledonu. A to so že naredili vsi svetovni časopisi, italijanski tudi, pa čeprav najraje ne bi, ker Italijani Gorana nikdar niso imeli radi, tudi zato ne, ker je vedno premagoval njihove tenisače. Goran Ivaniševič je v finalni tekmi, ki je bila odigrana na angleški travi v VVimbledonu minuli ponedeljek, ugnal favorita tega dvoboja, avstralskega asa Patricka Rafter-ja, ki je tako letos že drugič ostal brez zmage. Rezultat je bil tesen, in sicer 3:2 v setih za Gorana Ivaniševiča, kar pa ne pove veliko, a dovolj, da vemo, kako trnova je pot do uspeha. Finale je bil krasen, tak, daje premagani Rafter na koncu zaradi fair-playa in glasnega navijanja številne publike dejal: "Izgubil sem, a sem vesel, da sem igral pred tako publiko. Zaradi tega tudi igramo!"
Samo ljubitelji lepega in predvsem pa napadalnega tenisa smo ostali zvesti Goranu Ivaniševiču, ki je igral v finalu v VVimbledonu že trikrat: leta 1992 je izgubil proti Agassiju, leta 1994 ga je porazil Sam-pras, ki mu je navidezno tudi zapečatil kariero leta 1998, ko so vsi strokovnjaki prtjd očmi celega sveta zatrdili, da je z Goranom konec. Nihče namreč še ni bil prišel trikrat v finale in bi trikrat izgubil najprestižnejšo teniško lovoriko na svetu... Konec je, so zapisali in res je kazalo, da je z Goranom na teniških igriščih zavedno konec.
Se pred mesecem dni ga je neki podpovprečni italijanski tenisač premagal v prvem kolu teniškega turnirja v Londonu, nihče ni stavil nanj. Toda Angleži imajo lepo lastnost tudi v tenisu: imajo namreč vedno živ zgodovinski spomin in so zaradi napadalne, lepe, hitre igre in predvsem pa zaradi treh finalnih dvobojev Goranu dali posebno povabilo, t.i. vvild card, da je lahko prišel igrat v VVimb-ledon in mu ni bilo potrebno skozi divje kvalifikacije. Vako je Goran začel igrati svoj letošnji Wimbledon, ki si ga bo zapomnil vse življenje; premagal najprej Jonssona, nato Moyo, učil 'grati širokoustnega, a tudi obetavnega Roddicka, sesul Rused-skega, premagal Safina in se končno kar v treh dneh spoprijel z domačim ljubljencem
Henmanom, ga porazil in veljal za podrejenega v dvoboju z Rafterjem.
"Pred finalno tekmo nisem zatisnil oči, bil je četrti finale, ki sem ga igral. Rekel sem si: če danes kaj v svetu tenisa pomeniš, je to samo zato, ker si trikrat izgubil v VVimbledonu, ve-j čno drugi si. Če izgubiš še ta finale, boš ostal v spominu vseh kot večni poraženec, večno drugi! Zato se mi danes zdi, da sanjam, da me bo kdo zbudil in mi rekel, da vse to ni res. Odslej nisem več večno drugi, odslej sem zmagovalec Wim-bledona, in če od danes naprej ne dobim niti enega samega teniškega dvoboja več, sem vseeno srečen!" je dejal po tekmi Goran, ki je svojo zmago posvetil leta 1993 v avtomobilski nesreči umrlemu prijatelju Draženu Petroviču, asu vseh a-sov evropske košarke, prav tako Dalmatincu, kot je on.
Če so pravljice s srečnim koncem danes še možne, potem je Ivaniševič pokazal in dokazal, da so še možne, da jih tudi danes svetovni šport še kako potrebuje, in prepričani smo, da bi milijardo in pol lir, kolikor velja ček za zmagovalca, Goran tudi organizatorjem pustil v zameno za vvimbledon-ski prestižni pokal in ne več samo krožnik, ki gre drugouvr-j ščenemu v VVimbledonu.
Goran Ivaniševič je letos v VVimbledonu tudi potolkel vse rekorde: postal je najslabše na lestvico postavljeni igralec, ki je kdajkoli dobil VVimbledon, saj je Ivaniševič bil šele 125. na svetovni lestvici. Na turnirju je dosegel 213 asov, kar je nov rekord. Goran je tudi prvi povabljeni teniški igralec (vvild card), ki je v VVimbledonu kdajkoli zmagal, prišel sploh v finale in polfinale!
O njem je med turnirjem zelo slabo govoril legenda tenisa John McEnroe, tudi on levičar kot Goran, tudi on napa-delec in "nora glava" kot Goran, češ da zna zabijati samo ase, na kar je Goran dejal: "Potem pa sem zares genij, kajti do sedaj sem zmagal na 22 turnirjih APT, tudi na travi, igral že trikrat v finalu v VVimbledonu. Let it be! Naj govori, kar hoče! John Lloyd pravi, da ne bi prišel skozi kvalifikacije? Morda ima prav. A sedaj sem tu, na vrhu, zmagovalec VVim-bledona."
■ZUT
Usoda nekoč slavne združene košarkarske ekipe Jadran visi na nitki. V tem mesecu bo namreč znano, ali bo Jadran še nastopal v C1 ligi, obstanek v kateri si je zagotovil ravno na zadnji tekmi komaj končane sezone, ali pa bo pod tem imenom nastopal le v mladinskih prvenstvih.
V	to smer je šel skupni dokument, ki so ga podpisala društva Jadran, Bor, Kontovel, Breg, Dom, Polet in Cicibona. Če na kratko orišemo dogajanje v preteklih tednih (čeprav je naši športni javnosti že dobro znano), so 17. junija društva objavila skupno stališče, ki seje nagibalo k temu, da se Jadran odpove nastopanju v C1 ligi, ohranja pa nastopanje v mladinskih prvenstvih, to pa spričo odpovedi oz. odhoda večjega števila igralcev članske ekipe, nezadostnih nadomestil ter težav v tehničnem in od-borniškem kadru. V naši športni javnosti je završalo, na občnem zboru ŠZ Jadran pa je go-riški Dom ponudil nastopanje vC1 ligi v Gorici. Tako je prišlo do sklepa, da se odboru Jadrana podaljša mandat, v mesecu dni pa naj se preveri izvedljivost Domovega predloga.
V	trenutku, ko to pišemo, dokončna odločitev še ni padla, zato bi bilo preuranjeno napovedovati karkoli. Vendar spričo izkušenj iz zadnjih let je težko biti optimisti. Zgodba, ki se je začela pred natanko 25 leti, ima dobre možnosti, da se letos - vsaj kar zadeva člansko ekipo - konča, in to iz več razlogov. "Zlato obdobje" Jadrana, ko je v 80-ih letih naša združena ekipa iz leta v leto napredovala do zmagoslavja, ko je dosegla svoj najvišji vrh - B ligo -je mimo. Takratne - za nas -vrhunske rezultate je omogočila generacija talentiranih igralcev, ki so se izoblikovali v 70-ih in dosegli svoj višek v 80-ih (nekateri tudi v 90-ih) letih. Take množice talentov danes nimamo na razpolago, poleg tega so bile razmere na mladinskem področju po trditvi samih košarkarskih delavcev porazne. Organizacijska struktura pa je bila vedno šibka: posamezna društva so sicer svoje igralce vedno posojala Jadranu, le-ta pa, čeprav se je os-noval tudi kot samostojno športno združenje, se organizacijsko ni nikoli dovolj utrdil. Kaže, da je ideja Jadrana imela mnogo več podpore "od zu-
naj", se pravi s strani navijačev in športnih navdušencev (spomnimo se okoli 5.000 gledalcev v tržaški športni palači!), kot pa med vodstvi posameznih klubov, tako da se je z upravljanjem prepričano ukvarjala le sorazmerno majhna skupina navdušencev in ljudi dobre volje. Z odhajanjem predstavnikov "zlate" Jadranove generacije (Viteza, Bana, Starca idr.) so se začeli rezultati slabšati, pa čeprav je Jadranu do danes uspelo - sicer s težavo - ohraniti prisotnost v tretjeligaških vrstah. S slabšimi rezultati se je začelo manjšati tudi število navijačev in navdušencev: Jadran se je potem selil iz športne palače v kompleks Doma pristaniških delavcev pri Brišči-kih, od tam pa zaradi obnovitvenih del v telovadnico Pala-calvola, tako da je ekipa ostala v bistvu brez domačega igrišča. Sedaj pa, ko je telovadnica v Domu pristaniških delavcev zopet nared in v upravi domačega društva Kontovel, tvegamo izgubo združene ekipe. Mesec julij bo verjetno pokazal, ali jo bomo tudi zares izgubili, ali pa so še možnosti za ohranitev, čeprav izgledi niso najboljši.
Sicer je Jadran alarmni zvonec za širšo športno - in ne samo športno - stvarnost. Pokazalo se je namreč, da je delo brez solidne strukture in koordinacije ter načrtovanja obsojeno na propad. Verjetno pa je tudi napočil skrajni čas za tisto, za kar so se nekateri zavzemali že pred desetletji, namreč za združevanje ne samo ekip, ampak tudi društev. V zamejstvu imamo namreč kopico društev, ki pa praviloma skrbijo vsako zase, tudi za ceno vedno večje prisotnosti italijanskega elementa v svojih ekipah in odborih. To dejstvo se je zadnje čase poskusilo sicer popraviti (glej združevanje ekip na nogometnem področju), vendar je verjetno zares prišla ura, ko bo treba resno razmisliti o tem, da bomo pri nas imeli morda krepko manj društev, kot jih imamo zdaj, ampak da bodo ta imela trdno strukturo in organizacijo ter močno narodno identiteto. Morda bo tako strukturirana slovenska športna - in ne samo športna - stvarnost v Italiji predstavljala močnejši katalizator za mlade, kot je to sedaj.
—— NL
ZANJ SO ODŠTELI 160 MILIJARD LIR
ZIDANE V REAL MADRIDU
In na koncu skoraj vedno zmaga srce, bi lahko zapisali pod dogodek, ki je ponovno pokazal, da je v današnjem poklicnem nogometu vse mogoče, če je seveda le dovolj denarja zraven. Srce je seveda žena Veronique, ki je španskega rodu, saj je iz Almerie, slovitega francoskega nogometnega asa Zinedina Zidana in lepa Ve-ronique ni nikdar skrivala svoje antipatije do Turina in Piemonta in jo je vedno vleklo domov, v Španijo, denar pa je dal najslavnejši nogometni klub v Evropi Real Madrid, ki je za francoskega napadalca odštel nič manj kot 150-160 milijard lir.
Samo spomnimo se vseh velikih in jasno tudi praznih besed predsednika turinskega nogometnega kluba Juventus, ki je še pred desetimi dnevi na veliko okrog govoril, da se Zidana nihče ne bo dotaknil, da je Zizou, kot Zidana na Galskem radi kličejo, nedotakljiv, skorajda svetinja, okrog katere se pri Juventusu vse vrti in še kaj so znali še do včeraj vsi pri Juventusu povedati. Pa je prišel španski boter, bogati predsednik Real Madrida, Florentino Perez in prinesel s seboj vrečo, kaj vrečo: malo goro denarja in družina Agnelli, ki je lastnik Juven-tusa, se na denarce spozna. Velika ljubezen do Zidana je splahnela, je bila takoj pozabljena, dogovorili so se in Zidane se danes že veselo smeji v belem dresu slovitega Reala. Kako tudi ne, saj bo samo od španskega kluba na mesec prejel milijardo lir čistega dohodka, da o raznih sponzorjih itd. itd. seveda ne rečemo nobene.
In ga imenujejo šport in ga imenujejo najlepšo igro na svetu! Nogomet namreč! A pred-
V NEDELJO, 15. T.M., V KOTSCHACH-MAUTHNU
VIII. OBERGAILTALER MTB MARATHON
vsem zato, ker nismo moralisti in to tudi nočemo biti, ponavljamo tisto, kar smo nekoč že zapisali: dokler bodo tepci še kupovali drage vstopnice, še hodili na igrišča navijat za žo-gobrcarje, dokler bodo televizijske postaje še dajale gore denarja nogometnim klubom, do takrat bo še tako, kot je sedaj. Še več: vedno slabše bo! Morala je namreč že zdavnaj odpovedala, tudi tista, na katero prisegajo liberalci. Zidane je tako sedaj najbolje plačani igralec vseh časov, takoj pred Fi-gom, Crespom, Buffonom in Vierijem, ki je edini vreden le devetdeset milijard lir, vsi drugi so že krepko čez sto. Naj bo!
Mimogrede: Juve sedaj diha na vrat Vieriju.
In še enkrat mimogrede, pa čeprav navijačem Juventusa to ne bo všeč: Zidane je odšel po petih letih iz Turina tudi zato, ker z Juventusom ni in je tudi vedel, da v kratkem ne bo osvojil najprestižnejšega Evropskega pokala nogometnih prvakov, edinega odličja, ki ga še nima v svoji bogati omari nogometnih odličij.
■	ZUT
Italijanski kolesar Claudio Chiappucci je najbolj znano ime od 150 gorskih kolesarjev, ki jih pričakujejo na osmem O-bergailtaler MTB-MARATHO-Nu, ki bo v nedeljo, 15. t.m., v avstrijskem Kotschach-Mauth-nu. Prikupna avstrijska vas leži le nekaj kilometrov od italijanske meje, v dolini pod prelazom Monte Croce Carnico-Plocken-paG, na stari rimski cesti Via Au-gusta. Prav ta pot je v zadnjih časih deležna spodbudnega ita-lijansko-avstrijskega sodelovanja na področju mednarodne promocije številnih dobrot in lepot, ki jih karnijsko-koroško področje premore.
Kolesarski maraton so predstavili v kavarni Ferigo v Gorici ob navzočnosti lepega števila ljudi s kolesarskega področja, goriškega podžupana Noselli-ja, pokrajinskega odbornika za šport Buttignona in predsednika videmskega Conija D'/mto-ni. Avstrijski gostje, katere sta vodila župan Kotschach-Mauth-na VValter Hartlieb in predsednik organizatorja kolesarskega teka Harald Unterluggauer so dovršno predstavili osmo izvedbo enega med najbolj navdušujočimi maratoni z gorskimi kolesi. Kolesarji bodo tudi letos lahko izbirali med dvema progama: krajša meri 55 km in ima 1.300 m višinske razlike ter se je lahko udeležijo vsi, ki so dopolnili 16. leto, daljša proga, dolga 95 km s kar 3.400 m višinske razlike pa je namenjena le polnoletnikom.
Obe progi se odvijata po cestah, stezah in gozdovih v prelepi okolici te koroške občine. Daljša proga predvideva tudi vzpon na 1.750 m visok hrib Zol-Iner, od katerega bodo tekmovalci prišli skoraj do meje z Ita-
15
lijo, preden se bodo spustili nazaj v dolino. Sodelovanje na osmem maratonu v gorskem kolesarjenju je odprto profesionalcem in amaterjem, ki bodo tako lahko merili svoje moči s šampioni, kot so Chiappucci in avstrijski prvaki te športne panoge. Predsednik organizacijskega kluba Unterluggauer je dejal, da pričakujejo približno 1.000 kolesarjev iz Avstrije, Italije, Nemčije, Slovenije in Švice. Prireditelji so poskrbeli za popolno navzočnost na terenu s številnimi ekipami prve pomoči, o-krepčevalne točke in ekipami z nadomestnimi deli koles.
Udeleženci daljšega maratona bodo startali v nedeljo, 15. julija ob osmih, uro kasneje pa bodo krenili tekmovalci krajše proge. Gorski kolesarji se lahko na osmi MTB maraton visoke ziljske doline prijavijo na spletni strani www.koemau.at/mtb-marathon, po telefonu na krajevni turistični urad na št. 0043 47158516 in seveda na licu mesta do ene ure pred startom in tudi v soboto, 14. t.m., ko se bo v Kotschach-Mauthnu začel dvodnevni praznik gorskih kolesarjev. V popoldanskih urah bo najprej na vrsti tekmovanje v Arcathlonu, mešanica gorskega kolesarjenja in lokostrelstva, sledile bodo projekcije športnih videoposnetkov, Pastaparty in druge družabnosti.
Prireditelji so pomislili tudi na otroke, za katere so pripravili kratki maraton z gorskimi kolesi. To tekmovanje bo ob 12. uri in je namenjeno otrokom med 8. in 15. letom. Poleg nagrad za boljše uvrščene v vseh kategorijah so ptedvideneludi druge nagrade, kijih bodo izžrebali med vsemi, ki bodo prispeli do cilja.
16
ČETRTEK, 12. JULIJA 2001
AKTUALNO
DEŽELNO TAJNIŠTVO SSk O PEREČIH PROBLEMIH
V sredo, 4. julija, seje na redni mesečni seji sestalo deželno tajništvo stranke Slovenske skupnosti. Na dnevnem redu je bilo kar nekaj tehtnih problematik in tematik.
Prisotni so najprej ocenili nedavne upravne volitve v naši deželi ter z zadovoljstvom podčrtali, da so bili vsi kandidati SSk izvoljeni v goriška in tržaška izvoljena telesa, za kar jim gre čestitati, obenem pa je tudi dokaz, da je stranka dobro prisotna na teritoriju, kjer razpolaga s svojimi sekcijskimi tajniki in predstavniki. Negativno je seveda dejstvo, da sta v tržaškem občinskem in goriškem pokrajinskem svetu po en Slovenec manj, kar se bo še kako poznalo v bližnji prihodnosti, ko bo šlo za dejansko izvajanje zaščitnega zakona, ki je odvisno, kot znano, od krajevnih uprav. SSk zato meni, da je iz omenjenih razlogov nujno potrebno, da bo pri prihodnjih volilnih preizkušnjah, in sicer pri občinskih volitvah v Nabrežini in občinskih v Gorici, čim več Slovencev kandidatov oz. izvoljenih v omenjene svete. SSk med drugim tudi upa, da tokrat ne bo več prišlo do načrtne omejitve slovenske prisotnosti v izvoljenih telesih s strani nekaterih koalicijskih kolegov, kot se je to zgodilo tokrat pri občinskih volitvah v Trstu in pokrajinskih v Gorici.
Deželno tajništvo SSk je poglobljeno razpravljalo o zaskrbljujočem stanju in krizi Glasbene matice. Prisotni so pouda-
rili, da je bil v tem smislu 15. člen zaščitnega zakona o glasbenem šolstvu slabo premišljen, saj ne jamči življenja Glasbeni matici. Slovenska sekcija na konservatoriju Tartini ne more nadomestiti funkcije in duha GM, vsaj ne takšne, kakršno poznamo in kakršna je odigrala bistveno vlogo v našem družbenem življenju v vseh teh desetletjih.
Prisotni na seji so vzeli resno v pretres pereče probleme v občini Devin-Nabrežina in v občini Gorica, točneje v Standrežu. V obeh primerih smo priča krčenju slovenskega etničnega teritorija, vendar z razliko, da gre v prvem primeru za levosredinsko, v drugem primeru pa za desnosredinsko krajevno upravo. Omenjeno delovanje uprav je, med drugim, v popolnem nasprotju z 21. členom zaščitnega zakona, ki predvideva zaščito teritorija, na katerem je zgodovinsko prisotna slovenska manjšina, to seveda pomeni, tudi v občini Gorica in v občini Devin-Nabrežina. SSk je trdno na strani vseh tistih aktivistov in predstavnikov, ki branijo slovensko zemljo in njene pravice, obžaluje pa, da se slovenska narodna skupnost ne zna zadostno strniti okoli omenjenih odprtih in perečih problemov, kar velja še posebno v nabrežinskem primeru.
Glede občine Devin-Nabrežina velja med drugim povedati, da SSk skrbi nižanje jezikovnih pravic v občini, saj je vedno manj dvojezičnih uslužbencev
in dvojezičnost je v tej občini vedno manj vidljiva.
Prisotni na seji so spregovorili tudi o desetletnici samostojne Republike Slovenije. Slovenska skupnost je ponosna nad dosežki mlade slovenske države, v bodoče pa bi morali predstavniki manjšine in matice ustvariti pogoje za večjo povezavo in tesnejše čutenje med matico in Slovenci v Italiji.
Bipolarni sistem v Italiji ni več pod vprašajem, saj so že parlamentarne volitve pokazale, da je izbira volivcev v tem smislu dokaj jasna. Manjšina bi morala v tem kontekstu postati enoten politični subjekt, strniti bi morala svoje vrste in suvereno odločati svojo strategijo. Upati je, da desnosredinska vlada in dežela ter nove krajevne uprave ne bodo imele do slovenske prisotnosti negativne politike. Signal, ki ga prinašajo davčni obrazci v slovenskem jeziku, nas lahko zato navdaja z rahlim upanjem, kar pomeni, da a priori ne gre zavračati dogovarjanja z nikomer. S tem v zvezi se SSk javno zahvaljuje poslancu Riccardu lllyju, ki si je prizadeval za pravice slovenske narodne skupnosti v italijanskem parlamentu.
SSk obenem tudi pričakuje, da bosta dežela in vlada spoštovali voljo slovenske manjšine pri imenovanjih članov paritetnega odbora, za katerega si vsi prizadevamo, da bi začel čim prej s svojim delom, t.j. z izvajanjem zaščitnega zakona.
DIGITALNA UMETNOST NA GORIŠKEM / B. SOBAN IN P. D. REDFERN
IZZIVI SODOBNE UMETNOSTI
DANIJEL DEVETAK
Malokdo verjetno ve, da se sodobna likovna umetnost razvija tudi na ekranih računalnikov. In verjetno še manj ljudi ve, da živita na Goriškem, tostran in onstran državne meje, umetnika srednje generacije, ki imata za sabo že večdesetletno snovanje in sta v tej zvrsti sodobne - digitalne - umetnosti prava mojstra, v sami špici evropskih tovrstnih umetnikov.
Pred dvema tednoma sta potekala v Središču multimedij-skih komunikacij (Centro co-municazioni multimediali) v ul. Diaz v Gorici dva zanimiva večera z naslovom Corizia Futu-ra, na katerih sta Paul D. Red-fern in Bogdan Soban spregovorila o digitalni umetnosti. Pobudo je organiziralo kulturno združenje Graphiti iz Gorice v sodelovanju s pokrajinsko upravo in omenjenim Središčem.
BOGDAN SOBAN: GENERATIVE ART
Četrtek, 28. junija, je bil posvečen Bogdanu Sobanu, strojnemu inženirju po rodu iz Vrtojbe, ki je dve desetletji delal na področju poslovne informatike in se sedaj ukvarja z umetniško metodo, ki ji pravijo gene-rative art. T veliko intelektualno radovednostjo se je poglabljal v tiste lastnosti računalnika, ki prekašajo človekove sposobnosti (spomin, učinkovitost, točnost, hitrost, neutrudnost...). Iz tega dolgoletnega dela in programiranja računalniških a-plikacij je nastal svojstven projekt ustvarjanja računalniških grafik, ki se umešča na področje raziskav in razvoja t.i. gene-rative art. Soban je v Sloveniji med prvimi, ki uporabljajo ta postopek v svojem umetniškem snovanju. Kot je sam nazorno povedal in kot piše tudi v besedilu na njegovi spletni strani (www.soban-art.com), gre za sodobno računalniško metodo, ki omogoča razvoj idej in ustvarjanje novih rešitev na vseh področjih človekovega ustvarjanja. Preprosto povedano: u-metnik določi t.i. genetski kodeks ideje in stroj lahko nudi neskončno število neponovljivih rešitev. Metodo eksperimentirajo tudi v arhitekturi, urbanizmu, industrijskem oblikovanju, načrtovanju stolic, glasbi, poeziji itd. V sami osnovi metoda posnema evolucijske procese v naravi, in to od genetskega zapisa prek rojstva in rasti do zrelosti. Gre za genetsko zasnovane programske kode, ki prav tako, kot se dogaja v naravi, generirajo neskončno število vedno drugačnih, edinstvenih, nepredvidljivih in neponovljivih rešitev. Jasen primer je u-metnik ponudil, ko je govoril o hrastu. Vsi hrasti na svetu so hrasti, saj imajo točno določene značilnosti; in vendar ne obstajata dva popolnoma enaka hrasta. Nekaj podobnega je Soban uresničil s svojim računalniškim programom (kot zanimivost povejmo, da gre za programček, ki ga lahko vsebuje preprosta disketa), ki - na podlagi od njega določenih predpostavk- "ustvarja" neskončne možnosti vedno novih rešitev; velja zakonitost, da se nobena slika ne more ponoviti. To iskanje neskončnega je pravzaprav zmes visoke tehnologije in filo-
FOTO BUMBACA
zofije in je trenutno predmet proučevanj znanstvenih ustanov po vsem svetu, saj metoda kot taka odpira vrsto vprašanj, ki zadevajo uporabo tehnologije pri ustvarjalnih procesih in samo vlogo človeka in njegove samozavesti v tehnologiziranem svetu. Umetnik je torej sestavil računalniški program in določil "genetski kodeks" svoje stvaritve; ko da ukaz računalniku, pa slednji začne... "ustvarjati". Tako je nastala vrsta likovnih ciklusov, sad kompleksnih matematičnih formul, ki jih je Soban v zadnjih 7 letih razstavljal po vsej Sloveniji in v naši deželi. Na predstavitvi nam je z digitalnim projektorjem tudi pokazal, kako se rojevajo njegova dela. Da obstajajo njemu podobni umetniki, je (seveda) odkril na internetu, in to pred nekaj meseci. Gre namreč za mlado metodo, ki si še komaj utira pot in se bo gotovo še razvila.
PAUL DAVID REDFERN: DIGITALNA FOTOGRAFIJA
V petek, 29. junija, pa je prišel na vrsto v Gorici živeči umetnik Paul David Redfern, organizator in povezovalec dveh večerov, pravi pionir digitalne fotografije. Redfern je na Goriškem znan in dejaven, saj je kot predsednik združenja Graphiti (www.code.it/graphiti) priredil v zadnjih desetih letih v sodelovanju z občinsko in pokrajinsko upravo več svojevrstnih razstav, tečajev, predavanj in drugih u-metniških ter kulturnih pobud; med temi omenimo samo inovativno letno pobudo EurArt, ki se je začela v Gorici in se nadaljuje po Italiji, Sloveniji in Avstriji. Znan pa je tudi na državni in mednarodni ravni, saj so njegovi umetniški metodi posvetile posebne študije tudi ugledne znanstvene revije (npr. Appli-cando), že nekaj let ga redno vabijo na ljubljansko univerzo, kjer vodi tečaje o digitalni fotografiji. Po zaslugi njegove nove umetniške govorice uvrščajo strokovnjaki Gorico med pionirska mesta digitalne umetnosti v Italiji. Pred tremi leti je združil nekaj goriških umetnikov tostran in onstran meje v prvo skupino digitalnih umetnikov v deželi. Pred dvema letoma mu je AGFA posvetila v Milanu odmevno osebno razstavo, s katero je Redfernova digitalna fotografija (Photomorfo-si®) "zaznamovala zgodovino fotografije", našla prostor v zasebnih in javnih likovnih zbirkah ter postala predmet znanstvenih razprav. Redfern in njegova žena, dr. Giuseppina Ma-strovito, sta v Gorici dala tudi pobudo za prvi eksperimental-
ni muzej sodobne umetnosti, t.i. VirtualGMuseum, ki z ene strani skrbi za ohranjanje slikarskih, grafičnih, fotografskih in digitalnih del, z druge strani pa za širjenje (prek interneta) sodobne in še zlasti digitalne u-metnosti. Tudi to je izvirna pobuda (pri njej sodelujejo umetniki z vsega sveta), ki želi oblikovati novo muzejsko kulturo v službi Goričanov in - prek medmrežja - sploh kogarkoli po vsem svetu. Redfern je na večeru v Središču multimedijskih komunikacij najlepše razložil nastanek svoje "pustolovščine", ko je povedal, da mu je bila čista fotografija kot umetniška metoda pretesna. "Rad dodajam kaj svojega." Tako je nastala zvrst, ki ni več fotografija, ni niti grafika in niti tradicionalno slikarstvo. Že v 70-ih letih je začel izdelovati podobe s kolaži, v 80-ih in do srede 90-ih se je posvečal pretežno fotografiji. Mejnik predstavlja leto 1994, ko je spoznal računalniški program Photoshop, s pomočjo katerega na podlagi realnih slik, posnetih z digitalno kamero, na ekranu sestavlja abstraktne umetnine. Prek svoje zgodbe je tako nakazal razvoj digitalne fotografije v zadnjih letih in orisal nekaj smernic, kako se ta tehnologija lahko uporablja za strokovne rezultate na področju fotografije. Za takim delom je seveda veliko tehničnega in fotografskega znanja ter izkušenj, prisotna pa je tudi umetniška žilica. Redfern je na zanimivem večeru tudi prikazal svoje delo na računalniku in predstavil nekaj filtrov kot sredstev manipuliranja podobe. Tudi on je poudaril vlogo interneta v širjenju novih umetniških izraznih govoric, saj gre za sredstvo, ki obvešča v realnem času in je na razpolago vedno širšemu krogu ljudi.
Soban in Redfern sta umetnika, ki snujeta pred računalniškim ekranom. Sad Sobanove-ga dela je program, ki "ustvarja" neskončno nepredvidljivih in neponovljivih grafičnih rešitev, sad Redfernovega pa do zadnjega detajla izdelana "sintetična" fotografska obdelava. Skupna jima je neustavljiva notranja želja po ustvarjanju in preseganju vseh dosedanjih meja in metod. Sploh pa se oba spuščata na področje neskončnega, brezčasnega, nadčloveškega. Goričani - tu in tam - smo lahko ponosni, da živita sredi nas dva uveljavljena umetnika, ki tudi s svojo govorico in sodelovanjem uvajata tretje tisočletje novih izzivov za sodobno umetnost.
'il/jjcl. ,	Svete
/	Višarje.
Odkrijte čarobni svet, kjer se narava in duh
stapljata v čudovito doživetje. Spoznajte, kako enostavno
je priti semkaj, dovolj J je stopiti v kabino žičnice.
ŽIČNICA V OVČJI VASI (VALBRUNA)
QQ IMS • Pf«ni*i 8 30 18 IS SoboteMr	3	9	,10. funt)
.jW.ll ?y.3G.*«ptrmb*f ZtPtia	2?	c*eb
. lSŽKJOffi,
PROMOTUR
:	JUBILEJNA CERKEV
ROMARSKO SVETIŠČE SVFTE VIŠARJE pWoM{g|l||H
^	-	»I.min n im -c n-j	oAIN I
1 kMjrmpMnhUl' iOO: :i00 1208-»HO	^	.
:* ifOftmci/f pamstiTE tu .ojMim?'«6<S82-f**5«?8 4‘oif$s' LUSSARI