KOZERIJA
Kam le divja ta nesrečni avto?
Pred slabim letom dni se je zgodilo nekaj, o čemer v Grosupljem še niso javno sprego-vorili. Sicer ne vem zakaj, vendar se mi zdi, da je skrajni čas za osvetlitev tega do-godka.
Pa začnimo.
Na dan zmage leta 1945 sta se rodila bra-ta srečnemu očetu in materi. V povojni iz-graditvi porušenih temeljev domovine sta imela dokaj srečno otroštvo. Potem pa so nastopile težave. Brata sta postala najstni-ka in končno polnoletna enakopravna čla-na svoje družbe. Težava, ki ju je pestila do svoje petinštiridesetletnice, je bila v tem, da je oče enemu podaril traktor, drugemu pa športni volkswagen in tako odločil o njuni življenjski poti.
Traktorist je pridno oral zemljo, medtem pa je drugi hodil na dirke po svetu in vozil vedno hitrejše avtomobile.
Tako je bilo vse do prejšnje pomladi, ko se je prvi naveličal traktorja in zahteval od drugega, da mu da svoj porsche, češ da bo on sedaj tekmoval. Drugi brat, ki je pravza-prav že nehal tekmovati in si je kupil bolj penzionerski avto, ga je posvaril: »Saj ni-
koli nisi vozil tako hitrih avtomobilov, ne bodi nor.«
»Naj te ne skrbi. Tudi jaz imam pravico vozit tak avto,« je rekel prvi in mu vzel ključe.
»Kakor hočeš. Ne reci potem, da te nisem posvaril. In ko boš ustavljal vozilo, pazi...«
»Ne uči me. Vem bolje kot ti!« ni hotel prvi poslušati nasveta. Sedel je za volan in odpeljal.
In tako sedaj lahko vidimo, kako po gro-supljski občini nesrečni prvi brat vijuga po cestah, njivah, travnikih, pločnikih, parki-riščih in lovi volan. Vsake toliko časa se pelje mimo drugega brata in zavpije: »Ti si vse to zakuhal, da me avto noče poslušati!«
Toda drugi brat le skomigne z rameni, sede v penzionerski avto in se odpelje v svoje privatno podjetje za uvoz japon-skih avtomobilov.
Tako. Tudi to smo osvetlili. Le upam, da zgornjo zgodbo ne bi kdo povezal z Demo-sovimi težavami, ki širijo po vsej Sloveniji negativni sindrom pravične oblasti.
Gorazd Gorc