Katolišk cerkven list.
Danic« izhaja vsak petek na celi poli, in veljA, po poŠti za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 20 kr., za oetert leta 1 gld. 15 kr. V tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr. , za pol leta 1 gold. 80 kr., za četert leta 90 kr., ako zadene na ta dan praznik, izide
Danica dan poprej.
Tečaj XXII.
V Ljubljani 30. malega travna 1869.
List 18.
Govor
gosp. dr. J. Sterbenca v katoliškem društvu v dan zlate mase Pija IX, 11. aprila 1869.
Hvaljen bodi Jezus Kristus!
Naše sprejemnice nam kažejo nar lepši in slajši pozdrav, ki naj bi se vedno slišal, kadar se kristjani srečajo. Angelja, znamnje odrešenja deržeča, nas spominjata, da le tam v svetih višavah se to presv. Ime prav časti; pa nebeščani nam podajajo roke, da se jim pridružimo v Božje češčenje, ktero bo pravo, ako smo na zemlji vdani njegovemu namestniku. Sladki pozdrav 8e tudi vije v modrem traku k znožju sprejemnice, kjer nahajamo trojno krono — tijaro —, ktera sloni na ključih; pod njima se odmeva: „Na vse veke", kot da bi glas hotel reči: Ako ste zvesto pokorni pod to krono, prav odzdravi jate naš pozdrav.
Kaj pa pomeni trojnata krona ? Vsakemu je znano, da pomeni papeštvo, in kteri jo nosi, se imenuje papež.
Ako kdaj, je pa gotovo v sedanjem času potrebno se soznaniti s papeštvom, ker se o njem tolikokrat govori in bere; ker ga nasprotniki toliko napadajo z jezikom , v spisih in podobah ; ker ima toliko zagrizenih sovražnikov, in ker se v naši dobi peklenska moč napenja, ga odpraviti. Papeštvo je na potu, da se naklepi zarotnikov ne morejo spolnovati. Papeštvo mora nekaj posebnega biti.
Preimenitno je toraj vprašanje: Kdo je papež, v kakšnih razmerah je papež v keršanskem svetu? Papež je vidljivi glavar Božje cerkve na zemlji, kterej ga je dal sam Kristus kot svojega namestnika, da, kar je delal Zveličar, dela po njegovem zgledu papež. Pervi papež je bil sv. Peter. Zveličar je Petru posebno prednost pred drugimi apostelini podelil, kar nam je iz sv. pisma tako jasno, da je slep, kdor tega ne spoznd, ali hudoben, ako spoznati noče.
Sv. pismo nam pravi, da je Gospod ime samo tega aposteljna spremenil; evangelisti, kadar aposteljne imenujejo, ga naštevajo na per vem mestu; ga imenujejo pervaka, dasitudi ni bil pervi med aposteljne zvoljen; Gospod je s Petrovega čolna učil, njega po vodi vodil. Zlasti nahajamo tri kraje sv. pisma, kteri nam neoveržljivo zagotavljajo Petrovo prednost.
V 16. poglavji piše sv. evangelist Matej, da je sv. Peter po razodenji sv. Duha spoznal in slovesno izrekel v svojem in drugih aposteljnov imenu, da je Gospod „Kristus, Sin živega Boga," kar je glavna in nar ime-nitniša resnica naše vere. Gospod ga plača za to spoznanje ter mu reče: „Ti si Peter in na to skalo bom zidal svojo cerkvo, in vrata peklenska je ne bodo premagala. Tebi bom dal ključe ne-
beškega kraljestva." Prelepe in pomenljive besede! ker z njimi je Petru obljubljena nar višja čast, ktero si misliti moremo; nanj kot na temelj zida Zveličar svojo cerkvo, in nobena moč, naj se še tako napenja, je ne bo poderla. Petru je tudi zročil ključe, in nikdo ne more iti v večno veselje, ako ni s Petrom v zvezi na zemlji.
Dalje piše sv. evang. Luka v 22. poglavji, kar je govoril Učenik Petru pri zadnji večerji pred svojim terpljenjem: „Simon, satan vas je hotel pre&ejati ko pšenico. Jest pa sem prosil za te, da ne jenja tvoja vera; in Ti, kadar se boš nekdaj spreobernil, poterdi svoje brate." Gospod je s temi besedami dal samo Petru oblast, druge brate —- aposteljne — v veri po-terditi, toraj prednost, kakoršne noben drug apostelj ni prejel
Slednjič so prepomenljive besede sv. evang. Janeza v 21. poglavji. Ko se Gospod po svojem vstajenji aposteljnom prikaže, vpraša samo Petra in sicer trikrat: „Simon, Jonov sin, me bolj ljubiš kot ti?" In ko mu Peter trikrat zagotavlja, da ga ljubi, ker ni smela biti ljubezen manjša kot poprej trikratna pregreha za-tajenja, mu reče: Pasi mojajagnjeta, pasi moje ovce." Gospod je večkrat govoril o svoji cerkvi pod podobo čede, ovčnjaka, hleva, toraj ga je postavil pastirja vsi čedi; Peter naj vodi in pase ovce in jagnjeta, stare in mlade.
To troje se pa prav lepo vjema. Po sv. Mateji pravi Odrešenik: „Na te bom zidal svojo cerkvo, tebi bom dal ključe;" to je bila še le obljuba; spolniti je takrat še ni bilo treba, ker je bil še sam Zveličar na svetu, toraj ni bilo treba cerkve, ktera bi njegovo delo hranila, tudi ni bilo treba glavarja drugega, ker je še sam Kristus živel na svetu. Ko se pa bliža čas, aa ga bo cerkev namestovala, skerbi Zveličar za prihodnjega njenega glavarja, naznani to Petru, ter mu reče, kakor piše sv. Luka: „Sem za te prosil, da tvoja vera ne peša;" ker tudi ti Peter me bos vidil toliko terpeti, in svet bo mislil, da je moje delo uničil, ako me bo umoril. In ko se Gospod loči od zemlje in vrača v svoje večno kraljestvo, spolni obljubo, postavi namestnika, cerkva dobi glavarja, čeda prejme pastirja. „Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce."
Tako je toraj Peter glavar vseh, in da je Gospoda tako razumel, se tudi tako obnaša in dela. Peter je ukazal, da se namesto izdajavca z voli namestnik v apo-stoljstvu; on je binkoštno nedeljo govoril k zbranemu ljudstvu; on je perve ovčice pridobil za ovčnjak Kristusov ; on je pervega nevernika — Kornelija — v keršanstvo sprejel; on je pervi čudež storil, ko je hromega ozdravil; on je druge aposteljne zagovarjal; on je predsedoval aposteljskemu zboru v Jeruzalemu in njegova
beseda je določevala. Drugi aposteljni se m a podver-žejo, gotovo le, ker so iz Učenikovih besed in navedb spoznali, da je Peter njih glavar. Celo sv. Pavel, ki se je tako čudopolno spreobernil in apostelj postal, poiše Petra, da bi apostoljskega pervaka vidil in se mu poklonil.	# .
Petra so imeli za pervega med aposteljni v vseh stoletjih; tako so verovali, učili in pisali cerkveni uče-niki, tako so verovali narodi keršanskega sveta.
Kako je bilo po smerti sv. Petra? Verno , da se poslopje zgruši, ako nima podlage. Ako je Kristus hotel, da njegova cerkva obstane do konca sveta, mora biti tudi Peter, to je glavar pri cerkvi. Vsaj vsaka druž-binska naredba ima nekoga na čelu: Družina ima gospodarja, občina župana, društvo — tudi naše katoliško _ predsednika, deržava cesarja ali kralja, in ako teh kdo umerje, dobi naslednika.
Prednost Petrova toraj ni nehala z njegovo smertjo, temuč Peter je dobil naslednika, in to veliko gotoveje, ker ako je cerkva potrebovala glavarja v svojem začetku , ko je bila še prav majhna, ga je potrebovala toliko bolj poznej, ko se je po vsem svetu razširjala.
Kakor so toraj škofje, ki so nasledniki aposteljnov, od teh prejeli apostoljsko službo, ravno tako je prejel in prevzel Petrov naslednik Petrovo prednost vsled božjega prava.
Kdo pa je Petrov naslednik, kje ga najdemo?
Natorno in pametno je, da se nit tam pritakne, kjer se je odtergala, da išemo naslednika tam, kjer je Peter nehal; Peter je umeri v Rimu leta 67, tam mora biti njegov naslednik in ta je rimski škof, on je papež (Papa), to je, oče vseh aposteljskih naslednikov, škofov in vseh po njih pridobljenih ovčic, vseh vernih kristjanov; rimski škof je papež, glavar vesoljne cerkve, vidljivega božjega kraljestva na zemlji. Tako so se rimski škofje obnašali v vseh stoletjih, so si bili svesti svoje prednosti, in drugi škofje so jim to priznavali; rimski škotje so vesoljne cerkvene reči obravnovali in določevali; oni so škoiovim zborom predsedovali ali sami ali njih namestniki; in kar so rimski škofje po-tcrdili, je obveljalo. Papeštvo je bilo vedno pri rimski cerkvi; še celo neverniki in njih cesarji so to priznali. Cerkvena povestnica nam pripoveduje, da so papeži oživljajoča duša sv. cerkve, njen voditelj, glavar vseh udov, središče, v kterem ima ves verni svet svoje serce; papež so morje, ktero ves keršanski svet obsega; pa cerkvena zgodovina nam tudi pravi, da so škotje in verni se jim vsak čas podvergli, jih častili ko Petrove naslednike, so si prizadevali biti s papeži v zavezi, dobro prepričani, da kdor ni s papežem, ni s Petrom, ni v pravi cerkvi, je zunaj nje.
Vemo toraj, kje imamo Kristusovega in Petrovega naslednika, vemo, kje je naš glavar. Kristjan se rad ozira v Rim, v središče edinosti in posluša besede, ki od ondot pridejo in se razlegajo po vsem svetu; sovražniki sv. Cerkve dobro vedo, da so papež njen pravi živeli, zatoraj ga tako silovito napadajo.
Kaj je toraj papež, da nekoliko ponovim? Papež je Kristusov namestnik, t. j. kralj in vladar v Božjem kraljestvu na zemiji, in kakor tak namestuje pervo osebo v presv. Trojici, Boga Očeta: „Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce." ra njegove pravice kraljeve se ozirajo na njegove druge prednosti, in se v njih jasneje kažejo. — Papež je pervi in nar višji duhoven. „Tcbi bom dal ključe nebeškega kraljestva." Ko duhoven je papež namestnik druge osebe, Sinu Božjega, in ko pervi duhoven ima papež oblast in dolžnost, vravnavati, opazovati in varovati bogočastje; ko pervi duhoven papež spravlja grešni človeški rod z Bogom, deli odpustke za vesoljno kersanstvo, določuje, če se sme kdo, ki je lepo,
sveto in pravično živel, ko svetnik častiti in drugim v zgled postaviti. — Papež je tudi pervi učenik in namestuje sv. Duha: „Poterdi svoje brate." Kakor učenik uči papež, kaj je prava vera; razširja pravo vero po misijonarjih po svetu; sodi bukve in spise, čuje nad vero, nravnostjo in splošnim redom. Papež je nadzor ik, postavodajatelj, sodnik, kaznovalec, in ima pravico in dolžnost povsod tudi sam delati, ako kdo svojo dolžnost zanemarja. V vsem toraj je papež namestnik presv. Trojice. Glejte, prečastiti udje, da grozno breme teži papeževe rame, in papež ne govori o sebi, ampak o Kristusovem ponižnem služabniku; bolj govori in piše o svojih dolžnostih, težavah in odgovornostih, kot o svojih prednostih in pravicah; papeštvo imenuje apostoljsko službo, in sebe služabnika Božjih služabnikov. Kakor pameten gospodar za svojo hišo, kakor skerben pastir za svojo čedo, tako skerbi papež za vesoljno cerkev. Kakor v vseh rečeh pervi, je postavljen na visoko goro, da se ozira povsod, kako se kaj godi v cerkvi in tako spozna, kaj je storiti. Vidi poganjati dobro seme, ga goji; vidi rasti ljuliko, si prizadeva jo populiti; vidi delavne in marljive pomočnike, jih pohvali; vidi dereče volkove in zvite lesice, skerbi, da jih odvrača. Pazi na pridigarje, da zdravo in dobro hrano vernim dajejo; skerbi za pravo vednost, ktera je dobra pomočnica sv. vere; krivo in puhlo vednost zametuje; skerbi za vse, se poda tudi v stanice bolnikov in tirja, da naj telesni zdravnik stori svojo dolžnost in opomni bolnika še o pravem času, da si pokliče dušnega zdravnika. Ker pa ne more povsod sam biti in se podati na perutih urnega vetra, kamor ga serce žene, ima papež po svetu svoje pomočnike in namestnike, ki sporočajo glavarju, kaj in kako je z vernimi ovčicami, od kterih bo treba enkrat odgovor dati.
To, prečastni poslušatelji! je papež sploh, naj bo papež kdor koli; on je cerkvi to, kar telesu duša.
Ne ostaja mi zdaj k koncu drugega, razun še nekoliko govoriti o sedanjem papežu Piju IX, ki mu velja naša današnja veselica, naš nenavadni shod. Pa kaj bom govoril o Piju IX? Izverstna roka nam je popisala njih življenje na vse strani obširno, in hvaležen sem za to, ker moj jezik bi bil preslab slaviti Pija IX, ki mu je današnji dan posvečen. Vendar nekoliko naj o njem omenim.
Včeraj že, v dan njih mašnikovega posvečenja, in dans smo se ozirali v starodavni Rim, od koder so nekdaj mogočne vojske prihajale in si znani svet podjarmile; dans pa se oziramo v glavno mesto keršanskega sveta, od koder gredo vojske brez orožja, s sv. evangelijem in križem, pa polne sv. Duha in goreče za sv. vero in zveličanje duš, da bi nekeršanski svet podvergle sladkemu jarmu prave vere, ga pridobile Gospodovi čedi. Vse to pa se ponavlja od leta do leta, ni nič posebnega.
Kar nas dans v Rim vleče, je drug vzrok; podajmo se tje v duhu. Vidimo tam ljudi visokih in nizkih, bogatih in revnih, kmečkih in kraljevega rodu, ki so privreli od izhoda in zahoda, od juga in večera, iz vseh kotov sveta, ne da bi počastili starčka, ali samo modrega človeka, ki je z umom, dlanjo, peresom, jezikom ali kako drugač svetu koristil, in gredo se mu zahvalit; ne, da bi šli se poklonit mogočnemu vladarju, ki si ie s silo prilastil veliko sveta, ne; — vse to velja Piju IX. ko papežu, zakaj ko bi Pij IX ostal svetu neznani Janez grof Mastaj-Feretti, bi bil ta grofMastaj današnji dan obhajal v krogu svoje rodovine in prijat-lov; ker je pa ta grof postal papež, je postal oče vesoljnega keršanstva, in dans se katoliška družina po vsem svetu razkropljena z njimi veseli, ker jim je Bog dal dočakati petdeset let v službi svoji, ker obhajajo dans avojo zlato mašo. Dolgo živeti ni nič posebnega,
ali 50 let marljivo delati za zveličanje duš, in od teh 50 let pa 23 modro in krepko in neprestrašeno voditi čoln sv. cerkve v viharjih na morji, in ga braniti v napadih na suhem, to je kaj posebnega. Temu veljd toraj naša veselica; vsaj se vsaka poštena družina veseli dan rojstva ali godu svojega gospodarja; ali se ne bomo tudi mi, ko obhajamo petdesetletnico mašništva sv. Očeta ? Naš vesoljni Oče so v težkih zadevah, ne obžalujejo jih pa zavolj sebe, ampak zavolj nas, ker njih mnogo je slabih, kakor pravi sv. pismo: „Udaril bom pastirja, in ovce se bodo razkropile." Oni so križ od križa, so velik terpin , pa nam je tolažba, da pravi Duh Božji: „Kogar Bog tepe, ga ljubi;" Pija IX je Bogtepel v mladosti z boleznijo, ga tepe zdaj v starosti po sovražnikih, ga toraj posebno ljubi. Mi mu pa polajšamo terpljenje, ako zanj molimo, ako mu kot hvaležni otroci tudi radi pomagamo. In ali bi mi ne hotli tega storiti ? Ako Gospod že vzame za veliko, ako kaj nar manjšemu njegovih storimo, toliko bolj, ako njegovemu pervemu. Bodimo toraj zvesti otroci sv. Cerkve, ljubimo sv. Očeta! In kakor so kristjani poslušali papeževe besede iz pod' zemeljskih votlin skoz 300 let, tako poslušajmo mi zvesto in pokorno, naj nas papež učijo iz Rima ali ko pregnan potujoč papež. Pervi kristjani so molili za svojega per-vega papeža, ko je bil v ječi; molimo mi za sedanjega papeža, ker silo terpi. In ker je Bog prošnjo majhnega števila kristjanov uslišal, bo tudi našo. „Prosite in bote prejeli." — Sv. Oče pa, ki so dans zlatomašnik postali, so gotovo povzdignili svoje roke k Bogu, so molili za vse verne, tudi za nas; so blagoslovili ves keršanski svet, posebno zveste ovčice. Njim tedaj bodi zahvala, njim kličem v imenu vseh : Gospod Bog! ohrani, varuj, poterdi, vodi, oživljaj sv. Očeta Pija IX še mnogo 16t. Slava papežu — kralju Piju IX!
Tera in njeni nasprotniki•
(Dalje.)
Malomarnost.
Pri vsem tem Še malomarnež, kakor bi ne bila že odveč sama brezbožnost, razžaljenju dodaja zasramovanje, kajti s takim obnašanjem hoče človek dokazovati, akoravno nima trohice več vere kakor zaveržen duh, da je mož zdrave pameti in bistrega uma; posebno pri-proste ljudi hoče s tem slepiti. On se kaže, kakor bi njegove oči dalje vidile, kar se tiče verskih reči in zadčv, kakor cerkveni očetje; terdi, da se Ie zarad tega od druzih ljudi loči, ker modroslovje in resnica tako zahtevate. Pokopali so nekdaj moža, ki je bil nepravičen, tat, dušno in telesno spačen. Vender je izrekel svojo zadnjo željo ter djal, da želi v samostanski obleki pokopan biti. Dober človek, ki ni nič od te smerti ve-dil, sreča pogreb ter praša, kdo je bil ta merlič? Ko mu povedo, ta in ta, in ko vidi obleko, reče: Kako dobro se je našušmaril, pa Bog ga bo tudi v tej opravi spoznal! Ravno to se zamore od verskih malomarnežev reči. Naj se zgovarjajo na modroslovje, vzvišene misli, na vero v novi dobi, z vsim tem svojega brezboštva ne bodo pred Bogom skriti zamogli. —
2. Da se nam malomarni človek v veri ne bo za-mogel skrivati, da ga bomo spoznali in vedili pred njim se varovati, hočem nekoliko njegovo podobo narisati in ob enem naznaniti, kje ima svoje gnjezdo. Malomarni v veri je tisti človek, ki se oblači v obleko modro-slovja, mu je pa za katoličanstvo ravno tako malo mar, kakor za protestantizem, za protestantizem ravno tako malo, kot za judovsko vero, mara za judovsko vero toliko, kakor za budaizem in ima pred bramanci, muhamedanci in hotentotci ravno toliko spoštovanja, kakor pred kristjani in pred katoličani.
Malomarni v veri je tisti, ki pred prestolom svoje
lastne vzvišenosti in pred trinogom svoje modrosti ster-meč,,neumnost" katoličanov miluje, kteri so po njegovih mislih preveč izključljivi, ker nimajo tako prostornega serca, kakor on, da bi vse vere od katoličanstva do brezbošt7a v eno mavho tlačili.
Malomarni v veri je tisti, ki se nikdar z bogočast-jem ne peča, bodi že s takim ali takim. On gre k maši, kadar priličnost zahteva; ne gre pa, ako si drugač pomagati zamore. Govori o veri s spoštovanjem, kadar značaj osebe, s ktero ima opraviti, tirja; preklinja pa kakor turk, kadar je pri ljudeh, ki imajo preklino-vanje za izobraženo reč, in kar dela, od tega njegovo serce nič ne ve.
Malomarni v veri je tisto bitje, ki ima v nasprotji s svojim spoznanjem taki serd do vsega, kar je katoliško, da ga nikdar skriti ne more, če si tudi še toliko prizadeva. Ako nastane boj med deržavo in cerkvijo, je ves vžgan svete jeze, hitro najde vzroke, da je duhovščina v nepravici, da si škofje pravice prilastujejo, ktere jim ne gredč, da je papež uzurpator, da cerkev svoje naloge ne poznd itd. Ako se v cerkvenih rečeh govori, mu je vse nevšečno, vse ga jezi, ne morejo njegove ušesa slišati besedi: cerkev, Božja služba, menihi, nune, precej ima pripravljenih psovk za take posvečene osebe in reči.
Malomarnež v veri je pa tudi mož, ki nima samo svojih zopernosti, ampak tudi svoja sočutja, ktere pa le drugovernikom in nevernikom veljajo. Med nami katoličani ne najde nič dobrega, v protestanških deželah tam mu je vse zlato. Na Angleškem, sklicuje, pač na Angleškem — tam so te postave, navade in izobraženost! Kakor je pri nas vse smet in prah, tako so tam blažene čednosti vtelesene. In kakor za reči, tako ima tudi za osebe svoje sočutje. Njemu so le tisti ljudje možati in veljavni, ki so prosti „verskih predsodkov," kakor on govori, in vsi sovražniki sv. cerkve se njemu ,,veliki" zdijo, modrijani pretečenega stoletja „prav veliki," in postavodajavci današnjih dni „nedosežljivi." Kdor je koli že kterikrat cerkvi nagajal, je že vitez v njegovih očeh.
To je tedaj bitje in značaj malomarneža v veri. Ce hočeš še zvediti, kje ima navadno svoje gnjezdo, ti rečem, da povsod v tistih deželah, ki stoje na višini časa, potem pa delajo svojo zalego po vsih krajih, kjer jim je zrak vgoden. Veliko se jih nahaja po vseuči-liših, po klopeh vseučiliških soban kakor tudi po sto-licah, od koder nekteri take spačene nauke na druge šole zatrosijo in kakor „ex professo" razlagajo. Ako pa taki gospodje očitno ne izrekajo malomarnosti v veri, pa le včasih kako spustijo kakor zabelo drugim besedam, in si na taki način mladost na svojo stran pridobiti mislijo.
Nahajajo se med pandektami (zbirka rimskih postav), med drugimi knjigami, posebno v novelah ; dalje v razpravah o različnih boleznih, še celo med papirjem notarjev po deželi jih je najti, pa med škatlami pro-dajavcev.
Ako nadalje od vlad govorimo, kjer se bahajo, da se ne spovedujejo, se usede malomarnost še na mini-sterske klopi in na sodniške stole, kajti pravijo, da politika nikdar tacih korakov ne dela, kakor kadar nima verskih oklepov na nogah. V parlamentarnih deržavah se je precej nahaja pri določeni stranki, pa je je tudi dober kos med tistimi vradniki, ki v rog vsake vlade brez premislika in pogoja trobijo.
Konečno se še nahaja, res da v manjšem številu, pri ženskem spolu. Vgnale so malomarnost v veri med jeklene obroče in v steklcničice raznih dišAv. Še tako lahkomišljene žene in gizdave dekleta se nahajajo, da so pripravljene za dober pogled in nasmehljaj verto-
glavega mladenča, ali za puhle obljube postopače v očitno svojo malomarnost v veri pokazati in spoznati, in hočejo s tem toliko visi nad drugimi svoje verste stati, kolikor očitnejši in prederznejši Boga žalijo in preklinjajo.
Je pa kraj, kjer ni nobenega malomarneža v veri več. Ta kraj je mertvaška postelj in prihodnje življenje.
(Dalje nasl.)
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Is Ljubljane. Bukvice „Zlatomašnik" že pohajajo, torej so prošeni gospodje, kteri jih še kaj imajo in jih ne bodo oddali, da bi jih odboru »katoliške družbe" hitro nazaj poslali.
— Is Rima naznanuje grof Lev Thun predsedniku „katoliške družbe" grofu Vil. Wurmbrandu 20. aprila to le:
„Prosil sem pri sv. Očetu zaslišanja na odhodnjo, in ker sem jo za danes dobil, sem zamogel še Vašo adreso in knjigo (Zlatomašnik^ sv. Očetu izročiti.*) O tej priliki sem Jim spregovoril nektere besede o gorečnosti in blagi delavnosti Vaše družbe. Sprejeli so adreso s posebno blagovoljnostjo, naznanili sploh veselje nad tem, da se katoliška zavednost tako poživljuje, in naročili so mi, da naj Njih oserčevalne besede Vam naznanim, tako da ste zapopadeni v blagoslovu, ki so ga v velikem zaslišanji 11. aprila vsim podelili."
„ Poslednjič še hvala za poslano knjigo (Zlatomaš-nik); pregledovaje jo sem dosti na tanko previdil, kako je zverstena in vravnana in sem je prav vesel." (Grof namreč govori češki.) „S Bohem!"
Lev Thun s. r.
O tej priliki je gr. Thun tudi s posebno pohvalo omenil prelepe in umetne oprave naše adrese. — Tudi naj povemo, da se katoliška družba veselo razširja in ima že čez 1000 udov.
Zahvala. Posebno dobro je delo mojemu užaljenemu sercu, da se je pretečeno nedeljo tako obilno število blagega občinstva vdeležilo pri pogrebu moje predrage matere Ane Pajkove, vdove mestnjanskega tesarja in po-sestnicc v Ternovem. Preserčna hvala torej vsim, kteri ste jim poslednjo čast skazali; Bog Vam poverni Vašo ljubezen, nepozabljivi materi pa dodeli večni mir!
V Ljubljani 26. mal. travna 1869.
Marija Frajerjeva, po starših Pajkova.
li Konjic. Na mojo prošnjo v 2. listu letošnje „Zg. Danice" sem dobil še nekaj čez 40 napevov, kar me je prav prav veselilo. Ker jaz sam nisem umetnik v glasbi, sem naprosil učitelja naše glavne šole, gosp. Petra Kapcana, da je on s pomočjo dveh drugih gospodov te napeve v presojo vzel, in ti trije so spoznali, da napt v v vsih obzirih naj pripravniši za našo dekliško družbo je napravil g. Anton Hribar, učitelj na Goriški normalki. Tedaj ta dobi darilo 20 gld. — Drugo mesto so odločili g. P. Angelu Hribarju v Ljubljani, tretje pa g. Jožefu Juvančiču na Nabrezini. Obderžal sem toraj tudi teh dveh gospodov napev, če ne bota nič zoper to imela, in naše deklice dajo vsakemu dva goldinarja v znamnje hvaležnosti. Denar pošljem „Zg. Danici", kjer ga dotični gospodi lahko dobč; kar pa napeve zadeva, sem jih že mnogo razposlal, ostale pa tudi „Zg. Danici" izročim. J. Rozman.
Pristave k. Denar se od tod razpošlje. Napevov je sedem raznih oddelkov, ki prosimo, da bi o priliki zadevni gg. po r.je poslati blagovolili, namreč: J. Z., „Morska zvezda"; „AveMaria"; B. J., „Gaj že zeleni" ; L. W. in C. M. —	Vr.
*) Ne pri kard. Reisa< h-u, ampak pri gospod rektorju Gassuerju
,,All' Anima1' je bil g. Šrauec adreso oddal, kteri jo je potlej
gr. Tkun-u izročil. Toliko v popravo od zadnjič.	Vr.
C trtice is Notranjskega. (Konec.) Bil je prijazen pomladanski večer, solnce se je bilo k zahodu globoko pomaknilo ter je lepo zlatilo verh Slivnice, na kteri se je še nekoliko snega v žarkih lesketalo. Milo je žvergolela tašica svojo nekako milotožno pesmico, in kos je letaje od veje na vejo veselo žvižgal, podoben neskerbnemu človeku, kten berž ko mu se nekoliko bolje godi na vse pozabi, kar je prestal in se brezmernemu radovanju vda. Po tleh je bilo vse polno pervoplodnic ljube pomladi. Zvončiki, vijolice, božičnice, in druge cvetke so se že umikati jele drugim rožicam, divjim marjeticam, vijolicam dišečim in divjim itd. Tudi drevje je že jelo odpirati svoje očesica, le bukev in še nekaj druzih skerbno zapirajo svoje podolgasto popje, ko da ne bi prav zaupale nenavadno gorkemu pom lad-nemu vremenu. Prijazno se pogovarjaje smo dalje stopali in smo prišli do znamnja, kjer je nedavno mladega človeka nesrečna smert zadela. Take znamnja so človeku koristne, spominja se nesrečnika ter zdihne: „Bog mu bodi milostljiv!" Zraven pa tudi vsakemu glasno na serce govorijo: „človek! smert ti je gotova; kje pa te bo srečala, tega ne veš, toraj bodi zmeraj pripravljen." Mladeneč, kteremu v spomin stoji tukaj Križ, je z naloženim vozom domu hitel, voz se nanj zverne in ga stare ter stari materi edino podporo usmerti. — V mraku pridemo na Unec. Unec je prijazna vas med Planino in Cerknico. Šteje se v nji menda 90 hiš. Skorej naj lepše poslopje je nova, prav primerno in prijetno zidana šola, ktera se je po prizadetju sedanjega, za šolo posebno vnetega gosp. župnika zidala. Nad vrati se blisketa lepi pomenljivi napis: „Veri in omiki."1 O da bi tuai naše šole še v prihodnje za oboje skerbele, ker eno brez druzega nič ne velja in ne more obstati. Brez vere ni omike — saj blage in osrečivne ne. — Pred cerkvijo, ki na malem griču v sredi vasi kviško kupi, je lep nov križ, na kterem je napis ,»Spomin sv. misijona mesca novembra 1868," dokaz, da je tudi ta prav majhna duhovnijica ohhajala sveto posla-nje, in kakor so nam gosp. fajmošter pravili, s prav dobrim vspehom. Djali so : V mnogo rečen so moji farani boljši po sv. misijonu. Bolj pogostoma prejemajo ss. zakramente in ni slišati več po noči divjega fantovskega vpitja in razsajanja. Naj bi nikjer, posebno po večih farah, ne opustili poklicati misijonarjev, ker oni so živa potreba današnjega Časa, ko se hudobija kakor kuga širi tudi po naših slovenskih pokrajinah.
Hotla sva dalje proti Planini korakati, pa gospod unški, ki je bil tretji v naši družbici, naji prijazno povabi, naj se pri njem nekoliko odpočijeva. Ko smo se oddahnili, prinese fantič časnike iz Rakeka, bližnje železniške postaje. Moj tovarš prime pervi v roke „Slo-venski narod" in nam bere iz njega marsikaj, kar nam je bilo všeč in s čimur se mora vsak domorodec zlagati. Kakor je pa ta časnik že večkrat kaj prinesel, kar našo katoliško zavest žali in kar nikakor narod slovenski (ne mislim časnika, ki nosi to ime) podpisal ne bi, tako tudi zdaj. Pervo, kar se je vsim trem napčno zdelo, je neki dopis iz Ljubljane o Dežmanu in njegovem djanji. Ta dopis terdi, da Dežmana loči ocl narodne mladine le njegovo nemškutarjenje in ako bi bil Dežman »liberalen narodnjak, pa domovinski reči zvest, zbrala bi se bila krog njega vsa neodvisna inteligentna slovenska mladina." Dragi dopisnik, gotovo se motiš, ako misliš, da nas od Dežmana loči samo jezik, kteremu taji pravice. Povem ti, če bi bil Dežman še tako naroden, ako bi pa svoje sedanje pseudo-liberalne misli ohranil, ako bi zoperval cerkvi, napadal duhovstvo, njegove zasluge za omiko naroda tako v nič deval, kakor jih zdaj v nič deva, da ob kratko rečem, ako bi Dežman kot narodnjak te misli imel, kakor jih
zdaj po „Tagblattu" raztresa, povem ti, da bi se vsa slovenska verna mladina od njega z nejevoljo ober-nila, ako morebiti izločiš nektere, pravim, nektere mla-denčev, kteri so se na univerzah velikih mest napojili duha od tistih mož, kteri cvet in slavo olike v tem nahajajo, da po jezuitih udrihajo in pa po katoliški Cerkvi. Slovenska narodnost brez katoličanstva se ne more misliti, ona je le puhla narodnost, pseudona-rodnost, ker narod slovenski je „kat'exochen" katoliški narod. — Drugo, kar mora vsakega poštenega katolika in tudi protestanta žaliti, je neka neslana burka o treh potujočih bogoslovih. Z besedami sv. pisma se človek ne sme šaliti: v tej burki pa se naj svetejše besede, ktere je govoril naš Zveličar sam n. pr. „bibite ex eo omnes", besede, ktere vsaki dan z naj večim spoštovanjem mašniki pri posvečevanju vina izgovarjajo, kakor šaljiva napitnica rabijo. „Tenete eumetdu-cite caute", pravi burkež dalje. Prašam vsakega, ki ima še količkaj keršanskega serca, ali se to spodobi? Ali ni to nečast očitna besedam svetega pisma? Sancta sancte sunt tractanda! Ako „Narod" tako nadaljuje, se ne more duhovstvu in sploh našemu ljudstvu priljubiti, kar je velika škoda, ker vsakdo, ki ima oči, spozna lahko, da kervavo potrebujemo politiškega časnika; posebno pa Štajercem je tak časnik živa potreba, ker ravno njihova narodnost je v naj veči nevarnosti.
Poslovili smo se z gospod unškim fajmoštrom, in odrinila sva po cesti proti Planini. Noč je bila prijetna, mirna; brezštevilne zvezdice so migljale na jasnem nebu. V kratki uri sva dospela do grada Haasberga, kjer stanuje pobožna Knez-Vindischgratzeva družina. Ostal sem jaz v gradu, moj tovarš je pa šel dalje do Planine. B—c.
Spod Mehovskega grada na Dolenskem, 16. aprila. Kako leto se v Mehovem (Pod gradom) pri Materi Božji dobrega sveta pervo kvaterno nedeljo po bin-koštih, ravno v praznik presv. Trojice, velik shod slovesno obhaja s 3 ss. mašami in pridigami; ali letos in prihodnje leta se bo še bolj slovesno obhajal. —
S prizadevo g. dr. Jan. Kulavic-a na prošnjo tukajšnjega duhovnega pastirja g. J. O. so sv. Oče papež Pij IX 14. avg. 1868 dodelili popolnoma odpustke vsem vernikom, kteri bodo v podgrajški cerkvi M. B. D. v praznik presv. Trojice ali med osmino opravili vredno spoved in sv. obhajilo ter molili v namen sv. Očeta papeža 6 očenašev in češčenasimarij, apost. vero za po-vikšanjc sv. katol. cerkve itd. Odpustki se zamorejo tudi za verne duše v vicah oberniti. Pomagala bosta (že v predvečer) tudi dva spovednika iz novomeškega samostana spovedovati in pridigati.
Iz Planine, 26. apr. — Hvala Bogu! tudi pri nas smo sv. misijon srečno dokončali, dasiravno je „libe-ralni" vihar od naših gozdov pa do vaše Blatne vasi bučal, kakor bi bila vsa Notranjska s svojimi podzemeljskimi čudeži in nadzemeljskimi dobrotami v nevarnosti zato, če naše ljudstvo nekaj dni več moli, se z blagimi nauki in verskimi svetostmi poživlja. Naš ognjeni župan, ki nekak poseben poklic v sebi čuti jezuite odganjati, je zopet pisaril in hodil od Poncija do Pilata, „Tagbl." mu je pa bil priden sekundant z orožjem, za ktero si je blezo privilegijo vzel, z lažmi namreč. Dolgo tuhtajo, kako bi jo zdatno zvili, in glej, žejo imajo: „(Iz Planine) se nam telegrafira, da kužljiva bolezen za kozami ondi raste. Zdravniki so jih že 113 za bolne poterdili." (Tagbl. št. 86.) Vlada pa, kteri je resnica več kot prazni hrup , se je hotla prepričati, in se je prepičala, ter v „Laib. Zeitg." št. 88 razglasila, da v Planini ni ne duha ne sluha kužljive bolezni. In ako je v drugi fari, na sosednjem Uncu, kacih 15 bilo kozjih (pa 6 že v lušenji), je oskerbela vlada, da se je tudi daljna nevarnost odstranila, ako bi že kakor bodi
ktera bila. „Tagblatovci" so za eno liberalno „resnico" bogateji, naš župan pa se je zopet osmodil — revež, zdaj že v tretje!
Očitali so nam, da zavoljo misijona zastane poljska setev, pa Bog sam jim je kakor nala« pokazal, da je On gospodar; poslal je že perve dni misijona in pozneje dežja, da ljudje še delati niso zamogli na polji, ker je voda nastopila, tedaj je bil tudi strah, da bo misijon delo odvračal, čisto prazen, ter niso zavoljo cerkve prav nič zamudili. G. župan in tagblattovci, ki blezo zavidajo Bogu čast in ljudem oblaževanje serca, naj si k temu zapomnijo, da oni niso solnca na nebeški strop pripeli, dasiravno se domišljujejo „razsvitljene." Misijon smo prav krasno obhajali, cela fara se ga je prav pridno vdeleževala, obilno obilno ljudstva je k pobož-nostim vrelo. Okoli 3000 jih je zakrament presv. Res. Telesa prejelo. Ljudstvo pa je tudi hvaležno za misijon, s solzami v očeh se zahvaluje marsikteri faran g. fajmoštru za misijon in jih miluje zavoljo britkost, ktere so imeli prestati.
NiČ pod solncem ni bolj prismojeno ali pa lisičje kakor ugovor, da misijonov ni treba, ako domače duhovstvo svoje dolžnosti spolnuje. Čimu se neki shajajo učene družbe, kmetijske družbe, čimu deželni in deržavni zbori, in čimu celo „konštitu-cijonelerji, ako ni v zedinjenih močeh večega vspeha? Ali je sam „Tagblatt" tako berlav in ne vidi ter ne ve, da pri misijonih delajo tudi domači duhovni in ne le jezuiti? Kdor koli prevdari, koliko je pretepov in pobojev po deželi, koliko imajo sodnije dan na dan z raznimi hudodelstvi opraviti, mora fajmoštrom po deželi hvaležen biti, da išejo v misijonih pomočkov, s kterimi bi se ljudstvo oblažilo in k zmiraj mečjim in žlahtnišim čutilom privadilo. Ljudje, ki nikoli niso mogli zadosti černo popisati, kar se je n. pr. v pretepu na Ježici godilo, se zdaj nikoli ne morejo nahudovati, ko domače duhovstvo s pobožnimi mnihi vred nektere dni zaporedoma tu in tam ljudstvo vadi k čednemu in ker-šanskemuživljenju. Le fanatizem ali pa neumnost je zmožna berskati z besedami „Unfug," „religiose Ma-nie," „Nichtsthun", „trages Herumlungern" zoper tako blago misijonsko napravo, ki jo celo protestanška Amerika priznava za pripraven pomoček, da se narod — še zlasti tudi evropejskih izselcev čedalje bolj olika. In menimo, da Amerika nekaj več razume o svobodi, kakor pa prenapeteži, ki imajo polne usta lažnjive „svo-bode," pa polno serce sovraštva do resnice in tiste prostosti, „8 ktero nas je Kristus oprostil" in ki res k luči in blagru pelje. —
Dopis z Dunaja, 24. dan malega travna. Tri dni zaporedoma je terpela splošna debata o šolski postavi. Poljci, Slovenci, Tirolci, Lahi in še celo oba protestanta, Šneider in Pauer, sta potegnila v veliko začudenje vsega zbora zoper nobenoversko šolo. Poljci so storili predlog prestopiti na dnevni red, Lahi so hotli predlog še v odbor poslati, da bi popravili grehe zoper deržavno vstavo in deželne štatute. Pa vse ni nič pomagalo. Vse predloge je nemška večina zavergla. Nasprotnikom postave toraj ni druzega ostalo, kakor pri izdelavi te postave se ne več vdeleževati, in da se njim ne bo spet očitalo, da so sodelovali, so o začetku posebne debate vitez Groholski, dr. Toman in baron Giovanelli vsak v imenu svoje stranke v zboru protestirali zoper tako postavo in vsa desnica je zbor zapustila. Nemci so rujavo gledali za nami, pa je bilo prepozno. Dokler se bo ta postava delala, ne gre noben desničar več v zbor. V zboru je ostalo le 97 poslancev, toraj niso mogli z delom naprej, zato so leteli iskavci na vse strani, da so nagnali zadostno število poslancev v zbor. Ako Nemci ne bojo spregledali, bojo vender s časom tudi Poljake
dovolj razdražili, da bojo za vselej zbora slovo dali in potem grejo tudi Slovenci in Tirolci in zbor bo brez cesarskega govora končan in ministri pojdejo pot svojih prednikov.
Prevažni so bili govori, kteri so prišli z desnice zoper šolsko postavo. Sawcziriski je dokazal, da je ta predlog zoper §.11 deržavne vstave, dr. Toman je z gorečo besedo na vse usta povedal in dokazal, da ta postavn: predlog žali enakopravnost vsih narodov in je ministra Hasnerja in njegove pomagače razglasil za take, kteri ne morejo o zadevah slovenskega jezika soditi, ker ga ne umejo in je njih sodba slepčevi o barvah enaka. Dr. Groholski je naravnost rekel v velikem serdu, da postava je prelom vstave (Verfassungsbruch). Dr. Jager je pokazal nasledke, kteri so povsod sledili, kjer se je šolska postava na take principe zidala ter je s številkami dokazal, da deželam ne bo mogoče zavoljo slabih dnarnih moči te postave vresničiti. Profesor Greuter pa je tako-le govoril:
Predno začnem o pričujočem postavnem predlogu svoje misli razlagati, naj zaznamnjam z nekterimi besedami stališe, na kterem stojim glede pričujoče pre-važne postave.
Pred vsim moram izreči, da sem vesel, da vidim splošno prizadevanje ljudsko podučevanje na višjo stopnjo povzdigniti. Sej bi jest kakor duhoven moral res vso pretečenost in vso zgodovino svoje cerkve pozabiti, ako bi tukaj naravnost ne rekel, da ravno podučevanje in izreja ljudstva ste naj važniša naloga duhovskega pasti rstva.
Kar so naj svetejše usta na svetu izrekle besede: »Pojdite po vsem svetu in oznanujte vsi stvari evangelij, učite vse narode," od tega dneva, moja gospoda, je učenje ne le po Bogu cerkvi dana pravica, ampak tudi ojstra dolžnost, in gorje mu, kdor misli, da služi cerkvi, ojstre dolžnosti: mladino učiti in izrejati, pa ne spolnuje! Bog ga bo sodil.
Pa ne le učenje, ampak tudi izreja je po Bogu dana dolžnost in obsega vse, kteri so po kerstu udje cerkve postali. Gospod tako govori: »Keršujte jih v imenu Očeta, Sina in svetega Duha, in učite jih vse spolnovati, kar sem vam rekel."
V tih besedah je izrečeno, da imajo tisti, kteri so po kerstu udje cerkve postali, pravico do keršanske izreje.
Kako pa naj se ta dolžnost spolnuje, so skušnje in misli sedanjih izobraženih narodov tako deleč sak-sebi, kakor nebo in zemlja.
Pri nas se je mislilo — in naj verujem, da iz dobrega namena, kar tudi za svoje misli tirjam, — da se dolžnost podučevanja zamore do ljudstva le spolniti po tako imenovani novošegni šoli.
Kaj pa je novošegna šola, ktera se nam tudi v pričujočem predlogu ponuja?
Kdor hoče novošegno šolo imeti, tirja od deržave tri reči: Pervič, deržava naj določuje in nadzoruje, kaj in kako naj se uči; drugič, deržava naj izobražuje in postavlja učitelje, in tretjič, dajo naj se take postave, ktere stariše silijo otroke v šolo pošiljati ali pa jih doma toliko učiti, kolikor se morejo v šoli naučiti.
Ako torej tirjatve novošegne šole hočem ob kratkem povedati, moram reči, da sledeče tri reči obsegajo:
Pervič, vodstvo šole po deržavi; drugič, šolski monopol, to je, deržava edina ima pravico šole imeti, in tretjič silo, šolo obiskovati.
Te tr: reči so prav za prav deržavno gospodarstvo očitnega podučevanja.
Ker se novošegna šola po pričujočem postavnem predlogu tudi nam ponuja in se od nje prihodnja sreča Avstrije pričakuje, se mi zdi, da sem dolžan svoje mno-gostranske pomislike zastran te postave izreči.
Moj pomislik je ta, da novošegna šola ne spoštuje prav naravne pravice staršev do otrok. Moj pomislek je nadalje, da se ta postava ne derži tudi tistih načel prostosti, ktere je večina tega zbora sama skovala. Pomislike imam s stališa pravice in še hujše v obziru pe-dagogičnem. Da se mi pomisliki tudi od vstavne strani ponujajo, bom le ob kratkem razložil.
Jest terdim, da pričujoči postavni predlog naj na-ravniši pravico staršem do svojih otrok hudo žali.
Stvarnik je dal vsakemu otroku stariše, da bi zanj skerbeli, ga telesno in dušno redili. Kdo bo toraj mogel reči, da nimajo starši naj perve in naj naravniše pravice svoje otroke rediti. Otrok razun Boga ne dobi od staršev samo življenja in pervega živeža, ampak tudi tisto prečudno dušno sredstvo, ktero se jezik imenuje, po kterem pride do zavednosti Boga in sveta, vsih po-zemeljskih in nebeških reči, in^po kterem zvč, kaj se je s človeškim rodom godilo. Sola pa, moja gospoda, v kteri se to prečudno sredstvo Človeške izreje uči, je naj starša med vsimi šolami, in to sta oče in mati, ali družina. Ako bi izrejavne družine ne bilo, bi tudi deržave ne bilo. Da deržava biti zamore, mora družina biti poprej.
Ako bi mene kdo prašal, zakaj da nemško govorim, bi mu rekel: Jest ljubim svoj nemški jezik, pa jest bi ga morda ne govoril, ako bi se ga v naročju svoje matere ne bil učil in v družini svojih staršev ne bil naučil.
Ako bi mene kdo prašal, zakaj da sem katoliške vere — o prenebeško čutilo vernega človeka — bi mu le mogel reči: Jest bi morda nikdar katoličan ne bil, ali pa bi bil to postal le po po pretežavnem vojskovanju, ako bi se tudi te naj Častitljivše reči — svete vere — v družini svojih staršev naučil ne bil.
Vidite toraj, moja gospoda, da serčna korenina vsake izreje, jezika in vere sega v sveto zemljo družine. (K. nsl.)
Iz Prage je ravnokar prišlo na svetlo napovedanih osem cerkvenih spevov in z njimi vred tri ,,Tantum ergo," ktere je sostavil c. k. učitelj godbe gosp. Anton NedvČd. Vnanja oprava je posebno lična in primerna notranjemu pomenu. Kakor zahteva zlog cerkvene mu-zikalne umetnije, mora se spevom priznati, da jih budi resni duh do svetega kraja ter navdaja do veličastne pobožnosti v povzdigo Božje službe in spodbudo vernikov. Ker se po Slovenskem sveto petje čedalje bolj goji, utegnejo omenjeni spevi, posnemajoči resno-veličastni zlog latinskega petja, kot pričetek redkokrat-nega skladanja pesnih umotvorov v tem pomenu pri nas veljavo pridobiti. Cena jim je 1 gld. 30 kr. Kdor lih želi imeti, naj se oberne do gosp. skladatelja, kteri bi potem takim priložnost dobil, še svoje druge skladbe na svetlo dati.	H. P.
Tagblatt na šeškalici pri mladih Slovencih. „Tagblatt" se vedno s „svobodo" baha, pa nikomur svobode ne pusti, temuč zmiraj škriplje nadteminunim kakor puste vrata, da bi vsakemu neko svobodo vsilil. On meni imeti posebno nalogo slovenske liste in ljudi k „8voji svobodi" preobračati. »Učiteljskega tovarša" in učitelje zdaj boža, zdaj se jim grozi, ker se nočejo po »njegovi svobodi" vertoglavo sukati. Huduje se ta „svobodo-kramar" celo nad deželno vlado, ker mu noče verjeti, da so koze, kjer jih ni, in kjer noče ljudem svobode kratiti, k misijonom hoditi in kako uro za svoje zveličanje delati. To je nezmerno terpljenje za „tag-blattarsko svobodoljubnost": vsemu slovenskemu svetu »svobodo" na prodaj nositi, pa nihče za njo ne mara, še verjeti noče ,,T.", da je to »svoboda", kar on na krošnji nosi, temuč le misli, da je »lažnjivo, skaženo blago".
Že dolgo časa »Tagblatt" tihotapsko hodi tudi na prezalico k »mladim Slovencem". Metali so pa vanj krepeli, ker njegovo pajdastvo se jim morebiti ni zdelo
veči cene kakor njegova „svoboda". Približal se jim je pri vsem tem zopet izzad ogla, kakor lisjak. Pa zakaj? Zato, da jim je povedal naravnost, „da jih nima več za svoje nasprotnike," kajti so že menda na višavi „lichtfreundov," češ, da so se odvernili od „srednjeve-kovih misel duhovske sužnosti in neterpnosti" ter se obernili k „Tagblattovi"universal-svobodo-kramarski šta-cuni? —
Naznanil jim je v taki nadi konečno, da jih bode „beim Fusse" čakal, naj se le še malo bolj naserkajo njegove hvalisane „svobode," in „blagroval bode potlej uro, ko jih bo na sibrah" poklestenih „standes- und kastenvorrechtov" bratovsko pritisnil na svoje ravnodušne persi.
S kakošnim popertnjakom bode koli „slovenska omiadina" postregla temu koledniku z napol slovenskim pušeljcem za kapo pastor-Schneiderovega*) miheljna in pa z metlo v roki, s ktero hoče ogrebati blezo tisto „sužnost," ktero so verne slovenske matere svojim sinovom v serca zasadile!?**) —
„Tagblatt" se vede, kakor kdo, ki ga v drobu hudo kolje, in se na vse strani zvija, pa ne najde nikjer pokoja. Brali smo od bolnika, ki morda ni čisto brez zanimivosti tudi za „Tagbl."
„Jest moram svojo hudobijo na glas povedati, da vsi slišijo," je klical nedavno bolnik v bolnišnici, akoravno so mu mašnik in strežniki prepovedovali. On pa ni odjenjal, temuč očitno je rekel, da je on eden tistih zanikarnežev, ki so našuntani v dobrega škofa iz Nea-pelna, ko so ga bili Piemontezi pregnali, metali kam-nje in blato, pa zasramovali ga. „Vsi moji tovarši," je rekel, „so žalostno smert storili, in le jest sam sem živ ter umiram za strašno sušico." Med jokom je Boga prosil za usmiljenje.
So pa kamni, ki še huje zadevajo, in blato, ki gerjc skruni, kakor pa natorni karani in natorno blato.
Pija IX.
(Pela se je pri sv. Petru poleg Maribora.)
V sedemdeset sedmem leti Dnes k altarju stopajo; Dvesto petdeset deveti Med vladarji Cerkve so.
O dan srečni, — dan veseli Dnešni je za vso zemljo! Petdeset let doživeli Pij deveti mastva so. Dajmo tudi mi zapeti Prav veselega serca! „Naj živijo Pij deveti!" Tako kliče Cerkev vsa!
Kjer je Petra cerkev prava, Kjer so Božji namestnik, V Rimu se obhaja slava, Čuje se veseli klik : Blagor svetemu Očetu, Sreča Piju Papežu, Ki dans petdeseto leto Mašo že d aruj ej o !
„Ti si Peter! terdna skala," Rekel Kristus Petru je; Moja Cerkva bode stala Pekla moč je ne razdre! Moja vera — ta je prava! To učil je Jezus sam ; — Torej Piju danes slava, Zvesti varh so vere nam!
Po višavah in dolinah Neizmernega svetA Čuje se pri vsih deržinah: „Bog ohrani Papeža!"
Kermijo čoln Cerkve prave Že čez dve iu dvajset let, Le britkosti in težave Vedno morajo terpet'. Dans zato vsa Cerkev sveta Moli, kliče na ves glas: „Bog ohrani nam Očeta," — Prosimo, usliši nas!
Papež grejo ravne pote, —
To le cesta je v nebo; Grešne so zavergli zmote, Kaj tud' svetu ni ljubo. Torej kličejo kristjani:
„Sveti Oče, hvala Vam! — Bog nam Pija Se obrani, — Oh, ohrani Pija nam!" —
*) Tisti namreč, ki ga Greuter „zlobno" natolceva, da je modroval v zbornici po načelu „0 heil. sankt-Florian! ziinde das Haus meines Nachbars an, nur nicht das meinige." Ali po našem: ,,0h preljubi očka medved, pojdite sosedov oves smukat, — le mojega mi pustite!" Po Tagblattovo pa: „Udri po cerkvi in duhovstvu, s čimur moreš, — če tudi na vse zadnje s slovenskim betom!"
*•) „81ov. Narod" 27. apr. je nad ponudbo nekako osupnjen. Pravi sicer, da večina ljublj. Slovencev meni, daje to le prekanjeuost, da bi se med Slovenci razpor napravil; — da pa drugi slutijo.
Hazgieti po svetu.
Ko bi ne bilo Francozov več v Rimu. Mena-brca, laški rainisterski predsednik, je hotel lani, da naj bi Francozi zapustili papeževo deželico. Dišalo mu je, kaj pa da? iti vanjo na rabuto. Moustier, minister zu-nanjstva pri Napoleonu III, je odgovoril Menabrea-tu kakor piše „Unit£:" ,,Ali smemo s to poskušnjo na veter postaviti papeške deržave, in pa italijansko vla-darstvo samo ?" Puste na stran deržavniške besedarije je Moustier rekel: „Bedasti Menabrea, ali ne vidiš, da mi s tem ko v Rimu ostanemo, ne branimo toliko papeža, kolikor tebe samega, tvoje kraljestvo, tvojo vlado, tvojo ministersko listnico?" — Menabrea je bil razžaljen s temi besedami in pisal je 23. nov. v Pariz zanesljivo, da se garibaldovske in macinske počenjanja ne bodo več obnovile, ker Italija vživa predragi mir.
Odgovor na ministrov pokoj so rogovilstva zavoljo mlinskega davka, nasilstva v srednji ltalii, zarotbe v Neapelnu in v Milanu. In kdo ve, kaj bi že bilo z ubogo Italijo, ako bi ne bilo Francozov v Rimu? Italijani so trudni cerkvenih ropov, trudni vedno novih davkov, trudni preganjanja katoliškega duhovstva in škofov (še zdaj je neki do 60 praznih škofovskih sedežev) , trudni tramasonstva in lažnjivega liberalstva, trudni vedno novih deržavnih dolgov. Katoliški Lahi žele pokoja, ne pa, da bi še ostala papeževa deželica v take nadloge prišla, v kakoršni so druge.
In ko bi Francozov ne bilo v Rimu ter bi na Laškem garibaldovstvo in macinovstvo prevladalo, kdo ve, kaj bi bilo z mnogimi „liberalci" samimi, z bogatini, z „inteligencijo?" Čisto gotovo je, da sovražniki cerkve in papeža so sovražniki samih sebe , — in med vsemi naj huje se povrača na zadnje samim, kakor priča zgodovina. Tudi ,,liberaluhovstvo" žre svoje lastne otroke.
Petdesetletnica Pija IX. (Dalje.) V god obletnice so sv. Oče maševali v stolnici sv. Petra, ktera je bila vsa Čisto ljudstva napolnjena. Le samo o osemnajststo-letnici pomnijo tolike množice, kakor je bila sedaj. Kardinali z vsimi prelati so bili pričujoči, ko strežba je bilo neštevilno občinstvo iz vsih stanov, iz vsih dežel in krajev pri tej imenitni sv. maši. Ob osmih so prišli sv. Oče v stolnico skoz kapelo sv. Rešnjega Telesa in pred njimi dolga versta streštva svetnega in duhovskega, straže papeževe itd. Neki vesoljni zdih se je zbudil v neštevilnem ljudstvu, ko so Njih svetost med nje dospeli. Pij IX, jasni, cveteči, v duhu zbrani dospe zla-goma do altarja sv. Petra, kjer nekoliko molijo, se napravijo in prično sv. mašo. Vidilo se je, kako pobožno zbrani so bili sploh tudi pričujoči: veliko jih je bilo do solz ginjenih, ko je papeževo pevstvo z nebeško lepim petjem mašo spremljalo. Slovesen je bil trenutek povzdigovanja. Menda kacih 80.000 ljudi je bilo na kolenih in so molili Kristusa živega in pravega Boga v rokah njegovega namestnika na zemlji. Po zavživanji so sv. Oče obhajali najpervo nekaj poslanih sirot iz sirotišnice „Tata Giovanni," potem so še do pol ure obhajali gospode in gospe. Bil je priserčen pogled, ko je toliko veljavnih osebstev v gosposki, viteški in vojaški obleki iz Francije, Avstrije, Anglije, Amerike na kolenih čakalo, da jim papež podeli sv. Rešnje Telo. Tudi nekaj italijanskih mladenčev je doseglo to srečo, ktere jih je toliko želelo.
Po maši so sv. Oče s čistim in razložnim glasom zapeli »Zahvalo ali Te Deum", in kako veličansko je bilo to, ko je vse ljudstvo odgovarjalo. Odkar je bila 1. 1854 določena resnica čistega spočetja, se kaj tacega
Dežman bi bil pripraven prestopiti v tabor „Mladoslovencev."
Pristavlja k sklepu, da bode moral sam k njim priti, ako bi se
to zgodilo.
ni slišalo. Ta „Te Deum" je tekel zares globoko iz serca pričujočih! Končne molitve te zahvale sv. Očeta so se prečudno razločno slišale po vsi stolnici. Modulirali so besede: Deus, cujus misercordiae non est nume-rus et bonitatis infinitus est thesaurus (Bog, čigar usmiljenje je brez konca in nezmeren zaklad njegove dobrote) z naglasom v besedi, ki je oznanoval vse veselje in vso hvaležnost njih serca za tolike tolažila, ki jih Bog meša med strahovite britkosti njih papeštva. Tako se piše iz Rima v ,,Unita catt/4 11. aprila.
Ob petih popoldne so sv. Oče sprejeli več tisuč katoličanov , ki so prišli izmed vsih narodov jim srečo vošit. Razveselili so jih z veličastnim nagovorom in vse do solz ginili. Sv. Oče sami so bili ginljivo pretreseni pri skazovanji toliko preserčne ljubezni in spoštovanja z vesoljnega sveta. Potem je na tergu sv. Petra 1000 vojakov pelo papeževo himno in 7 glasbinih zborov (band) jih je spremljalo. To je bilo veličansko častitljivo. Trikrat so morali ponoviti. Sv. Oče sami so se prikazali na pomolji (balkonu) Vatikanovem in so nezmerno razveselili toliko pričujočo množico; — iz sto tisuč ust so se izlijali enoglasni slava-klici sv. Očetu, papežu kralju. Rimljani so jeli že ta večer mesto raz-svitljevati, dasiravno je bila razsvitljava odmenjena še le na 12. aprila na večer.
Naj tukaj pristavim, da poprejšni večer so sv. Oče v Lateranu doživeli tako glasovito preslavljanje, da so jim solze oči zalivale. Tisučeri in tisučeri glasovi so jim slavo kličali. Razsvitljenje kuple se je obneslo prekrasno in v naj lepšem redu. Število zunanjih v Rimu se more ceniti na 130.000. Število Italijanov je prevagovalo; slišale so se vse narečja polotoka.
V dvoru San-Damaso v Vatikanu se na ogled raz-postavljajo kmetijski in obertnijski darovi, ki jih dobivajo sv. Oče za vezilo k temu preimenitnemu godu. Pruski kralj je podaril svetemu Očetu dve veličastni posodi (vazi) iz saksonskega marmorja. Govori se, da sultan iz Carigrada je poslal 12 zalih konj. Glasi se tudi o milijonu, ki je podarjen od druzega evropejskega vladarja. ( Vender si dopisnik ne upa resnice zagotoviti.)
(Konec nasl.)
Rasne novice. Milgsp. šenthipoliški škof Fessler je izvoljen za tajnika pri prihodnjem vesoljnem zboru. To je čast za celo Avstrijo, ker sploh je znano, kako spreten za to imenitno opravilo je ta višji pastir zavoljo svoje učenosti in druzih posebnih lastnosti in darov. — Grof Taaffe, znan po okrožnici zoper „sanfediste," je postal ministerski predsednik. — Na Japonskem je mesca svečana skipelo rogovilstvo, vladar Mikad6 se je umaknil v Osako, in admiral Enomata je polovico cesarstva pridobil za starega Tajkuna. Pri teh divjaških preganjavcih katoličanov ni čudo, da dežela tudi sicer nima miru. — Eden dunajskih krehačev, poslan v Rim za dopisnika, je iz Rima telegrafiral, da umetni ogenj 11. aprila je veljal 80.000 škudov ali 160.000 gl. Se ve, da sodba se samavsiluje: „čimu ta potrata?" Reči pa se mora le: „čimu le ta nesramna laž!" kajti umetni ogenj „Girandola" je veljal le 600 škudov, je pa ena naj mičniših veselic za domače in tujce o taki priložnosti, ko je veliko ljudi v Rimu. — Njih veličanstvo je 24. t. m. v Budi pričelo ogerski zbor s prestolnim govorom. — Ravno ta dan je bila v deržavnem zboru na Dunaju sprejeta osnova za šolsko postavo. Poslanec Greuter je sicer o tej priliki svojim tovaršem take tenko-bistre in resnične solil, da bode Evropa nad njimi stermela, kakor sploh vse občuduje njegove govore, — toda za zdaj zastonj. Tudi dr. Toman ni zamolčal resnice. —
Iz LJubljane. Milih darov za sv. Očeta je v
ljubljanski škofii prišlo 326 gl. 64 kr. v zlatu, 788 gl. 23 kr. vsr., 3687 vpopirji, 270 gl. 85 kr. drobiža, skupaj 5548 gl. 14 y4 kr. brez všteve nadavka. Med tem denarom je tudi to, kar je poslanega vredništvu ,,Zg. Danice" od lanskega majnika, namreč: 1273 gl. v po-pirji, 230 gld. 75 kr. srebra nov. den., 288 gld. 73 kr. star. den., 26 gl. zlata v cekinih, 135 gl. zlata v frankih, 147 gl. I'/j kr. drobn. den. Tedaj ne vštevaje nadavka 2087 gl. 49V2 kr. Ker je bil poštev že pred ne-kterimi dnevi storjen in po vis. č. škofijstvu denar poslan, torej naj poslednjiši darovi med tem številom še niso vmes. Veliko darov imamo še naznaniti, ki so bili oddani v škofii. — Bog plačaj blagim darovavcem njih ljubezen, ki so jo skazali sv. Očetu!
Prav prijeten večer je bil 29. t. m. napravil mnogim zbranim udom katoliškega društva bar. Stillfried, prednik št. mihelske družbe na Dunaju. Popotovaje iz Rima se je namreč tukaj nektere ure pomudil in razlagal je kaj mično in tentno, kar je vidil in doživel o undanji slovesnosti v Rimu, zlasti o zlati maši, o sprejemu v Vatikanu, o ljubeznjivih osebnostih sv. Očeta, o lepem redu in pobožnosti ljudstva v Rimu, akoravno je bilo vse mesto polno ljudi od vsih strani itd.
Razstava cerkvenih reči, ki jih je letos napravila bratovščina za vedno češčenje presv. Res. Telesa in za lepšanje revnih cerkvd v ljubljanski škofii, se začne 8. prihodnjega mesca in bo terpela do 18. majnika. Vidile se bodo razstavljene reči v včlikim parla-torii pri čč. gospeh Uršulinaricah vsak dan od 10 do 12 dopoldne in od 4 do 6 popoldne.
Jfuhovzhe spremembe*
V ljubljanski škofii. Č. g. Jan. Jerala gre iz Srednje vasi v bohinsko Bistrico namesto v Polhov gradeč (unkrat je bilo po zmoti rečeno Polšnik); — č. g. Henr. Dej a k iz boh. Bistrice v Polhov gradeč.
Dobrotni darovi*
Za sv. Očeta. Iz Metlike duhovščina in farmani 25 gl. — Iz Semiča 99 gl. s pristavkom: „Tvoja roka naj dobi vse tvoje sovražnike; tvoja desnica naj dobi vse, ki te čertijo" (Ps. 20, 9); sv. Oče prosite, da v Semiču obhajani misijon obilno sadu obrodi! in sicer: g. J. Keršič 5 gld., g. J. Tomazin 1 gld., družba mož 18 gl., družba žen 18 gld., družba mladenčev 19 gld., družba dekličev 30 gld., šolska mladost 6 gld., Marija Besek 1 gl. in Terezija Fuks 1 gl., kteri poslednji prosite sv. Očeta apostol, blagoslova za milost dobre ker-šanske odreje pri otrocih. — Iz Soteske, gosp. župnik Gravel 2 gl., več oseb 1 gl., M. Leben staro dvajset., U. C. y4 gl. sr.; vsi prosijoči sv. blagoslova za dušno in telesno zdravje, in srečno zadnjo uro. — Iz Zagradca 5 gl. sinovi in hčere Očetu v dan zlate maše. — Iz Trebnja 5 gl. v pap. in 1 gl. 33 kr. st. den. sv. Očetu. — L. Sušnik z Gojzda 50 kr. — Iz Kostanjevice 4 zlate, 12 gl. v sr. in 2 st. dvajs.: „Sv. Oče, iz otroške ljubezni do Vas in iz spoštovanja do matere sv. Cerkve prinesemo mali darček ter prosimo, blagoslovite pastirje in čedo Kostanjevške fare." — Iz Idrije iz neimenov ane roke 2 gld. za petdesetletnico sv. Očeta in 1 gld. za avstr. vojaško kazino v Rimu.
Pogovori z gg• dopizovavei*
Preč. g. mis. Pircu v Cr. W.: Prav hvaležno prejeli zvezke in pismo. Ravno tako g. mis. Bnha. Prihodnjič več. — G. J. S—r: Vse opravljeno. — G. K. v K. in. g. G.: Prihodnjič.
Odgovorni viednik: Laka Jeraii. — Natiskar in založnik: Jožef Blaziiik v Ljubljani.