Beim gegenwartigen Zustande der Dinge sollte bei uns die optimale Dichte des 
Waldstrassennetzes zwischen 20 und 30 m ha liegen. Die untere Grenze davon konn-
ten mit etwas hoberen Einlegungen als bisber zum Jahre 1985 erreicht werden. 
Dazu werden giinstigere Kredite fi.ir den Strassenbau, Erleichterungen beim Ankauf 
von Brennstoff und hohere eigene Mittel der Forstdirektionen erforderlich. Alle 
Nachkriegsjahre fusste der Bau von Waldstrassen ausschliesslich auf eigenen Mit-
tein der Forstdirektionen, nur erst in den letzten drei Jahren hat die Forstwirt-
schaft Sloweniens Kredite in der Hohe 15 Millionen Dinare vom Staate erhalten. 
Ausser fur die erforderlichen neuen Waldstrassen zeigen sich grossere Bedlirfnisse 
auch fur die Aufbesserung des bestehenden Strassennetzes (Stabilisierung des 
Oberbaus, Schwarzdecken der Fahrbahn), wozu noch zusatzliche Mittel aufzubrin-
gen sein werden. 
,634.0.902.1 
RODBINA ZOISOV V BOHINJU 
Ing. Janez Ju v an (Kranj) 
Sledovi rudarjenja in fužinarstva v Bohinju segajo v predzgodovinsko 
dobo in ta dejavnost ni prenehala vse do leta 1890, ko je požar dne 7. oktobra 
uničil fužine v Boh. Bistrici. Poudariti je treba, da so Slovenci na Gorenj-
skem po naselitvi, ko so se prilagodili domorodcem, povsem samostojno 
rudarili, talili rude in obdelovali predvsem železo, seveda na svoj lastni način, 
ki pa je kmalu zastaral. Po mnogih krajih Gorenjske, tako tudi v Bohinju, 
se še najdejo ostanki manjših fužinarskih obratov iz te dobe. Obrati večjega 
obsega, ki so se razvili v Bohinju na začetku srednjega vel<a, so bili v Bistrici, 
na Pozabljenem in v Stari fuži ni. 
Vzporedno s proizvodnjo železa in drugih kovin se je razvijala tudi za-
konodaja. I z 16. stoletja so znani rudniških redi, npr. za Kranjsko Maksi-
milijanov iz leta 1515, Ferdinandov iz let 1530 in 1553, Karolinški rudarski 
in gozdni zakon iz leta 1575, ki so vsi strem eti za tem, da bi zagotovili dovolj 
lesa, oglja in goriva rudnikom in fužinam. Kajti železa in jekla nikdar nr 
bilo (in ne bo) dovolj. Večjo in boljšo proizvodnjo je zahtevalo leto za letom, 
stoletje za stoletj em. Zakon iz leta 1575 je zaosh·il odnose med lastniki in 
uporabniki gozdov. Bolj jasno so opredeljeni na eni strani državni, cesarski, 
cerkveni in kmečki gozdovi, vsi navedeni kot lastninski, na drugi pa podjetja, 
ki so gozdove izkoriščala, predvsem fužinarji in rudarji. Lastniki fužinarskih 
obratov so po fevdalnem pravu b ili odvisni od zemljiškega gospoda. Imeti 
so morali dovoljenje za obratovanje, plačevali so urbarske dajatve. Za primer 
naj služi izvleček iz gospodarskega obračuna Zoisovih fužin v Boh. Bistrici za 
leto 1757, iz katerega je razvidno, da je plačevalo podjetje letno 50 goldinarjev, 
38 krajcm·jev in 1 pfenig urbarskih dajatev na podlagi zakona iz leta 1575. 
Začetki fužinarstva v Bohinju 
V 16. stoletju so začeli prihajati v Bohinj doseljenci iz rudarskega okoliša 
Bergamo v Lombardiji, ki so znali na boljši način taliti rude in obdelovati 
kovine. Sprva so delali skupaj z domačini kot solastniki, proti koncu 16. sto-
letja pa so domačine začeli izrivati kot lastnike rudnih jam in fužin. Znana 
54 
so iz tega časa imena fužinarjev domačinov: Kranc, Kralj, žmitek, Ambrož, 
Lavrenčič idr. 
V naslednjem stoletju je deželnoknežja oblast Kranjske zaostrila pred-
pise o izkoriščanju gozdov z odlokom Ferdinanda III. iz leta 1643, ki je 
predpisoval za gozdne prestopke telesne in za težje primere celo smrtne kazni. 
Predpisano je bilo pogozdovanje posek, poznejši predpisi (1650, 1669) so pre-
povedovali krčenja gozdov in gozdno pašo. 
V dobi vzpona fužinarstva v Bohinju, v začetku 17. stoletja, je bil Bohinj 
že gosto naseljen. škof Tomaž Hren navaja okoli 2000 prebivalcev v obeh 
dolinah. 
Vedno strožji predpisi o izkoriščanju gozdov iz 16. in 17. stoletja pa vseeno 
niso dosegli cilja. Hektarska lesna zaloga je v vseh vrstah las tništva gozdov 
nenehno padla, začelo je primanjkovati lesa, kar je povzročalo državnim 
oblastem hude skrbi . Te so - vsaj deloma uspešno - skušale uvesti pre-
mišljeno izkoriščanje gozdov tudi z oplodnimi sečnjami , predpisovale so 
pogozdovanje čistin in golosečenj ter varstvo gozdov na podlagi gozdnogo-
spodarskih načrtov. Tako so reševali nevarno s tanje gozdnih fondov na 
Kranjskem z več gozdnimi redi in predpisi, npr. v letu 1771 in poznejšimi, 
izdanimi na podlagi dvornega dekreta iz leta 1781. Kot posebnost te dobe je 
omeniti zakon p razpustitvi samostanov, ki je izšel na Dunaju leta 1782; nji-
hovo premoženje je pripadlo verskemu skladu. 
Po uvedbi rudarskih knjig le ta 1668 so podatki o lastništ-vu fužin in 
rudnih jam v Bohinju boljši. Pojavijo se imena Jurij Locatelli, (lastnik fužin 
v Bistrici in Stari fužini), Jakob Mar:iaši, Martin Tazol; leta 1704 Janez Kem-
perle kot Locatellijev družabnik; leta 1714 Franc Pittoni. Leta 1731 je dobil 
rudarske pravice za izkoriščanje devetih rudišč in osmih oglarij Peter Anton 
Pittoni, ki se že leta 1736 pojavi kot lastnik bistriških fužin, a konča svojo 
kariero že leta 1739 z izgubo. Približno is ti čas je bil lastnik fužin v Stari 
fužini Matevž Varl, ki je prav tako končal svojo podjetniško dejavnost v 
konkursu. 
Po zapiskih je bilo zaposlenih leta 1769 v bohinjskih fužinah 260 delavcev, 
med temi 70 oglarjev in gozdnih delavcev. Za fužine v Stari Fužini je sekalo 
les, pripravljalo drva in žgalo oglje 139 gozdnih delavcev in oglarjev. Pretežni 
del delavstva je prihajal v bistriške fužine iz Zgornje Bohinjske doline. 
Prvi Zois Michelangelo 
Leta 1769 se pojavi v Bohinju rodbina Zoisov. Prvi je bil Michelangelo 
Zois. Kot spreten trgovec j e združil v svojih rokah skoraj ves izvoz železa 
in železnih izdelkov pretežnega dela slovenskih fu žin v Italijo . Kapitalno 
močan je začel segati tudi po fužinarstvu, in to najprej v Bohinju. V začetku, 
to je elo leta 1748, je nastopal neimenovan, torej še v času, ko je že kupil 
fužine v Stari fužini od Varla in v Bistrici od Pittonija. Dne 29. avgusta 1762 
je kot najugodnejši ponudnik kupil od blejske gosposke na lici taciji posestvo 
v Boh. Bistrici. Posestvo je prej pripadalo rodbin i Maierhofer, ki pa ni imela 
moških naslednikov ter je zaradi tega prešlo zopet v last blej ske gosposke. 
Načrtno si je pridobil ogromno rudno in fužinarsko posest na Kranjskem, 
štajerskem in Koroškem. Leta 1739 je dobil plemiški naslov, leta 1760 si je 
kupil baronsko čast. V rudarske knjige je 3. dec. 1770 vpisan kot baron Zois 
von Edelstein. V naslednjih desetletjih se je v rokah rodbine Zoisov združila 
55 
obsežna rudarska in fužinarska posest v bohinjskem in javorniškem območju, 
ki je trajala okoli sto let, vse do ustanovitve Kranjske industrijske družbe 
(1869) . Imel pa je poleg tega še obsežna posestva, indus trijska podjetja in 
poslovne zveze po vsej sedanji Sloveniji. 
Ceprav so bili v tistem času produkcijski stroški rudarjenja in fužinarstva 
v Bohinju med najvišjimi na Kranjskem, so železarne na tem območju vzdr-
žale konkurenco zaradi izredno cenenega kuriva in oglja . Za Zoisove obrate 
je bilo rezerviranih 28.773 ha gozdov, Zois sam pa je bil lastnik še 3152 ha 
gozdov. Za dobavo ene kripe oglj a so plačevale fužine en krajcar in tri pfenige. 
Pozneje je cena oglju narastla, tako da je v drugi polovici preteklega stoletja 
stala kripa oglj a že tri krajcarje. 
Po podatkih iz leta 1855 je bilo v bohinjskih železarskih obratih zapo-
slenih 432 delavcev, od teh okrog dvesto v gozdovih pri sečnji lesa, naprav-
ljanju drv in pri kuhanju oglja. Leta 1860 je bilo v gozdovih zaposlenih 220 
de lavcev, ki so zaslužili le po pičlih 54 goldinarjev. Leta 1870 je delalo v 
bistriških fužinah okoli 250 gozdnih delavcev in oglarjev, v Stari fužini pa 
okoli 100 gozdnih delavcev. Bistriške fužine so porabile letno okoli 480 tisoč 
krip oglja. 
Nastop barona žige Zoisa 
Za nas je še bolj zanimiv Michelangelov sin žiga Zois, ki se je rodil pred 
224 leti, dne 23. nov. 1747. Leta 1768 je vstopil v očetovo podjetje, leta 1774 ga 
je oče določil za glavnega dediča in še istega leta je prevzel žičarno in žeb-
ljarno v Bistrici in v Stari Fužini. Toda čez 15 let, leta 1789, ga je, s tarega 42 
let, bolezen za trideset let, to je do smrti, priklenila na bolniški stol. 
Oče Michelangelo Zois se je umaknil v začetku 18. stole tja iz Benetk in 
priš~l preko Trsta v Ljubljano. Predniki tega rodu, z rodbinskim imenom 
Millebois, so se menda iz $vice preselili v Bergamo in se tam pre imenovali 
v Zois, kar naj bi pomenilo dragulj. Imel je s prvo ženo tri otroke in z drugo 
osem. žiga je bil Michelangelov najstarejši sin druge žene. Ta je bila Ivana 
Katarina Kapus iz Kamne gorice, hčerka Franca Kapusa in Marije PollinL 
Bila je Slovenka, ki se je s svojimi otroki prav go tovo pogovarjala v slo-
venščini in vplivala na žigo, da je materin s lovenski jezik tako vzljubil, da 
se je kljub poslovnosti ves posvetil tudi s lovenskemu narodnostnemu preradu. 
Bil je velik znanstvenik, znanstveni usmerjevalec in m ecen. Od znanih mož 
iz slovenske kulturne zgodovine, ki so se 30 let zbirali v Zoisovem literarnem 
naprednem krožku, je omeniti zlasti Kumerdeja, Japlja, Vodnika, Kopitarja 
in Linharta. Znana je njegova zbirka mineralov in kamenin. Ob 150-letnici 
u stanovitve Prirodoslovnega muzeja Slovenije j e bila ta zbirka leta 1971 
s trokovno prew·ejena in ponovno razstavljena kot časten spomenik Zoisu-
naravoslovcu. 
žiga Zoisa je zajela doba reforme J ožefa II. Po treznem premisleku se 
je odločil, da uveljavi za bohinjske obrate nov rudarski red. To je izrednd 
važen dokument z datumom 15. sep tembra 1788, ki kaže na tedanje odnose 
med gospodarjem kot las tnikom in delavcem. žiga Zois se je namreč zavedal 
gospodarskih težav, ki so se z obzorja že premaknile v neposredno bližino 
njegovih obratov. Konkurenca zaradi cenejšega in kvalite tnejšega blaga v 
Trstu in Italiji je grozila njegovim podjetjem, doma pa so ga istočasno 
moriJe težave, ki jih j e imel z delavstvom, zlasti v Bohinju. Vendar ni obupal. 
56 
1-
V teh resn ih težavah se je zanašal na postavitev novega plavža v Bistrici, 
ki so ga zakurili l. oktobra 1791. Računal je, da bo z njim dobil kvalitetnejše 
in cenejše blago. Skozi Soteska je dal zgraditi iz Bohinja do Obern cesto, 
ki je bila po šestih letih gradnje odprta le ta 1789. šele takrat je torej dobil 
Bohinj cestno zvezo z ostalo Gorenjsko. 
Iz novega p lavža so prvič dobili okoli 14 ton fužinsko surovega železa 
ali grodlja. Porabili pa so 2478 dvojnih mernikov oglja in okoli 31 ton železove 
rude. Toda že leta 1796 je bil plavž v notranjosti tako izžgan, da so ga morali 
obnoviti. 
Francoska okupacija in Zoisove težave 
Francoska okupacija naših krajev je pr izadej ala Zoisu občutni gospo-
darski udarec. Prva zasedba je trajala od l. aprila do 8. m aja 1797. V drugo 
je trajala francoska uprava »Ilirskih provinc« od 20. maja 1809 do S. oktobra 
1813. Preosnovali so, poleg ostal~ga, javno upravo, rudarstvo in izkoriščanje 
gozdov. Uprava gozdov se je osamosvojila, ko je prešla pod posebni inspek-
torat za vode in gozdove. Trgovina j e v času francoske okupacije zastala, vir 
dohodkov pri podjetjih je prenehal, zamenjan je bil denar, vpeljana je bila 
obvezna vojaška služba, sledilo je prisilno posojilo. Kranjska dežela je morala 
plačati ogromno vojno kontribucijo, t o je izsiljena vojno dajatev, v znesku 
blizu 18 milijonov francoskih frankov. Plačevali so podje tja in posamezniki. 
Od 12~ Zoisovih poslovnih zvez, ki jih je imel leta 1791, jih je ostalo leta 1801 
le še 11. Tak je bil začetek zatona Zoisove poslovne dobe na Gorenj skem. 
Iz nekega strokovnega poročila rudarskega sodnika v Ljubljani Marka 
Cerina okupacijski francoski upravi razberemo, da je železarstvo v naših kra-
jih skozi s toletja, do francoske zasedbe, ostalo le zato, ker so ga prejšnje 
oblasti podpirale ter mu dovoljevale brezplačno izkoriščanje gozdov za pro-
izvodnjo goriva in oglja in ga oproščale še drugih dajatev, zlasti mitnin. Do 
leta 1782 so bili fužinarji oproščeni tudi rudarskih davščin . Francoski gozdni 
urad je b il prvi, ki ni priznal služoostnih fužinarjev v gozdovih. Določil 
je cene za les, celo za onega, k i je že b il na skladiščih, zasegel in podržavil 
je tehnični in oglarski les, ki je bil v gozdovih ž.e odkazan za sečnjo. V času 
francoske uprave je bil sestavljen seznam Zoisovih jam na Gorenjskem. 
Zaradi r ekrutacije osmih Zoisovih delavcev se je umaknilo in porazgubila 
v skrival išča, deloma v gozdove, veliko fužinarskih delavcev, pa t udi sekačev 
in oglarjev. Proizvodnj a lesa in oglja j e zastajala. 2iga Zois pa je prišel v hude 
finančne težave. 2e leta 1812 je začel zniževati v Boh inju delavske mezde 
in se zadolževati, delavci so ga zapuščal i. Bohinjske obrate je ponudil v nakup 
fužinarjem v Kropi in Kamni gorici, vendar ni u spel. Tako je bil prisiljen 
20. septembra 1812 odpustiti skoraj vse delavce. Največ drobnih dolgov pa 
je nastalo v letih 1816-1619. Tako je bilo ogromno premoženje njegovega 
očeta, vloženega zlasti v nepremičnine, zaradi fra ncoske ok upacije in gospo-
darskih težav med vojno in po njej, zamrznjeno ter ga ni b ilo mogoče prodati. 
Zadnji poskusi Karla in Serafine Zois 
Povsem izčrpan in obupan nad usodo svojega velepocljetja se je odločil 
in prepisal 7. oktobra 1819 vse obrate, podjetja in rudarske pravice na svojega 
nečaka Karla Zoisa. Rojen 1775 je, p o naročilu svojega s trica, prepotoval 
57 
centralno Evropo, služil nekaj časa aktivno v vojski, se poročil leta 1817 z 
grofice Serafino Aichelburg ter tako v jeseni leta 1819 prevzel družinsko 
premoženje Zoi sov. Njegov s tric, baron žiga Zois, je umrl takoj po oddaji 
premoženja, 10. novembra 1819, star 72 let. Bil je velik gospodarstven ik, 
kulturnik in učenjak ter kot tak na Kranjskem najpomembnej ši mož svoje 
dobe. 
Njegov nečak Karl Zois se j e z vso vnemo lotil obnavljanja trgovskih 
s tikov. Toda konkurenci Zahodne Evrope in brezbrižnosti avstrijske admini-
strac ije ni b il kos. V svojih prizadevanjih ni uspel. Njegova nenadna smrt 
7. juli ja 1836, pa je spravila v ospredje zelo podjetno in sposobno vdovo 
Serafino Zois. Pri izvajanju svojih načrtov za sanacijo in preusmeritev pro-
izvodnje v Bohinju je imela veliko težav. Doživela je gospodarske reforme leta 
1848, zlasti ukinitev fevdalizma. Le ta 1852 je izšel avs trijski gozdni zakon 
(ki je bil v veljavi še v bivši Jugoslaviji do leta 1929), in leta 1853 državni 
zakon za odvezo in ureditev gozdnih služnost i. Vse to j e povzročilo neredno 
in zlasti dražjo proizvodnjo oglja v gorenjskih gozdovih. V tistih le tih je med 
lastniki in uživalci gozdov zaživela velika samovolja. Zaradi visokih stroškov 
za transport blaga, surovin, oglja, hrane idr. ni bilo mogoče zdržati konku-
rence s kraji na Zahodu, kjer so že bile železnice. 
Po 14 letih dobrega vodstva obratov je Serafina Zois wnrla. Dediščino 
je sedem njenih naslednikov vodilo od leta 1851 pod firmo Karla Zoisa dediči. 
Podjetje je na zunaj zastopal baron Michelangelo Zois, ki je kot predsednik 
upravnega odbora Kranj ske industrijske družbe dne 21. januarja 1870 pod-
pisal kupoprodajna pogodbo in tako hkrati oddal in prevzel vsa posestva in 
obrate z rudniki , rudarskimi pravicami, prostosledi, premičnimi in nepremič­
nimi objekti v korist Kranj ske industrij ske družbe za 350 tisoč avstrijskih 
gol dinarjev. 
Kupoprodajna pogodba je obsegala: 
vse obrate in zemljišča s premičnim in nepremičnim premoženjem v 
Bohinju , to je v Bis trici , Stari fužini , Srednj i vasi in na Gorjušah; vse obrate 
in zemljišča na Javorniku; gozdove Polevc, Krmanja, Lom in rovt Mavro; 
zemljiško posest v Smokuču, Doslovčah in v žirovnici; posestvo v Mostah 
z nekaj gozda; posestvo, fužine in travnik v Radovni; rudnik Bevščo z gozdovi 
in delavsko hišo; gozdove v srednjem delu Jelovice, ki težijo proti Nomenj u, 
Nemškem rovtu, Danjam, Sv. Križu in Dražgošam; gozdove v Notranjem Bo-
hinju, V Spodnji in Zgornji dolini, skupaj 679 ha; Zoisov šnit, tj. rustikalni 
glavni gozd na Pokljuki. s približno 850 ha. 
Kupnino je Kranjska industrij ska družba poravnala tako, da je prevzela 
oporočne deleže Zoisovih dedičev po 20 tisoč goldinarjev, poravnala je vknjižbo 
bančnika Lamberta Luckmana in njegove žene iz le ta 1867 v znesku 140 tisoč 
goldinarjev in še ostale manj še dolgove, tako da j e neznatno razliko, ki je še 
ostala, izplačala v gotovini. 
Tako je bila končana na Gorenjskem slava baronov Zoisov kot gospo-
darstvenikov. Zaplapolal je le še zadnji plemenček: trije dediči Serafine Zois 
so v Ljubljani, po izročitvi družinskih obratov Kranj ski industrijski družbi, 
ustanovili manjše trgovsko podjetje B. Zois et Comp., registrirano 12. febru-
arja 1870. Imelo je pooblastilo za obratovanje fužine v Mlinem, za izdelovanje 
žebljev in za trgovanje z železnimi in jeklarskimi izdelki. Po 16-letnem obrate-
vanju je bila 4. dec. 1886 izbrisana iz trgovskega registra tudi ta javna trgovska 
družba. 
58 
Viri 
Mohorič: Dvatisoč let železarstva na Gorenjskem. Ljubljana 1969. 
Polene: Ob 150-letnici Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Proteus 1971/72 št. 4. 
Gornik: Bled v fevdalni dobi. Zavod za napredek turizma, Bled 1967. 
- : Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. I. zv. Agrarna gospodars tvo. 
SAZU, Ljubljana 1970. 
DIE FAMILIE ZOIS IM GEBIETE VON BOHINJ 
(Zusammenfassung) 
Spuren des Bergbaues und Eisenhiittcnwesens im Gebi.ete von Bohinj reichen in 
die Vorgeschichte. Diese Tatigkeit, die bis zum E nde des vergangenen Jahrhtmderts 
ununterbrochen fortdauerte, hatte einen iiberaus grossen Einfluss auch auf die Ent-
wicklung der dortigen Walder. Die Bergorclnung Maximilians aus dem Jahre 1515, jene 
Ferdinands aus dem Jahre 1530 und das karolingische Berg- und Waldgesetz aus dem 
Jahre 1575 waren vor allem bestrebt, den Bergwerken und Eisenhiitten geniigend 
Holz, Holzkoh1e und Heizrnaterial sicherzustellen und weiter das gegenseitige Ver-
haltnis der Eigentiimer von Bergwerken und Eisenhii tten und der Waldbesitzer zu 
ordnen. E inen s tarken Aufstieg erfuhr das Eisenhiittenwesen im Bohinj-Gebiete 
wahrend des XVI. Jahrhunderts, in welchem Zuwanderer aus den Bergwer ks-
bezirken der Lombardei sich anzusiedeln und die einheimischen Hammerherren 
langsam zu verdrangen begangen. Wegen der grossen Verheerungen in den Waldern 
hatte damals die Landesobrigkeit von Krain die Vorschriften betreffend Wald-
nutzung verscharft. Im Jahre 1643 wurde die Pflicht der Beforstung aller AbstoJ;: 
kungen vorgeschrieben, 1650 und 1669 das Roden der Walder und die Waldweide 
verboten. Doch wegen der unaufhorlichen Ausbeutung verschlechterte sich der 
Zustand der Walder noch weiter. J 
Ende des XVII. und Anfang des XVIII. Jahrhunderts waren die denkwiirdigsten 
E isenhiittenbesitzer im Gebiete von Bohinj: Georg Locatelli, Jakob Mariaši, Martin 
Tazol, Johann Kemperle und Franz Pittoni. Im Jahre 1769 erscbeint im Gebiete 
Bohinj die Familie Zois, als erster Michelangelo Zois, welcher bereits vorher fast 
die gesamte Eisenausfuhr aus dem Uberwiegenden Te ile Sloweniens in seiner Hand 
vereinigt hatte. Die Zois kamen nach Slowenien aus Bergamo liber Venedig und 
Triest. Ihr Wirken bedeutet den letzten Aufstieg und zugleicb den Anfang des Ver. 
falles des klassischen Eisenhi.ittenwesens in Slowenien. Fiir den Betrieb ihrer 
Eisenwerke waren 28773 ha Waldes vorgesehen, ihr eigener Waldbesitz betrung 
3152 ha. Von grosste r Bedeu tung fi.ir das EisenhUttenwesen im Bohinj-Gebiete war 
der Baron SigismLmd Zois, der das Unternehmen im Jahre 1774 iibernommen hatte. 
Neben seiner Unternehmertatigkeit war er eine zentrale Persčnlichkeit des Kultur-
lebens jener Zeitepoche, sei es a ls Wissenschaftler, Naturhistoriker oder als Mazen 
im Kreise der slowenischen Aufklar ung. In harter Konkurrenz mit der Eisenindu-
strie der andere Gebiete Europas versuchte er sich mit Einlagen seines Vermogens 
in zeitgemassere und grossere Betriebe zu behaupten, Leider ist ibm dies nicbt 
gelungen. Die franzčsische Okkupation hat ihn mit allen ihren Folgen, vornehmlich 
m it den boben Abgaben endgiiltig auf den Weg des Verfalls gedrangt. Sein ganzes 
Vermogen hatte er in Liegenschaften angelegt, Be triebskapital hatte er keines 
rneh r. Nach dem Tode des Barons Sigismund Zois im Jahre 1819 iibernahm das 
Unternehmen sein Neffe Karl Zois und nach dessen Tode im Jahre 1836 seine Witwe 
Seraphine Zois. In der barten Konkurrenz des industriell sich entwickelnden Europa 
konnten sich aber auch diese beiden trotz ihren Unternehmungsgeistes nicht er-
folgreich behaupten. Nach dem Tode Seraphines im Jahre 1851 hat die Unterneb-
mung ihr Leben nur noch kiirnmerlich fristen konnen, seit dem Jahre 1870 bis 1886 
nur noch als Handelsunternehmung ihrer Erben, als sie nun endgiiltig aus dem 
Handelsregister gestricben wurde. Die Betriebe der Familie Zois hat schon im 
Jahre 1870 die Kranjska industrijska družba aufgekauh. Das Ende der Eisenwerke 
im Bohinj-Gebiete besiegelte im Jahre 1890 eine grosse Feuersbrunst, welche alle 
Anlagen in Bohinjska Bistrica vernichtete. 
59