PAR GLEDALIŠKIH PROBLEMOV
Ločani smo lahko ponosni na svojo ibogato gledališko tradicijo, saj smo po
zaslugi znamenitih pasijonskih iger eno prvih mest, ki se omenjajo v zgodovini
slovenskega gledališča. Veselje do igranja se je ohranilo p.reko Narodne čitalnice
(1862—^1922) — njeno delo bi bilo treba v najbližji prihodnosti raziskati, da ne bodo
sedaj še dosegljivi podatki utonila v pozabo — in preko obeh društev med dvema
vojnama do danes.
Kot rezultat tradicije in v novih družbenih razmerah bi vendar moralo gledališko
življenje živeti s polno močjo. Vse imamo na razpolago, bi kdo dejal: igralce,
prostor, publiko itd. A temu ni tako dn delo kljub nekaterim uspehom vsako leto
176
bolj šepa. Primerjajmo samo zadnji dve leti. V sezoni 1952/55 smo imeli 8 premier
(7 dram in Veseli večer), v sezoni 1953/54 pa 5 (4 drame in Lirteramo-glasbeno
akademijo). Torej smo nazadovali za 5 premiere. Ce pa bi primerjali letošnji obisk,
bi proti 12-084. lanskim obiskovalcem gledališča morali postaviti število okrog 5.000.
Praznemu avditoriju se ne da igrati, to bo priznal vsak, kdor je bil le količkaj
• na odru. Res, praznina jemlje tudi našim igralcem voljo do igranja. Zato bi bila
prva naiša naloga pritegnitev p\iblike. To pa bomo dosegli samo, če ji bomo nudili
res prava umetniška doživetja, s skrbno izibiro repertoarja in s kvalitetno izvedbo
del; tako da bodo poleg kina ljudje vedno raje obiskovali tudi gledališče.
Nuditi umetniška doživetja pa ni lahko amaterskemu odru; zlasti ne našemu
ob pogojih, v katerih živi. Prostori za vaje so pretesni, na odru piha od vsepovsod,
oder sam pa sploh ne odgovarja. Zadnji čas je, da dobi škofjeloška kultura novo
zavetje. Zato pa lx) treba ob gradnji novega doma pomisliti na vse dosedanje težave
in nadloge. Novi oder bo moral biti visolk vsaj za dve odrski odprtini, opremljen
bo moral biti z železnimi okviri za dviiganje različnih zaves in kulis, ki bi jih s
škripcem lahko 'potegnili pod strop. Na vsak način bo moral biti okrog in okrog nad
odrom mostiček za izvajanije tehničnih del, dovolj veliki stranski prostori, predvsem
pa udobne garderobe, moderna razsvetljava, dovolj kulis in še marsikaj. Sedaj pa
vsega tega ni. Ni zaves, ni reflektorjev, garderoba je nemogoča, kulise zapirajo
igralcem dohod na oder itd. Zato ni čudno, da smo letos dosegli le ipet premier.
Vsakega režiserja in inscenatorja ustavlja že samo vprašanje postavitve scene, saj
jo mora takorekoč pričarati iz nič, če noče imeti na odru vedno istih dolgočasnih
kulis še iz stare Jugoslavije. Mimogrede bi priipomnil: mogoče se kje po podstrešjih
valja pokvarjeno stilno pohištvo? Kaj, ko bi iga lastniki darovali gledališču?
Pa ne samo materialne skrbi, tudi trenja med igralci in med sekcijami zavirajo
uspešno delo. Posebno smo to občutili letos ob sknbi za igralske skupine posameznih
• uprizorjenih del, če pustimo pri tem ob strani dejstvo, da je izbira igralcev na vsak
način pravzaprav edina režiserjeva svoboščina. Poleg tega pa še vedno slišiš iz ust
igralcev očitek, zakaj bi igrali za druge sekcije, ko oder sam (potrebuje več denarja,
kot ga more zaslužiti. Vendar je bilo iprav to vprašanje v zadnjem času vsaj deloma
rešeno. S svoje strani pa bi k temu pripomogla tudi opereta, ki bi bila letos prav
gotovo na odru, če ne bi bilo raznih neamaterskih mišljenj med niuzikanti, češ.
igralci dobijo zadoščenje, če se lahko postavijo na odrti, mi pa se ne bomo zastonj
mučili pod odrom. 'Pri tem 'pa pozabljajo, da je aplavz prav tako priznanje za
njihovo delo kot za igralce, saj so enakovredni; ustvarjalci uprizorjenega gledališkega
dela in vzdušja med gledaloi.
Za pravilno vodstvo gledališkega življenja v našem mestu nam je vsekakor
potrebna oseba, ki bi v celoti odgovarijala za gledališko delo, ki je vsako leto zahtevnejše
in odgovornejše. Prav lanska in letošnja ipraksa sta pokazali, da vsega ne
zmore nekdo, ki se ukvarja z gledališčem samo jpoleg svojega poklicnega dela.
Moje in mnenje mnogih je, da bi morali dobiti plačanega vodjo, ki bi bil tudi režiser
in bi, skrbel za repertoarno in umetniško stran gledališkega dela, dočim bi drugi
. režiserski kader zaijemali iz vrst igralcev, ki W se izipopolinjevali ob nijegovem strokovnem
vodstvu. Gledališču pa bi morali dati trdne temelje s pravilno organizacijsko
obliko. Tako bomo imeli, ko bo dograjen novi kulturni doni, kader igralcev in
režiserjev, kateremu se ne bo treba bati nobene, še tako težke naloge in bomo lahko
raizpisali abonma tudi desetih kvalitetnih predstav. V poletnilh mesecih pa bi za
okoličane in tujce lahko organizirali gledališki teden.
Pobrigati se bo treba tudi za mladino, ki v glavnem še vedno ni našla poti na
oder, čeprav so izgledi po zadnji sezoni nekoliko boljši. Treiba jih je onganizaoijsko
pritegniti in jim organizirati šminkerski tečaj, da se bodo znarli sami vsaj primerno
našminkati, režiserji pa se bodo morali pobrigati za njihovo umetniško rast. Da živii
v mladini veselje do igranja, se vidi na vsakem koraku. Treba bo sevetla stopiti
• v stik z gimnazijo in drugimi šolami, da ne ibodo gledališke težnje društva, gimnazije
in obrtne šole še nadalje repid>like zase. S pritegnitvijo mladine na oder. pa si tudi
ustvarjamo bodoče občinstvo. Prav tako bi se morali pobrigati tudi za vključevanje
delavcev in delavske mladine, saj je njim pravzaprav namenjeno vse naše delo.
Vendar jih je na odru zelo malo, pa tudi v avditoriju ne veliko. To vprašanje in
vprašanje dela z mladino, naj bi bila naša bodoča stalna misel.
Še nekaj spada sem zraven: »Škofjeloški prosvetni list«, ki je v glavnem naš
gledališki list. To je pravzaprav edinstvena zamisel, saj ima tako Lx>ka prvič svoj
list in kmalu bo ležal pred nami drugi letnik, bogatejši od prvega. Koliko gradiva
177
za bodočega proučevalca našega življenja vsebuje! To ve ceniti samo tisti, kd Hsta
ure in ure po arhivili, da bi ujel le drobec nekdanjega življenja naših prednikov.
Marsikomu je bil tudi kažipot k razumevanju igralnih del in poznavanju avtorjev.
Obenem pa je seznanjal z znamenitimi rojaki lin problemi, ki jih bo v glavnem
treba še rešiti. Dejal bi, da je bila edina njegova napaka, ker ni bil mesečnik, ki
bi obravnaval vse loške probleme, spremljal naše splošno politično dn kulturno
življenje ter zbliževal rojake.
Mislim, da bomo kmalu dobili novi dom, kjer bodo odpadla vsa teliniična vprašanja,
kjer bomo lahko zaigrali brez utesnitev, toda — kako, če ne bomo pripravljeni
in če bomo brez publike. Zato pa plijunimo v roke dn zagrabimo iza delo brez vsakršnih
predsodkov. Okleniimo se idealizma (prav sedaj ga je treba včasih iskati
z lučjo!), saj brez njega ni uspeha. Janko Krek
178