OB DNEVU ŽELEZNIČARJEV
Prvi veliki štrajk
Odkar /e zvezna vlada dvajsetega januarja 1950 proglaslla 15. aprll za dan železničarjev, vsako leto na Ijubljanski Zaloškl cesti obudimo spomin na padle proletarce, pa na generalno stavko, kl /e Izbruhnila tega dne leta 1920.
Minilo bo že enainšestdeset let, odkar so se jugoslovanski delav-ci, med katerimi so bili takrat že-lezničarji najbolj številni, odločili, da rriora biti njihovim bednim ra-zmeram konec, ko jih je obšlo trdno prepričanje, da so tudi oni vredrii človeškega dostojanstva, da so del velikega in krvavečega delavskega razreda v razmerah te-danje buržoazne Jugoslavije.
Po končani prvi svetovni vojni se je delavski razred in z njim tudi železničarji znašel v nemogočih življenjskih razmerah. Delavci so spoznali, da brez organizacije, ki bi ščitila njihove osnovne živ-ljenjske razmere, ne bo šlo. Zato so železničarji že konec leta 1981 ustanovili Splošno železničarsko organizacijo za Jugoslavijo. Do-menili so se in od oblasti zahteva-li osemurni delavnik, ureditev mezd ter določitev draginjskih doklad. Za tiste čase so dosegli še kar lep sporazum pod naslovom »Protokol sporazuma«, ki pa ga je skušala vlada na vse načine izi-grati in nikoli ni bil v popolnosti uresničen.
Nezadovoljstvo je naraščalo, še posebej zato, ker niso redno dobi-vali mezd. Tudi pogajanja med Zvezo železničarjev in transport-nih delavcev ter zastopniki želez-niškega ministrstva so se večkrat vrtela v prazno, zlasti še potem, ko je v železniškem ministrstvu zasedel mesto reakcionar dr. An-ton Korošec.
Z njim so bila praktično vsaka pametna pogajanja nemogoča. Draginja je bila vsak dan hujša, železničarjem pa so vrh vsega še znižali mezde. Nabralo se je še dosti drugih podobnih reči, tako da je 15. aprila 1920 zakipelo. Izbruhnila je železničarska stavka
po vsej državi, takoj so se ji pri-družili še rudarji in kovinarji. Reakcije oblasti so bile takšne, d«> je kasneje izbruhnila še tridnevna generalna simpatizerska stavka vsega jugoslbvanskega delavstva. Oblasti so se oprijele stare zvija-če; da bi zlomile štrajk, so progla-sile mobilizacijo železničarjev in zaCele zapirati železničarske zaupnike. Temu primerno so je odzvalo tudi delavstvo in začelo prirejati"gtevilne manifestacije ter zborovanja.
Tako so se tudi v Ljubljani, 24. aprila 1920, zbrali delavci v Mo-' stah in na Zaloški cesti. Hoteli so odkorakati v središče mesta, kjer naj bi pokazali svojo solidarnost z železničarji. Oblasti so hotele zbo-rovanje na vsak način preprečiti in minister Korošec je ukazal s policijo in žandarmerijo blokirati vse dohode v mesto. Tako sta se prav na Zaloški cesti, v neposre-dni bližini tedanjega Leonišča, sredala do zob oboroženi sovraž-nik in goloroki delavci. Počile so puške in pod kroglami je izkrva-velo trinajst žrtev, petinsedemde-set ljudi pa je bilo ranjenih.
Streli na nedolžne delavce na Zaloški cesti so bili uvod v še več-ji teror in pogrome nad delavci. Zapori so postajali prenatrpani, vlada je odpustila okrog tri tisoč železničarjev, jih po mili volji pre-meščala, mobilizirala, pošiljala na robijo... Toda iskra upora se je razplamtela in ničesar več ni bilo, kar bi jo lahko ugasnilo. Zelezni-čarji so po tem krvavem boju po-stali enotnejši kot kdajkoli po-prej. V spomin na te dogodke vsa-ko leto praznujemo meseca aprila dan, ko so možje v plavih unifor-mah dokazali, da so zares možje.
Tadej Bratok