Sodobna črnogorska poezija Jevrem Brković Pesnik ali Hamlet v pregnanstvu Senca velike ptice mi šine prek obraza Saint-John Perse I Na samem začetku nakazano vse je: Dobi se ogenj, goriš. In nihče ne doume: kako, od česa in kje je Ta čar, ki sen je v njem. Morda najprej v duši: naliv nebesni V tistem očesu izza očeša. Potem Pa iz ledu bližnjih kapljice črnega mleka Stečejo. Vse sami razlogi, da se razcveti bič Po tvojem hrbtu, kot da po konjskih slabinah useka. S ptico v dlani, Ki še ne ve za žgolerije, Doumeš: Isto je za vas trpljenje. II Prihitiš iz hiše skoz streho iz slame, Vdihneš barvo cvetlice. Zapomniš si Krilo ptice, zgrabiš plamen, Na svojo hišo ga vržeš najprej. Vidiš: nikogar ni, ki bi verjel! Z neba je pognalo drevo, poglej! Sodobnost 2003 I 902 Sodobna črnogorska poezija Opoldne vzamejo pasjo verigo in kozji plet, Privabijo te s polja, z neba, iz sadovnjaka Na ognjišče. Pesek v oči. In pred živi portret Tvojega očeta. In ko začneš verjeti v mik sorodstva, brž Si zvezan že za nogo stola. Lahko tuđi za vrata. Družinsko trnje bode: ječmen, sol in rž. Pokažejo ti sliko Tvojega blaznega prednika, ko jezdi ata. Rečejo še, da si mu podoben: Enako čelo, nos in spodnjo ustno imata! III Izzidaš se iz zida, kamor ti vzidajo postavo, Greš v polje. V svoje skrito polje. Najdeš travo prednikov. Cakaš na rdečerjavo Mesečino v konjevi grivi, v laseh sape, ki žge. Slišiš: rastlina ob tebi se ne ujema s koreninjem. Spoznaš: svet ni samo na štiri strani. V neskončnost gre Pot, ki te vabi k potovanju. Poprimi obliko očetovih škornjev, lobanje in naboja, krokarja, orlovega kljuna, sovinih oči v prvem prikazovanju... V tvojem domu bo Namesto tebe Umiralo družinsko drevo. Iz hiše boš izšel ogreben ... IV Prenočiš zunaj hiše in začutiš groznico, ki mrazi: V vsaki kosti je kristalno jasen mraz. Vzemi kačji strup ali kaco, ki se ovrti. Potreben ti bo za konec pesmi, ki opeva poletne dni, Za sliko, v katero živ kamen odletava. Nikomur nič ne reci. Niti psu, ki te radosti. Sodobnost 2003 I 903 Sodobna črnogorska poezija Ves dan bo, kot so tvoj oče in brata želeli, Lajala na ono stran sveta, kjer bo hrbet Tvoja zadnja slika, ki jo bodo v spominu imeli: Tako psi kot sorodniki In dom, v sivino oviti. Caka te tista strašna ura. Pesnik, pohiti! Poravnaj pot za sabo. Če bi ti pogledi nazaj pohiteli, Te lahko vrne nebo. Lahko pokopališče. Lahko konj. V planini se beli. Lahko jagnje. Lahko stisnjeno čelo mlajšega brata. Lahko strta ptica. Lahko češnja. Lahko tulček naboja. Lahko je v tebi, lahko kak prelom iz preobrata. Lahko se zvije svitek. Lahko je cvrček iz plota. Lahko podkvica. Lahko čebelje želo. Lahko neurje. Vse te lahko vrne. Ćelo od koga dobrota. Zvezda se je nagnila Nad tvoj krov je šla, Caka, da se obrneš. Cakajo te tuđi oči tvojega pisanega psa! VI Če se ne ozreš, boš tišti, ki ga tema sama Izziva, da bi poljubil Crni Cvet. In že ga poljubljaš. Začela se je drama. Moj otožni Hamlet spod slame, Iz bilk. Pridi na obhajilo k hudiču! Oko v oko poglobi! Roko na plamen! Trpi! Na obrazu zamenjuj obrazov vso kopico! In kdor bo zdržal, bo imel za tovariša Stvaritelja. Pevca. Pa še usodno ptico. Sodobnost 2003 I 904 Sodobna črnogorska poezija________________________________ Hamlet moj, Spod Rimske ceste z neba, Spod surovih zvezd, Kradejo ti plamen iz srca! VII Ne skrbi: prihajajo hibe in nepokoji, Bolezni se preklajo, čigav boš bolj. Ljudstvo, iz katerega izhajaš, spi. V sobi tvoji Se sveti crnilo, besede so v vročici, V pljučnih vršičkih imaš vonj po gnilih jabolkah, Pa posušen dvanajsti členek v hrbtenici. Prikradeš noč, kemično čisto. Ob južnem vetru z dušo pomaranče Krotiš morje z enim samim listom. Med tem, ko ti desnica, Hamlet moj, V ramenu kosteni, Si ti še naprej sam svoj! VIII Na tvojem svečniku se dosti sveč zvrsti. V očesu bledi leca. Možganska skorja temni. Lej, Še tvoj beli krokar v pesem prileti. f To ni več papir. Rokopis ni. Braniš se z voščenim krogom okrog glave, Da ne mine noč in se vsa ne izcedi Vate, dokler te je še kaj. Dokler dišeš. Smrt je pozornejša od prijatelja: v metuljevi samici caka, Gleda v blago besedo, s katero jo zapišeš. Hamlet moj, ti že vidiš slabo! Ne potrebuješ oči, Dokler ljubiš Njo! Sodobnost 2003 I 905 Sodobna črnogorska poezija K Mar veš: že je tu dneva prvi svitek. Iz tvojega hrbta raste drevo - stol. Niti skoz mesto več ne moreš jutranje vitek. Somrak je barva tvoje krvi. Nihče pa te ne videva, Kako hodiš dol k reki in poljubljaš vodo. Tako si hotel: še reka te prehiteva. Niti sončni žarek po tvojem oknu ne pohiti. Sonce se ogiblje sonc v tvojih papirjih, Nad katerimi te je mogoče zalotiti sred najbolj nočne noči. Hamlet moj, tuđi tvoje srce je v suši! Koliko že samo ženske telesnosti Imaš na duši! X Ni več belega prostora od tebe Pa do prepada. Če se vrneš v življenje - kdo bos? Vsak te lahko ubije. Lahko ti živemu ogrebe Kožo. Lahko bakreno žico ovrti na katerokoli tvojo kost, Da jo na tvojem edinem obrazu raztopi. Lahko te vržejo v katran. Lahko Vbrizgajo kraste. In žabjo gobavost nanesejo. Tak čas je: Podrli te bodo tako. Hamlet moj, zate ni rešitve nobene. Ali vidiš: Ti si brez domovine, Brez bližnjih, brez družine spletene! Sodobnost 2003 I 906 Sodobna črnogorska poezija XI Dišiš po svincu iz knjig. Po nagniti Višnji. Po Homerju s palico. Po Ahilovi peti. Po vojski razbiti! Po olivah. Po srti in kišu za živila. Po fotografiji prvega letala. Po obolelem meču. Metafora blisne: misliš, da se bo posvetila! Zora iz jelenovega roga. Iz vrča, ki je kamnen. Zanesi se na košenje rastlin, Na zapomnjeno svetlobo, na vrč oljen. Hamlet moj, Sam si na svetu. Obrača ti glavo in cvet, Ki je zrasel v tvojem sonetu. XII Voda v pljučih. V kolenu. Bakropis Riše na prsni kosti tvoja bol. Vedi, da je ožarčen tvoj rakavi izpis. In to je nova knjiga. Niti noč iz slonovine Ne stopa vanjo. To si moral vedeti Že takrat, ko Crni Cvet zasine. Vrt si. Tuđi brez tfcga korena Bi bil navaden nasad, vendar - Po nepotrebnem zdrav potomec drena! Hamlet moj, Odvrzi tuđi zlati meč! Vitkemu mečevalcu So najbolj vitki koraki več! Sodobnost 2003 I 907 Sodobna črnogorska poezija XIII Uspel si kakor nihče od tvojih: smrt te spoštuje. Tebe si je zaželela. Prva oseba množine je. Končno si jo nagnal, da je obolela Od tebe. Od same sebe. Pa četudi je dokaj Mlada, kot Lermontov. Se ćelo mlajša. Priznava: smrt je zala sele zdaj. Preostaja ti še samo, da odideš v polje. Moraš! Sam ga najdi! Pod zvezdami izdihni in štirivrstičnico ljubo Poslednjič izgovori. Hamlet moj, hinavstva naj več ne bo. Nikoli ne povesi oči v zemljo, Vračaš se iz pregnanstva tako! Prevedel Andrej Arko Jevrem Brković (1933) je pesnik, romanopisec, dramatik in esejist. Objavil je več kot osemdeset knjig poezije, kratke proze, romanov, dram, esejev, polemik ... Preveden je v skorajđa vse evropske jezike. 0 njegovem delu je bilo napisanih precej studij. Je predsednik Dukljanske akademije znanosti in umetnosti. Letos so v Podgorici izšla njegova zbrana dela v tridesetih knjigah. Njegova poezija je zastopana v nekaj antologijah svetovne poezije. Je pobudnik in eden od ustanoviteljev črnogorskega PEN-a, Črnogorskega društva neodvisnih književnikov ter Dukljanske akademije znanosti in umetnosti. Za svoje delo je prejel več pomembnih priznanj, med katerimi je tuđi trinaestojulska nagrada. Sodobnost 2003 I 908