° XXVII Št. 3 I R A V E N S K I H ŽELE Z A R J EV Ravne na Koroškem, 25. avgusta 1977 ZELEZARJI V POČASTITEV TITOVIH JUBILEJEV Ravne le Ravne, Koroškem Iskrene čestitke 3.6.1977 fVftfittfn/fr odborš tš priznani* $*moupraritstc*m na Pnd**Mk rmpubUUfg* tvtt Zw tindUtuo* Stovnll* % delavcem žarne |pp ŽELEZARJI, ČESTITAMO! Med letošnjimi dobitniki naj višjih slovenskih priznanj samoupravljalcem je bil tudi kolektiv železarne Ravne, za kar mu v imenu uredništva iskreno čestitamo. V nadaljevanju objavljamo sklep o podelitvi priznanj in nagrad samoupravljalcem v letu 1977 in obrazložitev, na osnovi katere so delavci železarne Ravne prejeli to visoko družbeno priznanje. Na podlagi določil statutarnega dogovora o organiziranosti in delovanju sindikatov in Zveze sindikatov v SR Sloveniji ter določil pravilnika o podeljevanju priznanj in nagrad samoupravljalcem je odbor za priznanja samoupravljalcem na sejah 31. maja ter 2. in 3. junija 1977 sprejel tale SKLEP O PODELITVI PRIZNANJ IN NAGRAD SAMOUPRAVLJALCEM V LETU 1977 1. Priznanje samoupravljalcem (v nadaljevanju priznanje) prejmejo delavci petih organizacij združenega dela in deset posameznikov. 2. Za izjemne dosežke pri razvijanju in utrjevanju samoupravnih družbenih odnosov prejmejo priznanje delavci: — delovne skupnosti osnovne šole »Jožeta Mihevca«, Idrija — SOZD Združenega kmetijsko gospodarskega podjetja, Kočevje — Gradbenega industrijskega podjetja »GRADIS«, Ljubljana Železarna Ravne, Ravne na Koroškem — Rudarsko elektroenergetskega kombinata »ZASAVJE«, Trbovlje 3. Za uspešno organiziranje in uresničevanje samoupravljanja v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela prejmejo priznanje: Ljudmila Andolšek iz Ljubljane, Marija Gostinčar iz Šempetra pri Gorici, Katica Kašman iz Ptuja, Henrik Omerzu iz Arnovega sela pri Brežicah, Alojz Plaznik iz Mozirja, Erih Poljanec iz Celja, Franc Spruk iz Kamnika, Dora Vauda iz Peker pri Mariboru, Zvonimir Volf and iz Ljubljane in Hinko Žolnir iz Slovenske Bistrice. Obenem s priznanjem prejme vsak odlikovanec tudi denarno nagrado v znesku 8000 dinarjev. 4. Priznanja in nagrade bodo podeljene 27. junija 1977 v Ljubljani. Obrazložitev: DELAVCI ŽELEZARNE RAVNE, RAVNE NA KOROŠKEM V dvajsetih temeljnih organizacijah združenega dela in treh delovnih skupnostih skupnih služb dela 4600 delavcev delovne organizacije Železarne Ravne. Prek nje se tudi združujejo v SOZD Slovenske železarne. Ravenska železarna je znana kot proizvajalka plemenitih jekel in ima tristopet-desetletno tradicijo. Že vrsto let dosegajo njeni delavci pomembne gospodarske rezultate, v preteklih petih letih pa so zaokrožili in izpopolnili investicijsko dejavnost, s čimer pa so preusmerili proizvodnjo izdelkov črne metalurgije v kvalitetnejše proizvode in povečali predelavo jekla v končne izdelke. S tem so za trikrat povečali vrednost prodanih izdelkov. Med drugim so s tem omogočili tudi večjo zaposlitev delavcev iz širšega območja. S svojo poslovno politiko so ravenski železarji povečali izvoz za 300 %, pomembno pa je, da so v tem okviru povečali izvoz končnih izdelkov od 20 na 50 odstotkov, tako da izvažajo vedno večji delež vloženega dela. Tudi v finančnem pogledu so njihovi uspehi ugodni. Med drugim so v zadnjih petih letih povečali bruto amortizacijo za 200 %, družbeni proizvod pa so v istem obdobju povečali za okrog 275 %>. Treba je tudi povedati, da so dosegli še vrsto uspehov tako z izpopolnitvijo proizvodne tehnologije kot z uvedbo popolnoma novih izdelkov. Pozabili niso tudi na gospodarsko povezovanje tako v ožjem kot v širšem območju. Združili so se z delavci tovarne rezalnega orodja v Prevaljah, s svojim razvojnim načrtom pa predvidevajo v tem pogledu še druge ukrepe. Samoupravljanje so pričeli uvajati z izvolitvijo prvega delavskega sveta 24. 2. 1950, od takrat dalje pa so ravenski železarji sledili vsem družbenim spremembam in razvoju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov in sistema. Temu primerno so prilagajali svojo lastno samoupravno organiziranost. Posebna odlika naporov, ki so jih delavci Železarne Ravne vložili v razvoj in uveljavitev čim pristnejših samoupravnih odnosov, je ravno premočrtnost in stalnost njihovih prizadevanj za takšno samoupravno organiziranost, ki bi čim učinkoviteje omogočila delavcem oblikovati njihove lastne in medsebojno dogovorjene samoupravne odločitve o delu in njegovih rezultatih. Pri tem so prešli prek vseh osnovnih razvojnih stopenj. Med prvimi so uvedli obratne delavske svete z njihovimi izvršil' nimi in drugimi organi in oblikovali P°' sebne samoupravne enote, ki so ob ko**611 leta 1973 prerasle v prve temeljne or ga151' zacije združenega dela. Kasneje pa so i*8 podlagi ustreznih strokovnih analiz in 0 medsebojno razčiščenih stališčih izpelji sedanjo samoupravno organiziranost, ko**' stituirali TOZD in sprejeli vse temeljne s6' moupravne splošne akte, potrebne za *z' oblikovanje TOZD in delovne organizacij6 sprejemajo pa tudi nov samoupravni Sp°' razum o združitvi v SOZD Slovenske žek' žarne. Sedemindvajsetletno samouprav**0 delovanje ravenskih železarjev je zazi*5' movano z veliko upornostjo v iskanju naj' ustreznejših poti in načinov oblikovanj8 samoupravnih odnosov ter čvrsto vztraJ nostjo v njihovem uresničevanju. Pomefl’j) nejše uspehe so dosegli tudi v pogle*J uveljavljanja načela delitve po delu. 2e dolga leta intenzivno proučujejo možnoS1 za ovrednotenje dela in jih nato po skrj>' nih pripravah v dogovorjeni obliki in 05 segu tudi uporabijo. Že dolgo je tudi, ^ štejejo dobro medsebojno obveščenost l':' pomemben člen v verigi pogojev, s kate*1' mi omogočajo in zagotavljajo svojo sa*n° upravno učinkovitost. Dosledno uveljavlj8 jo delegatski sistem in razmerja v temelj nih samoupravnih organih. To so razvil*z£ do tolikšne mere, da deluje v vseh sa***® upravnih organih železarne več kot pe^’ na vseh delavcev. Seveda je jasno, da vs8 opisana prizadevanja spremljajo tudi <1° sežki v urejanju delovnih in živi j en j sk' pogojev, omogočanju lastne strokovne 1 družbenopolitične usposobljenosti, ustva* jan ju pogojev za kulturno življenje delav cev in podobno. Delavci Železarne Ravne so v nenehne5' procesu revolucionarnih družbenih spjjj memb s svojo samoniklo izvirnostjo veli*1, prispevali tudi k izoblikovanju sploš**' družbenih spoznanj, predvsem pa v nene nem soočanju z lastno prakso uresničuje) ne le svoje ampak tudi razredne delavS^ interese. S proslave 1. maja Edo Pogorevc Letošn ŠTIRIDESET LET S TITOM , -—moriji praznik občine Ravne na Ko-°skem se ujema s pomembnimi obletnica-naše zgodovine, revolucije in naše zma-nad vsem tistim, kar je tlačilo naše na-e v revščino in zatiranje. V tistih mračnih dneh — pred štiridese-1111 leti, ko se je začel razširjati val fašiz-a v Evropi, so bili najbolj v nevarnosti alhni narodi, posebno pa narodi, katerih rezimi gijo dela lesni dom, ter Postal njen generalni sekretar. Tit °S mlneva že 40 lel> odkar je tovariš 0 prišel na čelo partije. Pod njegovim ostvom je komunistična partija uspešno emagovala vse ovire in povedla revolu-■*° ter zmagala. Sai ie moral tovariš Tito v ^^etku svojega prihoda na čelo partije di boj s Kominterno, zato da bi se vod-0 jugoslovanske partije vrnilo v domo-0 in doma vodilo delovanje in boj parter Za nove družbenoekonomske odnose stern3 sPrememb° družbenopolitičnega si- 0 VŠ ?Vec*a takšno prizadevanje Tita ni bilo j Moskvi, zato se je močno omajal polo- 1 jugoslovanske partije v Kominterni, j. ^endar se velika vztrajnost in sposob- * t°variša Tita ter podpora najbližjih ^ elavcev — revolucionarjev: Edvarda ardelja, Franca Leskoška, Mihe Marinka, aS°je Paroviča, Veljka Vlahoviča, Ive-jj. a Ribarja, Ivana Milutinoviča, Borisa r'ča in mnogih drugih najboljših si-^ naše domovine — pripomogle k temu, je s° je vodstvo partije vrnilo, oziroma da ^astajalo v domovini. 2a(j°n°sni smo lahko, da je prav v teh pri-p tkanjih sodeloval tudi Lovro Kuhar — ^Un' • ^oranc s sv°jimi predvojnimi kota^*1 t)il organizator partijskega dela, Škj,/av Koroškem. Bil je steber UDora koro-tjst . železarjev, rudarjev, kmetov in vseh ki se niso dali podjarmiti. v , 0 Samo bežno prelistamo zgodovino re-lj0 Uc*°narne dejavnosti v Mežiški dolini, v te° polno dokazov za trditev, da je hj .111 delu Slovenije bilo neprestano revo-lQnarno vrenje, ijjj avka mežiških rudarjev leta 1918, ki je ijj a Za cilj zboljšati kos kruha in plače, or ve istega leta od 1. do 8. novembra raz-uev žandarjev na Prevaljah in vzpo- stavitev delavske oblasti, s tem pa uničenje stare avstrijske nadvlade; veliki uspehi komunistov na volitvah, organiziranje tajnih kanalov čez mejo za prenos marksistične literature in prehod partijskih voditeljev vse od zloglasne obznane decem- sti pa neodvisnost mnogih evropskih narodov, med njimi tudi slovenskega in vseh jugoslovanskih. Kongres je sprejel manifest — najnaprednejši dokument, ki ga takrat ni zmogla niti ena od strank tedanje dobe. 1 so se naslanjali na fašistično ideolo-v v upanju, da se bodo tako lahko ob-rzali na oblasti. Tudi starojugoslovanska ada Cvetkovič—Maček—Korošec je vi- svojo rešitev v tem, da se je pričela eje povezovati z nemškimi oblastneži, uia pa je preganjala vse napredne stran-e delavskega razreda. Še v naj večjih te-vah je t>iia komunistična partija, saj je ° njeno delovanje prepovedano, večina jq iteljev pa zaprtih, ali pa so morali de-vati v ilegali. Povrhu vsega pa sta partijo stili frakcionaštvo in neenotnost. Ven-1'Pa so se razmere v partiji pričele te-eljito popravljati. Občutilo se je priza-evanje tovariša Tita, ki je že dolgo časa dil boj za enotnost partije in delavskih ank. Tito si je s tem pridobil zaupanje anstva komunistične partije Jugoslavije Junija sta železarno obiskala predsednik RK SZDL tovariš Mitja Ribičič in član predsedstva SRS tovariš Tone Bole — gostje s predstavniki železarne pred vstopom v kovačnico bra 1920. leta dalje, organiziranje 3. konference SKOJA v Kefrovem mlinu. Delovanje delavskih prosvetno kulturnih društev SVOBODA, kjer so se uveljavljali najvidnejši komunisti, spopad z orjunaši, ki so hoteli ustrahovati mežiške rudarje, vendar so morali pred rudarji zbežati nazaj, od koder so prišli, in stalne partizanske ter druge narodnoosvobodilne akcije med vojno. In še bi se lahko spominjali dogodkov, ki bi potrjevali, da je Mežiška dolina bila revolucionarna in borbena. Lovro Kuhar je rad pripovedoval tovarišu Titu o življenju, delu in boju naših ljudi vedno, kadar je imel priložnost. In ne samo njemu, želel je povedati vsem ljudem, da je Mežiška dolina bila in postajala čedalje bolj rdeča — revolucionarna in večkrat v zgodovino zapisana kot nevarna za obstoj kapitalističnega režima. Podobno je bilo tudi v drugih krajih naše domovine. Po drugi strani se je morala naša partija s Titom na čelu bojevati s takratnim režimom, ki se je vse bolj nagibal v fašistične vode zatiranja in diktature. Komunistična partija se je kljub represalijam in zapiranju komunistov nezadržno utrjevala in pričela ustrezno organizirati v vseh delih Jugoslavije. V Sloveniji je bil ustanovni kongres KPS v noči od 17. na 18. april 1937. leta. To je bil čas, ko je naraščajoči val fašizma pričel neposredno ogrožati mir v svetu, zla- V njem je zapisano, da ima slovenski razred veliko zgodovinsko odgovornost za usodo lastnega naroda, zato se morajo Slovenci združiti in skupaj z drugimi jugoslovanskimi narodi boriti za svojo osvoboditev in narodnostni obstoj. Nakazane so tudi naloge in smeri delovanja ne samo komunistom, ampak vsem Slovencem, ki jim je bilo do obstoja Slovenije in Jugoslavije. Tudi 40. obletnico ustanovnega kongresa KPS smo v Sloveniji dostojno proslavili in množično izrazili svojo voljo in pripravljenost čuvati pridobitve naše revolucije. Dogodki naslednjih let po kongresu so potrdili, da so bile njegove ocene in zastavljene naloge pravilne. Napadi fašizma so se v letih po kongresu strahotno in hitro vrstili. Režim Cvetkovič—Maček—Korošec se je popolnoma naslonil na fašistično Nemčijo in pristopil k trojnemu paktu. Tega sramotnega dejanja pa jugoslovanski narodi niso mogli sprejeti. Na poziv KPJ so z velikimi demonstracijami prisilili vlado, da je odstopila. Kaj takšnega pa Hitlerju ni šlo v račun. Sklenil je Jugoslavijo napasti na zverinski način. To se je zgodilo 6. aprila 1941, ko je brez vojne napovedi začel bombardirati Beograd, hkrati pa je z okoli petdesetimi nemškimi in italijanskimi divizijami in pozneje še ob pomoči madžarskih in bolgarskih napadel ter razkosal Jugoslavijo. Nova vlada se v takšnih razmerah ni znašla in je skupaj s kraljem pobegnila iz Po ogledu kovačnice države, ljudstvo pa prepustila na milost in nemilost okupatorjem. Edino KPJ je bila pripravljena na dvojni boj: na boj proti okupatorju in na boj proti vladajočemu razredu za nacionalno in družbeno osvoboditev. Zato je zagrebška konferenca komunistov prve dni maja 1941 sklenila pričeti oboroženo borbo. Z napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo pa je politbiro KPJ izdal nov, kar najbolj nujen poziv vsem narodom Jugoslavije, ki se je glasil: na oboroženo vstajo. »Vi, ki ječite pod okupatorjevim škornjem, vsi vi, ki ljubite svobodo in neodvisnost ter nočete biti sužnji fašizma, zavedajte se, da se bliža trenutek osvoboditve izpod fašističnega jarma. Prispevajte tudi vi k boju za vašo svobodo pod vodstvom KPJ ... Vaše mesto je v borbenih enotah delavskega razreda, ki se bori za vašo resnično svobodo in neodvisnost. Od uspeha tega boja je odvisna vaša prihodnost in prihodnost vaših otrok.« Poziv je naletel na veliko odmevnost med ljudskimi množicami. Začele so se oborožene vstaje po vsej državi. Komunisti v svoji borbi niso bili osamljeni. V različnih oblikah so nastajala in se vse bolj krepila množična gibanja in organizacija fron-tovskega značaja. Nastajala je resnična narodnoosvobodilna fronta, ki ni bila samo narodnoosvobodilno gibanje proti okupatorju, ampak tudi politična sila za spremembo družbenopolitičnega sistema. Napočila je dolga in krvava štiriletna borba proti okupatorjem in domačim izdajalcem. Naši ljudje so se množično vključevali v boj. Z vsakim dnem so rastle nove partizanske enote in boj se je iz dneva v dan stopnjeval. Okupator ni mogel zatreti partizanskega vojskovanja, ki ga je uspešno vodila KPJ s tovarišem Titom. Fašistični vojskovodje so se srečali z novim načinom vojskovanja, ki ga do tedaj niso poznali in mu niso bili kos, kljub temu da so se vrstile sovražne ofenzive z izredno vojaško in udarno močjo. Naša narodnoosvobodilna vojska je iz vsakega spopada izšla močnejša, odločnejša in bolj človeška, kljub velikim žrtvam, ki jih je imela. Spomnimo se bojev na Kozari, Sutjeski, Neretvi, Užicah, desanta na Drvar in še mnogih drugih. Vselej se je izkazalo, da tam, kjer je orožje v rokah ljudstva, ki se bori za svobodo, ga ni mogoče premagati. Nastajala so osvobojena ozemlja z novo ljudsko oblastjo. V Sloveniji se Hitlerju ni posrečilo »napraviti to deželo nemško«, četudi se je posluževal različnih metod uničevanja slovenskega ljudstva. Mnogo družin, izseljenih v nemška taborišča, je tam našlo tragičen konec. Tiste slovenske družine, ki pa so bile preseljene v Srbijo, bi morale po Hitlerjevi doktrini izumreti v lastni domovini. To pa se ni uresničilo. Srbsko ljudstvo jih je sprejelo kot svoje najdražje brate in sestre in delilo z njimi vse, kar je imelo. Z Raven je bilo največ družin preseljenih v Varvarin in nekaj tudi v Čačak, ter tam skovalo nerazdružljivo bratstvo, ki ga nihče ne bo mogel uničiti. Živelo bo, kot bodo živeli jugoslovanski narodi, bratsko povezani med seboj in vselej odločeni enotno braniti pridobitve narodnoosvobodilne borbe in revolucije. To je tudi naš dolg vsem tistim, ki so padli v boju in žrtvovali svoja življenja za svobodo vseh ljudi in vseh narodov naše domovine. Naša svoboda ne sloni na izmišljeni filozofiji o demokratičnih svoboščinah, o kakršnih smo znovič slišali v nekaterih državah, ampak se izraža v resnični svobodi delovnih ljudi, da sami odločajo o tem, kako bodo živeli in delali ter tudi o tem, kako bodo gospodarili z rezultati svojega dela. Samo v tem se lahko izraža resnična svoboda človeka, o kateri pa nočejo nič slišati zagovorniki parlamentarne demokracije, kakor tudi ne tisti, ki državno partijsko urejajo vse pravice v imenu ljudstva, kar pa je seveda daleč od resnične svobode ljudi. Fašistična Nemčija, ki je pahnila v voj®0 ves svet, je kapitulirala. V naših krajih Pa vojna še ni bila končana. Fašistični zlo&® ci se kljub brezpogojni kapitulaciji niso h° teli predati jugoslovanski partizanski voj ski. Kar naenkrat so se zavedali svojih z* činov, zato so se hoteli za vsako ceno Pre' dati Angležem ali Amerikancem. . Cela Koroška je bila takrat polna do z® oboroženih elitnih sil nemške vojske, P°, mešane z ustaši in drugimi kvislingi. * pozivi na predajo orožja so bili zaman. N petost se je stopnjevala, vse dokler ni Prl šlo do zadnjega odločilnega boja. . Borci 14. divizije Borisa Kidriča in ’ jugoslovanske armade so povedli za®\! odločilni boj in 15. maja 1945 dokončno0 računali z ostanki nepokorne nemške v°J ske v EVROPI. Tej veliki zmagi koroških fužinarj^: knapov, kmetov in vseh samorastnikovi so skupaj s partizansko vojsko izvojev svobodo, je posvečen naš občinski prazni ’ Na Poljani, kjer so se odvijali zadnji h°" ji v Evropi za dokončno osvoboditev J goslavije izpod okupatorjevega škornr. smo postavili SPOMENIK, ki je hkrj® opomin vsem tistim, ki se še niso odre® fašizma in imperializma, ter upanje vs® narodov, ki se borijo za svojo nar°o® osvoboditev, našim sedanjim in bod°cl rodovom pa izročilo borcev, naj v mir® sreči uživajo pridobitve NOB in še hitr6) gradijo svojo lepo domovino. Ob tej priložnosti je prav, da pregle® mo, kakšen razvoj smo dosegli v naši 0 ( čini po vojni in s kakšnimi problemi srečujemo ter kakšne naloge nas še čaka) — Ugotovimo lahko, da je bil razvoj ze" lo hiter. ) — Število prebivalstva se je povečalo več kot 6000, tako da v občini živi se®8 okrog 25.000 prebivalcev. Pri tem s° predovale vse krajevne skupnosti, ra® KS Črna, v kateri prebivalstvo v zad®)1 10 letih upada. — Delež kmečkega prebivalstva se > stalno zmanjševal zaradi pospešenega voj a industrije, in sicer od 17 odstotk°v r' 7,6 odstotka. — Število zaposlenih se je v povoj®6 obdobju znatno povečalo in je danes zaPff slenih nad 10.600 ali 43 odstotkov vseh P1^ bivalcev. Kljub vsemu pa zaostajamo ‘ republiškim poprečjem posebno pri slovanju žensk. Sedanja struktura zaposlenih je neug® na in ne zagotavlja hitrejšega razvoja c lotnega gospodarstva. Na to je že v Pr teklosti vplivala enostranska gospodar® rast. Najbolj zaostaja terciarni sektor. V gospodarstvu je zaposlenih 9.550 $ lavcev, v negospodarstvu pa 1.050 del® cev, pri tem pa se kvalifikacijska strukt® zaposlenih vsako leto izboljšuje. Družbeni proizvod na zaposlenega je ^ nehno rastel in danes znaša 62.020 di® zaposlenega. () Seveda je bilo na osnovi takšne ra , družbenega proizvoda mogoče izločati v sredstev za družbeni in osebni standard' — V zadnjih 15 letih je bilo zgraje®'’ nad 1700 družbenih in 600 zasebnih s novanj. Sedaj zgradimo okrog 200 stanovanj le^ in bi bilo prav, da tak tempo tudi za žimo. število motornih vozil se je povečalo 2a več kot 17-krat. ~~ Zgradili smo tudi nove šole, vrtce, te-°vadnice in družbene objekte, vendar na ,ern področju še precej zaostajamo za po-rebami, kar nas bo še nadalje sililo v zbi-ranje sredstev s samoprispevkom. Dosedanji družbenoekonomski razvoj ob->ne in doseženi uspehi kažejo zakonitosti, 1 terjajo skladnejši in celovitejši razvoj .tnega gospodarstva. Z doseženo stopal0 rasti ne moremo biti zadovoljni. Zato pa bomo morali v letošnjem letu 0 veliko narediti, da bomo izboljšali gozdarsko stanje, spremenili družbenoekonomske odnose in vključili vse spodbujene dejavnike, s čimer bomo odpravili Zast°j produktivnosti, uravnilovske odno-Se> s tem pa se bo povečal dohodek oziroma °stanek dohodka. Z združevanjem sredstev in dela mo-mo odločneje premagovati zaostalost v azvoju, odpravljati razkorak med prede-valno in bazično industrijo, proizvodnjo n trgovino in smeleje načrtovati nadaljnji azvoj, (ja se bo povečala zaposlenost in °cmlna varnost delovnih ljudi v občini ^avne na Koroškem. Upreti se moramo tu-2 neupravičenim zahtevam in pritiskom Povišanje cen, ker to vodi samo v več-stopnjo inflacije in razvrednotenje do-anjih prizadevanj našega gospodarstva. $ , 6 na varstvo življenjskega in delovnega ja naših delovnih ljudi in občanov ne emo pozabiti. To ni enkratna naloga, Pak nenehna skrb in sestavni del ražnja. Pi-' nPraviti se moramo tudi na nove vo-Ve delegatskih skupščin, delegatov in Dti vse, da bo delegatski in samouprav-Slstem kar najbolje deloval. v.^° se danes oziramo nazaj, lahko ugoto-gjj ?’ smo pod Titovim vodstvom doseli lzJemne uspehe. Zgradili smo bazično Predelovalno industrijo, veliko novih *°vanj in šol, novih sodobnih poti, ener-st f- virov in še bi lahko naštevali. Po- 1 smo gospodarsko in industrijsko bolj Vlti, neodvisni, svobodni in neuvrščeni jQ Pa zato, ker smo znali obvarovati svo-im Sv°^°do pred različnimi skušnjavami Imperialističnih in hegemonističnih sil in „ , spao razvili samoupravljanje ter dele-): a*i sistem in tako omogočili delovnim Qem, da sami urejajo svoje zadeve po-d tam, kjer imajo interese in potrebe ... ^ udi zato, ker imamo močno ljudsko ar-0 in dobro organiziran splošni ljud-p °dpor ter družbeno samozaščito, ki je ^tit naS ne mo®e^ n*hče Prese_ j.!^aša svoboda izžareva z vso ustvar-ja'n°stj0 in oblastjo delovnih ljudi na podita' Vs^ave in vrste zakonov, zgrajenih na Jhih interesih delavskega razreda. iak i-ak§ne svobode niso deležni naši ro-22 i 114 avstrijskem Koroškem. Avstrija | Vir Po podpisu državne pogodbe noče vSeSll^iti 7. člena, ki daje naši manjšini ^>ravice za neoviran razvoj in uporabo ’ ia erinega jezika. Težko si je potem raz-friou Urodne izjave avstrijske vlade o de-1^ r_atičnosti Avstrije, če pa takšne demo-( vasilcnos^i nista deležni slovenska in hr-’ Pil manjšina. Avstrijska vlada bi si mo-jp a biti na jasnem, da v dvajsetem stolet-s svojimi zakoni ne more razveljav- ljati mednarodnih obvez, na podlagi katerih si je pridobila svojo neodvisnost kakor tudi to, da ni mogoče prisiliti naših manjšin k molku in zatiranju. Razumljivo je, da se naši manjšini taki politiki avstrijske vlade morata zoperstavljati in se še naprej boriti za svoje pravice. Mi smo jima kot matični narod dolžni pomagati in jih zaščititi pred nasiljem. Še slabše pa je z našo makedonsko manjšino v Bolgariji. Sedanja bolgarska vlada sploh noče priznati obstoja Makedoncev v Minilo je že 32. leto, odkar v svobodi slavimo vsakega 25. MAJA rojstni dan našega voditelja, dragega maršala TITA. Posebno svečano pa so letos vsi narodi naše socialistične domovine proslavljali ta visoki življenjski jubilej, trikratnega narodnega heroja, ljubljenega in po vsem svetu spoštovanega državnika JOSIPA BROZA — TITA! Prežihovo 77 — častni gostje S 85. letnico rojstva našega maršala se ujemata še dva zgodovinska praznika, in sicer: 40 let TITOVEGA vodstva naše komunistične partije in 40. letnica komunistične partije Slovenije. V vseh republikah, vseh mestih in v najmanjšem kraju naše domovine, so bile in se še vršijo manifestativne in zgodovinske proslave. Posebno svečano, prisrčno in toplo je svojemu voditelju, legendarnemu zmagovalcu nad fašizmom, v BEOGRADU čestitala njegova mladina, njegovi cicibančki iz vseh republik in mu podelila s svojim čudovitim nastopom in jubilejno štafetno palico najprisrčnejše čestitke in priznanje, Bolgariji in meni, da je nastopila popolna asimilacija. S to doktrino hoče prepričati ves svet, da je problem rešen. Vendar za naše Makedonce v Bolgariji to ni res in tudi nikoli ne bo. Ne glede na vse to pa je položaj Jugoslavije doma in v svetu izredno trden, zato lahko brez skrbi in v miru gradimo našo prihodnost, naš socialistični samoupravni razvoj in našo neuvrščeno politiko pod vodstvom ZKJ in tovariša Tita, ki mu čestitamo za 85. rojstni dan. da se je navzočim in gledalcem pred televizijskimi sprejemniki orosilo oko »MI SMO TITOVI! TITO JE NAŠ«, je završalo vsepovsod! Tudi mi na severu TITOVE Jugoslavije na Koroškem, smo se potrudili, da smo proslavili to jubilejno leto kar najbolj svečano in z naj večjo hvaležnostjo. Zavedamo se, da je velik čas rodil velike ljudi, rodil je trikratnega heroja TITA! Po vseh krajevnih skupnostih, v železarni RAVNE, po vseh šolah, vseh družbenih in političnih organizacijah, so bile razne proslave in manifestacije, ki imajo samo en namen in ta je: oddolžiti se dragemu maršalu za svobodo domovine, za vse dosežke, za naš tako herojsko izbojevani DANES! V jubilejnem letu 1977, ki naj se v našo zgodovino zapiše kot leto JOSIPA BROZA TITA, smo na RAVNAH sprejeli nekaj čez sto članov v Zvezo komunistov. Ta sprejem je bil izredno svečan, saj je bilo istočasno podeljenih nekaj odlikovanj predvojnim članom partije ter lepo število odlikovanj in priznanj gospodarstvenikom in družbenopolitičnim delavcem našega kraja. Na tej slavnostni konferenci je govoril član centralnega komiteja, ki je na kratko opisal zgodovino in problematiko našega političnega in kulturnega življenja. Ta konferenca je dala našemu kraju globok politični pečat. Prav tako svečano smo proslavili naš občinski praznik. Imeli smo različne kulturne in športne prireditve. Najpomembnejše za naš koroški predel pa je prav gotovo množično slavje na PREŽIHOVEM VRHU. Tu je ob odkritju spomenika našemu ljudskemu pisatelju in revolucionarju LOVRU KUHARJU — Prežihovemu Vorancu govoril in opisal njegov lik dr. Bratko KREFT. Govor tovariša KREFTA je množica pozdravila z burnim ploskanjem. Tega slavja, tega zgodovinskega dogodka, se je udeležilo okoli 6000 mladincev iz cele Slovenije. Prišli so taborniki, športniki, pionirji in ljubitelji gorskega sveta. Številnim udeležencem proslave smo potem pokazali še zakotni mlin med KOTLJAMI in RAVNAMI, tako imenovani »KEFROV MLIN«, ki je služil v času reakcije za ilegalno delovanje tedaj strogo prepovedane komunistične partije in SKOJA. Ta KEFROV MLIN je bila nekdanja VORANČEVA trdnjava — bunker, Ivan Kokal-IMRE 25. MAJ 1977 kjer so se sestajali člani PARTIJE in SKOJA iz vseh predelov JUGOSLAVIJE. Prav v tem mlinu sta našla svoj delovni prostor II. kongres leta 1923 in III. kongres leta 1926. V tem skrivališču se je kongres, sicer v težkih razmerah lahko vršil in srečno zaključil. Pri proslavi ob KEFROVEM MLINU pa sem kot organizator obeh kongresov vsem navzočim govoril jaz. Govoril sem o zgodovinskem pomenu obeh kongresov, o kongresu borbene mladine Jugoslavije. Povedal sem navzočim o uspehu obeh kongresov, ki nam je naložil novih moči, močnejšega poleta za naš nadaljnji revolucionarni boj. Še posebno zadovoljstvo nad uspehom obeh kongresov pa so manifestirali tedanji vidni predstavniki proletariata: VIKTOR KOLEŠA, LOVRO KUHAR — Prežihov Voranc, najemnik mlina, kotlarski mojster in ključavničar v železarni, MATIJA GRADIŠNIK. Ta je bil tedaj moj mentor, saj sem se ob njegovi trdi roki izučil ključavničarske obrti, za katero sem imel vso mladost izredno zanimanje in veselje. Kot sem že omenil, je bil KEFROV MLIN v letih terorja reakcije skrivališče in prostor za ilegalne sestanke komunistov in SKOJE-CEV. Tam se je zbiralo vse, kar je bilo tedaj naprednega in zanesljivega ter revolucionarnega. Da pa je KEFROV MLIN ostal nekompromitiran, je tedanji član pokrajinskega komiteja VIKTOR KOLEŠA zadolžil najemnika mlina MATIJA GRADIŠNIKA s posebno težko nalogo, za katero smo vedeli samo trije: VORANC, DI-TINGER in jaz. Treba ga je bilo obvarovati vsega suma, da je pristaš naprednega revolucionarnega delavskega gibanja in da se v njegovem najemniškem mlinu dogajajo velike stvari. Dogovorili smo se VORANC, DITINGER in jaz, da ga »spre-gvantamo«, to se pravi, da ga pošljemo v klerikalne vrste, da bi med njimi poslušal, kaj govorijo in delajo. MATIJA GRADIŠNIK si je to našo zamisel kot nujno tudi osvojil. Š skupno denarno pomočjo smo mu kupili temno obleko in klobuk, kar so tiste čase nosili le za nedelje in praznike, ko so hodili lepo oblečeni k nedeljski službi božji. Tako lepo oblečen je MATIJA GRADIŠNIK potem redno prihajal v cerkev pred oltar, da so ga vsi pobožni farani lahko med mašo gledali. V cerkev pa so zahajali tudi žandarji in ovaduhi, ki so začudeno gledali GRADIŠNIKA pred oltarjem. Ker je GRADIŠNIK redno prihajal v cerkev, je bil sum in dvom, da bi pripadal k naprednjakom, odvrnjen. Imeli so ga za svojega in tako je MATIJA GRADIŠNIK, kakor tudi njegov najemniški mlin, dalje rabil svojemu namenu, v zadovoljstvo in varnost vseh, ki smo tja zahajali na sestanek. Ilegalne sestanke smo imeli izmenoma tudi v tovarni, v ogromnih tovarniških kotlih, ki so bili pripravljeni za popravilo. V kotlih smo največkrat prebirali vtihotapljeno ilegalno literaturo. Seznanjali smo se s potekom krvave ruske oktobrske revolucije in potem razpravljali o njej, pa pri tem ni nikoli izostal MATIJA GRADIŠNIK, saj je bil naš. Kot ključavničar sem se gibal po vseh prostorih tovarne — tja do pisarn, ker je vedno odpovedala kaka ključavnica — pa so me člani PARTIJE in SKOJEVCI večkrat nadlegovali z vpraša- Prežihovo 77 — med nami je bil tudi predsednik predsedstva SR Slovenije tovariš Serge) Kraigher njem: »TI, KAJ PA DELA TA ,črni‘ KOMUNIST — GRADIŠNIK?« V MATIJA GRADIŠNIKA so naši prekaljeni in prvi pristaši naprednega, revolucionarnega delavskega gibanja, toliko zaupali, da so mu predlagali naj omogoči, da bo v njegovem najemniškem mlinu kongres, in sicer na podstrešju. To so mu predlagali: LOVRO KUHAR — Prežihov Voranc, VIKTOR KOLEŠA in JAKA ZOR-GA. Za varnost kongresa je GRADIŠNIK mobiliziral kar vso družino. V letu 1923 je bil II., v letu 1926 pa III. kongres borbene mladine Jugoslavije. Na II. kongresu je bilo navzočih 12—15 delegatov, ki so sprejeli program in statut komunistične mladine Jugoslavije in smernice za delo. Prav tako so sprejeli stališče, naj se mladina ne vmešava v frakcijske boje, ki so motili delovanje naše partije in SKOJA, pač pa naj gre po svoji revolucionarni poti v boj proti sovražnim državnim elementom kraljevine Jugoslavije. Naša partija je izšla iz bivše avstro-ogr-ske socialdemokratske organizacije, ki ji je primanjkovalo revolucionarnosti. Bila je zastrupljena z idejami malomeščanstva. To je prinašalo med naše vrste frakcionaštvo, česar se naša partija desetletja ni mogla znebiti. Novo TITOVO vodstvo je našo partijo očistilo tujih elementov in frakcionaštva, postavilo je partijo novega tipa — partijo — avantgardo delovnega ljudstva. Takrat najstarejši član pokrajinskega komiteja, inž. »D. G.«, je leta 1924 napisal v nekem koledarju, češ da ne potrebujemo komunistov in revolucionarne organizacije, da pride revolucija iz DUNAJA, PARIZA ali BERLINA. To pa je pomenilo odklanjanje revolucionarnosti malega naroda — oziroma sektaštvo! Partija novega tipa pa nam je dala samostojno partijo s centralnim komitejem in vlivala je revolucionarnost slovenskemu narodu. Leta 1926 je bil v KEFROVEM MLINU že III. kongres. Ta je povzročil nekaj več skrbi. Treba je bilo poskrbeti za večjo varnost in preskrbo, saj se ga je udeležilo že 39 delegatov iz vse Jugoslavije (razen BOSNE). Zelo težko smo priskrbeli hrafl0; saj je bilo ob nakupu večje količine v ®°! trgovini takoj sumljivo, zato smo mora1 kupovati na vseh krajih po manjših koli®1' nah. Kraljeva žandarmerija je vohala vs®' povsod, po trgovinah in gostilnah pa riaJ raje. Toda tudi to nam je uspelo. MATI™ GRADIŠNIK pa je varnost še povečal, *9 sicer tako, da je spustil v obrat vse š$rl mlinske kamne in še žago, da je bilo rop0 ta dovolj in tako je bil od mlina odvrni®11 vsak sum. Za sekretarja III. kongresa r bil izvoljen Zlatko Šnajder. Naj poudarim, da je bil ta jugoslovanS^ kongres SKOJA tako prikrit, da večina P9 ših SKOJEVCEV in komunistov v takra* nem GUŠTANJU ni vedela zanj, pač pa J9 nekaj članov, pritegnjenih k udeležbi 1 organizaciji: MATIJA GRADIŠNIK, iVA^ DITINGER, FRANC MEZNER, EMERl^ ŠTALCER in jaz. Ker se je kongres, ki je trajal tri da1’ srečno končal in smo udeležene delegat varno odpravili na razne postaje, brez V?9' kih ovir, je bilo zadovoljstvo vseh org9 nizatorjev še večje. Udeleženci kongresa ob odhodu ^ smeli imeti pri sebi nobenih zapiskov, k®1 bi jih ob morebitni preiskavi na poti mov kompromitirali in spravili v zapr 4 namesto domov. Zato so vsi zapiski o d®^ III. kongresa ostali skriti v mlinu. Po a®[ kaj mirnih dnevih pa se je oglasil r GRADIŠNIKU v mlinu tovariš JAl^ ZORGA v svoji poklicni obleki — kot str°j jevodja pri železnici. Pod pazduho je »zašmirano« torbo, v katero je naložil ^ kongresni material in ga tako varno Pfl peljal v Ljubljano. Vseh nas šest udeležencev tega razbJ^ ljivega dogodka se je čez nekaj tednov 4*1 rovanja zbralo v gostilni Štrudel v poS®^ ni sobi, kjer smo večkrat imeli krajše s stanke. Tam nas je LOVRO KUHAR ^ Prežihov Voranc kot steber vse de dej3' nosti toplo pozdravil in rekel: »Fantje, g neralno vajo v mlinu smo prestali, prav I9 ko pa tudi večdnevni in nočni napor j** naško zdržali!« Zahvalil se nam je s svoj*9 ■ ®ačilnim širokim nasmehom, mi pa smo 111 tega zelo veseli in še bolj pogumno smo nadaljevali našo pot. Vsem proslavam v TITOVEM jubilejnem U se je — v veliko zadovoljstvo vseh ORANCeVIH samorastnikov iz Koroške Pridružila še ena velika zgodovinska manifestacija, in to v daljnem DOBERDOBU, spomin na pisatelja in revolucionarja ^RA KUHARJA — Prežihovega Vo-ranca, pisca vsem dobro znanega knjižnega (efe »DOBERDOB«, je bila tam šola prekovana v šolo LOVRA KUHARJA — Prežihovega Voranca. Odkrili so mu tudi doprsni kip. Sola v daljnem DOBERDOBU in kip sta istočasno zgodovinski okras tega kraja. Knjiga z naslovom tega kraja pa je veliko opozorilo, da do takega klanja, kjer se je prelivala kri slovenskih fantov, mož in očetov, sinov slovenskih mater, ne sme nikoli več priti. Prelivala se je kri za interese svetovnega imperializma. Tako si je naš samorastnik Prežihov Voranc s svojimi knjižnimi deli postavil velik kulturni spomenik po svoji ljubljeni domovini in preko njenih meja! Sam sem prisostvoval na proslavi v DOBERDOBU in govoril o Vorancu kot človeku Koroške, o njegovem političnem in kulturnoprosvetnem delovanju, zato sem ponosen, da sem njegov rojak in njegov sobojevnik, da sem tudi jaz sin prelepe koroške dežele! Ostal ji bom zvest do smrti, ker jo ljubim, ker ljubim njeno pesem, ker ljubim njen razvoj. Junaki, ki so dali za narodovo svobodo vse, ne morejo umreti — ostanejo vedno med nami. Živijo v nas, živeli bodo v naših otrocih in v vseh, ki bodo še prišli in živeli od sadov našega boja. Nikoli ne bomo pozabili — nikogar ne bomo pozabili Db sodelovanju velikega števila kraja-°v Raven in občanov naše občine, predalnikov družbenopolitičnega in javnega ijenja, družbenopolitičnih organizacij, vcev Fužinarja, godbe ravenskih žele-Dev, recitatorjev in voda JLA ter go-2gV’ Predstavnice republiškega odbora in koroških partizanov tovarišice Mar-^ e (ki je opravičila odsotnost Pavla u ^carja — Matjaža), predsednika koroš-ih Partizanov Karla PRUSNIKA — Gaš-^ 3a in tajnika Lipija ter akademskega c^aria Petra Hadžija Boškova in mladin-iz Bosanske Dubice, je bil na praznik n^a3e slovenskega ljudstva, dne 22. julija, a Ravnah na Koroškem z vso potrebno dostojanstvenostjo in svečanostjo odkrit mogočen pomnik naše vstaje — spomenik, l:i ga je odkril delavec — samoupravljavec — mladinec Jože Jurak in v imenu mladih obljubil, da bodo nadaljevali svetle tradicije naše ljudske revolucije. Ob tej priložnosti je predsednik krajevnega odbora ZB Boris Florjančič takole govoril: Tovarišice in tovariši! Smo v letu velikih jubilejev. Slavimo 40-letnico ustanovitve KPS, 40-letnico prihoda tovariša Tita na čelo KPJ in njegovo 85-letnico. Danes, na 36. obletnico vstaje slovenskega naroda, pa v našem Pomnik NOB na Ravnah — delo kiparja Petra Iladži Boškova kraju prirejamo skromno slovesnost, ko odkrivamo spomenik v spomin na narodnoosvobodilno vojno. 6. aprila 1941 sta nacistična Nemčija in fašistična Italija zahrbtno napadli Jugoslavijo; pomagali sta jima madžarska in bolgarska fašistična vojska. Z ogromno številčno in tehnično premočjo ter zaradi silne premoči je bila takratna kraljevska vojska premagana v dveh tednih. Kralj Peter II. je zbežal v Anglijo in jugoslovanski narodi so bili prepuščeni sami sebi, na milost in nemilost okupatorskih rabljev. Le tri tedne po napadu nacistične Nemčije je bila pod vodstvom komunistične partije v okupirani Ljubljani 27. aprila 1941 ustanovljena OF slovenskega naroda in nekaj mesecev nato, 22. julija 1941, so v Sloveniji pod Šmarno goro že počili prvi streli proti okupatorju. Mladinci, delavci, kmetje in delovna inteligenca so postali pristaši OF in mnogi so šli v partizanske odrede. Lahko trdimo, da so mladina, delavci, kmetje in delovna inteligenca naših narodov dostojno prehodili pot štiriletnega nečloveškega in krvavega boja. Iz naših šestnajstletnih mladincev, devetnajstletnih fantov, zrelih mož, delavcev, kmetov in izobražencev so zrasli heroji, kakršnih je bilo malo v zgodovini naših narodov. Kaj je gnalo naše ljudi v teh težkih dneh — kljub vsem težavam, kljub vsem nadčloveškim naporom in ogromnim žrtvam — v boj? Bilo je to neizmerno sovraštvo proti fašizmu, ki je tlelo in raslo v srcih takratnih ljudi že dolgo pred vojno, ker so v fašizmu videli svojega naj večjega sovražnika, bila je to neizmerna ljubezen do svobode in neodvisnosti naših narodov, bila je to nepremagljiva želja in odločenost, da se bojujejo za boljšo in srečnejšo bodočnost in boljše življenje, kot so ga živeli v preteklosti. Ilegalci in aktivisti so vodili borbo po vaseh in mestih in okupator ni bil nikjer varen, povsod je bil ogrožan in napadan. Partizani pa so vodili gverilski boj na vsem ozemlju Jugoslavije, po ravninah in dolinah, po hribih in visoko v gorah, v dežju, snegu in ledu so se bojevali z dosti močnejšim sovražnikom, prenašali so silne napore dolgih maršev bataljonov, brigad in divizij, tolkli so se in krvaveli, pa zopet prepevali bojne partizanske pesmi in se bližali dnevu svobode. Častni gostje ob odkritju spomenika NOB 22. julija na Ravnah na Koroškem Tudi naša Koroška se je vključila v ta osvobodilni boj. Na našem območju so delovali bataljoni vzhodnokoroškega odreda. Po mestih in vaseh so delovali aktivisti in ilegalci. Ker nacisti v neštetih bojih niso mogli uničiti partizanskih enot na Koroškem, so se znašali tudi nad civilnim prebivalstvom. Mnoge domačije so požgali, očete, matere in otroke pa so pobijali in s tem delali nezaslišane zločine nad našim ljudstvom. Veliko so jih odpeljali v zloglasna koncentracijska taborišča, iz katerih se večina nikdar več ni vrnila. Bojišče proti sovražniku je bilo takore-koč povsod. Nikoli ne smemo pozabiti, v kakšnih okoliščinah smo se bojevali. Le če upoštevamo vse, lahko vsaj približno ocenimo vso moralno veličino in heroizem borcev in vseh naših narodov. Na bojišču so bili naši borci brez vsega, kar je potrebno za navadne vojake, če naj ohranijo čete zmožnost za boj in moralo. Nasi borci so se navadno bojevali lačni in zelo slabo oblečeni, pozimi in poleti. Hrano so morali v boju iztrgati sovražniku, da bi, kolikor je bilo mogoče, prizanesli ljudstvu, ki je tudi samo stradalo, vendar pa je rado dajalo tudi poslednji grižljaj. Za operacijo ni bilo ne zdravil ne instrumentov ne narkotičnih sredstev. Bolnišnice so bile improvizirane v bližini bojišča in v neprestani nevarnosti, da jih sovražnik uniči, ranjence pa pobije. Štiriletni boj na življenje in smrt je terjal ogromne žrtve in bilanca je strašna: 1.706.000 je bilo človeških žrtev, od tega je v vojni izgubilo življenje 305.000 borcev, 425.000 borcev pa je bilo ranjenih. To so najzgovornejše številke, koliko smo Jugoslovani prispevali v boju zoper fašistične sovražnike v Evropi. Navzlic tolikim žrtvam pa partizanske narodnoosvobodilne vojske sovražniki niso mogli uničiti in iz sklepnih osvobodilnih operacij je izšla kot zmagovalna armada, ki je štela 52 divizij z 800.000 borci. Merilo za vrednost našega vojskovanja ne more biti to, kako so bili naši borci oblečeni, kakšno orožje so imeli, kolikšna so bila tehnična sredstva in tako dalje, marveč to, koliko sovražnikovih divizij je stalo v vojni proti nam, koliko udarcev smo bili zmožni zadati sovražniku in kakšni so bili ti udarci, je ob neki priliki dejal tovariš Tito. Naj navedem, da se je proti nam bojevalo 40 sovražnikovih divizij s 580.000 najmodernejše opremljenimi vojaki, medtem ko je bilo na široki zavezniški fronti v Italiji vezanih le 28 nemških divizij s 350.000 vojaki. Takšna je bila vloga in toliko je prispevala majhna Jugoslavija v veliki osvobodilni vojni zoper sile, ki so grozile svetu s suženjstvom in mrakom. 15. maja 1945 smo izbojevali tako težko pričakovano svobodo. Topovi, strojnice in puške so utihnile, nehalo je strašno brnenje bombnikov na nebu. Orožje smo zamenjali s plugom, kladivom in peresom. Preživeli borci in ostali narod je pričel obnavljati do tal porušeno domovino in žrtvovanje pri obnovi ni bilo nič manjše od vojnih tegob. Sledila so težka obdobja, ko nas je Stalin hotel podrediti, pa se mu je Tito uprl. Pod Titovim vodstvom se je pričela gradnja nove Jugoslavije, zaživel je samoupravni sistem. Na Ravnah lahko spremljamo splošni jugoslovanski napredek v zadnjih treh desetletjih. Zgradili smo novo železarno, ki je naj večja proizvajalka plemenitega jekla v Jugoslaviji. Zgradili smo gimnazijo, ki je po osvoboditvi dala že dva tisoč maturantov, od teh pa je skoraj že polovica doštudirala na univerzi in delajo kot profesorji, inženirji in doktorji. Delujejo strokovne šole za kvalificirane delavce, tehnike in že so tu tudi oddelki univerze. Zgradili smo novo šolo Prežihovega Voranca, še ena na Javorniku pa je v gradnji. Imamo študijsko knjižnico z okoli 80.000 knjigami, imamo športni stadion z bazenom, dvema telovadnicama in ostalimi športnimi objekti. Zgrajeni sta naselji Čečovje in Javornik, po obronkih pa so lična naselja zasebnih hišic, postavljeni so bili objekti, kot so: Dom železarjev, trgovski hiši Merx in NAMA, Ljubljanska banka, stavba SD# in druge. Najvažnejše, kar smo usposobili, Pa )e naša nova generacija, ki je pravi nasle°' nik borčevske organizacije. Na to mla^0 generacijo smo ponosni in ji zaupamo, d* bo naprej izgrajevala našo samouprava0 socialistično Jugoslavijo in če bo treba, ]° bo branila v splošnem ljudskem odporu z enako srčnostjo, kot so jo branili n j spočetje. Borci in vsi delovni ljudje smo priz®' deti ob tem, da sosednja Avstrija še °° danes ni izpolnila obveznosti iz 7. člen3 mirovne pogodbe. Zahtevamo končno r° šitev, ker želimo dobre sosedske odn°se’ Od supersil pričakujemo, da se bodo ue' hale oboroževati in pričele podpirati °e razvite dežele. Vse to iz vojnega in povojnega ob dob]3 sem omenil zato, ker med nami ni vS®, tistih, ki so največ prispevali k naši bor° in so zanjo žrtvovali svoja življenja P° ravninah in gozdovih, po ječah in k°a centracijskih taboriščih in zadnje bese so jim bile: Živela komunistična partij3’ živela svoboda, živela Jugoslavija, živ tovariš Tito! Vseh teh znanih in neznanih junak0' se spominjamo ob dnevu vstaje sloveU skega naroda in v večni spomin smo j1 ^ na spomenik zapisali: Nikoli ne bomo P° zabili, nikogar ne bomo pozabili. Naš odbor zveze borcev se je odločil, & bo spomenik odkril mladinec. S tem ze limo dokazati, da zaupamo naši mladic1' ki je nosilka tradicij NOB. V imenu Zveze borcev se zahvaljuj^ vodstvu in delovni skupnosti železad1 Ravne za veliko pomoč pri izdelavi SP° menika, zahvaljujemo se vsem, ki so k3 korkoli pomagali pri graditvi in postavit spomenika, posebna zahvala in priznam pa velja akademskemu kiparju profesor) Petru Hadžiju Boškovu, tvorcu te enkra ne umetnine! Vse zbrane je pozdravil tudi nam ved^ dragi gost, predsednik koroških partiz3 nov tovariš Gašper, ki je povedal: Drage tovarišice in tovariši! Spoštovani ravenski železarji! V imenu Zveze koroških partizanov ^ najlepše pozdravljam. Zahvaljujem predsedstvu ZZB NOV Ravne, da ste povabili k vam ta dan, ko odkrivate Sp0 menik slavni partizanski vojski. Rad bi spregovoril nekaj besed o dan3 , nji stvarnosti boja Slovencev, ki živim0 avstrijski Koroški. Ne bom povedal vem novega. Naš boj za pravice koroških Sloven°° traja že dolga desetletja. S 7. členom a strijske državne pogodbe pa je ta boj v liko pridobil. Ta boj je postal dediŠČi NOB, kot je člen sedem produkt težk°f, oboroženega boja proti Hitlerjevi Nem0 med drugo svetovno vojno. Danes, ko vodimo koroški Slovenci idfj no bitko proti nemški nacionalistični 1 jj ologiji, kot smo vodili oborožen boj Pr°., Hitlerju, imamo močan moralni tem0 kot smo ga imeli med drugo svetovno v > no. Koroški Slovenci se bojujemo za v KOROŠKI FUŽINAR NAŠA TRI VPRAŠANJA k°t samo za ohranitev slovenskega življa na avtohtonem ozemlju Koroške. Ta boj je Mednarodnega značaja, kot je bil oboroži boj proti fašizmu. Ko nam danes nemške nacionalistične e krčijo naše ozemlje in smo trenutno °“ili samo na majhnih otokih dvojezične naPise, se koroški Slovenci prav dobro zajedamo, da bodo topografski napisi nek-vai morali biti tudi tam, kjer jih danes e ni- Zgodovina je močno začrtala meje Remija, kjer živimo koroški Slovenci, redvsem pa jih je začrtala s partizansko nar°dnoosvobodilno protifašistično zgodo-vMo. Saj je znano, da partizansko gibanje Mko obstaja samo na tistem ozemlju, kjer ja Podpira ljudstvo. In to je dokazano tu-1 na avstrijskem Koroškem, kje vse so Se vršile bitke z nacistično Nemčijo in kje Počivajo padli partizanski borci. Štiride-grobišč je priča tem zgodovinskim deistvom. ^Miamo še drugo moralno oporo. Koroški °venci se močno zavedamo, da smo z aašim bojem in našimi žrtvami rešili ugled Vstrije pred svetovno javnostjo. Po IePih moskovske deklaracije je po vojni vstrija dobila status napadene države, Pr°glašena je bila za žrtev nacizma. Vpra-?ajrn° se, po čigavi zaslugi? Da Avstriji ni u° treba plačevati vojnih reparacij, da e bila oproščena dolga vojnih odškodnin, Zasluga Titovih partizanov, jugoslovan-m, slovenskih in koroških še posebej, J so dolga štiri leta krvaveli v boju proti j. lerjevi Nemčiji na avstrijskem ozem-JP) v mejah samega tretjega raj ha, saj je vstrija prenehala obstajati že leta 1938 smo se partizani borili proti Hitlerju v stmarki. In naj poudarim, da so naše e pokale že prej, preden se je odlo-, a vojna sreča na stran protihitlerjeve k micije, na stran demokratičnih zavezni-°v- Oborožena partizanska vojska je na-Pala fašistično vojsko že pred osvobo-1 vDo Stalingrada tudi na Koroškem, na atrijskem Koroškem. Ih zaradi tega imamo koroški Slovenci hlnes tudi nov značaj. Nismo več ponižni aPci nemških veleposestnikov in indu-^r>jalcev. Tradicija NOB je prekvasila tu-Mas in z velikim zadoščenjem vam lahko ^ VeMa, da slovenska mladina na Korošic zvesto sledi stopinjam svojih očetov 'ledov, partizanov. ^ tem duhu, predragi Ravenčani, vas v enkrat pozdravljam in čestitam k na-,tMu prazniku in vašemu delu. Kot vaše ^ 6M\enito jeklo iz ravenske železarne ne p,,.- ja brez znoja in požrtvovalnosti, , lc*Mosti in vztrajnosti, tako tudi pravice {j r°ških Slovencev, ki so zajamčene v jp?du sedem, nastajajo samo tako kot vaše l °- In boj za izvedbo tega člena tudi °ske Slovence plemeniti in jekleni. PREGOVORA H K ,ecite ženi samo enkrat, da je lepa in lc ji bo to ponavljal desetkrat na- dan. Francoski pregovor £ isti6*13 ie ^ot u6anka: preneha nam uga-’ bo smo jo enkrat razrešili. Francoski pregovor Začenjamo novo rubriko »naša tri vprašanja«, v kateri bomo dali besedo družbenopolitičnim delavcem v naši dolini. Prvi odgovarja predsednik sindikata železarne Ravne tovariš Tone Polanc. Za sodelovanje se mu lepo zahvaljujemo. 1. Organiziranost sindikata v železarni po novi samoupravni organiziranosti? Sindikalne organizacije so tako kot druge družbenopolitične organizacije živ organizem, ki se mora stalno spreminjati in dograjevati. Ce tega ne počnemo dn se držimo togih oblik dela, je nevarno, da nas čas prehiti, nesamoupravne sile pa bi lahko prevzele pobudo na posameznih področjih. Samo primerno organizirani in usposobljeni za reševanje družbenih vprašanj bomo sposobni vsebino zakona o združenem delu vtkati v našo samoupravno prakso. Delovati bomo morali bolj prodorno, delo usklajevati in se pogovarjati. Če je naše delo učinkovito, se bo odražalo v uveljavljanju delavcev pri samoupravnih odločitvah in v tem, koliko so resnično gospodarji rezultatov svojega dela. Delovni človek mora zavladati nad presežnim delom, ker ima samo on pravico razpolagati z njim in tudi ne želi, da v imenu njega odloča kdo drug, kam in kje bo vlagal oziroma porabil sredstva. »Opredelitev vloge sindikata v ustavi in zakonu o združenem delu izhaja iz predpostavke, da družbenoekonomska razmerja in oblast delavskega razreda, ki jih določa ustava, še zdaleč niso uresničena v praksi in da bo za njihovo uresničitev potreben dolgotrajen ustvarjalni napor vseh organiziranih sil, pri čemer pa ima v organizacijah združenega dela izreden pomen ravno sindikat. V skladu s takim izhodiščem določata ustava ,in zakon za prvo nalogo sindikata, da se bori za tak položaj delavskega razreda, kot je določen v ustavi.« Takšna normativna opredelitev sindikata nas prav posebej zavezuje, da vedno in povsod jačamo našo organiziranost, ker je od nas samih odvisno, kdaj in kako hitro bomo vsebino zakona o združenem delu vnesli v naše življenje. Sedanja organiziranost sindikata v železarni ni samo rezultat nove samoupravne organiziranosti, ampak imajo sindikati celo določene zasluge za takšno samoupravno organiziranost, ki je rezultat daljšega prizadevanja delavcev v železarni. Sindikati so se organizirali tako, da bi mogli bolj učinkovito delovati. Sedanja organiziranost sindikata se je oblikovala v predkongresnem obdobju v letu 1974, ko smo sprejeli dopolnjeno ustavo, bili so kongresi družbenopolitičnih organizacij, ki so pred vse nas postavili odgovorne naloge in zahteve. V železarni smo od takratnih štirih osnovnih organizacij sindikata prešli na popolnoma spremenjeno organiziranost. Te osnovne organizacije so bile številčno prevelike in rezultat je bil forumsko delo peščice sindikalnih funkcionarjev, ki se pa velikokrat niti niso zavedali, da morajo zastopati stališča članstva. Sredstva so bila prav tako centralizirana in tudi to je povzročilo, da je bilo članstvo v osnovnih organizacijah neaktivno. V delovni organizaciji ni bilo skupnega organa, ki bi bili delegatsko sestavljen. Ze samo ta kratek povzetek stanja nam zgovorno priča o potrebi in nujnosti spremembe organiziranosti. Zato smo v začetku leta 1975 sprejeli na ustanovnih občnih zborih sklepe o organiziranosti, pravila o delu osnovnih organizacij, izvolili izvršne odbore, nadzorne odbore, delegate v konferenco osnovnih organizacij sindikata železarne, sprejeli programe dela in finančne načrte. Okoli 300 odgovornih sindikalnih funkcionarjev je pričelo z delom (prej jih je bilo le 80). 2e samo zaradi tega se je moralo obogatiti in popestriti sindikalno delo. Da je bila sprememba organiziranosti pravilna, je pokazala tudi Za občinski praznik so nas obiskali predstavniki pobratenih občin Naš ponos udeležba na posameznih občnih zborih. Skoraj neponovljiva je bila udeležba v TOZD metalurške proizvodnje, ki je znašala 95 %, nekoliko slabša v TOZD mehanske obdelave 83,6 % itd. Ti podatki so barometer razpoloženja članstva, ki potrjuje pravilnost odločitev, silijo k odgovornejšemu in hitrejšemu reševanju posameznih nalog. Na občnem zboru, ki je bil 22. marca 1975, so delegati osnovnih organizacij sindikata lahko ugotovili, da so delavci v železarni organizirani v šestindvajsetih osnovnih organizacijah sindikata, kar je v skladu s statutarnim dogovorom o organiziranosti in delovanju slovenskih sindikatov. V konferenco se interesno povezuje tudi osnovna organizacija sindikata šolskega centra. Delavci v železarni so bili organizirani v sledečih osnovnih organizacijah sindikata: jeklarna, jekloliivarna, valjarna, kovačnica, jeklovlek, kalilnica, stroji in deli, industrijski noži, pnevmatični stroji, vzmetarna, energetska služba, elektrotehnična služba, strojno gradbena služba, transport, mehanična delavnica TRO, pilama TRO, skupne službe TRO, skupne službe metalureške proizvodnje, skupne tehnični sektor, Skupne službe komercialni sektor, skupne službe finančno računovodski sektor, skupne službe za gospodarjenje, skupne službe kadrovsko splošnega sektorja, skupne službe tehnični razvoj, skupne službe kontrole kakovosti. Sledi enoletno obdobje jačanja osnovnih organizacij, iskanje novih oblik dela, usposabljanje za delovanje funkcionarjev v štiriletni mandatni dobi. V letu 1976 smo v železarni sprejemali vrsto samoupravnih aktov. Tako organizirani so bili sindikati uspešnejši pri celotnem delu, pa naj gre za volitve v samoupravne organe TOZD ali za sprejemanje posameznih samoupravnih aktov in drugo. V mesecu novembru 1976 je izšla brošura Pravila in poslovnik sindikata železarne Ravne. V obeh dokumentih je prišlo do malenkostnih vsebinskih dopolnitev in letne skupščine osnovnih organizacij sindikata so ju potrdile. Spremembe so v glavnem v zvezi s sopodpisovanjem samoupravnih sporazumov, predlaganjem kandidatov za razpisne komisije temeljnih organizacij združenega dela, delovne organizacije in možnost izvolitve predsedstva sveta konference. Te dopolnitve so bile nujne, ker naša zakonodaja postavlja pred sindikalne organizacije tudi dejavnosti te vrste. O dopolnjeni organiziranosti smo razpravljali na letnih skupščinah in sedanja organizacijska celota omogoča delavcem, da lažje in hitreje ustvarjajo socialistične samoupravne odnose in odločilno vlogo delavcev ter enakopravnost pri združevanju dela in sredstev. Ko smo pripravljali gradivo za letne skupščine, še ni bila znana dokončna samoupravna organiziranost, a kljub temu smo se v sindikatih odločili za sedemindvajset osnovnih organizacij (osemindvajseta interesna povezava šolskega centra). Sprejeli smo nekatere spremembe, ki so pa le v posameznih osnovnih organizacijah sindikata nekoliko vplivale na njihovo delovanje. Osnovna načela dopolnjene organiziranosti so bila: v vsaki temeljni organizaciji združenega dela ali delovni skupnosti vsaj ena osnovna organizacija sindikata, v organizacijskih enotah, ki štejejo več kot 300 delavcev, ustanoviti dve ali več osnovnih organizacij sindikata, pri organiziranosti upoštevati tudi proizvodne ali krajevne celote, osnovni smoter — osnovna organizacija, mora biti čimbolj gibljiva, da bo v njej lahko sleherni delavec neposredno izražal svoje interese, jih med seboj usklajeval in na tej osnovi odločal svoj skupni interes, težil za tem, da bi skupne interese opredelil v skladu z interesi delavskega razreda kot celote. Poglejmo samoupravno organiziranost delovne organizacije železarne in organizacije sindikata v železarni: 1. TOZD jeklarna 2. TOZD jeklolivarna 3. TOZD valjarna 4. TOZD kovačnica 5. TOZD jeklovlek 6. TOZD kalilnica 7. TOZD stroji in deli 8. TOZD pnevmatični strojii 9. TOZD vzmetarna 10. TOZD industrijski noži 11. TOZD rezalno orodje — TRO 12. TOZD energija 13. TOZD elektrotehnične storitve 14. TOZD strojno gradbeno vzdrž. 15. TOZD transport 16. TOZD priprava proizvodnje 17. TOZD kontrola kakovosti 18. TOZD komerciala 19. TOZD raziskave in razvoj 20. TOZD družbeni standard 21. DS za gospodarjenje 22. DS kadrovsko splošnih zadev 23. DS finance 1. OOS jeklarna 2. OOS livarna 3. OOS čistilnica 4. OOS valjarna 5. OOS kovačnica 6. OOS jeklovlek 7. OOS kalilnica 8. OOS stroji in deli 9. OOS pnevmatični stroji 10. OOS vzmetarna 11. OOS industrijski noži 12. OOS rezalno orodje 13. OOS pile Priznanje samoupravljalcem 14. OOS skupne službe 15. OOS energija 16. OOS elektrotehnične storitve 17. OOS strojno gradbeno vzdrževanje 18. OOS tehnične storitve 19. OOS transport 20. OOS skupne službe metalurške proizvodnje 21. OOS skupne službe mehanske obdelave 22. OOS kontrole kakovosti 23. OOS komerciala 24. OOS raziskave in razvoj 25. OOS gospodarjenje 26. OOS kadrovsko splošnih zadev 27. OOS finance Razvidno je, da se je sedanja organizir3' nost spremenila tam, kjer so se posamezne organizacijske enote po ustaljeni samoU' pravni poti priključile drugim TOZD ol' DS. Ti delavci so tudi na letnih skupščin3*1 osnovnih organizacij sindikata s p reje sklepe o dopolnjeni organiziranosti sind1' kata. Poenotili smo izrazje za TOZD lP OOS. Opazimo lahko, da TOZD družben’ standard nliima osnovne organizacije sind1' kata. Ta temeljna organizacija šele nastaj3 in od prvotnih delavcev te TOZD ni k3' zalo takoj ustanoviti OOS, kjer je bilo j38' no, da mora ta TOZD postati kadrovsk0 močnejša, če želi opravljati tako zahteVP6 naloge. Priključili so se ji že delavci Par ka telesne kulture. Delavci te TOZD ozl' roma sindikalni funkcionarji, morajo čin3' prej sklicati članski sestanek in opravi*1 vse potrebno za delovanje te osnovne °r ganizacije sindikata. Sindikalna organiziranost v železarni ic nepretrgan proces, ki se nenehno dopo1' njuje in že sedaj razmišljamo o nadaljnJ1 organizacijskih dopolnitvah. 2. Katere naloge mora sindikat izpelo’*1 v letu 1977? Najprej bom odgovoril na drugi vprašanja, to je o nalogah, ki smo si ji*1 letošnjem letu skupaj zadali; kako Si”0 ■ i t/ Poleg plavalnega kluba je značko prejel predsednik sindikata Tone Polanc Prežihovo 77 asPešni pni izvrševanju, pa naj ocenjujejo udi bralci. Racionalno gospodarjenje in izkoriščanje elovnega časa je ena izmed stalnih nalog *lndikalnih organizacij v železarni. Ugo-avljamo, da delovna disciplina peša sko-rai v vseh organizacijskih enotah. Posledi-Ca takšnega stanja je nižja proizvodnja, Ve5ii izmeček, nižji dohodek, slabše orga-Uiziranje dela, večji stroški in navsezadnje Se tudi ne zaostruje odgovornost posamez-^ikov. Odpravljati moramo miselnost, da je rtl°goče zagotoviti gmotno in socialno var-°st delavcem z instrumenti ekonomskega /^tema, ali z delitvijo dohodka. Prizadeva-0 si za večjo produktivnost in povečanje Zgovornosti nas vseh za boljše gospodarjeve. Le ’Do]j učinkovito delo bo dalo takš-e rezultate, ki nam zagotavljajo socialno Varr*°st, in omogočajo skladen razvoj pro-^Vodnih in družbenih objektov, vsak raz-°rak ima za posledico slabše odnose, ki Se odražajo v vseh sferah družbene proiz-v°dnje. ^ temeljnih organizacijah in delovni or-Sunizaclji združenega della moramo sindi-aR prek delegatov samoupravnih orga-vztrajati, da se sklepi in stališča, ki j 0 jih sprejeli, dosledno uresničijo. Pri 111 se bomo posluževali vseh oblik in me-Dcl dela, ki so v pravilih in poslovniku o Saniziranosti in dedovanju sindikatov v ezarni, statutarnega dogovora in tudi °vil zakona o združenem delu. 'Ti 0 so predvsem področja: letni oddih delavcev, dokončna ureditev družbene Prehrane, ~~~ dodeljevanje stanovanj, stanovanjskih kreditov in komunalna dejavnost, Preventivno zdravstveno varstvo delavcev, zbiranje najrazličnejših podatkov (so- cialna kartoteka), zaposlovanje delavnih invalidov. Do teh vprašanj imamo sindikati jasna stališča in nekateri samoupravni organi so sprejeli že določene sklepe, da bi jih uredili. Kdaj bo to urejeno, je odvisno od strokovnih služb in seveda, od finančnih možnosti. Na letni skupščini smo opozorili, da se omenjena problematika vse prepočasi rešuje. Sindikat kot notranja sila samoupravljanja je prav v času samoupravnega konstituiranja v naši delovni organizaciji eden izmed glavnih nosilcev vsebinskega jačanja samouprave. Samo dobro poznavanje zakona o združenem delu lahko jamči, da bomo vtkali v samoupravno prakso vse to, kar s posameznimi sporazumi in statuti določamo. Zato pa mora biti sindikat aktiven, in se mora vsebinsko in organizacijsko vedno dograjevati. Prfi kadrovanju moramo upoštevati razredna merila, podpiramo samo tiste kandidate, ki si prizadevajo za uresničevanje ustave in zakona o združenem delu. Kadrovanje in kadrovska politika je ena izmed stalnih nalog sindikalnih organizacij, uresničujemo pa jo skupaj z ostalimi družbenopolitičnimi organizacijami. Razpravo o samoupravnih dokumentih moramo pospešiti, odgovorni smo, da v dogovorjenem roku izvršimo vse naloge, ki smo jiih sprejeli. Strokovna služba, ki sodeluje pri vsebinskem dograjevanju in jačanju samoupravljanja, bo nekaj prispevala k učinkovitosti samoupravnih organov in s tem tudi družbenopolitičnih organizacij. Bo opora in pomoč delegatom, da bodo bolj učinkovito delovali. V sistemu samoupravnega sporazumevanja in dogovarjanja mora biti delavec subjekt dogovarjanja in odločanja. To pa bo, če bo mogel vplivati že na nastajanje posameznih predlogov, o katerih pozneje razpravlja in odloča. Nenehno je treba dopolnjevati sistem informiranja. Sindikati smo dali pobudo za spremembo samoupravnih sporazumov, ki niso v skladu z interesi delavcev. To so predvsem vprašanja, ki smo jih ponovno obravnavali na letni skupščini (stanovanjski spora- zum, medsebojna delovna razmerja, delitev osebnega dohodka in uveljavljanje sindikalne liste za letošnje leto). S sprejetjem temeljnih samoupravnih aktov bomo morali spremeniti posamezna področja, ki niso v skladu s hotenji delavcev in pozitivno zakonodajo. Metode dela moramo v sindikatih posodobiti. Komuniciranje in sodelovanje s strokovnimi službami, samoupravnimi organi in posamezniki mora biti takšno, da bo dalo boljše rezultate. Tako bomo sindikati učinkovito sodelovali pri reševanju posameznih problemov. Naša naloga je tudi, da v samoupravnih sporazumih in statutih, s katerimi smo opredelili novo organiziranost, še jasneje določimo obveznosti sindikalnih organizacij v železarni. Če želimo vse te naloge tudi uspešno izvesti, mora vsaka sindikalna skupina dobro delati, funkcionirati mora delegatski sistem. Sindikalna skupina je tista osnovna celica, ki razpravlja o vseh vprašanjih, ki so pomembna za članstvo, in preko sindikalnih poverjenikov uveljavlja svoje interese in stališča. Le aktivne sindikalne skupine omogočajo nenehno preverjanje stališč in sklepov. Te naloge so v glavnem dolgoročnega značaja, ki se prepletajo z manjšimi opravili, ki jih moramo opraviti, če želimo, da bodo sindikati resnično notranja sila samoupravljanja. V jesenskem obdobju nas čaka še vrsta opravil, ki j'ih nismo v celoti načrtovali. V naši delovni organizaciji borno morali takoj pričeti z javno razpravo o osnutkih republiških zakonov, in sicer: o zakonu o delovnih razmerjih, zakonu o referendumu in drugih oblikah osebnega izjavljanja, zakonu o organih samoupravne delavske kontrole, zakonu o volitvah in odpoklicu organov upravljanja in imenovanju poslovodnih organov v organizacijah združenega dela. Ti štirje zakoni so posebej pomembni za urejanje samoupravnih odnosov v združenem delu in sindikati smo nosilci javne razprave. V letošnjem letu smo v naši organizaciji izpolnili naslednje naloge: Vodenje razprave o vseh samoupravnih aktih, ki so bili sprejeti v delovni organizaciji; kadrovske priprave na volitve v samoupravne organe za delovno organizacijo in za organe v sestavljeno organizacijo združenega dela; volitve v delavski svet delovne organizacije in slovenske železarne; obravnava pritožb na osebni dohodek posameznikov; usposabljanje sindikalnih funkcionarjev; razprava o konkretizaciji sindikalne liste za letošnje leto; obravnava dokončnih programov samoupravnih interesnih skupnosti in njihovo financiranje. Poleg glavnih nalog je bila opravljena vrsta manjših opravil, dela posameznih komisij pri svetu sindikata, predvsem komisije za socialna vprašanja in komisije za rekreacijo in šport. 3. Sindikat in volilno leto 1978? Sindikati v delovni organizaciji smo skupaj z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami nosilci celotnega volilnega postopka in tudi evidentiranja. V letu 1978 bodo volitve v vse temeljne delegacije in Bila je samo vaja v delegacije samoupravnih interesnih skupnosti. V skladu s splošnimi načeli kadrovanja smo do začetka julija končali evidentiranje. Seveda je v tem času potrebno opraviti vrsto opravil, kot je imenovanje in usposobitev volilnih komisij in koordinacijskega odbora za volitve. Evidentiranje je eden od pomembnih členov v sistemu stalnih kadrovskih priprav na volitve vseh vrst. Kandidacijski procesi so stalna in vsakodnevna naloga vseh subjektivnih sil. Pobudo za evidentiranje lahko poda vsak posameznik, ki ga pa morajo potrditi delavci. Vključevanje posameznikov na listo evidentiranih pomeni družbeno priznanje posamezniku za njegovo aktivno dello. V železarni smo evidentirali 1122 možnih kandidatov za posamezne delegate oziroma delegacije. Od tega števila je 256 žena in 866 moških. Poprečna starost je 34 let in 25 evidentirancev je udeležencev NOB. Izobrazbena struktura je sledeča: visoka 37, višja 45, srednja 204, visokokvalificiranih 166, kvalificiranih 350, nižja 61, pol-kvallificiranih 163 in nekvalificiranih 156 evidentiranih možnih kandidatov. Zavedamo se, da volitve niso samo trenutna akcija, ampak je to nenehen proces dograjevanja našega samoupravnega sistema. Zato tudi naše delo tako planiramo, da po izvolitvi posameznih delegatov poskušamo ta proces nadaljevati. Dobro delovanje delegatov v sindikalni organizaciji bo moralo imeti za posledico tudi dobro delovanje delegatov v ostalih samoupravnih organih in sredinah. Težko si je zamisliti, da bi bil delegat dober na določenem področju, drugod pa bi slabo deloval. Dobro delo sindikata mora biti pogoj za dobro delo samouprave. Do trenutnih razlik bo prihajalo, samo takšno stanje ne more trajati dalj časa, ker aktivnost v sindikatu terja tudi aktivno, ustvarjalno delo na drugih področjih. Djuro Haramija, dipl. oec. Sporazumeli smo se o razvoju družbenih dejavnosti do leta 1980 UVOD Sredi junija letos smo zaključili pomembno fazo planiranja našega razvoja do leta 1980. Sklenjeni so samoupravni sporazumi o temeljih načrtov samoupravnih interesnih skupnosti za družbene dejavnosti. Potem ko smo sredi lanskega leta določili naš gospodarski in prostorski razvoj ter temeljna razmerja v delitvi družbenega proizvoda, pomeni sedanja faza zaokrožitev naših razvojnih načrtov za obdobje 1976—80, v katerega smo že krepko vstopili. To pa seveda ne pomeni, da je planiranje do leta 1980 že končano. Zakon o združenem delu in zakon o družbenem planiranju terjata nenehno preverjanje doseganja ciljev, določanje letnih programov in popravke Ciljev, če to terjajo spremenjene razmere in nova spoznanja. Ni čudno, niti slučajno, da smo se za razvoj družbenih dejavnosti sporazumeli nazadnje. Ravno tu je še marsikje prisotna proračunska logika, po kateri je treba »zahtevati« kar največ, da bi »dobili« toliko, kolikor »pripada«. Proračunska logika pa pogosto zanemari povsem preprosto dejstvo, da je dohodek treba tudi ustvariti. Družbene dejavnosti pridobivajo dohodek s svobodno menjavo dela iz dohodka drugih temeljnih organizacij in iz osebnih dohodkov delavcev oziroma iz dohodka in drugih prihodov delovnih ljudii. V občini Ravne smo se delavci s samoupravnimi sporazumi o temeljih planov SIS za družbene dejavnosti sporazumeli o obsegu enotnega, skupnega in dopolnilnega programa za: zvezo skupnosti otroškega varstva, otroško varstvo, izobraževanje, kulturo, telesno kulturo, socialno skrbstvo, zdravstveno varstvo, zaposlovanje in raziskovalno dejavnost. S svobodno menjavo dela bomo za naštete dejavnosti namenili v petih letih 1.058.917.000 dinarjev. V tem sestavku bomo govorili predvsem o samoupravnih sporazumih SIS družbenih dejavnosti, nekaj pa tudi o samoupravnih sporazumih za financiranje SLO ter oblikovanju sredstev občinskega proračuna. O dosedanjem planiranju razvoja 1976—80 Pri nas planiramo razvoj bližnje in dalj-nje prihodnosti na svojevrsten način. Uzakonili smo takšno samoupravno odločanje, ko o čilijih ter potrebnih žrtvah in naporih za njihovo doseganje odločajo delavci neposredno. Ne gre torej za kabinetsko postavljene načrte, ampak za sporazumno določene cilje, ki morajo temeljiti na strokovno dognanih stvarnih možnostih in na dogovoru, kdo in kdaj bo kaj naredil, da cilje tudi dosežemo. Konec leta 1975 smo v občini po daljših pripravah sprejeli družbeni dogovor o temeljih načrta družbenogospodarskega razvoja občine Ravne za obdobje 1976—80. Temeljne in druge organizacije združenega dela so po samoupravni poti sprejele svoje srednjeročne razvojne načrte. Sredi leta 1976 smo na osnovi družbenega dogovora o temeljih plana občine Ravne ter planov TOZD v gospodarstvu sprejeli del pla"3 občine Ravne, ki določa gospodarski razvoj in infrastrukturo. Sedaj pa smo po daljših pripravah ter trifaznem postopku odločil1 tudi glede razvoja družbenih dejavnost'-Prvo fazo so predstavljali priprava, obraV' nava in pristop k družbenemu dogovoru 0 temeljih plana občine ter je bila opravlje' na v letu 1975; naslednja je bila opravlje113 v letu 1976, ko so po daljših pripravah oktobra 1976 dali v javno razpravo osnutke temeljev planov SIS družbenih dejavnosti-Zadnja, tretja faza, je bila zaključena s sprejetjem predlogov samoupravnih spor3' zumov o temeljih planov sredi junija l977p gradivo so dali v razpravo in odločanje v maju. Kako širok je bil pristop, ponazarj3 tudi naklada; osnutki so billi tiskani in raZ' poslani v 3.000 izvodih; predlogi planov P3 v 350 izvodih celotnih paketov ter povzeti' planov 76—80 in povzetki programov z3 1976. leto v 3.500 izvodih. Obsežno in zahtevno je bilo delo z gradivom. Opravile S° ga strokovne službe in samoupravni ©rga111 SIS; usklajevanje je potekalo v okviru k°' ordinacijskega odbora za razporejanje dohodka pri izvršnem svetu skupščine obči113 Ravne. Operativni politični štab je usklaje' val delo vseh dejavnikov; zelo zahtevne naloge so opravile sindikalne organizaciji ki so bile zadolžene za organizacijo raZ prav. Veliko delo so opravili poslovodni organi in strokovne službe v delovnih orž>3' Vorancu v spomin nizacijah, ki so med drugim pripravili preglede obveznosti iz dohodka TOZD. Tudi ^rugi dejavniki, zlasti družbenopolitične Organizaoije — ZK, SZDL in ZSMS — so opravile svoje naloge. Materialna osnova za družbene dejavnosti Delovne organizacije v gospodarstvu so Predvideile, da bo ustvarjeni družbeni pro-1Zv°d v občini naraščal po 8 odstotkov let-o°, kar je nekoliko nad načrtovano rastjo ružbenega proizvoda v SR Sloveniji. Republika kot celota predvideva, da bo druženj. proizvod rasel povprečno po 6,5 odstopa na leto, čeprav je seštevek individualnih Predvidevanj delovnih organizacij in “ein dosti višji. To kaže, da nihče noče postajati, vsakdo želi napredovati hitreje poprečja. Čeprav v prvem letu in pcil nismo doseg-. Predvidene stopnje rasti družbenega pro-*Zv°da, obstajajo stvarne možnosti, da v Prihodnjih treh in pol letih ustvarimo platane vrednosti. Naši načrti predpostavijo, da bo povečana proizvodnost dela (za ’ odstotka letno) v večji meri prispevala Porastu novoustvarjene vrednosti, med-^ i ko bo povečanje števila zaposlenih (za >a odstotka iletno) v tem prirastu udeleže-0 s slabimi 30 odstotki. Bistveno povečano Proizvodnost dela pričakujemo od novih ^roizvodnih zmogljivosti (nova kovačnica Železarni Ravne, nova tovarna akumula-°rjev v rudniku Mežica in druge) ter bolj-So izkoriščanja obtoječih proizvodnih 2m°gljivosti. ^se oblike porabe, to je skupna, splošna, Sebna in investicijska, imajo podlago v ^ varjenem dohodku. Sredstva, porablje-v eni vrsti porabe, so izgubljena za dru- za S° obliko. Preveč pogosto, ob razpravah Pbo, splošno in osebno porabo, pozab- skuj - aio, da ravno investicije v gospodarstvu k J bolj neposredno vplivajo na rast družečega premoženja, na ustvarjanje novih °vnih mest, na uvajanje sodobnejše teh-gj '°gije, na povečanje proizvodnosti dela. eJ ko prej ostane dejstvo, da morajo vse Na javorniških strehah oblike porabe izhajati le iz ustvarjenega dohodka. Tudi za tako imenovano skupno porabo, to je porabo, ki se realizira v SIS družbenih dejavnosti in delovnih organizacijah, ki delujejo na področju družbenih dejavnosti, velja isto. Seveda ne gre prezreti dejstva, da tudi družbene dejavnosti s svojim učinkovanjem na gospodarstvo prav tako, sicer posredno, sodelujejo v ustvarjanju družbenega proizvoda. Z družbenim načrtom smo predvideli, da bomo v teh 5 letih ustvarili družbeni proizvod v vrednosti 9.166.435.000 din, računajoč po cenah iz leta 1975. To je torej materialna osnova za družbene dejavnosti, za programe katerim po samoupravnih sporazumih namenjamo 1,058.917.000 din prav tako po cenah iz 1975. leta. Pri tem ni najbollj pomembno, ali obračunavamo po prispevni stapnjii iz bruto osebnega dohodka delavcev ali po prispevku iz dohodka TOZD. Za redno delovanje družbenih dejavnosti bomo torej namenili 11,5 odstotka ustvarjenega družbenega proizvoda. Poleg redne dejavnosti je le v manjši meri vključeno tudi financiranje investicij v zdravstvu, medtem ko za ostale investicije v objekte PREGLED SAMOUPRAVNO DOGOVORJENIH STOPENJ IZ BRUTO OSEBNIH DOHODKOV V LETU 1976, 1977 IN OBD. 1976-1980 S I S Popr.stopnje Stop.iz BOD Stop.iz BOD St.iz BOD Popr.st. v letu 1976 od 1/4-1976 do 1/8-77 od 1/8-77 iz BOD ---------------------------------------------------- dalje___________v 1. 77 Popr.st. 1976-1980 °bČ. Obi skup. otr. varstva izobraževalna skup. U iurna skupnost Tel Sr*okult. skupnost skup. soc.skrbstva Sk zdravstv,varstva VeZa otr.varstva (sk.) % Ju.inv. zavarovanje ^jj-cko zavarovanje J iz BOD 0,39 0,38 0,38 0,81 0,99 1,02 4,87 4,51 4,51 5,55 4,93 5,24 0,93 1,00 1,00 1,26 1,06 1,12 0,54 0,49 0,49 0,77 0,63 0,64 0,62 0,59 0,59 1,22 0,91 0,90 7,48 7,32 7,32 7,90 8,00 7,47 2,71 2,88 2,88 2,21 2,60 2,56 12,50 0,30 12,70 12,70 12,00 12,41 12,50* 30,34 29,87 29,87 31,72 31,53 31,45 za občino Ravne na Koroškem SREDSTVA SIS ZA DRUŽBENE DEJAVNOSTI ZA OBDOBJE I976-I98O PO SffiEJETIH SAMOUPRAVNIH SPORAZUMIH - oene 1975 - v tisoč din 1975 1976 1977 1978 1979 1980 Skupaj 76-80 _ , povpr. stopnj8 Ind. , 1. Skupnost otroškega varstva 21.748 23.111 24.153 25.469 26.600 27.046 126.379 124,4 4,5 - skupno program 16.401 16.975 17.492 I8.I89 18.812 18.958 90.426 115,6 2,9 - enotni program - 4.412 4.774 5.274 5.656 5.822 25.938 - dopolnilni program - 1.724 1.887 2.006 2.132 2.266 10.015 _ 2. Izobraževalna skupnost 27.079 31.864 33.139 36.396 39.459 43.955 184.813 162,3 10,2 - skupni program - 1.389 1.599 2.111 2.229 2.433 9.761 — - enotni program - 25.101 27.057 30.296 30.683 32.187 145.324 _ _ - za solidarnost - 441 1.865 3.588 4.978 5.257 16.129 _ - dopolnilni program - 4.933 2.618 401 1.569 4.078 13.599 _ 3. Kulturna skupnost 4.477 6.330 7.097 7.689 8.491 9.770 39.377 218,2 16,9 - skupni program - 3.167 3.703 4.048 4.583 5.577 21.078 _ - dopolnilni program - 3.162 3.394 3.641 3.908 4.193 I8.299 4. Telesnokulturna skupnost 3.443 3.921 4.209 4.513 4.841 5. 060 22.544 146,9 8,0 - skupni program - 414 430 472 514 557 2.387 - dopolnilni program - 3.507 3.779 4.041 4.327 4.503 20.157 _ 5. Skupnost social, skrbstva 3.298 5-579 6.107 6.443 6.796 6.980 31.905 211,6 16,2 - skupni program - 36 109 262 401 407 1.215 _ _ - enotni program - 1.840 1.995 2.007 2.018 2.030 9.890 __ v tems iz solid. (evid.) - - 16 24 33 41 114 _, - za solidarnost - 80 — — — _ 80 - dopolnilni program - 3.623 3.987 4.150 4.344 4.502 20.606 6. Skupnost zdravstvenega varstva 62.706 64.200 72.315 77.667 83.415 87.315 384.912 139,2 6,8 - skupni program - 3.203 2.543 2.651 2.157 1.853 12.407 - enotni program - 34.092 34.804 35.599 36.409 37.312 178.216 _ - dopolnilni program - 26.905 34.968 39.417 44.849 48.150 194.289 7. Skupnost za zaposlovanje 1.014 1.390 1.983 2.358 2.786 3.255 11.772 321,00 26,3 - skupni program - 136 144 153 163 172 768 - enotni program - 1.254 1.839 2.205 2.623 3.083 11.004 __ od tega: iz solidarnosti - 218 261 86 386 721 1.672 _ 8. Izobraževalna skupnost Slovenije 36282 39.039 42.014 45.207 48.618 52.318 6.972 227.196 30.019 144,2 12‘5.d 7.6 9. Kaziskov.skupnost Slovenile 5.559 5.046 5.544 . .. 5.991 6.466 I , w d 6 SKUPAJ: 165.606 180.480 196.561 211.733 227.472 242.671 1,058.917 146,5 8,0 - Pri občinski skupnosti otroškega varstva in pri občinski izobraževalni skupnosti je tudi v letih 1975, 1976 upoštevan prenos nalog oz. dejavnosti iz izobraževalne skupnosti na skupnost otroškega varstva. Sredstva določena v izhodiščih za leto 1975 P° prejšnji bilanci so zato drugačna, enotna pa jo skupna izhodiščna vsota obeh skupnosti. - Sredstva raziskovalno skupnosti za leto 1975 do 1980 so korigirana v skladu s samoupravnim sporazumom raziskovalne skupnosti. družbenega standarda zbiramo sredstva 5 posebnim samoupravnim sporazumom ^ delno s krajevnimi samoprispevki. Koliko za katero družbeno dejavnost V osnutku samoupravnih sporazumov Je seštevek predvidenih sredstev za obdobij 1976—80 znašal 1.084.832.000 din, kar omogočalo letno rast porabe za 8,2 odst0, tka, v predlogih pa, kot je razvidno iz ta' bele, 1058.917.000 din. V obeh primerih upoštevane cene iz leta 1975, kar pome1111 da bodo tekoča nominalna sredstva vetr' Vsako leto se namreč opravi valorizacij glede na uradno ugotovljeno inflacijo-sprejetih samoupravnih sporazumih o melj ih planov SIS družbenih dejavnosti j® doseženo znižanje v primerjavi z osnU^j samoupravnih sporazumov za 25.915.0® din. Tako sta usklajeni načrtovana družbenega proizvoda in planirana rast P°' rabe za družbene dejavnosti — v obeh PrI merih poprečno letno za 8 odstotkov. ^5 dejavnosti se seveda ne bodo enakomei-1^ razvijale, dinamika razvoja posameZib družbenih dejavnosti bo različna, v skla^ s potrebami in zastavljenimi cilji. Pouda*1 ti velja, da smo se delavci v občini Ra v11, odločili dati prednost izobraževanju, soc* alnemu skrbstvu ter nekaterim dej a vij* stim v okviru kulturnih dejavnosti. Ta* prioriteta se skoraj povsod ujema s pri01"1 Predsednik KS Marjan Vončina polaga temeljni kamen za mežiško telovadnico teto v okviru celotnega slovenskega prosto-ra. Prednost najbolj ponazarjajo poprečne stopnje rasti po posameznih dejavnostih. pri SIS za zaposlovanje je izredno visoka Poprečna rast zaradi novtih nalog in obvezati, ki jih ta skupnost prevzema. Hkrati s prednostnimi nalogami na posameznih družbenih področjih je upoštevan skladen razvoj vseh ostalih dejavnosti, gle-ta na zmožnosti gospodarstva v tem obdobju oziroma z drugo besedo: predvidena sredstva zagotavljajo vsaj sedanjo raven tedi tistim dejavnostim, ki so na koncu Prioritetne lestvice. Naš planski sistem ima vgrajen mehani-^etn sprotnega prilagajanja družbene pora- be ustvarjenim materialnim možnostim, tar pomeni, da se ne more gibati neodvis-n° od tega, ali bomo dosegli predvideno rast družbenega proizvoda ali ne. Samoupravni sporazumi določajo naloge Po programskih elementih, in sicer: v okvi-rU skupnega, enotnega in dopolnilnega Programa. V vseh samoupravnih sporazumih je skupni program določen s sredstvi, ki se 2družujejo v republiških SIS (oziroma republiških zvezah SIS) za izvajanje nalog skupnega pomena. Enotni program izhaja Predvsem liz zakonskih pravic, ki so enake vise delovne ljudi in občane v SR Slove-teji. Z dopolnilnimi programi se opravljajo Pojavnosti na posameznih družbenih pod-r°čjih, odvisno od gospodarske možnosti v UaŠi občini. Zagotovljena je solidarnost, ki j° določajo ustava in družbenoekonomski er družbenopolitični dokumenti. Tabeli sta dovolj zgovorni in primerljivi, jteto ne potrebujeta posebnega komentarja. amen tega članka pa ni, da bi podrobneje °brazložili vsako številko. Tudi prostor teta ne dopušča. Vsekakor pa so odgovorni Vsi dejavniki, ki sodelujejo v procesu ustvarjanja dohodka, njegovega razporejanja ln Porabe, da se vsak dinar uporabi skrbno, za pravi namen in ob pravem času. V bi-Vu gre za veliko družbeno premoženje in pSakdo mora nositi svoj del odgovornosti. k°sebna skrb za varčno gospodarjenje je rez dvoma na delegatih skupščin SIS in še asti zborov uporabnikov. *nvesticije za družbene dejavnosti S samoupravnimi sporazumi o osnovah anov SIS družbenih dejavnosti so določe-a potrebna sredstva za redno dejavnost Sameznih SIS. Hkrati je seveda potrebno Pteogočiti tudi vlaganja v razširjeno reprodukcijo — investirati v osnovna sredstva, j11 gre v prvi vrsti za vlaganja v objekte star. °m0| tk dili tem sam, Javornik — tokrat iz drugega zornega kota 0Premo. Nekateri objekti zaradi svoje r°sti, iztrošenosti in utesnjenosti ne ugočajo normalne, učinkovite in varne ^Javnosti. Ze pred dvema letoma so se de- >r)Vc‘ v gospodarstvu občine sporazumeli ruževati iz dohodka sredstva za gradnjo - J6ktov družbenega standarda po 3 odsto- ... od BOD. To odločitev so povsod potr- tudi junija 1976, hkrati so obravnavali j. jumjo s za gospodarsko infrastrukturo. Del . Oustev — sorazmerno malo pa zagotav-JaJo občani za te investicije z združevan- Po 20 odstotkov iz zbranih krajevnih oprispevkov. j oglejmo, katere objekte in opremo za-^ tea dogovorjeni program in po katerem tetnem redu: 1. dokončanje telovadnice ob osnovni šolli na Ravnah; 2. telovadnica Mežica; 3. osnovna šola Lokovica; 4. osnovna šola Ravne •— Javornik; 5. otroški vrtec Prevalje; 6. dom kulture Črna; 7. osnovna šola Strojna; 8. otroški vrtec Leše; 9. otroški vrtec Žerjav; 10. osnovna šola Šentanel. Program gradnje se uresničuje dosledno po sprejetem vrstnem redu. Septembra 1976 je bila dokončana telovadnica ob osnovni šoli na Ravnah (o končanju telovadnice govorimo zato, ker je bila ob sklenitvi samoupravnega sporazuma gradnja prekinjena). V maju 1977. leta so začeli graditi telovadnico v Mežici in osnovno šolo na Lokovici, v juniju pa osnovno šolo na Javorniku na Ravnah. Za objekte, ki so naslednji na vrsti, pa se vršijo potrebne priprave: imenovani so gradbeni odbori, v izdelavi so idejni in celo že glavni projekti. Kot vidimo, v tem programu ni objektov za potrebe zdravstvenega varstva. Za to področje so se delovni ljudje odločili zbirati sredstva že prej, in sicer po 1 odstotek od bruto osebnih dohodkov, pri čemer se 50 odstotkov sredstev namenja za investicijske naložbe v osnovno zdravstveno varstvo, 50 odstotkov pa za investicije v objekte bolnišnice. Pri tem velja pripomniti, da so v preteklih dveh letih kljub dogovorom veljale omejitve glede zbiranja teh sredstev, zato je tudi program gradnje v zaostanku. V naši občini je bil iz tako zbranih sredstev zgrajen zdravstveni dom na Prevaljah, v programu pa so še naslednji objekti: — zdravstveni dom Ravne (gradnja dispanzerja za medicino dela, dispanzerja za žene, otroke in šolsko mladino ter reševalne postaje) — objekt za delovno skupnost skupnih služb (nova gradnja) — zdravstvena postaja Mežica (prizidek) — zdravstvena postaja Črna (nova gradnja) — lekarna Črna — lekarna Prevalje Omeniti velja tudi to, da so po že kar dolgotrajnih pripravah in dogovorih kon- čno v prvi polovici julija začeli graditi prepotrebni dom starostnikov v Črnečah. Dom, ki bo v I. fazi imel zmogljivost 142 postelj, v končni fazi pa 212 postelj, bo namenjen ostarelim občanom iz vseh štirih občin koroške regije. Za občane iz občine Ravne bo v I. fazi na razpolago 44 postelj. Sredstva za ta objekt se zagotavljajo iz združenih sredstev stanovanjskega prispevka skupnosti upokojencev ter v manjšem delu iz sredstev stanovanjskih skupnosti. Infrastruktura, splošni ljudski odpor Hkrati z razpravo o samoupravnih sporazumih o osnovah planov SIS družbenih dejavnosti so v združenem delu razpravljali tudi o pokrivanju izgub železnice, o gradnji objektov letališkega omrežja v SR Sloveniji, o financiranju skupnosti požarnega varstva ter o financiranju splošnega ljudskega odpora. Samoupravni sporazum o financiranju programa SLO v višini 0,26 odstotka od dohodka TOZD je bil povsod sprejet, 92 odstotkov zaposlenih pa je sprejelo tudi samoupravni sporazum o financiranju skupnosti požarnega varstva v višini 0,30 odstotka od dohodka TOZD. Delavci so, razen manjših izjem, odklonili financiranje gradnje letališkega omrežja in pokrivanje izgub železnic. Splošna poraba — proračun Viri financiranja občinskega proračuna so tipično davčni, kljub temu pa bi bilo zmotno misliti, da se proračuni, tako občinski kot tudi republiški in zvezni, ne napajajo iz dohodka. Le pot napajanja je bolj posredna — prek davka, prispevka in taks. Zato je bila povsem upravičena zahteva, da je združeno delo, ko je obravnavalo oblikovanje sredstev in programe SIS, obravnavalo tudi oblikovanje sredstev občinskega proračuna. Osnovna izhodišča s predlogom obsega sredstev občinskega proračuna za leto 1977 so bila podana v povzetku skupaj s povzetki samoupravnih sporazumov o temeljih planov SIS družbenih dejavnosti. Osnovna značilnost proračunskih dohodkov je njihova koncentracija v večjih centrih z razvito trgovino in obrtjo. Potre- Odbojkarji Mežice — republiški prvaki be po dejavnosti vseh proračunskih porabnikov pa so dokaj enakomerno razširjene po celotnem prostoru naše republike. Od tod izvirajo številni nesporazumi, težave, neenakost in krivičnost v oblikovanju in porabi proračunskega dinarja. Storili smo precej, da hi ustvarili enakomernejše delovne razmere vseh tistih, ki se financirajo iz proračuna, toda uspehi so neznatni. V preteklih štirih letih so slovenske občine sklepale družbene dogovore, na osnovi katerih so se viški proračunskih sredstev solidarno prelivali v druge občine, kjer so imeli premalo lastnih sredstev, hkrati pa so se vsako leto, sicer minimalno, zmanjševale razlike v proračunski porabi na prebivalca. Te razlike pa so še vedno ogromne, saj se je v letu 1976 proračunska poraba gibala od 700 do 1.600 din na prebivalca. Sistem solidarnosti pa ni bil grajen na enotnih kriterijih, kar je tudi pomemben vzrok, da v letošnjem letu občine ne sklepajo družbenega dogovora o splošni porabi, ampak se občinski proračuni dopolnjujejo iz republiškega proračuna. Tako se še vedno ohranjajo velike razlike v »proračunski« razvitosti med posameznimi občinami. Tudi letos nekatere občine namenjajo sredstva iz proračuna za dejavnosti, ki po ustavi ne sodijo v ta okvir (negospodarske investicije, nekatere komunalne dejavnosti), medtem ko druge občine ne morejo zadovoljivo organizirati, izvesti in financirati tistih dejavnosti, za katere so kot družbenopolitične skupnosti v prvi vrsti zadolžene. Po proračunski porabi je bila občina Ravne vsa pretekla leta med zadnjimi v naši republiki. Nizka proračunska sredstva vplivajo na organiziranost, kadrovsko zasedenost služb, prostorske razmere, dejavnost delegatskega sistema in družbenopolitičnih organizacij. V upravnih organih imamo daleč najmanj delavcev v primerjavi z občinami s približno enakim številom prebivalcev, velikostjo in družbenoekonomsko razvitostjo. V inšpekcijskih službah je zasedenih le dobra polovica sistamatiziranih delovnih mest, skupščina nima svojlih sejnih in pisarniških prostorov. Družbenopoli- tične organizacije, upravni organi in nekatere SIS delajo v najemnih prostorih — Dom železarjev in bivši samski dom, kjer prebivajo še tudi družine. Priznavalnine za borce in kmete-borce so prav spričo tako različnih proračunov po občinah zelo različne, kakor da bi se borci v vsej Sloveniji ne borili za isto stvar. Po proračunu, ki so ga vsi zbori sprejeli v juliju, znaša proračun za 1977. leto 22.178.980 din tako na dohodkovni kot lizdatkovni strani. Pri tem je predvideno dopolnjevanje manjkajočih la- I. UVOD Načrt telesnokulturne dejavnosti teles-nokulturnih dejavnikov v občini Ravne na Koroškem je sestavni del srednjeročnega načrta razvoja telesnokultume dejavnosti telesnokulturne skupnosti Ravne na Koroškem za obdobje 1976—-1980. Vsebinske naloge in njihove finančne posledice izhajajo torej iz srednjeročnega načrta, opredeljene pa so tudi v predlogu samoupravnega sporazuma o osnovah plana telesnokultume skupnosti Ravne na Koroškem za obdobje 1976—1980. Oba dokumenta je sprejela skupščina telesnokulturne skupnosti. Posebna obveznost telesnokulturne skupnosti in vseh izvajalcev telesnokulturne dejavnosti je, da redno ,in pregledno sproti sporočamo o uresničevanju programa. Zlasti je pomembno, da s temeljito informacijo o uresničevanju programa vsako leto seznanimo tiste, ki sredstva združujejo, to je delavce v združenem delu. II. OSNOVNA PROGRAMSKA USMERITEV V LETU 1977 Osnovna programska usmeritev telesnokulturne dejavnosti v občimi Ravne na Ko- stnih dohodkov iz republiškega proračuna v višini 1.713.694 din. Največja predvidena ovira dohodkov sta davek od prometa proizvodov ter davek od prometa alkoholnih pijač, največ izdatkov pa je namenjenih za dejavnost organov družbenopolitične skupnosti. Razmeroma nizka proračunska sredstva pa terjajo toliko bolj skrbno gospodarjenje, racionalno porabo vsakega dinarja, ustvarjalno in učinkovito delo vseh organov in delavcev, ki živijo od proračuna. Zaključek Sprejeti samoupravni sporazumi določajo materialno osnovo, ki samoupravnim interesnim skupnostim zagotavlja dejavnost na dolčenem družbenem področju. Upoštevane so tudi prednostne naloge. V razpravi o osnutkih planov je nekdo vprašal, ali bodo ob povečanih prispevnih stopnjah iz BOD končno SIS imele dovolj denarja in ali se bo prenehalo to večno tarnanje, da je sredstev premalo. Ravno tu mora združeno delo prevzeti odločilno vlogo odločanja prek zborov uporabnikom Svobodna menjava dela pomeni zelo odgovoren odnos, vedno mora upoštevati dejansko ustvarjeno vrednost. Povsod in staln0 se moramo boriti z miselnostjo, da je mogoče in da se sme obseg porabe določiti n® glede na obseg in kvaliteto ustvarjanja. Dejstvo, da nekaterih samoupravnih sporazumov združeno delo ni sprejelo, ni tragično, prej bi lahko rekli, da je tudi eden od kazalcev dejanskega odločanja v združenem delu, hkrati pa kritika vsem tistim, ki niso upoštevali, da je seštevek potrebnih sredstev na osnovi vseh omenjenih somoU' pravnih sporazumov večji od možnosti ustvarjanja. roškem za leto 1977 je URESNIČEVAN^ nalog, ki smo jlih zapisali v samoupravnem sporazumu o nekaterih pomembnih vpraj šanjih razvoja telesnokultume dejavnost1 v SR Sloveniji in sprejeli na skupščini t£' lesnokulturne skupnosti SR Slovenije v Portorožu. Preden smo sprejeli dok umen' te in sklepe, smo tudi v naši občini vodu široko, javno in demokratično razpra^; samoupravni sporazum pa je potrdila tu , skupščina naše telesnokulturne skupn°st:' Ta pomembni dokument, ki podrobneJ^ konkretizira politiko telesne kulture v Sloveniji, sprejeto v organih SZDL in 2^' obvezuje tudi našo telesnokulturno skUP^ nost in VSE telesnokulturne dejavnike občini, da v prihodnjih lletih organizacij^ in strokovno storimo vse za uresničitev te ga sporazuma. ■ Izhajajoč iz omenjenega sporazuma, smo mu daili ustrezen poudarek tudi v 1,3 šem srednjeročnem razvojnem načrtu, mo v prvti vrsti uresničevali zlasti nasle nje najpomembnejše naloge v letu 1977: — nadaljnja ustavna preobrazba telesu0, kulturne skupnosti v skladu s sprejel sklepi in stailišči RK SZDL o ustavni Pre Načrt telesnokulturne dejavnosti v občini Ravne na Koroškem za leto 1977 Maja Rodič — poleg državnih še balkanski laslov v plavanju °brazbi SIS in usklajevanje zakona o te-esnokulturnih skupnostih z ustavo. Dopol-^'ti bo treba vse samoupravne listine in Ustrezneje uveljaviti delegatske odnose v skupnosti, temeljiteje in jasneje določiti °dločanje v skupščini telesnokulturne skupnosti in podrobneje opredeliti družbenoekonomske odnose med uporabniki in iz-vajalci. Samoupravne odnose moramo dosledne-Uveljaviti v vseh telesnokulturnih organizacijah in njihovih občinskih in republii-skih združenjih; '— dosledno bomo upoštevali sklepe in tališča zveznih in republiških organov ZK n amaterizmu v športu in pni delu v vranskem športu uveljavili samoupravni sP°razum o statusu vrhunskih športnikov amaterjev v SFRJ; — v letu 1977 bomo dosledno in dokonč-110 Uveljavili nove tekmovalne sisteme a) športno-rekreacijske in b) športno-tekmovalne. Uresničevali bomo dogovorjeni koncept ^hunskega športa v SR Sloveniji. Iz omenjenih nalog izhaja vrsta podrobnih zadol-ki jih moramo natančno določiti in °lh'aviti tudi v naši občini; . ‘ za množično vključevanje občanov in ^lovnih ljudi v aktivno in redno telesno-klturno dejavnost bomo uveljavili nov 0r>cept, ki temelji na osnovnih nosilcih te ejavnosti v TOZD, KS in TKO. Organizi- rali bomo množične akcije in manifestacije; — posebno pozornost bomo posvetili medsebojnim odnosom, skupnim akcijam in delu med telesnokulturnimi skupnostmi občin koroške regije, dajali podporo medobčinskemu odboru za telesno kulturo pri snovanju in izvajanju skupne regijske politike v telesni kulturi, sodelovali z vsemi telesnokulturnimi skupnostmi in telesno-kulturno skupnostjo SR Slovenije pri opravljanju skupnih nalog ter z vsemi telesnokulturnimi dejavniki v kraju, občini in republiki; — tudi v letu 1977 bomo sodelovali zlasti z obmejnimi deželami in pri tem dali odločilno prednost utrjevanju odnosov s koroškimi Slovenci ter jim tudi pomagali pri njihovem delu za telesno kulturo; — v letu 1977 bomo morali skleniti sporazume z ustreznimi občinskimi interesnimi skupnostmi za izobraževanje, otroško varstvo, zdravstveno varstvo in drugimi dejavniki o načrtovanju, izvajanju in sofinanciranju mejnih področij telesnokulturne dejavnosti v občini. III. ORIS PROGRAMSKIH NALOG 1. Telesnokulturni minimum, množične akcije in manifestacije V letu 1977 naj bi se v naši občini z redno (vsaj dvakrat tedensko) dejavnostjo ukvarjalo 7000 občanov in temu namenu morajo biti podrejene vse množične akcije v telesni kulturi od dejavnosti v VVZ, šolah, šolskih športnih društvih, TOZD, KS in TK organizacijah. Programska izhodišča telesnokulturnega minimuma so že v letu 1976 sprejeli na skupni seji IO TKS, predsedstva ZTKO, sekretariata članov ZK, ki delajo v telesni kulturi lin sveta za TK pri SZDL. Odbor za rekreacijo pri ZTKO je izdelal podroben program, ki ga je po javnih razpravah v TOZD, KS in TKO že sprejela skupščina Zveze telesnokuflturnih organizacij občine Ravne na Koroškem. Vse množične akcije in manifestacije v občini morajo biti nadgradnja takih akcij v osnovnih sredinah v VVZ, šolah, ŠŠD, TOZD, vaških in krajevnih skupnostih, kjer bo treba organizlirati in ustanoviti nove nosilce, sedanje pa usmeriti v vodenje načrtovane množične dejavnosti za vse občane. V letu 1977 nameravamo ustanoviti društva za rekreacijo na Lešah, v Kotljah in na Holmcu ter utrditi interesne skupine za rekreacijo v TOZD. športno-rekreativni tekmovalni sistem mora biti v letu 1977 organiziran tako, da bodo v vsaki športni panogi, za katero se delovni ljudje in občani zanimajo, lahko sodelovali in redno rekreativno tekmovali vse leto. Kar največ skupin različnih starosti naj bi sodelovalo na krajevnih in občinskih turnirjih in ligah. To je tudi smisel športno-rekreativnega tekmovalnega sistema. Tekmovanja med občinami koroške regije so lahko samo nadgradnja dobro organizirane športno rekreativne tekmovalne dejavnosti v občini. Redno in občasno športno rekreacijo morajo gojiti predvsem v krajevnih skupnostih, organizacijah združenega deda ter v vzgojnaizobraževalnih ustanovah, zato morajo našteti dejavniki sodelovati pri načrtovanju in uresničevanju celotne politike množične telesnokulturne dejavnosti, katere glavni nosilec je ZTKO s svojimi odbori in organizacijami. ZTKO načrtuje, usmerja in strokovno vodi izvedbo množične rekreativne dejavnosti v občini Ravne na Koroškem in je odgovorna tudi za izdelavo celovitega programa dejavnosti, ki ga mora potrditi skupščina TKS. 2. Vrhunski šport Vrhunski šport mora postati pomembna sestavina telesnokulturne dejavnosti. V letu 1977 moramo začeti s korenitimi vsebinskimi in organizacijskimi spremembami. Uveljaviti moramo sistem SELEKCIJE najboljših športnikov v OBČINI na osnovi začetnega, usmerjevalnega in specializiranega izbora nadarjenih športnikov, ki jim moramo omogočiti dobre priprave in jim zagotoviti enotno strokovno vodenje ter uporabo obstoječih in tudi novih kadrovskih, materialnih in drugih zmogljivosti. 2e v letu 1976 smo se po dolgotrajni javni razpravi v naši občini dogovorili — in v skupščini telesnokulturne skupnosti dogovor tudi verificirali — da bomo v sedanjem srednjeročnem obdobju zaradi omejenih materialnih in drugih možnosti zagotavljali pogoje za vrhunski šport v naslednjih okvirih: — v izbranih športnih panogah, katerih razvoj bo zagotovi j en na celotnem območ- ju ubčine Ravne na Koroškem (ODBOJKA, ALPSKO SMUČANJE in SKOKI); — v izbranih športnih panogah, katerih razvoj bo zagotovljen v celotni SR Sloveniji (ATLETIKA, KOŠARKA); vsem nadarjenim posameznikom ne glede na športno panogo. Ustrezna izhodišča za razvoj vrhunskega športa v občini Ravne na Koroškem so sprejeli IO TKS, predsedstvo ZTKO, sekretariat aktiva članov ZK, ki delajo v telesni kulturi in svet za TK pri SZDL, ZTKO pa je na svojii skupščini že sprejela določene naloge za uresničitev novega koncepta vrhunskega športa v naši občini. V letu 1977 bomo morali: — nadaljevati z začetnim izborom in pripravami za nadarjene športnike v prvih štirih razredih osnovne šole; uvesti celovit sistem izbora, usmerjanja in priprav za nadarjene športnike v izbranih športnih zvrsteh v občinskem me-nilu; Skupaj z MOTK in ZTKOS in TKS SRS ustanoviti koroško tekmovalno skupnost in določiti nosilce vrhunskega športa. Telesnokul turna skupnost in ZTKO bosta izpolnjevali obveznosti iz dogovora o statusu vrhunskih športnikov z namenom, da bi nadarjenim športnikom zagotovili ustrezne športne, delovne in študijske razmere. Vodili bosta enotno politiko razvoja vrhunskega športa v naši občini in republiki ter si bosta skupaj z ZTKO, ki se ukvarjajo z vrhunskim športom, prizadevali predvsem za naslednje: — zagotoviti vrhunskim športnikom neovirane priprave (kadri, objekti, rekviziti), zdravstveno varstvo (redni zdravstveni pregledi, zdravljenje, dodatna prehrana), socialno varnost (nadomestila za izgubljeni zaslužek zaradi odsotnosti z dela, štipendije, nezgodno zavarovanje); preveriti pogoje in možnosti uspešnega sodelovanja športnikov občine Ravne na Koroškem v športno tekmovalnem sistemu in omogočiti nastop resnično samo najboljšim posameznikom in ekipam, ki morajo predstavljati OBČINSKO SELEKCIJO izbrane panoge. Osnova za ocenjevanje uspešnosti in nadaljnja materialna vlaganja v vrhunski šport bo relativna vrednost doseženih uspehov v jugoslovanskem in mednarodnem merilu ter drugi kriteriji, za katere se bomo dogovorili v občini iin republiki. Pri uveljavljanju politike razvoja vrhunskega športa postaja šola jedro dogajanja, saj bo razvoj v veliki meri odvisen od dela osnovnih selekcij ŠŠD in celovitega vključevanja vzgoje in izobraževanja. Zato bo v letu 1977 poleg dogovorov in sporazumov z zdravstvom treba razmejiti predvsem dolžnosti iin delo med občinsko izobraževalno in telesnokultumo skupnostjo. Razvojni načrt vrhunskega športa v naši občini izdela in ga strokovno tudi izvaja ZTKO, sprejeti ga pa mora skupščina TKS. Da bi to dosegli, bo v letu 1977 — v naši občini začel delati center za k®' dre (že ustanovljen) za vse štiri korošk® občine, ki bo strokovno podrejen republi' škemu šolskemu centru, vendar pa bo lah' ko samostojno izobraževal vse INŠTRUKTORJE za šport, VADITELJE za rekreacijo, VODNIKE za SŠD ter vodil celotno politiko šolanja in izobr®' ževanja obstoječih in novih kadrov za te' lesno kulturo ter jih usmerjal v vse sre' dine; — dokončen spisek vseh strokovnih k®' drov v občini Ravne na Koroškem opravljena selekcija (črtanje) nedejavno1 kadrov. V letu 1977 bi morali v skladu s potre* bami in na podlagi stališč zveze telesnokul' turnih organizacij zaposliti poklicnega strokovnjaka za učenje pl®' vanja, poklicnega strokovnjaka za odbojko, poklicnega strokovnjaka za alpsko smu' Čanje. ^ Medtem ko bi prvi UClL PLAVA® predvsem predšolske in šolske otroke lZ cele občine skozi vse leto, kakor bi se d® govorile šole, občinska izobraževalna skup nost, Zavod za delovno usposabljanje ml®' dine v Crni in Park telesne kulture t®1 ZTKO dn TKS, bi druga dva skrbela razvoj vrhunskega športa v panogah Ah®' SKO SMUČANJE in ODBOJKA ter strokovno delala z OBČINSKIMI SELEKO' JAMI. Poleg navedenih kadrov pa bli morali t» di otroško varstvo ter vzgoja in izobraZ® vanje kakor tudi KS in organizacije zdr® ženega dela v skladu s splošnimi prizad® vanji v naši občini in v republiki posve1 •titi 3. Šolanje in izpopolnjevanje strokovnih kadrov V letu 1977 bomo posvetili največjo skrb: — povečanju števila kadrov za vodenje množičnih rekreativnih oblik telesne kulture in pri tem dali prednost šolanju amaterskih strokovnih kadrov, na katerih bo tudi v prihodnje v pretežni meri slonelo vodenje rekreativne telesnokultume dejavnosti; — vpisu najboljših kandidatov za šolanje profesionalnih višje iin visoko 'izobraženih kadrov, ki jiih moramo v skladu s potrebami za rekreativno dejavnost v naši občini do leta 1980 zaposliti še osem (na vsakih 1000 zaposlenih enega); — pripravi trenerjev-specialistov za posamezna področja vrhunskega športa za delo s selekcijami v izbranih športnih panogah in za delo s posamezniki, od katerih je tudi odvisen uspeh vrhunskih športnikov v jugoslovanskem in mednarodnem merilu; — uspešnemu sodelovanju z zdravni-kom-specialistom, VŠTK in republiškim šolskim centrom pri šolanju in izpopolnjevanju strokovnjakov za rekreativno dejavnost in vrhunski šport. Za množično rekreativno dejavnost in za razvoj vrhunskega športa potrebujemo (in tako smo zapisali tudi v srednjeročnem planu) 200 amaterskih strokovnjakov kar pomeni, da bi imeli v poprečju na 35 aktivnih enega amaterskega strokovnjaka. ustrezno pozornost zaposlovanju novih P® klicnih kadrov za učenje telesne kultur® nižjih razredih osnovne šole, za pomoč P delu SŠD ter za vodenje rekreativne d® javnosti zaposlenih. Celovit načrt vzgoje, izpopolnjevanja 1 usmerjanja strokovnih kadrov za telesl1 kulturo bo izdelal občinski center za vzg0^ jo kadrov v sodelovanju z ZTKO MOTK, potrdila pa ga bo TKS. 4. Telesnokulturni objekti in površij Telesnokul turna Skupnost združuje sr1 ed' stva samo za REDNO DEJAVNOST in Z®1" ne more financirati novih objektov za te' lesno kulturo, ki jih pa v naši občini, 2 ® sti v zgornjem koncu doline, še vedno P manjkuje. V srednjeročnem razvojnem n®' Črtu 1976—1980 je TKS nakazala naj-nejše potrebe zlasti po pokritih objekt' ki jih bomo gradili s sredstvi samoprispe' ka in združenih sredstev gospodarstva-V načrtu za leto 1977 je še posebej 7^ puJ' membna vadnica pri OŠ Mežica, za kat®1 je tudi TKS uspela dobiti 900.000,00 di' kredita od kreditnega sklada TKS SP' t®' saj je nujno potrebna za redno šolsko ‘-'“J ““J**« -n- lesno vzgojo, rekreativno dejavnost kr®J nov in razvoj vrhunskega športa. a TKS se zaveda, da so telesnokultu' objekti in površine poleg strokovnih drov največjega pomena za hiter in cel \0^ razvoj telesne kulture in še zlasti za O1 ^ žičnost, zato bo podpirala prizadevanja .dri' čanov, združenega dela in KS pri gra' telesnokulturnih objektov, pri tem pa ^ tu 1977 z ustreznimi dejavniki Članice OK Fužinar — republiške prvakinj} n —11» Štafeta predlagala sprejetje normativov za gotovitev oziroma rezervacijo površin za esnokulturno dejavnost, iin sicer 5 m2 na Prebivalca; °Pozarjala na ekonomično in funkcio-^ n° gradnjo objektov in podpirala grad-1° tipiziranih objektov, ki naj bodo po-avljeni pri šolah; ^ skrbela za maksimalno in organizira-uPorabo vseh telesnokulturnih objektov n Površin. J letu 1977 bo skupaj z zainteresiranimi (jejanb k* bodo pomagali s prostovoljnim j °m* krajevnimi skupnostmi, organizaci- Jj1** združenega dela in ustanovami ter in kreditnim skladom TKS SRS »•T nadaljevala delo na stadionu v Me-zki, * začela graditi minimalne atletske na-ave Pri OŠ Crna in OŠ Prevalje, ;e~T~ nadaljevala gradnjo nogometnega tejIS^a na Lešah in na Holmcu ob' Za rcdno vzdrževanje telesnokulturnih v Jektov in planinskih postojank namenila srednjeročnem načrtu predvidena sred- Raziskovalna in strokovna dejavnost tel r°sn'čevanje samoupravnega koncepta gi ^Uokulturne dejavnosti narekuje po-'sfe no strokovno delo, znanstveno raz-rr>i°Xanje študijsko delo z vsemi oblika-K dejavnosti. Zato med te naloge to ^uiem° tudi založniško in propagandne javnost. rQj, e nokulturna skupnost Ravne na Ko-fa2.etri bo v letu 1977 spodbujala tiste °tho € in dejavnosti* ki neposredno gov ®0čajo spremljanje uresničevanja do-b0 ?rJer>e politike v telesni kulturi. Sama Rajala Koroški šport in pri obdelavi atkov za testiranje učencev OŠ sodelo-la z VŠTK. Ške ^°del°vanje z MOTK, občinami , koro-regije in drugimi občinami SRS esnokulturna skupnost Ravne na Ko-. ertl bo v okviru dogovorjene politike r6 e. 0vala z MOTK in z občinami koroške Je Pri vzgoji kadrov, medsebojnih tek- movanjih, skupnih manifestacijah dn medobčinskih akcijah. Telesnokulturna skupnost Ravne na Koroškem bo sodelovala tudi z ostalimi TKS občin SRS, zlasti pa bo gojila tradicionalne odnose z Jesenicami, Celjem in Mursko Soboto. 7. Sodelovanje z obmejnimi deželami Tudi v letu 1977 bomo sodelovali s sosednjimi deželami in drugimi državami, zlasti pa bomo še bolj utrdili sodelovanje s slovenskimi društvi in ustanovami na avstrijskem Koroškem, slovenskimi društvi v Italiji in madžarsko pokrajino Szombathe-ly. Izmenjavali bomo športnike in telesno-kulturne delegacije. Slovenskim športnim društvom na avstrijskem Koroškem bomo pomagali tudi pri vzgoji kadrov ter z rekviziti. 8. Delo TKS SR Slovenije in ZTKO Slovenije V skladu s sprejetimi izhodišči razvoja telesnokulturne dejavnosti v SR Sloveniji v srednjeročnem obdobju združujejo vse telesnokulturne skupnosti slovenskih občin, obale in mesta Ljubljana določena sredstva za uresničevanje skupnih nalog na ravnii republike. Te naloge so v glavnem: — akcije telesnokulturnega minimuma (v republiki); — republiška tekmavanja učencev in učenk (kompleksno v vseh panogah); — vrhunski šport (priprave in vsi ostali pogoji za vrhunske dosežke); — tekmovalna dejavnost (republiške reprezentance, organizacija velikih prireditev); — obveznosti iz podpisanih družbenih dogovorov (visokogorske postojanke, regresi za potovanja mladine, mladinske delovne akcije, mladinski periodični tisk, organizacija tehnične kulture); — strokovno delo (raziskave, propaganda, založništvo, dokumentacija, šolanje in izpopolnjevanje kadrov); — investicije (telesnokulturmi center Slovenije); — kreditni sklad (za vse TKS v SR Sloveniji); — delo organov in strokovnih služb TKS in ZTKO SR Slovenije in republiških strokovnih organizaaij. Telesnokulturna skupnost Ravne na Koroškem bo v letu 1977 sofinancirala skupni program TKS SR Slovenije. 9. Delo TKS in ZTKO Ravne na Koroškem Vse naloge od 1 do 7 uresničujejo organi ZTKO in TKS s svojimi odbori, komisijami dn strokovno službo. Pri tem ne gre le za čisto organizacijsko-administrativno, temveč vse bolj za strokovno delo v zvezi z uresničevanjem koncepta množičnosti in tudi vrhunskega športa. Strokovna služba TKS ne dela samo za skupščino in izvršni odbor TKS in njegove komisije, ampak opravlja vsa dela tudi za ZTKO, njene odbore in komisije, v zadnjem času pa tudi za medobčinske tekmovalne komisije. Zelo veliko je tehnično organizacijskega in administrativnega dela: od raznih razpisov, registracij tekmovalcev, zapisnikov komisij, delegiranja sodnikov, do zbiranja rezultatov in pripravljanja množičnih akcij, ki jih je vsako leto več. Potrebno je strokovno načrtovati, usklajevati in izvajati občinske naloge, akcije in manifestacije za vse starostne kategorije v skladu z razvojem celotne telesnokulturne dejavnosti v občimi Ravne na Koroškem. Temu primerna so tudi knjigovodska in računovodska ter blagajniška opravila, ki so, razumljivo, podvržena predpisom in kontroli SDK. Zaradi zahteve delegacij TOZD in KS je skupščina že v letu 1975 sprejela sklep o namestitvi strokovnega delavca za rekreacijo, tako da strokovna služba TKS šteje 4 sodelavce, in sicer: — tajnik, ki opravlja tudi vsa administrativna dela za TKS, aktiv ZK telesnokulturnih delavcev, MOTK in delno za ZTKO; — računovodja, ki opravlja vsa računovodska dela za TKS, ZTKO, sklad za pospeševanje VŠ, devizni račun in športno napoved ter pomaga pri administraciji — zlasti za rekreacijo; — strokovni sodelavec za SŠD opravlja vsa strokovno-tehnično-organizacijska dela pri občinskih ter regijskih tekmovanjih za predšolsko in šolsko telesno vzgojo (športna značka, ŠŠD), odgovoren pa je tudi za kadre, planiranje in zdravstveno varstvo. V letu 1977 ima še dodatne zadolžitve: organiziranje in vodenje testiranja in osnovnega selekcioniranja ter delo s selekcijami. — strokovni sodelavec za rekreacijo vodi rekreacijsko dejavnost zaposlenih in drugih občanov ter strokovno usmerja in vodi vse množične občinske akcije in manifestacije, načrtuje in povezuje delo osnovnih celic rekreativne dejavnosti, krajevnih in občinske komisije za rekreacijo pri ZTKO, odgovoren pa je tudi za redno in investicijsko vzdrževanje telesnokulturnih objektov in manjše gradnje telesnokulturnih površin. Skukova na celovškem stadionu V letu 1977 je dobil še dodatno obveznost: usmerjanje in vodenje športno-rekre-ativnega tekmovalnega sistema. TKS ima sistemizirano še delovno mesto strokovni sodelavec za vrhunski šport, ki ga pa v letu 1977 zaradi pomanjkanja sredstev ne ho razpisala. IV. GLOBALNA FINANČNA KVANTIFIKACIJA SREDSTEV ZA LETO 1977 din 1. Tellesnokulturni minimum, množične ak cije in manifestacije 1,672.000,00 2. Vrhunski šport 1,404.000,00 3. Šolanje in izpopolnjevanje strokovnih k adrov 187.000,00 4. Telesnokulturni objekti in površine 472.000.00 5. Raziskovalna in strokovna dejavnost 45.000.00 6. Sodelovanje z MOTK, občinami koroške regije dn drugimi občinami v SRS 47.000.00 7. Sodelovanje z obmejnimi deželami 47.000.00 8. Delo TKS SR Slovenije in ZTKO Slovenije 506.000,00 9. Delo TKS in ZTKO Ravne na Koroškem 586.000.00 Skupaj 4,955.000,00 1.2.4 smučanje — tek 1.2.5 sankanje 1.2.6 kolesarjenje 1.2.7 osnove gimnastike 1.2.8 osnove iger z žogo 1.2.9 športna značka 1.2.10 mnogoboji 1.2.11 TRIM značka 1.2.12 orientacije 1.3 Akcije naučimo se plavati in smučati 1.3.1 naučimo se plavati 1.3.2 naučimo se smučati 1.4 Rekreativni tekmovalni sistem 1.4.1 košarka 1.4.2 odbojka 1.4.3 nogomet 1.4.4 rokomet 1.4.5 šah 1.4.6 kegljanje 1.4.7 namizni tenis 2.0 Vrhunski šport 2.1 Izbor učencev in učenk OŠ 2.1.1 selekcioniranje 2.1.2 delo s selekcijami 2.2 Zanoge, katerih razvoj bo zagotovljen v celotni SR Sloveniji 2.2.1 atletika 2.2.2 košarka 2.3 Panoge, katerih razvoj bo zagotovljen v občini Ravne na Koroškem 2.3.1 odbojka 2.3.2 alpsko smučanje 2.3.3 smučarski skoki 2.4 Posamezniki 2.4.1 plavalci 2.4.2 namiznoteniški igralci 2.4.3 drugi športniki 3.0 Šolanje in izpopolnjevanje strokovnih kadrov 3.1 Delo občinskega centra za vzgojo kadrov 3.2 Šolanje na republiškem centru za vzgojo kadrov 3.3 Šolanje na visoki šoli za telesno kulturo 3.4 Evidenca strokovnih kadrov 3.5 Izpopolnjevanje strokovnih kadrov 4.0 Telesnokulturni objekti in površine 4.1 Rezervacija potrebnih površin za telesno kulturo 4.2 Redno vzdrževanje objektov 4.3 Investicijsko vzdrževanje objektov 4.4 Večje adaptacije in manjše gradnje 5.0 Raziskovalna in strokovna dejavnost 5.1 Sodelovanje z VŠTK pri obdelavi podatkov v zvezi s testiranjem učencev in učenk 5.2 Založništvo — Koroški šport 5.3 Propaganda 6.0 Sodelovanje z MOTK, občinami koroške regije in drugimi občinami v SR*5 6.1 Sofinanciranje MOTK in sodelovanje z občinami koroške regije 6.2 Sodelovanje z občinami Jesenice, Celje, Murska Sobota 6.3 Sodelovanje z ostalimi občinami v SR Sloveniji 7.0 Sodelovanje z obmejnimi deželami 7.1 Sodelovanje s koroškimi Slovenci 7.2 Sodelovanje s Slovenci v Italiji 7.3 Sodelovanje z županijo Szomba' thely 7.4 Sodelovanje z ostalimi državami 8.0 Delo TKS SRS in ZTKO Slovenije 8.1 Sofinanciranje programa na ravn1 republike 9.0 Delo TKS in ZTKO Ravne na KorO' škem 9.1 Delo organov 9.2 Nadomestilo za voljene lin imenoVC' ne funkcionarje 9.3 Priznanja 9.4 Delo strokovne službe Načrt za leto 1977 so sprejeli delovt1 ljudje v naši občini, zato je skupščin3 TKS Ravne na seji dne 5. julija 1977 zal* tevala od vseh dejavnikov, naj ta načrt tU' di uresničujejo. PREDNOSTI ŠPORTA Ljudje, ki se zaradi telesnega počutja ali vzdržljivosti ukvarjajo s športom, skoraj vsi hvalijo prednosti takega udejstvovanja. Kdaj je šport zares koristen? Na to vprašanje je poskusil odgovoriti predsodnik Sveta za fizično kulturo in šport pri OZN. Izbral je sedem strokovnjakov s tega področja, da bi v številkah ugotovili prednosti posameznih športov. Ocenjevali so vpliv na celotno zdravstveno stanje človeka. Za trinajst športov so ugotovili, da so koristni za celotno počutje in zdravstveno stanje, vendar le pod pogojem, da se športniki ukvarjajo z njimi vsaj štirikrat tedensko. V. PODROBEN PREGLED PROGRAMSKIH NALOG 1.0 Telesnokulturni minimum, množične akcije dn manifestacije 1.1 Dejavnost ŠŠD 1.2.1 krožkovna dejavnost 1.2.2 tekmovanje ŠŠD 1.2 Dejavnost telesnokulturnega minimuma 1.2.1 hoja 1.2.2 tek 1.2.3 plavanje KOLIKO JI VREDEN ŠPORT, KL 6A FIZIČNA KONDICOA "iSS" • P"**" uoCamma voja 1. vZDraioivosT ser ca iki Dl MA V-NI IM 01*0 AvlO v 24 19 24 16 49 49 19 46 46 40 43 8 5 2. vzo«*2i-oivosrr vai*>c 20 46 20 47 46 49 47 48 46 43 4*4 8 5^ 3 MOČ MlS«C 1*7 46 4*4 45 15 15 45 45 4*4 46 44 9 U. PROŽNOST 9 9 45 43 46 4*4 43 4*4 4*4 49 7 6 7^ 5 RAVNOTCiOB 17 40 42 20 47 16 46 24 46 45 O 8 6^J SPLOŠNO ZDRAVSTVENO 5X4 N d E ^ 4. URAVNAVAN36 TEŽ« 24 20 45 47 49 47 49 45 46 42 43 6 2 VAlSlCB 4*4 15 4*4 4*4 44 47 13 4*4 43 48 14 6 3. PREBAVA 43 42 43 44 43 47 40 9 42 14 44 7 4- SAAtO« 16 15 4& 15 42 45 42 42 44 42 4*4 6 6, seštevek 4*8 4**2 4*40 140 4*40 439 43U 43*4 426 426 402 66 —'5l| So 51 PRIOOSIUI NBk« več TOČK. . Poglejte in upoštevajte NAŠ ŠOLSKI CENTER daje poročilo za šolsko leto 1976-77 Sestav šolskega centra V obsegu šolskega centra so organizirane naslednje šole: !• poklicna kovinarska in metalurška šola Kavne (PKMŠ) 2. šola za specializirane metalurške delavce Kavne (SSMD) ( 3. tehniška šola metalurške in strojne stro- Jesenice — enota Ravne na Koroškem (TSMS) 4- delovodska šola strojne in metalurške troke Ravne pri Izobraževalnem centru »Litostroj« Ljubljana (DŠO) 0' tehniška šola za elektrotehniško in strojno stroko Maribor, oddelek za izobraževanje Odraslih Ravne (TSSO) p šola za specializirane metalurške delavce Kavne, oddelek za odrasle (SSMDO) , '■ Poklicna kovinarska šola in metalurška °la Ravne, oddelek za odrasle (PKMŠO) Zbor delovne skupnosti Predsednik: Keber Stefan, prof.; namestnik Predsednika: Kuzman Ivan. Odbor za medsebojna delovna razmerja , Predsednik: Čeplak Franc, člani: Ceru Mir-°, Fonovič Mirko, Košak Cilka, Vrabič Edo. Samoupravna delavska kontrola Predsednik: Erat Božidar; člani: Hudover-Albin, Klemenčič Marija, Krauberger Bredi Svečko Anton. Svet delovne skupnosti in šolskega centra Predsednik: Brglez prof. Janez; namestnik Predsednika: Krebl Avgust; delegati delovne JtKpnosti: Blatnik Anton, Gaberšek Vinko, odela prof. Rudolf, Koren Ana, Klemenčič fddrija, Matija Alojz, Mesner Franc, Planinc e°Pold, Tomaž Nada; delegati železarne Rav-e in OZD koroške regije: Ivaniševič Anton, okalj Drago, Libnik Anton, Strojnik Leo-t, Sipek inž. Anton; delegati sveta staršev: erlin Franjo, Mori Adolf, Stefanovič Tomo; »®jegati učencev: Koletnik Jožica, Mežnarc landa, Petrovič Jože. ®vet staršev ^Predsednik: Stefanovič Tomo; člani: Ban lin?*!?a’ Bartulovič Marko, Črešnik Ivan, Fer-lob ni°> Gašper Marjan, Gerold Peter, Go-7 P Pdita, Jurač Jože, Karničnik Anton, Kraup j .v a> Mori Adolf, Novak Jakob, Potočnik Ze. Pustoslemšek Franc, Rapuc Branko, So-Vinko, Stumberger Peter. Sodelavci šolskega centra .(naziv in stroka; rojstno leto, začetno leto Kzbovanja, od kdaj je na šolskem centru, ^ (n kje poučuje; zadolžitve) a) vodstveno osebje: RREč Ladislav: ravnatelj; profesor — in-jKUstrijski pedagog; 1919, 1940, 1948. ^OIVOJEVIČ Božo: pomočnik ravnatelja; Predmetni učitelj tehnološke smeri; 1925, ,47, 1950; strojeslovje; varuh zbirke stroje- RRr°7je- JAVEC Mirko: vodja učnih delavnic; predmetni učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1919> 1937> 1946 ES Franc: vodja izobraževanja odraslih; Predmetni učitelj tehniškega pouka in fizi-1931, 1949, 1965 (prenehanje delovnega razmerja 30. 4. 1977). redni učitelji: ATNlK Anton: predmetni učitelj praktič-l%a P°uEa kovinarske stroke; 1931, 1949, ®; praktični pouk strugarjev; sovaruh Ijt rugarske delavnice. kEZnik Silva: profesorica slovenskega je-m umetnostne zgodovine; 1946, 1971, ‘1; slovenski jezik z estetsko vzgojo; organizacija proslav, varuh zbirke učil slovensko3 iezika z estetsko vzgojo. I B RZ Janez: profesor zgodovine in geo-^rafije; 1940, 1967, 1970; samoupravljanje s i,Krelji marksizma; mentor marksističnega Krožka. BRLOŽNIK Milan: učitelj praktičnega pouka kovinostrugarjev; 1928, 1946, 1950; praktični pouk strugarjev; sovaruh strugarske delavnice. ČEPLAK Franc: predmetni učitelj tehnološke smeri; 1937, 1956, 1965; tehnologija gradiv, tehniško risanje; varuh zbirke učil tehnologije gradiv in obdelave. ČERU Mirko: učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1932, 1950, 1950; praktični pouk ključavničarjev, sovaruh ključavničarske delavnice z varilnico. ERAT Božidar: predmetni učitelj tehniškega pouka in fizike; 1939, 1957, 1960; praktični pouk rezkalcev in brusilcev; vodja šahovske sekcije, mentor mladinske organizacije in mladinske šolske ure. GABERŠEK Vinko: učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1946, 1964, 1971; praktični pouk strugarjev; sovaruh III. učne delavnice osnovnega programa. GREGOREK Marija: profesor angleškega in nemškega jezika s književnostjo; 1953, 1975, 1975; angleški in nemški jezik. HADZlAGIČ Esad: profesor telesne vzgoje; 1939, 1968, 1970; telesna vzgoja; mentor šolskega športnega društva, varuh kabineta za telesno vzgojo. HOLCL Jože: predmetni učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1925, 1947, 1956; praktični pouk ključavničarjev; sovaruh ključavničarske delavnice. HUDOVERNIK Albin: učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1925, 1948, 1961 — s presledki; praktični pouk ključavničarjev. JOSTL Jože: predmetni učitelj tehnološke smeri; 1944, 1962, 1965; tehnologija obdelave, poklicna tehnologija, tehniško risanje; varuh kabineta za tehnologijo obdelave s poklicno tehnologijo. KEBER Štefan: profesor geografije in zgodovine; 1947, 1966, 1971; ekonomika in organizacija podjetja, gospodarska geografija, samoupravljanje s temelji marksizma, zgodovina; varuh zbirke učil za geografijo in zgodovino; proslave, mentor MO planinskega društva, mentor kluba OZN. KODELA Rudolf: profesor slovenskega jezika s književnostjo; 1931, 1958, 1970; slovenski jezik z estetsko vzgojo, samoupravljanje s temelji marksizma; letopis za glasilo »Fu-žinar«. KRAUBERGER Breda: predmetni učitelj matematike in fizike; 1948, 1970, 1973; matematika, strokovno računstvo; mentor šolske skupnosti. KREBL Avgust: strojni tehnik, učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1947, 1965, 1970; praktični pouk — A program; varuh I. učne delavnice, mentor šolske skupnosti. KUZMAN Ivan: predmetni učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1930, 1947,1947; praktični pouk rezkalcev in brusilcev; mentor podmladka rdečega križa, varuh rezkal-ske in brusilske delavnice. MATIJA Alojz: učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1943, 1961, 1973; praktični pouk rezkalcev in brusilcev, varuh brusilske in rezkalske delavnice. MESNER Franc: inženir strojništva; 1943, 1961, 1973; obramba in zaščita, fizika, poklicna tehnologija; mentor mladinske organizacije in mladinske šolske ure, varuh kabineta za obrambo in zaščito. PLANINC Leopold: učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1934, 1954, 1964; praktični pouk kovačev; vodja strelske sekcije, varuh kovaške delavnice. SEDAR Andrej: učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1946, 1964, 1974; učitelj praktičnega pouka ključavničarjev, varuh II. učne delavnice. SVEČKO Anton: strojni tehnik, učitelj praktičnega pouka; 1941, 1957, 1971; nadzor praktičnega pouka učencev v organizacijah združenega dela; poklicna tehnologija, zdravstvena vzgoja, varstvo pri delu, strojni elementi z risanjem; varuh zbirke učil za tehniško risanje s strojnimi elementi in avdiovizualnih sredstev in ozvočenja. TOMAŽ Nada: socialna delavka; 1948, 1969, 1973. c) v krajšem, kot poln delovni čas so na centru poučevali: ČAS Miroslav: dipl. ing. strojništva; matematika in mehanika (TSŠO). ČEGOVNIK Franc: varnostni inženir, zdravstvena vzgoja (TŠMS). DOKL Janez: inženir metalurgije; poklicna metalurgija (ŠSMD in ŠSMDO) in livarstvo (TSMS). GLOBOČNIK Ivan: dipl. ing. strojništva; tehnologija obdelave (TSMS). Leše 77 —• udarniško za nogometno igrišče Ura praktičnega pouka pri stružnici v SC GNAMUŠ Ferdo: dipl. oec. tehniške smeri; organizacija dela (TSŠO). GNAMUŠ Janko: dipl. ing. metalurgije; metalurška tehnologija (TŠMS). GREŠOVNIK Ferdo: doktor fizikalnih ved; matematika (TŠMS). JELEN Dominik: VK strojni ključavničar; praktični pouk (TŠMS). KARADZA Sead: dipl. ing. metalurgije; poklicna tehnologija (PKMŠO). KEBER Gabrijela: zdravnica; zdravstvena vzgoja (PKMŠ). KOVAČ Janez: dipl. ing. metalurgije; metalurgija barvnih kovin (TŠMS). MACUR Vlado: dipl. ing. metalurgije; poklicna tehnologija (PKMŠO). MAT VOZ Edvard: dipl. psiholog; psihologija dela (TŠMS, TSŠO). OVNlC Stanislav: dipl. ing. elektrotehnike; fizika, elektrotehnika (TŠMS). PAHOR Dušan: dipl. ing. strojništva; meritve in kontrola, tehniška mehanika (TSŠO, TŠMS). PARADIŽ Mirko: dipl. ing. strojništva; fizika (PKMŠO). PEČNIK Jožko: absolvent strojne fakultete; poklicna tehnologija (ŠSMDO). PEŠL Maks: dipl. ekonomist; računalništvo (TŠMS, TSŠO). PIKALO Mirko: dipl. ing. fizike; fizika (TŠMS). PRATNEKAR Jurij: dipl. ing. strojništva; strojni elementi s konstrukcijskimi vajami (TSŠO in TŠMS). RADOVIČ Radivoje: dipl. ing. metalurgije; poklicna tehnologija (ŠSMD). SENICA Marjan: dipl. ing. strojništva; mehanika (TŠMS), strojni elementi (ŠSMDO). STRAHOVNIK Vlado: dipl. ing. metalurgije; gradiva, preiskava materialov (TŠMS). ŠTRUCL Edvard: dipl. ing. metalurgije; matematika (TŠMS). ŠIPEK Anton: inženir strojništva; strojni elementi s konstrukcijskimi vajami (TŠMS). TRAFELA Vinko: profesor strojništva; orodja za množično proizvodnjo (TSŠO). TURKUŠ Branko: strojni tehnik; praktični pouk (TŠMS). VEČKO Maks: dipl. ing. metalurgije; plastična predelava (TŠMS). VODEB Dušan: dipl. ing. strojništva; termodinamika, toplotna tehnika in metalurške peči (TŠMS). ZLOF Jože: dipl. ing. kemije; kemija (TŠMS). ZUNEC Jože: magister metalurgije; matematika (TŠMS). č) administrativno osebje: BOBEK Anica: višja upravna šola; 1944, 1962, 1974; sekretarka. DRETNIK Marica: ekonomska srednja šola; 1931, 1947, 1947; računovodkinja. FRATER Zvonka: ekonomska srednja šola: 1954, 1976, 1976; finančna knjigovodkinja. KLEMENČIČ Marija: trgovska pomočnica; 1936, 1958, 1962; materialna knjigovodkinja, knjižničarka. KOŠAK Cilka: komercialna srednja šola; 1929, 1948, 1958; knjigovodkinja osebnih dohodkov. MIHELIČ Marija: ekonomska srednja šola; 1944, 1963, 1965; finančna knjigovodkinja (prenehalo delovno razmerje 30/11-1976). ZIVIČ Helena: administrativna manipulantka; 1934, 1950, 1962; tajnica, d) tehnično in pomožno osebje: FONOVIČ Mirko: strojni tehnik; 1940, 1958, 1973; konstrukter. ORTAN Zvonko: VK strojni ključavničar; 1927, 1945, 1960; skladiščnik. POČIVALNIK Ivan: delovodja kovinarske stroke; 1940, 1958, 1971; referent priprave dela. RANC Anton: kvalificirani mizar; 1930, 1956, 1973; mizar. VRABIČ Edvard: kvalificirani ključavničar; 1953, 1970, 1975; vodja remontne delavnice. BAN Nežka: 1932, 1974, 1974; kuharica. BOH Ana: 1928, 1975, 1975; kuharica. CESAR Jožefa: 1940, 1956, 1957; skladiščna delavka. KOREN Ana: 1928, 1945, 1962; hišnica. GOSTENČNIK Jožefa: 1934, 1971, 1972; snažilka. KIVAČ Silva: 1953, 1969, 1975; snažilka. NEDOK Marija: 1942, 1976, 1976; snažilka. PREDNIK Jožefa: 1931, 1952, 1952; snažilka. SUŠEČ Angela: 1931, 1965, 1965; snažilka. IZ KRONIKE ŠOLSKEGA CENTRA ZA TO ŠOLSKO LETO: 23. avgusta so se vsi učitelji vrnili z dopustov in pričeli z rednim delom. Ta in naslednji dan smo imeli z učenci priprave na popravne izpite (za razredne in zaključne izpite). 25. avgusta so bili razredni popravni izpiti v vseh šolah za mladino. 26. avgusta je bila učiteljska konferenca, na njej smo kritično pregledali uspeh pri popravnih izpitih; hkrati smo se načelno dogovorili o organizaciji pouka in o zadolžitvah učiteljev za to šolsko leto. 30. avgusta je bil naknadni vpis učencev v poklicne šole. Vpis je realiziran le v 1. razredu tehniške šole, dočim v ŠSMD in PKMŠ ni bil realiziran. 31. avgusta je bil vpis učencev v naslednje razrede vseh šol za mladino; učenci so dobili navodila o organizaciji pouka ter sezname potrebščin za pouk. Tega dne je bila delovna konferenca vseh učiteljev, stalnih in honorarnih. Sodelovalo je 51 učiteljev. Na njej smo pregledali uspeh ob zaključku šolskega leta 1975/76, sprejeli načrt zaključnih izpitov v septembrskem roku in sprejeli organizacijsko shemo pouka za šolsko leto 1976/77. 1. septembra začetek šolskega leta, začetek pouka za vse šole šolskega centra: Celoletni pouk imajo 4 oddelki tehniške šole in 2 oddelka šole za specializirane metalurške delavce; periodični pouk ima 12 oddelkov poklicne metalurške in kovinarske šole. Slušatelji 4. razreda tehniške šole za odrasle obiskujejo pouk v popoldanskem času; 2. razred dvoletne šole za metalurške delavce za odrasle obiskuje pouk v dveh izmenah, dopoldne in popoldne. Dislocirani oddelek delovodske šole v Litostroju (v Ljubljani) obiskuje 17 slušateljev. V vseh šolah šolskega centra je skupno 545 učencev. 2. in 3. septembra se je udeležil zbora slovenskih zgodovinarjev v Kranju prof. Štefan Keber. 3. septembra so se učenci šol šolskega centra udeležili demonstracije, ki jo je organizirala ZMS proti štetju Slovencev na Koroškem. Od 13. do 17. septembra so bili zaključni izpiti v septembrskem roku iz praktičnega dela (v PMKŠ). 17. septembra smo organizirali prvi športni dan, jesenski kros na Naverškem vrhu. Učenci so tekmovali v 4 skupinah, po zaključku so bili razglašeni rezultati in najboljšim podeljene diplome. 20. septembra so učenci pisali slovensko pismeno nalogo za zaključne izpite v septembrskem roku. 21. septembra v popoldanskem času so b ustni izpiti pri zaključnih izpitih. Zvečer j bila seja izpitnega odbora, ki je potrdi uspeh pri zaključnih izpitih. . 6. oktobra so se udeležili strokovnega akt va v Ljubljani honorarni učitelji tehniške S le Strahovnik dipl. ing. Vlado, Globočnik dip • ing. Ivan, Šipek ing. Anton. 10. oktobra so se učenci in učitelji ud' proslave krajevnega praznika Raven na N verškem vrhu. Udeleženci so s proslave P slali protestno pismo avstrijskemu konzula proti štetju Slovencev na Koroškem. 15. oktobra je bilo cepljenje učencev a ključnih razredov vseh šol proti tetanusu. 18. oktobra je bila seja sveta staršev, o ' ravnavali smo učni uspeh učencev v šolsk® letu 1975/76 in delovni načrt za 1976/77. Teg dne je bila izredna seja sveta delovne skup nosti, ki je obravnavala vezavo sredstev stanovanjsko gradnjo pri Ljubljanski ban j Od 20. do 25. oktobra so bili razredni rod teljski sestanki. 22. oktobra je šolski center obiskal P° p0. ški svetovalec za telesno vzgojo tovariš V cajt. Z učiteljem telesne vzgoje ni govoril, K je le-ta prej končal s poukom. Ob 13. uri so si učenci ogledali dramo »M® tin Kačur«, ki jo je uprizorilo gledališče Nove Gorice. 24. oktobra je 10 učencev šol šolskega cen tra sodelovalo na manifestaciji ob odkriti drugega spomenika, posvečenega boju kor ških partizanov z nacisti na Robežu na roškem. . 25. oktobra se je tovariš Božo Radivojev udeležil seje medobčinske komisije za usme jeno izobraževanje. 27. oktobra smo z učenci šol za mladino i vedli strokovne ekskurzije: Učenci 1. razr dov v Mežico in Žerjav. Učenci 2. in 3. razr dov v TRO Prevalje, Elektrokovino, Maribo sko livarno in TAM. V novembru smo organizirali trikratno cep ljenje proti gripi. K cepljenju se je prijavi 325 učencev in 25 delavcev. , 3. novembra je bila krajevna mladinska d monstracija proti preštevanju manjšin v A striji. Demonstracije so se udeležili tudi uče ci šol šolskega centra. , 8. novembra je bila prva redovalna kom renca. v 10. novembra: Jože Jostl se je udeležil ak va učiteljev tehnologije obdelave za poklic šole v Kranju. Istega dne je bila skupna a lovna konferenca učencev in učiteljev 4. ra reda tehniške šole, obravnavali so negativ pojave v oddelku. . 11. novembra je bil strokovni aktiv učit ljev teorije in prakse šol šolskega centr < usklajevali so učne programe. , 17. novembra je bila problemska seja učil ljev šol šolskega centra, na njej smo obr® navali probleme vzgoje in izobraževanja, 1 venšolske dejavnosti in druga vprašanja, ki se odprla ob prvi redovalni konferenci. 20. novembra je bil strokovni aktiv učil ljev praktičnega pouka in učiteljev stroko nih teoretičnih predmetov zaradi korelaou snovi med predmeti, ki se v šolah poučuje.^ 24. novembra je zaključena akcija zavar^ vanja mladine na šolskem centru; zavarov® se je le 153 učencev. 25. novembra je bil zbor delovne skupn°s ki je pregledal in potrdil rezultate devetin sečnega poslovanja v tekočem pošlo vn® letu- 0t 26. novembra je bila šolska proslava 33. obletnici II. zasedanja AVNOJ in 31- 0 letnici proglasitve Jugoslavije za republiko- 9. decembra so bili izpiti za kurjače ogre^ nih in žarilnih peči: k izpitom se je priglasi 28 kandidatov, izpit je uspešno opravilo 25 a lavcev, ostali imajo popravne izpite. 10. decembra se je Keber prof. Štefan ud ležil aktiva učiteljev, ki poučujejo organi?-3 jo in ekonomiko proizvodnje v Ljubljani. 11. decembra je bilo v Mežici 6. srečaj prosvetnih delavcev občin Dravograd in Ra ne. Iz šolskega centra so se udeležili prof. R kec, prof. Breznikova, Jože Jostl in Božo R divojevič. Na zboru je govoril Miloš Polj3 . šek, predsednik skupščine kulturne skup«0 ŠRS. 14. decembra je bil v Titovem domu glasa ni koncert, ki sta ga izvajala Halida AhtJ mova — violina in Leonid Blok — klav Šolsko športno društvo se je zbralo ob svojem simbolu Koncert je s kulturno pozornostjo poslušalo " učencev in učiteljev šol šolskega centra. 15. decembra se je ravnatelj šolskega centra Profesor Kukec udeležil seje komisije za sred-nJe šole v Ljubljani; med drugim so na tej ®eJi določali merila za financiranje srednjih §°1 v SRS. 18. decembra je bil sindikalni občni zbor delavcev; med drugim so na tem zboru podeljena priznanja in nagrade jubilantom za tpi-deset, dvajset in deset let delovne dobe. 24. decembra je dr. France Strmčnik preda-al o temi diferenciacija in individualizacija Pouka. Predavanje je bilo v Studijski knjižni za učitelje gimnazije in šolskega centra kavne. 28. decembra je izpitni odbor potrdil naloge z Praktičnega dela za učence poklicne šole, Pouk° V prvem P°lletiu lolli Pl'i praktičnem 30. decembra v času od 16. do 20. ure so dJeli učenci šolskega centra novoletno zaba-0 v prostorih šolskega centra. "• januarja je bil zimski športni dan; orga-smo veleslalom na poseki ob domu fK, sankanje z Naverškega vrha in pohod naravo (Smučarska koča, Poštarski dom, Uular). , Od io. do 29. januarja je bil tečaj za vozni-e viličarjev za delavce Železarne Ravne; po p^aju je 15 kandidatov uspešno opravilo iz- , 12- januarja je bila razširjena seja sveta de-°vne skupnosti, na kateri je bil sprejet samo-Pravni sporazum PIS. januarja je bil zaključek pouka za 3. azrede poklicnih šol, ki imajo periodično organizacijo pouka. Po pouku je bila polletna edovalna konferenca za učence zaključnih azredov PMKS. K zaključnim izpitom iz teo-®hčnega dela lahko od 33 učencev pristopi 30 „ encev, iz praktičnega dela pa od 50 učen-cev 49, ,?d 17. do 21. januarja so bili zaključni iz-P'h iz praktičnega dela za učence 3. a in 3. b azreda. januarja je izpitni odbor potrdil teme za PJsmene naloge iz slovenskega jezika pri za-^ Jučnem izpitu učencev 3. c in 3. d razreda, so v prvem polletju obiskovali teoretični Pouk. šn?8 iar>uarja je bil zbor delovne skupnosti iškega centra, ki je določil vrednost obrazke točke. ^,1- januarja je zaključeno I. polletje za sl e*nce ^ za roladino in zaključek šolanja 1 ^ateljev 2. razreda dvoletne šole za meta-. rske delavce. Popoldan je bila polletna rezalna konferenca za učence prvih in dru-u razredov poklicne šole in dvoletne šole . roetalurške delavce ter za vse oddelke teh-|ke šole. iz • ^anuarja j° bil teoretični del zaključnih Pitov za učence 3. c in 3. d razreda. Izpite so J\ravljali v treh komisijah dopoldne in potni' e' ^ega dne so razdeljena učencem po-dila o polletnem uspehu. ha *n 28. januarja je bil andragoški semita l Za u^itelje, ki poučujejo v šolah za od-stv Seminar je organiziral Zavod za šol-j v° SRS. Vodili so ga Milena Malovrh, mag. ( /c Valentinčič, in prof. Jože Smerdel. Posli s v dveh skupinah; prisostvovalo je 50 Usa tel j e v, učiteljev našega centra in šolske-centra iz Slovenj Gradca. ? januarja je bil skupni študijski sestaja k učiteljev gimnazije in šolskega centra ',ne. Učitelji so poslušali temo: {j/^ednjeročni plan razvoja republike in ob-°d 1976—1980. Predavala sta predsednik naP§6ine občine Ravne tovariš Rudi Vrčkov-dini*n Predsednik IS občine tovariš Haramija P*' oec. D j uro. h ■ feb ruarja je bila inšpekcija odseka za lj al,k° obrambo občine Ravne, ki je ugotav-5|T a stanje obrambne pripravljenosti v šolani centru in izvajanje predpisov. Im-' *ebruarja je bil pričetek pouka v II. pol-lJU 1976/77. t>Uga ura P°uka je bila posvečena France-sj Prešernu. Izvedena je interna šolska pro-va po ozvočenju za dopoldansko in posebej Popoldansko izmeno. pj!rd 7. do 16. februarja so bili zaključni iz-la 1 2a učence dvoletne šole za metalurške de-?e za odrasle. Skupno je opravilo zaključ-lzPite 52 slušateljev: 31 z javno veljavnim spričevalom, 21 pa za interno kvalifikacijo za Železarno Ravne. 8. februarja so si učenci vseh šol za mladino z učitelji in nekaterimi delavci šolskega centra ogledali baletno predstavo »Ohridska legenda« v mariborskem gledališču. 10. februarja je pričela s poukom triletna poklicna kovinarska in metalurška šola za odrasle; za to obliko izobraževanja ob delu se je prijavilo nad 70 kandidatov. Pouk v tej šoli bo v 2 oddelkih dopoldne in popoldne. 11. februarja je prof. Janez Brglez uspešno opravil izpit za specializacijo poučevanja predmeta STM. Od 11. do 18. februarja so bile na Ravnah kulturne prireditve, posvečene Prežihovemu spominu. Delegacija učencev je s prof. Silvo Breznik položila šopek na grob Prežihovega Voranca ob obletnici njegove smrti. Od 15. do 19. februarja je bila razstava učil in šolske opreme v Ljubljani. Ob tej priložnosti so razstavljale svoje izdelke in storitve tudi šolske delavnice. Šolski center je razstavljal orodja in strojčke. Razstavo si je ogledalo 12 delavcev šolskega centra. 24. februarja je bil zbor delovne skupnosti šolskega centra, ki je obravnaval zaključni račun za leto 1976: planiranih dohodkov 8.509,686,00 din, fakturirana realizacija 9,059.985,30 din, plačana realizacija 9,007.840,35 din. Bilanca za leto 1976 je pozitivna (112 “/o) in jo je zbor delovne skupnosti soglasno potrdil. Zbor je sklenil, da se podpiše samoupravni sporazum o sofinanciranju krajevnih skupnosti v višini 0,5 % od BOD. 8. marca je bila v organizaciji sindikalne podružnice interna proslava dneva žena. 16. marca je bila seja sveta delovne skupnosti, ki je sklepala o: razpisih prostih delovnih mest, razpisih nagrad in priznanj za leto 1977 in o soglasju LB za dajanje garancij in kreditov. Tega dne je opravljal strokovni izpit pred republiško komisijo Andrej Sedar za naziv učitelja praktičnega pouka. 18. marca: Vreš Franc, vodja izobraževanja odraslih, da odpoved. V šolskem centru je bil zaposlen od 1. 5. 1965, zelo uspešno je vodil izobraževanje odraslih in aktivno sodeloval v reševanju splošne problematike v šolskem centru. 26. marca smo imeli tretji športni dan — pohod v naravo: Ravne—Kefrov mlin—Sv. Neža—Dular—Rimski vrelec—Prežihovo— Ravne. Pri Kefrovem mlinu je spomine obujal na predvojno delovanje koroške partijske celice, na Prežihovega Voranca in na konference SKOJ tovariš Ivan Kokalj-Imre. 5. aprila so si učenci in učitelji šolskega centra ogledali film »Izdaja in zločin«. Predstava je bila posvečena 40. obletnici ZKS in 85. letnici predsednika maršala Tita. 7. aprila je diplomirala na filozofski fakulteti Majda Gregorek na katedri za germanistiko. 8. aprila so se učenci 2. razreda tehniške šole udeležili koncerta glasbene mladine iz Trsta v Titovem domu. 11. aprila je bila III. redovalna konferenca. V nekaterih oddelkih so učni uspehi izredno nizki: 3. a — 40':>/o; 1. S 47%>; v ostalih razredih je učni uspeh boljši. 17. aprila so se učenci in delavci šolskega centra udeležili slovenskega mladinskega srečanja »Prežihovo 77« na Prežkem vrhu. Tu je bil sprejem zvezne štafete mladosti in odkritje skulpture, posvečene Prežihovemu Vo-rancu. 18. aprila je bila seja odbora za medsebojna delovna razmerja, ki je od 3 prijavljenih kandidatov za delovno mesto vodje izobraževanja odraslih izbral tov. Jožeta Drevenška, inž. organizacije dela. 23. aprila je zaključen 5-dnevni tečaj za kontrolorje materialov s ferofluksom. Tečaj je uspešno opravilo 24 kandidatov. 26. aprila je bila šolska proslava posvečena 36. obletnici OF in prazniku dela. Od 27. do vključno 3. maja ni bilo pouka. Po odobritvi komiteja za vzgojo in izobraževanje SRS smo imeli pouk v soboto 26. 3. za četrtek 29. 4. V soboto 14. 5. pa je bil pouk za sredo 28. 4. Od 27. do vključno 30. aprila se je 30 delavcev šolskega centra udeležilo ekskurzije v zgodovinsko pomembne kraje v SR Hrvat-ski ter Bosni in Hercegovini. Ogledali so si Dakovo, Sarajevo, Fočo, Tjentište, Sutjesko, Mostar, Jablanico, Bihač, Drvar in Plitvička jezera. 10. maja je bila seja odbora za medsebojna delovna razmerja, ki je določil razpored letnih dopustov za delavce šolskega centra. 11. maja je bila seja sveta delovne skupnosti, na kateri je izvoljen delegat za PIS; učenci pa sami izvolijo svojega delegata v to skupnost. Svet je sprejel sklep, da v tem koledarskem letu nabavi osnovna sredstva v višini 889.150,00 din in odobri inventar v višini 81.811,00 din; potrdil je predlog razporeditve učencev na počitniško prakso v šolskem letu 1976/77; imenoval je 8 inventurnih komisij, ki bodo do sredine julija opravile popis osnovnih sredstev in drobnega inventarja. 16., 17. in 18. maja sta se Božo Radivojevič in Jože Drevenšek udeležila seminarja za ravnatelje šol in vodje izobraževanja odraslih v Portorožu, ki ga je organiziral sektor za izobraževanje odraslih Zavoda za šolstvo SRS. 24. maja je bila filmska predstava dokumentarnega filma TITO. 25. maja smo praznovali dan mladosti. Učenci so šli na izlet v Šentanel, kjer je bil izveden priložnostni program ob 40-letnici prihoda tov. Tita na čelo KPJ in ob njegovi 85-letnici. O KPJ in njenem delovanju pred NOB je govoril španski borec tov. Ivan Ko-kalj-Imre. 30. in 31. maja sta Anton Svečko in Alojz Matija opravljala strokovni izpit za učitelja praktičnega pouka pred republiško izpitno komisijo. Od 31. maja do 9. junija je bil 10-dnevni tečaj za preiskave materialov z ultrazvokom. Tečaj vodi dipl. inž. Mitja Šipek. Izpite je opravilo 20 slušateljev iz raznih delovnih organizacij Jugoslavije. 2. junija je bila seja zbora delovne skupnosti; razpravljali smo o programih in prispevnih stopnjah samoupravnih interesnih skupnosti ter o drugih vprašanjih. 3. junija je bil zaključek pouka 4. razreda tehniške šole metalurške smeri. 4. junija je bil informativni dan za vpis osmošolcev v srednje šole. Po informacije za vpis v šole šolskega centra je prišlo 100 osmošolcev. Po enourni informaciji v treh skupinah so si učenci ogledali obrate železarne Ravne, nakar jih je železarna pogostila v menzi z malico. 6. junija je bila IV. redovalna konferenca za učence 4. razreda tehniške šole. 10. junija so se naslednji učenci udeležili sprejema tisoč najboljših srednješolcev v Križankah v Ljubljani: Danilo Beloševič 1. T, Milan Pirtovšek 3. T, Jože Petrovič 3. T, Jože Svenšek 2. b, Anica Brusnik 2. c in Alojz Gostenčnik 3. a. 11. junija je bil obrambni dan učencev šolskega centra. Izvedli smo dve taktični nalogi in prisostvovali razlagi pehotnega orožja na Naverškem vrhu. 13. junija je bil zadnji dan pouka za učence zaključnih razredov poklicne šole, ki so pri teoretičnem pouku. Sledila je redovalna konferenca za učence zaključnih razredov poklicnih šol in šole za specializirane metalurške delavce (3. a, 3. b, 3. c, 3. d, 2. S). 14. junija so bili zaključni izpiti iz praktičnega dela za učence, ki so v drugi izmeni imeli praktični pouk. 16. junija so bili razredni popravni izpiti za učence zaključnih razredov vseh šol za mladino. Od 97 učencev je zaključne razrede — po popravnih izpitih izdelalo 88 učencev. 9 učencev ima popravne izpite, oziroma jim pozneje poteče učna doba. Od 16. do 20. junija so bili zagovori praktičnega dela pri zaključnih izpitih v delovnih organizacijah in za učence v šolskih delavnicah. 17. junija je bila seja izpitnega odbora, ki je izbral teme za slovensko pismeno nalogo. Ta dan so imeli učenci pismeni izpit iz slovenskega jezika. 18. junija je preminil Šumah Beno, učenec 3. razreda tehniške šole, za posledicami izliva krvi v možgane. Pogreb je bil 21. junija. 20. junija je bila seja izpitnega odbora, ki je izbral temo za pismeno nalogo iz metalur- gije železa. Ta dan so učenci 4. razreda tehniške šole opravljali pismeni izpit iz tega predmeta. 20. junija zaključek pouka za učence 1. in 2. razredov poklicne šole, 1. razreda šole za spec. met. delavce in 1., 2. in 3. razreda tehniške šole. Ob 16. uri popoldne je bila IV. redovalna konferenca za zgoraj navedene oddelke. Od 21. do 27. junija so bili zaključni izpiti za učence 4. razreda tehniške šole, za učence 3. razredov PKMŠ in 2. razreda ŠSMD ter za delovodje. Zaključni izpiti so potekali v 5 komisijah. 25. junija je bila v telovadnici pri osnovni šoli na Čečovju konferenca aktiva ZSM, na njej so mladinci kritično pregledali delo v preteklem letu ter izbrali novo vodstvo ZSM in šolskega športnega društva. Po konferenci so razredniki razdelili spričevala, pohvale in nagrade učencem. Priprave učencev na popravne izpite so bile 25. in 28. junija, 1., 5., 8., 12. in 14. julija. 27. junija je bila zaključna seja izpitnega odbora, ki je pregledal in potrdil ocene pri zaključnih izpitih. Ob 18. uri je bila v Titovem domu svečana razdelitev spričeval. 29. junija je imela sejo komisija za sprejem učencev v šole šolskega centra. Obravnavala je prispele prošnje in ugotovila, da bo razpis realiziran le za 1. razred tehniške šole, a v šoli za specializirane metalurške delavce in v poklicni kovinarski in metalurški šoli vpis najbrž ne bo realiziran. 30. junija je bil vpis učencev v šole šolskega centra. V I. razred tehniške šole je vpisanih 32 učencev (7 odličnih, 22 prav dobrih in 3 dobri). V 1. razred SSMD se je priglasilo 11 učencev. V 1. razred PKMŠ se je vpisalo 59 učencev. V tej šoli je še precej prostih učnih mest za kovinarske in metalurške poklice za moške. Sprejetim učencem so razdeljeni seznami šolskih potrebščin z naročilom, da pridejo v šolo 31. avgusta 1977 ob 7. uri, da dobijo urnik in delovni razpored za novo šolsko leto. IZ DELA MLADINSKE ORGANIZACIJE OO ZSMS šolski center Ravne si je že na začetku leta začrtala program, ki je bil po svoji obliki in značaju mnogo pestrejši v primerjavi z leti poprej. Kljub dobremu vodstvu OO, pa ta program nismo uspeli v celoti izpolniti zaradi preslabe aktivnosti članov ZSMS. Aktivno smo sodelovali z občinsko konferenco ZSM Ravne, v konferenci mladih v izobraževanju pa smo izmenjavali stike z osnovnimi šolami v Mežiški dolini, z gimnazijo Ravne in RŠC Mežica. V okviru tega smo poskušali najti način, kako aktivirati člane ZSMS. Na šoli smo urejali fotografske raz- stave (ob dnevu JLA, ob dnevu mladosti itd)’ prirejali smo pohode (mladinski pohod n® Belo peč), ob športnih dnevih smo pripravil1 krajše kulturne programe, pri tem pa povabili predstavnike ZB. Tudi na kulturnem področju smo bili dokaj uspešni, saj sfli° v okviru občine prirejali proslave ob državnih in republiških praznikih. Skromen dele* pa smo prispevali pri tehniški izvedbi akcije Prežihovo 77 ter pri javni radijski kviz oddaj1 Spoznavajmo svet in domovino. Z mladinskimi urami, ki smo jih ob slabi udeležbi le delno organizirali, smo skušali popestriti naš šol' ski vsakdan, ob tem pa smo hoteli razširi)1 učenčev pogled na družbo in družbeno ured1' tev. Iz vrst ZSM smo predlagali štiri mladince, aktivne v izvenšolskih in kulturnih dejavnostih za sprejem v ZKS. V okviru MO je deloval na šoli tudi marksistični krožek, ki je zbiral mlade, aktivne člane ZSMS v idejno in akcijsko družben® jedro. V rednih štirinajstdnevnih predavanji!1 smo obravnavali teme iz današnjega svetovnega delavskega gibanja, o mednarodnih kri*' nih žariščih ter druge teme. Člani kluba OZN smo se sestajali vsakih štirinajst dni ter obravnavali teme iz med' narodnega področja. Kot posebno temo, ki Pa smo jo močno razširili, smo obravnavali P°' litiko neuvrščenosti ter uspešnost OZN. Mladinska organizacija je dala pobudo z® formiranje krožka SLO. V okviru tega sm® mladinci ogledali filme na temo SLO, Prl' pravljali smo redna mesečna predavanja, ®. dnevu JLA smo obiskali vojake na karavl1 Holmec, organizirali smo pohode ter obiske' vali partizanska obeležja v okolici Raven. V okviru mladinske organizacije je delov3* tudi pomladek RK. Med svojim celoletnih1 delovanjem smo zbirali solidarnostne prispe1)' ke za pomoč ljudem na potresnih območjih' Tudi letošnje šolsko leto smo se mladi sr®' čavali s slabo aktivnostjo članov ZSMS. Tak® se ni čuditi dejstvu, da je prišlo do kriznih obdobij v delu MO. V prihodnjem šolskem 1®' tu bomo morali vsi člani ZSMS kritično ob' ravnavati svoj odnos do dela, izboljšati za' vest, predvsem pa krepiti lastno kulturo. iz dela Šolskega Športnega društva Šolsko športno društvo ima v letošnjem lej)1 že tradicionalno razgiban program dej a vnos1-; Pod starim, a še vedno živim geslom »Zdr^ duh v zdravem telesu« smo želeli vplivati h3 množično spreminjanje miselnosti mladine® in mladink, da bi se še množičneje vkljuČ® vali v program. Ob pomoči učencev kot vodnikov posam®2 nih krožkov smo v letošnjem letu izvedli na' slednji program: — dopolnilna telovadba, korektivna vadb3; — krožki plavanja pod parolo »na šoli h neplavalcev«; — krožkovna dejavnost za panoge: nog0 met, košarka, odbojka, šah, streljanje, sm11' Čanje, namizni tenis, foto krožek; — pohodi — Ob žici okupirane Ljublj3®^ planinske ture, pohodi po poteh spomenik® NOB; .„ — izvedba lastne akademije, več namensk1 razstav foto krožkovne dejavnosti; — izdaja lastnega glasila (Bilten). Program je realiziran v precejšnji meri. ^ kvaliteto realizacije je vplivala prizadevn®’ učencev — vadnikov posameznih krožk®1 pomoč učiteljskega zbora, pomoč ravnateU sodelovanje s telesno kulturno skupnostjo 1 urejeno financiranje ŠŠD. Težave pri realizaciji so bile objektivne1 — veliko število vozačev in ^ — na šoli ni kosila za učence, ki bi se udeležili krožkov ter subjektivne (prem® odgovornosti posameznikov). iz dela Šolske skupnosti Kot vsako leto smo tudi letos najprej ^ stavili program svojega dela. Svoje delo S1® uresničevali z izvajanjem nalog in sklep®.,) ki smo jih sprejeli na sestankih. Teh je b*j0 pet. Na sestankih smo obravnavali tudi d®, razrednih skupnosti. Posebno skrbno spremljali gibanje učnega uspeha. Razred Lešc 77 — mladina je solidarna t=i 5na kovinarska in me-So]U šola W?, Za specializirane meta-Tpk • delavce — mladina st n?’ška šola metalurške in Pn °Jne stroke Jesenice — Ravne ®lovodska šola strojne in on ,a*Urške stroke Ravne — 5®ta. Litostroj t6h .jška šola za elektro-U,,n'“ko in strojno stroko ‘afibor _ oddelek za od-g1 e Ravne lUrM Za sPecializirane meta-Rolridelavce — odrasli itinf cna kovinarska šola in ‘etalurška šola — odrasli o Št. S .M tn n p. odd. >c/l O C S a X s ■N m 12 244 46 290 2 29 1 30 4 103 13 116 1 15 — 15 1 24 9 33 2 48 8 52 2 65 6 71 24 533 83 616 je^Sanizacija pouka v šolskem letu 1976/77 da raznolika. 0^Ukf 23 rrdad'no Je *mela dve organizacijski ^ Celoletno organizacijo pouka so imeli aci tehniške šole za mladino in učenci šole specializirane metalurške delavce. Uf.„n periodično organizacijo pouka so imeli šol CL Poklicne kovinarske in metalurške it, ' Sest oddelkov — dva prva, dva druga te0r gretja razreda so imeli prvo polletje Orj.1 pouk. V istem času je enako število letj,, v imel° Praktični pouk. V drugem pol- vedr so se zamenjali. Tisti, ki so imeli v pr-nijj. PoRetju teorijo, so nadaljevali s praktič-Poukorn> učenci, ki so imeli praktični k. pa so nadaljevali s teoretičnim poukom. Sola za odrasle: Učenci šole za specializirane metalurške delavce so imeli pouk v dopoldanskem in popoldanskem času. Učenci poklicne kovinarske in metalurške šole za odrasle so imeli pouk v dopoldanski in popoldanski izmeni zato, da bi vsem zagotovili kontinuirani pouk, ne glede na lastno delovno izmeno v železarni. Učenci tehniške šole za odrasle so imeli pouk le v popoldanskem času; prav tako tudi učenci delovodske šole v dislociranem oddelku pri IC »Litostroj« v Ljubljani. USPEH PRI ZAKLJUČNIH IZPITIH 1976/77 ■d e TJ o ■o > o, u 0, ■O o Q N o,—« O o. -•O fc.H S.2 SSMD PKMS TŠMS 1 13 2 2 8 1 13 - 4 73 2 15 33 14 64 9 1 20 4 6 6 2 18 1 Skupaj 6 106 8 23 47 17 95 10 Se stoji Ponfsmo zad°lžili, da organizirajo ob loč učiteljev krožke za učence, ki jim do-Va]ena Poglavja snovi delajo težave. Povezo-(j . smo se z mladinsko organizacijo, z njeno Va avnostjo in z dejavnostjo SSD. Premago-Djj1 ?m° težave zaradi pestre sestave šol za sest v sklt>Pu našega centra; zato smo Vsph v predsedstva razširili s predstavniki sol i .za mladim°- S svojimi delegati smo elovali tudi v svetu šolskega centra. ORGANIZACIJA POUKA Od 7. 2. 1977 do 6. 4. 1977 je 31 slušateljev dvoletne šole za odrasle opravljalo zaključne izpite in doseglo naslednji uspeh: Odlični 13, prav dobri 10, dobri 7, zadostni 1. IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH Izobraževanje ob delu je potekalo v rednih šolah za odrasle ter v tečajih in seminarjih. V tem šolskem letu so delovale naslednje šole za odrasle: a) zaključni razred dvoletne šole za metalurške delavce. V tej šoli je bilo 31 slušateljev za verificirano izobraževanje in 21 slušateljev za neverificirano — interno izobraževanje za železarno. b) Poklicna kovinarska in metalurška šola za odrasle — ima naravnan pouk v treh semestrih. Z rednim poukom je pričela 7. februarja 1977, zaključek šolanja bo junija 1978. V šolo je vpisanih 71 kandidatov, 63 za verificirano in 8 kandidatov za neverificirano — interno izobraževanje. c) Tehniška šola za odrasle — 6. semester — obiskuje 33 kandidatov. Zaključne izpite opravljajo v septembrskem roku. Seminarsko-tečajne oblike izobraževanja so se izvajale skozi uvajalne seminarje za novo-sprejete delavce, tečaje za privezovalce bremen; upravljavce žerjavov s tal, tečaji za defektoskopske preiskave materialov in drugo. Ob tem so izvajani tudi periodični izpiti iz varstva pri delu za delavce železarne, periodični izpiti za osebje tirnega prometa in tečaji in izpiti za voznike viličarjev. USPEH UČENČEV (Opomba: * učenec je opravljal popravni izpit, ** učenec bo opravljal popravni izpit.) POKLICNA KOVINARSKA IN METALURŠKA SOLA 1. a poklicna kovinarska in metalurška šola 27 m + 0 ž = 27 Razrednik: Mesner Franc, inž. str. ODLIČNI: 0 4-0 = 0 PRAV DOBRI: 2 4-0 = 2 Okrogelnik Ivan Turičnik Janez DOBRI: 14 4- 0 = 14 Erman Atili j o Fašun Bojan Hauptman Ivan Kajžer Mitja Lah Marjan Mernik Srečko Naglič Franc Piko Ivan Planinšec Jože Rejak Rajko Robač Tomaž Smonkar Danilo Smrečnik Ivan Sovič Milan ZADOSTNI: 6 4-0 = 6 Izak Janez Jazbec Damjan Kojzek Stanko Praznik Vlado Švajger Benjamin Varšnik Slavko NEZADOSTNI: 5 4-0 = 5 Kristan Tomaž (PP)** Matavž Anton (Tg)** Ratat Ivan (Sl, Tg)** Sidar Edvard (M)** Zapušek Branko (M)** 1. b poklicna kovinarska in metalurška šola 26 m 4- 6 ž = 32 Razrednik: Brglez prof. Janez ODLIČNI: 0 4-0 = 0 PRAV DOBRI: 4 4-0 = 4 Naglič Alojz Rapuc Goran Skuk Maksimiljan Trup Srečko DOBRI: 14 4- 2 = 16 Ferk Darko Ferlež Janez Gostenčnik Srečko Grabner Franc Haber Renato Krive Jože Krivec Marija Mesner Rajko Miklavc Marjan Mori Marko Ring Aleksander Smolar Anton Stražišnik Jože Škratek Alojz Šumnik Mojca ZADOSTNI: 5 4-1 = 6 Cas Maks Kajnih Meta Karel Rado Morn Branko Strgar Ferdo Slemnik Janez NEZADOSTNI: 14-3 = 4 Miklavžina Ema (Ma)** Tone Marija (Ma)** Tone Stanko (Ma)** Velunšek Hermina (Ma)** NEOCENJENI: 2 4-0 = 2 Hajnže Daniel Jamnik Jernej 1. c poklicna kovinarska in metalurška šola 18 m 4- 6ž = 24 Razrednik: Jostl Jože ODLIČNI: 0 4-0 = 0 PRAV DOBRI: 14-0 = 1 Ferlin Franc DOBRI: 10 4- 2 = 12 Aberšek Janez Čebulj Anton Črešnik Dragica Hovnik Jožica Kontrec Matjaž Krebl Izidor Lampret Robert Lipovnik Alojz Osojnik Dušan Pandev Janez Trdina Borislav Trdina Stanislav ZADOSTNI: 6 4-2 = 8 Janšek Franc Ledinek Ernest Lipovnik Srečko Močivnik Jože Pavlinič Branko Smonkar Janez Verhovniik Marija Verovnik Svetka NEZADOSTNI: 14-2 = 3 Prošt Anica (M, Tr)** Vogel Vladica (M)** Zlatar Milan (Tr)** Že pada (1. 5. ob 15. uri) 1. d poklicna kovinarska in metalurška šola 23 m + 5 ž = 28 Razrednik: Erat Božidar ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 0 + 0 = 0 DOBRI: 7 + 1 = 8 Horvat Alojz Krajnc Konrad Mori Marijan Pečnik Srečko Pisar Milan Pšeničnik Franc Ramšak Konrad Selišnik Zoiiija ZADOSTNI: 9 + 3 = 12 Borovnik Ivan Gošnak Jože Jurač Maks Komprej Mirko Miklavžina Istok Osojnik Zvonka Podhraški Irena Rek Alojz Robin Ivan Trokšar Vlasta Zaponšek Franc Škratek Peter NEZADOSTNI: 7+1 = 8 Beline Stanislav (M)** Golob Marko (M)** Kolar Boris (M)** Krajnik Zoran (M)** Libnik Magdalena (M, Stm, Tg)** Vačun Avgust (M)** Vukovič Franc (M)** Zvonar Zoran (M)** 2. a poklicna kovinarska in metalurška šola 26 m + 0 ž = 28 Razrednik: Svečko Anton ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 1 + 0=1 Lipnik Srečko DOBRI: 10 + 0 = 10 Bitenc Branko Fajmut Janez Gruber Janko Hutinski Stefan Klavž Jurij Leskovec Jože Novak Miran Panzi Vilko Prosen Milan Pustoslemšek Drago ZADOSTNI: 7 + 0 = 7 Dornik Florjan Grobelnik Vojko Markuš Stanislav Novak Franc Pečnik Darko Podpečan Zvonko Skutnik Branko NEZADOSTNI: 8 + 0 = 8 Fišer Darko (To, Pt)** Kordež Roman (M, Fi)** Leskovec Ivan (Fi, Pt)** Levovnik Alojz (Fi)** Mlačnik Drago (Pt)** Rek Rafael (M, To, Pt)** Varšnik Janez (M)** Zaponšek Ivan (M, Fi)** 2. b poklicna kovinarska in metalurška šola 25 m + 0 ž = 25 Razrednik: Ceru Mirko ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 1+0 = 1 Petek Zdravko DOBRI: 12 + 0 = 12 Duler Milan Gašper Bojan Golob Drago Hartman Peter Jeseničnik Oskar Lužnik Gvido Proje Marjan Slatinek Igor Sovič Herman Svenšek Jože Špes Feliks Tomažič Janez ZADOSTNI: 5 + 0 = 5 Balažič Ervin Fužir Avgust Jeseničnik Beno Konečnik Izidor Simunovič Franjo NEZADOSTNI: 6 + 0 = 6 Kalajžič Janko (M)** Kordež Drago (Fi)** Maklin Anton (M)** Mikeln Janez (Fi)** Paradiž Danilo (Pp)** Rožej Anton (M, Fi)** NEOCENJENI: 1 + 0 = 1 Pušpan Franc 2. c poklicna kovinarska in metalurška šola 21 m + 5 ž = 26 Razrednik: Gaberšek Vinko ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 3+1=4 Brusnik Anica Kojzek Danilo Skitek Zdenko Škratek Milan DOBRI: 7 + 4 = 11 Ban Stanko Bivšek Milan Brdnik Boris Knez Jožica Krajnc Rudolf Kničej Frančiška Mikic Jože Štruc Drago Veber Štefan Viderman Danica Zaveršnik Jožica ZADOSTNI: 5 + 0 = 5 Gril Jože Kamnik Ivan Mešel Jože Poročnik Ivan Pušnik Drago NEZADOSTNI: 6 + 0 = 6 Bolko Milan (M)** Buher Marjan (To)** Prevalnik Mirko (Sl)** Ravlan Jože (Fi)** Urnaut Bojan (Fi)** Veber Stanislav (M, Fi)** 2. d poklicna kovinarska in metalurška šol> 13 m + 6 ž = 19 Razrednik: Kuzman Ivan ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 3 + 0 = 3 Blatnik Vlado Borko Miran Paternuš Vladimir DOBRI: 5 + 3 = 8 Ajtnik Zdenko Burjak Majda Kordež Stanko Krajger Anton Maze Ferdo Merkač Jože Mežnarc Jolanda Starnik Marjeta ZADOSTNI: 3 + 2 = 5 Cernevšek Kristina Jurač Adolf Pesjak Justina Smonkar Miroslav Studenčnik Marjan NEZADOSTNI: 2 + 1=3 Lakovšek Jure (M, Fi)** Medved Stanko (M, Fi, Tr)** Škoflek Jožica (Fi)** 3. a poklicna kovinarska in metalurška šob 25 m + 0 ž = 25 Razrednik: Čeplak Franc ODLIČNI: 1 + 0=1 Golob Franc PRAV DOBRI: 2 + 0 = 2 Gostenčnik Alojz Sekolovnik Rudolf DOBRI: 5 + 0 = 5 Curč Branko Golob Anton Ritonja Karel Senica Gregor Škrjanec Branko ZADOSTNI: 13 + 0 = 13 Granda Ivan Krivec Janez Osojnik Andrej Semernik Drago Tomaž Stanko Zmrzlikar Srečko Bizjak Marjan (M)* Laznik Hinko (M)* Lužnik Ferdo (M)* Mestek Jože (To)* Plazovnik Marjan (Pt)* Salčnik Anton (Pt)* Štumberger Marjan (M)* NEZADOSTNI: 4 + 0 = 4 Gradišnik Jože (Tr, To, S, Pt)** Slekovec Miran (M)** Stropnik Otmar (Pt)** Ramšak Marjan (Pt, To)** 3. b poklicna kovinarska in metalurška Š#*11 25 m + 0 ž = 25 Razrednik: Ilolcl Jože ODLIČNI: 1+0 = 1 Martinc Miran PRAV DOBRI: 1 + 0=1 Polajner Roman DOBRI: 13 + 0 = 13 Bartulovič Srečko Dretnik Tomaž Kacl Bojan Kaker Zvonko Kordež Alojz Kostanjevec Slavko Kučej Zdravko Kupnik Maks Miler Franc Prikržnik Jože Proje Bojan Rudi Jože Smolar Marko Ni ga več ZADOSTNI: 8 + 0 = 8 |zak Franjo £°nečnik Bojan (Ki)* ^aker Branko p3*1 Milan (Pt)* Rednik Stanislav 5fz«j Franc ^udenčnik Drago (Pt)* zaPonšek Peter (M)* Nezadostni: 1 + 0 = 1 N°vinšek Jože (Pt)** Neocenjeni: 1 + 0 = 1 ardoner Marjan J 'c Poklicna kovinarska in metalurška šola 9 m + 6 ž = 15 Razrednik: Kodela prof. Rudolf 0dUCnI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 0 + 0 = 0 Dobri : 5 + 4 = 9 Sušnik Milan hrauf Miran lerceg Stefan £aučič Marija j»eP Zdenka Od, aJnc Srečko Žalika Jožef zS . *°znik Bojana ZADOSTNI: 4 + 2 = 6 pNcman Srečko Jdpančič Matjaž p Privnikar Branko 'i, dolf Marija Nčnik Anton ledner Gabrijela 3, d Poklicna kovinarska in metalurška šola 6 m + 12 ž = 18 Razrednik: Matija Alojz 0DLICNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 0 + 0 = 0 j^OBRi; 1+8 = 9 f+50vn'k Kristina Ea,°nc. Alojzija p kovsek Franjo tV^diž Irena j> g0revčnik Ivica K^0revčnik Jožica V?aK-?nik Olga lc Kristina gar Ana ZADOSTNI: 4 + 4 = 8 Arih Drago Čebulj Danilo Divjak Viktor Gregorec Sonja Kolar Boris Neumajster Marija (S)* Pustoslemšek Darja (M)* Vogel Marija NEOCENJENI: 1 + 0 = 1 Ternik Zlatko ŠOLA ZA SPECIALIZIRANE METALURŠKE DELAVCE 1. razred šole za specializirane metalurške delavce 15 m + 1 ž = 16 Razrednik: Kraubcrger Breda ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 0 + 0 = 0 DOBRI: 4 + 0 = 4 Golerač Marjan Mihelič Miroslav Nabernik Zvonko Pesič Željko ZADOSTNI: 4 + 1 = 5 Hrovat Irena Piko Milan Pogorevc Niko Svetina Milan Štruc Rado NEZADOSTNI: 7 + 0 = 7 Borovnik Marjan (Ser)** Ferk Danijel (Sl, Str)** Forneci Marko (Ser)** Ivartnik Franc (Str, Ser)** Kraup Bogomir (Str)** Stropnik Vili (Str)** Urbanc Silvo (Str)** IZSTOPILI: 2 + 1=3 Burjak Beno Hraš Ida Skrube Jože 2. razred šole za specializirane metalurške delavce 14 m + Ož = 14 Razrednik: Krauberger Breda ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 1 + 0 = 1 Karničnik Jože DOBRI: 3 + 0 = 3 Kotnik Andrej Novak Bojan Trbovšek Lovro ZADOSTNI: 9 + 0 = 9 Bandalo Franc Božinovski Boris Britovšek Dušan Gracej Franc Kancler Viktor Oder Miroslav Pečovnik Stanislav Staher Jožef Zupančič Mirko NEZADOSTNI: 1 + 0=1 Kotnik Pavel (Str)** IZKLJUČEN: 1+0 = 1 Pečnik Božo TEHNIŠKA METALURŠKA IN STROJNA ŠOLA 1. razred tehniške strojne šole 31 m + 3ž = 34 Razrednik: Gregorek prof. Marija ODLIČNI: 1 + 0 = 1 Beloševič Danilo PRAV DOBRI: 7 + 0 = 7 Čas Branko Čas Darinko Čeplak Davorin Korat Alojz Pečnik Anton Potočnik Vinko Sekirnik Matjaž DOBRI: 18 + 1 = 19 Ferk Bojan Grubelnik Janko Herman Jožica Jančar Zdenko Jeromel Marko Koren Jože Krivec Bernard Kunc Drago Leš Bojan Lešnik Jože Mešnjak Valentin Močilnik Vinko Pirnat Ivan Plazovnik Anton Šnajder Peter Srajner Bernard Vučko Anton Žlebnik Andrej Zunec Branko ZADOSTNI: 3+1=4 Golob Marija Košir Marijan Potočnik Tomaž štampah Aleksander NEZADOSTNI: 2+1 = 3 Banko Margit (Fi)** Kavdik Milan (An)** Triplat Hinko (Ne, M, Fi)** 2. razred tehniške strojne šole 30 m + 2 ž = 32 Razrednik: Breznik prof. Silva ODLIČNI: 2 + 0 = 2 Jelen Bojan Lipovnik Stanko PRAV DOBRI: 5 + 0 = 5 Berložnik Damjan Dlopst Milan Gerold Peter Kunc Marjan Pušnik Jože DOBRI: 18 + 2 = 20 Brložnik Janez Broman Andrej Črešnik Beno Erat Robert Glavica Mirko Gorenšek Andrej Kladnik Andrej Kseneman Franc Levar Marjan Nedok Silvo Oder Janez Paradiž Franc Praper Andrej Potočnik Amalija Radivojevič Marjan Rožej Ivan Smode Marjan Stanta Darja Šuler Darko Turk Anton ZADOSTNI: 3 + 0 = 3 Krajcer Radovan Mlakar Janez Šteharnik Peter NEZADOSTNI: 2 + 0 = 2 Viderman Branko (Fi)** Vajda Bogdan (To, Sek, Fi)** 3. razred tehniške strojne šole 20 m + 7 ž = 27 Razrednik: Keber prof. Štefan ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 2 + 2 = 4 Gerdej Marjan Grešovnik Berta Lahovnik Irena Pirtovšek Miran DOBRI: 15 + 5 = 20 Baran Vera Gačnik Otmar Hovnik Andrej Kogelnik Miro Mališnik Metod Ortan Drago Pastirk Darinko Petrič Bernarda Petrovič Jožef Poberžniik Vlasta Pokeržnik Milan Požarnik Sonja Ravnj ak Zlatko Rožič Miroslava Srebotnik Erhart Svetec Janez Vajt Milan Večko Samo Zimic Boris Žganec Drago ZADOSTNI: 2+0 = 2 Grubelnik Franc Stefanovič Andrej NEZADOSTNI: 1 + 0 = 1 Vrlič Bojan (M, To, E)** UMRL: Šumah Beno IN MEMORIAM Benu Sumahu Tisto jutro, ko nas je vest o tvoji smrti hudo presenetila, so naša srca utripala krčeviteje, naše misli so križarile po spominih na dneve, ko si še bil z nami, obenem pa pozabile na šepet pomladi, na neskončno množico formul, ki smo jih nenasitno požirali in analizirali ... V tistih urah smo pozabili na ljudi okoli sebe, mislili smo le nate, Beno. Tri leta smo bili skupaj. V teh letih zorenja smo spoznavali ljudi, skupaj s teboj smo spoznavali drug drugega. Ti si postal naš vzornik. Zavedali smo se, da imamo v razredu odličnega prijatelja, športnika in vsestransko razgledanega mladinca. Zdaj jn naenkrat ugasnila luč. Kar naenkrat in nepričakovano je ugasnilo tvoje življenje. Naša življenjska pot se je ob tvoji prerani smrti za hip ustavila, v naših srcih je nastala široka kaverna, v življenju pa praznota, s katero se ne moremo sprijazniti. Beno! Naše oči še naprej sprejemajo modrino neba; pogled se ustavi na zvoniku Barbare, oči zaznajo zelenje, ki pokriva planoto, na kateri si pokopan, prsi dihajo vijoličasti molk, ki te obdaja ... Vedno se te bomo spominjali kot vestnega, pridnega in vzornega učenca. Tvoja podoba bo ostala trajno v nas ... 4. razred tehniške metalurške šole 22 m + 1 ž = 23 Razrednik: Hadžiagič prof. Esad ODLIČNI: 3 + 0 = 3 Kotnik Drago Pavše Marko Zalesnik Kristijan PRAV DOBRI: 4 + 0 = 4 Čegovnik Rajko Kodrun Alojz Lečnik Marjan Praznik Jože DOBRI: 11 + 1 = 12 Ferlež Robert Hermonko Miran Hovnik Srečko Kaker Ciril Karner Vojko Kastivnik Danilo Kotnik Boris Lupuh Roman Paradiž Milan Potočnik Jože Režonja Danica Šuler Silvo ZADOSTNI: 1 + 0 = 1 Verčko Drago NEZADOSTNI: 3 + 0 = 3 Breznik Jože (M)** Golob Zoran (M)** Kert Miran (Pl, Mt, M, Li) TEHNIŠKA SOLA ZA ELEKTROTEHNIŠKO IN STROJNO STROKO MARIBOR ODDELEK ZA IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH RAVNE 4. razred strojne stroke — odrasli 24 m + 9 ž = 33 Razrednik: Vreš Franc Balažič Jože Brežnjak Martin Čreslovnik Mirko Golob Barbara Gostenčnik Alberla Juh Otmar Kogelnik Ivan Koletnik Jožica Kordež Silvo Kos Boris Kraševec Zdenko Krivonog Feliks Marin Jakob Mori Marjan Motnik Marjan Navotnik Franc Ošlovnik Viljem Pečnik Drago Pečnik Miran Plazi Karel Podjaveršek Viktor Podojsteršek Milan Robnik Robert Sagemik Majda Skudnik Marija Slemenšek Marjan Strmčnik Franc Studenčnik Danica Studenčnik Marija Škrubej Romana Tone Pavla Verbole Jože Vrabič Edo ŠOLA ZA SPECIALIZIRANE METALURŠKE DELAVCE RAVNE NA KOROŠKEM ODDELEK ZA ODRASLE 2. razred šola za specializirane delavce — metalurgi 28 m + 3 ž = 31 Razrednik: Vreš Franc Barič Mirko Čevnik Maks Glasenčnik Franc Ilič Ratomir Jurčič Leopold Kobovc Jakob Krajnc Friderik Krauberger Marija Laznik Jožefa Lečnik Mirko Legat Stanislav Lorenci Matevž Naglič Friderik Prosenc Leon Robin Adolf Skarlovnik Vinko Šestir Mirko Šipek Rudolf Šrot Ivan Štaudeker Pavel Topler Ida Vidovič Štefan Vrance Maksimilijan Založnik Bogomir Napečnik Jožef Kočnik Stanko Krajnc Maksimiljan Pešl Mirko Pogorevčnik Ivan Simič Križan Šuler Vincenc 2. razred šola za specializirane delavce — kovinarji — metalurgi — interno 20 m + 1 ž = 21 Božič Simon Franc Alojz Gostenčnik Stanislava Jelen Maksimiljan Krajnc Kristijan Krajnc Miroslav Krof Lovrenc Mori Marija Ošlak Stanislav Rednak Rajko Šuler Drago Vališer Roman Makan Emil Kotnik Alojz Krevzelj Jožef Repotočnik Ferdo Skarlovnik Alojz Štrikar Valentin Štrikar Ferdo Štuk Vladimir Konečnik Vekoslav POKLICNA KOVINARSKA IN METALURŠKA SOLA RAVNE ODRASLI 1. razred 65 m + 6 ž = 71 Razrednik: Vreš Franc Bališ Ivan Barič Marko Brložnik Franc Čekon Andrej Cernivnik Ivanka Detečnik Ivan Drozg Jože Gorenšek Drago Gorenšek Štefan Gregor Slavko Hrietz Boris Hudej Franc Ilič Ratomir Jehart Stanko Kadiš Andrej Kaker Gabrijela Kamenik Ludvik Konečnik Janez Konečnik Jože Krajnc Friderik Krajnc Kristijan Lasnik Franc Laznik Jožica Lešnik Drago Lorenci Zdravko Metulj Peter Mlačnik Oto Mlinar Rudi Mori Marija Naglič Mirko Oder Anton Pečnik Štefan Pintarič Ivan Pirnat Ivan Pisar Anton Plešej Štefan Plimon Milan Praznik Ivan Praznik Stanko Prikeržnik Peter Pungartnik Dragica Razgoršek Franc Repnik Franc Rožej Franc Sidar Stanislav Smrečnik Vincenc Stradovnik Andrej Suhovršnik Stanko Šimenc Marjan Šmon Matevž Šestir Mirko Šrot Ivan Štaudeker Pavel Šuler Vinko Šumnik Alojz Tone Franc Topler Ida Vališer Vlado Vidovič Štefan Vrance Maks Vavče Matevž Založnik Bogomir Želodec Jože 1. razred — interno za ZR Brankovič Marjan Hudopisk Drago Jelen Maks Kolar Milan Konečnik Vekoslav Peter Bojan Radič Branko Šumnik Matevž USPEII KANDIDATOV, Ki SO OPRAVLJALI ZAKLJUČNI IZPIT V JUNIJSKEM ROKU 1977 POKLICNA KOVINARSKA IN METALURŠKA ŠOLA 3. a razred 21 m + 0 ž = 21 ODLIČNI: 1 + 0 = 1 Golob Franc — strojni ključavničar PRAV DOBRI: 3 + 0 = 3 Gostenčnik Alojz — strojiti ključavničar Sekolovnik Rudolf — konstrukcijski ključ, konica Gregor — strojni ključavničar GOBRI: 4 + 0 = 4 Curč Branko — orodni ključavničar Golob Anton — orodni ključavničar r-Dvec Janez — orodni ključavničar škrjanec Branko — strojni ključavničar ZADOSTNI: 6 + 0 = 6 Kfzjak Marjan — strojni ključavničar *®astek Jože — ključavničar pSojnik Andrej — strojni ključavničar lazovnik Marjan — ključavničar £omaž Stanko — strojni ključavničar zrnrzlikar Srečko — strojni ključavničar Nezadostni: 7 + 0 = 7 Granda Ivan — konstrukcijski ključavničar (Sl)** Gaznik Hinko — konstrukcijski ključavničar (Pt)** ^žnik Ferdo — strojni ključavničar (Pt)** "itonja Karel — strojni ključavničar (Pt)** alčnik Anton — strojni ključavničar (Pt)** '-'mernik Drago — strojni ključavničar (Pt)** umberger Marjan — strojni ključavničar (Sl)** 3. b razred 21 m + Ož = 21 °P>LICNI: 1 + 0 = 1 Martinc Miran — strojni ključavničar PRAV DOBRI: 4 + 0 = 4 Kaker Zvonko — strojni ključavničar Aučej Zdravko — strojni ključavničar piler Franc — strojni ključavničar °'ajner Roman — strojni ključavničar ^DOBRI: 9 + 0 = 9 > r®tnik Tomaž — strojni ključavničar zak Franjo — strojni ključavničar j^acl Bojan — strojni ključavničar . °t'dež Alojz — strojni ključavničar jUpnik Maks — strojni ključavničar p ak Milan — strojni ključavničar pr°je Bojan — strojni ključavničar udi Jože — strojni ključavničar ^iolar Marko — strojni ključavničar ZADOSTNI: 4 + 0 = 4 partulovič Srečko — strojni ključavničar jOnečnik Bojan — strojni ključavničar raker Branko — strojni ključavničar 'udenčnik Drago — strojni ključavničar Nezadostni: 3 + 0 = 3 rikeržnik Jože — str. ključavničar (Stm)** ?°Zen Franc — strojni ključavničar (Stm)** aponšek Peter — strojni ključavničar (Sl)** 3. c razred 9 m + 6 ž = 15 0DLICNI: 0 + 0 = 0 pRAV DOBRI: 2 + 1=3 jTauf Miran — strugar j^aučič Marija — strugarka ainc Srečko — strugar ^OBRI; 5 + 3 = 8 (s£ICrnan Srečko — strugar p ©snik Miran — strugar ^ rceg Stefan — strugar t P Zdenka — strugarka q Privnikar Branko — strugar Rik'^ Žalika — strugarka Zal" — strugar *°znik Bojana — strugarka Zadostni: 2 + 2 = 4 k^P^čič Matjaž — strugar Tu/lf NIarija — strugarka G^nik Anton — strugar 6dner Gabrijela — strugarka 3. d razred 5 m + 12 ž = 17 ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 1 + 4 = 5 Lakovšek Franjo •— rezkalec Neumajster Marija — brusilka Pogorevčnik Ivica — rezkalka Pogorevčnik Jožica — brusilka Prikeržnik Olga — brusilka DOBRI: 4 + 8 = 12 Arih Drago — rezkalec Borovnik Kristina — rezkalka Čebulj Danilo — rezkalec Divjak Viktor — rezkalec Ferenc Alojzija — rezkalka Gregorec Sonja — rezkalka Kolar Boris — rezkalec Paradiž Irena — brusilka Pustoslemšek Darja — brusilka Vogel Marija — rezkalka Vrabič Kristina — rezkalka Žagar Ana — brusilka ŠOLA ZA SPECIALIZIRANE METALURŠKE DELAVCE 2. razred 13 m + 0 ž = 13 ODLIČNI: 2 + 0 = 2 Pečovnik Stanislav — topilec elektro peči Štaher Jožef — topilec elektro peči PRAV DOBRI: 2 + 0 = 2 Gracej Franc — strojni strugar Kancler Viktor — strojni kalupar DOBRI: 8 + 0 = 8 Bandalo Franc — valjavec profilov Božinovski Boroslav — valjavec profilov Britovšek Dušan — valjavec profilov Karničnik Jože — žičar Kotnik Andrej — valjavec profilov Novak Bojan — žičar Oder Miroslav — valjavec profilov Trbovšek Lovro — valjavec profilov ZADOSTNI: 1 + 0 = 1 Zupančič Mirko — valjavec profilov TEHNIŠKA METALURŠKA IN STROJNA ŠOLA 4. razred 19 m + 1 ž = 20 ODLIČNI: 4 + 0 = 4 Cegovnik Rajko — metalurški tehnik Kotnik Drago — metalurški tehnik Pavše Marko — metalurški tehnik Zalesnik Kristijan — metalurški tehnik PRAV DOBRI: 6 + 0 = 6 Hovnik Srečko — metalurški tehnik Kaker Ciril — metalurški tehnik Kodrun Alojz — metalurški tehnik Lečnik Marjan — metalurški tehnik Lupuh Roman — metalurški tehnik Praznik Jože — metalurški tehnik DOBRI: 5 + 1=6 Ferlež Robert — metalurški tehnik Hermonko Miran — metalurški tehnik Karner Vojko — metalurški tehnik Paradiž Milan — metalurški tehnik Režonja Danica — metalurški tehnik Verčko Drago — metalurški tehnik ZADOSTNI: 2 + 0 = 2 Kastivnik Danila — metalurški tehnik Kotnik Boris — metalurški tehnik NEZADOSTNI: 2 + 0 = 2 Potočnik Jože — metalurški tehnik (Sl, Mbk)** Šuler Silvo — metalurški tehnik (Žm)** ŠOLA ZA SPECIALIZIRANE METALURŠKE DELAVCE — ODRASLI 2. razred 28 m + 3ž = 31 ODLIČNI: 13 + 0 = 13 Cevnik Maks Glasenčnik Franc Kočnik Stanko Krajnc Friderik Lorenci Matevž Naglič Friderik Pogorevčnik Ivan Prosenc Leon Vidovič Štefan Vrance Maks Jurčič Leopold Šestir Mirko Založnik Bogomir PRAV DOBRI: 7 + 3 = 10 Barič Mirko Ilič Ratomir Krajnc Kristijan Krautberger Marija Laznik Jožefa Lečnik Mirko Robin Adolf Simič Križan Šipek Rudolf Topler Ida DOBRI: 7 + 0 = 7 Legat Stanislav Kobovc Jakob Napečnik Jože Skarlovnik Vinko Šrot Ivan Štaudeker Pavel Šuler Vincenc ZADOSTNI: 1 + 0 = 1 Pešl Mirko 2. razred — interni 20 m + 1 ž = 21 ODLIČNI: 3 + 1 = 4 Jelen Maksimiljan Mori Marija Skarlovnik Alojz Stopar Ivan PRAV DOBRI: 10 + 0 = 10 Božič Simon Franc Alojz Konečnik Vekoslav Kotnik Alojz Krajnc Miroslav Krevzelj Jože Makan Emil Štrikar Valentin Štuk Vladimir Šuler Drago DOBRI: 6 + 0 = 6 Gostenčnik Stanislav Krof Lovrenc Ošlak Stanislav Rednak Rajko Repotočnik Ferdo Štrikar Ferdo ZADOSTNI: 1 + 0=1 Vališer Roman Daljava NAŠA GIMNAZIJA daje poročilo za šolsko leto 1976-77 SVET SOLE 1. Svet šole sestavljajo štiri delegacije, in a) delegacija delovne skupnosti: Verovnik Antonija, Filipančič Jožica, Kodrin Mihael, Suler Marija, Vevar Jerica; b) delegacija dijakov: Strmčnik Dušan, Golob Irena ,oKren aJnja, Podričnik Martina, Rožanc Igor; c) delegacija sveta staršev: Ferk Konrad, Gašper Franc, Babin Jakob, Berčič Marija, Kadiš Jože; -v, č) delegacija občinskih skupščin in delovmn organizacij koroške regije: Vrečič Koloman — SO Ravne, Potočnik Anton — SO Slovenj Gradec, Gobec Alojz — SO Radlje ob Dravi. Mori Janez — SO Dravograd, Haber Roman — železarna Ravne. ZBOR DELOVNE SKUPNOSTI Zbor delovne skupnosti sestavljajo vsi zaposleni sodelavci; predsednik zbora delovne skupnosti je Kožar Jernej. UPRAVNI ODBOR Mrdavšič Vera, Krivograd Alojz, Leitinger Ivan, Vevar Danijel, Vučko Stanko. ODBOR ZA MEDSEBOJNA DELOVNA RAZMERJA Burg Metka, Čepin Branko, Kožar Erna, Košuta Josip, Perič Pavla, Pur Marija. ODBOR SAMOUPRAVNE DELAVSKE KONTROLE Mrdavšič Janez, Lodrant Stanko, Pečovnik Marija. ŠOLSKA SKUPNOST (mentorica: Lešnik Marija) V tem šolskem letu je bila predsednica Koren Janja, člani pa predsedniki razrednih skupnosti. OSNOVNA ORGANIZACIJA ZSMS (mentorica: Verovnik Tončka) Predsednica OO ZSMS na šoli je bila Pre-dikaka Marjetka, člani pa predstavniki razredov in aktivov letnikov. ŠOLSKI DELAVCI (Naziv, rojstno leto, začetno leto službovanja, od kdaj je na gimnaziji Ravne, stroka, kaj in kje je učil, zadolžitve, PZ-praktična znanja, STM-samoupravljanje s temelji marksizma; navajamo stanje kakršno je bilo v 4. redovalni konferenci.) I. REDNI UČITELJI: GOLČER Anton: ravnatelj (profesor, 1931, 1956, 1956, Bio): bio: 2č = 2 uri BURG Marjeta (profesorica, 1941, 1963, 1963, An, Fr.): an: ld, le, 2b, 2d, 3c, 3d, 4c, 4d; PZ-an: III., IV. = 26 ur; mentorica MKUD ČEPIN Branko (profesor, 1949, 1975, 1975, glasba): osnove umetnostne vzgoje in gl. vzg.: la, lb, lč, ld, le, 2a, 2b, 2c, 2č, 2d, 3d = 20 ur; umetniški vodja pevskega zbora FILIPANČIČ Jožica (predmetna učiteljica, 1933, 1958, 1963, Te): te: la, lb, lc, le, 2a, 2b, 2č, 3a, 3b, 3d, 4b, 4c, 4d = 28 ur; varuhinja učil za dekliško telovadbo, somentorica športnega društva KACL Gvidon (profesor in magister, 1945, 1969, 1971, 1973, Ma, Fi): ma: 2b, 2d, 4a, 4č, 4d, PZ-Rač: III., IV. = 21 ur KECERIN Josip (profesor, 1938, 1955, 1973, Te): te: lb, lč, ld, 2a, 2c, 2d, 3a, 3c, 3č, 4a, 4b, 4c, 4č = 27 ur; mentor športnega društva KODRIN Mihael (profesor, 1924, 1956, 1962, Bio): bio: la, lb, lc, 2a, 2b, 2c„ 3a, 3b, 3c, 3č, PZ-IV. = 27 ur; varuh zemljišča in biološke zbirke, urednik urnika KOMPREJ Vinko (predmetni učitelj, 1939, 1956, 1964, Teh. vzg.) tehn. vzg.: la, lb, lc, lč, ld, le, 2a, 2b, 2c, 2č = 30 ur; organizator proizvodnega dela, varuh delavnice za tehnično vzgojo, mentor fotoamaterskega krožka KOŠUTA Josip (profesor, 1946, 1970, 1973, Fil, Soc): fil: 4a, 4č, STM: lč, 2b, 2c, 2č, 3b, 3c, 3č, 4c = 22 ur; mentor marksističnega krož-kci KOTNIK Janko (profesor, 1939, 1963, 1963, Te): te: la, lc, lč, ld, le, 2b, 2c, 2č, 2d, 3b, 3č, 4a, 4č = 27 ur; varuh učil za fantovsko telovadbo, somentor športnega društva KOŽAR Erna (profesorica, 1942, 1965, 1965 An, Ne): an: lb, 2č, 3b, 4b; ne-II.: la, lc, 2a, 3a, 4a; ne-I: III., IV. = 26 ur; varuhinja učil za nemški jezik, mentorica jutranjih oddaj KOŽAR Jernej (profesor, 1940, 1966, 1969 An, Ne): an: la, 2a, 3a, 4č; ne-II.: lb, 2b, 3b, 4b, 4c, ne-I.: I., II. = 26 ur; varuh fonolaborato-rija in učil za angleški jezik KRIVOGRAD Alojz (profesor, 1934, 1962, 1962, Zg): zg: la, lb, 2a, 2b, 3b, 4a, 4b; STM: la, lb, 4a, 4b, 4d = 24 ur; varuh učil za zgodovino, mentor zgodovinskega krožka KRIVOGRAD Irena (profesorica, 1937, 1961, 1962, Um. zg., Zg.): zg: lč, 2c, 2č, 3c, 3č, 4c, 4č; umet. vzg.: la, lb, lc, lč, ld, le, 2a, 2b, 2c, 2č = 24 ur; varuh učil za umetnostno zgodovino LEITINGER Ivan (profesor, 1944, 1968, 1973, Bio): bio: lč, ld, le, 2d, 3d; PZ-III.; ke: ld, le, 2d, 3a, 3č, 3d = 24 ur; mentor biološkega krožka LODRANT Stanko (profesor, 1927, 1950, 1950, Ke): ke: la, lb, lc, lč, 2a, 2b, 2c, 2č, 3b, 3c; PZ-III., IV.; fi: 3c = 28 ur; varuh zbirke učil za kemijo, mentor planinskega odseka pri ŠŠD LOGAR Andrej (dipl. psiholog, 1951, 1977, 1977, Psi): psi: 3a, 3b, 3c, 3č, 3d; šolsko svetovanje in poklicno usmerjanje MERVA Drago (dipl. inž., 1949, 1974, 1974, Fi): fi: 2a, 2b, 3a, 3b, 3č, 4a, 4b, 4c, 4č; PZ-fi- III. = 28 ur; mentor fizikalnega krožka; MEH Stanko (dipl. inž., 1952, 1976, 1976, strojništvo): ma: 2a, 2c, 2č, 3a, 3b, 3c, 3d; fi: 2c, 2č = 25 ur; mentor matematičnega krožka; MIHEU Joža (absolvent fak. za elektroteh., 1950, 1975, 1975): fi: ld, le, 2d, 3d, 4d = 12 ur; asistent za fiziko in varuh učil za fiziko MEDVED Drago (profesor, 1931, 1953, 1961, Ze): ze: la, lb, ld, le, 2a, 2b, 2d, 3a, 3b, 3c, 3č, 4a, 4b, 4c, 4d = 25 ur; varuh učil za zemljepis MRDAVŠIČ Janez (profesor, 1928, 1957, 1957, Sl): sl: la, le, 2a, 3b, 3c, 4a; PZ-sl: III., IV. = 24 ur; mentor recitacijskega krožka, poverjenik za Prežihovo značko MRDAVŠIČ Vera (profesorica, 1933, 1958, 1962, Sl, Sh): sl: lb, ld, 2b, 2d, 3a, 4b, 4d = 26 ur; varuhinja učil za slovenski jezik, poverje-nica za Prežihovo značko; LEŠNIK Marija (profesorica, 1946, 1973, 1973, An, Sl): an: lc, lč, 2c, 3č, 4a = 14 ur; knjižničarka, mentorica šolske skupnosti STOPAR Marjana (profesorica, 1942, 1965, 1972, Ze, Zg): zg: lc, ld, le, 2d, 3a, 3d, 4d; ze: lc, lč, 2c, 2č, 3d, 4č 24 ur; mentorica krožka OZN SUŠNIK Anton (profesor, 1932, 1957, 1961, Sl, Sh): sl: lc, lč, 2c, 2č, 3č, 3d, 4c, 4č = 28 ur; mentor dramskega krožka, šolski kronist, poverjenik za Prežihovo značko VEROVNIK Antonija (profesorica, 1946, 1971, 1971, Fil, Soc): fil: 4b, 4c, 4d; PZ-soc-lVJ STM: lc, ld, le, 2a, 2d, 4c; soc: 3a, 3d = 2» ur; mentorica organizacije ZSMS na šoli VEVAR Danijel (profesor, 1934, 1959, 1962, Ma): ma: la, lb, lc, lč, ld, le, 3č, 4b, 4c = = 29 ur; varuh učil za matematiko, mentor matematičnega krožka, sourednik urnika VEVAR Jerica (profesorica, 1940, 1964, 1964, Fr, It): fr: lč, 2c, 2č, 3c, 3č, 3d, 4č, 4d, ld-e 19 ur; varuhinja učil za francoski jezik, mentorica mladinskih ur VUČKO Stanko (predmetni učitelj, 1942, 1960, 1964, Ke-Teh. vzg.): teh. vzg.-ke: 2a, 2b, 2c, obramba in zaščita: la, lb, lc, lč, ld, le, 4a, 4b, 4c, 4č, 4d = 31 ur; mentor strelskega krožka, varuh učil obrambne vzgoje MELANŠEK Marta (kemijski tehn., 1956, 197», 1976): asistent za kemijo in biologijo II. ZUNANJI UČITELJI GROŠELJ Andrej (profesor, osnovna š°'a Prevalje): likovni pouk: 2d, 4d = 4 ure PAČNIK Marjana (profesorica, osnovna š°*a Ravne na Koroškem): Ped: 4d = 1 ura III. TAJNIŠTVO GARB Marija, materialni knjigovodja (1932, 1949, 1962) PUR Marija, računovodja in tajnica (194*, 1962, 1974) IV. POMOŽNI IN TEHNIČNI DELAVCI DROFELNIK Helena (snažilka, 1922, 1961' 1961) LESJAK Matilda (snažilka, 1916, 1954, 1954) MIHELIČ Antonija (kuh. pomočnica, 1938' 1970, 1974) PEČOVNIK Anton (hišnik, 1925, 1949, 1953) PEČOVNIK Marija (snažilka, 1931, 1962, 19621 PERIČ Pavla (snažilka, 1936, 1956, 1956) ŠULER Marija (snažilka, 1922, 1955, 1955) . VERČKO Angela (kuharica, 1931, 1951, l9by; Z akademije ŠŠD gimnazije na stadionu četrtošolci pred novimi obzorji SPREMEMBE NA ZAVODU hJŠLI: MEH Stanislav (dipl. inž. strojništva) -L 9- 1976 na novo ERVA Drago (dipl. inž. fizike) 6. 9. 1976 iz JLA ELANSEK Marta (kemijski tehnik) 9. sep-tembra 1976 na novo °GAR Andrej (dipl. psiholog) 1. 1. 1977 na novo ^"LI: IVARTNIK Anton (predavatelj obrambe in zaščite) 31. 8. 1976 na SO Ravne trni Koroškem RSNIK Franc (inž. matematike) 10. 10. 1976 v JLA DIJAKI ■ Statistični pregled: ,?) število in uspeh dijakov: ob zaključku otskega leta je bilo na šoli: 230 4- 397 = 627 ^Jakov (od tega v pedagoški smeri: 32 + -js. , ~ 147 dijakov); razred je izdelalo 575 ortr* V ali 91-70/l1; od teSa je bilo 58 (9,3 %>) (j *'on >h, 204 (32,5%) prav dobrih, 293 (46,7 °/o) im *n 20 ’2 zahostnih. Popravne izpite ,01 (8,1°/») dijakov; neocenjena pa je 1 h\ di->akin-ia; r socialni sestav dijakov: delavskega po-u„, a — 354 (56,4 °/o), kmečkega 41 (6,5 %>), (2ao, nskega 213 (34 °/o), obrtniškega — 18 '») in svobodni poklici — 1 (0,2 “/0); 3or d'jaki P° občinah: Ravne na Koroškem n (48»8%>), Slovenj Gradec 160 (25,5%), ob Dravi 83 (13,2%), Dravograd 76 V1 /«), ostale občine 2 (0,4%); ) v šolo se vozi 470 dijakov, in to večino-II avIobusi. lj °h Darja (Dravograd) j.., Marjana (Cerneče ) Orna Mariia (Slovenj Gradec) Ja dtl\k Zdenka (Dravograd) }ja ?rnik Simon (Šmartno) Tatjana (Slovenj Gradec) Host at?čič Alenka (Ravne) Deč^inievec Br'na (Ravne) !Vta_ k Lidija (Ravne) Stp.°«ek Andreja (Slovenj Gradec) Strp\arnik Anica (Prevalje) Marjana (Prevalje) Vin tonika (Mislinja) arnik Silva (Slovenj Gradec) DOBRI: 2 + 5 = 7 Haber Goran (Ravne) Perič Zvonko (Kotlje) Dornik Mira (Ravne) Jeromel Irena (Dovže) Logar Irena (Ravne) Macur Jasna (Ravne) Šetina Petra (Ravne) ZADOSTNI: 0 + 0 0 POPRAVNI IZPIT IMA: 2 + 0 = 2 Črešnar Gorazd (Lovrenc na oPh.): ma Remic Jurij (Dravograd): ne 1. b (14 + 20 = 34) Razredničarka: Erna Kožar ODLIČNI: 3 + 1=4 Benko Davorin (Prevalje) Mikuš Rok (Slovenj Gradec) Pravdič Miran (Dravograd) Poberžnik Marjana (Ravne) PRAV DOBRI: 7+11 18 Bricman Ivo (Pameče) Gošnak Rado (Dobja vas) Hrastnik Sašo (Ravne) Kodela Matevž (Ravne) Nabernik Igor (Mislinja) Praprotnik Marijan (Vuzenica) Rožanc Igor (Dobja vas) Boštjan Magda (Ravne) Črešnik Jožica (Dravče) Damijan Renata (Slovenj Gradec) Drevenšek Marta (Prevalje) Jeznik Štefka (Šentjanž) Kamenik Majda (Ravne) Kotnik Dominika (Prevalje) Krajnc Zdenka (Pernice) Merkač Sonja (Stražišče) Potočnik Mateja (Slovenj Gradec) Ravnikar Alenka (Slovenj Gradec) DOBRI: 4 + 7 = 11 Dolar Zlatko (Slovenj Gradec) Lodrant Stanislav (Prevalje) Matvos Darko (Mislinja) Špegel Damijan (Slovenj Gradec) Gerhold Elizabeta (Pernice) Kelc Marija (Slovenj Gradec) Kotnik Erika (Slovenj Gradec) Miklavc Andreja (Mežica) Preglau Barbara (Prevalje) Prislan Darja (Mežica) Verdnik Majda (Muta) ZADOSTNI: 0 + 0 = 0 POPRAVNI IZPIT IMA: 0 + 1 =1 Vesnicer Aleksandra (Prevalje): an, ma 1. c (12 + 20 = 32) Razredničarka: Marjana Stopar ODLIČNI: 2 + 3 = 5 Letonja Marko (Ravne) Mrdavšič Igor (Ravne) Bohnec Lidija (Ravne) Cibron Andreja (Prevalje) Krajnc Marija (Prevalje) PRAV DOBRI: 5 + 11 = 16 Bukovnik Marjan (Slov. Gradec) Grzina Boris (Ravne) Kaker Jože (Črna) Lampret Rado (Ravne) Mežnar Dušan (Mežica) Cof Otka (Mežica) Guček Felicita (Mežica) Krajnc Jana (Črna) Orožen Barbara (Ravne) Gavran Renata (Mežica) Paradiž Darja (Slovenj Gradec) Repotočnik Metka (Dravograd) Rus Sonja (Ravne) Salecl Renata (Slovenj Gradec) Vranjek Darja (Šmartno) Žerdoner Jožica (Ravne) DOBRI: 4 + 5 = 9 Golčer Milan (Ravne) Krivograd Marko (Ravne) Lužnik Peter (Slovenj Gradec) Mlakar Miran (Slovenj Gradec) Grabner Valerija (Ravne) Keber Simona (Črna) Kotnik Alenka (Ravne) Mravljak Marija (Dravograd) Sagmeister Ljuba (Dravograd) ZADOSTNI: 0 + 0 = 0 POPRAVNI IZPIT IMA: 1 + 1 = 2 Lednik Željko (Mežica): ma Hartman Irena (Šmartno): an, ne 1. č (13 + 20 = 33) Razredničarka: Jerica Vevar ODLIČNI: 0 + 4 4 Rapuc Alenka (Cerneče) Renčelj Simona (Radlje) Repnik Majda (Vuhred) Vučič Renata (Radlje) PRAV DOBRI: 6 + 9 = 15 Bončina Borut (Prevalje) Butolen Dušan (Radlje) Franc Drago (Radlje) Koler Božo (Radlje) Podričnik Slavko (Mežica) Zorman Marko (Dobja vas) Božnik Vlasta (Stari trg) Čakš Milena (Dravograd) Hedl Anemarija (Radlje) Pečnik Anita (Dravograd) Podpečan Darinka (Šmartno) Plazi Ljuba (Leše) Pšeničnik Marjana (Libeliče) Pušnik: Elica (Dravograd) Renčelj Aleksandra (Radlje) DOBRI: 5 + 5 = 10 Grauf Alojz (Mežica) Ivartnik Bojan (Prevalje) Izak Jaroslav (Ravne) Kajzer Miran (Libeliče) Prodnik Miroslav (Črna) Gnamuš Sonja (Šentjanž) Grah Romana (Slovenj Gradec) Pušnik Berta (Libeliče) Hedl Renata (Radlje) Senica Romana (Šentanel) ZADOSTNI: 1 + 0=1 Geršak Dejan (Črna) POPRAVNI IZPIT IMA: 1 + 1 = 2 Gerdej Edvard (Vuzenica): ma Pogorevčnik Marta (Šmartno): an NEOCENJEN: 0 + 1 = 1 Korbar Majda (Radlje) 1. d (10 + 22 = 32) Razrednik: Ivan Leitinger ODLIČNI: 1 + 0 = 1 Pažek Milan (Remšnik) PRAV DOBRI: 2 + 9 = 11 Keber Borut (Ravne) Smolar Tone (Trbonje) Galun Vlasta (Prevalje) Javornik Blanka (Vuhred) Jehart Stanislava (Slovenj Gradec) Kac Mija (Šmartno) Mesner Vera (Ravne) Sirk Breda (Ravne) Šinko Zlatica (Dravograd) Štern Tanja (Slovenj Gradec) S konference ZSMS gimnazije Zvikart Anka (Slovenj Gradec) DOBRI: 4 + 8 = 12 Hojnik Roman (Podgorje) Komar Gvido (Mežica) Stemlak Zlatko (Vuhred) Svetina Srečko (Ravne) Breznik Romana (Pameče) Čevnik Marina (Dravograd) Dretnik Gabrijela (Črneče) Gabor Irma (Ravne) Kun Blanka (Vuhred) Marhl Mija (Radlje) Mravljak Marina (Radlje) Pogorelčnik Darja (Radlje) ZADOSTNI: 0 + 0 = 0 POPRAVNI IZPIT IMA: 3 + 5 = 8 Donik Samo (Mežica): ma Grabec Janez (Slovenj Gradec): ma Pečovnik Miha (Vuzenica): an, ma Jeseničnik Mirjam (Črna): ma Mezner Vanja (Ravne): an Pavlič Olga (Vuzenica): an Plesec Ljuba (Črna): ma Siherle Olga (Črna): sl, an, ma Izstopil 26. 5. 1977 Stopar Hubert (Črna) 1. e (9 + 21 = 30) Razrednik: Drago Medved ODLIČNI: 0 + 1 = 1 Lakovšek Sonja (Prevalje) PRAV DOBRI: 1 + 4 = 5 Zorman Emil (Prevalje) Hudej Marjana (Ravne) Lesnik Milena (Dravograd) Pepelnjak Rozalija (Dol pri Hrastniku) Vrčkovnik Cvetka (Prevalje) DOBRI: 3 + 12 = 15 Sušel Blaž (Mežica) Tomšič Žarko (Lampreče-Črna) Zorman Zoran (Slovenj Gradec) Čegovnik Irena (Prevalje) Češek Metka (Trbonje) Detečnik Marija (Šmiklavž) Jamer Milena (Libeliče) Konečnik Sonja (Šmartno) Kosmač Bernarda (Dobja vas) Lečnik Liljana (Ravne) Novak Marija (Legen) Potočnik Edita (Prevalje) Sternad Vijolanda (Ravne) Sušeč Silva (Slovenj Gradec) Zorman Anica (Prevalje) ZADOSTNI: 4+1 = 5 Erat Bogomir (Ravne) Knez Milan (Mežica) Pudgar Dušan (Dobja vas) Rebernik Miran (Ravne) Sertel Marija (Mislinjska Dobrava) POPRAVNI IZPIT IMAJO: 1 + 3 = 4 Bezjak Drago (Črna): an Kokot Simona (Slovenj Gradec): ma Pumpas Suzana (Črna): ma Senica Marijana (Mežica): ma Izstopila 7. 4. 1977 Beber Melita (Ravne) 2. a (16 + 14 = 30) Razrednik: Janez Mrdavšič ODLIČNI: 1 + 01 Kos Drago (Ravne) PRAV DOBRI: 7 + 5 = 12 Gorenšek Peter (Ravne) Gorše Franjo (Mežica) Javornik Franc (Mislinja) Kaker Vojko (Ravne) Krištofelc Frenk (Slovenj Gradec) Sušnik Tomaž (Prevalje) Vrečič Marko (Dobja vas) Grošelj Joža (Prevalje) Predikaka Marjeta (Prevalje) Ramšak Suzana (Mežica) Stimnikar Brigita (Ravne) Zorman Olga (Slovenj Gradec) DOBRI: 8 + 9 = 17 Božič Zvonko (Prevalje) Faktor Viktor (Mežica) Knez Hinko (Slovenj Gradec) Košan Marko (Slovenj Gradec) Lončar Stanislav (Ravne) Medi Jaro (Ravne) Raišp Ivo (Slovenj Gradec) Rogina Boris (Prevalje) Bevc Cvetka (Ravne) Bukovec Magdalena (Ravne) Gašper Marta (Podgorje) Knez Irena (Ravne) Metelko Metka (Prevalje) Osrajnik Ljuba (Slovenj Gradec) Plohl Anita (Ravne) Rane Darinka (Prevalje) Šverc Miroslava (Dovže) ZADOSTNI: 0 + 0 = 0 2. b (14 + 17 = 31) Razrednik: Josip Košuta ODLIČNI: 2 + 2 = 4 Grešovnik Miroslav (Mislinja) Perman Mihael (Ravne) Hovnik Marjetica (Slovenj Gradec) Komprej Irena (Prevalje) PRAV DOBRI: 4 + 4 = 8 Glavič Gorazd (Slovenj Gradec ) Gobec Marjan (Vuzenica) Prša Milan (Dravograd) Strojnik Vojko (Prevalje) Čegovnik Zdenka (Slovenj Gradec) Igerc Breda (Ravne) Pratnekar Zvezdana (Prevalje) Šteharnik Vesna (Ravne) DOBRI: 6 + 10 = 16 Gnamuš Janez (Ravne) Kac Stanislav (Slovenj Gradec) Kovačič Stanislav (Ravne) Lednik Mitja (Mežica) Podpečan Janez (Mislinja) Strmčnik Dušan (Ravne) Buhvald Mira (Ravne) Celcer Maja (Slovenj Gradec) Lagoja Marija (Mežica) Ledi Eva (Dravograd) Lotrič Marta (Ravne) Metelko Gordana (Slovenj Gradec) Pajnik Marija (Dravograd) Pšeničnik Zorislava (Ravne) Skuk Darinka (Prevalje) Žnidaršič Brigita (Mežica) ZADOSTNI: 0 + 1 = 1 Pečovnik Jožica (Ravne) POPRAVNI IZPIT IMA: 2 + 0 = 2 Gaber Danilo (Slovenj Gradec): an, fi, ke Osrajnik Peter (Slovenj Gradec); fi 2. c (11 + 15 = 26) Razredničarka: Irena Krivograd ODLIČNI: 1 + 01 Pušnik Dušan (Slovenj Gradec) PRAV DOBRI: 3+1 = 4 Čas Andrej (Slovenj Gradec) Peserl Danilo (Vuzenica) Skutnik Branko (Slovenj Gradec) Verbole Danijela (Ravne) DOBRI: 4 + 12 = 16 Blatnik Andrej (Slovenj Gradec) Ferk Iztok (Slovenj Gradec) Rek Zlatko (Vuzenica) Vinki Darko (Mežica) Dobernik Simona (Slovenj Gradec) Grabner Melita (Ravne) Grobelnik Bojana (Slovenj Gradec) Krevzelj Jožica (Zelen breg — Ravne) Miheu Teja (Turiška vas) Nabernik Sonja (Dobja vas) Ošlak Marjana (Mežica) Sadovnik Branka (Tolsti vrh) Štumberger Blanka (Mežica) Tomaž Tatjana (Ravne) Vaupot Smiljana (Slovenj Gradec) Založnik Ivica (Mislinjska Dobrava) ZADOSTNI: 0 + 0 = 0 POPRAVNI IZPIT IMAJO: 3 + 2 = 5 Horvat Dušan (Vuhred): an Leštan Črtomir (Vuzenica): an, ma, fi Vošner Miroslav (Mislinjska Dobrava): fr Geršak Petra (Prevalje); fr, bio Gostenčnik Metoda (Šmartno): an 2. č (11 + 19 = 30) Razrednik: Vinko Komprej ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 1 + 4 = 5 Melinc Bojan (Dravograd) Grubelnik Alenka (Radlje) Havle Zdenka (Dravograd) Jamšek Marinka (Ravne) Knez Dragica (Sp. Vižinga) DOBRI: 7 + 12 = 19 Deberšek Bojan (Radlje) Križanovski Vasilij (Črna) Plesec Ivan (Črna) Štornik Janez (Prevalje) Štosir Stanko (Ravne) Tjukajev Maks (Radlje) Vrhovnik Mitja (Črneče) Arih Milena (Kotlje) Ceru Nanika (Slovenj Gradec) Kaiser Olga (Podvelka) Kocjančič Danica (Tolsti vrh) Kralj Rozalija (Dravograd) Markota Gordana (Slovenj Gradec) Medved Bernarda (Šentjanž) Merkač Renata (Prevalje) Mori Bojana (Vuhred) Navodnik Vladislava (Dravograd) Repotočnik Nežika (Slovenj Gradec) Srebnik Vanja (Radlje) zadostni : 0 + 2 = 2 Krumpačnik Vera (Prevalje) ^umik Jožica (Crna) popravni izpit imajo: 3-1=4 °tnik Zdravko (Ravne): an Arenker Franc (Dobrije): fi *isernik Edvard (Ravne); fi a8ič Milena (Slovenj Gradec): zg 2. d (2 + 31 = 33) Razredničarka: Marjeta Burg ODLIČNI: 0 + 11 ^uPanc Irena (Lokovica) PRAV DOBRI: 0 + 10 = 10 orovnik Ida (Mislinja) £ac lrena (Zelovec) Sonja (Šmartno) jr.n!S Rojana (Prevalje) T_. , Leonida (Dobja vas) P. s ^ Vida (Radlje) snik Majda (Vuzenica) , ecnik Milena (Ravne) 7®ko Jelka (Tolsti vrh) ^magaj Ksenija (Crna) DOBRI; 2 + 17 = 19 e^Šold Danilo (Muta) Kn J°že (Prevalje) oez Marija (Primož na Pohorju) +oiar Dragica (Dobrije ) v- nečnik Nada (Šmartno) Itn j ? de(ka (Primož na Pohorju) V Marija (Prevalje) p aJcenovič Tanja (Slovenj Gradec) p ®Vt}ik Valerija (Brde pri Slovenj Gradcu) p®dr^oik Martina (Lom nad Mežico) dstenšek Marija (Libeliška gora) R v?e Karla (Otiški vrh) Rnxern'k Antonija (Muta) ocnik Irena (Crna) gjoolar Diana (Muta) n ^čnik Frančiška (Primož na Pohorju) Ti. Leonida (Muta) 'snikar Marija (Mislinja) s Andreja (Slovenj Gradec) ZADOSTNI: 0 + 2 = 2 , afnik Darinka (Muta) Aart Mihaela (Dravograd) Popravni izpit ima: 0 + 1 = 1 Uanik Marija (Ravne): an 3. a (12 + 17 = 29) Razredničarka: Vera Mrdavšič ODLIČNI: 3 + 3 = 6 2®r^ak Borut (Prevalje) Ziž i°ner Branko (Ravne) j^ek Janko (Dravograd) t o n Janja (Sloveni Gradec) *. bassi Blanka (Ravne) Setnik Darinka (Ravne) prav dobri: 3 + 7 = 10 esnik Silvin (Dravograd) >. Stneister Miroslav (Dravograd) pesnik Igor (Šentjanž) r r°vnik Silvija (Dravograd) f>®acijaan Gabrijela (Žerjav) j^udej Berta (Ravne) ^ bič Renata (Prevalje) p lvograd Natalija (Ravne) TJ^preht Majda (Polena) bižan Karmen (Ravne) > POBRI; 3 + 6 = 9 j?^er Stojan (Ravne) v. °rjanc Janez (Dravograd) v haut Borut (Ravne) <>s Irena (Muta) Ppls^avčnik Tatjana (Crna) p Zdirc Andreja (Poljana) p aninšek Zdenka (Mežica) « avdič Lilijana (Dravograd) c Lidija (Slovenj Gradec) Radostni : 2 + 0 = 2 p®ber Bojan (Ravne) evnik Moj mir (Ravne) Popravni izpit ima: 1 + 1 = 2 piainer Sandi (Ravne): ne, ma, fi °rstner Andreja (Prevalje): an, fi Pred nastopom 3. b (10 + 19 = 29) Razrednik: Alojz Krivograd ODLIČNI: 0 + 0 0 PRAV DOBRI: 0 + 3 = 3 Slatinek Sonja (Slovenj Gradec) Volmajer Marjana (Ravne) Zdovc Maja (Slovenj Gradec) DOBRI: 5 + 12 = 17 Konečnik Albert (Slovenj Gradec) Kolar Rok (Prevalje) Mauhler Jože (Dobrije) Nabernik Jože (Dobrije) Pinter Jože (Slovenj Gradec) Berčič Bojan (Ravne) Cvilak Nada (Ravne) Gerold Darja (Dobja vas) Gradišnik Majda (Slovenj Gradec) Gros Milena (Ravne) Kotnik Nataša (Muta) Lužnik Darja (Slovenj Gradec) Panj ek Edita (Slovenj Gradec) Strah Jelka (Ravne) Šuler Ivica (Slovenj Gradec) Verdinek Bojana (Kotlje) Vivod Jana (Goriški vrh) ZADOSTNI: 3 + 0 = 3 Leskovar Dušan (Slovenj Gradec) Štrucl Dušan (Mežica) Špegel Stanko (Muta) POPRAVNI IZPIT IMAJO: 2 + 4 = Flis Davorin (Prevalje): ma Uranc Sašo (Mežica): an, ne, fi Benka Malvina (Slovenj Gradec): fi Breznik Marija (Muta): fi, an Dražnik Metka (Dravograd); fi, an Perovec Nataša (Ravne): an 3. c (10 + 14 = 22) Razrednik: Stanko Lodrant ODLIČNI: 1 + 0 = 1 Sonjak Nikolaj (Prevalje) PRAV DOBRI: 3 + 4 = 7 Jurko Blaž (Slovenj Gradec) Penšek Marjan (Slovenj Gradec) Rebernik Bojan (Slovenj Gradec) Kamnik Blanka (Crna) Rožej Irena (Ravne) Slabe Cvetka (Crna) Vrbnjak Bojka (Slovenj Gradec) DOBRI: 6 + 9 = 15 Cernovšek Vilko (Crna) Gagič Miodrag (Slovenj Gradec) Gradišnik Branko (Prevalje) Keček Milan (Ravne) Pavič Milan (Ravne) Velunšek Miran (Prevalje) Fišer Alenka (Slovenj Gradec) Glavica Jelka (Ravne) Gostenčnik Nevenka (Ravne) Klemenc Jolanda (Prevalje) Kostanjevec Irena (Slovenj Gradec) Lauko Breda (Šmartno) Pogorelčnik Cvetka (Šmartno) Večko Marija (Ravne) Vidrih Neva (Žerjav) ZADOSTNI: 0 + 0 = 0 POPRAVNI IZPIT IMA: 0 + 1 = 1 Grnjak Tatjana (Prevalje): an, fr 3. č (10 + 14 = 24) Razrednik: Danijel Vevar ODLIČNI: 0+1 = 1 Falnoga Ingrid (Mežica) PRAV DOBRI: 1 + 5 = 6 Kogoj Miroslav (Žerjav) Burjak Zorica (Mežica) Erjavc Nada (Radlje) Hrvacki Vida (Trbonje) Jamer Nežka (Mežica) Werber Jožica (Sp. Vižinga) DOBRI: 7 + 8 = 15 Breg Janko (Kotlje) Dretnik Darko (Mežica) Golob Srečko (Radlje) Goršek Dušan (Šentjanž) Petek Miro (Crna) Semlak Janez (Radlje) Smolar Adi (Muta) Cas Branka (Tomaška vas) Kokol Milena (Dovže) Krajnc Hilda (Frankolovo) Langerholc Alenka (Šmartno) Langerholc Metka (Šmartno) Marhl Silva (Radlje) Sredenšek Tanja (Radlje) Urh Cvetka (Vuzenica) ZADOSTNI: 0 + 0 = 0 POPRAVNI IZPIT IMA: 2 + 0 = 2 Kaiser Hubert (Remšnik): ma, fi Miklavc Branko (Dravograd): ma, fi 3. d (8 + 19 = 27) Razredničarka: Tončka Verovnik ODLIČNI: 0+1 = 1 Babin Jakiča (Ravne) PRAV DOBRI: 1 + 7 = 8 Podojsteršek Miran (Prevalje) Antolič Irena (Ravne) Belaj Marjeta (Mežica) Lešnik Marjeta (Mežica) Preglav Cvetka (Črneče) Razgoršek Irena (Slovenj Gradec) Veršnik Nevenka (Mežica) Vrhovnik Majda (Slovenj Gradec) DOBRI: 4 + 7 = 11 Anželak Ivan (Ravne) Dobovičnik Samo (Dravograd) Hribernik Vasja (Dravograd) Kadiš Mitja (Prevalje) Forštner Renata (Mežica) Križovnik Marina (Mislinja) Mithans Olga (Mislinja) Rader Olga (Slovenj Gradec) Srnovršnik Polona (Pameče) Šegovc Tatjana (Ravne) Mladost Orač Zdenka (Stranje, Šmarje pri Jelšah) ZADOSTNI: 1 + 1=2 Krevh Janez (Vič) Vinšek Suzana (Vuzenica) POPRAVNI IZPIT IMA: 2 + 3 = 5 Pavlič Zvonko (Trbonje): an Vožič Janez (Črneče): an, fr Gorenjak Lea (Mežica): an, fr, geo Kodrun Slavka (Javorje): an Lesnik Metka (Črna): glasbilo 4. a (15 + 17 = 32) Razredničarka: Marija Lešnik ODLIČNI: 0 + 4 = 4 Kašnik Silvestra (Slovenj Gradec) Pogorelčnik Metka (Vuzenica) Potočnik Alenka (Slovenj Gradec) Slemenik Cirila (Tomasa vas) PRAV DOBRI: 7 + 4 = 11 Kadiš Bogdan (Prevalje) Linasi Marjan (Slovenj Gradec) Pogorevc Bojan (Ravne) Ruter Ernest (Ravne) Senica Miro (Dravograd) Stravnik Borut (Slovenj Gradec) Veršnik Samo (Šentjanž) Andric Olga (Vuzenica) Laure Janja (Slovenj Gradec) Tušnik Jelka (Šmartno) Waltl Alenka (Slovenj Gradec) DOBRI: 9 + 8 = 17 Gobec Andrej (Vuzenica) Gregorek Nino (Vuzenica) Klančnik Miran (Ravne) Kolar Slavko (Podklanc) Mlakar Bojan (Slovenj Gradec) Šetina Božidar (Dobja vas) Šisernik Bojan (Slovenj Gradec) Ceru Bernarda (Slovenj Gradec) Dretnik Petra (Stari trg) Golob Irena (Črna) Golob Marta (Dobrava) Kac Tadeja (Šmartno) Pinter Karolina (Otiški vrh) Ramšak Marija (Mislinjska Dobrava) Rogina Bernard (Podgorje) Simetinger Marjana (Črna) Kosi Igor (Vuzenica) ZADOSTNI: 0 + 0 0 POPRAVNI IZPIT IMA: 0 + 0 = 0 UMRL 24. 5. 1977 Gorše Borut (Podgorje) 4. b (14 + 16 = 30) Razrednik: Jernej Kožar ODLIČNI: 0 + 4 = 4 Kumprej Matilda (Lom) Ramšak Marina (Slovenj Gradec) Zorman Jelka (Slovenj Gradec) Žohar Jelka (Šentilj) PRAV DOBRI: 6 + 6 = 12 Brumen Marko (Žerjav) Kac Boris (Slovenj Gradec) Kresnik Ivan (Legen) Polak Zlatko (Vuzenica) Suhodolčan Primož (Prevalje) Šrot Božidar (Ravne) Bari Vlasta (Slovenj Gradec) Komprej Majda (Prevalje) Kotnik Majda (Dobrije) Lekše Nevenka (Mislinja) Potočnik Maja (Slovenj Gradec) Rizmal Marija (Žerjav) DOBRI: 5 + 6 = 11 Kuzma Ladislav (Prevalje) Lipovšek Ivan (Ravne) Pušnik Janez (Šentilj) Strmčnik Bojan (Ravne) Zuželj Drago (Tomaška vas) Cajnkar Marija (Ravne) Godec Alenka (Dobja vas) Kadiš Milena (Dobrava) Pogorelčnik Irena (Šmartno) Sojč Bojana (Črna) Sol Sonja (Vuzenica) ZADOSTNI: 0 + 0 = 0 POPRAVNI IZPIT IMAJO: 3 + 0 = 3 Kumprej Frančišek (Leše): ma, an, fi Smonkar Zvonko (Mislinjska Dobrava): ma Vovk Vojko (Mislinja): an, ne + po popravnem izpitu + po popravnem izpitu 4. c (11 + 18 = 29) Razrednik: Tone Sušnik ODLIČNI: 3 + 3 = 6 Planinšek Branko (Mežica) Pušnik Stanko (Ravne) Triglav Jože (Ravne) Kodrin Janeta (Ravne) Rožanc Bojanka (Dobja vas) Vernekar Melita (Ravne) PRAV DOBRI: 3 + 4 = 7 Bevc Albin (Ravne) Svetina Branko (Ravne) Vreš Branko (Črneče) Grošelj Marija (Prevalje) Kavšak Ana (Ravne) Krivograd Irena (Ravne) Kukenberg Jožica (Dravograd) DOBRI: 3 + 11 = 14 Ledi Gorazd (Vič) Logar Janko (Slovenj Gradec) Vidrih Janez (Žerjav) Butolen Irena (Slovenj Gradec) Hancman Mira (Prevalje) Levičar Marta (Dobja vas) Naveršnik Mihaela (Prevalje) Oletič Jožica (Pameče) Oto Betka (Libeliče) Rane Majda (Tolsti vrh) Sagajšek Renata (Prevalje) Šarkezi Cvetka (Ravne) Škrubej Ana (Črna) Tompa Tatjana (Stari trg) ZADOSTNI: 2 + 0 = 2 Palir Branko (Slovenj Gradec) Vute Danilo (Prevalje) Izstopila 24. 5. 1977 Breznik Sonja (Stari trg) 4. č (12 + 21 = 33) Razrednik: Drago Mcrva + po popravnem izpitu + po popravnem izpitu ODLIČNI: 2 + 7 = 9 Miklavc Janko (Ravne) Svečko Rajko (Vuhred) Borovčanin Darja (Mežica) Geč Irena (Slovenj Gradec) Javornik Irma (Dravograd) Mrdavšič Metka (Ravne) Oderlap Ida (Leše) Podpečan Marija (Bukovska vas) Zlatar Ljudmila (Zg. Vižunga) PRAV DOBRI: 5 + 4 = 9 Cehner Mirko (Črneče) Kogelnik Janko (Prevalje) Lajtinger Zlatko (Radlje) Pori Simon (Prevalje) Rane Marjan (Ravne) Cigler Ivanka (Radlje) Deberšek Dunja (Radlje) Dragolič Marjeta (Ravne) Lodrant Alenka (Prevalje) DOBRI: 5 + 10 = 15 Ajd Darko (Dravograd) Arbeiter Franjo (Prevalje) Bukovnik Milan (Radlje) Ravnikar Anton (Slovenj Gradec) Sušeč Slavko (Slovenj Gradec) Cifer Marta (Ravne) Jehart Cvetka (Ravne) Kralj Ivica (Radlje) Mirkac Ljubica (Vuzenica) Pristolič Silva (Prevalje) Planinšek Bernarda (Dovže) Repnik Ida (Vuhred) Robin Sabina (Radlje) rurkuš Marijana (Radlje) voh Marta (Vuzenica) ZADOSTNI: 0 + 0 0 4. d (3 + 22 = 25) Razredničarka: Joža Miheu ODLIČNI: 1 + 1 = 2 Kamšak Jože (Vič) Pepevnik Irena (Ravne) PRAV DOBRI: 0 + 4 = 4 Rritovžek Veronika (Ravne) Gostenčnik Marija (Tolsti vrh) kota Vida (Vuzenica) ečovnik Mirjam (Mežica) DOBRI: 2 + 16 = 18 Krevh Matjaž (Vič) Usnik Marjan (Mežica) elej Milena (Prevalje) reznik Milena (Troblje) ehner Stanislava (Dobja vas) riskovec Ana (Mežica) vaniševič Zvonka (Slovenj Gradec) fOadnik Neža (Dobja vas) fprajnc Dragica (Dravograd) fVrevh Ljuba (Troblje) °renci Nada (Vuzenica) p eni k Jožica (Libeliška gora) enšek Irena (Slovenj Gradec) raper Marina (Mežica) seničnik Marija (Dravograd) ^°sc Danica (Mežica) Usnik Barbara (Prevalje) ubukovec Darinka (Ravne) ZADOSTNI: 0 + 0 = 0 Popravni izpit ima: 0 + 1 = 1 averšnik Marjana (Vuzenica): zg, an ZAKLJUČNI IZPIT JUNIJA 1977 ^Pitni odbor so sestavljali: Predsednik: Golčer Anton, ravnatelj Podpredsednik: Kožar Jernej, izpraševalec angleški in nemški jezik tajnica: Filipančič Jožica (Kil tri' Burg Marjeta (an), Cepin Branko A.h Kacl Gvidon (ma), Kecerin Josip, Kodrin (Kio), Komprej Vinko, Košuta Josip (an ps'K Kotnik Janko, Kožar Erna ne). Krivograd Alojz (STM, zg), Krivo-v aa Rena (STM, zg), Leitinger Ivan (bio, ke), snik Marija (an), Lodrant Stanko (ke), Lo-j.1 Andrej, Medved Drago (ze), Meh Stanko, Jrva Drago (fi), Mihev Joža, Mrdavšič Janez (gLPs0, Mrdavšič Vera (sl), Stopar Marjana (STiv Ze^’ Tone (sl). Verovnik Antonija rin Ps^> Vevar Danijel (ma), Vevar Je- Ca (fr), Vučko Stanko, Melanšek Marta KANDIDATI: redni dijaki, ki Vršin 4. razred: !z 4. a: 14 + 18 = so uspešno !2 4. b: 11 + 16 = !z 4. c: 11 + 18 = !z 4. č: 12 + 21 = 12 4. d: 3 + 21 = 32 27 29 33 24 Dijakinje slovenske gimnazije iz Celovca v košarkarskem srečanju z dijakinjami naše gimnazije letos v Celovcu SkUpaj: 51 + 94 = 145 ^*enu 18 pravilnika o izpitih (Uradni list Ijo šf- 4-151/75) so učenci, ki so končali za-°Pr • razretf z odličnim uspehom, oproščeni ,ja ayljanja zaključnega izpita in se jim šteje, horn° oprav*K zaključni izpit z odličnim uspe ^KOŠČENIH JE BILO 25 DIJAKOV, IN U 4. a: &a^nik Silvestra p‘ethenik Cirila pUgorelčnik Metka l°čnik Alenka Z 4. b; pUtnprej Matilda »T^šak Marina >ftrian Jelka Kar Jelka iz 4. c: Kodrin Janeta Rožanc Bojanka Vernekar Melita Planinšek Branko Pušnik Stanislav Triglav Jože iz 4. č: Borovčanin Darja Oderlap Ida Zlatar Milka Geč Irena Javornik Irma Mrdavšič Metka Podpečan Marija Miklavc Janko Svečko Rajko iz 4. d: Pepevnik Irena Ramšak Jože Pismena izpita iz slovenskega jezika in matematike ali tujega jezika sta bila 17. in 18. junija. Ustni izpiti pa od 21. do 24. junija 1977. USPEHI KANDIDATOV, KI SO OPRAVLJALI ZAKLJUČNI IZPIT: iz 4. a razreda: ODLIČNI: 2 + 0 = 2 Kadiš Bogdan Linasi Marjan PRAV DOBRI: 7 + 8 = 15 Gobec Andrej Kolar Slavko Pogorevc Bojan Ruter Ernest Senica Mirko Stravnik Borut Veršnik Samo Andric Olga Ceru Bernarda Kac Tadeja Laure Janja Ramšak Marija Simetinger Marjana Tušnik Jelka Waltl Alenka DOBRI: 4 + 5 = 9 Gregorek Nino Klančnik Miran Setina Božidar Sisernik Bojan Dretnik Petra Golob Irena Golob Marta Pinter Karla Rogina Bernarda ZADOSTNI: 1 + 0=1 Mlakar Bojan POPRAVNI IZPIT IMA: Kosi Igor (slov. j.) iz 4. b razreda: ODLIČNI: 2 + 3 = 5 Pušnik Janez 1 + 0 Srot Božidar Komprej Majda Kotnik Majda Lekše Nevenka PRAV DOBRI: 8 + 6 =14 Brumen Marko Kac Boris Kresnik Ivan Lipovšek Ivan Polak Zlatko Strmčnik Bojan Suhodolčan Primož Zužel Drago Bari Vlasta Godec Alenka Kadiš Milena Potočnik Maja Rizmal Marija Sojč Bojana DOBRI: 0 + 3 = 3 Cajnkar Marija Pogorelčnik Irena Šol Sonja ZADOSTNI: 1 + 0 = 1 Kuzma Ladislav iz 4. c razreda: ODLIČNI: 1+0=1 Vreš Branko PRAV DOBRI: 3 + 6 = 9 Bevc Albin Ledi Gorazd Svetina Branko Grošelj Marija Kavšak Ana Krivograd Irena Kukenberg Jožica Naveršnik Mihaela Sagajšek Renata DOBRI: 3 + 8=11 Logar Janko Palir Branko Vute Danilo Butolen Irena Hancman Mira Levičar Marta Oletič Jožica Oto Betka Šarkezi Cvetka Škrubej Ana Tompa Tatjana POPRAVNI IZPIT IMA: 1 + 1 = 2 Vidrih Janez (ma) Rane Majda (nem. j.) iz 4. č razreda: ODLIČNI: 1 + 0 = 1 Lajtinger Zlatko PRAV DOBRI: 4 + 6 = 10 Bukovnik Milan Cehner Mirko Rane Marjan Ravnikar Anton Deberšek Dunja Dragolič Marjeta Lodrant Alenka Po opravljeni vaji Pristolič Silva Cigler Ivanka Turkušek Marijana DOBRI: 5 + 6 = 11 Ajd Darko Arbeiter Franjo Kogelnik Janko Pori Simon Sušeč Slavko Cifer Marta Kralj Ivica Mirkac Ljubica Planinšec Bernarda Robin Sabina Voh Marta POPRAVNI IZPIT IMA: 0 + 2 = 2 Jehart Cvetka (STM) Repnik Ida (STM) iz 4. d razreda: PRAV DOBRI: 1 + 7 = 8 Sušnik Marjan Britovšek Veronika Friškovec Ana Gostenčnik Marija Ivanišek Zvonka Kota Vida Penšek Irena Zabukovec Darinka DOBRI: 1 + 9 = 10 Krevh Matjaž Breznik Milena Kladnik Neža Krevh Ljuba Lorenci Nada Močnik Jožica Pečovnik Mirjam Praper Marina Pšeničnik Marija Rose Danica ZADOSTNI: 0 + 2 = 2 Belej Milena Sušnik Barbara POPRAVNI IZPIT IMA: 0 + 1 = 1 Cehner Stanislava (an. j.) NEZADOSTNI: 0 + 1 = 1 Krajnc Dragica (sl. j. STM) Izredna kandidatinja: Jeseničnik Franja — dober uspeh Končni uspeh zaključnih izpitov, vključno z oproščenimi, je bil tale: odličnih: 12 + 22 = = 34, prav dobrih 23 + 33 = 56, dobrih 13 + + 32 = 45, zadostnih 2 + 2 = 4, popravni izpit ima 2 + 4 = 6, ni izdelalo 0+1 = 1 kandidatinja. ZAKLJUČNI IZPIT V JESENSKEM ROKU 1976 Konšak Milan — dober, Bah Mira — dober, Podbevšek Irena — dober, Uršnik Tatjana — dober. POPRAVNI IZPITI IZ ŠOLSKEGA LETA 1975/76 a) Uspešno so jih opravili in dosegli naslednji uspeh (naveden v oklepaju): 1. a Bukovec Magdalena (dober); l.b Lednik Mitja (dober), Osrajnik Peter (zadosten), Podpečan Janez (dober); 1. c Horvat Dušan (dober), Leštan Črtomir (dober), Geršak Petra (dober), Gostenčnik Metoda (dober), Stumberger Blanka (dober); 1. č Kotnik Zdravko (dober), Medved Bernarda (dober); 1. d Proje Karla (dober), Strmčnik Frančiška (dober); 2. a Grainer Sandi (zadosten), Forstner Andreja (zadosten); 2. b Dražnik Metka (dober), Kotnik Nataša (dober); 2. c Gagič Miodrag (dober), Velunšek Miran (dober), Fišer Alenka (dober), Kostanjevec Irena (dober); 2. d Dobovičnik Samo (dober), Gorenjak Lea (dober), Krevh Ivan (zadosten), Pavlič Zvonko (dober), Segovc Tatjana (dober), Vinšek Suzana (zadosten), Vožič Janez (dober); 3. a Kosi Igor (zadosten), Mlakar Bojan (zadosten); 3. b Kumprej Frančišek (dober), Kuzma Ladislav (dober), Smonkar Zvonko (zadosten), Vovk Vojko (dober); 3. c Palir Branko (zadosten), Breznik Sonja (dober), Oto Betka (dober); 3. č Ajd Darko (zadosten); 3. d Močnik Jožica (dober), Praper Marina (dober), Pšeničnik Marija (dober), Završnik Marjana (zadosten); b) Popravnih izpitov niso opravili: l.c Jehart Stanislava, Pogorevčnik Marija; 1. č Izak Jaroslav, Kajzer Miran; 2. a Celcer Maja; 2. d Grabner Melita, Krevzelj Jožica, Kurnik Jožefa; 4. d Jeseničnik Franja. c) K popravnim izpitom niso prišli: Tisnikar Robert (l.b), Hojnik Roman (l.c) Osojnik Mira (l.c), Čas Marjana (2. d), Čebulj Ana (2. d), Šavc Lidija (3. c), Križovnik Marina (3. d). RAZREDNI IZPITI IZ SOLSKEGA LETA 1975/76: K razrednemu izpitu ni prišla Lužnik Darja (3. b). IZ ŠOLSKE KRONIKE Uvodna beseda: Šolska kronika skuša podati z dogodki, ki so tesno povezani z rednim učnovzgojnim delom zavoda, razgibanost šolskega življenja. Če bi hoteli dosledno vse našteti, kar se zgodi, bi bil to še dolg seznam. Vsa zunanja angažiranost članov zbora ni zajeta, tudi ravnateljev delovnik ni pokazan. Izvenšolska dejavnost dijakov je posebej predstavljena še v poročilih društev in krožkov. Tak skromen pregled nas celo same na zavodu prijetno preseneti, ko vidimo, da je ob rednem delu še veliko drugega storjenega. 1. septembra se je pričel reden šolski pouk; profesor Krivograd na seminarju zgodovinarjev v Kranju; 14. septembra so odšli dijaki 4. letnikov na zagrebški velesejem; 29. septembra je bil profesor Alojz Krivograd na seminarju zgodovinarjev na Jesenicah; 2. oktobra je bil prvi dijaški ples; 8. oktobra je bila ekskurzija delovne skupnosti po Panoniji; 13. oktobra je bilo v Portorožu slavistično zborovanje. Udeležili so se ga tudi naši profesorji slovenščine; 25. oktobra je bil 1. športni dan — pohod v bližnjo okolico; 27. oktobra je bila po 3. šolski uri letna konferenca ZSMS gimnazije; 29. oktobra so imeli zadnji dve šolski uri četrtošolci in 2. d v okviru Borštnikovega srečanja predavanje o Borisavu Stankoviču; 3. novembra so se dijaki polnoštevilno ude- ležili demonstracije mladih proti dogodkom na avstrijskem koroškem; 4. novembra je predaval četrtošolcem 5. m 6. uro inž. Pavle Zavcer-Matjaž o razvoju partizanstva na Koroškem in o sedanjem boju Slovencev; o tem je predaval isti dan še učiteljskemu zboru gimnazije; 12. novembra je bila tretjo uro svečanost oc tednu komunista, ki je potekal pod geslom človek — delo — kultura; 15. novembra je bila 1. redovalna konferenca; 17. novembra sta bili na seminarju učitelje' STM v Mariboru A. Krivograd in Verovnik Tončka; dijaki 1. in 2. letnikov so si ogledali fi‘nl »Kmečki upor«; 19. novembra so si dijaki vseh letniko' ogledali film »Sarajevski atentat«; učitelji fizike so bili na seminarju v Mariboru; . 20. novembra so četrti letniki pripravo1 drugi ples; 22. novembra je bil popoldne prvi roditeljski sestanek; 25. novembra je četrtošolcem predaval Pr?‘ fesor Janko Messner iz Celovca — o položaju na Koroškem; popoldne je o tem govoril učiteljem gimna- zi;ie; »hi profesor M. Kodrin v Portorožu na posvei o marksizmu in dialektiki v prirodoslovno1 vedah; h 26. novembra je bila 6. uro proslava 0 državnem prazniku; 13. decembra so bili dijaki 1. in 2. letnika tet vsi pedagoški oddelki na koncertu sovjetsk violinistke Ahtjamove; 14. decembra je bila Cankarjeva proslav* s podelitvijo Cankarjevih bralnih značk; dija" ke 4. letnikov so testirali psihologi iz skupnosti za zaposlovanje iz Velenja; .. 20. decembra so si naši dijaki ogleda^ kratke filme Koroškega kinokluba o terito' rialni obrambi in civilni zaščiti; , 22. decembra so imeli člani MKUD nagradno ekskurzijo: v Ljubljani so si ogledali ba' letno predstavo Labodje jezero; 24. decembra smo imeli s kolegi ŠC Ravn' pri njih predavanje dr. Franca Strmčnika; 25. decembra je bil tretji dijaški ples P gimnaziji; 27. in 28. decembra so govorili dijakom ^ dogodkih iz NOB člani ZB Ravne: Boris Fl°f' jančič, Rajko Jelenko, Ivan Močnik in Kotni Stanko; 11. januarja je bil drugi roditeljski sesta' nek; . « 19. januarja je bila konferenca ob zakljdc ku polletja; 20. januarja je bil občni zbor ŠSD; Od 21. januarja dalje so bile zimske PoalK nice, trajale so do vključno 6. februarja, tem času so bili na strokovnem izpopolnjeVa' nju pedagoških delavcev: Vera in Jah® Mrdavšič (24.1.), Metka Burg (24.-26.1.), Maf' jana Stopar (24.-26. I.), Stanko Vučko (24. 1 25.1.), Merva in Miheu (3.—5. II.), Kodri ’ Leitinger (4. in 5. II.), Marta Emeršič-Melan šek (20,—21. I.); 31. januarja zaključna seja ob 1. polletJ0^ ta dan je bila tudi študijska konferenca; srednjeročnem programu razvoja republike1 občine sta govorila predsednik občinske skup ščine Rudi Verčkovnik in predsednik IS ob®1 ne ravne Duro Haramija; 8. februarja je bila ob slovenskem kulta* nem prazniku proslava; 11. februarja je bil odprt dan na višjih 1 visokih šolah v Mariboru in Ljubljani za c trtošolce; prva letnika pedagoške smeri s šla po drugi uri na poučni ogled železarn Ravne; 12. februarja so pripravili četrtošolci ceu Ples; 18. februarja je bila Prežihova proslava tradicionalna podelitev Prežihovih značk; 28. februarja je predaval posebej za dijaj*0 in profesorje o svojih vtisih s potovanja P LR Kitajski dr. Franc Sušnik ml.; ^ 2. marca je bil drugi športni dan — oblS obeležij iz NOB; . 3. marca je bil kratek posvet učiteljske® zbora, kjer se je odločil, da predlaga RIS 4 oddelkov gimnazije splošne smeri in odd lek gimnazije pedagoške smeri; mnazijo so sodelovale: delegacija delovne skupnosti, predsednik sindikata, predsednik šole, sekretar OOZK, ravnatelj; tega dne le bilo testiranje učencev 4. letnikov; 18. marca je šla druga polovica drugošolcev na ekskurzijo v železarno Ravne; 4. aprila so si vsi dijaki ogledali film Vojni zločinci; . 8. aprila je bil tovariš Komprej na seminarju v Slovenj Gradcu; učenci 1 d, e in 2 d so 0lli na koncertu mladine glas matica iz Trsta; 12. aprila je bila 3. redovalna konferenca; 13., 14. in 15. aprila dijaki v skladu 17. aprila smo se dijaki in profesorji udeležb proslave »Prežihovo 77«; 19- aprila je bil 3. športni dan — namenjen atletiki; j 20. aprila — ekskurzija drugih letnikov v žerjav; po četrti uri so šli četrtošolci in 2. d aa ogled gledališke predstave (Lorca: Dom Bernarde Albe); 26. aprila je bila proslava v obliki kviza — °b dnevu OF in 1. maja, povezano s 40 letnico KPS; 14. maja je bil obrambni dan šole; 18. maja je bil v Titovem domu roditeljski Sestanek — povezan s kulturnim programom; .20. maja so si dijaki ogledali film iz življenja predsednika Tita; 25. maja — za dan mladosti — je bil v ; rvem delu na stadionu prikaz dela ŠŠD, na- 0 Pa kratki izleti v bližnjo okolico; .26. maja sta se v Celovcu pomerili v atleti- 1 in igrah na tradicionalnem srečanju naša celovška gimnazija za Slovence; . 2. junija so bili naši športniki na srednje-^Jskem prvenstvu v mnogih športnih disciplinah; . 3. junija — tradicionalno slovo četrtošolcev tn zaključna redovalna konferenca za četrtošolce ; d junija je bil na gimnaziji informativni ?n za kandidate ,ki se nameravajo vpisati na SUhnazijo; .. 13. junija je bila poučna ekskurzija za trejo Jetnike na Gorenjsko (pot: Kranj, Vrba, ražgoše, Škofja Loka; ta dan so se začeli tu-1 Popravni izpiti za četrtošolce; '1° iuniJa so opravljali četrtošolci pljučni izpit (maturo); 20. junija je bila 4. redovalna konferenca a Prve tri letnike; ^7. junija podelitev spričeval vsem dijakom; b.Y tednu med 27. junijem in 1. julijem so ' l na seminarjih v Škofji Loki in v Ljublja-cl haslednji naši profesorji: Burg Metka, Ke-g®rln Josip, Mrdavšič Vera in Janez, Lodrant tanko, Stopar Marjana, Miheu Joža, Čepin ranko, Logar Andrej, Kodrin Mihael; junija je bila konferenca učiteljskega Ora .— pregled dela; Šol • prveSa do desetega julija so bili četrto-ojci na ekskurziji po Jugoslaviji — v glav-Orna Gora in Makedonija; ,.20.' avgusta je ponovno zbor učiteljskega zoora. O DELU MKUD FRANCI PARADIŽ !iaYe.^ kakor 150 aktivnih dijakov naše gim-je združenih v šestih krožkih izvenšol-sv*n dejavnosti: pevskem zboru, recitacij-toff'11’ literarnem, likovnem, dramskem in fo-j, Srafskem krožku. Krožke povezuje MKUD j. anci Paradiž, ki je včlanjen v OZKPO oj vhe na Koroškem, od koder dobiva tudi j^avne smernice in sredstva za svoje delo. (jj.0ž-ki delujejo dokaj uspešno, saj so v njih Jaki zbrani po svojih interesih; v krožkih tak delujejo in odločajo samoupravno prav Pa Prek svojih delegatov v svetu in odborih kulturne skupnosti Ravne Ve»t*-or°škem. Pri svojem delovanju se MKUD iah P°vezuie z ZSMS, posebno pri akci-tor *1* so širšega P°mena- Krožke vodijo men-Jt — profesorji. ^ šolskem letu 1976/77 so člani MKUD pri-Ql‘i naslednje proslave na gimnaziji: Člo- vek — delo —■ kultura (ob dnevu Komunista), 100-letn:ca Cankarja, Prešernova proslava, Prežihova proslava ob Dnevu žena. Skupaj z ZSMS in šolsko skupnostjo so izvedli kviz ob 40-letnici KPS, 40-letnici Titovega vodenja KPJ in Titovi 85-letnici. Člani MKUD so sodelovali na raznih krajevnih proslavah, med drugim so recitatorji na proslavi Prežihovo 77 izvedli zborno recitacijo »Tito naprej«. Z isto recitacijo so sodelovali tudi na slavnostni seji občinske skupščine. Člani literarnega krožka so izdelali dve glasili »Misli mladih« in izvedli literarni natečaj, člani likovnega in fotografskega krožka so razstavljali svoja dela v avli gimnazije in sodelovali tudi na razstavi srednješolcev v Mariboru. Člani pevskega zbora so sodelovali na srečanju zborov »Od Pliberka do Traberka« in na občinski reviji mladinskih in otroških zborov; člani dramskega krožka so naštudirali serijo likov iz slovenske literature. Aktivnim članom je MKUD priredil nagradno ekskurzijo v Ljubljano, kjer so si ogledali baletno predstavo Labodje jezero in razstavo slik v Narodni in moderni galeriji. Ob koncu leta je MKUD priredil akademijo za starše ter tako uspešno zaključil svoje delo v šolskem letu 1976/77. IZ DELA ŠŠD GIMNAZIJE Dosedanjim uspehom v republiškem merilu (štirikrat prvi in dvakrat drugi) je ŠŠD dodalo v letošnjem letu še eno drugo mesto. Od najboljšega ŠŠD v SR jih je letos ločilo samo 3,5 točk. Za ŠŠD gimnazije je značilno: — vsi dijaki in učitelji so člani ŠŠD; — dijaki samostojno in samoupravno vodijo celotno dejavnost; — osnovna aktivnost se odvija v 15 športnih panogah, na rednih treningih, krožkih, izletih, vzponih, akademijah ... ; — člani nastopajo v vseh predvidenih tekmovalnih sistemih; izvedena so bila medraz-redna tekmovanja v nogometu, odbojki, košarki, rokometu, namiznem tenisu in v atletiki; zunaj šole nastopajo ekipe v redni odbojkarski ligi za fante in dekleta, na regijskih in področnih tekmovanjih za srednje šole; atleti pa so zelo aktivni v okviru AZS; — najbolj množična je dejavnost v namiznem tensu, najbolj tekmovalno vzdušje pa je v atletiki in odbojki; —• ŠŠD gimnazije neguje srečanja z dijaki gimnazije za Slovence iz Čelovca. Nekaj najboljših rezultatov v šolskem letu 1976/77': — 2. mesto v tekmovanju za najbolj množično in najbolj samoupravno ŠŠD v SRS; — 1. mesto na področnem prvenstvu (republiških prvenstev ni bilo) v atletiki, rokometu in odbojki; — 1. mesto v odbojkarski mladinski občinski ligi za fante in dekleta; — 2. mesto na področnem prvenstvu v košarki; — 2. mesto na atletskem tekmovanju — »Štafeta zmage« za fante in dekleta v Ljubljani. ŠSD je v tem letu vzorno vodil dijak in predsednik ŠŠD — Branko Žerdoner. O DELU KROŽKOV Pleg društev — ŠŠD in MKUD deluje na šoli vrsta krožkov v katere se vključujejo naši dijaki po svojih interesnih nagnjenjih. Ti krožki so: zgodovinski, marksistični, krožek OZN, zemljepisni, prirodoslovni, matematični, fizikalni, angleški in drugi. Vidne uspehe so letos dosegli člani zgodovinskega krožka, ki so se s pismeno nalogo »NOB v Mežiški dolini do belopeške konference« vključili v republiško tekmovanje zgodovinskih krožkov. Tekmovanje je bilo letos pod pokroviteljstvom komisije za ohranjanje tradicij NOB pri CK ZKS, ki jo vodi tovariš Pavle Zavcer. Za svoje delo so prejeli knjižne nagrade. Člani prirodoslovnega krožka so se v tem letu zlasti ukvarjali z raziskavami onesnaženosti pritokov Meže in vplivom onesnaženosti ozračja na lišaje. Dve članici krožka sta se udeležili republiškega tekmovanja iz biologi- je v okviru gibanja »Znanost mladini« in sta dosegli 3. in 4. mesto. Dva člana pa se bosta udeležila raziskovalnega tabora. Tudi člani krožka OZN so na raznih tekmovanjih po Sloveniji dosegali vidne uspehe. Več dijakov se je udeležilo tekmovanj v tujih jezikih (an, ne, fr), v matematiki, računalništvu in fiziki. Dijak Pušnik Janez pa je na republiškem tekmovanju iz slovenskega jezika osvojil Cankarjevo nagrado. Dijaki so v šolskem letu 1976/77 pripravili 70 jutranjih oddaj. Med njimi je bilo veliko spominskih oddaj, ki so se nanašale na koroške Slovence, obletnico oktobrske revolucije, OZN, na obletnice pomembnih dogodkov iz naše zgodovine in NOB, na obletnice naših pesnikov in pisateljev ter na druge pomembne dogodke. Poleg tega so vse razredne skupnosti realizirale veliko število mladinskih ur iz raznih interesnih področij, ki zanimajo mlade. OO ZKS — GIMNAZIJE — VLOGA IN NJENA DEJAVNOST V osnovno organizacijo ZKS na gimnaziji so vključeni profesorji in dijaki. Ob koncu šolskega leta 1976/77 je štela osnovna organizacija 54 članov (37 dijakov in 17 profesorjev). Kljub temu, da učno-vzgojni proces povezuje dijake in profesorje pa so nekateri problemi bolj dijaški ali učiteljski, zato sta organizirana aktiv dijakov — komunistov in profesorjev — komunistov. Aktiva sta se sestajala po potrebi, osnovna organizacija pa je imela v tem šolskem letu 12 sestankov. Aktivnost komunistov na šoli je bila predvsem v naslednjem: — krepitev samoupravnih odnosov in uveljavljanje Zakona o združenem delu; — pomoč pri delu ZSMS na gimnaziji; — združevanje v novi šolski center za usmerjeno izobraževanje; — vključevanje in sprejemanje mladih v ZK. V mladinske ure in sestanke osnovne organizacije smo redno vključevali marksistično izobraževanje in idejnopolitično usposabljanje. Osnovna organizacija in komunisti — dijaki imajo v razrednih skupnostih velik ugled, saj je veliko komunistov po oceni vedenja vzornih in so prejeli tudi pohvale in nagrade za izvenšolsko aktivnost. Predsednik ŠŠD gimnazije Branko Žerdoner kot napovedovalec IZOBRAŽEVALNI CENTER RUDNIKOV SVINCA IN TOPILNICA MEŽICA daje poročilo za šolsko leto 1976-77 Izobraževalni center deluje kot organizacijska enota rudnikov svinca in topilnice Mežica. Center opravlja naloge s področja izobraževanja in štipendiranja za vse TOZD in delovno skupnost skupnih del v sestavu organizacije združenega dela rudnika Mežica. Sodelavci izobraževalnega centra (naziv, rojstno leto, začetno leto službovanja, leta službovanja v izobraževalnem centru, stroka zadolžitve LOGAR Ernest, vodja izobraževalnega centra (predmetni učitelj, 1927, 1948, 1958, inženir organizacije dela) OCEPEK Edvard, vodja šolskih delovišč (učitelj praktičnega pouka, 1929, 1957, 1967, rudarski nadzornik) KRUMPAČNIK Jure, vodja učne kovinarske delavnice (učitelj praktičnega pouka, 1942, 1962, 1971, delovodja kovinarske stroke) ŠKRJANEC Anton, vodja doma učencev — vzgojitelj (predmetni učitelj — abs., 1940, 1960, 1973, mentor mladinske organizacije) Inštruktorji praktičnega pouka VRABIČ Franc, inštruktor (VK kopač rude, 1934, 1951, 1976) HOLCMAN Albin, inštruktor (KV kopač rude, 1935, 1955, 1976) VAČUN Drago, inštruktor (KV kopač rude, 1950, 1969, 1977) Učitelji teoretičnih predmetov v podaljšanem delovnem času BRUMEN Alojz, dipl. inženir geologije — geologija, poki. tehnol. FONOVIČ Marija, predmetna učiteljica — slovenski jezik KNEZ Mirko, rudarski tehnik — varstvo pri delu in tehnologija materiala LOGAR Ernest, predmetni učitelj — osnove organizacije dela MORI Emil, pravnik — samoupravljanje s temelji marksizma MEŽNAR Franc, dipl. inž. rudarstva — tehnično risanje in poklicna tehnologija SKUDNIK Mirko, rudarski tehnik — strokovno računstvo STOPAR Ivan, dipl. inž. rud. — poklicna tehnologija ULCEJ Jože, predmetni učitelj — telesna vzgoja VEVAR Tomaž, kmetijski tehnik — telesna vzgoja VINKL Ivan, dipl. inž. elektrotehnike — fizika z elektrotehniko v rudarstvu Poleg naštetih sodelavcev je v preteklem šolskem letu občasno sodelovalo še 15 strokovnjakov iz rudnika. Administrativno osebje ŽIBRET Ema — tajnica, 1942, 1960, 1960, srednja administrativna šola LUJINOVIČ Rozka, administrator-računovod-ja, 1944, 1960, 1971, administrativna šola Organizacija izobraževanja V izobraževalnem centru so organizirane naslednje dejavnosti: 1. Izobraževanje mladine, kamor prištevamo rudarsko šolo, dom učencev in praktično usposabljanje učencev, ki so pri rudniku v učnem in štipendijskem razmerju; 2. štipendiranje in izobraževanje ob delu (izredno šolanje); 3. dopolnilno (funkcionalno) izobraževanje; 4. strokovna knjižnica. I. IZOBRAŽEVANJE MLADINE a) Rudarska šola Sola je delovala po zakonu o poklicnem izobraževanju in urejanju učnih razmerij. V začetku šolskega leta 1976/77 se je vpisalo v šolo 49 učencev, in sicer: v 1. razred 26 učencev v 2. razred 14 učencev v 3. razred 9 učencev Ob zaključku šolskega leta so učenci dosegli naslednji uspeh: 1. razred, razredink Mirko SKUDNIK —• odlični: 0 — prav dobri: 5 Jurič Mirko Lukič Niko Muratovič Ferid Muratovič Muradem Vehabovič Fadil — dobri: 6 Alihodžič Himzo Juroš Stjepan Lazič Savo Marmorac Ramo Nurkanovič Hasan Osmič Senad — zadostni: 8 Adžič Žarko Aljič Ismet Ferlež Edi Ibrahimovič Muhamed Ilič Srečko Katavič Ilija Miler Marjan Nakič Zijad — nezadostni: 4 Babič Miroslav (rač.) Curič Kasim (rač.) Jerak Andrej (rač.) Košutnik Ignac (rač.) 2. razred, razrednik Emil MORI — odlični: 1 Musa Slavko — prav dobri: 2 Kovačevič Sefik Marič Jožo — dobri: 6 Arnaut Fahrudin Babič Boro Devedžič Salko Miličevič Zdravko Mušanovič Mirsad Otorepec Vinko •— zadostni: 2 Barešič Anto Črep Edvard — nezadostni: 2 Bjelobrkovič Ismet (PT, org. dela) Gutovnik Jože (org. dela, rač.) 3. razred, razrednik Mirko KNEZ — odlični: 0 — prav dobri: 2 Omerovič Šemso Zapečnik Jože — dobri: 6 Durdevič Draško Halilovič Mehmed Jakopec Jože Lampret Marjan Lazič Tripun Paulovič Anton — zadostni: 1 Bešič Salko — nezadostni: 0 Razredni izpit za 3. letnik sta opravila Kovačevič Sefik in Musa Slavko s prav dobrin1 uspehom. Uspeh učencev, ki so opravili zaključni iz' pit v junijskem roku: — odlični: 2 Musa Slavko Zapečnik Jože — prav dobri: 5 Durdevič Draško Kovačevič Sefik Lampret Marjan Omerovič Šemso Paulovič Anton — dobri: 2 Halilovič Mehmed Jakopec Jože — zadostni: 2 Bešič Salko Lazič Tripun — nezadostni: 0 Problematika izvirajoča iz dela Vzgojno izobraževalno delo je potekalo P° delovnem načrtu, ki je bil realiziran. Se vedno pa so nerešeni naslednji problemi: — pridobivanje mladine za rudarske in metalurške poklice, — vprašanje prostorov: • prostor za bivanje učencev • strokovno knjižnico • izobraževanje mladine in odraslih. V preteklem letu se je sicer izboljšal prib' mladine za kovinarske in elektro poklice, za rudarske in metalurške poklice pa ni zanima' nja, še zlasti ne med mladino, ki uspešno dovrši osemletko. Za metalurške poklice že n®' kaj let ne dobimo nobene prijave. Prav tak° se v rudarsko šolo prijavi le nekaj učencev 1. bližnje okolice, zato smo prisiljeni sprejema1' učence od drugod, pretežno iz drugih republik (Bosna, Hercegovina). Zaradi tega se je moča0 Pavel Grubelnik-Pajo odkriva spominsko ploščo na osnovni šoli v Mežici Razen rednih štipendij krije delovna organizacija stroške izobraževanja ob delu še 61 delavcem. Od teh je vpisanih 4 na visoke, 29 na višje in 28 v tehniške in delovodske šole. Šolanje je končalo 19 štipendistov, od teh: — poklicne šole 13 — tehniške šole 3 —• višje šole 2 — visoko šolo 1 Šolanje ob delu je končalo 10 delavcev. visalo število učencev v domu učencev, in si-er od 4 v letu 1974 na 35 učencev v letu 1977. ~a nastanitev teh učencev pa imamo le 6 sob, katerih stanujejo po štirje ali celo šest Učencev, grajene pa so za dva stanovalca. rav tako smo edini skupni prostor (učilnico) fPremenili v spalnico, kar razmere še otež-Koča. I* dela mladinske organizacije Program dela osnovne organizacije ZSMS za solsko leto 1976/77 je bil zelo pester in v ce-°ti izpolnjen. Med šolskim letom smo imeli v sodelovanju delavsko univerzo organizirane mladinske bre> s katerimi želimo razširiti splošno razgledanost učencev in jih pripraviti za vstop v *lvljenje po dovršitvi šolanja. Obravnavane so bile naslednje teme: vloga ZSMS in njene na-°Se; vloga OZN; Jugoslavija in neuvrščenost; ®Plošni ljudski odpor in družbena samozašči-a> svetovni dan zdravja; varstvo narave in Rožice okolja; religija; odnos med spoloma; marksistična ideologija; vloga posameznika v družbi. V okviru tedna Komunista smo si ogledali marksistično knjižnico na Ravnah in muzej NOB v Slovenj Gradcu, organizirali srečanja mladincev naše šole z borci NOB v čast krajevnega praznika in za ohranjanje tradicij NOB. V počastitev krajevnih in državnih praznikov so se učenci udeležili raznih športnih srečanj in vseh proslav v kraju. Sodelovali so tudi z osnovno organizacijo ZSMS Polena, Koprivna, Poljana in drugimi. Neposredno so bili vključeni v razne delovne akcije (čiščenje Meže, okolice rudarske šole in ureditev igrišča, kakor tudi republiška MDA v Slovenskih Goricah, v zbiralne akcije in v razne pohode (po poteh XIV. divizije, Prežihovina 77). Stalna so srečanja s pripadniki JLA karavle Reht. b) Štipendisti Številčno stanje štipendistov je razvidno iz naslednje tabele: ®boka — šola vis. šola Število štipendistov viš. šola sred. šola poki. šola Skupaj "" rudarska 2 — 1 — 3 fieološka 1 — — — 1 "■ metalurška 3 — 2 — 5 elektro 4 — 2 17 23 ^ strojna 3 — 3 30 36 ekonomsko komercialna 8 — 3 — 11 ^ filozofska 1 — — — 1 Pravna 1 — — — 1 ^ administrativna — — 3 — 3 rudarskonadzorniška — — 2 — 2 risarska — — — 1 1 ^ gostinska — — — 6 6 a j ; 23 16 54 93 II. DOPOLNILNO (FUNKCIONALNO) IZOBRAŽEVANJE V preteklem letu je obiskovalo tečaje in seminarje v podjetju in zunaj podjetja 457 delavcev. Po uspešno opravljenih tečajih in izpitih je bila 53 članom kolektiva priznana stopnja strokovne usposobljenosti za delovno mesto ali poklic, in sicer: — 14 za delovno mesto kopač-strelec — 1 za poklic talilec v barvni metalurgiji — 6 za delovno mesto talilec v barvni me- talurgiji — 9 za delovno mesto strojnik izvaž. stro- jev —• 10 za delovno mesto varilec — 1 za delovno mesto kurjač nizkotlačnih kotlov — 2 za delovno mesto voznik vozil za me- haniz. nakl. in razkl. — 2 za delovno mesto mehanograf — 6 za delovno mesto upravljalec plinskih sistemov — 2 pedagoška izobrazba (prof.) Skupno je bilo v organizirani izobraževalni proces vključenih 604 oseb, od tega: — 472 redno zaposlenih članov kolektiva — 49 učencev rudarske šole — 112 štipendistov — 71 delavcev, ki se izobražujeje ob delu in iz dela. V teh podatkih niso zajeta občasna preverjanja znanja varnostnih predpisov in predavanj, ki jih za tehnični kader samostojno organizirajo TOZD in služba za varstvo pri delu za vsa tista delovna mesta, za katera je to zahtevano po predpisih. Prav tako pa tudi ne izobraževalne oblike v zezi z uvajanjem integralnega sistema vrednotenja dela. V vseh izobraževalnih oblikah, ki so bile organizirane z namenom, da si delavci pridobijo stopnjo strokovne usposobljenosti za delovno mesto ali poklic, so bila razen strokovno teoretičnih in praktičnih znanj vključena tudi splošna in družbenoekonomska znanja kot sestavni del izobraževanja. STROKOVNA KNJIŽNICA Preteklo leto je poteklo 20 let od njene ustanovitve. Knjižnica je kljub težavam (zlasti prostorskim) upravičila svoj obstoj, saj se je tudi v preteklem letu zvišalo število obiskovalcev. Knjižnica ima 1484 strokovnih knjig. Naročenih imamo 27 domačih in 24 tujih revij. V preteklem letu je bilo posojenih okrog 800 knjig in revij. Strokovna knjižnica sodeluje in dobavlja po potrebi knjige tudi od drugih knjižnic, največ pa iz centralne tehniške knjižnice v Ljubljani, študijske knjižnice na Ravnah in knjižnice železarne Ravne. REKLI SO V vsakem slučaju spoštujte ženo, ker je to bila tudi vaša mati. Francesco D. GUERAZZI Zena zna iz nič napraviti tri stvari: klobuk, solato in prepir. Sascha GUITRY Moški predlaga, žena izbira. Soren KIERKEGAARD Čudovit sprejem in skromna planinska darila Jože Prašnički Ob klitji Travnik je zelen že v rožcah, razcveten, ko vetrc zapihlja, se s travco poigra. Travca že zori, se fantič veseli, ko se bo delal svit, bo urno šel kosit. Se sonce prismehlja, odmeva dolina vsa, se kose bliskajo in kosci vriskajo. Pa pride deklica kot lepa rožica, obrazek njen žari, ko glažke jim deli. Kosit je res lepo, če kosci zapojo in dekle se smeji, na zdravje vsem želi. Franc Kamnik Pesem — naš boj in naša moč Ko smo se lansko leto pevci Fužinarja vključili v prireditve ob tednu Komunista pod nazivom »Človek, delo, kultura«, je v nas tlela želja, da bi pomagali po-družbljati kulturo, saj je samoupravno zasnovana, poživiti pa smo želeli tudi idejni boj v kulturi. Zavedali smo se, da namen te akcije ni nastopati na odrih le teden dni, temveč da gre za stalno in široko angažiranost kulturnega življenja. Ob tej je vzniknilo spoznanje, da kultura ni samo nekaj, kar se kaže v človekovem delu in njegovih materialnih in duhovnih produktih, temveč je tudi sestavni del njegovega načina življenja in dela. Spoznali smo, da je razvoj kulture sestavni del našega boja za osvoboditev dela in tudi delavskega razreda in nam odpira perspektivo do vse bolj humanih odnosov med ljudmi in nenehne bogatitve človekove osebnosti. Tako kot lani pevci Fužinarja tudi v tem jubilejnem letu nastopamo na števil- MISLI Zena je najprotislovnejši spoj trdoglavosti in požrtvovalnosti, ki si ga lahko zamislimo. Dopustila bo, da se ji zaradi moža odreže glava, ne pa tudi lasje. JEAN Paul Ženo vprašaj za svet in kar ti bo svetovala, stori ravno obratno in vedi, da si pametno ukrenil. Thomas MOORE Zene nas pahnejo nazaj v stanje primitivnega človeka, ali pa nas dvignejo više od naj višje zvezde. MEREDITH nih proslavah in svečanostih. Srečavamo se s pomembnimi mejniki slovenskega in jugoslovanskih narodov. S pesmijo smo proslavljali 40-letnico KPS, 85-letni življenjski jubilej maršala Tita in 4. julij, dan borca. Peli smo na svečani akademiji v Kidričevem, v Titovem domu, v Kotljah in na velikem taboru slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, kjer je sodelovalo nad 100 pevskih zborov z več kot 3000 pevci in pevkami. S pesmijo smo tudi potrdili, da dosledno podpiramo tiste, ki se v najtežjih razmerah bore za svoj narodni obstanek — koroške Slovence v Avstriji. IZREKA Zene, kot tudi sanje, nikoli niso take> kakršne bi želeli. PIRANDELLO Zena je človekova prihodnost. Sumerski izrek Pevci moškega zbora FUŽINAR so ob taboru slovenskih pevskih zborov v Šentvidu 3. jul^ obiskali tudi kraj Muljavo — rojstni kraj pisatelja Josipa Jurčiča. Pred Krjavljevo Koc°' Valentin Polanšek O DVEH PISATELJSKIH SREČANJIH Ze nekaj let hodim na taka srečanja. Pisateljska srečanja? Pravzaprav se ob takih prilikah zbere pestra mešanica osebnosti in oseb, ki ima posredno ali neposredno °Praviti z literaturo. Po bleščečih referatih Se poznajo jezikoslovci, po suverenosti slonjo kritiki, po gorečnosti se odražajo fan-iasti, nezmotljivo predavajo ideologi, po spretnem besedičenju se odlikujejo založ-n'hi, po zavidljivi iznajdljivosti tekmujejo kovinarji, izvedenci, poročevalci, po prilagajanju se izkazujejo politiki — in po svoji avtohtoni svojskosti se znajdejo končno tudi prav ustvarjalci, umetniki, avtorji. Omejil bi se s tem zapisom samo na dva Jetošnja primera: na mednarodno srečanje P^ateljev slovenskega PEN centra na Bledu od 11. do 15. maja — in mednarodno srečanje pisateljev v Brezah (Fresach) od “0. do 22. maja. Mednarodno? Glede števila obiskovalcev to drži. Glede jezika pa .. .? Na Bledu so bili referati v francoščini, angleščini, nemščini, italijanščini in slovenščini. Vsak prispevek (tudi diskusijski) So prevedli vsaj v francoščino in angleščini pri čemer se že vsa leta odlikujeta prevajalca Elza Jerebova in Bogdan Pogačnik. penovci (P. E. N. je mednarodna zveza poe-t°v, esejistov in prozaistov) iz 15 držav so razpravljali na Bledu o aktualni tematiki: ^Pisatelj v svetu, ki se ruši in gradi«. — Avtorji iz Severne Amerike, Tajske, Sov-Jetske zveze, Romunije, Italije, Madžarske, Auglije, Francije, Tunizije, Švice, Nemčije, Avstrije, Jugoslavije (Makedonije, Srbije, /°jvodine, Slovenije) so skušali prikazati, *ako »drži vsak v svoji deželi ogledalo svo-Jemu času na način, ki mu ga narekuje nje-S°va pisateljska osebnost«. Slovenski cen-er PEN dokazuje ne samo evropsko, raar-Več svetovno odmevnost. Na mednarodnem srečanju v Brezah pa Se je letos že šestič referiralo, diskutiralo lri internacionaliziralo — samo v enem je-žAu. v mednarodnem? Tema je bila »Na-^ije — in literatura«. V pozdravnih bese-Qah politika se je trikrat pojavila »železna *avesa« in Sovjetsko zvezo je skratka ome-še kot Rusijo. (Zato se je menda nekdo Petem pošalil, češ, saj je še mnogo skupne-®a iz k. u. k. stoletij?) Nvodni referent se je odlikoval po pogumu, ne da bi slepomišil s frazami in šablo-Vami. Trde in realne so bile ugotovitve o . ESEDI, ki naj preraste NASILJE, ki se ie izvajalo v preteklosti kot SMRTNO POPELJE v istem jeziku, katerega sedaj upo-rablja referent sam. Vprašanje o Lidicah lri Auschvvitzu je obviselo v prostoru. Ko se pozneje javi madžarski književnik v diskusiji — in se muči z nemščino — ni Pri določeni mizi tiste pozornosti, ki jo je ,reba izkazati nekomu, ki se trudi v tujem Kziku, da bi razumeli. Spomnim se svoje-*>a verza: »BESEDA NAJ BO POT DO ^OSEDA«. Čustvoval sem z Madžarom in ,°t mora se je skotilo v meni: Nasilje — Kzik — literatura —? . Mobiliziram v sebi ideale človekoljubja 1,1 ustvarjalčevske odprtosti, da se ne po-£reznem v primerjanje, kako se godi moji friaterinščini v deželi, kjer živim, pisatelju- jem in pesnikujem. V tragični perspektivi se utrjuje spoznanje: Jezik je le v vzvišeni umetniški izpovedi vez do svobodnega, enakopravnega sočloveka! A tukaj ni kraj, da bi se zamotaval v mračno psihozo koroške dežele... Kot osvoboditelj iz krempljev more zasije iz gmote obrazov in gestikulacij obraz dunajskega literata, ki me razveseli z vestjo, da je uvrstil v antologijo, ki bo v kratkem izšla v angleškem jeziku v Londonu, tudi eno mojih pesmi. Pa jo že recitira: »Idyll / I’d like to be a morning ...« (Tako sta prevedla dva avtorska kolega mojo »Kmečko idilo«). Pozabil sem pri priči tegobo in se otročje razveselil novice. Povedal sem kaj se je že pripetilo prevajalcu iste pesmi v srbščino in kako so moje koroške »žgance« ubesedili v srbski »kaki«. Na letošnjem srečanju v Brezah ni bilo nobenega avtorja iz Slovenije. Dasi sem član Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani, član slovenskega PEN centra v Ljubljani, član Društva slovenskih pisateljev Avstrije v Celovcu in član nemške koroške pisateljske zveze v Celovcu (Karntner Schriftstallverband in Klagenfurt), sem bil vendarle osamljen sredi štiridesetih obiskovalcev iz 9 evropskih držav. Zato sem bil prav vesel lužiškosrbskega književnika Jurija Kocha, s katerim sem se pobliže spoznal pred leti na portoroškem srečanju PEN-a. On je v lužiškosrbskem časopisu »za serbsku kulturo ,Rozhlad’« priobčil v novembrski številki 1976 odlomek iz mojega Antipoetičnega cikla »Kako je prišlo moje ime pod kolesa tisočletnega rajha«. Jurij se je prijateljsko pozanimal, kako sem zadovoljen z njegovim prevodom moje pesnitve. V pozitiven odgovor sem mu serviral prevedeni verz: »A trcči let po tym (je čežko byč Slowjenč) w Karnten«. Naj mi bo tukaj dovoljeno omeniti, da je prav ta recital bil doslej preveden v največ tujih jezikov. Tudi v albanščino. V francoskem prevodu (tiskan v reviji Slo- venskega PEN centra ,le livre slovene’ 1/2 1976) ga je recitiral mladi dunajski pesnik v katedrali francoskega mesta Forcalquier, kjer so letos aprila koncertirale moje pevke Obirskega ženskega okteta. Jurij Koch iz Budyšina v Nemški demokratični republiki je osredotočil svoj referat na tematiko: »Pocestne zgodbe in drugega nič? Nobenih izgledov v svetovni literaturi?« Iz vidika jezikovne manjšine lužiških Srbov je nakazoval objektivne danosti za obstoj, razvoj in vpliv na bližnje sosedno simbiozno kulturno izživljanje prav preko takih srečanj avtorjev iz ralič-nih dežel, družbenih struktur in literatur. Kar vzpodbodlo me je, ko je Koch dejal, da država (v njegovem primeru je to večinski narod v Nemški demokratični republiki) ščiti umetnikovo senzibilnost — to pa predvsem v umetniških ozirih manjšine. Kochove besede so me vzdignile. Oglasil sem se v diskusiji, pa dejal nekako takole: »Dovolite, da se predstavim kot koroški Slovenec. Sem pripadnik narodne manjšine tukaj v tej deželi, ki je gostiteljica letošnjega mednarodnega pisateljskega srečanja. Sem pripadnik malega naroda Slovencev, ki ga ne najdemo v vrsti narodov-velika-nov z nobelovci. Prosim navzoče, naj ne bi izvajali nasilja nad mano v mnenju ali opredeljevanju ali pretehtavanju mojih izvajanj. Moja literarna dejavnost skuša zrcaliti usodnost, življenje, deželo in ogroženost mojega naroda. S pisanjem v jeziku mojih sodeželanov in sodržavljanov predstavljam živo vez v nemški literarni svet. Slutim sorodnost manjšinske literature z Jurijem Kochom in lužiškimi Srbi. Lužiški Srbi so manjšina v nemški večinski deželi. Koroški Slovenci smo manjšina v nemški večinski državi. Glede enakopravnosti moje materinščine v moji domovini pa se ne da primerjati z jezikom, v katerem piše Jurij Koch za lužiške Srbe. Naš hram znanosti H. ? ; Prežihovo 77 — spomenik Vorancu je odkril dr. Bratko Kreft Danes je bilo v tem izbranem krogu izrečenih toliko visokodonečih besedi na tematiko »Nasilje — in literatura«. Dovoljujem si preprost dodatek: Nasilje in literatura drug drugega izključujeta, ako ni med obema: VEST! — Vest je sila, ki ohranja dobro. Iz dobrega pa izvira spoštovanje do življenja, do človeka, do jezika, do literature — do umetnosti nasploh. Vest opremi pisatelja, pesnika, umetnika z zavestjo umetniškega ustvarjalca! V prostoru so obvisele tudi besede Lidica, Auschwitz, Dachau .. . Ugotavljam, da je v pretekli vojni v Auschwitzu ostala mati moje bodoče žene, da je končala v Raven-sbrucku moja sorodnica še ne dvajsetih let, da je za vedno ostal v Dachauu m°J oče — da so doma pri nas nasilno spravili s sveta mojega devetdesetletnega pradeda nasilneži tretjega rajha. Ne omenjam tega, da bi ustvarjal nesoglasja, ni v meni niti kanca revanšizma, niti iskrice za maščevanje — ne, tudi ne, čeprav v tej deželi ob Dravi moj materinski slovenski jezik m enakopraven. Kljub vsemu soglašam z ge' slom črnske duhovne pesmi: »Kako sem srečen, samo da živim!« Tudi drugi so že zapisali, da je apl°vZ pokazal, kako so šle moje besede zbranim pisateljem v Brezah k srcu — in zavesti- Ko sem odhajal, mi je Romunec Dragoš Vicol dejal v trdi nemščini: »Kratki ste bili; realni ste bili — in vestni ste bili!« Jurij Koch je s pogledi soglašal. V Bukovini rojeni in vsa leta po vojni na Koroškem živeči in pišoči (veliki Perkonigov prijatelj) poet Georg Drozdowski je priznal: »Ganil0 me je. Besede ste mi jemali iz srca!« Pesnih Renger je pribil: »Dobro si nam povedal!* Dunajčanu Fuchsu je bilo videti, da se strinja. Beljačan Scherer, ki si že dalj časa prizadeva predstaviti slovensko umetniško ustvarjalnost nemškemu občinstvu, mi Je obljubil, da bova z beljaškim kulturnim uradom priredila letošnjo jesen literarni večer z mojimi pesnitvami, prozo in pesmimi z mojo harmonizacijo. Prof. Silva Breznik PREHODILI SMO VORANCEVO POT Ob občinskem prazniku, v nedeljo, 15. majnika 1977, smo odprili že dolgo načrtovano Prežihovo pot. Dan je bil oblačen, hladen, vendar je ravenska godba kmalu ustvarila praznično vzdušje, saj je igrala vse od Kotelj do Rimskega vrelca, kjer je tudi prva postaja Vorančeve poti. Tam je bila manjša svečanost, mešani pevski zbor Prežihovega Voranca je zapel, ROK GORENŠEK pa je zbranim spregovoril: Današnji dan, dragi obiskovalci, ki ste od blizu in daleč prihiteli k nam v Kotlje pod Uršljo goro, je za ves slovenski svet zares enkraten, nepozaben, čudovit dan. Danes postaja resnica. Danes se nam po prizadevanju in zaslugi kulturne skupnosti Ravne, študijske knjižnice Ravne ter po osebnem prizadevanju ravnatelja te knjižnice dr. Franca Sušniika — uresničuje in izpolnjuje del naših dolgoletnih želja, da tudi mi Hotuljci primerno počastimo in se oddolžimo svojemu velikemu rojaku, slovenskemu pisatelju, revolucionarju in borcu za boljše življenje hlapcev, bajtarjev, siromakov, delavcev in kmetov. Nosilcu naprednih idej in misli, človeku, ki je vse svoje življenje posvetil edinemu cilju — združitvi delavcev in kmetov za skupni boj proti zatiranju in izkoriščanju. VORANC, mi Hotuljci, tvoji ožji rojaki, te imamo radi in smo ponosni nate ter na vse, kar si storil. Spoštujemo in cenimo te tako, kakor so te cenili in imeli radi naši očetje in naše matere. V težkih časih krize in drugih težav, v tistih časlih, ko si se ti zaradi svojih naprednih idej in svojega revolucionarnega delovanja proti tedanjim oblastem moral umakniti čez mejo in se skrivati pred policijo skoraj vse Evrope — tedaj so se te oni vedno spominjali in te težko čakali. »Le počajte,« so dejali, »da se Prežihov Voranc vrne — takrat bo drugače«. In zares je postalo vse drugače, ko si se vrnil. Takrat je ljudstvo vzelo oblast v svoje roke. Sadove pa vidimo in jih uživamo vsi vsepovsod, na vsakem koraku. VORANC, ti si tak, kakor so drugi pisatelji. Tvoja pisateljska pot je nastala čisto pri dnu. Od pastirčka do kmečkega delavca, hlapca in tesarja se je strmo vzpenjala prav v vrh pisateljske elite. VORANC, ti si kakor Gora, ob vznožju katere si se v raztrgani bajti rodil. Tudi ta naša Gora je enkratna, svojska je na vsem svetu, osamelec, samorastnik, toda znana je daleč naokrog. Človeka priklene nase s čudovito močjo in silo. Pogled z njenega vrha seže daleč, je pa tak, kakor ga ne najdeš nikjer drugje v Evropi, nikjer drugje na svetu. Prav tak osamelec, samorastnik si tudi ti, Voranc. Tvoja postava je podobna gori. Tvoj pogled, tvoje obzorje seže daleč, daleč čez meje domovine, je globoko, enkratno, samorastno. VORANC, ti si slavna oseba. Dvakrat slavna. Poznamo slavne osebe, pisatelje, pesnike. Poznamo revolucionarje in politike. Ti pa si oboje združil v eni osebi, kar še toliko več velja za človeka, kakršen si po svojem rodu in kraju, od koder izhajaš. Tvoj pomen daleč presega domača, sloven- ska in jugoslovanska merila. Ti združujeS vse vzgibe slovenske ljudske duše za osvoboditev: judenburške, plebiscitne, partijske, skojevske in partizanske. VORANC! Tvoji »Samorastniki« in droga tvoja dela, ki si jih napisal, so preroška-Glej, danes smo priča, kako so se pri uaS in kako se po vsem svetu vedno znova ure' sničujejo tvoje preroške besede, ki si J^1 izgovoril skozi usta HUDABIVSKE METE’ »Poglejte, mene so položili na marterriie0’ ko še dobro vedela nisem, kaj je svet. M0' goče bodo polagali tudi vas, tedaj stisnil zobe in si mislite, da ste samorastniki. Se' daj po meni vas je devet, čez petdeset !e vas bo že sto, čez sto let vas bo petkrat; desetkrat toliko. Potem si boste združen1 lahko priborili svojo enakovrednost in sV°' je pravice.« VORANC! Prebral sem tudi pismo, ki t1 ga je napisal in poslal neki univerzitetn1 profesor, Nemec liz Berlina. V njem ti pi^e' da je prebral tvojo »Jamnico«, kjer opisU' ješ nas Hotuljce. Ne more prehvaliti, kak0 čudovito si jo napisal. Med drugim tu°: pravi: »Voranc, čeravno živim v čisto drU( gem svetu, v čisto drugem okolju kakor tl in pripadam drugemu narodu kot ti, te ČU' dovito razumem. Ti si v »Jamnici« svbr rojake, svoje Hotuljce tako podrobno, t3' ko živo, tako lepo in čudovito opisal 113 predstavil, da so vstali pred menoj kot živl in sem jih tako dojel, kakor da bi bil salT1 že dolga leta živel med njimi.« In žare5’ kako lepa, kako globoka je misel, ki jo reče na koncu »Jamnice« stari Munk: »^se Udeležencem Vorančeve poti pripoveduje Zlvljenje sem bil zoper vas, vse življenje Serr> se bojeval proti vam, toda sedaj vidim, da je prišel vaš čas, sedaj pridete vi. •*az sicer ostanem, kar sem bil, toda svoj P°dpis za izpustitev zaprtih socialistov in komunistov pa dam.« In se je podpisal: “Lenart Munk je tudi zato!« Kako daljno-vidno in preroško. VORANC! Naj se ti v imenu Hotuljcev, tv°jih domačinov globoko zahvalim, da si s svojim genijem, s svojo nadarjenostjo in Sv°jim naprednim pogledom na svet nas, jhale Hotuljce, hlapce, bajtarje, delavce in smete, svoje rojake povzdignil v nosilce “Velikega časa«, da sedaj Kotlje in nas Ho-Ldjce pozna skoraj ves svet. Dragi gostje, prijatelji in častilci Prežihovega Voranca! Tu na Kisdli vodi — na Rimskem vrel-Cu ■— smo se zbrali, da bi odprli »Voranče-v° pot«. Da bi se podali na pot spominov Voranca. Ta pot hotuljskih spominov na "oranca naj bi bila le del veličastnega sPomemika, ki ga hotuljska narava, čudovi-in svojevrstna kot je, sama ponuja. Prav da se ta spominska pot začne tu, na Ki-seli vodi. Izvir voda pomeni začetek življenj3, zato se naj tudi ta pot simbolično zač-pri izviru, kakor lepo pravi dr. Franc ^hšnik. Prav je pa tudi zato, ker sta se tu na Kiseli vodi križali obe, v življenju Vo-rahca tako pomembni poti. Prva, pisateljska, domača pot, ki jo danes odpiramo in ^uga — nijegova mnogo daljša, revolucionarna pot, ki ga je peljala skoraj po vsej Lvropi. Tu na Vrelcu pa je bilo skrivališče 111 skladišče prepovedane revolucionarno marksistične literature in drugega propagandnega gradiva, kar pa spada že v to rugo, daljšo pot. Hotuljski šolarji so prvi stopili na-to pot, a bi jo vzeli za svojo in jo varovali. Nesklenjena kolona je nadaljevala pot Dnoti drug[ postaji — Kotnikovi bajti, kjer s° je Voranc rodil. Sedanji lastniki so Tru-W in gospodar nas je že pričakal s stekle- Zabevov Franci o partizanstvu v teh krajih m nico slivovke v rokah. Marsikomu se je prileglo v hladnem jutru. Po kratkem opisu prof. Sušnika smo pot nadaljevali proti Toniju, kjer je bil doma Vorančev ded. Kdor se je prej premalo ogrel, se je po teh strminah kar krepko zapihal. Spet je spregovoril prof. Sušnik, o vojnem obdobju pa je govoril Franci Zabev, ki je tudi kasneje na poti pripovedoval o partizanskih časih pod Goro. S posebno častjo je govoril ravno o tej Tonijevi bajti. Na Koglu se je vsem udeležencem odprl krasen pogled na Kotlje, na šolo, ki ni hotela pogoreti, kar si je mali Voranc srčno želel, saj je bila nemška. Tu je iz Pekla prinesel materi solzice. Na Koglu pa so nas bogato pogostili. Prinesli so domačega kruha, povojeno svinjino in — jasno — tudi mošt. Popotniki so prav veselo razpoloženi prišli k Lužniku. Tu pa je že čakal mešani pevski zbor s pesmimi in folklora je zara-jala. Tu je lahko vsakdo dobil mošt in klobase, nekateri so tudi zaključili pot. Ulil se je dež, ki ni bil v načrtu in je najbrž zato tudi kmalu prenehal. Drugi pa so pot nadaljevali po začrtani smeri. Na Preškem vrhu je odličen program pripravila ravenska osnovna šola. Pridna hotuljska učenka Jasna pa je Vo-rančevi ženi izročila šopek. Še mimo Prežihove bajte do zadnje postaje na hotuljsko pokopališče. Pod lipami je zapel pevski zbor Fužinar, Mitja Šipek pa je spregovoril: »Prehodili smo ,Prežihovo pot‘, petdeset dolgih let smo jo hodili od Kotnika, kjer je izviral, kot plane Hotuljščica iz Gore, čez strmine, kjer je tesal Voruh svoj grčavi značaj, mimo Pekla, kjer dehtijo solzice. Prisluhnili smo vrisku Munkovih steljeraj-cev, temačne krošnje Vužnikovih smrek so nam bučale oporoko Svetnečega Gašperja: »Kaj sem sturil krivičnega, moj sveti duš — delal in garal sem celo življenje.« Ložekarjev grad smo videli, tiste temačne sence preteklosti, brezpravništvo in be- da so se plazile tam okoli in ga začarale v nič. Na parno smo pošpegali in videli, kako begajo misli in črke, da bi zavpile v svet pripoved o Dihurjih in Hudabivnikih. Mimo bajte smo šli, ki je pomenila največje bogastvo, ki ga svet premore — »Sedaj smo na svojem«, doni hotuljski zvon, kot je donel na žegnanju. Ajta in Moškoplet zaman čakata vsiljivih beračev, da bi jima odžirali miloščino. »Zdaj smo na svojem«, šelestijo stoletne lipe, mesto okamenelega spomina na gorje, spomina na borce za svobodo. »Zdaj smo na svojem«, nam govori Voranc, ki se je ulegel med svoje samorastnike v svojo zemljo tam onstran belega pokopalliščnega zidu. »Zdaj smo na svojem«, mu odgovarja brat Anza s Kisele vode, kjer se pribit na križ zaradi vere v svoje ljudstvo boči više od Gore; »zdaj smo na svojem«, paberkuje brata Guština edinec »Koroški fužinar«. »Zdaj smo na svojem«, potomci preteklega rodu, ki ne more umreti na tujem, vedno se vrača, pa naj bo pot še tako dolga in samotna, vrača se v svojo ljubljeno koroško domovino. Prehodili smo Vorančevo pot, ki je naša pot in kjerkoli smo se ustavljali, smo srečevali sebe v spominih, pogovarjali smo se v Vorančevem jeziku, ki je tako robat in ne prenese laži, zato je tako silno prepričljiv in ga ni moč pozabiti. Veliki narodi z bogato preteklostjo se di-čijo z mnogoterimi imeni pisateljev in umetnikov vseh vrst, mi, Slovenci, imamo le skromno vrsto glasnikov naše kulture, v tem skromnem številu pa smo Korošci skoraj obdarovani — imamo Prežihovega Voranca. Njegova beseda je rojena iz trpljenja, govorili so ,jo njegovi junaki pred sto leti pa pred petdesetimi, danes jo govore prav tako in bo ostala večna, nič drugačna, le mnogo glasnejša, ker jo govorijo srečna usta iz prešernega srca »Sedaj smo na svojem!« Ta skromni spomin, »Prežihovo pot«, smo odprli zato, da bodo pozni rodovi nabirali ob njej tisočere besede, pozabljene, skrite in neizgovorjene besede njegovih junakov, njegove besede, ker nikoli ne bomo našli toliko in tako pomembnih besed, da bi mogle opisati ves ta stoletni boj ljudstva. Kje naj najdemo besede, bi bi opisale žrtev križanega Anzana in muke trpinčenih, kjer je jezik, ki bi mogel izgovoriti vso zahvalo padlim za svobodo od Doberdoba do Kisele vode in kakšno naj bo besedilo obljube in zakletve, da bomo spoštovali vse pridobljeno. Narod je velik po svoji kulturi, ne po svojem številu. Narod je nesmrten po glasnikih svoje kulture, glasniki narodove kulture pa so se rodili iz ljubezni ljudstva, zato niso svoji za sebe, so last naroda in njegov ponos iin njegova vest. Tako bi se pot lahko končala, a se ni. Ob sedmih zvečer smo se spet vrnili k Lužniku, kjer je Mitja zaigral Svetnečega Gašperja pred pravo bajto, kjer je davno nekoč Gašper našel svoj zadnji kot. Šenta-nelski pavri so zapeli in melodije so zaplavale po hotuljski kadunji. Zadnji obiskovalci pa so se pozno v noč vračali od Lužnika. Posebna zahvala gre vsem posestnikom, koder teče Prežihova pot, vzeli so jo za svojo, za svojo so jo vzeli tudi Hotuljca. Pot Vorančevih spominov naj bi bila po- Prof. Silva Breznik PO SLEDEH BERNARDE ALBE (Rojevanje gledališke predstave) Nekoč so v resnici mislili, da je lepota daleč od nas; nekje daleč je tisti pravljični svet, kjer prebivajo vile z zalim obrazom in si razčesavajo pšenično zlate lase in so oblečene v belo tančico, ki jim pokriva telo vse do gležnjev in ubrano pojejo ter plešejo. Tako je iskal Cankar rožo čudotvorno, tako je Zupančič iskal skrivnostni cvet rože mogote. Človekov duh je nemiren, vedno išče nekaj višjega, lepšega, pravičnejšega... Danes pa, ko je človek prepotoval vse kraje na tem svetu, je spoznal, da je svet tukaj in tam enak, prodrl je v neznane globine morja, vesolje mu ni več popolnoma neznano. Kje je potemtakem še danes ta svet lepote? Ni nam treba iskati lepote kje daleč, dovolj je je okrog nas, samo prisluhniti moramo lepi pesmi, pazljivo prebrati besedo pisatelja, začutiti moramo igralčevo sporočilo. Ni veliko ljudi, ki najdejo ta svet, a kdor ga enkrat najde, ga nikoli več ne izgubi. Taki so tudi ljubitelji odrskih desk. Dolga in naporna pot, preden delo zaživi na odru in ga gledalec sprejme z navdušenjem ali mlačnim ploskanjem; ves zakulisni napor mu je prihranjen. Najprej mora skupina poiskati delo, ki bo prinašalo idejno dovolj bogato sporočilo, ki bo tudi sodobno, kjer bo gledalec med množico besed našel tudi nekaj zase. Navadno se zatakne že tu, ko letaš iz ene gledališke hiše v drugo in prosiš za tekste. Sledi iskanje igralcev; prvi odkloni, ker je že preveč družbeno angažiran, drugi ne more, saj se še dodatno izobražuje, tretji... Končno je zasedba kolikor toliko popolna. Prve bralne vaje. Igralci spoznavajo tekst. Druge bralne vaje, kjer že površno oblikujejo značaje. Sledi še lektorska vaja, ki je za marsikaterega začetnika hudo naporna, saj se ne more znebiti lepe melodije koroškega stavka. Nato sledi raz-člembna vaja, ki pa se seveda razpotegne v več vaj. Po desetih do petnajstih takih vajah je šele prva vaja na odru. Režiser postavi približno sceno in igralci začno piliti premike. Te vaje so zelo naporne, saj v eni roki še vedno držijo tekst, z drugo pa prenašajo rekvizite; navadno se te vaje zavlečejo pozno v noč. Pa se zgodi, da enega od igralcev ni na vaje in tako tudi ostali ne morejo vaditi. Sploh je to nerodno, če je zasedba majhna. Drugič spet oder potrebujejo drugi in vaje odpadajo druga za drugo. Zaradi takih stvari postanejo igralci malodušni in najraje bi začeto delo pustili, a preveč so vanj že vložili in preveč ljubijo odrske deske. Počasi gre delo h koncu, na obzorju je že datum uprizoritve, pa eden od igralcev gosto obiskovana, da bi postaila romarska pot slovenskega naroda — posebno mladine; da bi tako postala zares veličasten, naravni, svojevrstni spomenik našemu velikemu pisatelju in revolucionarju. zboli. Če nočeš vsega vloženega truda zavreči, je pač treba poiskati novega in z njim vaditi spet vse od začetka. Včasih je celo več takih zamenjav. In iz dneva v dan vaje, vaje, najmanj trideset jih mora biti, ampak prej več kot manj. Veliki trenutek — premiera! Takrat je pozabljeno vse garanje pozno v noč, pozabljene so tiste sobote in nedelje dopoldan, ko bi bil raje na smučišču kot v dvorani. In nagrada tem ljudem? Nič drugega kot polna dvorana navdušenih gledalcev. Eden izmed igralcev je dejal, da se ob prazni dvorani počuti kot na randiju, ko zaman čaka na dekle. Pa letošnja predstava? Ravnotako se je rojevala kot vse prejšnje. Drama zatrte strasti Gledališka skupina KPD Prežihovega Voranca Ravne na Koroškem je v letošnji sezoni uprizorila dramsko delo Federika Garcia Lorce Dom Bernarde Albe. V tej igri je nekaj nenavadnega; nastopajo samo ženske, ves čas pa je v njihovem miselnem svetu navzoč moški; praktično ga nikoli ne srečamo, le na sliki. Skozi igro se prepleta strast med moškim in žensko. Jo-zefina v pesniškem jeziku razkriva, kar doživlja Adela, ko ni več devica; prava Lor-cova ženska gre do konca. Delo je tragedija, ki jo je ta znani španski pesnik in dramatik dokončal kot svoje zadnje delo pred smrtjo in pred izbruhom revolucije. To je svet zaprtosti, kjer so Albine hčerke zaprte pred moškimi pogledi in vsaka, ena bolj, druga manj, hrepenijo po zunanjem, po svobodi, po moškem. Začne se s pogrebnimi molitvami za umrlim možem Bernarde Albe. Po njegovi smrti prevzame Alba kot močna in diktatorska ženska vajeti v svoje roke. V njeno hišo brez njenega dovoljenja ne sme stopiti moška noga. Ob njej hira pet odraslih hčera. Avgusta, ki je podedovala premoženje po svojem očetu, prvem Bernardinem možu, ima tudi najboljše pogoje za možitev, čeprav je že prekoračila trideseto leto-Za njo se zvrstijo po starosti Magdalena, Amelija, Martirija in Adela. Od teh štirih hčera izstopata Adela in Martirija. Martirija je že po naravi kaznovana z grbo m nosi s seboj tudi najtemnejši značaj vseh sestra. Ob njej izstopa Adela, ki se bori za svojega moškega, se edina zoperstavi materi, hoče ven iz zaprtih sten, hoče svobodo in ljubezen. Bernarda Alba hoče po starih zakonih najprej poročiti najstarejšo hčerko — Avgusto. Nameni jo Pedru Romanu, ki pa ljubi naj mlajšo Adelo. Drama se tragično konča: Adela izbere rajši smrt kot hiranje med stenami; Pedro odhaja v noc, Bernarda Alba pa v svoji nemoči spet uveljavlja diktaturo. Vmes se vrstijo prizori z deklo in Jože-fino, ki s svojo blaznostjo dokazuje nesmi' selno diktaturo Bernarde Albe; pa spet lir' ski prizori, ko dekleta poslušajo pesem žanjcev in hrepenijo po predani ljubezni-In kdo so bili letošnji ustvarjalci? Režiral je Bojan Čebulj, ki že tretje leto sodeluje s skupino in se je na vse vaje vozil iz Maribora; ravno tako je odlična scena njegovo delo. Albo je interpretirala Milka Cesar, njeno blazno mater pa Angelca MoC' nik; obe sta odrskim deskam zvesti že nad trideset let, obe nosilki naj višjega prizna' n j a, ki ga lahko sprejme amaterski igralec Domači plesi pred Vužnikovo bajto Letošnji gledališki ustvarjalci Linhartove plakete; Močnikova pa je Prejela tudi Severjevo nagrado, s katero Se v Sloveniji lahko pohvalijo le redki. Ob njima je Marica Krivograd, ki so ji letos v Trbovljah na republiškem srečanju Podelili zlato Linhartovo značko. Ob tem stebru izkušenih igralk so se uveljavile mlajše. Meta Dragolič, ki je bila enkratna grbasta Martirija, Cvetka Jehart kot Avgusta; obe maturantki, za kateri bi radi, da bi se po študiju spet vrnili k nam. Adela — Malči Krivograd, ki že uspešno stopa po maminih stopinjah. Pa Franja Gašper in Marina Knežar, ki ob službi in otrocih ter družbeni dejavnosti še najdeta čas za ta »špas«, Bibijana Čebulj, doma iz Strojnske reke in seveda Lenka Čuk in Štefka Jelen, potem naša Nada Tomaš — kot da ne bi imela dovolj socialnega dela na šoli; Pavla Pirtovšek je interpretirala radovedno obiskovalko, levji delež pa je prispevala z izdelavo kostumov. Pravzaprav dokaj emancipiran ženski kolektiv, če bi pri tem lahko izpustili Ivana Vocovnika, mojstra za vse; Mirka Šteharnika, ki je za odrom tudi žvižgal in streljal, in našega gospodarja Francija Klančnika. Miran Pirtovšek, ki je bil sicer asistent režije, drugače pa kriv, kadar je šlo kaj narobe, je prispeval k ravnotežju med moško in žensko polovico. Pa nastopi? Predstavo so si ogledali dijaki gimnazije in šolskega centra; kot abonmajsko predstavo Ravenčani, Zerjavčani in Mežičani; nagrada za kvaliteto je bilo sodelovanje na področnem srečanju v Slovenski Bistrici, in na republiškem srečanju v Trbovljah, kjer je bilo dvajseto srečanje amaterskih gledaliških skupin. Posebno nepozabno pa je bilo srečanje gledaliških skupin slovenskih železarjev v Štorah. Nagrade? Ploskanje obiskovalcev, polne dvorane in šopki rož! Lustav B l’i oman ZGODBE STARIH KMEČKIH POSLOV Pastirji, kakršne hočem opisati, so v starih časih prihajali v glavnem iz bajtarjih in oferskih družin. Tudi pri nas smo *li revni, toda bogati z otroki in morali srno drug za drugim, takoj ko smo se zne-hi pleničk in jankic, od hiše. O pastirovanju pri prvi tuji hiši ne bi vedel pravzaprav ničesar zanimivega posedati. Spominjam se, da sem takoj ob prihodu v službo prejel kot likof nove cokle, Pozneje pa še roževinaste hlače, hodno Srajco, že ponošen star jopič in mnogo premik širokokrajen star klobuk. Da sem ^ogel pozimi obiskovati šolo, sta mi oče in jati iz svojega morala kupiti še coklače, 0 je čevlje z lesenimi podplati. Ena izmed v pašo vzetih ovc mi je tudi jgajala. Za šmenta ni hotela ostati pri /evilni čredi, ampak je ubirala svoja pota, so vodila, seveda, v škodo. Mnogo sem hh moral zaradi te nesrečne ovce preslišati gospodar mi je celo grozil, da ima že šibo Namočeno. Eostopka s puščanjem izprijene krvi, ka-i°r je to prakticiral Krjavelj, si pri svoji °ži seveda nisem upal tvegati, sem pa l2prijenko po nasvetu in s pomočjo bližnje-sošolca »kolenčal«. Eno od sprednjih bog sva ji v kolenu podvila ter s srbotovo ^itico povezala, da ni mogla noge stegniti lri je morala hoditi po treh. Konec je bilo jbiovoljnega pohajanja, saj je čredo le e komaj dohajala. Ker se je pa kmalu povišala, je kazen trajala le nekaj dni. Do- ma pa, kajpak, o mojem početju niso smeli ničesar vedeti. V šoli sem bil precej zabit, sicer pa tudi ni moglo biti drugače, saj sem bil za določeno dobo šole sploh oproščen, vsaj polovico dejanskih šolskih ur pa sem prespal. Učitelj je imel posebno veselje zbujati me s tem, da je z leskavo palico na vso moč zamahnil po čelni strani prve šolske klopi. Seveda me je iz dremavice kar vrglo, sošolci pa so zagnali huronski smeh. Ko se je učitelj pri mojem gospodarju pozanimal zadelj moje zaspanosti, mu le-ta ni povedal resnice. Moral sem namreč z ostalo služinčadjo prav zgodaj vstajati, pred odhodom v šolo še živad napasti, sleherni večer pa sem pri raznih delih, kakor npr. pri prešanju sadja, moral opravljati službo svetilničarja. Treskam — smolnicam, ki so bile zataknjene v primež, sem moral neprestano utrinjati oglje, da so lepo in svetlo gorele. Kot otrok sem imel na splošno pač premalo počitka. Drugače pa sem bil dokaj živahen in razigran otrok, včasih celo malce hudoben. S Popovim Mihom, ki je, čeprav velik revež, veljal v bivši prevaljski občini za prav značilno osebnost, se nikakor nisem smel srečati. Pozdravljala sva se le od daleč. On je meni grozil s palico, jaz pa sem mu kazal zijala. Moram povedati, da so se nacisti bali, da bi jim ta siromak nemara zajedel veliko-nemški rajh, zato so ga kot prvega Pre- valjčana že julija 1941 prijeli v farovški štali ter odpeljali v Celovec in v smrt. Starega domačega hlapca, ki je veljal za »hišno fantaro«, smo včasih, kadar je bil dobre volje, naprosili, da je prinesel na dan svoje ustne harmonike. Počasi, ampak za nas čudovito lepo, je znal igrati. Same starosvetne viže seveda. Njegova velika skrinja, katere pokrov je bil na notranji strani ves prelepljen s svetimi podobami in podobicami z raznih romarskih krajev, je bila prepolna čudovitih reči, žepnih nožičkov, rdeče in modro barvanih škrutijev, starih novcev, medalj, pokvarjenih ur, najrazličnejših gumbov in brošk ter lepega števila trdo vezanih molitvenikov. Nekje na dnu skrinje pa so bile spravljene tudi »kolomoniš bukve«. Teh pa nam lastnik za nobeno vižo ni hotel nikoli pobliže pokazati, kajti brati take knjige je bilo bajda sila nevarno. Otroška radovednost me je privedla tako daleč da sem si bukve nekoč kar sam sposodil. V najbolj skriven kotiček podstrešja sem se namestil in kot varnostni ukrep za vsak primer prižgal žegnano svečo, nato pa začel brati neko poglavje. Za čuda pa nisem ničesar priklical in niti najmanjšega šuma ni bilo čuti. Neuspeh sem pripisoval pač dejstvu, da bukev pač nisem znal pravilno brati, ker so bile spisane v nemškem oziroma v latinskem jeziku. Vse slike, s katerimi so bile bukve bogato ilustrirane so prikazovale hudobca v najrazličnejših živalskih podobah. Menjajoč službeno mesto, se pri novem gospodarju najbolj živo spominjam okrogle vrtne utice, ki je bila toliko prostorna, da smo čez poletje v njej vsi domači lahko posedli h kosilu. Ob stropu naokrog je bila izpisana prav značilna kmečka domislica: »Kdor jutri k nam pride, dobi jesti in piti zastonj.« V sredini nad mizo pa se je blestel stavek: »Najejmo se in napijmo, pa moliti ne pozabimo!« Pri vratih utice je visela preprosta naprava za odganjanje nadležnih hišnih muh, ki jih je bilo v tistih časih povsod polno. S svojo vsiljivostjo so človeku priskutile še tako okusno jed. Ker so bili gospodarji verni, smo bili tudi mi »službeni« dolžni vsako nedeljo iti v cerkev. Od bogvekdaj pa je pri hiši veljalo nenapisano pravilo, da je moral tisti, ki je zadnji dospel iz cerkve, za kazen ves naslednji teden namesto žlico držati v rokah muhalo ter pridno odganjati ostudne muhe, dokler je bila družina pri jedi. Za čuda pa je ta čast najpogosteje doletela mene, malega pastirčka. Kdo neki si vendar ob večjih praznikih pri Fari ne bi do sita napasel svojih oči na težko obloženih kramarskih štantih, posebno še, če si premogel v žepu kaj okroglega. Še danes trdim, da so izmed vseh sladkarij, kar jih premore vesoljni svet, najslajši turški med in dateljni. Da je to res, se je dalo sklepati že po tem, da so te dobrote obletavali celi roji os in čebel. Domov gredoč sem ubiral kaj različna, včasih docela neobičajna in odročna pota, bodisi ob Meži, bodisi kar na divje skozi lesove. Na Poljani sem se, kakor v obcestno razpoko zmerom zazrl v nagačenega ponija na hlevskem pročelju ter si tiho zaželel imeti takega, seveda živega konjička, da bi ga na paši prav po kavbojsko podil za sitno živino. Hoja ob Meži ali pa ob holmeškem potočku bi bila dandanes zame gotovo bolj zanimiva, kakor je bila takrat. Če se danes ustaviš kje ob dokaj široki strugi, se ti že ob majčkeni merici fantazije zazdi, da stojiš na kakšni ameriški aveniji, ki je kar najslavneje okrašena za sprejem kakega vesoljca. S sleherne vejice obrežnih grmov, korenik in vodnih čeri, ti nasproti mahi j a nesrečni polivinil, najlon in druga umetna vlakna v obliki neštetih živopisanih trakov, praporčkov, lampijončkov in kot plahta velikih zastav. Tla pa so kakor s konfeti posuta s steklenino najrazličnejših barv, porcelanom, predrtimi žogami, konzervnimi škatlami, zavrženo obleko in obutvijo, otroškimi vozički, deli nekdanjih štedilnikov, pralnih strojev, koles in čelov motornih vozil. Oh, kakšna paša! Če sem imel le enkrat srečo, da sem se po mnogih brezuspešnih poskusih kot mačka oprezno pretihotapil do enega izmed holmeških bajerjev, kjer sem čepeč za drevesom opazoval divjo raco, ki je vodila po vodni gladini svoj mladi zarod, sem imel ves dotedanji trud za bogato poplačan. Ko sem končno dospel do domačih travnikov in polj, sem ugotavljal, da so nekatere travniške cvetice, kakor orlico in deteljo, obletavali le čmrlji. Modro grabljišče se mi je zdelo tudi za čebele zelo medonosno, medtem ko se za kozjo brado, katere krški se ob vročini zapirajo, ni zmenil nihče. Čudeč se, kako morejo tako lepe cvetice, kot so rdeči poljski mak, kokalj in pladica veljati za nadležen žitni plevel, sem najpr-vo od Poljane, nato pa še s Šentanela zaslišal opoldansko zvonjenje. Predramil sem se iz svoje zamišljenosti in sem s pesnikom žalostno in očitajoče vzkliknil: »Kaj mudiš me, oj zeleni in cvetoči travnik ti?« Ne v šolo, ampak domov se meni strašno mudi. Gotovo bom spet zadnji in zopet jih bom slišal, kakor že tolikokrat. Doma me je gospodar prav porogljivo vprašal, če sem nemara bil pri vseh treh mašah. »Pohvalil« me je in dejal, da mi zaenkrat muhanja nihče ne ogroža, do letnega sejma v Pliberku, kjer muhe v žum pojedo in jih potem ni več, pa je še daleč. Moram pa se pohvaliti, da zmeraj pa le ni bilo tako. Enkrat sem bil doma med prvimi, če ne celo prvi. To je bilo tisto nedeljo, ko sem nenadejano prejel »krajec«. Popov Miha Prvi sem namreč srečal skupino, ki je nesla malo poganko h krstu. Prelepa botrica me je ustavila in mi tiščala v roke velik škr-nicelj, rekoč: »Za božjo voljo, fant, pa vsaj vzemi! Pa hitro pojej, da bo tudi naša punčka tako zdrava in rdečelična kot si ti! Pa srečno!« Od presenečenja se niti zahvaliti nisem utegnil. Ko smo drug drugemu na svoji poti zginili izpred oči, sem pričel škrnicelj prazniti. Kos nadevane potice, kos svinjske pečenke in — za čudo! — še nekaj denarja. In tekel sem proti domu, kolikor so me le nogo nesle. Ko so si domači vse dobrote ogledali in seveda od vsega poskusili ter ocenili vse za odlično, so trdili, da je bila punčka, ki so jo nesli h krstu najbrž zelo zaželena, kajti sicer so »krajci« bolj skromni. Pristavili so še, da imam v splošnem več sreče kot pameti. Po mnogih letih hlapčevanja, začenši od pastirja in iberžnika, sem ob nekem novem letu pristal pri bogatem in na videz uglednem hribovskem kmetu kot konjar. Privlačili so me predvsem konji, ne pa gospodar, ki je bil, kakor sem kmalu občutil na svoji koži, do nas poslov nezaslišano trd in neusmiljen. Rad se je hvalil, koliko svinjskega mesa in koliko dež masti ima spravljene, toda za nas posle so jutro za jutrom romale na mizo repičeve župe, zabeljene s tako žarkim ali žaltavim prežganjem, da so bile komaj še užitne. Zgodilo se je tudi, da je moral zavreči večjo količino suhe svinjine. Prekuhali so jo v svinjskem kotlu in namenili za hrano prašičem. Eden izmed nas, za njim pa kmalu še ostali, smo začeli to meso rezati m pri malicah uživati. Naše početje je skopuh ocenil za potrato in požrešnost. Takoj Je dal meso posuti z ovsenimi plevami in senenim drobirjem, tako da je postalo zares neužitno. Kot voznik — prevažal sem les s planine na lente v Dravograd — sem prejemal vsak dan sproti dnevnice ali »cerengo« v znesku 20 din. Živel sem dokaj skromno. Zadostovala mi je takrat običajna mala štručka belega kruha ter kos lovske salame. Pi‘l pa si nisem privoščil skoraj nikoli, dasirav-no je ob naši poti obilovalo dokaj furmanskih oštarij, kjer smo tudi krmili živino-Skromno živeč, sem si od dnevnic sčasoma nekaj prištedil. Na enem izmed pogostih kramarskih sejmov sem si kupil čedno srajco, klobuk in usnjene gamaše. Zaradi teh nakupov je škrt sodil, da mi v svoji velikodušnosti daje pač preveč. Takoj mi Je dnevnice znižal na 15 dinarjev. Ta njegov ukrep se mi je zdel hudo krivičen in sklenil sem, da se bom ob prvi priložnosti maščeval. Ne dolgo za tem sem stopil dokaj »zgre' vano« pred gospodarja in mu povedal, da so mi neki lopovi pokradli z voza glavno furmansko verigo. Seveda ni šlo brez ošte-vanja. Očital mi je vse sorte slabosti in pristavil, da se ne bo prav nič čudil, ako me lepega dne zagleda priti domov celo brez voza in konjev. Nadvse pa sem se začudil, ko mi je g°' spodar čez nekaj dni zalučal pod noge »novo« verigo. Zahvalil sem se mu in hitr° izginil. Presneto trda bi mi namreč predla-ako bi gospodar doznal, da je pravzaprav kupil svojo verigo za novo; Sam sem jo ne dolgo tega prodal farskemu kovaču. Prav nevsakdanja in za našega stiskača neverjetna sprememba jedilnika mi je zbudila sum. Kar med tednom so nam nekoč postregli s svežim mesom, ki pa ni bilo nit1 goveje, niti svinjsko. Malo izkušenemu sč mi je posvetilo šele, ko sem med žvečenje111 našel v mesu — ničesar drugega kakor drobno šibro. Sum je bil potrjen, živel sern med krivolovci. Eden le-teh se mi je kmalu že po govorici, kakor tudi po vedenju, iz' dal. Bil je od mene precej starejši sotrpin Prečudno rad se je pogovarjal o divjačini-lovu, puškah in vse sorte nastavah. Po sle' deh, ki jih je puščala divjad v snegu, je mojstrsko razsojal, kje je hodila kuna, kje tekla veverica, kje zajec, pes ali lisica. P° razkrečenosti parkljev je ugotavljal cel° spol in starost. Moram priznati, da sem ga kar rad poslušal in ko sem mu pričel staviti razna tovrstna vprašanja, je bil m°z prepričan, da sem zajadral v njegove vodc-da sem postal zrel in da mu utegnem postati zanesljiv in koristen pajdaš. Med takimi zaupnimi pogovori, ki s^a jih ponajvečkrat imela globoko kje v leSlJ pri nalaganju težkih hlodov na voz ali sani-mi je slednjič odkrito priznal, da zahaja v goro. Sam se je odločil za gamse, med tern ko se je gospodar zaradi svoje debelušnosb omejil rajši na lažje pristopna zakupna 1°' višča, kjer pridno s šibrami udriha P° srnjadi. Početje mi je skušal na vse načine omil1' ti, češ da le naivneži še verjamejo, da Je divjačina ustvarjena le za gospodo, ki in13 Paleta narave Jtak vsega na pretek in se z lovom zgolj kratkočasi. Moral sem mu prav dati in pri— trditi, da smo tudi mi mali ljudje upraviče-da si svoj pusti vsakdan na ta ali oni način posladkamo. Obljubil mi je, da me ko na jesen, ko se gamsi ženijo, vzel s seboj. Zelo zgodaj sva nekega nedeljskega jutra res krenila v goro. Dokler naju je ščitila tema, sem bil kot novinec na moč korajžen hi zgovoren, toda pozneje? Dospevši vštric domovanja grofovskega čuvaja, je moj Mentor na moje silno zaprepaščenje dvigal puško v zrak in ustrelil. Obrnivši se k ^eni, je dejal: »Da veš, poba, to je bil ^trel zaradi večje varnosti. Hitler j anec zdaj Ze ve, da bova danes v gori midva na lovu lri če mu je življenje drago, naju ne bo 2asledoval.« Nadaljevala sva pot in se po jezdni povzela še na lisičjo in končno na gamsjo stezo. Ko sva kolikor mogoče oprezno obšla r^ekaj grebenov, sva v jutranji meglici odbila majhen gamsji trop. Ni bilo posebne l2bire. Tako strel, ki je neznansko dolgo °dmeval po gori, kakor tudi kotaleči se ko-2et> sta prav porazno vplivala na moje živ-Ce- Najrajši bi bil pri priči pobegnil. Čudno derad sem prijel za puško, ki mi jo je uka-nositi med tem, ko je stopil do žrtve in N jo zadel na rame. V dokaz, da se je po-k°d uspešno končal, je kozla očistil nalašč 118 eni izmed steza, v porog pa poleg vam-k°v zataknil še prazno patrono. , Prečkala sva nekaj melišč in v globokem terku počivala. Potem, ko si je v miru od ^seh strani ogledal roge in ocenil hrbtno "lako, — gamsov čop — me je z desnico potrepljal po rami kakor bi mi hotel izpridi svojo oblast nad menoj, je rekel kar Se da zaničljivo: »Cagovec cagovi. Iz tebe bo bo nikoli kaj prida lovca. Boljše bi bilo, ba bi bil ostal doma. Podelal se menda b°zdaj še nisi?« In ko sva molče nadaljevala pot proti b°mu, me je bilo sram, da si je moj paj-boš mogel ustvariti tako nizkotno sodbo 0 •heni. Zaradi cagovca cagovega pa sem Pri sebi sklenil, da me Uršlja gora kot div-^ega lovca ne bo videla nikdar več. Čeprav s®m v poznejšem življenju mnogo zahajal v gore — posebno rad na vigred v f loristič- no zelo zanimivo Vorančevo Požganico, da sem se nadihal vonjev cvetočega ženitlja in jožefic, me gamsi niso več mikali. Bolj ko se je bližal konec koledarskega leta, večja je bila prizadevnost kmečkih gospodarjev, da si za naslednje leto zagotove dovolj, predvsem pa kar najbolj vestnih in pridnih poslov tako po moški kakor po ženski strani. Tudi mene je moj bodoči gospodar že dolgo snubil, toda zadnjo besedo sem dal šele, ko sem se prepričal, da večjega zaslužka in boljših delovnih razmer tudi drugod ne morem doseči. Vzel sem torej »likof« ter se s tem kakor s pogodbo zavezal z novim letom pri njem prevzeti mesto »ta večjega« hlapca. Kmečka služinčad je 28. decembra, to je na »otročje« spregla. Od tega časa pa do praznika Treh kraljev so imeli posli »ukance« (vakance) neke vrste počitnic. Hleb »miznika«, ki se je iz ržene in pšenične moke pekel na božično bilo, in »tot-ko« najboljšega prediva, namenjenega za »hoden oviren«, je prejel ob koncu leta vsak posel, ne glede na to, se je-li odločil ostati pri hiši ali oditi. Samo hlapcem, ki so do konca leta izpolnili še posebno, sicer neobvezno nalogo, da so izdelali vsak po 9 brezovih metel, so gospodarji poklonili še nadaljnji hleb kruha, ki je bil pečen dan pred miznikom in so mu rekali »pravda«. Za »ta večjega« pa je bilo zadosti že pet metel, ki pa so morale biti drugače vezane in so rabile samo za gumno. Hleb je tehtal od 6 do 7 kg. Oferji so kruh radi kupovali, plačali so po krono za hleb. Za miznike, ki so bili boljši je vladalo kakopak večje zanimanje. Z »likofom«, ki je znašal nekako enomesečni zaslužek, so si »virti« svoje posle zaa-rali vsaj do svečnice, za naprej pa je šlo na račun letne plače. Poredkoma so plačevali v denarju, največ so dajali obleke, čevlje, perilo itd. Kdor se je pogodil in likof tudi vzel, nato pa iz kakršnegakoli razloga službe ni nastopil, je moral likof »topati«, to je, vrniti ga je moral v dvakratnem znesku. V času ukane je nastopilo na kmetih vsesplošno vandranje. Eni so odhajali in se bolj ali manj veselo poslavljali, drugi so prihajali. Slednje so seveda povsod na moč prijazno sprejemali. Gospodar, kakor tudi gospodinja, sta se ob novem članu družine kar topila od sladkih besed, nudeč mu klobaso s kruhom in moštom. Mlajši posli, pastirji, so pripotovali kar s culo na ramenih, starejše pa je bilo vsekakor potrebno seliti z vozom ali sanmi, saj se je razne robe v letih nabralo za eno ali celo več težkih skrinj in še za kak kovček povrhu. Marsikateri je priromal s kopico najrazličnejšega orodja. Starejši možakarji so se namreč, bodisi iz potrebe bodisi za kratek čas, priučili raznih rokodelstev, npr. pletenja košar, košev in jerbasov. Nekater-niki so znali izdelovati tudi lične cokle. Cepili so doge in sestavljali žehtarje, mevtre in čebre. Ta ali oni se je za silo znašel tudi v domači kovačnici. Taki, ki so bili vešči popravila in izdelave vil, grabelj in vse sorte toporišč, so bili gospodarjem zelo drobrodošli. Moja šarža — »ta večji« hlapec — je bila kar zavidanja vredna, saj sem bil prvi za gospodarjem in v času njegove odsotnosti tudi njegov namestnik. Moral sem zjutraj prvi vstati, zbujati druge, če je bilo potrebno, nato pa posameznikom odrejati de- lo. Pri košnji sem se seveda moral postaviti za prvega kosca. Po »kopšah« in njivah sem zasajal osti vi ter pri tem na lestvi stoječ zlagal snopovje s kope. Če ni bilo volarja pri hiši, sem moral prijeti tudi za plug. Tu bodi omenjeno, da so me kot orača spremljale od zar do zar cele jate poljskih in črnih vran, ki so s svežih brazd pobirale mastne črve in ličinke. Danes tega pojava v naših krajih z zastrupljenim ozračjem ni več opaziti. Pametne vrane so se umaknile, le človek je ostal. Moj gospodar je bil pravzaprav dober človek in krepostnik svoje vrste. Besno je sovražil in preganjal vasovalce. Imel je tri za ženitev godne hčere ter eno mlajšo, vrhu tega pa vsako leto po eno ali dve dekli. Odtisi stopinj, pohojena trava, odvrženi či-ki, na dekliška okna prislonjene lestve in še nekatera pobalinstva — zamenjana kolesa pri vozovih in s tečajev sneta okna in vrata, so bili gospodarju nedvomni dokazi, da se ponoči pode okoli njegove hiše cele drhali grešnikov, ki kakor hijene čakajo ugodne priložnosti, da se vržejo vsak na svojo izbrano žrtev. V svoji pretirani zagnanosti pa ni hotel verjeti, da so se fantje iz njega le prav skurno norčevali. Kadarkoli je torej pri hiši bilo kaj narobe v zvezi z vasovalci, je imel gospodar navado, da nam je, zbranim pri zajtrku, pripravil nekaj pridige. Vedno je ponavljal, da je dan namenjen za delo, noč pa za počitek, časa za postopanje pod okni pa ne more biti. Kar nekam ustaljena navada po naših hribovskih domačijah je bila, da smo se »fantje od fare« ob sobotah zvečer od blizu in daleč zbirali na kakem dogovorjenem mestu. Ob grči mošta smo peli in juckali dolgo v noč. Marsikateri in še rajši marsikatera nam je prisluhnila, čeprav naše petje gotovo ni bilo tako ubrano kakor danes šentanelskih pevcev. Ako se je med oferskimi in bajtarskimi sinovi našel kak dober pevec ali celo muzikant, smo ga izjemoma, čeprav še nezrelega, milostno sprejeli v našo druščino. Sinovi iz navedenih kast v našem času nam- reč niso imeli vseh pravic in svoboščin. Dokler niso imeli v rokah poziva k vojakom, oziroma dokler se pri fantovščini niso odkupili z vinom, tako da je kar od miz teklo, enostavno niso smeli brez spremstva roditeljev prestopiti gostilniškega praga, najmanj pa še, da bi si drznili na kakšno veselico ali celo plesati. Take predrzneže so svobodnjaki zbrcali do praga in čez prag. Ko smo se torej ob sobotah okoli polnoči že zadosti napeli in se razhajali na vse strani, kamor je pač koga nevzdržno vleklo, smo onim, ki so uživali izjemnost, strogo zabičali ubrati najboljšo pot do svojih mamic in očetov. Spominjam se, da je imela pri naši hiši nekoč opraviti tudi sodna gosposka. Ko je eden od gospodov, ki je prvi korakal pred ostalimi, srečal našo najmlajšo, ki je hitela v šolo, jo je vprašal, če so atej doma. In dečva je zagostolela: »I, seveda so atej doma, saj komisijon čakajo. Veste, danes pride komisijon. Zdaj atej nalivajo mošt. Rekli so, da bodo gospodom postregli z ,brklico‘, čeprav je v tisti sod padla podgana.« Ko so gospodje od sodnije s svojim delom končali, jih je gospodar vljudno povabil za mizo. Pridno so jedli in pili, le en gospod »brklice«, navadno izvrstnega sadjevca, naprešanega iz samih necepljenih lesnik in lesnač, niti poskusiti ni maral. Vsako leto si je gospodar na god svinjskega patrona skušal z izdatnim darom zagotoviti svetnikovo naklonjenost in srečo pri svinjereji. Dolgo je res šlo kot namazano, toda neko leto so pocrkali prav vsi prašiči. Bilo je kletvic, robantenja in očitanj. Pri priči je svetniku odpovedal poznanstvo in sleherni dar. Po zadnji svetovni vojni sem se tudi jaz rešil večnega hlapčevstva. O »ta večjem« hlapcu že davno ni bilo več duha ne sluha, ker so se razmere na kmetih močno spremenile. Čeprav sem bil dokaj v letih, sem začel misliti na svoj dom. Kupil sem staro leseno bajto in jo pričel obnavljati. Le počasi se je dvigalo zidovje od tal. Pa sta se mimoidoča miličnika pozanimala, kako mi kaj gre, sem mogoče priučen zidar, imam li gradbeno dovoljenje in še marsikaj. Na vprašanje, s čim vendar ugotavljam ver-tikalnost zidovja, ko sploh nimam pri roki niti enostavne svinčnice, sem tovarišema začel dokazovati, da se da navpičnost zidovja kontrolirati tudi tako, da z vrha tik ob steni po večkrat pljuneš proti tlom. Morebitni odklon se takoj opazi. Mislim, da sta me razumela, vendar nista ničesar pripomnila. Eden je dejal tovarišu: »Pojdiva naprej, tu nimava kaj iskati.« Bez, beza daj moža, aniga bokerniga! Tako smo pavrške dekle na kresno noč zdihovale, čepeč pod bezgovim grmom. Ker smo kravarice, svinjarice in iberžni-ce doživele le malo vedrih ur, ni čuda, da smo se v svoji nemoči oklepale tudi najrazličnejših vedeževanj in coprnij, želeč pač najti v tem nekaj utehe. Vsaka izmed nas je videla rešitev iz bedne vsakdanjosti pač le v čimprejšnji srečni možitvi. Priti bi moral tisti princ iz sanj, jo nežno prijeti za loko ter ponosno popeljati pred preše- Na vsem lepem pa krave — bi zapisal pokojni urednik Kuhar is m*t* i nečena gospodarja in reči: »Dovolj. Odslej bo Mojcka služila pri meni. Vidva pa si iščita drugo.« Bližnjo poroko smo si na srečni večer vedeževale na ta način, da smo se bose, nalik povodnim vilam podile po kakšni livadi, metale v zrak iz turice spletene vence ter jih padajoče skušale ujeti na glavo. Zavist je spremljala tovarišico, kateri se je to posrečilo in bo kot nevesta stopila kmalu pred oltar. Hodile smo tudi na kakšne kopše, kjer je bilo mnogo ostrvjih lukenj, še od lanskega leta zapolnjenih z lesenimi zagozdami (kelami). Izbrale smo si vsaka poljubno luknjo, izruvale zagozde, se vlegle na tla, na odprtino prislonile uho in prisluškovale. Nekatere kar nismo mogle verjeti, da ču-jemo daljno muziko, druge pa so drevenele od strahu, ko so zaznale žalostno, zateglo zvonjenje zvonov. Spominjam se, da sem za kres rada pri-rezovala na vrtu rastoči česen. Ako se je nekako za ped od zemlje odrezano česnovo stebelce čez noč lepo obraslo ali celo nekoliko priraslo, so se utegnile skrite želje v celoti izpolniti. Ovenelost pa ni pomenila nič dobrega. Z ivanjščicami, ki smo jih na kresni večer natrgale ter razpostavile na okenski polici, poimenujoč vsako bodisi po kaki dragi bodisi osovraženi osebi, smo hotele vedeti za njih daljno usodo. Svežina, ki smo jo naslednje jutro opazile pri kakšni roži, je za tisto osebo pomenila srečen nadaljnji življenjski potek. Smer, kjer si bomo naslednje leto služile svoj grenki poslovski kruh, nam je na kresni večer vsaj približno naznačila cokla, vržena z noge čez glavo za hrbet. Vse te coprnije smo ženske pred moškim svetom kolikor mogoče skrivale. Zmerom so nam tvezili, da smo vse od kraja na moč »zirane« na dedce. Kadar smo same, da so moški vedno osrednja in glavna tema vseh naših pogovorov. Sicer je bilo pa tudi vsakdanje življenje na kmetih svoj čas polno vraževerstva, po- sebno še v zvezi z boleznijo pri otrocih m živini. Kadar smo pri hiši prodajali male puj' ske za rejo, je imela gospodinja navado vtakniti v vrečo k prodanemu pujsku se košček kruha. Zakaj je to delala, mi ni vedela točno povedati. Menda je bilo to potrebno zgolj zaradi boljše prireje. Nekoč, bilo je po kruhapeki, mi je moja gospodinja, ki je imela okoli leto starega »starostlivega« otroka, ukazala, naj trikrat zaporedoma tečem okoli hiše in se vsakokrat nagnem skozi odprto okno ter j° vprašam: »Kaj delaš?« In ko sem prvič pritekla okoli hiše, se nagnila skozi okno ter zastavila to vprašanje, mi je gospodinja, polagajoč svojega otroka na lopar in potiskajoč ga v peč, odgovorila: »Starost v peC vsajam in mladost ven jemljem.« Zgoditi pa se je moralo vse to seveda trikrat. Ker sem služila po več let pri istem g°' spodarju, vem povedati, na kakšne načine je predvsem gospodinja preizkušala prizadevnost, vestnost in poštenost novodošlih dekel. Ker se je novinka rajši ognila, ozirom* je rajši prestopila staro, popolnoma zasukano brezovo metlo, ležečo na hišnem pr*' gu, je »virtna« že vedela, s kom bo imel* opravka. Svojo poštenost je dekla ispričala, ko Je gospodarjema odrajtala sleherni novčič, k1 ga je našla pri pometanju hiše kot nalašč nastavljenega v kakem kotu. Omenim naj še, da smo na šenlanelski m strojanski strani imele skrb za peko kruha kravarice, medtem ko so ga na leški strani pekle svinjarice. Lahko so bile pa tudi izjeme, če ena ali druga kruha sploh 'se peči ni znala. PREGOVOR Kadar ti žena govori, se smej in je ue poslušaj. Kitajski pregovor Gregor Klančnik S POTI PO NEPALU deželi brez železnic Niti v sanjah nisem pomislil, da bi me življenjska pot kdaj pripeljala v deželo "aj višjih gora sveta — Nepal. Če bi bil 'hlad, bi mi strast do gora verjetno nudila Hežnost za vključitev v eno od naših eks-Pedicij, ki obiskujejo Himalajo. To naši generaciji ni bilo dano in z velikim ponosom ahko le občudujemo heroizem, ki ga mladi Pripadniki našega naroda dosegajo v najzahtevnejših gorah. Pa vendar sem bil v ''epalu. Poslovna skupnost Ingra, ki ima v hdiji svoje predstavništvo, se z ministrstvom nepalske vlade za industrijo in rudarstvo dogovarja za organizacijo pregleda projekta mini železarne, ki naj bi se po Projektu indijske firme Dastur gradila v ”epalu. Ingra ne razpolaga s strokovnimi delavci, ki bi lahko to vlogo prevzeli, zato Se je obrnila na Slovenske železarne. Ko Sem bil od 16. do 20. maja s člani jugoslo-Vanske delegacije na zasedanju komiteja za Poslovno tehnično sodelovanje z Indijo, Sem izrabil bližino Nepala. O himalajski deželi V Katmandu, glavno mesto Nepala, sem Prispel z letalom iz Indije v soboto, 20. mala dopoldan. Potem ko je v Delhiju dnev-na temperatura prešla 42° C, sem si želel Sorske svežine, začudil pa sem se, ko smo topili iz letala in sem ugotovil, da tudi na 'daini 1300 m ne manjka toplote. Res da je ha temperatura 10° nižja kot v Delhiju, o svežini pa vendar ni bilo ne duha ne slu-,a- Premalo sem se zavedal, da Katmandu Slcer leži v kotlini med visokimi gorami, ***ar južneje od Kuvajta, torej v tropom pasu, zato je tudi vse leto brez snega. ^Podatki o državi Nepal se razlikujejo. e se, da se nahaja na južnem območju Hi-alaje, da zavzema površino 141.577 km2, a Po dolžini meri okrog 800 km, po širini ?a le 80 do 230 km, da ima okrog 12 mili-loriov prebivalcev, ki so v glavnem budi-. 1 in hinduisti. Uradni jezik je nepali, ki 1® Podoben hindu jeziku, posamezne etnič-e skupine uporabljajo svoje jezike. Na Piodnem pasu, ko se dežela iz gora spušča •"'Oti Indiji, to je v Teraiu, govorijo hindu. Nepal nima železnic. Prevoznih in delno sfaltiranih ima okrog 1400 km cest, od ka-nh. v plodnem pobočju prve gorske ve-'Se Mahabharat cesta po dolžini prečka el° deželo. Srednje doline so med prvo jursko verigo in območjem Himalaje, po-embni pa sta dolini Katmandu in Pokha-a' Nepal izvaža riž ter juto in to predvsem * Pokrajine Terai, goji pa žito, krompir, f, °njavo in razne južne sadeže od banan Q° oranž. 2e iz teh skromnih podatkov se vidi, da . Nepal skrajno nerazvita dežela brez astne industrije in da sta poljedelstvo in 'vinoreja pogoj obstanka. V templjih, pandah in drugih verskih svetiščih ima bo-jjato kulturno izročilo stare nepalske ar-'lekture, ki pa ga nagrizuje čas. To velja hi za bogato okrašene fasade poslovnih in '^anovanjskih stavb. Začudil sem se, zlasti 6r sem pred tem že videl Japonsko, da Nepalci brezbrižno gledajo uničevanje kulturnih vrednot. Življenje ljudi v Nepalu teče enolično, človekove roke in glava pa so delovno in transportno sredstvo. Zemljo imajo dobro obdelano, vse njive so v terasah, povezanih z vodnimi kanali. Kmetje v maju požanjejo žito in zatem nasadijo riž in druge kulture. Ko se junija prične monsunsko obdobje, se z gora zlivajo vode, ki imajo od človeka odrejen tok — zalivajo njive v vseh terasastih ravneh. Tempelj Nyatapola Nepalci polje obdelujejo brez živine in le s skromnim orodjem ter tudi celoten pridelek prenašajo sami na pasu preko glave ali z uravnovešeno palico čez ramo. Pri njih ni razlike, nosijo ženske, moški in otroci. Oblečeni so vsi, a v glavnem so bosi. Vse pridelke tudi na trg nosijo na hrbtu s pasom čez glavo. Zaradi teže gledajo v tla, zlasti ko iz gora v glavno mesto po več kilometrov daleč nosijo težka bremena nasekanih drv. Celotno življenje in delo je na ravni, kot so ga podedovali od davnih rodov. Žito mlatijo z gorjačami pred hišo, na ulici, pred templjem, povsod, kjer je ravna površina in trda podlaga, ne le v okolici, temveč tudi na sredi Katmanduja. Posebno zanimiva mi je bila mlačev na cesti v Pa-tan, kjer je veliko budistično svetišče. Mlatili so kar na asfaltirani cesti, avtomobili in kolesarji pa so vozili čez žito in slamo. Omlačeno žito čistijo enostavno s pomočjo vetra. Stresajo ga iz višine okrog 2 m, težka zrna padejo na tla, lahke rese in zdrobljeno slamo pa veter odnaša. Od živine imajo krave, bivole, v Himalaji jake, prašiče, ovce, koze, perutnino in veliko psov. Krave in psi se sprehajajo in lenuharijo po sredi Katmanduja in vsi jih pustijo v miru, tudi avtomobili in rikše se jim morajo umikati. To, da se bremena, vreče, zelenjava, drva in drugo po glavnem mestu prenašajo na glavi, ne pomeni, da ni avtomobilov. Promet poteka tudi po ozkih ulicah, ki imajo levo in desno majhne branjarije, polne ljudi, zato avtomobili neusmiljeno trobijo, kolesarji pa žvenketajo. Glasne so tudi rikše, ki so na kolesih, polne trobijo v opozorilo, prazne pa za vabo strank. Posebno inozemce želijo voziti po cesti. V Katmanduju je dobro organizirana taksi služba. Taksi je možno dobiti v kratkem času, ure pa točno računajo tarife. Vožnja z avtomobilom skozi mesto pa je za naše razmere vratolomna, ker so ceste polne ljudi, kolesarjev, rikš in drugih vozil. Posebna draž je trgovanje. Vsak želi nekaj prodajati ne le v branjarijah, temveč posamezno od razglednic do spominkov, ko je cela zaloga blaga po žepih. In prav ti »trgovci« so kot nadležne muhe, ki se jih je težko otresti. Čarobni pogled na streho sveta V Nepalu sem bil le tri dni, pa sem vendar nekaj doživel. Največje doživetje je bil gotovo let ob visoki Himalaji, ki nam je v jasnem vremenu približal Makalu, Mont Everest — Sharamatha in zatem nudil edinstven pogled na ostale vrhove Himalaje vse do Manaslu in Ganesh Himal, kjer se je letalo obrnilo in vrnilo v Katmandu. Omembe vreden je tudi dogodek prvega dne, ko sem po nastanitvi v pristojnem hotelu s toplo in mrzlo vodo in tušem — takih pa je v tem mestu vsaj še deset — hotel brez poznanstva obiskati goro, ki naj bi mi nudila pogled na Himalajo. Hotelski vratar mi je rekel, da obisk zahteva en dan hoda, kar mu seveda nisem verjel. Vrh gore Shivapuri je bil moj usmerjevalec, ko sem šel skozi mesto, si vmes ogledal templje in zamazane ulice, obiskal največje svetišče Swayambhunath in se usmeril v strmino. Šel sem mimo zanimivega kamnoloma, kjer možje lomijo kamenje, žene in otroci pa jih s kladivi vsakega posebej razbijajo za potrebe cest in drugih gradenj. Zatem sem se mimo vaških zamazanih hiš vzpenjal, si ogledoval umetnost vodnih napeljav v posamezne terase njiv, vmes pa razveseljeval otroke, ki so prosili: »One Rupis«. Ko sem prišel na vrh obdelane zemlje, sem naletel na urejeno nizko poslopje z obzidjem. Tam je bila vojaška straža, ki mi ni pokazala poti naprej, temveč nazaj. In tako sem bil zopet v dolini, trma me pa ni minila. Na povratku sem se zopet obrnil proti gori, se na drugem mestu povzpel na vrh teras, preplezal obzidje, ki ščiti obdelano zemljo in izsledil ozko stezo skozi grmičevje in gozd ter ob šestih zvečer prispel na 2500 m visoki vrh, kjer stoji Buda. Pri zadnjih žarkih sonca sem občudoval vrhove Himalaje in Katmandu pod seboj. Na vrhu sem srečal skupino Nepalcev, ki se niso mogli načuditi, da sem prišel peš. Na vrh namreč po drugi strani pelje cesta. Med Nepalci sem se spoznal s Parajulijem, ki dobro pozna Aleša Kunaverja, vodjo Machhapuchhare naše ekspedicije na Makalu iz leta 1976, in takoj smo bili prijatelji. Povabil me je v džip in me z drugimi vred pripeljal nazaj v Katmandu. Vožnja navzdol pa ni bila nič krajša kot moja pot navzgor. Cesta je namreč slaba in v spirali obide celo goro. In tako sem v petih urah napravil bogat celodnevni izlet. Nepal čaka železarno Naslednji dan je bila nedelja, ki je v Nepalu prvi delovni dan v tednu. Skupaj s predstavnikom Ingre tovarišem Vitasom sva obiskala ministrstvo za industrijo in rudarstvo nepalske vlade. Sprejel naju je generalni direktor gospod Mahendra N. Rana, pri pogovoru pa sta sodelovala še B. Shrestha in B. Vaidya. Zvedela sva, da je projekt za mini železarno še v izdelavi v indijski inženiring organizaciji Dastur. Kakor hitro ga bodo dobili, ga bodo odstopili v pregled. Projekt predvideva proizvodnjo valjanega jekla na temelju domače nepalske rude. V nizko šahtni peči bodo izdelovali železo, kot reprodukcijsko sredstvo pa uporabljali lesno oglje. Tekoče železo bodo rafinirali v konvertorju in jeklo v valjarni predali v okroglo in profilno blago. Projekt predvideva 50.000 ton valjanega jekla letno. Železarna bo stala 50 km južno od Katman-duja v Hetauri, ki je ob cesti proti Indiji. Železno rudo in apnenec bodo dovažali 25 km daleč čez hrib z žičnico. Tak izbor gradnje železarne v Nepalu je razumljiv. Uporabljali bodo lastno surovino, transporta bo malo, dolina Katmandu pa bo največji porabnik jekla. Razumljivo je, da bodo na začetku v prvi vrsti uporabljali betonsko jeklo. Edini in skoraj nepremagljiv problem, ki jih muči, je denar, ki ga kralj Birenda, ograjen v svoj raj s šest metrov visoko jekleno ograjo, nima. Za stroške projekta računajo na Unido, za investicije, ki bodo znašale okrog 1200 milijonov din, pa na mednarodne kredite. Gospod Rana bo septembra na Dunaju obiskal Unido, zato sem ga povabil, da pride v Slovenijo, kar je z veseljem sprejel. Želi še pismeno povabilo. Nepal sem v razmeroma kratkem času toliko spoznal, da lahko vsakemu, ki ga hoče obiskati, postrežem z bogatimi ustnimi in tiskanimi napotili. Seznanim ga lahko tudi z razmerami tam, kjer na žalost nisem bil — v deželi šerp s središčem Nanche Bazar; pripovedujem lahko o organiziranih pohodih po himalajski pokrajini, ki trajajo od enega do 15 dni. Seznanim ga lahko s himalajskimi vrhovi, ki jih z več ali manj uspeha vsako sezono napadajo ekspedicije, z vrhovi, na katere še ni stopila človeška noga, med katerimi je tudi samo 7059 m visoki Macchapuchhare, kar po naše pomeni ribji rep, ki se kot konica bajoneta dviguje nad Pokharskim jezerom. Cilj alpinistov sveta Šestinpetdeset let alpinisti s celega sveta poskušajo doseči teme na himalajskih gorah, pa vendar še niso premagali vseh osem- in sedemtisočakov. Sezona pohodov na himalajske vrhove se sklene z začetkom monsuna (junija), ki traja do septembra. Alpinisti zato Himalajo obiskujejo spomladi in jeseni. Letošnjo sezono se je za vrhove visoke Himalaje potegovalo 11 ekspedicij, uspeh pa je bil najslabši v celotnem obdobju obiskov nepalskih gora. Le zahodnonemški alpinisti so dosegli svoj cilj — 8501 meter visok vrh Mont Everestovega soseda Lhotse. Pri tem podvigu so dosegli rekord, kar 10 alpinistov je bilo na vrhu. Na žalost pa je tudi ta ekspedicija na povratku morala podariti gori žrtev, svojega 26-letnega Maksa Lutza. Vse ostale ekspedicije so ostale praznih rok. Zaradi neugodnih vremenskih razmer se je deset skupin alpinistov obrnilo pred predvidenim vrhom: — novozelandska z 8 člani izpod najvišjega, 8848 m visokega Sagarmatha ali Mont Everesta — ameriška internacionalna, v kateri sta bila tudi dva Slovenca: Matija Malešič, in Borut Krivi, izpod 8475 m visokega Ma-kaluja — avstrijsko-italijanska izpod 8137 m visokega Dhaulagirija — nemška izpod 7850 m visokega Ma-nasluja — japonska izpod 7879 m visokega Nupt-se-Himal — angleška izpod Sisme Himal — 4 japonske izpod Makaluja II, Chu-ren Himal, Kagmara Peak in Himal Chuli. Tudi avstrijski alpinist Reinhold Messner, ki je s tremi tovariši iz Nemčije, Avstrije in Amerike poskušal premagati 4000 m visoko steno v Dhaulagiri, ni uspel. Žrtve pa so Himalaji letos podarili še Angleži s ponesrečenim Andrewom Russelom na Sisne Himal in Japonci na Himal Chuli. V prejšnjih letih spomladi in jeseni so bile ekspedicije uspešnejše. Lani jih je od 19 uspelo 13 in od teh jugoslovanska na Makalu. Leta 1975 jih je od 23 bilo uspešnih 10, leta 1974 jih je od 27 uspelo 12, leta 1973 je od 22 uspelo 12 ekspedicij in spomladi leta 1972 so od 7 uspele 3 ekspedicije. Letošnji neuspeh ne bo imel za posledico zmanjšanja želja po osvajanju himalajskih vrhov, nasprotno, strasti se bodo še okrepile. Potem ko se je pet Slovencev po južni steni povzpelo na visoki Makalu, je vrh ostal nedotaknjen. Jugoslavija v Nepalu dosti pomeni. Poznajo jo po neutrudljive^1 borcu za enakopravnost, pravičnost in mir — tovarišu Titu in po junaštvu ter vzdrž' Ijivosti slovenskih alpinistov. S svoji1111 vzponi na himalajske vrhove so v tej de' želi opravili več kot katerekoli diplomat' ske službe. Še danes visi na najbolj ugled' nem delu Katmanduja v izložbenem pr0' štoru TWA plakat z mogočno goro, ki je posvečen naši ekspediciji na Makalu. Upaj' mo, da bodo naši alpinisti stopili tudi na streho sveta Mont Everest. V Nepalu so ljudje mirni in kot žival pohlevni. Alkohola skoraj ne poznajo, zate razgrajačev ni. Spoštujejo se med seboj, v miru pa puščajo tudi živali. Do tujcev S° ustrežljivi in ker je turizem postal P°' membna gospodarska dejavnost, prednost' no gradijo ceste, elektrarne in hotelske ka' pacitete, angleščina pa postaja sredstv0 splošnega sporazumevanja. Prihod tujcev vpliva tudi na domačine, njihovo obnaša' nje in razvija željo za napredkom. Zelezar' na bo gotovo pomembno vplivala na zoŽe' vanje zaostalosti in razvoj Nepala v Pfi' hodnosti. Gora ^ipl. ing. Mitja Šipek SEDEM DNI NA OTOKU SONCA RHODOSU Ko so bogovi na 01ympu delili zemljo, Je Zeus nesrečno pozabil obdariti svojega sina Heliosa — boga sonca. Da bi svojo naPako popravil, mu je pozneje dal v last, je sin želel — tisti otok, ki ga Helios Zagleda vsako jutro, ko vstaja na vzhodu. Ko je otok postal Heliosova last, ga je le-*a obsijal s soncem in svetlobo, njegova sestra Afrodita, ki ima za simbol rožo, ga je okrasila s cvetjem. Na tem otoku pa s° prebivala tudi mitološka morska bitja piinfe. Helios se je zaljubil v Rhodo, hčerko morskega boga Pozejdona in se z njo Poročil. Rhoda je darovala otoku mnogotere izvire vode in tako je otok postal °tok sonca, bogat s cvetjem in vodo in tak je še danes. , Simbol Rhodosa je roža. Še en simbol jjna otok — jelena. Po pripovedi naj bi oila nekoč na otoku huda nadloga — kače, 2ato so jz maie Azije naselili neko vrsto telena, ki so očistili otok od kač. Jeleni še danes žive v nekaterih gozdnatih prešlih otoka, v samem mestu Rhodos pa P ti gojijo v parkih in so postali simbol otoka. Otok se je dvignil iz morja, kar pri-Cajo fosili školjk in rib na naj višji gori °toka Ataviros na jugu otoka, ki je visoka ^240 m. Otok ima približno isto zemljepisno širijo0 kot severna Afrika in spada v skupino ttodekanesov (12 otokov) v Sredozemskem te°rju. Dolg je 77 km in širok največ ® km, oddaljen 18 do 20 km od Turčije dar Prvi vtis, ko izstopiš na letališču na Rhodosu, ki leži na sredozemski obali, je porazen. Peklenska vročina puhne v obraz, toda takoj ko se umakneš izza letala, te že pohladi izdaten sredozemski veter. S carino ni nikakršnih problemov in že so nas Airtoursovi avtobusi odpeljali v hotele. Hoteli so pač hoteli, nič posebnega, vendar so zelo čisti, postrežba je vzorna in pozorna, hrana užitna, lahko pa tudi odlična, če več plačaš, vino pa prvorazredno. Narodnih jedi razen solate pravzaprav ni, so pa odlične ribe na vsakem vogalu. Cel Rhodos je ena sama trgovina. mali Aziji. Rastlinstvo je tropsko, ven- zelo borno. Poleg palm, borov in aga- Ve rastejo tu še olive, breskve, limone ter vmska trta pritlične vrste, sicer pa je °^°k kamnit, dokaj pust in suh, saj od *karca do konca oktobra ne pade kaplja aežja. Temperature v juliju in avgustu se Ubijejo okoli 30 stopinj Celzija, v zaprtih Področjih (npr. Lindos) pa celo do 45 sto-pmj, in v tem peklu ne bi bilo mogoče ^držati, če ne bi stalno pihal prijeten vet-,te s Sredozemskega morja. Na severozahodnem rtu otoka Rhodos, kjer leži tudi ®*avno mesto Rhodos, je tudi meja med redozemskim in Egejskim morjem. Egej-5° morje je povsem brez vetra in to raz-je mogoče občutiti takoj, ko se prebelite z ene obale na drugo, deset minut Se. Ves otok Rhodos premore 68.000 pre-*valcev, v mestu Rhodos jih živi 33.000 h*- še turška manjšina okoli 2000 ljudi. ”esto Rhodos se ukvarja izključno s tu-r|zmom, saj obišče letno okoli 150.000 tu-f}stov to lepoto, od tega je 60 odstotkov kandinavcev, potem Nemci in nekaj ma-,eSa ostali narodi. V mestu je okoli 200 °telov, 80 odlično založenih trgovin s krz-P°m, več tisoč trgovin z zlatom in mnogo rgovin s poznano rhodoško keramiko ter hijeno galanterijo. Rhodosu je poprečno 259 dni v letu s°hčnih, cene so bile do lanskega leta'zelo hizke, letos pa so jih zvišali za 30 od-sV>tkov (po našem vzorcu), zato je tudi , msk turistov padel tako zelo, da ni pro-. em najti prostega mesta v hotelu, kar ^ bilo lani popolnoma nemogoče. Vhod v stari del mesta Ulice so tako obložene z blagom v vseh barvah, z zlatom, krznom, usnjem in ostalo šaro, da zidov sploh ni videti, povsod igra narodna glasba in v samem mestu, posebno v starem delu, je za čudo mnogo zelenja in sence. Otok je bogat s talno vodo in na vsej poti srečuješ vetrnice, ki so večji del opuščene, nekoč pa so črpale vodo iz tal za namakanje skopih njivic. Cene sicer niso pretirano visoke, kdor pa misli, da bo kaj prihranil, če bo dal sešiti obleko po meri v treh dneh, se moti. Približno za isti denar, enako kvaliteto, dobi tudi doma. Naj večji čar Rhodosa pa je njegova pettisočletna zgodovina. Rhodos mesto ima dva dela: novi del in staro mesto z obzidjem, ki sta popolnoma različna svetova. Začetki mesta izvirajo iz leta 408 pred našim štetjem, ko so ga ustanovila rho-doška mesta Ialysos, Kamiros in Lindos, ter ga imenovala po otoku. Prvi zgodovinski podatki o otoku pa izvirajo iz leta 4000 pred našim štetjem. Tod so hodili Feni-čani okoli leta 2000 pred našim štetjem. Otočani so se povezovali enkrat z enimi, drugič z drugimi, sodelovali v trojanski vojni, se sprli z Rimljani, se tepli v bitki pri Salamini skupaj s Perzijci, se spoprijateljili z Atenci, se bili proti Filipu Makedonskem, pač tako, kot jim je najbolje kazalo. Nekaj orjaških potresov je večkrat skoro do tal porušilo mesto na otoku. Potem so prišli keltski pirati in močno zdelali takrat slavno rhodoško mornarico. Eno izmed svetlih obdobij je obdobje vitezov sv. Ivana, ki so prišli iz Palestine in leta 1309 zasedli otok z glavnim mestom vred. Ta red je bil prvotno meniški in je skrbel za romarje v sveto deželo, pozneje pa se je prelevil v vojaški red. Na Rhodosu so zgradili orjaške utrdbe, ki stoje še danes in so dolge 4 km ter imajo zidove tudi do 20 metrov debele. V tem obzidju je staro mesto, pravi čar Rhodosa z neštetimi dokumenti slavne preteklosti. Povsod leže kamnite krogle, ki so rušile mogočno obzidje. Hiše v notranjosti obzidja so grajene v tipičnem srednjeveškem stilu, z ozkimi ulicami, vse kamnite in skrivnostne. Vitezi so bili odlični vojaki in še boljši trgovci, saj so trgovali s takrat celim znanim svetom. V red vitezov so bili lahko sprejeti le tisti, ki so najmanj za štiri rodove nazaj lahko dokazali poreklo. Nemci pa so bili še natančnejši (kot vedno), saj so morali dokazovati čisto poko-lenje kar za osem rodov nazaj. Tako so v starem mestu stanovali pripadniki različnih jezikovnih skupin v posameznih stavbah, ki so si jih zgradili. Taka je ulica vitezov, kjer je najmogočnejša stavba Francozov, na koncu ulice na vrhu pa je veličasten vhod v rezidenco »Velikega mojstra«. Tega poglavarja reda so izvolili doživljenjsko. Od vseh velikih mojstrov je bilo največ Francozov (16). Pri obrambi gradu so si obrambo razdelili po jezikovnih skupinah, tako so levi del enega glavnih vhodov branili Francozi, desni del Nemci, vhod proti morju Italijani itd. Končno je Rhodos doživel tragedijo. V letu 1480 je sultan Mehmed II. napadel mesto in po 90 dneh obleganja moral odnehati. Vitezi so po tej zmagi obzidje še bolj utrdili. V letu 1522 pa je sultan Sulejman Veličastni sklenil, da viteze dokončno prežene z Rhodosa in po šestmesečnem obleganju je zavzel trdnjavo. Zadnji boji so bili na trgu, kjer danes stojita arheološki muzej in rdeča mošeja — rdečo so jo imenovali zato, ker so bili menda trg in zidovi rdeči od krvi bojevnikov. Maloštevilnim vitezom, ki so ta pokol preživeli, je sultan dovolil odhod iz mesta. Prepeljali so se na Malto in tam ustanovili viteški red, ki je znan še danes. Ko človek občuduje mogočna obzidja, se ne more načuditi hrabrosti teh bojevnikov, kako so le mogli s tedanjimi pripomočki osvojiti tako, še za današnje čase mogočno trdnjavo. Turki so vladali na otoku od 1523. do 1912. leta ko so jih pregnali Italijani in vladali otoku do leta 1943. Za časa Turkov so imeli otočani hude čase. Ponoči je bilo otočanom pod smrtno kaznijo prepovedano bivanje v mestu, zato so počasi pričeli graditi bivališča zunaj mesta, ki so zasnova sedanjemu novemu delu mesta. Nasproti palače velikega mojstra stoji še Lindos — staro naselje iz dobe vitezov 15. stoletje danes stavba, ki je bila nekoč bolnišnica, potem pa turški arzenal. V 19. stoletju je strela zažgala uskladiščeni smodnik v njem in strahovita eksplozija je porušila dobršen del starega mesta z rezidenco vred. Italijani so v času okupacije vložili ogromno truda, da so skoraj popolnoma obnovili mesto po starih načrtih, vpeljali so tudi obvezno šolanje, zato si danes na Rhodosu najlaže pomagaš z italijanščino, dokaj dobro pa tudi z angleščino, nemščino in francoščino. Na vzpetini nad gradom so ostanki Apolonovega svetišča, malo nižje pa amfiteater, dolg 201 meter, ki je služil govorniški šoli. Ostanki gimnazije so izkopani v podaljšku amfiteatra. Zgodovina pravi, da je bila v letih 135 do 51 pred našim štetjem na Rhodosu ustanovljena univerza ter stoična filozofska šola v dolini Rodine, kjer so študirali med drugimi Cicero, Pompej, Cezar, Kato, Brutus, Odssius in Mark Aurel. Rhodos je mesto turistov, domačine vidiš le kot prodajalce, natakarje, taksiste itd. Ker je na Rhodosu čas premaknjen za dve uri naprej, je po naših merilih treba vstajati precej zgodaj, kupuješ pa lahko od 9. do 21. ure, pa tudi pozneje in ob nedeljah, mnogo lokalov pa je odprtih vso noč. Taksi te prepelje, kamor hočeš, za smešno nizko ceno, v najem pa lahko vzameš avto, motor, kolo ali osla in za zares nizko ceno križariš po otoku. Policaja ta-korekoč ne vidiš, vendarr pa vlada v mestu vzoren red. O kakršnemkoli vsiljevanju ali nadlegovanju ni sledu, če te pa fotograf, ki je z bliskovito naglico posnel deset posnetkov, potem vljudno nadleguje, da odkupiš slike velikega formata 13X13 za 15 din mu že zaradi tega ne zameriš, ker ti nikoli ne bo jasno, kako je (po dveh urah, kolikor je potreboval za razvijanje in izdelavo slik) uspel najti ravno tebe med tisoči turistov in ti ponuditi slike. celo svoj denar. Nad pristaniščem stoji se danes dobro ohranjena mogočna akropol® z ostanki svetišča Atene iz Lindosa. Baj® je bilo na Lindosu nekoč čez 200 kipov, ki pa so v teku tisočletij izginili in ostali le še podstavki, kjer so ti kipi stali-Največja in prva izkopavanja so v pričet' ku tega stoletja izvajali Danci, zato je tudi Človek postane pozoren na izredno čistočo po mestu, čeprav se vali po ulicah reka turistov. Ko sem ravnokar razmišljal o tem, pride mimo starejši gospod, se zagleda na tla ob avtomobilu, se skloni in pobere košček papirja ter ga odloži v smetnjak — tako je seveda mogoče! Izlet na Lindos Avtobus nas je pobral ob pol devetih po lokalnem času pred hotelom. Po nekaj kilometrih vožnje izgine vsaka sled za mestom. Pusti kameni kupi z izsušeno travo in tu pa tam kako oljčno drevo še spominjajo na življenje na otoku. Spotoma smo obiskali eno naj večjih vasi na otoku, Arhangelos. Da bi bila vas, mora imeti po grških zakonih šolo in cerkev. Ta jo je imela, pa še kako lepo cerkev. Vse hiše so snežno bele, z ravnimi strehami iz phane ilovice. Vaška gostilna pa je pravo nasprotje mestu. Natakar premetava drobiž po krožniku in ga namaka v politi kavi (tako jo imenujejo, pa nima nikakršne veze s kavo), da te mine vsako veselje, da bi še posedel. Kmetice v srednje dolgih krilih, z dolgimi in čipkasto okrašenimi spodnjimi hlačami ter silno nerodnimi škornji iz kozjega usnja, posedajo po robnikih in čakajo na avtobus. Taki škornji menda odlično varujejo pred kačjim pikom. Ogledali smo si delavnico volnenih preprog — ko v srednjem veku, pa vendar pridejo iz nje čudovite preproge. Potem se izza sežgane peščene pokrajine, kjer se pasejo osamele koze, odpre po nekaj kilometrih čudovit pogled na tisočletne zidove Lindoške akropole in bajno peščeno plažo pod njo. Lindos je edino še obljudeno mesto od treh antičnih dorijskih mest Lindos, Ka-miros in Ialysos. Je naravno pristanišče in je doživelo svoj največji razcvet v 6. stoletju pred našim štetjem, ter je bilo tudi najpomembnejše mesto od treh, saj je trgovalo z vsem znanim svetom, kovali so večina vrednih izkopanin romala v K°' penhagen. Akropola je precej podobna atenski akropoli, vendar je gradnja eno stavnejša, ker rjavosivi kamen nima tret' nosti marmorja. Akropola je bila večkra povečana, otočani pa jo še danes restav rirajo. Z akropole je čudovit pogled n® morje in na malo kapelico, kjer se ]e menda v letu 51 apostol Pavel izkrcal na svojem misijonskem potovanju. Okoli svetišča so vitezi sv. Ivana zgra dili trdnjavsko obzidje, da bi se zavaro^ vali pred pirati v letih 1309—1522. S Prl. hodom Turkov je akropola izgubila svoj pomen. Lindos je silno privlačna točka za tun ste, bele hiše, strnjene v naselje, se stop ničasto dvigajo proti akropoli, skrajno o ^ ke ulice so tlakovane z drobnim okrog lim kamenjem, strehe pa so ravne in pl®a ne z glino. V Lindosu je prepovedan® gradnja hotelov, čeprav ima čudovito pl®, žo v zavetrju, edini hotel leži na drUfj* strani griča ob ogromni peščeni plaži n ob starem italijanskem vojaškem letalis®11’ ki pa je razpadlo. Na vsej več deset kil° metrov dolgi plaži pa se praži le ne*j , turistov. V Lindosu je bil posnet velik d® filma »Topovi z Navarona«, drugi del Pa v samem Rhodosu. Križem po otoku Nekega popoldneva smo se odpravili * avtobusom v notranjost otoka. Pot je v® dila ob vzletni stezi novega letališča, je najdaljše v Grčiji, saj je steza dolg, kar 3,4 km in so ga odprli tri dni Pre.^ našim prihodom, potem pa se prične dvl gati. Kolikor više smo, toliko bolj buj®^ je rastlinje, tudi gosti borovi gozdovi z® vzemajo vse večje površine in ko vzpnemo na višino 600 metrov, se odp®*' pokrajina, zelo podobna Istri, le da so d<^ linice bolj strmo vrezane v peščeni k® men, ploščad na vrhu pa je popolno®® ravna. Tik pod vrhom najvišje gore oto pod Atavirusom leži na višini 600 metr®, vas Embona. Tu je naš cilj. Vas naj ohranila še svoj pravi videz. Nobena vasi ne odkriva posebnih starinskih za_ nimivosti, če so, so pač še zakopane boko pod peskom, pač ne kažejo zani®®1 vosti za nekaj sto let nazaj. Skoraj v vsa vasi je silno skrbno negovana cerkev Grki so globoko religiozni — cerkve 5 vse brez izjeme ortodoksne, s pozlačeni1® oltarji in številnimi ikonami okrašen > vstop v mnoge pa je dovoljen le turiste®® ki so primerno oblečeni — torej v dolg1 hlačah in srajcah. Zanimive so hiše, ki imajo deloma r^V ne ilovnate strehe ali pa štirikapnice o sanskega stila. Prostor je samo eden, nizkim kaminom, ob stenah so police ^ ikonami ter slikovito keramiko, v Vr°^ štoru je še tkalski stol za izdelavo Pre prog, tla so ilovnata, postelja pa je e® sama, podobna pogradu, kot ga pozna®® na skupnih ležiščih v planinskih koča > kJer lahko spi eden ali pa deset članov aružine. V vasi in okolici raste nizka vin-ska trta, ki daje odlična vina, rdeče je fieke vrste prošek in silno nevarno. Pra-v'jo, da je grozdni sadež prišel na Rho-0°s iz Egipta. Najprej ga je odnesel v KJlunu golob, vendar mu je na poti čez ^orje padel v morje, potem ga je odnesel ev’ Pa ga ni prinesel do otoka, končno je nosil osel in nalogo vzorno opravil, tako imajo sedaj vina tri učinke: po pr-Čaši si lahek kot golob, po drugi mo-^an kot lev, po tretji pa — no bili smo ako previdni, da niti do druge stopnje uCinka nismo prišli, ker se prošek prej uPre, čeprav so nam postregli z ovčetino 'n grško solato ter nekim neslanim kru-orn- Vmes pa so vaški plesalci v slikovitih narodnih nošah z neizogibnimi kačjimi škornji plesali grške folklorne plese ^ zvokih tamburic in kitar. Plesi so ne-akšna mešanica kola in makedonskih °ziroma šiptarskih plesov, zdaj živahni, Z(^aj družabni, vendar nikoli v dvoje, tem-** vedno v skupini, kjer eden vodi, ven- dar se vodstvo ves čas menjuje. V nerod- škornjih se noge gibljejo tako spret-a°i da ne bi verjel, če ne bi videl in ko Se je na višku razpoloženja med plesalce P°mešala čreda turistov, si z lahkoto lah-0 točil, kdo je turist, kdo pa Grk. Nekaj Vaških pobalinov dolgolascev je zaplesalo ®v°jo točko z neverjetnim temperamen-0ltl, tako da je polagoma naš obisk prešel ^ vaško veselico, ki pa jo je na mah prebil šofer s sireno, ko se je bilo treba Vrniti, saj smo imeli do doma še 55 km P° vijugasti, ozki in prepadni cesti v pozni a°či. Ura je bila polnoč, ko nas je zopet ^Prejel rhodoški babilon, ki traja nepre-goma do jutra. Kdor misli, da bo na Hh °dosu lahko spal, se bridko moti, saj b odprtih oknih zabave željni turisti po-rbijo za dobro voljo tudi tistim, ki je jUso željni. Umiri se šele okoli pete zju-aj> ko je treba kmalu zopet vstajati, si na Rhodosu, je prav, da obiščeš y_sa tri stara dorijska mesta — Lindos, amiros in Ialysos. Danes živi še samo Hidos, Kamiros pa je izkopan iz peska, j^dtem ko je od Ialysosa ostalo le ne-aj kamnov akropole. Kamiros leži ob zahodni obali otoka tik morju na vzpetini, ki je dokaj porasla ob 2 bo Por, rovjem. Sploh je zahodna obala zelo asčena, polna talne vode, zato so tu ahki nasadi oliv, pomaranč, limon in vin- j5e trte. Ta dan se je zgodilo nekaj, kar bodos menda že 30 let ni doživel in bo ZaPisano v stoletni koledar. Nekako ob °smih po lokalnem času je pritisnila gosta Ggla s sredozemske obale. Natakarji in 0biačini so pritekli na ulice, kot da je °tres, mnogi še nikdar v življenju niso ‘deli megle. To je trajalo kake pol ure, °tem pa je sonce pregnalo megleno za- es° in pritisnila je pripeka kot vsak dan. ^ Kamiros je doživel svoj razcvet v 5. do ' stoletju pred našim štetjem. Tudi o na- y9nku Kamirosa kroži mitološka legenda. drugem stoletju je katastrofalni potres opolnoma porušil mesto in v tisočih le- d ga je zasul morski pesek. Šele .v 19. °letju so Danci pričeli mesto izkopavati, >dtik del pa ga menda še leži pod zemljo. „ kopana je glavna ulica mesta, ki pelje stor od koder so vodile lončene cevi v spodnje dele mesta. Akropola v Kamirosu nikoli ni imela obrambnih zidov, zato je bilo mesto lahek plen osvajalcev in je tudi kmalu propadlo. Ko sestopaš s hriba, imaš občutek, kot da se vračaš iz okamenelega časa v resničnost. Na poti proti Rhodosu zaviješ nekaj kilometrov v notranjost otoka in napis te opozori, da se bližaš »dolini metuljev«. Ta edinstvena posebnost v Evropi je ozka, zaraščena dolina, kamor se vsako leto junija priseli na milijone metuljev ene same vrste. Imajo obliko trikotnega ščita, zgoraj so črni z belimi črtami, spodaj pa opečnordeče barve. Skoraj neverjetno je, da najdejo ta kotiček, ki meri le nekaj sto metrov po dolžini in petdeset po širini. Nikjer v okolici ne opaziš metuljev ali pa le posamezne, tu pa vise po vejah visokih eukaliptusov v grozdih. Če zažvižgaš ali streseš vejo, se odtrga oblak metuljev, potem kmalu spet posedejo nazaj na svoja mesta. S prvim dežjem v novembru metulji izginejo. Človek ne bi bil človek, če ne bi prodajal tudi teh metuljev, tako da je zagradil dolino, da pobira vstopnino in plaši živalce, zraven pa prodaja pijačo in jedačo. Tako prodaja tudi svoje prednike in njih zapuščino — pred vhodom v Lindos pa v Kamiros, pa v Ialysos plačaš vstopnino, tako ie dokazano, da človek lahko tudi tisoč let po smrti služi denar vsaj drugim. No, pa vzdrževanje teh spomenikov tudi nekaj stane, zato pa ob celi obali Rhodosa ne vidiš enega samega plotu ali zidu in se kopaš, kjer hočeš, ne da bi odrajtal eno samo drahmo, le če hočeš senčnik nad glavo in ležalnik, plačaš razmeroma skromno pristojbino. Če pogledaš plažo, ki sega stotine kilometrov daleč in zjutraj ne najdeš najmanjšega odpadka, jim odpustiš tudi to nadležnost. Tretje najmanjše antično mesto na otoku, Ialysos, leži na vzpetini, približno 200 m visoko. Tudi tja vodi lepa asfaltna cesta. Od akropole so ostali še temelji ter nekaj kamnov, tik ob njej pa je bil porušen in so ga Italijani skrbno obnovili. Sicer pa od mesta ni ostalo ničesar. V dolini pod njim so vasi s tipično obliko hiš, ki spominjajo na majhne utrdbe, tudi te izvirajo iz dobe vitezov, so pa v celoti obnovljene in v uporabi. Na poti najdeš nešteto vetrnic, ki so večinoma že opuščene, nekatere pa še danes črpajo vodo iz tal in namakajo nasade. Vročina je v teh dolinah mnogo hujša kot ob morju, kjer stalno piha blag veter, zato ljudje niso preveč gibčni, večji del dneva posedajo v senci ob ulici in nepretrgoma klepetajo. Egejsko morje v tem predelu sveta premore nekaj deset otokov. Na enega izmed njih smo se odpravili z ladjo. Na otok Symi Vkrcali smo se v eni izmed treh luk na Rhodosu — v luki Mandraki, ki služi le turizmu. Poleg bleščečih jaht z vsega sveta pristajajo tu še potniške ladje. Luka je najbolj živahen del mesta in tik pod trdnjavo. Zelo pa te preseneti, da ni niti nikakršnega vonja po luki niti ne občutiš najmanjšega smradu kljub peklenski vročini. Nasploh je to morje skoro brez duha. Malo dalje onstran zidu leži tovorna luka, ki s potniško nima stika in je tudi ne opaziš, predno vstopiš vanjo. Po dveh urah vožnje smo pristali v luki otoka Symi, ki je najbližji mali Aziji, torej Turčiji. Med grško in turško obalo ta-korekoč ni nikakršnega prometa in je Symi poslednja grška postojanka. Luka po svoje spominja na Piran, je silno vroča, saj veter le slabotno pihlja v globok naravni zaliv. Hiše so grajene terasasto in vse snežno bele, med njimi so kake tri vzorno urejene cerkve in vse polno gostilnic in prodajaln. Tu dobiš poleg okusne ribe še jastoge po zelo nizki ceni in odlično vino. Triurni postanek v takem Pničasto proti vrhu hriba, kjer je stala °pola, tik pod njo pa bazen za vodo, Rliodos — novi del mesta, meja med Sredozemskim in Egejskim morjem pristanišču zadostuje, da se spoznajo še tako trdovratni samci, saj je vino zelo zgovorno, grški in turški natakarji pa še bolj. Na povratku še postanek na drugem koncu otoka, ogled prekrasne cerkve — toda le v dolgih hlačah — kratko kopanje in nazaj proti Mandrakiju. Morje je bilo dokaj mirno in čudovito modro, tako čiste vode ni kmalu mogoče najti in ko smo v najboljšem razpoloženju pristali v luki, se je sonce nagibalo že za obzorje, po naše pa je bilo šele pet, pol šest. Življenje na teh odmaknjenih otokih je svojevrstno. Otočani živijo izključno od turistov, zato so do njih zelo pošteni. Nikjer ne boš doživel, da bi ti natakar zaračunal kar na okroglo ali da bi pozabil vrniti drobiž — vedo, da je konkurenca prehuda in se kaj takega ne bi izplačalo. Razen tega v nekaterih restavracijah visijo table, na katerih piše, da oblast kontrolira cene in tudi kvaliteto uslug. To je pomembno, kajti tu lahko odpre vsakdo kakršnokoli obrt ali gostinski obrat, samo če ima denar, ali pa o stroki kaj ve ali nič, ni niti najmanj pomembno, tako je nadzor oblasti zelo dobrodošel. Sedem dni na otoku sonca je minilo. Če bi človek presojal dopust na Rho-dosu po tem, koliko je užil sonca, ali koliko je porabil denarja, bi se vsekakor odločil rajši za jadransko morje. Vendar so vtisi, ki ostanejo, ko izgine otok na obzorju, tako močni, da ti ni žal odločitve. Vse dni bivanja na otoku živiš na pol v sedanjosti, napol v davni preteklosti. Več tisoč let pozneje je moderni človek začel odkrivati življenje, ki so ga živeli stari Grki in vsi mogoči narodi, njihove navade, njihov blišč in bedo. Vsak kamen govori prepričljivo povest, danes, po tolikih letih, ko mi je profesor grščine vbi-jal v glavo poleg abecede in zajetne slovnice še zgodovino teh ljudstev. Spomnim se, kako nas je znal navdušiti ob Ilijadi, da se je razred nehote razdelil, eni so bili za Atence, drugi za Trojance in malo je manjkalo, da se nismo med seboj stepli. Danes pa, ko gledam te veličastne spomenike grške kulture od blizu, ko stopim na isto akropolo, kot so stopali stari ustvarjalci kulture, mi postane naučena zgodovina živa in v srcu se prebudi neizmerno spoštovanje do človekove volje in iskanja lepote. Morda bodo čez tisoče let nove generacije odkopavale ostanke človekove kulture 20. stoletja, morda bodo ugibale vzroke propada te kulture, kot mi ugibamo, ali je staro antiko razdejal potres ali meč, ali bodo lahko razbrali iz ostankov, da smo jo sami uničili z brezvestnim ravnanjem in malomarnim odnosom do narave in do ljudi, morda bo kak kamen govoril, da je nestrpnost in sovraštvo hujše kot potres in meč. Kamorkoli po svetu sem potoval, od povsod so mi ostali živi posamezni spomini, največji del pa jih je skopnel. Na Majorki me ni očaral blišč mondene plaže, temveč zapuščina arabskih osvajalcev, ki še danes živi v kulastih stavbah in čudovitih vrtovih, divjina Korzike je mnogo močnejša od nenehne navzočnosti Napoleona, kadeče se gmote še žive Etne na Siciliji in labirinti brezpravne gmote si-ciljanske mafije, ki ni mafija, so močnejši kot vitki obeliski Rimljanov, kam- nolom v Sirakuzi, kjer je suženjska roka stoletja kopala kamen in dobila sebi bivališče in grob, preglasi vse statve Rima. V Berlinu sem se sprehodil opolnoči po zidu sovraštva in na vsakem koraku se mi je zdelo, da slišim prizvok odsekanega marša. Ko sem stal pod obzidjem Kremlja in ob obali neskončnega Dnjepra se je le za trenutek pojavila slika ata-manov, takoj nato pa spomin na krvavo tragedijo Kijeva in Stalingrada. Ves blišč Pariza, ki drvi od Notre Dame preko Seine do Elizejskih poljan, v hipu potemni, ko se zazreš le nekaj metrov niže v korito Seine, kjer klošarji živijo čisto drugo življenje — bedno, brezciljno, ki nima nikakršne zveze z onim nekaj metrov višje. Bele hiše v New Yorku in Pentagona v Washingtonu se spomnim, kot da sem jih doživel v pradavnih časih, razoranih lic Indijancev, ki jih kažejo za denar v vrtu bogov v Coloradu in pa sovražnih pogledov črncev v Birminghamu in Georgiji na jugu Amerike pa ne bom pozabil nikoli. Kjerkoli sem potoval, sem odurno videl te človeške nivoje, na eni strani neizrečeno bedo, da bi bil blišč bogatih toliko večji, na drugi pa izobilje bogatih, ki v resnici nimajo pojma, kako živijo oni drugi. Na Rhodosu sem prvič doživel ugodje, da teh razlik ni bilo mogoče opaziti. Mar jih namerno prikrivajo, najbrž ne! Ko bodo novembra poslednji turisti zapustili otok in ko bo dež pregnal večno sonce, se bodo Rhodoščani pognali čez morje kot nekoč Heleni, prav do hladne Švedske, da bi tam pozimi zaslužili in morda v marcu prihodnje leto odprli svoj lokal. Najprej si bodo seveda dali natisniti vizitke, nato polivinilaste vreče z imenom svoje firme, nato bodo odprli lokal, ki bo v zgornjem nadstropju še popolnoma nedograjen, v pritličju pa bodo kar najvljudneje vabili goste, naj uživajo njihove usluge, ki so seveda najboljše na vsem otoku. Rhodos — ostanki svetišča boga Apola ** 3. stol. p. n. štet. Še tri ure in zagledali bomo ljubljansk0 letališče. Morda bo deževno in meglerl0 in čez nekaj ur bom v naši dolini; če veter le preveč podil rdečerjavi dim Pr°*1 Brančurniku, bom pobegnil v šentane-Tam bom ob moštu, domačem kruhu in 0 pesmi šentanelskih pavrov pozabil na Rhodos, kjer je bilo lepo, pa ne tako k° doma. IZREK Kadar govorite z ženo, poslušajte prcC* vsem to, kar vam govori z očmi. Otokar BREŽINA Lindos — na vrhu akropola z utrdbo Ervin Wlodyga VEČEROV PRVOMAJSKI DRUŽINSKI IZLET 1977 ŠPANIJA Korošci smo se zopet udeležili osem-nevnega Večerovega potovanja, in sicer ^ Španijo. Naša ekipa se je od lanskega le-a povečala za enega člana: lani smo bili ri3ei letos pa štirje. To so Antonija in Ervin Wlodyga, Ljudmila Izak, Ivanka Kut-nik (na novo). Naše potovanje se je pričelo na železnici postaji na Ravnah. Po dolgem času smo 2°Pet uporabili za nas najcenejše prevozno sredstvo — vlak. (Upokojenci imajo 50 odjekov Popusta). Vožnja do Maribora je ha kar udobna, prijetna in nič razburlji-Va- V Maribor smo prispeli 2. maja ob Citiih. Pred hotelom Slavija nas je že ča-ai avtobus, s katerim smo se ob pol de-^etih odpeljali na slivniško letališče. Odle-etl bi morali okoli 10. ure, pa se je to za-Cdi objektivnih vzrokov zgodilo eno uro asneje. Formalnosti na letališču so bile T^alu in v redu opravljene. Tako se je za-Ce}° naše osemdnevno potepanje po Špa-Start letala je uspel. Kmalu smo lete-nad Ilirsko Bistrico. Povzpeli smo se na y*šino 9.400 m. Ko smo dosegli to višino, j® znašala hitrost letala 900 km na uro. dralu po vzletu smo zaplavali v megleno m°rje. Ko pa smo ga preleteli, se nam je dprl edinstven pogled na lepa zelena polja, reke, bilo Ke, mesta, ceste pod nami. Vreme je eP°. sončno. Letalo je letelo tako mirno, da srno imeli občutek, kot da lebdimo v 2raku. Malo pred poldnevom so pridne ste-ardese poskrbele za naše telesno počutje. a dan ni bilo drugega kosila kot to v le->? • Leteli smo v smeri Genova—Nica— arcelona—Malaga. Okoli poldneva smo Zleteli Apeninski polotok, pod nami pa se e že prikazala Ažurna obala. Kmalu po ,°silu so stevardese pričele prodajati repke pijače, cigarete, parfume, pivo in p°dobno. Nlalo pred trinajsto uro je vodja potova- la novinar Klipšteter v imenu Kompasa h Večera pozdravil vse navzoče. Z nami a bila še novinarja Niedorfer in Cundrič. ekaj minut zatem smo preleteli Barceloni vendar je nismo dosti videli, ker smo bili so nad oblaki. Dvajset minut pozneje pa nam iz Malage sporočili, da tam piha abel veter, da je oblačno ter da je 29° C. ^•halu po 14. uri smo se že bližali Malagi, Ohčnemu oziroma začetnemu cilju našega Pot, 3400 SOp. °vanja. Na levi strani smo zagledali ni visoko Sierro Nevado, vso odeto s gom. Pripeli smo si varnostne pasove in . e*aj minut pozneje mehko pristali. Sledil j. krepak aplavz za našega kapitana. Leta-,Ce, na katerem smo pristali, nosi naslov eropuerto de Malaga — Internacional. Tu nas je ob lepem in sončnem vremenu .^čakala vodička profesorica Jesenka Ra-°jčevič s šoferjem Barado Manoldo, ki J.a vseh osem dni skrbela za naše dobro °£utje. Vodička je bila iz Zagreba in že nogo let živi v Španiji. Ves čas potovanja ani je lepo, razločno in izčrpno pripovedo-. a*a o vsem, kar smo videli. Tudi za zaba-v avtobusu je skrbela. Skratka — od-®no. Povedati bi še moral, da je naš polet iz Maribora do Malage trajal približno tri ure. V dveh avtobusih smo se z letališča odpeljali v 6 km oddaljeni Torremolinos, kjer smo se namestili v hotelu »CARLOS-I«. Hotel je B kategorije, vendar zelo lep in okusno opremljen. Pred hotelom je plavalni bazen, ki sem ga tudi izkoristil. Motilo me je samo to, da avtobus ni mogel zapeljati pred hotel in smo morali nekaj sto metrov peš do njega. Boljše kot v Franciji pa je bilo to, da so nam v vseh hotelih v Španiji dostavili in odpeljali do avtobusa vso našo prtljago in nam je ni bilo treba prenašati. Avtobus, s katerim smo se prevažali po Španiji, je bil PEGASO 503/L/l. Prvi dan našega potovanja smo prosto popoldne Vodički — prof. Jesenka Radojševič in Juana II. de Quintano (v roki drži na anteni špansko in jugoslovansko zastavo) ter E. WIo-dyga, zadaj Toledo uporabili za ogled mesta, menjavo denarja in seveda preizkušnjo znanega vina »ma-laga«, ki je sicer dobro, vendar zame presladko. Po napornem potovanju pa se nam je zvečer še najbolj prilegla postelja. Drugo jutro, to je 3. maja, smo se odpeljali v 100 km oddaljeni Gibraltar. Vozili smo se ob čudoviti obali sonca. Videli smo čudovite vikende, lepa kopališča, kjer so se kopalci že kopali v morju, veliko hotelov, lepe plaže, ki pa niso zaprtega tipa, ampak so brezplačno na razpolago vsem, ki se hočejo kopati. Tudi hoteli ob obali si ne smejo lastiti plaže. Zelo pametna zamisel. Od vodičke smo izvedeli, da so hotelske usluge v Španiji za približno 30 odstotkov cenejše kot pri nas. Povprečna plača Španca znaša približno 25.000 do 30.000 pe-zet, kar bi bilo po sedanjem tečaju 7.500 do 9.000 din. V Marbelli smo videli žičnico, speljano v morje, s katero dovažajo iz nasproti ležeče gore rudo, ki jo vsipavajo neposredno na ladje. Tu je tudi največji klub za jahte v Evropi. Hoteli, ki smo jih videli ob obali, so srednje kategorije, dostopni vsakomur. Bolj ko smo se bližali Gibraltarju, vedno več je bilo zelo skrbno obdelanih in negovanih ter vojaško postroj enih dreves — plutovcev (kork). To je eden največjih nasadov v Evropi. Zanimivo je, da dreves, ko so godna za uporabo, ne posekajo, temveč porežejo samo veje, ostane torej deblo, ki ga namažejo z neko snovjo in drevo požene nove veje, kar se na teh drevesih tudi zelo različno vidi. Po kakih 15 do 20 letih se ta postopek ponovi. Malo pred 11. uro smo na hribu zagledali Gibraltar, v ozadju pa afriško celino. Za nas je bil to edinstven pogled. Nekaj zatem smo prispeli v la Lineo, kajti v sam Gibraltar, ki ga posedujejo Angleži, ni mogoče priti. Okoli Gibraltarja je s kopne strani žična ovira, postavljene pa so tudi straže. Cesta v la Leneo je speljana tik ob ograji, tako da lahko opazujete, kaj se dogaja na nasprotni strani. Videti je tudi miniaturno letališče, kajti Gibraltar se oskrbuje samo iz zraka. Skala oziroma hrib pred nami je visok približno 500 m ter 1,5 km dolg. Pravijo, da živijo v teh skalah opice, ki pa jih mi, žal, nismo videli. Za ogled la Linea smo imeli približno eno uro časa. Slikali smo, nakupovali spominčke, menjali denar, kajti prejšnji dan so bile banke v Torremoli-nosu popoldan zaprte. Zal je bila menjava denarja ta dan zamudna, ker so dobivali domačini v bankah pokojnino, zato so nastale pred šalterji vrste in treba je bilo čakati. Kava v tem kraju je stala 16 pezet, ravno toliko tudi coca cola, vino v trgovini pa okoli 100 P. Kmalu po 12. uri smo se zopet odpeljali v Torremolinos. Tudi nazaj smo se vozili tik ob obali, kjer so plaže, sprehajališča in cesta čisto skupaj. Popoldan je bil namenjen za ogled mesta ter nakupovanje. Seveda so se naše potnice največ zanimale za usnjene izdelke, moški pa v glavnem za vino ... V tem kraju sem videl tudi pogrebni sprevod, za naše pojme precej čuden. Na čelu je peljal zelo lep pogrebni avto (fur-gon), bil pa je prazen. Na obeh straneh furgona so viseli lepi venci iz svežega cvetja ter v državni barvi. Krsto so tesno prižeto nosili štirje mlajši moški, za krsto pa je šlo okoli 100 mož, brez kakršnegakoli reda — kot ovce. Pri tem pogrebu pa nisem opazil nobene ženske. Ker se je pogrebni sprevod odvijal po glavni ulici, je bila za njim dolga kolona avtomobilov, ki niso smeli ali mogli prehitevati. Naslednjega dne, to je 4. 5., smo se okoli osmih odpeljali iz Torremolinosa v 130 km oddaljeno Granado. Peljali smo se ob obali skozi Malago. Ob poti, kamor je seglo oko, smo videli ogromne nasade oliv, ki so zelo skrbno urejeni in negovani. Tudi olive so postrojene kot vojaki. Videli smo zelo skrbno obdelana žitna polja in nasade sončnic. Nobenih »zar« med polji kakor pri nas. Izkoriščen je vsak kvadratni meter zemlje. Zelo nas je presenetil namakalni sistem. Povsod umetno zalivajo nasade in polja. Vsi smo bili nad to skrbno in brez- Flamenco hibno kulturo prav prijetno presenečeni. Tega si prej nisem mogel predstavljati. Čudno pri vsem tem pa je bilo to, da na poljih nismo, razen nekaj izjem, videli nobenih ljudi, ki bi obdelovali polje. Najbrž vsa poljska dela opravljajo zgodaj zjutraj ali pa celo ponoči, in to seveda s stroji. Zemlja je v glavnem last veleposestnikov. Na vseh teh prostranih poljih je videti zelo malo lepih belo popleskanih hiš, pa še v teh nekaj, kar jih je, ljudje ne stanujejo stalno, ampak samo tedaj, kadar delajo na polju. Naše ženske pa so opazile tudi to, da je na poljih videti le malo žensk, v glavnem so bili moški, pa še teh ni bilo veliko. Naselja so čudovita, vsa v mavrskem stilu — snežno bela — saj jih po večkrat na leto belijo. Z apnom tu ne štedijo. Na vožnji v Granado smo imeli počitek v lepo urejeni restavraciji »Restaurante la Quiniela«. Mimo tega kraja smo se ta dan še enkrat peljali v Sevillo. Omeniti bi še moral, da na tem območju nimajo problemov z vodo za namakanje, saj je v bližini Sierra Nevada z večnim snegom. Okoli pol dvanajste ure smo prispeli v Granado, ki šteje 250.000 prebivalcev. Ogledali smo si ALIIAMBRO IN VRTOVE GENERALIFE. Kosilo smo imeli ta dan v bližini Alhambre, in sicer v hotelu CO-LOMBIA. Hrana je bila zelo okusna, lokali lepi in povsod so bila izredno čista stranišča. Granado smo zapustili sredi popoldneva, kajti pred nami je bila še dolga pot (280 km) v Sevillo, kamor smo prispeli ob devetih zvečer. Mesto šteje približno 800.000 prebivalcev. V hotelu RABIDA smo se takoj podali na večerjo, medtem so nam dodelili sobe. Dobil sem prijetno sobo v drugem nadstropju. Na vožnji v Sevillo smo morali nekaj časa stati na cesti, ker se je tik pred našim prihodom pripetila težja prometna nesreča. Priča smo bili, kako so težko poškodovanega voznika spravljali iz popolnoma razbitega avtomobila. Peti maj je bil namenjen ogledu Seville: ALCAZAR, Zidovska četrt, katedrala, park MARIE LUISE. Ta dan je bil zelo naporen, saj smo morali veliko hoditi in marsikatera spremljevalka je obžalovala, da si je nadela nove čevlje. Nekaj smo si ogledali tudi iz avtobusa. Popoldan smo imeli prosto in smo ga izkoristili za vožnjo s kolesljem — konjsko vprego — po mestu in parku. Sevilla je znana po tem, da tu precej »fijakarjev« vozi po mestu. Prav zanimiva je taka vožnja. Najprej mešetarjenje za ceno. Cena za pet oseb je 500 P. Vožnja traja nekaj manj kot eno uro. Kočijaži zelo spretno in drzno vozijo med reko avtomobilov v mestu. Na predpise se ne ozirajo veliko. Doživeli smo, da so morali avtomobilisti s prednostjo počakati, da je kočijaž s svojim konjičkom prišel naprej. Pa je videti, da je na to navajen tudi njegov konjiček. Malo romantike je tudi vmes. Zvečer pa smo si za dodatno plačilo ogledali program flamenca. Gledali smo ga v el patio Sevillano-Bailes Flamencos. Prikazali so nam svoje narodne plese. Program je bil zelo zanimiv. Tudi Angleži in Holandci so bili na tej predstavi. Naslednji dan, to je 6. maj, je bil najdaljši, saj smo morali do Madrida prevoziti 550 km. Na poti smo se ustavili v Cordobi, kjer smo si ogledali Mazquito in židovsko četrt. Zatem smo nadaljevali vožnjo. Kosilo smo imeli na poti v Bailen. Zopet smo občudovali skrbno urejena polja in nasade oliv. Kljub zanimivi vožnji smo bili veseli, ko smo prispeli v Madrid, saj smo bili že zelo utrujeni. Nastanili smo se v hotelu CARTON, ki je od vseh treh hotelov, v katerih smo bili, najboljši in najbolj udoben. Nahaja se v centru mesta, blizu trgovin in lokalov, kjer smo nakupovali in nas ni bilo treba biti strah, da se bomo v tem velikem mestu izgubili. Seveda velja to samo za središče, kajti dalje si nismo upali. Zelo poceni (6 P) je vožnja na podzemeljski železnici — metroju. Naslednji dan smo si ogledovali mesto. Precej smo si ogledali kar iz avtobusa. Videli smo park Retiro, kraljevsko palačo, muzej Prado in zunanje znamenitosti Ma- drida. Po kosilu smo se odpravili na izlet v El Escorial in Valle de Los Caidos — dolin« padlih v državljanski vojni. Na skalnem pobočju stoji zelo velik kriz> v sami skali pa je bazilika, ki je dolg« 146 m, torej daljša kot bazilika sv. Petra v Rimu. Da ne bi bila ta bazilika večja kot tista v Rimu, so jo pregradili z dvojnim' vrati. Kupola v tej katedrali ima razpon 45 m, višina kupole je 45 m. Pred glavni® oltarjem je pokopan znan španski borec z® svobodo. Na tem grobu so vedno sveži venci. Za oltarjem ima svojo grobnico general Franco. V skalo so vzidana vrata, ki vodijo V samostan, kjer živijo menihi, ki imajo na skrbi to katedralo. Predzadnji dan v Španiji, to je 8. maj8i smo obiskali Toledo. Mesto je od treh strani obdano z reko Tajo. Popoldan smo imeli prosto. Nekateri so si šli ogledat bikoborbo, ostali pa na V°' tep po mestu. Naša skupina je izbrala sled' nje. V hotelu, kjer smo stanovali, je bilo ves čas zelo živahno. Videli smo poroko lePe Španke. Slavje v hotelu so imeli tudi prvO' obhajanci. S hotelskim glavnim vratarje1*1 smo se — za čudo — lahko pogovarjali kar v srbohrvaščini. Bil je domačin, ki ja kar dobro obvladal naš jezik. Hrana je bil* okusna. Jedli smo njihove specialitete. P°' strežba je bila zelo solidna in hitra, pij3**3 pa v primeri s trgovino ne preveč drag*' V hotelu smo se počutili že kar domače^ Bližal se je čas našega odhoda. Zadnji dan smo imeli zajtrk v hotel® nato še nekaj časa za nakupovanje. Trg3' vine in banke odpirajo šele med deveto ® pol deseto uro. Medtem pa smo že tudi za' pustili naše sobe in oddali prtljago. Ob p0'' dvanajstih smo se z našim avtobusom peljali na letališče Barajas. Na letališč" smo oddali prtljago in porabili še zadn]e pezete. Poslovili smo se od naše madridske vodičke Juane H. de Quintano Madri, k* ima že čez 70 let, vendar je čila in živahna* obvlada veliko tujih jezikov. Po rodu Je V Sevilli — Tončka, Milka in Ivanka Bikoborba ^Unajčanka, mož pa je Španec. Ves čas, ko 1138 je spremljala, je imela na avtomobilski abteni špansko in našo zastavo, s katero je ves čas vihrala na čelu naše skupine, da je nismo izgubili, ker je bolj majhne postave. Kljub tako visoki starosti ima toliko energije, nikoli ni potožila, da bi bila utrujena. p°vedala nam je, da spi samo po štiri ali pet ur na dan in da ji to zadostuje. Omeni-!a je, da je vodja španskih vodičev in da lrna povsod dostop, o čemer smo se tudi sa-prepričali. Poznajo jo res povsod. Njen °snovni poklic je diplomirana lekarnarica, njen pokojni mož je bil visok španski urad-n*k- Sama meni, da ji zdajšnji poklic bolj Ustreza kakor v lekarni pripravljati zdraha. Da še ne misli nehati z delom, je razvidno iz tega, ker se zopet uči neki tuj je-Na vizitki ima napisano, da obvlada sPansko, nemško, francosko, angleško, polj-^o, rusko itd. Jaz sem se z njo pogovarjal veško in nemško. Pri vhodu v carinsko čajnico nas je vsakega posebej pozdravila, *akšna pozornost. Glavna vodička pa se je že Prej poslovila, ker je morala prevzeti že 'hugo skupino izletnikov iz naše države. Z letalom, s katerim so se le ti pripeljali, smo mi vrnili v domovino — v Maribor. Izmiki so bili iz vse Slovenije, peljali so se p0 isti poti kot mi, ampak v nasprotni sme-ri- V carinski čakalnici sem najprej srečal *banca s Prevalj. Seveda so kar letela vPrašanja, kaj je novega doma, kakšno je Vreme in podobno. Končno so nas spustili v letalo. Tu smo šele oddahnili. Čutili smo že kos domače žemije. Stevardese in kapitan so nas popravili v našem jeziku. Imeli smo občutek, a ne bo dolgo trajalo in bomo zopet sto-pili na domača tla. Kapitan pa nam je po kočniku sporočil, da mora še nekaj minut , p°čakati na dovoljenje za vzlet. Tudi to je pnalu minilo in letalo se je začelo pomiki na startno mesto. Ves čas potovanja ^mo nikjer videli kakšnega divjega zajca druge divjačine, tu pa na robu startne Steze sedi čisto pri miru divji zajec in brez strahu opazuje, kaj se dogaja na betonski Stezi. Še kakšno minuto smo čakali na startno znamenje, nakar se je letalo vedno hitreje in hitreje spustilo po stezi in že smo čutili, kako je dvignilo kljun, mi pa smo skoraj legli v sedeže. Ni trajalo dolgo, ko nam je kapitan sporočil, da smo dosegli višino 10.000 m in hitrost 900 km na uro. Leteli smo nad Barcelono, Marseillom, Nico, Genovo, Bistrico in pristali na letališču Slivnica-Maribor. Včasih smo imeli zelo lep razgled, potem pa zopet oblake. Pred pristajanjem pa smo zagledali naša polja, reke, ceste, mesta. V letalu je bilo veselo razpoloženje, kar seveda ni bilo čudno, saj je trgovina z žganimi pijačami zelo uspevala. Let je bil miren, dve uri in pol sta zelo hitro minili in že smo pristali na domačem letališču. Med potjo so se naši vrli novinarji šalili, da če bi bilo mariborsko letališče preobremenjeno, bomo pristali v Slovenj Gradcu, vendar od tega ni bilo nič. Sledila je še carinska formalnost, nekateri so morali pokazati prtljago, drugi zopet ne. Pred letališčem sta nas čakala dva avtobusa in precej svojcev z osebnimi avtomobili. Med vožnjo do mariborske železniške postaje smo zapeli še nekaj pesmi. Še podajanje rok pa srečno in nasvidenje prihodnje leto — in že smo bili v našem koroškem vlaku, ki je čez kakšne četrt ure potegnil proti Koroški. V vlaku smo obujali ravnokar doživete spomine. Pred osmo uro smo bili že na Ravnah. Tu nas je čakal Peter z avtomobilom ter nas odpeljal vsakega na svoj dom. Ali ni zanimiva ugotovitev, da smo bili ob 14.30 še v Madridu, ob 20. uri pa že doma? Pomislimo, kako je danes svet majhen. Ob koncu naj povem, da so me Španija in Španci zelo prijetno presenetili. Pred potovanjem smo si predstavljali, da bomo naleteli na južnjaške in neurejene razmere. Vendar so skrbno obdelana polja in plantaže ter umirjeno, celo dostojanstveno in ponosno obnašanje ljudi, dale vedeti, da smo bili v zmoti. Večeru in Kompasu pa vsekakor priznanje in zahvala za to posrečeno prvomajsko družinsko potovanje. Milan Vošank MOSORAŠKA Svetloba sili v temo, cesta se vije v mnogih ovinkih, pot proti domu je vse krajša, nekje globoko pa se porajajo spomini. Nenadoma zmanjka vsega, le stena, navpična in gladka, po sredi presekana z razpoko, štrli kvišku. V dolini, v taboru, se prebuja življenje, v bližnji smeri nekdo vriska. Stojim v lestvici, obešeni v preperelo zanko, visečo iz napol razbitega klina. Vrv pod menoj strmo pada skozi vponke, dokler se ne skrije pogledu, ki se razbija na grmadi razmetanih skal pod steno. Težko se bo prebiti naprej. Špranja visoko nad menoj sprejme klin, še enega, dvignem se kake tri metre. Kaj sedaj? Dolgo zaman iščem mesto za nov klin, nazadnje ga le zmašim v prsteno luknjo. Obesim vanj lestvico, ga preizkusim, drži. Roke iščejo poti naprej, neznatna, razsekana polička ponudi nekaj prijemov. Oči odkrijejo široko razpoko, vanjo zagozdim desno roko, dvigujem se, druga roka nad glavo nekaj otipa. Kot prikovan ždim na steni. Brez klina ne bo šlo. Spustim se z levo roko, globina čudno zaniha pod menoj, klin kar potisnem v poševno razpoko, lestvica udari ob steno, za trenutek si oddahnem. Stena se počasi umirja. Stopim v zadnjo prečko lestvice, čudovita igra ravnotežja, divje grabim ostre robove nad seboj, desno nogo zagozdim v razpoko, še trenutek in navpična pot se konča na trdni gredini. Odkrijem dobro zabit klin za varovanje. Iz globine duše mi prihiti vrisk, se lovi med skalami, dokler se ne spoji z zvoki narave. Sonce je razlilo svojo svetlobo izza ve-lebitskih vrhov. V našem taboru stoji nekaj postav, strmijo proti steni. Soplezalec se srečuje s prvimi težavami. Svetloba še naprej sili v temo, ceste še vedno ni konec in podobe se še naprej bu-de v jasnih utrinkih doživetij. Mosoraška! Vam to ime kaj pove? Verjetno ne — le redki lahko ob tem imenu obujajo spomine. Paklenica! Aha, sedaj je že bolje, že več vas ve, da je to na Hrvaškem, v bližini morja. Pa Velebit! Ob tem imenu pa se odpre. Seveda, to je pogorje, razvlečeno ob naši srednji obali. Za spremembo se ustavimo pri Velebitu. Ne bomo izgubljali preveč besed. Mnogi od vas ste se že vozili ob naši obali in če se niste ozirali samo po modrih valovih ter čim boljših hotelih, ampak ste se obrnili tudi malo v drugo smer, ste lahko v daljavi, ali čisto blizu, videli redko poraščene skalne vrhove, presekane z dolinami. To je velebitsko pogorje. Nekateri ste ga morda tudi obiskali, se potili po njem v vročem poletju, razen če niste bili tam spomladi ali jeseni, ko je Velebit najlepši. Da je to pogorje zelo drugačno od naših Alp, se da mimogrede opaziti. In kako je s Paklenico? Paklenica, Paklenica, medij, hotenja, želje, sanje... alpinistov. Paklenica je skalna dolina v pogorju Velebita. Vanjo vstopiš v prijetni obmorski Stena Anič Kuka (vrisana Mosoraška smer) vasici Starigrad. Dolina je vrezana med valovito hribovje, ki jo s treh strani strmo obkroža. Na vzhodnem vrhu je moč spomladi opaziti še sneg, če se povzpneš na severni ali južni vrh, imaš pred sabo enkratno panoramo morja na eni in belih vrhov na drugi strani. Uradno je Paklenica nacionalni park. Pot vanjo je sila pestra. Ko te pozdravijo zadnje hiše Starigrada, se začne dolina hitro ožiti. Da ta pot vodi res v pravi park, te opozori napis na starem, trhlem tramu. Za tem tramom se moderno, civilizirano življenje ustavi. Srečaš lahko, poleg alpinistov seveda, le še čredo ovac s starim, sivim pastirjem, katerega besede te popeljejo daleč v zgodovino te doline, v čas, ko so prišli sem prvi plezalci. Lahko še srečaš skupino natovorjenih oslov, ki se ti uslužno umaknejo, njihov vodja pa te nahruli, da bi se na nasprotno stran ceste moral umakniti ti. Koj nato pa sede na parobek ob cesti, se zazre proti stenam, pohvali morebitne plezalce in te vljudno povpraša po cigaretah. Kmalu te pozdravijo prve, še položne skalne stene in vedno glasnejši potok. Dolina pa se oži, stene so vedno večje in navpičnejše, zmanjka ravne poti, začneš se vzpenjati po vijugastih stopnicah. In naenkrat te lahko iz stene pozdravi vrisk, visoko zgoraj opaziš pisane postave plezalcev, ki ti pomahajo, da vzbude v tebi željo, biti na njihovem mestu. Tako kot se je dolina nenadoma zožila, se začne spet odpirati, zmanjka stopnic in znajdeš se v prostrani, zeleni kotlini, ki jo obdajajo bolj ali manj navpične skalne stene. Po dolini se umirjeno vije potok, po njej je nametanih nekaj ogromnih skalnih klad, zaraščena je z grmovjem in okrašena s travnatimi jasami. To je torej Paklenica! Vsako leto ob prvomajskih praznikih je tu tabor jugoslovanskih alpinistov. Dolina se prekrije s pisano paleto šotorov, napolni se s pesmijo in življenjem in iz sten odmevajo vriski. Oči vseh se venomer ozirajo tja gor in venomer se kujejo načrti. Lahko bi rekel, Paklenica je pomladna meka, sa-marsko zatočišče gornikov, le malokje jih odkriješ toliko na enem mestu. Pozabiš na življenjsko hitenje zunaj te doline. Tu se živi le za plezanje, za trenutke pristnosti v gorah. Povsod govorijo le o plezanju, pletejo se nove ideje ali premlevajo doživetja. Zvečer ob ognju, ob petju, v skalah, med šotori, povsod se rojevajo nova prijateljstva, spoznavajo novi obrazi, tu se odvija življenje brez pritiska, prisile, tu se čas resnično ustavi. Nekaj naših fantov se je v to dolino odpravilo že predlanskim, utrli so pot našemu odseku tudi v te gore. Lani nas je bila tam že večja skupina, letos pa skorajda celoten odsek. Kako smo se pripravljali na to pot, kako smo si želeli morja ter skal obenem! Skrivali smo ideje, v skupinah ali posamezno, v mislih smo že živeli tam, dokler le niso prišli zadnji dnevi aprila, ko so postali nahrbtniki premajhni za vso opremo, obrazi pa žareči od pričakovanja. Sedaj pa še tretje ime, Mosoraška. To je plezalna smer v steni Anič Kuka, jugovzhodnega pakleniškega vrha. Anič Kuka se ponaša s strmo, divjo in visoko steno, ki se pne naravnost iznad tabora. Njena razsežna podoba ti še ponoči sveti v šotor. Po tej steni je speljanih nekaj najbolj drznih, najtežjih in najlepših plezalnih smeri Paklenice. Ena takih je tudi Mosoraška, smer pete težavnostne stopnje. S svojo prepadno navpičnostjo nudi skalašem mnogo plezalnih užitkov in zadovoljstev ter tudi temu primernih težav. Na Mosoraško sem že dolgo pred našim odhodom v Paklenico mislil kot na nekaj velikega, mogočnega in lepega. Smer ki je od daleč videti kot navpična, rahlo valovita pot, ujeta med previsne črno-rumene stene, že od lanskega taborenja v tej dolini živi v mojih očeh kot demon, ki se vse leto razrašča v skrito željo, dokler ne doseže vrhunca. Noč! Razigrani glasovi veseljakov nad taborom počasi zamirajo, le potok šumi, vijoč se med grmovjem in skalami. Vmes se čisto tiho oglasi veter in enako tiho, kot da ga sploh ni bilo, zamre. Ptice pojejo, se vesele tople pomladi, ne moti jih tema, noč napolnjuje njihova glasba iz grmovja. Ni mi do spanja, poslušam igro narave in ta igra počasi prodira vame. Na trenutke se mi zazdi, da sanjam, plavajoč med prepadi, lasje oživljene podobe vihrajo pred menoj, kot začarani se blešče v svitu lune. Obraz se nasmehne, pokličem njeno ime, da odmeva med previsi, stene pa za-žare v čudovitih utrinkih lepote. V hipu pa spet stojim na trdnih tleh. Nad taborom ždi temna stena Anič Kuka, temna in velika, vpijoč v nebo. Svetloba lune obliva grebene, da so videti kot svetleče, vijugaste črte, razpotegnjene vsaksebi. Za grebeni, sredi jasnih nebes, svetijo zvezde, vmes plava nekaj belih oblakov, daleč zadaj pa mesečina obliva ve-lebitske vrhove, da se snežne krpe svetijo kot začarane v svojih temnih globačah. Noč kipi v svoj višek, doživljam preporod pred nečim velikim, ko mi oči venomer uhajajo proti steni, proti Mosoraški. Šum potoka počasi prevladuje nad okolico, dokler je ne preplavi in zaziblje v nemirno spanje. Skozi špranje šotora udari medla svet' loba. Ura je štiri, spravim se v sosednji š°' tor in zbudim Franca. Molče mečeva opre' mo v nahrbtnik, nedaleč od naju isto P°' čenjata Branč in Špilč, iz šotora nas P°' zdravlja zaspani Janetin obraz. Počasi se prebuja jutro, v grmu se ze oglašajo ptice, grebeni vzhodnih vrhov rd°> nad njimi žare redki oblaki, le v najožje1” delu doline je še mračno. Hitiva proti vstopu v smer. Po dolgih dnevih plezanja, veselosti, le' pote večerov, rosnih juter, je Mosoraška tp jutro stala pred nama kot utvara iz saflJ’ ki postaja resnična. Prve desetine metrov dobro razčlenjeIie skale preplezava kar nenavezana. UstavN3 se na udobni travnati polici, pod drevesoi®’ poševno rastočim iz razpoke v steni. V smeri Klina nad nama že opaziva pi°. zalce, v sosednji Velebitaški pa se s prviifll metri navpičnosti kosata Branč in Špitf- Privezan na drevo varujem Franca. P0 plitki zajedi hitro izgine za robom, se sp0' prime s prečko in že me pokliče. Spleza111 mimo njega, plezanje je udobno, zadrži a1e le kratek kaminček, da dolgo ne vem, ko bi se ga lotil, nazadnje le zabijem V8**J nogo, hop! — in ostal je pod menoj. Izrednost plezanja iz Franca kaj hitro iz' vabi nekakšne znake petja, šum potoka ^ doline prodira do naju, vmes pa se ogla' šajo vriski, da med skalami doni od nape' tosti. Prvi pozdravi sonca udarjajo po te' menih sosednjih vrhov, da se zasvetijo, ^ ki so kot da so ravnokar vstali iz mračae ga spanja. Ustaviva se na široki, travnati polici. P° gled pod nama se razleti na neenakomerni skalnih skladovnicah, zgoraj pa ždi ena S3, ma navpičnost, ki se končuje v modri111 neba. Na tej polici se smer razdeli na dve v3 rianti. Nekaj časa stikava naokrog, naza nje pa se kar zapodim v svetle, gladke navpične plošče, po sredi močno razpok3 ne. Nedolgo zatem že bingljam v lestvic8^ Začuda je bilo zabitih dosti klinov, steP pa je navkljub navpičnosti še vedno rad0 Franc ai'na z ozkimi policami in redkimi oprije-tako da hitro napredujem. Vame čisto počasi in nemirno prihaja ti-močno, lepo in veselo in me poganja sto i v,vllVj V wuV.lV 111 111 Vlšku. Čustva ob plezanju se prebude Vdorna, hoteč doseči popolnost doživetja. Znajdem se na ozki polički, z vrvjo pod Sabo, vpet v že precej klinov. Toda, nad Seb°j opazim le še en, napol zabit klin, v alem pa dolgo zanko. Previdno, oprijemalese majhnih skalnih luknjic, se mu pri-nzam, še malo in lestvica zaniha skozi Bo zdržal? Počasi obtežujem klin. ako naprej? Nekaj metrov vse gladko, aato je videti umirjeno. Soplezalec me z varovališča sprašuje po ®2avah in sila je začuden nad mojim od-S°v°rom, polnim dobre volje. V razpoke zaporedoma zabijem dva kli— 3 karabinci, lestvice, globina se veča. AOnrv-r,„__________i.______i: i *__*_ k. Olačno smer spet ponudi zanesljive oprim-e in celo nekakšna poševna polička, luk- 3 se mi prismeje nasproti. Sila neugod-6 razmere nad njo pa me prisilijo zabiti °d prst in skalo še en klin. Zopet priskoči Pomoč lestvica, više zgoraj grabim za . lugaste razpoke, desno se vleče ozka za-da. ge bo treba uporabiti klin, razpoka tako sprejme skoraj brez pomoči kladiva: zabijanje ni ravno najboljše, ven- dar * • ., stojim v zadnji prečki lestvice, z V Pred Sredi go nogo gozdim po zajedi, dvigujem se, mano se odpira zajeten prostor, trdna ‘eOina, še odriv s kolenom in drzno dejali v navpičnosti se za nekaj trenutkov ž°Pča. V skalni duplini odkrijem dobro v bit klin, ter se nanj privarujem. Pokli-eiP soplezalca. stene odmevajo vriski, v dolini na ^,ebutke močneje zašumi potok in nasprot-, grebeni se kopljejo v vse bolj divjih va-°vih sonca. ^ velebitski smeri opazim Branča, za-')?denega za veliko skalno lusko, Špilč nad hPi pa se sklonjen spoprijemlje s poševno eČko. ^ ^°d sabo ugledam Franca, zdi se mi kot ^bPiar, plazeč se po steni. Izbije zadnji 1,1 in se mimo mene zapodi na vrh ogro- mnega skalnega bloka, kjer kaže, da bo konec poglavitnim težavam. Hitro sem za njim. Sedi v rogovilah močno razvejanega drevesa in se mi reži nasproti. Čez ostenje privrši lahen vetrič, se nekajkrat močneje zapodi med bližnje previse in nato obmiruje. Ob steni se kot kamen spusti pisana ptica, soplezalec pa ta čas izginja nekje nad menoj, ne vidim ga, samo vrv drsi, sunkovito, lahkotno dokler je ne zmanjka. Hitro plezanje mu verjetno omogoča dobro razčlenjena skala, o čemer se kaj kmalu prepričam. Človek bi vriskal od veselja, tulil od zanosa, poljubljal to nemo, trdno in zanesljivo skalovje. Nežnost in trdota prodirata skozi mene, ko se raztegujem proti stojišču. Še dva, ponekod težja raztežaja in znaj-deva se na nekakšnem razpotegnjenem rebru. Franc ves čas vriska, hoteč dokazati silnemu skalnatemu svetu svojo glasovno moč in pri tem nikakor ni ostal sam. Že se nama odpre pogled proti morju, širni modrini, ujeti med puste, skalnate zalive, z nekaj osamljenimi čolni. Redke strnjene vasi so obdane s skromnim zelenjem. In pravo nasprotje temu so ožarjeni velebitski grebeni. Iz stene jih vidiš kot razpotegnjeno gričevje, po vrhovih golo, po kotanjah pa močno zaraščene z drevjem. Plezalci v smereh Klina se nama zde kot del izoblikovane skale, kot prikovani na previsnost. Življenje v taboru je že popolnoma prebujeno, vse nekam hiti, po stezi pa se počasi premika karavana otovorjenih oslov. Prečenje po ozkih gredinah naju pripelje pod rahlo previsen in poševen kamin, nabit z nekaj klini. Soplezalec se zasidra v udobni luknji, z ramen vržem lestvice, se okrasim z vso plezalno kramo in hajd na pot proti soncu, proti modrim obokom neba. Ozke, kratke poličke in tanke luske mi omogočajo še kar hitro napredovanje. Ka-rabinec tleskne, lestvica pade na skalo, stopim vanjo, nov meter višine je pridobljen, pa spet malo prostega plezanja na dnu ali robovih kamina, spet tlesk kara- binca, pomoč lestvice ... počasi rinem kvišku, glasovi soplezalca zamrejo daleč spodaj. Tako prilezem do mesta, kjer se kamin močno zoži in glej ga, hudimana, nahrbtnik me pri plezanju močno ovira, na vrhu kamina pa še vrvi, kar me skorajda prisili k vrnitvi. S težavo se prerinem na še kar udobno stojišče, polno klinov, seveda se vpnem kar v vse. Priložnost za dobro plezanje sedaj dobi Franc, moj pogled pa se pase po smeri naprej. Še vedno zajeda, ki se zgoraj nenadoma konča. Vsenaokrog pozdravljajo same gladke plošče, presekane z razpokami, ponekod je celo opaziti nekaj zelenja, ki še vztraja v borbi za obstanek. Opaziti je že vršni greben, pravzaprav ga samo slutim za grmovjem, v resnici pa je še tako daleč. Dolina se koplje v soncu, neopazno, vendar hitro, pa se ji približujejo sence čudnih oblik — nasprotnih hribov. Soplezalec je pri meni, nekaj na hitro izmenjanih besed in že gozdi po kaminu nad menoj, naposled pa se skrije za skalnim podrobkom. Ptice naokrog postajajo vedno glasnejše, utrip življenja in volje sredi navpičnega, nekoristnega sveta. Še sam si privoščim malo gozdenja, dokler me ne sprejme lepo razčlenjena skala. Pohitim do varovališča. Oba sva sila dobre volje. Franc itak vseskozi nekaj mrmra, sedaj pesem uide še meni, se razlije med skalovje, odbija od sten, ter polni okolico. Nekaj v nama kipi, nekaj tako lepega, tako polnega, tu sva, sredi stene, sredi grozljive prepadnosti; družno, glasno in prodorno zapojeva, da plezalca v Klinu obstojita, da, celo gora prisluhne: ..., aleluja ... aleluja ..., odmeva skozi ozračje. Smer me naprej vodi v levo, znajdem se v močno razdrapanem kaminu, razkorak, celo nekakšno jahanje grebena, naprej mi pomaga tudi stebriček, majhen kapnik in že sem zunaj. Po strmi polički pridem pod previs in zgoraj se v vetru že maje drevo in se v soncu koplje vršni greben. Franc spleza do klina v kaminu, s tem mi da možnost, da prvi preplezam izstopno varianto. Le-ta se mojstrsko izogne previsu po rjavi plošči. Plošča čeprav navidez čisto gladka, je polna majhnih oprijemov in stopov. Hitro napredujem, še malo ..., obsije me sonce, pozdravi me nekaj planincev, ki sedijo po skalah. Zunaj sem, v meni se porodi lepota in se skrije na dno moje duše. Ovijem vrv okrog drevesa in vlečem, samo vlečem, da oni spodaj močno zarobanti, potem pa se čez rob primaje rdeča čelada, roki udarita skupaj, s stiskom potrdiva skupno veselje, radost nad pravkar končanim dejanjem. Tudi v ostalih smereh se plezalci bližajo vrhu, slišati je vzporedne vriske. Začnem igrati na orglice, najprej tiho, nato vedno glasneje, tovariš se mi pridruži z mrmranjem. Oprema zleti z naju, razpostaviva jo po skalah ter slikava, obenem poslikava še drug drugega. Iz doline prihaja šum vetra in potoka, tam daleč pa se razširja valovito morje, se zaletava ob bregove in med belimi hišami kipi zelenje. Ozke stezice vodijo po skalnati moreni do zelenih, travnatih oto- Franc Kamnik OBISKALI SMO DOBRAČ, OSOJE IN GRAD OSTROVICO Na izletu kov, lepo ograjenih, da so videti kot oaze v puščavi. Na planoti pod velebitskimi vrhovi se razprostirajo redki listnati gozdovi, razpotegnjeni po globelih v dolino. Bele krpe snega na naj višjih, senčnih legah pa dajejo vrhovom posebno mikavnost. Nebo je jasno, le daleč za morjem, za otoki se vleče samotna, siva meglica, svetleča se v soncu. Dolino počasi prekrivajo sence, čez grebene vedno močneje piha veter. Napotiva se proti vrhu. Nad dolino se razgrinja tema, ogenj dviguje zublje nekam visoko, dokler ne ostanejo le še iskre, podeče se med sabo kot razigrani otroci. Spet se je oglasila pesem, poje množica, sedeča okrog ognja. Vmes se plazijo zvoki kitare in šumi narave. Stene v svoji mrkosti ostajajo same, nad Anič Kukom se s širokim obročem dviguje mesec, počasi pogleda v dolino, pozdravljajoč občudujoče prijatelje. Pesem pri ognju postaja vedno glasnejša, dviga se v neskončne višave, proti vrhovom, proti bogovom gora. Od daleč prideš, da gledaš zeleno dolino in sivo ostenje, ponoči ti trga šotor vihar, podnevi te žge sonce, toda ti vse pozabljaš, le svetle stene snubiš, se zaganjaš vanje, jih občuduješ kot ljubljeno dekle, jih oblegaš kot trdnjavo, z vetrom poješ in s potokom vriskaš. Od daleč prideš, da gledaš zeleno dolino in sivo ostenje. (Mosoraška: višina 300 m, ocena V. težji odstavek V +Ai, Al>; 1. maja 1977 plezala Franc Pušnik in Milan Vošank, oba AO Ravne.) Planinski društvi Ravne in Prevalje sta pred kratkim izvedli izlet na priljubljeno izletniško točko Dobrač v Avstriji. Čeprav vreme ni bilo posebno lepo saj nas je že pri Beljaku pozdravil rahel dež, nas to ni spravljalo v slabo voljo. Že na poti proti naj višji točki prelepe gorske ceste nas je pozdravilo sonce, ki nas je občasno razveseljevalo vso pot na vrh. Žal pa je hojo na vrh motil tudi dež, ki ga je megla prinesla bogsigave odkod. Razveseljivo je, da so se vsi izletniki podali na vrh peš, čeprav bi se mogli peljati s sedežnico. Na vrhu Dobrača je znameniti televizijski stolp z anteno, ki napaja s programom ORF celo Koroško in del Slovenije. Še posebej znameniti sta cerkvici na vrhu — večja je nemška, ki je nekoliko mlajša, druga je pa slovenska in nekoliko manjša pa tudi starejša po nastanku. Na višini 2167 m je poleg Višarij in Uršlje gore najvišji spomenik slovenskega življa na Koroškem. Skozi kopreno razparane megle je bil čudovit pogled na od sonca obsijano dolino, kjer so se lesketala koroška jezera: Osojsko, Vrbsko, Baško itd. Opoldne je minilo, ko smo se zopet zbrali pri avtobusu, tam smo še nekaj popili in použili in tako nadomestili izgubljeno energijo. Spustili smo se k Osojskemu jezeru, kjer smo v Osojah izstopili in krenili proti znameniti gotski cerkvici, da bi poiskali zadnje počivališče ubežnega poljskega kralja Boleslava, znanega pod ljudskim imenom »mutec Osojski«. Tragedijo tega ubežnega plemiča nam čudovito opeva naš poet Anton Aškerc. Imeli smo srečo, ko smo takoj našli vodičko tega kraja. Z ljubeznivo in preprosto besedo nam je ob prevajanju tovariša Vinka Čibrona približala dogodke v davnini in zgodovino tega kraja. Tukaj smo se tudi slikali. Popoldan se je počasi prevesil v večer, ko smo mimo Šentvida na Glini prispel1 pod grad Ostrovico, ki ima zelo burn° preteklost. Vreme se je še poslabšalo m pričelo je deževati. Imeli smo srečo, da smo ujeli še odprto blagajno pri vhodu na grad, kajti ob šestih zvečer se grajska vra' ta zapirajo. Ogled gradu je bila zadnja formalnost izleta. Marsikdo je že bil tukaj in ga je le radovednost gnala, da si P°' novno ogleda zanimivo zbirko orožij in oklepov. Bili smo zadnji obiskovalci tega dne in mrak se je že spuščal v grajske sobane, kar je dalo razstavljenim predmetom poseben čar. Oklepi in šlemi so bili v mraku videti kot grozljive silhuete iz časa nemih filmov o Frankensteinu. Grad Ostrovico smo zapuščali v dežju, ki pa nl motil veselega razpoloženja v avtobusu, kjer nas je znal imenitno zabavati tovariš »Kori« Aberšek. Skoraj nismo opazil1’ kdaj smo pristali na državni meji — uradne formalnosti so bile hitro opravljene 111 že smo se na Prevaljah in na Ravnah P°' slavij ali in si zaželeli spokojno noč in na' svidenje. IZREKI Lepa beseda nikomur ne preseda. Domača modrost Kar misliš reči, reci jutri. Japonski pregovor Beseda, ki jo zadržiš v sebi, je tvoj suženj’ beseda, ki ti uide, je tvoj gospodar. Arabski pregovor Izlet na Bleščečo planino bo še dolgo v prijetnem spominu srundula Austina Petrač Utrinki iz starega Guštanja Bilo je v tistih dobrih starih časih, ko si aamesto strupenih izpušnih plinov še lah-vdihaval čist guštanjski zrak. Konjske ja volovske vprege so puščale za seboj “Večjemu naravna gnojila — kravjeke, ki M je stari Guštanjčan — gospod Kajzer Pridno metal z lopatico v svojo malo »šaj-terEo«. Ceste so imele to lepo prednost, da 111 bilo lukenj v asfaltu, ker pač takrat še ^sfalta ni bilo. Edino motorno štirikolesno cudo je takrat vozil neki Rudolf Pleiner, ki J® bil glavni oskrbnik širnih gozdov grofa burna; in še ta se je znašel nekega dne v “eži. Vračal se je iz Vitanja, tam je imel stari grof Wincenz Georg von Thurn (roj. 2- 3. 1866 — umrl 6. 4. 1928) svoje veleposestvo. Seveda ga je imel preveč v glavi, se je pripeljal iz dravograjske smeri v ^nštanj, pa ga je pred »Jagrom« zaneslo ^aiprej v breg, od tam pa čez cesto v Mežo. 0 je bila seveda prometna nesreča deset-etja, ki se je srečno iztekla, in ki je dala Ce|o navdih za verjetno eno prvih »šoferjih popevk: Neznan talent je ob tem do-§°dku napisal sledečo pesmico — seveda v bemščini: ^Brink, trink Briiderlein trink asse die Sorgen zuhaus *auf Dir ein Auto und fahr in ein Baum aan ist das Leben ein Traum, ^auf Dir ein Auto und fahr in ein Baum, an ist das Leben ein Traum. Trink, trink Buderlein trink asse die Sorgen zuhaus, auf Dir ein Auto und fahr in die Mies an ist das Leben erst siiss, auf Dir ein Auto und fahr in die Mies ah ist das Leben erst siiss. Brevod: Uj, pij, bratec, le pij PUsti skrbi doma, api si avto in zapelji v drevo, Nekdaj gostilna Nekdanje kegljišče čili pa so najboljše pivo iz naravnega hladilnika, iz skalnate kleti. Od tod je predor, pravijo, da pod vsem javorniškim gričem. Na vrhu še danes stoji del starega poslopja, ki mu pravimo »Preichaus«, kjer so proizvajali pivo. In od tod so po predoru spravljali pivo v sodčkih do kleti. Največji promet je bil tukaj ob petkih in nedeljah. V teh dneh je prihajalo tod mimo veliko ljudi od blizu in daleč, ko so hodili na romanje k sv. Križu nad Dravogradom. Gospodar te kleti je bil takrat Jakob Prosenc, gostom pa je stregla s pivom zelo privlačna in prikupna Mina Krajger, znana Guštanj-čanka, mati Lipija Krajgerja. Zenske so ji bile nevoščljive in so ji zavidale, ker je bila moškim zelo všeč. Če se vrnemo od kleti po cesti nazaj, pridemo na kraj, kjer je nekoč stalo veliko gospodarsko poslopje, to je dandanašnja kinodvorana. Nasproti nje ob Koroški cesti pa je stalo (in še stoji) mogočno Brundulovo poslopje, takrat je bila tam gostilna pri Jagru. Tik ob Reki, nasproti poslopja, je stalo kegljišče, ki so mu dajali gosto senco mogočni kostanji. Ob Meži je bil ograjen vrt za goste, kjer je stala lepo ohranjena, stara kapelica. Tu smo otroci posebno ob sobotah in nedeljah zaslužili kakšen krajcer, ko smo številnim kegljačem postavljali keglje. Takrat še nihče ni mogel sanjati o avtomatskem kegljišču. Tu je bilo priljubljeno zbirališče starih Gutenštanerjev; pogosto se je slišala tu koroška ljudska pesem. Sem so radi zahajali kmetje, ki so se ga že prej v gostilni »nacukali«, potem pa nadaljevali na kegljišču. Marsikdo je tu pustil po celo mesečno plačo. Dostikrat je tudi kateremu zavrela kri in so se celo stepli. Gostilno je vodila Brundlova gospodinja, trgovino pa gospodar. Ta trgovina stoji na vogalu Stare ulice, danes »Koloniale«. Vedno večji razvoj prometa pa je zahteval od mestnih očetov, da so morali misliti na novo cesto skozi Guštanj. Stara glavna prometna žila je šla po današnji Malgajevi skozi trg in po današnji Partizanski. Zadrego so rešili tako, da so novo cesto speljali mimo Mihelača. Tu je prej tekla samo potem bo življenje sanje, kupi si avto in zapelji v drevo potem bo življenje sanje. Pij, pij, bratec, le pij, pusti skrbi doma, kupi si avto in zapelji v Mežo, potem bo življenje sladko, kupi si avto in zapelji v Mežo, potem bo življenje sladko. Lahko si mislimo, kaj bi bilo, če bi nadarjeni koroški pesniki hoteli dandanes ob vsaki prometni nesreči napisati pesmico ... To je tisti košček Guštanja, kjer si se pripeljal po cesti iz Dravograda in kjer je leta 1927 prvi avto doživel svoj prometni krst. Ko gremo od tod po ovinku nekaj korakov nazaj, je bil nekoč čez Mežo most, kjer je bila pod javorniškim hribom klet, ki smo ji rekli »Eiskeler« (ledenica). Tu je bil lepo urejen, s streho pokrit prostor, kjer so bile postavljene mize in stoli, to- — sedaj zadruga Emica Danič LJUBEZEN NA HRIBARJEVI DOMAČIJI Topel mesec april je že v prvih dneh privabil na polje orače. Brneli so motorji težkih traktorjev, vozili so na njive gnoj. Tudi Hribarjev mladi gospodar je z ženo Marjanco prišel na njivo navsezgodaj. Malo zatem, ko mu je Marijanika po očetovem naročilu nekaj pripovedovala, stoječ na ozarah, je pripeljal na njivo voz z gnojem. Mirno je ustavil konje. Komati so bili v sijaju kot pred šestdesetimi leti. Okrasni pokrovčki iz medenine so pošiljali svetlobne reflekse na brsteče zelenje ob njivi. 2e dolgo ni tega nihče več očiščeval. Konji so bili le redko napreženi. Sosedov Falentej je kdaj pa kdaj zapregel konje, da je Hribarjevim pripeljal kako reč. Hčerka Marjanica je zapregala krave za dovoz krme in drv. Oče ni zmogel več dela s konji. Odprodali pa jih tudi niso. Očeta bi to bolelo. Ko je Marjanica drugič rodila, so rekli sosedje: »Revica — saj bo sama morala biti oče in mati.« Prvič je rodila dečka Draga in Vladka, drugič pa zopet dvojčka Zmaga in Radka. Ljubki so bili. Ljudje so se navadili. Marjanica ni potožila. Bolečino je nosila tiho, vdano. Ostala je sama oskrbnica otrokom. Bogat je bil Hribarjev dom. Ni in ni se mogla odločiti za poroko. Težko je pozabiti očeta otrok. To vigrad pa spremlja čez njivske lehe Marjanico njen človek — novi Hribarjev gospodar. Bil je delavec zdaj tu, zdaj tam, kot je zahtevala njegova služba, a vešč je bil tudi kmečkih opravil. Ko je posijalo sonce, je ob njivi stala tudi drobna triletna postavica z rdečo kapico, prišla je za vozom. steza, Meža pa je imela svojo strugo tam, kjer danes stoji bencinska črpalka, ki so jo zgradili leta 1966. Tako so strugo premaknili: takrat je odpadlo precej Petračevega sadnega vrta. To se je zgodilo leta 1937. Tu, kjer danes stoji železniška postaja, zgrajena leta 1963 (začeli so jo graditi leta 1960), je bilo takrat priljubljeno sprehajališče »Mihelačev pigl« (Griček), ki so ga krasili trije mogočni bori. 2ivo je bilo predvsem ob sobotah zvečer, ko so se na tem griču zbrali pevci in muzikantje. Največkrat sta prišla takrat najboljša muzikanta Rebernikov Anza in Čegovnikov Pepi. In tako so v tiho noč zaplavali nežni zvoki roga in trobente in ljudje so jim zamaknjeni prisluhnili. Posebno lepo sta zazveneli: Po jezeru bliz’ Triglava in Gozdič je že zelen ... Če bi še danes bil tisti lepi »Mihelačev pigl« in bi se povzpel nanj, bi namesto polj in sadovnjakov oko uzrlo stolpnice, moderne trgovine, asfalt in avtomobile pod seboj, pa gost dim iz tovarne. Slišalo bi se brnenje strojev, motorjev na cesti. Včasih pa človek rad prisluhne odmevom preteklosti, ko je koroška pesem zaplavala med nizke in tihe hiše, tja proti trgu in navdajala ljudi z lepoto in mirom starega Guštanja. Tomažek — mladi Hribar — je zasukal prazen voz s konji, jih spet tiho ustavil, obrnil je končnico, jo položil na rob voza, se nanj usedel in vzel na kolena triletnega dvojčka Radka. Pri naslednjem vozu je prišel za njima tudi Zmago. Tomažek se vrača proti Hribarjevi domačiji. Sonce je vroče. Dvojčka sta mu zadremala na kolenih. Ob televizijskem aparatu posedajo Mar-janičin oče Lipej. V kotu stoji divan. Marjanica poda Radka očetu, da more položiti Zmaga in naravnati odejo, da položi še Radka. Pokrije ju in tiho naroča očetu: »Pokličite me, ko se prebudita.« Nato hiti pomagat nalagat gnoj. Petletni Drago se igra z Marjaničinimi vilami. Marjanica pokara prvorojena dvojčka, naj bosta zdaj malo bolj tiho, da mlajših bratcev ne prebudita. »Bova,« sta ob igrah okoli voza obljubila Drago in Vladko. Kadar sta mala dva v postelji, takrat petletna dvojčka Drago in Vladko rada zlezeta Tomažku na kolena, ob kosilu, malici in večerji se to pogosto zgodi. Marjanica ju kara: »Saj se atek še naje težko, ko oba tiščita vanj«. Tomažek pa se otrokoma ljubeče nasmehne: »Saj je ja vse bolj dobro, če skupaj jemo, morata še ja zrasti.« Tako lepo je Tomažek sprejel otroka, ko da bi bili njegovi. Njegova duša se zdi sosedom neverjetno globoka — bogata. Bil je deževen dan, pravzaprav je bila nevihta. Pri Hribarju je rahlo potrkalo. Boječe je vstopila Trezika — mlada dekla dvajsetih let, morda leto ali dve več. Prišla je iz vasi, oddaljene za pičlo uro. Prej je služila pri Hribarju. Noseča je morala zapustiti službo. Odšla je služit k drugemu kmetu. Okolica je šušljala, da bo otrok Lipijev — Hribarjev. Takratni odnosi gospodarjev do služinčadi so bili povsem drugačni od današnjih. Trezika je s plodom pod srcem odšla od Hribarja. Pri drugem kmetu je vedno bol] hirala. Zgodaj po porodu je bilo treba na njive. V mrzlih in deževnih jesenskih dneh se je Trezika še prehladila. Razočaranju nad Lipijem se je pridružilo še pljučno obolenje. Morala je zapustiti službo. Odšla je k sestri, ki je bila poročena z delavcem. Od sestre so Hribarjevi že poprej vzeli fantk3 Lipija, ker je vzdrževanje dveh tujih bil® sestrinemu možu težavno, saj je slabo z3" služil. Od tod se je bila Trezika napotila P° dolgem obotavljanju in odlašanju nekeg3 poletnega jutra, da pogleda po otroki Morda je tiho tudi upala, da bo on, ki g3 je tako ljubila, ki mu je bila zvesta h* vdana, za katerega je garala in ki ji je obljubil zvestobo ter poroko — da ji bo t3 njen Lipej — še vedno si je domišljala, d3 je morala od hiše po krivdi koga drugeg3 — da ji bo pogledal toplo v oči, in ji reke1, »Trezika, odpusti, neumen sem bil — V°' slušal sem druge — vrni se.« Vse bi h111 odpustila. Zarožljala je kljuka na vratih, utihnil® je. Po dolgem premoru je pa le rahlo p°' trkalo. Sredi kuhinje je stala Trezika. Pogled1 Hribarjevih so se ob njenem prihodu začU' deno srečali, spogledali so se. Hčerka Maj' dica je poklicala deklo, ki je pri hiši » ostala in ki je s Treziko poprej spala v kamrici. Razobešala je mokro Trezikin® ruto nad štedilnikom. Ni je utegnila naravnati, kajti na ukaz Hribarjeve hčerke Majdiče je morala oditi v drugo sobo. »Vk®3! sem te poklicala, veš, Lipej mora to žen' sko pognati, kaj bo hodila k nam in na®3 delala špot. Naj bo ona sama v kuhinji jo bo pognal.« k® Račke Jožko Kert VRESOVO ŠESTO LETO Pet besed ji je Lipej postavil v vprašaje, ko se je ustavil na drugem pragu kuhinje. Trde in glasne so bile te besede. Z zamahom roke proti vratom ji je ukazovalno vrgel še naslednjih pet besed. Ko okamenela je od jetike že močno °slabljena mlada mati Hribarjevega otroka stala sredi kuhinje. Zunaj je divjala nevihta. Ko da se ne zaveda več, se je napo-lila proti vratom, premočena, neodpočita. Otroček Lipej je ni poznal, ni ga mogla pobožati, bil je v nasprotnem koncu kuhinje. S solzami v očeh je pristopila dekla, sne-ia je mokro ruto, ki se niti pogreti ni utegnila, dala jo je Treziki. Trezika je bila na noto pozabila. Držeč jo mokro v roki, je sla čez prag. Tiho, sama sebi je rekla na Pragu: »Tedaj na sina ne bi smela priti pogledat.« Kipej je vrgel za njo: »Mi smo otroka kupili,' tu nimaš več kaj iskati.« Zaljubljeni Treziki je Hribarjev dom ve-liko pomenil. V predstavah prihodnosti je Postala del domačije. Polja — vsaka posamezna leha na njivah ji je nudila prijetne sPomine. Ob malicah na ozarah si je Ustvarjala sliko, ko bo ona podajala ma-Hco Hribarjevim ljudem, otroček, njen — Lipijev — pa bo, držeč se je za roko, prinesel na polje atku kakšen priboljšek. Tihe so bile trate. S strehe lesenega kri-Za Pri sosedu je kapljala deževnica. Po pr-S1h križanega so se videle krvave kaplje. ~~~ »Dekla sem,« — je krvavelo Trezikino Srce. Deževne kaplje s Trezikinega čela so Se sPajale s solzami. Brez dežnika se je vračala v vasico, kjer so ji čez nekaj mesecev Prižgali svečo. Upe mladega dekleta je pobila zemlja. Okna in vrtovi so bili polni cvetja. Lipej gospodarjev sin, poznejši Hribar, da-našnji dede j — pa gotovo ni nikoli ponesel ene same rože na Trezikin grob. Kantek Lipej je povprašal okoliško sorsko: »Kakšna je bila moja mama, zakaj je umrla ...« . Tudi grob njegovega očeta je ostal brez miena, brez rož. »Zgubljen,« je prišla vest 12 vojne. Ki dolga doba okroglih šestdeset let, pa vendar se je koroški svet in z njim odnos človeka močno spremenil. Kedek Lipej poseda na divanu. Kantki so okoli njega. Dedkova roka po-g°sto prestreže mlajša dva, da ju obvaruje jarcev in padcev. »Atej, atej,« kličejo aPtki Tomažka. , Glavice, naslonjene na Tomažkovih pr-Slh, mirno dihajo. Speče fantke Marjanica °dnaša v postelje. Kedek Lipej objema otročke. Lipijev spomin sega daleč — daleč na-**j- Trde so bile včasih navade v koro-s«em svetu. REKU SO Ko zvoku spoznaš kovino, po govorjenju b)veka. B. Gracian Keseda je obleka duše. Seneka Keseda je žebelj, na katerega obesimo hlisei. H. W. Beecher Zborovodjevo dopustniško razmišljanje o našem zborovodstvu Zaključili smo šesto sezono. Predvsem delovno, zato tudi po vseh običajnih merilih uspešno. Zadnja sezona nam je prinesla: — 14 koncertov, od tega štiri v zamejstvu — Opčine pri Trstu, Šmihel, Šentjakob v Rožu in Pliberk; — prijateljstvo z oktetom Gallus in zborom Tabor iz Opčin ter dramskim igralcem Stanetom Raztresnom iz Trsta; — trikrat smo se potili pred mikrofoni Helidonovega studia v Ljubljani, kjer smo snemali gramofonsko ploščo koroških ljudskih pesmi (upajmo, da bo plošča to jesen že v prodaji); — sodelovali smo v vseh družbenopolitičnih akcijah v občini — ČLOVEK — DELO — KULTURA, PREŽIHOVO 77, s šestim letnim koncertom pa smo počastili letošnje jubileje tovariša Tita; — družbenopolitične organizacije železarne Ravne so prevzele pokroviteljstvo nad letošnjimi koncerti; — o uspehu na republiškem tekmovanju amaterskih zborov NASA PESEM 76 smo že poročali; — tudi letos smo izdali koncertno knjižico VRES 77, poleg tega pa še vresovo značko. Skopo je takšno poročilo, za vsem naštetim pa se skriva vse glavno zborovo delo — pevske vaje. Po končanem delu in uspelem pikniku zbora imajo pevci zaslužene počitnice, zborovodja pa se ta čas pripravlja na novo sezono. Ob izbiri in sestavljanju sporeda pa prihajajo vedno nove misli, modrovanja in želje, kaj in kako izboljšati delo v zboru, da bi dvignili naše zborovstvo za stopnico više, da bi zadovoljili poslušalce in tiste, ki bolj s strokovnimi očmi gledajo na zborov- stvo, ne pa le z ušesom in čustvi ob lepo ubranih vižah ljudske pesmi. Z dosedanjim delom, zlasti pa z uvrstitvijo zbora na republiškem tekmovanju, je zbor vedno bolj izpostavljen očem slovenske kulturne in posebej zborovske javnosti. Poti navzdol naj ne bi poznali — to si želimo verjetno vsi — obdržati se na doseženi ravni in napredovati — to pa je čedalje težavnejša naloga. Pot navzgor odslej ni več odvisna samo od pevčeve ljubezni do petja. Če je dosedanji vzpon zbo-rove kvalitete bil v glavnem sad določenih prizadevanj posameznikov — pevcev in zborovodje — ter v glavnem rezultat naravne obdarjenosti — talenta, je nadaljnja pot zbora odvisna od strokovnega dela in miselnega pristopa pevcev do resnega pevskega študija — vse seveda ob ugodnih delovnih pogojih in zagotovljenih denarnih možnosti ter ob znatno boljši organiziranosti kulturnega delovanja. — V vseh teh naštetih kategorijah pa naš amaterizem močno peša. Vse več govorimo, pa tudi res je, da meje med kvaliteto amaterske in profesionalne kulture vse bolj izginjajo — republiška tekmovanja zborov in propozi-cije nam to vedno bolj dokazujejo. Torej ni več »amaterske« kulture, le pogoji dela ostajajo amaterski, dolžnost družbenih in kulturnih institucij pa bi bila, da bi se zavzemale za kar najboljše (profesionalne) delovne razmere. Dosedanje delo zbora je pokazalo, da je hitreje in laže doseči solidno kakovost petja v zboru, kot pa vzgojiti pevcem pravi moralni, vsebinski in odgovorni čut do zbora in njegovega poslanstva. V tem je morda naj večja ovira vsem našim umetniškim skupinam. Ta vzgoja je dolgotrajnejša in še posebej v današnjem času, ko posamezniki napačno pojmujejo svobodo in demokracijo, veliko težavnejša. V nobenem primeru pa naj ne bi bila to samo Vresovci Kernjakn Koča slovenskega planinskega društva iz Celovca na Bleščeči planini naloga vodij posameznih skupin, pri tem delu bi morali imeti zborovodje podporo, pomoč, žal pa ostaja zborovodja s temi problemi pred zborom sam in kot kaže, tudi zaman pričakuje takšno pomoč v prihodnje. Izbira programa je ena težjih nalog. Slovensko zborovstvo je v programskem pogledu daleč za drugimi narodi, pa čeprav niso v naših očeh zapisani kot narodi pevcev — kot naj bi bili Slovenci. Poznano reklo pravi: pokaži, kaj poješ, pa ti povem, kdo si. Veliko resnice je v tem. Po koncertnem sporedu spoznamo zbor in zborovodjo. — Za vse naše zbore je značilna močna tradicionalna zasidranost v ljudski pesmi, kar predstavlja zborom in s tem seveda splošni glasbeni razgledanosti poslušalcev že pravo oviro. Odpor pevcev (in zborovodij) do sodobnejših vokalnih stvaritev je iskati v odklanjanju miselnega pristopa do pevskega študija. Laže in ugodneje je prepevati ljudske viže in brenkati na sentimentalne strune poslušalcev, kot pa ubadati se s sodobnejšimi izraznimi sredstvi glasbene govorice in z njimi pritegniti poslušalce do razmišljanja ob poslušanju in ga vznemiriti ali pomiriti s takšnimi novotarijami, ki so povsem zunaj dosedanje zborovske prakse. Pa s tem nikakor ne mislim, da je treba črtati ljudsko pesem iz pevskih sporedov — potrebna je in mora ostati, toda preveliko zavzemanje samo za to zvrst ne vodi zborovstva na pravo pot, ne zadovoljuje več pevcev in ne poslušalcev. V dvome prihaja zborovodja pri snovanju programske politike, če se ozira na okus pevcev in poslušalcev, pa tudi, če bi sledil številnim parolam o lepoti in potrebi ljudske pesmi, ki jih razni govorniki na pevskih srečanjih oktetov, zborov, na taborih kaj radi že z zaskrbljujočo mero solzavega sentimentalizma izrekajo zbranim pevskim množicam in poslušalcem — po drugi strani pa se ves strokovni glasbeni svet skorajda obrača vstran od ljudske pesmi — ji zapira pot na vsa »uglednejša«, »resnejša« pevska srečanja, da o tekmovanjih sploh ne govorim. — In sredi teh, v čuden krog začaranih pogledov, je postavljen zborovodja, ki naj uskladi lastne sposobnosti, sposobnosti zbora, strokovna pojmovanja o programski usmeritvi zbora, ki naj upošteva želje poslušalcev — tem je navsezadnje namenjeno naše petje — ob vsem tem pa naj ima celotno kulturno delovanje družbeno vzgojni in izobraževalni namen! Tudi pri tem delu je zborovodja skorajda sam, če nima v zboru ali ob sebi dobrih svetovalcev — teh pa nimamo. Skrb za strokovno usposabljanje zborovodij bi morala biti ena osnovnih nalog republiške zveze kulturnih organizacij in naših občinskih zvez. Brez strokovno usposobljenih zborovodij zaman pričakujemo bistvenejše kvalitetne rasti našega zborovstva. O organizacijskih težavah bi bilo možno razpredati tudi številne misli. V tem smo morda — pa čeprav še zdaleč ne dosegamo vzorne organiziranosti — še najbolj daleč. Drugi nam že kar zavidajo marsikatero izvedeno akcijo. Vsekakor pa nam ti problemi jemljejo vse preveč časa, tako da ga za reševanje vsebinskih vprašanj našega dela ne ostane. In tako je verjetno tudi povsod drugod. Organizacijske težave so nastale tudi v celotnem kulturnem delovanju. Vsebina dela je morala odstopiti mesto organizaciji. Morda sem v sestavku prikazal nekaj novega tistim, ki sicer spremljajo naše delo, pa ob tem ne pomislijo, kako poteka delo v zborih, ki mislijo — tem je pa luštno: si zapojejo, pa so dobre volje. Smo dobre volje, ko se ozremo v minulo sezono in ko odpremo stran v kroniki naše dejavnosti, se spomnimo, da smo imeli kar 33 nastopov in snemanj. Poleg nastopov in snemanj pa je zbor imel še 92 vaj, torej smo se v minuli sezoni sestali kar 125 krat. Morda pa bo kdo od bralcev iz članka lahko tudi razbral, kolikšne so žrtve naših pevcev, saj so v končni fazi pa le ti edini, ki morajo od sebe dati pričakovani sad — pesem in z njo zadovoljiti. Morda bo kdo od bralcev le spoznal, da je temu pevcu treba dati več družbene podpore, ga za to njegovo delovanje nagraditi — °e ne drugače, vsaj s tem, da mu omogočim0 še uspešneje sodelovati ali pa ga spodbuditi za resnejše delo, če sam do tega sp°' znanja še ni prišel. Ne zanemarjajmo teh obvez do naših ljubiteljev kulturne dejavnosti. Ni povsod toliko teh navdušencev, kot jih je pri nas, zato z večjim P°' sluhom njihovim problemom naproti. Ajnžik V KRESNI NOČI »O kresi se dan obesi«, pravi ljudska modrost. Takrat ko sonce doseže svojo najv.išj0 krožno pot, je noč najkrajša, in ker smo takrat še najbolj zagnani v spravilo sena. moraš te kratke ure nočnega počitka reS skrbno izkoristiti. Če se zdrav in do kraj3 zdelan uležeš k počitku, je noč tako hitr° pri kraju, da zjutraj komaj verjameš, da s® je zemeljska obla že utegnila zasukan okrog svoje osi in tako obrniti naše kraje spet soncu naproti. Na kresni večer so včasih ljudje copra^' »Načinov mnogo ta večer je čaranja in praznih ver.« pravi nekje Mavrel. Vse sorte reči so ljudje radi ta večer zv°( deli; poleg ljubezni še seveda marsik^ drugega. Na ta večer lahko čuješ tudi, k3' ko se pogovarja živina. To se zgodi sam0 takrat, če imaš pri sebi praprotno seme, Pa tega ne veš. Na coprnije dandanes ne verjamemo v°°' Vkljub temu pa si marsikdo želi, da bi č® to, kar mu je še skrivnost. Večkrat smo tako zagnani v delo, da P°' zabimo na datume in razne svetnike. PraV gotovo bi tudi letošnji kresni večer kar ne' opazno drknil mimo mene, če se ne bi dilo nekaj, o čemer se mi zdi vredno piša11' Iz trdnega, krvavo potrebnega spanja h)e je prebudila žena. Kar precej dolgo se Jf morala majati, da me je spravila k pametl' V hlevu da je nekaj narobe, mi je dopov^ dovala. Nenavadno mukanje ali boljehJ živine je vselej sumljivo. Kaj lahko se zg° di, da se katero govedo odveže in, bo^isl iz firbca ali iz hudobije se znese nad drl1, gim, slabejšim. Posledice so lahko hude’ poškoduje ga z rogovi, ali ga vrže v ko^°’ kar se lahko čudno slabo konča. Zato VS® dober gospodar vsak večer, predno 8{C spat, ali če pride ponoči domov, še pogl®0 v hlev. Na pol oblečen sem se spravil proti hle vu. Ze sem hotel prižgati luč, ko sta mi v ko je poprej ponoči radio objavil začetek vojske na Koreji. Ob 6. uri zjutraj sera šel v službo v takratno hotuljsko kmetij' sko zadrugo. Na sejmišču, pod lipami na vasi se srečam z župnikom Serajnikon1 »Dobro jutro!« pozdravim »No, kako r kaj, kaj bo sedaj, ko so se spopadli tafli v Aziji?«, ga vprašam. On me pogleda n1 pravi: »Nič ne vemo! Vemo le to, da pl®z drči. Lahko se še ustavi, lahko se pa tudi razširi in pogoltne ter zruši vse pred se* boj. Eno pa si zapomni! Narodi in kra' ljestva tega sveta gredo zmeraj od vzh°' da na zahod. Tudi trije Modri so pr^ Kristusa od vzhoda obiskat. Sedaj pa san1 razmišljaj naprej, saj poznaš zgodovin0 bolje od mene.« Obrnil se je in odšel v farovž. Tak je bil naš župnik Ivan Serajnik, ^ ga je lepo opisal Prežihov Voranc v sV°P »Jamnici«, romanu hotuljske soseske. to je prav, da se njegovih misli in dejani’ ki so prav sedaj, zaradi ravnanja sosed' nje Avstrije z našimi rojaki na Koroškem zopet aktualna in nas spominjajo, da Se tam gori ni veliko spremenilo. Prav le’ da se ga čisto malo spomnimo in se n°u v mislih zahvalimo. Jože Lodrant IVAN HOJNIK Nekdanji župnik v Koprivni, bi bil 21. marca letos sto let star. Rodil se je na Rudi pri Velikovcu, kjer je po posvečenju 20. julija 1902. v Celovcu novo mašo pel. Kak arhivar bi natanko razbral, kje in kako dolgo je bil kaplan; za blag spomin, ki mu je v teh vrstah posvečen, bodi dovolj rečeno: menda v sosednji Črni in Železni Kapli. Na pomlad 1906. je prišel v Koprivno. Mati mu je gospodinjila, dokler je živela. Iz spoštovanja do posvečenega sadu svojega telesa ga je dopoldne, zavoljo svetega opravila zjutraj, vikala, popoldne pa tikala. Živahna, ustvarjalna misel vselej nemirnega sinovega duha je z globoko sočutnim srcem spremljala materino naporno pot po vodo k oddaljenemu studencu. Tudi sosed Mežnar z mogočnim gruntom čez pol Olševe je bil le revež zaradi borne vode. Z združenimi močmi denarja in duha so jo napeljali — kako od daleč in z visokega! Tako bi bil z napeljavo vode začet seznam premnogih del, ki so pomenila izpolnjevanje programa telesnih dobrih del usmiljenja. Le te nasvete je dal zapisati kot stalno pridigo na svodu cerkve svetega Jakoba v Koprivni. Kajpak tu- di duhovna dela usmiljenja. Toda vera brez dobrih del je mrtva ... Na drobno je prehodil odročne strmine in grape. Risalna deska in ravnilo, morda še preprost kompas, je bila oprema njega, načrtovalca gozdnih cest in steza. Čez desetletja postajajo tudi steze ceste. Snoval jih je prodorni pogled duha, ki se ni ustrašil skalnih, krušljivih strmin. Vsak čas si utira svoja pota in steze. Zato nekatere zarašča planinska zel. Čas gloda tudi v pečevju nadelane sledi. Svoj cilj so vse dosegle: koliko kosov kruha je bilo urezanih za revne, brezposelne ljudi, ki so jih kopali! Kdo ni izkusil peklensko zajedljivih zobobolov? Nobena beseda ne pomaga toliko kot klešče za izdiranje zob, ki si jih je, svojim ljudem za pomoč priskrbel. Gotovo ne brez navodil in knjig. Teh je bilo kakor ne bi pričakovali od župnika nekje daleč za gorami — nad vse veliko. S ko-likerih področij! Ko je prisluhnil skrivnostni sili elektrike, ga je zopet vsega prevzela; že tedaj in kljub oddaljenosti od sveta — ali nemara prav zato. Med prvimi v dolini, gotovo jih ni bilo dvajset, je lovil radijske zvoke, ko je bila za to potrebna P0^ miza naprav. Pred petdesetimi leti je kot občinski tajnik povezan po telef°p. z višjimi iz doline. Vendar: kdo je ^ kadarkoli višji in kdo nižji v vseh poWe nih besede? Glavno korist je prinašala mala hi^pa električna centrala spodaj pri Lip0^ Svetili so si z elektriko pri Lipoldovih, P Mežnar j evih, v župnišču in v cerkvi-daj je bila električna žarnica res še oPr3 vičljivo vredna vsega češčenja v oltar! j Počasnim pametim je seveda še danes b° važna kakor predmet, ki ga osvetljuje-'j Na državni meji so bili že od ne^e razporejeni varuhi domovine. Od kdo v katerih strani neba in krajev so tja stanjeni vojaki najbrž vselej z naveli°p nostjo opravljali svojo službo. Rodoljub 1 človekoljub Hojnik je snoval svojim " mačinom v pomoč ureditev, da bi ven0*^ domači fantje in možje najbolj uspe®p( vršili službo mejašev, po naše graničar! in carinikov. Najbrž pa bi nikjer in pl ^ dar na svetu pri vladajočih ne naletel p odobravanje. i Samota, njen blagoslov in prokletstv^ Skrivnosti srčnih želja se skrivajo v 0 Gospa Sveta Ivških skladovnicah papirja. Med spisi je ^orda in menda tudi neuslišana prošnja Za neko »častnejše« mesto v dolini. Zato Pa je »neuslišani« zopet na novo, leto za l®tom, dokler tudi tam ni prišlo do ne-ZaUpanj, ostajal šolnik, učitelj in upravitelj. ^otem se je nadenj zgrinjala stiska za stisko. V župnišču je šola. Na stanovanju lri hrani učitelj in učiteljica, on sam le ''eroučitelj. Za goste, ki jih je bilo vselej v°lj, saj so hodili tam mimo v planine, j j® gospodinja uredila gostišče. V nabavni Mizici za trgovino je bila bolj in bolj i jjrazna bilanca. Morda bo nekaj pomagal *aPec s konji? Župnijskega grunta ni niti ^denj ob hiši. Ta velikan duha je revež hogatem kraljestvu narave. Temni obla-* grozeče napovedujejo strahote druge Svetovne vojne. Priklenjen je v nemoč Sv°jih namenov. Spomnil se je lisjaka, ki j>.a je imel nekoč priklenjenega na verigo. ^ako je divje begal v vsiljeno mu za-Vfitje pa zopet na prosto. In v kakšen po-z,heh samemu sebi je bila njegova »vzgoja ljubezni« med psom in mačko, ki sta Igrala prebivati v isti hišici, vsak v svo-j®1*! nadstropju! Zdaj, ta čas, ko je očitno, ako malo je sožitja sposoben človek, ra-Zl*hina in veličastna krona narave. . Holn nasmeh mu je šinil čez lica, ko se t® °b zadnji Veliki noči 1941, tedaj je bilo vse končano, spomnil ene od mnogih J P°Prej. Strelska strast fantov in mož se ■® za krstnico in vstajenje z vigredno zagnanostjo širokoustno postavila pred »gozdom«. »Gospod« pa se je hudomušno ?arotil. Zaspali me boste, zamudili, ko v°h> prišel v gornjo Koprivno na žegen. so prežali. K hiši so videli prihajati ,®raškega starca, sključenega pod velikim °šem, zanemarjeno opravljenega. Vsaj at*es bi lahko strojil, so menili in dalje Režali s kajfežem v ognju, da bi bil na-e(l za strel v pozdrav in ženskam v hiši Segni v opozorilo. Pa so ženske od hiše Prehitele čakajoče gromovnike z nabitimi možnarji in pripravljenimi železi v ognju. Klicale so, naj hitro pridejo, da ne bodo zamudili, ker so gospod že v hiši. Tedaj se je možem posvetilo, pa ne iz možnarjev, ampak v glavi, da so bili »gospod« tisti dedec s podvihanimi hlačnicami in obrnjenim suknjičem. Na spominski plošči pri svetem Jakobu v Koprivni je zapisana za kraj Hojnikove smrti Stična, 29. oktobra 1943. Pokopan je tam, umrl pa je najbrž v Novem mestu (bolnišnica), menda zaradi zastrupitve s hrano. Vendar bi že hladno naštevanje postaj križevega pota od aprila 1941 pa tja do smrti z naj večjo bolečino domotožja bolje pustilo razumeti razmeroma zgodnjo smrt komaj šestinšestdesetletnega mladostnega starca. Ali bi bil sicer doma že goden za smrt? Ali pa ni bila prav Koprivna tista najbolj usodna srčna bolečina, ki je izsesala moč in voljo do življenja, ne da bi pravično vračala, kar je prejela? Nekdanja pesem, ki jo je vodil, je domala onemela. Ni ga domačina, ki bi zbral v spomine bogato dediščino, katero je ustvaril Ivan Hojnik. Za Hojnikovo stoletnico rojstva je njegova bolečina spet zaživela. Občutiti jo mora, kdor nadaljuje njegovo poslanstvo. Mrk je zastri koprivsko nebo. Vendar ne sončni, ne lunin, ki bi ga napovedali zvez-doznanci že zdavnaj vnaprej. Ista je trnjeva krona, ki je bodla nekoč in zbada še danes. Potuhnjena in neuka hinavska skrb za neko umetnost razodeva nezaupljivo duhovno lenobnost, ki pošilja može postave zasledovat Hojnikovega naslednika. To je mrk nezaupanja, ko raje številni zbori razpravljajo o izmišljotinah, kot da bi prisluhnili, kaj Hojnik, še vedno njih dobrotnik, danes misli. Kronist bo zlahka našel spise, kako se je v Koprivni na tihem in glasno obhajala stoletnica velikega Koprivca Hojnika. Bolj ko je temna noč, bolj zvezda zažari. Bolj ko je človek razočaral, v tem lepši šopek se je povezala narava. Belo ostenje Raduhe vabi v objem in svetel pokoj. Konica Olševe je neumorni klic ostrine kvišku. Kordeževa glava Pece spominja na modrost, ki je neskončna in večna. Gozdovi rastejo in vedno zelenijo. In sveti Jakob zbira vseh dolin in gor pozdrave. Lepši in ljubši so od tistih, ki so kot njihovi pogledi ozko uprti le v zemljo in vase, ne pa v višino in širjave. Andrej Stiplovšek V ROŽU Tu borov gozdiček, tam bukev, spet breza, med drevjem pa vztrajni bršljan se razpreza in znamenje moli v zamišljeni senci — Ovenčala rada bi misel z venci, ljubezni ti moje zasanjani cilj. Če drug te ne ljubi, pa sveta Marija, šent Jakob, šent Janž — kjer te Drava ovija. Za stražo je dana pobožna Šmarjeta, v zelenje macesnov, smrek, bukev odeta, in dolga še vrsta svetnikov z nebes. Kaj v olšju šepeče, kaj v Selah žaluje? Povodni mož, revček, pregnan je na tuje in žalite žene so na gore zbežale, ko so po polju ti tolpe divjale, ubogi trpin, težko skušani Rož. A zdaj je že dan in ljubezen razlita, po polju je klasje, — mak, roža rdita in pesem se s cest in iz hišic razlega. Vsi božji, patroni, varujte nas zlega in večne svobode prižgite nam kres. To je iz šolskega arhiva iz leta 1920. Pred dnevi smo lahko čitali kako postavljajo v Rožu table, tako sem se spomnil na to pesem, saj sem jo moral takrat na pamet znati. Pred vojvodskim prestolom Ajnžik BLAŽU MAVRELU V SPOMIN Ni še leto naokoli, odkar sem lahko o Mavrelu pisal bolj vesele reči. Ko sem zvedel, da so Blaža iz bolnice odpeljali v Dom počitka v Slovenske Konjice, je bila moja prva misel in skrb, ali bomo dobili pravočasno pošto, če nam možej tako daleč od doma zamrije? V času letnih dopustov, ob nedeljah in državnih praznikih, se lahko pri obveščanju čudno zatakne. Dalje, kdo bo organiziral prevoz, kdo po plačal stroške? Mislim, da je podobno skrito skrb imel še marsikdo. Vendar nas je teh skrbi rešil Blaž sam, oziroma njegovo domotožje. Vse se je nekako po sreči izteklo. Žalostno bi namreč bilo za vse Stroj ance s Šentanelci vred, kakor tudi za vse družbenopolitične organizacije v občini, če ne bi mogli Blažu izpolniti njegove poslednje volje. V senci nje si bom izbral grob za mirno spanje, list in cvet mi bo šumljal vedno lepe sanje. To je Blažev testament, zapisan v pesmi »Lipa«. To njegovo poslednjo voljo smo mu izpolnili v ponedeljek, dvajsetega junija. Blizu lipe pri sv. Urhu smo ga pokopali in vselej, kadar se bo sonce navcz-nilo na Karavanke, bo njena senca dosegla Blažev grob. Težaven dovolj je bregovni ta svet, mikavna je cerkev in z vrha razgled. Res čudno lep razgled bo imel. Od tam se vidi skoro vsa Mežiška dolina s Pohorjem na jutranji strani, na jugu in na večerni strani Karavanke s predstražama Uršljo in Peco. Čisto zadaj na severovzhodu se vidi na laboško stran. Dol po bregu, levo in desno, povsod so raztresene domačije. Kako vesel bi bil Blaž, ko bi mogel vedeti: da je umrl in bil nad zemljo pri Žirovniku — med svojimi, da počiva pri svojem farnem patronu, da je bilo na njegovem pogrebu ljudi kot na Urhovem žegnanju, da so Stroj anci pustili suho seno na travnci in počastili njegovo zadnjo pot, da so prišli pogrebci tudi iz doline, da so mu v slovo recitirali njegove pesmi najmanjši Stroj anci, da mu je z lepo domačo besedo govoril Kolmanov Tevži, da se je poslovil od njega njegov znanec iz mladosti — gospod dekan, da je opravil svojo dolžnost tudi predsednik Koroškega kino kluba, katerega častni član je bil, da so mu doživeto in od srca zapeli Šen-tanelski pavri in da so mu zagodli tudi prevaljski muzikanti. Ko je ležal v slovenjegraški bolnici, sem ga obiskal. Kar dolgo sva marnvala in ko sem ga pobaral, če še kaj bere, je odkimal in dal z roko znamenje, da ne more več. Takrat sem vedel, da je z njim ko- nec. Pravijo, če staremu tobakovcu ne diši več tobak, je po njem. Če Blažu ni bilo več do knjige, njegove največje prijateljice v življenju — iz vseh knjižnic v dolini jih je nosil v nahrbtniku tri ure hoje v samotno bajto, kjer jih je pri medli svetlobi bral, potem ... Od rajnih se ponavadi poslovimo z željo: »Ohranimo ga v lepem spominu!« Za Blaža tega ne bi zapisal. V svojih skromnih, toda lepih delih bo on živel naprej. Danes pa ima zbrano tako številno dru Veli' imel ščino ob sebi kot še nikoli poprej, časten pogreb vedno pomeni, da je pokojni veliko žlahto ali pa je bil Porn^ ben zemljan, morda tudi to, da je velik® dal družbi ali pa, da to družba od nje£a še pričakuje. Pvožl ni bil ne eno, ne drugo in n tretje. Očitno pa je, da je dal družbi mn go tistih lepot, ki jih moderni človek ta mrzlično išče, pa večkrat zaman. Njegove pesmi, ki se po stilu in u^a jenosti nikakor ne morejo meriti z; * nečimi imeni, so zbrane v dveh zbir To sta dva njegova naslednika, dva 0 ka, ki jih je spočel v samoti strojnskih S zdov, njima je daroval vse svoje skrorI^e, življenje, svoja čustva je vpletel v ta nec, svojo srečo in bol s tako okornimi sedami, pa vendar tako prisrčnimi in P ^ nimi resnice, da so osvojile še tako krknjeno in samotno dušo. Za marsikoga je veljal kot posebnež in tak. Blaž Mavrel Dipl. ing. Mitja Šipek MAVRELEMU PVOŽLNU NA GROBU Skoraj bo minilo 33 let, ko sem ga spoznal — Pvožlna Stantnerja. Bilo je novembra 44., v kruti in krvavi zimi, ko se je peščica preganjanih partizanov umikala v globokem snegu vse više v hrib in našla dvodnevno zatočišče sredi strojnskega pragozda pri Pvožlnu. Dva dni poprej so pobili Rakitnikove, gostoljubne kmečke hiše so v smrtnem strahu zapirale vrata pred peščico slabo oboroženih borcev, skoraj še otrok, Pvožl nam je odprl brez besed in nevolje. Pogreli smo se v njegovi nizki bajti, nahranil nas je s koruznim močnikom in razvedrili smo se ob njegovi samorastni zbirki pesmi, tako da smo skoraj pozabili na smrt, ki je prežala skozi zasnežene krošnje stoletnih smrek. Ko smo se drugo jutro prebudili, nam je za dobro jutro prebral pesem o Titu, ki jo je to noč napisal, ko je prvič in zadnjič stal na partizanski straži in bdel nad smrtno utrujenimi partizani. Tokrat je imel okoli sebe prvič v življenju veliko število prijateljev in poskrbel je zanje kot za številno ljubljeno družino. Verjetno nikoli prej pa tudi nikoli pozneje ni dovolil, da bi mu nepoznani ljudje vdrli v njegovo tišino. Le pticam in divjim petelinom je dovolil, da so ga v ranih jutrih budili in srnam je dovolil, da so mu v poznih večerih voščile lahko noč. zanimivost, pa je vendarle bil prav ^ kot smo vsi ljudje — s srcem in duso> solzami in smehom, z upi in razočara J Skromno je bogastvo, ki ga je n pa še tisto je razdal vsem, ki so ga vre in ga občutijo. Lepota slovenske besede je neizrnera®’ tudi Pvožlnova resnica je to besedo P žlahtnila, zato bo njegov delež v slovenj literaturi prav tako cenjen kot delež snikov velikega imena. Kaj bi cV !.mi park z razkošnimi cvetovi, če med rij ne bi cvetele drobne marjetice in sportl, čice, take so Pvožlnove rože iz strojns senožeti. Hvala ti, Pvožl, za tvojo pesem, še bdi pa ti hvala za tvoj nauk, da je ljubeZ ^ svojega imena vredna le, če je rojena srcu, kot je bila tvoja. Jernej Krof PEVCU STROJNE Umrl je Blaž — je li mogoče? Pred nekaj dnevi pride vest; kakor da pisati več noče, oh, saj bil je priden, fest. Življenje težko ti je bilo, na kmetiji si živel, vedno se je v verze vlilo, kadar si misel lepo ujel. Pesmi tvoje so bogate! Tudi o moštu kaj velja. Bridke ure opisuješ naroda slovenskega. Počivaj mirno v koroški zemlji. Na Strojni dolgo si živel; ker si lepo jo opeval te je grob tu vase vzel! Rok gorenšek STOLETNI BORI ŽALOSTNO ŠUMIJO Nacesnikova gostoljubna hiša na sončnih Ginjah in z njo vsi, kar jih je Nacesni-vega ■— Logarjevega rodu, vsi so da-s zaviti v globoko žalost, vsi trpe in ža-Jejo za svojim gospodarjem, možem, oče-boT ^ ^ra^om’ j™ ga je usodna, kruta ezen veliko prezgodaj za vedno vzela. Kor daleč nazaj so se naši pradediji, debi babice, očetje in matere lahko spomi-J Jl, kakor daleč nazaj so pomnili, vsesko-6 na tej čvrsti, slovenski domačiji, trdno 21 je zasidr. rod Na. «1 Pija stog, N 1944 8os bajlepšem spominu, ne le kot dobrega sPodarja, moža, očeta, brata, soseda, ^ anca, soborca in prijatelja, pač pa se ga vsi Hotuljci — pa tudi drugod okoli spominjali kot pravega muzikanta sa-^ °uka, harmonikarja. Nikomur dolga leta ^*rrnonika ni tako lepo zapela kakor prav i(jeniu. Komaj devet let star je pričel gosti godel je po steljerajah, lepih nedeljah, .Vznikih, godovanjih, ovsetih, gasilskih zadružnih veselicah, skratka ob vsaki ^.hožnosti. Sam ali skupaj s Pratnekarje-in z Dvornikovimi muzikanti. Kajti * i so časi, ko sta bili v Kotljah kar dve v bziki, dve godbi, ki sta med seboj tekmo-aL. Pozneje pa so bili znani kot »Hotuljski j 0ii Anzi s svojo harmoniko, tam bilo veselje in dobra volja. Sam sem ga .Roznal kot petletni fantič, ko je na Štrusi steljeraji igral na harmoniko. Harmo- nika je Anziju kar vriskala, tako jo je znal potegniti. Na njegov prešerni »hejrasa«, mu je odgovoril topot nog in vrisku podobni »hopsasa« plesalcev. Nato pa so se pari zavrteli kot vihar ob zvokih »Hotuljske polke«, ki jo je znal zaigrati kakor nihče drugi. Da pa ni bila le Hotuljska na sporedu, je poskrbel sam s tem, da je naročil note za polke in valčke kar iz Češke — Prage. ani na svojih brdinjskih bregeh, živel Logarjev — Naceski rod. lesnikova domačija je v tem stoletju . rala veliko prestati. Smrt ji ni prizana-a> Pogosto jo je zavijala v žalno črnino, b eksploziji granat v koroških bojih 28. , Ja leta 1919 je terjala v enem samem h?u življenje šestih ljudi. Med njimi dveh erk, Fanike in Pepce, ter sina Francija, h treh v cvetu najlepše mladosti. ied drugo svetovno vojsko so jo izropali °Pustošili Nemci. Sinova Anzi in Gustl ■Zeno Francko so odšli v les k partizanom. Ceta, mater, hčerko Roziko in vnuka Pe- Pa so pregnali v taborišče. Vsa opu-asena in zapuščena je Nacesnikova doma-leta objokovala smrt sina Gustija Zene Francke, ki sta padla na Svinški k ar>ini na Koroškem. Po končani vojski, . So se domači vrnili pa se je smrt zopet gasila že 1946. leta. Vzela je Nacesniko-^ biater in leta 1950 je prišla še po očeta. to se je smrt potuhnila vse do predvčerajšnjim, ko nam je tako zgodaj, v lepih aJskih dneh, vzela našega dragega, od eh nas spoštovanega Nacesnikovega An-Ja — Nacesnika. Zato danes ne žaluje ato Nacesnikova domačija — ne šume ^ezalostno le stoletni borovci in smreke v na Naceskem vrhu. Skupaj z Naceski-’ skupaj z Logarjevimi žalujemo in ob-jj Ujemo težko izgubo dragega človeka vsi °tuljci, sosedje, soborci, prijatelji in 4 a*tci, ki nas je njegova izguba tako huba boleče zadela. Nini Anzi je bil rojen 8. maja 1909. leta g 1 Nacesniku na Brdinjah. Star je bil šele Jet. Mnogo, zares mnogo prezgodaj je . lsla ločitev. Prav zato ga bomo ohranili Logar Ivan — »Naceski Anza« Umrli Naceski Anzi je že leta 1943 začel sodelovati s partizani. Že tedaj je bil na Brdinjah prav pri Nacesniku ustanovljen odbor OF za Kotlje. Tam so takrat bili Žavcer Pavle — Matjaž, Marjetka D j on in drugi. V partizanih je deloval pod imenom Blisk, predvsem na terenu in v prvem koroškem bataljonu. Za svoje junaštvo je bil tudi odlikovan z ordenom in medaljo za zasluge za narod in z medaljo za hrabrost. Nacesnikovega Anzija pa si tudi nismo mogli predstavljati drugače kot lovca. Bil je član lovske družine »Prežihovo« vsa leta po vojni. Pa tudi gasilsko društvo je z njim izgubilo enega svojih najstarejših članov, ki je s svojim sodelovanjem in pomočjo veliko pomagal k napredku društva. Predvsem in v prvi vrsti pa je bil rajni Nacesnik po končani drugi svetovni vojni kmet in gospodar. Ljubil je Naceski grunt. Ljubil je svojo domačijo. Zaljubljen je bil vanjo. Skrbel je, da se je razvijala, da se je modernizirala. Prenovil je hišo, obnovil hlev, kupil traktor, avto itd. Brezplačno je kot muzikant sodeloval na vseh občnih zborih bivše hotuljske kmetijske zadruge. Pomagal je pri elektrifikaciji Kotelj. Pri gradnji zadružnega doma. Vmes pa je skrbel za družino in vzgojo otrok. Bolj ko je prihajal v leta, bolj je cenil naše stare domače šege in običaje. Cenil je domači lesnikov mošt in črničevec pa rženi kruh, zato ni čudno, če je Nacesnikova hiša daleč naokrog znana po pristni slovenski koroški gostoljubnosti. Vsak, kogarkoli je pot zanesla k Nacesniku, je bil deležen te gostoljubnosti, te naše pristne kmečke ljubezni. Domačega kruha, mošta in klobas pa še česa žganega vmes. Tega nikoli ni zmanjkalo pri Nacesnikovi hiši. Pa kaj bi še govoril in našteval, saj dejanja govorijo za našega Nacesnika. Dragi Nacesnik, dragi Naceski Anzi, ob preranem odprtem grobu se ti najlepše in iz srca zahvalim za vse, kar si v življenju storil za svojo Nacesnikovo domačijo, za svojo ženo in otroke in za nas Hotuljce. Hvala ti kot dobremu očetu, dobremu možu, dobremu sorodniku, sosedu, znancu in prijatelju. Hvala ti kot kmetu zadružniku, partizanu — soborcu. Hvala, prisrčna hvala ti za vse! Toda če bi ti, Anzi, mogel, če bi lahko sedaj še enkrat spregovoril, potem bi mi v tem trenutku prav gotovo rekel: »Rok! Zahvali se v mojem imenu mojim otrokom in zetom, posebno pa se zahvali moji ljubljeni ženi Micki za vse, kar so v času moje bolezni zame storili, zame prestali. Zahvali se Micki za vso njeno ljubezen, za vso skrb, za vse prečute noči, naj ostane trdna in čvrsta, naj ostanejo trdni in čvrsti sedaj brez mene, da bo ostala tudi za menoj taka, tako trdna in čvrsta Naceska hiša — Na-ceska domačija.« Srce je tvoje mrtvo, zdaj spalo tukaj bo svoj tihi sen, za nas naprej živelo bo — z nevidno silo ostal na tebe, Anzi, častni bo spomin! Počivaj v miru v naši koroški hotuljski zemlji, ki si jo v življenju ljubil in se zanjo boril. Naj ti bo lahka! Detajl na cerkvi v Gospe Sveti ODŠLA JE KANČEVA MAMA Tako vse na svetu mine, kakor roža razcveti, radost, mir in bolečine, vse le kratek čas trpi. Tako nekako danes premišljamo, ko se zadnjič poslavljamo od trdne koroške kmečke matere, Kančeve mame. Kot nekdanja soseda in sovrstnica bi ji rada spregovorila nekaj besed. Dolgo vrsto let sta z možem pridno in vztrajno gospodarila na Kančevem gruntu. Ni bilo lahko njeno delo, niso ji cvetele na njeni življenjski poti rožice, ampak je bilo tudi trnje vmes. Kot korajžna kmetica se je spoprijela z vsemi tegobami. Dostikrat je opravljala na kmetiji tudi moška dela. Spominjam se, ko je poročila Ravnjakove-ga sina, da so sosedi govorili: »To pa bo gospodinja, ki bo vsem sosedom pokazala, kaj pridna kmetica zmore.« Rodila je otroke. Prišla je okupacija, s tem so bili njeni križi še večji. Pa kaj bi naštevala, saj je nasitila marsikaterega izmed naših borcev. Tudi sama sem bila deležna njene dobrote, ko sem se v partizanih gibala tudi v bližini njenega doma, ki smo mu po partizansko rekli »Pri ravpšicu«. Ko se j c naša družina po osvoboditvi vrnila domov, je bil dom do kraja izropan, seveda tudi brez živine. Takrat sta nam priskočila na pomoč tudi Kančeva dva. Da- Kančeva mama rovala sta nam telico, konjsko vprego ter razne gospodarske potrebščine. Omenim naj še to. Ko me je policija v partizanih ujeLa in so me gestapovci v Dravogradu ter Celovcu strahovito mučil1' tako da so vsi, ki so me poznali, govorili da so me ubili, potem pa iz Celovca pred osvoboditvijo izpustili, tako da n moja družina ni vedela, da sem še živa, je bila zopet Kančeva mama tista, ki me le prva sprejela na svobodi. V njeni hiši sva se zopet srečali z mojo najstarejšo hčerk0 — partizanko. Ne da se opisati tako prisf0 nega srečanja matere s hčerko, pri tem Pa je imela nepozabni delež tudi Kančeva mama. Večkrat sem zadnja leta mislila nanjo U1 na njeno zahrbtno bolezen. Večkrat sem si želela, da bi se še videli in pogovorih nekdanjih časih, vendar čas se vrti z ndz merno hitrostjo in tako nisem niti najmanl pomislila, da bi se morala posloviti ob uje nem grobu. Ko bi ji mogla zadnjič seči roke, bi ji rekla: »Draga Kančeva mam3' iskrena ti hvala za vse, kar si nam dobre£a storila! Naj ti bo lahka koroška zemlja pri bari! Končano je tvoje delo na polju 10 travnikih, minile so bolečine, ki so včasih tudi na skrivaj razjedale tvoje materinsk0 srce. Obljubljamo ti, da te ne bomo P°za bili.« Dipl. ing. Mitja Šipek PAVLIJU DOMEJU V SPOMIN Šesti je po vrsti med Šentanelskimi pavri, ki se je za vedno poslovil, enajsti sin petnajstčlanske družine Domejeve. Zorali so poslednjo brazdo in dali plug sinu v roke, odpeli so poslednjo pesem in njen odmev položili v usta svojih vnukov, potem so legli, sivolasi, ukrivljenih hrbtov in razoranih lic in odmev njihove pesmi jih je pospremil k zasluženemu počitku, te stare pavre, ponosne in zveste sinove koroške zemlje. Pavli pa je odšel tako nenadoma, tako kot je prišel, tih, skoraj neopazen, še poln otroštva, z zasanjano tihoto strojnskih gozdov v očeh je zazvenel in ugasnil, ne da bi dočakal odmev svoje srčne pesmi. Ljudje smo navajeni, da pojemo slavospeve velikim možem, ustvarjalcem zgodovine, spominske plošče odkrivamo zaslužnim znanstvenikom in kulturnikom in spomenike postavljamo herojem in velikim dogodkom, pri tem pa je le redkokdaj naše srce prisotno, da bi častilo ta znamenja naše hvaležnosti in spomin, ki so ga utelesila, največkrat so prisotne le besede, ki se porazgube v vetru. Pavli ni bil velik mož, ustvarjalec zgodovine, niti znanstvenik, niti heroj, človek je bil, poln nad, poln lepote, ki jo je razsipal med svoje prijatelje, ko je s pavri zapel. Skoraj skrivnostni akordi njegove harmonike so prebili še tako trd oklep brezčutnosti in samote. Včasih, ko je tako godel, se mi je zdelo, da se je odmaknil od resničnosti tega sveta in je v zvokih zaživel v spominih na težko, čeprav kratko prehojeno pot in takrat smo ga imeli vsi zelo radi. Lepoto nam je podaril, da bi nam pomagala živeti, tisto, ki jo je sa”1 občutil. Izjemo je storil med Pavri, zastavil Je plug, pa ni oral njive, vzcvetel je, Pa.S' lo več, pa se je spet pojavil in zopet Domcj J1, Začel sem dvomiti v njegovo najbolj-So voljo, da bi rad resno sodeloval pri Pavrih. Tako petje, kot ga gojijo pavri, ^hteva še posebno disciplino — na vaje ^ajo hoditi vsi, ker po glasovih ni mo-vaditi — niti not in niti priredb in UsPeh se rodi le, če vadi ves zbor. Rekli so, da je daleč doma, da je pač in zato nekoliko neresen, vendar vse 0 more odtehtati nediscipline. Pri pav-r'h Velja načelo, da po treh neupravičenih '2°stankih zaporedoma pevcu ni treba več na vaje. Tako smo tudi Pavli ju pojavili ultimat in — zopet ga ni! Pravkar . Ovijam dokončno odločitev: ker danes 6 ^etjič manjka na vaji, ga izključimo — se v tem hipu odpro vrata in Pavli do °Ze moker peš primaha s Prevalj v Šen-anel, da ga ne bi doletela obsodba. Tedaj Seni spoznal, da ga naša pesem ne samo Veseli, temveč da je do dna duše z njo po-Vezan. Pri priči smo pozabili na njegove ^uhe, potem pa sem nekega popoldneva 2 Uščil pravi vzrok. S seboj je prinesel J°jo diatonično harmoniko. 2e prvi akor- 1 so zazveneli nekako neobičajno, veselo J5® vendar občuteno, kot da jih pojejo člo-Vfiška grla in ne piščali, potem pa je igral Vedr>o bolj vživeto, njegovi prsti so se vPletli med tipke in harmonika in telo sta Postala nerazdružljiva celota ritma in me-, 'j©- Igral je čudovito, izvabljal je bonsko glasbo iz teh meh. Kadar se je Predal glasbi, je zaprl oči, ni se zmenil za kolico, skratka, ni imel več zveze s kruto ^ničnostjo. Tako smo izpeljali tudi domači glasbeno °‘klorni program »Med Peco in Uršljo so /1Ze in rej«, kjer je ravno njegova harmo-mnogo pripomogla k uspehu. Šavlija so hoteli povsod, pa se nikjer ni Franc Čegovnik, varn. inž. Pbf; Je ‘an.il. Na ovsetih in gavdah — potem bilo na vaje pavrov, pri folklori, ki rrinogo načrtov gradila na njegovi mu-pa na družabnih prireditvah vseh Vrst. .. ^otem pa je prišla tista otožna vest, ki Jl ni bilo mogoče verjeti — Pavli se je sTrtno ponesrečil! Ko sem izbiral besede za njegovo slovo, je stopila pred oči tista temačna po- rajina strojnskega pragozda, kjer sem Jred mnogimi leti — v partizanih — obis- njegovega očeta na Rebrnikovi bajti kaj Pvožlna, ki se je kmalu za njim po-® iOvil, Tedaj se Pavli še rodil ni. Zdelo se 1 je, da le ta nedotaknjena tišina lahko a2ivi v srcu umetnika, pa če je še tako ^eprost — v Pavliju je oživela melodijo arinonike, v Pvožlnu melodijo besede, N, je em je utihnila tako nenadoma, kot se Nenadoma oglasila. Ke zaradi številne žlahte, ljudje so za— ^nili Barbaro na dan njegovega pogre-a> morda se je v njih oglasila pesem stroške tihote, pa če so jo le enkrat čuli. &eseda, ki je prišla iz srca, mi je obti-v grlu kot požirek grenkega pelina m če je že bila izrečena, pa naj ostane '‘Pisana — Pavliju v spomin! Varnostni ukrepi pri gradnji najvišje stavbe na svetu V programu študijskega in strokovnega izpopolnjevanja s področja varstva pri delu v ZDA, ki ga je leta 1972 organizirala VTVŠ iz Ljubljane v dogovoru z ministrstvom za delo ZDA in I. S. S. — mednarodnim študentskim servisom iz New Yorka, sem si v skupini sedmih Jugoslovanov ogledal tudi gradnjo »WORLD TRADE CENTER« — najvišje stavbe na svetu. Podatki o velikosti, gradnji in funkcionalni uporabi te stavbe so splošno zanimivi, zato sem se odločil, da o njih s krajšim sestavkom seznanim tudi našo javnost. Stavba WORLD TRADE CENTER stoji na zahodnem delu otoka nebotičnikov MANHATTAN v New Yorku. Namenjena je za poslovno uporabo ladijske družbe THE PORT OF NEW YORK AUTORITY. V času obiska še ni bila popolnoma gotova, vendar so večji del prostorov že uporabljali. V kompleksu centra bo zaposlenih 50.000 ljudi, vsak dan pa jih bo prihajalo v center okrog 80.000. WORLD TRADE CENTER so odprli jeseni 1972. leta. Center sestavljata dva enako visoka nebotičnika s po 110 nadstropji, 2 stavbi s 6 nadstropji in ena s. 15 nadstropji, v kateri je hotel za poslovne stranke. Nebotičnika merita 411 m v višino in sta za en sam WORLD TRADE CENTER — najvišja stavba na svetu čevelj višja od slavnega EMPIRE STATE BUILDINGA brez TV antene. Temelji so 25 m globoko pod zemljo, kjer so trdna nosilna tla. Vrhnja plast je sestavljena iz nasipine, ker je na tem mestu do nedavnega še tekla reka HUDSON. Temelje so gradili kesonsko. Kesoni imajo prerez 5 X 7 m. Stranski podporniki pod kotom 60° so prav tako kesonske izvedbe in ojačujejo stabilnost glavnih kesonskih stebrov. V nebotičniku je urejen osebni prevoz z dvigali. Skupaj je montiranih 15 lokalnih in ekspresnih dvigal, prirejenih s posebnim sistemom, tako da se da z vsakega mesta v nebotičniku priti do kateregakoli drugega mesta največ v 90 sekundah. Pri dvigalnih napravah je bil uporabljen sistem METROJA — podzemne železnice, le da je v pokončni izvedbi. Konstrukcijo nebotičnikov si moramo* predstavljati tako, da so trije stolpi postavljeni drug na drugega. Območje prvega stolpa sega do višine 44. nadstropja, drugega stolpa do višine 78. nadstropja in tretjega stolpa do vrha, to je do 110. nadstropja. Nosilne stene so samo na sredini pri dvigalih in na obodu. V posameznih etažah je s prestavljivimi pregradnimi stenami dana možnost kombinacije. V zgrad- Poklicni gasilec bi je 72 odstotkov prostora izrabljenega za koristne poslovne prostore, ostalih 28 odstotkov pa zavzemajo pomožni prostori, hodniki in dvigala. Klimatske naprave so vgrajene med stropne montažne elemente in tla, tako da prihaja zrak skozi mrežne odprtine pri lučeh. Pogonske naprave za dvigala so nameščene v peti etaži pod zemljo. Vsa okna so trajno zaprta in se sploh ne dajo odpirati. Pri posebnih raziskavah počutja na velikih višinah ob oknih so ugotovili, da je veliko ljudi, ki se bojijo delati ob oknih velikih dimenzij, zato so izbrali posebno obliko ožjih oken, ki so stalno zaprta. Stekla v oknih so obarvana z rahlo nianso zelenkaste barve, ki daje zaščito pred sončnimi žarki in ustvarja ugodnejše počutje. Za zasteklitev oken so porabili 43.000 kosov stekla. Ekonomska raču-nica jih je privedla do tega, da je bolj rentabilno in praktično, če se zunanja okna čistijo s posebno napravo, ki deluje popolnoma avtomatično. Celoten pas oken od vrha do tal očisti avtomatska naprava v eni sami uri. Pri tem steklo operejo, posušijo in obrišejo. Onesnaženost zraka v mestu je velika, zato je potrebno zunanja stekla na oknih nebotičnika čistiti vsak dan. New York je po stopnji onesnaženosti takoj za Toki-jem drugo najbolj onesnaženo mesto na svetu. Za gradnjo WORLD TRADE CENTRA so porabili 2000 ton jekla. Predračuni, ki so jih na podlagi projekta izdelali ponudniki velikih železarn, so bili zelo visoki, zato so se investitorji odločili, da bodo dobavitelji jeklenih delov konstrukcij številna manjša podjetja. Tako imajo v konstrukcijo nebotičnikov vključene jeklene dele iz 15 podjetij. Zaradi raznovrstnosti podjetij so morale kontrolne službe zelo skrbno opraviti svoje delo, saj je imel vsak kupljeni kos konstrukcije točno določeno mesto. Za pokritje podnih površin so porabili 20 milijonov ploščic. Električno energijo, ki je potrebna za oskrbovanje centra, dovajajo iz treh različnih virov in iz sedmih rezervnih diesel generatorjev za primer, če bi v celoti izpadel električni tok. Priključna moč znaša 132.000 KW. Zelo pomembna ugotovitev, ki sem jo opazil pri gradnji centra, je ta, da se v prvi vrsti daje poseben poudarek varnostnim ukrepom pri delu in varovanju ljudi. V času obiska je bilo v kompleksu centra zaposlenih že 33.000 ljudi. Pri gradnji in obrtnih delih, pa je bilo povprečno zaposlenih okrog 5000 delavcev. Gradnja ni ovirala zaposlenih ljudi v centru in prometnega vrveža ob vznožju nebotičnikov ter v njegovi okolici, kjer je bilo vsak dan na prehodu nad 40.000 ljudi. Prav tako se je celoten cestni promet normalno odvijal, za kar sta še posebej skrbeli prometna policija in delovna inšpekcija. Gradnjo WORLD TRADE CENTRA smo si ogledali predvsem z namenom, da bi videli, kako se izvajajo na tako ogromnem delovišču tehnični in zdravstveni varnostni ukrepi pri delu, zato bom dodal nekaj ugotovitev o tem. V petih letih gradnje centra so imeli 8 smrtnih delovnih nesreč. Vse je povzročil padec delavcev s prve linije postavljanja jeklenih konstrukcij. Za varnostne ukrepe na velikih višinah okrog 400 m visoko sem se posebej zanimal. Izvedel sem, da delajo na višinskih montažnih delih posebne kategorije ljudi, ki živijo samo za danes. Veliko zaslužijo, ne pokažejo, da jih je strah, z drugimi službami niso zadovoljni in skrbijo samo za to, da je delo v rokih opravljeno, varnostnih ukrepov ne upoštevajo. To precej ovira izvajanje varnosti pri delu. Zavedajo se tudi, da v primeru smrti in invalidnosti dobijo ožji svojci visoko odškodnino. Za nadomestilo v obliki odškodnine dobi prizadeta družina v primeru smrti hranitelja starosti do 30 let okrog 60.000 dolarjev. V primeru trajne invalidnosti pa tudi do 400.000 dolarja Delovno zmožnost delavca ocenjuje P® sebna invalidska komisija. Po zvezn zakonu je postal delodajalec v celoti govoren za varstvo zaposlenih, zato je P vzel tudi celotno preventivno skrb za p prečevanje poškodb in bolezni delavcev. Med varstvenimi ukrepi dajejo velik poudarek na prepričevanje vsakega P0® meznega delavca, tako glede uP°ra zaščitnih sredstev pri delu kot tudi 0 P vilnem načinu in postopku dela. Ne S° rij o o tem, kaj ne sme delati, marveč, laj tako in tako. Delavcem, ki več kot štiri mesece n'nl?0 jo nobene nesreče pri delu, podelja] praktične nagrade, na primer televiZ?^e! radioaparate in druge uporabne Pr , j0 te. Varnost in zanimanje za varno popularizirajo z objavami v javnih in ternih publikacijah. Delavci so na to P® nosni in vzgledno vplivajo na ostale de ce, s čimer jih pritegnejo k upoštevan varnostnih ukrepov. Pogostnost nesreč P delu z izostankom več kot en dan zn okrog 1 odstotek. Na 5000 delavcev seG je letno poškodovalo 48. Z izgubo^8 dela do enega dne, to je mikro P° ° je bilo precej več. V centru je organiz* na prva pomoč s stalnim zdravnikom dvema medicinskima sestrama. V opr VS» str®' zdravstvene postaje je tudi rentgen ter druga oskrba. Glede na to, da je za kovno prvo pomoč dobro poskrbljeno, e do delavci radi po pomoč. V štabu za v nost pri delu je zaposlenih 13 ljudi, skrbijo za organizacijo in izvaja varstvenih ukrepov pri delu. Nazivajo J ^ inšpektorje za posamezna področja, ^ pozar primer za stroje in naprave, za no varnost, za zdravstveno varnost, s stiko in tako dalje. Vsak ima svoje p°m. jene sodelavce po organizacijski she ^ Delovodje in mojstri imajo s svojimi delavci vsak teden redne sestanke, na terih se pogovarjajo o ukrepih in z ^ vah varnega dela. Inšpektorji iz štaba Pevci z Boštjanom Mirko Knez »ih % požarov pa ročne gasilne aparate. Za ervencije v primeru požara imajo se- ojenih in usposobljenih 150 poklicnih Bilcev. ogledu gradnje WORLD TRADE » TR A smo bili posebno navdušeni nad ^ovitim razgledom z najvišjega 110. nad- »Ocj a6(j °Pja, od koder smo z višine 410 m imeli sabo velemesto New York in odprt po-na vse strani bližnje in širše okolice. NAŠA RJAVČKA Na plaži ^arstvo pri delu imajo tedenske sestanke ^ojstri. Zelo razvita je komunikacija ob-esčanja z zvočniki, mikrofoni, oddajniki in *®foni za posredovanje obvestil dežurne Uzbe, s katerimi se opozarjajo delavci o etečih nevarnostih, zlasti o atmosferskih Ptivih močnega vetra, megle in padavin, 'tro in učinkovito obveščanje je za var-0st nujno potrebna, zato je komunika-Iska dejavnost močno razvita. Med var-stnimi ukrepi in preventivo posvečajo iz-pozornost požarni varnosti. V zad-letih niso imeli velikih požarov vse , Pred dvema tednoma pred našim obi-*K°m. To je bil prvi večji požar, ki pa je J Verjetno podtaknjen in nameren. Zara-dobro organizirane preventive je bil *“°Oj hitro pogašen. ^ Vsaki etaži imajo indikatorske napra-e’ ki odkrijejo požar, že preden začne go-h. Vgrajene imajo posebne rdeče telefo-za javljanje požarov, za gašenje začet- Ko sem iskal primeren uvod za ta sestavek, sem vprašal sina — gimnazijca, če so se že učili kaj o živalih. Odgovor je bil bolj mrmrajoč kot ne, v tem smislu, češ, kaj živali, mi se učimo vse kaj drugega. Tudi moja ekspedicija v njegovo razmetano kraljestvo šolskih in drugih knjig ni obrodila sadov. Pa me prešine odrešilna misel — Slovenski pravopis — tam bo vse, tam najdeš vse, kar se komu ali čemu po slovensko reče. Imam ga, čisto novega — Slovenski pravopis — ne kaj drugega, in na 377. strani sem našel, kar sem iskal. Vse o njej piše, pa še polno izpeljank je navedenih, kot npr.: volk sit in ... cela; stara ...; dekleta je zmerjal s .. ,-ami; in še in še piše o — kozi. Kakor druge stvari, ima lahko tudi žival, v tem primeru koza, ime in naši kozi smo rekli: Rjavčka. V primeru naše koze je šlo za poimenovanje po rjavi barvi, lahko pa bi jo tudi drugače imenovali: Sivka, na primer, Rogača, Trklja, kaj jaz vem, kako še, glede na njene navade in lastnosti. Skratka, imeli smo Rjavčko! Stanovali smo v Žerjavu, pod Šumaho-vim bregom, nekaj niže od današnje mesnice, za Mežo. Bili smo tipična slovenska družina: oče, mati, jaz in babica. Oče je bil strugar, mati gospodinja, jaz šolar, babica, Nana so ji rekli, pa upokojenka in vdova. No, Nana in Rjavčka sta najbolj kontaktirali, ostali člani družine pa le bolj občasno, takrat, kadar Nane ni bilo doma in je bila Rjavčka zaupana nam. In s tem se je vse začelo! Ko smo Rjavčko kupili, je bila še kar draga, 200 dinarjev smo dali zanjo, kar je bilo za tiste čase precej denarja in staro kozo, prejšnjo, še zraven. Lepa cena, a ne? Primeketala je na gorico in nato slavnostno zasedla svoje mesto v hlevu. Hlev je bil kar poleg drvarnice in male orodjarne z »oblponkom«, kjer pa je kraljeval oče. Meni je bil dostop v to njegovo svetišče uradno prepovedan, saj bi lahko pokvaril kako žago, sekiro, kladivo in posledica te prepovedi je, da še danes ne znam prav zabiti žeblje. To se mi posreči šele po tretjem poizkusu, ko imam že krvave prste, pri tem pa me spremljajo ženin in sinov škodoželjni smehljaj in besede, ki jih ni mogoče zapisati. Torej, prejšnja koza je bila zanič, dajala je premalo mleka, ta, Rjavčka, pa je bila dobra mlekarica, skoraj lahko trdim, da je bila to koza z rodovnikom. Da, mleko, pa še kozje povrhu! Stalno sem hodil, če sem bil le doma, z babico Nano v hlev in dobil sem svojo merico še toplega namolženega mleka in lahko rečem, da je bilo izredno dobro. Seveda, takrat sem bil še majhen, vendar sem se tega obreda navadil in sem postal neverjetno okrogel in zalit, poln »putra« da sem, so mi pravili. V kasnejšem življenju pa je ta »puter« zelo naglo odneslo. Bila pa je naša Rjavčka zelo priljudna, predvsem z babico Nano sta se skorajda pogovarjali. Kdor ima živali rad, mi bo potrdil, da je to mogoče! Resda Rjavčka ni odgovarjala, vendar je stalno hodila zraven Nane, z glavo ali vratom dotikajoč se je in od časa do časa je na Nanin pogovor rahlo zameketala, češ, ja, saj je res tako. Pa smo doživeli, da je Rjavčko pičila kača v vima. Vime je takoj strahovito oteklo, bili pa sta z Nano v »Novni«, to je v »frati« nad vhodom v jamo v Žerjavu. Nana je bila že stara in ni mogla tako naglo domov, Rjavčka pa v dir, strašno se IZREK ,Samo ena resnična tragedija je v živ- *hi 'Skl JU žene. To je dejstvo, da je njena pre- ost njen ljubimec, njena prihodnost bodoči mož. WILDE Vresovci — tokrat drugače je drla in mimo žične, preko mosta čez Mežo, mimo Sokolskega doma, naravnost v kuhinjo. Mati je videla, kaj je narobe, peljala jo je v hlev in kasneje sta ji z babico namazali vime z žganjem, prav tako pa sta v žganje namočili kruha in ga ji zarinili v gobec, da ga je morala požreti. Rjavčka je bila takoj pijana. To pa ji je tudi pomagalo. Zjutraj potem, ko je celo noč »švicala«, je stala na prednjih nogah, mleko pa je šlo od nje v celih kosih, ampak Rjavčka je preživela tudi kačji pik. Za primerjavo njene priljudnosti naj povem, da jo je lahko celo oče pasel, kar je bilo od sile nenavadno, saj je imel z njenimi prednicami drugačne izkušnje. Pravil mi je, da smo imeli neko Sivko, ki je bila tako lena, da si jo moral porivati, če si hotel, da se je premaknila, in ji kazati travo, če si hotel, da je žrla. Za v škodo pa je bila vedno prva in najhitrejša. Sledila je seveda kazen, izvršena je bila na »gorici« pred hišo. Najprej jo je dobila s šibo, nato pa »špilo« v gobec. Ja, »špilo«, Plavalni tečaj v počitniškem domu v Portorožu za mlade in to je konec lesa, da se še pasti ni mogla, čeprav bi se bila tedaj najrajši pasla. Seveda se je količina mleka ravnala tudi po tem, bilo ga je pač zelo malo. No, pa nazaj k Rjavčki! Ali poznate rože, ki se jim reče »človeško življenje«? To so okrasne rože, za na okna, imajo krhka stebla in cvetejo rdeče. Cvetovi pa so lahko menda tudi beli! Mislim, da sem prav napisal. Soseda Mojca, s katero smo delili kuhinjo, je imela polno okno teh rož in so ji čudovito uspevale. Ker pa je bila Rjavčka nekakšen peti član družine, je imela tudi povsod dostop — v kuhinjo seveda tudi. Pa se je dogodilo, da je prišla sama na obisk, nikogar ni bilo takrat v kuhinji, rože pa lepe in kar na oknu. Hop, na prednje parklje in lepe rože so izginjale druga za drugo. Pomagala si je tako, da je zlezla na stol, da je ja vse dosegla. Ko je prišla mati, jo je skoraj kap, čeprav je bila takrat še mlada, kajti vedela je, kaj bo Mojca rekla, ko ne bo več rož. »No, Rjavčka, ka si pa naredva? Bejž, von bejži!« Rjavčka se je najprej ozrla, kdo jo moti, odgriznila še zadnjo rožo in se, z rožo v gobcu, počasi odpravila iz kuhinje. Za njo so ostala v »teglnih« le gola, štrleča stebla, brez listov in cvetov. Strah pred posledicami Rjavčkinega kaznivega dejanja je vse v hiši skorajda popolnoma ohromil, kajti, vedeli smo, kako more biti Mojca huda. Kadar je bila res jezna, ni več vpila, ampak je »gnala kar eno štimo«, kot nekakšno hukanje. Zagleda torej Mojca to razdejanje in »štible« in reče: »No, prekleto, a zdaj pa ta koza že moje rože žre!« Naprej pa je bilo le še hukanje, ropotanje z lonci, treskanje z vrati in, seveda, mula. Menda po tistem nesrečnem dnevu te rože nikdar več niso bile tako lepe kot takrat in mati je rekla, da je Mojca zaradi teh nesrečnih »človeških življenj« tako »mokala kot bider«. Mislim, da si to lahko predstavljate. Pri vhodu v naše stanovanje skozi »gank« in lopo, smo imeli pod streho shranjene razne »deže«, »mevtre«, med osta- ... za manj mlade S čolnom je seveda še bolj imenitno »ta pa tudi »dežo« s pokrovom, v njej pa otrobe. Rjavčka je te otrobe redno dobivala v hlevu, dogodilo pa se je, da jih nekaj dni dobila. Ob prvi priložnosti je prištork-taa po stopnicah na lopo. Buf! — z rogo-vi v vratca in k deži. Z rogovi je odbila Pokrov in se nažrla otrobov za nazaj in Za naprej. Pojedina je bila obilna, pa smo sPot kupovali otrobe, ja, pa ne le otrobe, tapak tudi mleko, kljub temu da je bila %včka dobra molznica. Da, ne boste verjel pri Punzengruberju, v trgovini, smo bi-1 naročeni na kravje mleko. Rjavčkino mleko pa so pojedli sosedi in astni obiskovalci, »ovsena gospoda« smo tat rekli. , V tistih časih so bili trgovci in »komiji« ,, taka gospoda, radi so kaj dobrega ma-Cali. Ne vem, kdo jim je povedal, da jjtajo pri Knezu čudovit »kofe«, da ga Nata znajo tako dobrega narediti. In tako so redno prihajali na »kofe«. “Ah, kako je ta kofe dober! Pa kako je eR Veste, Nana, če bi bilo v njem kozje /tako, bi ga že ne jedel!«, tako so govo-’ pri tem pa je že tretjo šalico zlil va-J vse mleko je prispevala Rjavčka. .tav tako se je dogajalo z razno »žlahto« nekimi domišljavkami, pa naj jim bo, “tičalo nobenemu ni. Rjavčka pa ni marala vsakogar. Poseb-,0 besna je bila na pse. Pri sosedu Maste-mesarju, so imeli takrat velikega, Pravega mesarskega psa, bernardinca, Ba-? tau je bilo ime. Bil je zelo krotak, ven-iar ogromen. Mati je vedno rekla, da Pride Mastekovo tele«, bil pa je le Bari. Jtad je prihajal k nam, v kuhinji je vedno tal tam, kjer je bilo največ prostora, Milo je spal in vsi smo se ga morali Ogibati. L j°> Rjavčka je najbrž mislila, da ima ^jem konkurenco, in ga je dobila na pi- Sicer priljudna, se je redno zakadila k^arija, da je zajamral in pospešil, da bilo veselje, j, je bila Rjavčka v hlevu, se je Bari vradi varnosti hlevu vedno izognil, krva-0 gledal proti hlevu in jo največkrat po-tai odnesel. j.^Ploh je bila za nas otroke prava dogo-lvščina, če je prišel Bari na obisk, tudi tadi dvoboja z Rjavčko, ki pa ga je Banalno izgubil, v e v začetku sem omenil, da je Rjavčko jtaovala babica Nana, kadar pa nje ni bi-'loma, smo imeli preostali z njo križe "»težave. . Načelo se je že takrat, ko se je stara jphia poslavljala od Rjavčke. Čisto resno ta govorila: L*blo, Rjavčka, pa pridna bodi! Saj bom i/talu nazaj prišva! Oh, pa ja vem! Mica ji a mati), te bo pa že pritisniva! Ti bo-j Rjavčka!« Slovo je bilo vedno težko itadar pa je nekako minilo. Rjavčka pa, |.t da bi vedela, da Nane ni, se je pri ?°|ži stisnila ob steno, k plankam in ko-ai kaj mleka je prišlo od nje. Mati pa: »Mrha rjava, a bo kaj?« j.Rjavčka pa nič. Nekaj časa je pri mol-| atala mirno, ko je bil »žehtar« do po-Jjtae poln, pa se je prestopila. In že je ^a ena noga v mleku, vse se je zlilo. ati jo je nabunkala, umila »žehtar« in ... njegova Mojccj pred hišo Na Bleščeči planini v Avstriji Pavel Kernjak in ... Jernej Krof PESEM KOROŠKIH SLOVENCEV Kvišku, bratje, duše mile! S slovom z djanjem vsi za dom! Kličejo nas slavne vile v kolo k bratom Slovjanom. Da smo tudi mi Slovani, da slovensk’ je Korotan, narod naš dokaze hrani, jezik naš in duh in stan. Priča to nam zgodovina, priča krajnih sto imen; priča čutov nam milina, da slovanstva mi smo člen. Priča to šumeča Drava, priča sto vodic in rek, priča glavač nam Triglava, ki nas gleda vek na vek. Priča cerkev Gospe Svete, priča svetih sto hramov pričajo vasi neštete, priča starih sto gradov. Priča to grad Ostrovice, priča vojvodski prestol, pričajo gore, gorice, na mejah okrog, okol. Naj zato nas duh navdaja, Samov duh in njega djanj, narod v zavesti vstaja iz pretežkih, hudih sanj! Kvišku, bratje, duše mile! S slovom z djanjem vsi za dom! Kličejo nas slavne vile v kolo k bratom Slavjanom. Razlaga besed: S slovom z besedo, Slovo pravijo Rusi, Čehi in Poljaki. Iz besede »slovo« je bržčas nastala beseda Slovan. Samo: Slovani so si ga izvolili okrog leta 627 za kralja. Kronist Fredegar poroča, da je vladal Samo Slovanom 35 let. Jedro njegove države je bilo na severnem Češkem, kar nam je jasno iz pogostih bojev, ki jih je vodil Samo proti Frankom, Darinkom (Turingom) in Saksoncem. Fredegar tudi poroča, da je segala Samova država tudi prek Donave, prek Korotana do Italije, da je torej združevala češka in slovenska plemena. Samo je klical Slovane na boj proti Obrom, s katerimi se je vojskoval uspešno iz leta 623. (Priobčila Mlada Jugoslavija, Velikovec, 15. svečana 1919 leta) OBVESTILO UREDNIŠTVA: članke in slikovni material dostavljati na naslov: Uredništvo Koroškega fužinar-ja, Železarna Ravne, 62390 RAVNE NA KOROŠKEM ali oddati v tajništvu prodaje — soba št. 109. Rokopisov ne vračamo. Alojz Mager SPOMIN NA PRVI MAJ Ko tudi upokojenci Raven v prvih dne vih meseca maja doživljamo zlati čas naj lepše pomladi in se obenem spominja®0 začetnih dni meseca maja 1945. leta, nam je zasijala ZLATA SVOBODA, ko smo bili Slovenci rešeni okupacijskega biča > ko smo letos v tem mesecu obhajali 85. le nico rojstva našega dragega predsedni TITA in ker to zlato svobodo uživamo P° njegovim vodstvom že 32 let, sem se spo® nil pesmi, katere smo se slovenski šola J^ učili v letih pred prvo svetovno vojno slovenski osnovni šoli na Fari pri Preva ljah in je bila napisana v prvem sloven skem berilu in slovnici. To pesem želim podariti naši mladiniz® praznik dneva mladosti. Pesem se glasi- Zorko je branil na Ravnah molzla naprej. Rjavčka je bila zopet nekaj časa mirna, na vsem lepem pa se je ponovno prestopila in zopet v »žehtar«. Mleko je šlo po tleh, mati pa huda in jo je jasno, nabila. Vendar nič ni pomagalo, Rjavčka je to z neizprosno doslednostjo ponavljala, mati pa tudi. V tem primeru je bilo dobro, da smo bili naročeni na mleko v trgovini. Noge ji nismo mogli zavezati, ker bi se bila tedaj celo Rjavčka prevrgla. Tako je naša Rjavčka »štrajkala«, oziroma prekinila proizvodni proces. Ko pa je bilo muke z molžo konec in je mati odšla iz hleva, se je Rjavčka vzpela na leso, položila glavo na »špriklje« in se je tako drla, »da je kar zategava«, kakor pravi mati. To je trajalo vse dotlej, da se je vrnila stara mama. Takega snidenja pa še ne! Toliko, da nista obe jokali! Rjavčka je treščila v žep za skorjo kruha, ki jo je imela Nana vedno s seboj, in se je je držala kot klop. Nana pa: »Ja, Rjavčka, saj boš dobva kruha! Na, na! Mica te je pa že tepva! O, ti boga Rjavčka, ti! Boga, boga!« in jo je božala. In bilo je vse v redu, bili smo zopet srečni, razen Barija, ki se h koncu ni upal niti do bližine hleva. Raje se je obrnil in počasi odhlačal nazaj domov, češ, kaj se bom pa s kozo pretepal. Leta so minevala, Rjavčka in Nana sta postajali stari in ko je nekega dne napasla Rjavčko v »Nov-ni«, je bila hitrejša od nje in je, še preden je lahko Nana preprečila, obrala nekaj fižolovih listov v vrtu bivšega trgovca Čampe. Ta pa je prihrumel nad babico Slike so prispevali: Rado Vončina, E. Wlodyga, Broman, Rok Gorenšek, Petrač, Klančnik, Kotnik Flora, F. Rotar, Vošank, fotolaboratorij, ki je prispeval tudi naslovno fotografijo, Jožko Kert, Mitja Šipek, fotokrožek gimnazije Ravne, F. Kamnik, Dolinšek, arhiv »KF«. z dolgo ranto in jo po vseh pravilih namlatil, njo, to letno starko. Ni mu mogla uiti. Takrat je Nana prijokala domov in je rekla, da Rjavčke ne more več pasti. Tako se je čez nekaj časa, ko je prišla mati od nekod domov, zgodilo tole: »Čuj, Mica, ni je več! Ali boš huda? Rjavčko sem prodala!« In je šla Rjavčka za borih 20 okupacijskih mark od hiše. Odpeljal jo je Nanijev Falent iz Staneče bajte. Rjavčkin rod se menda še sedaj dobro drži, vendar je škoda, da Rjavčke nimamo več. To je vse! Ni pa samo zgodba o Rjavčki, ampak je tudi del življenja ljudi, ki so jo imeli radi! REKEL JE Če hočemo, da nas bodo žene ljubile, jih moramo prepričati, da jih ne poznamo. Njim ne gre v glavo, da bi jih lahko nekdo ljubil in poznal hkrati. R. CHAMFORT Listnica uredništva! Vse vas dopisnike prosimo, da dostavljate svoje članke za Koroški fužinar pravočasno, za naslednjo številko najkasneje do 15. oktobra (pa ni treba čakati na zadnji dan). In še to prosimo, da članke, ki jih pišete s strojem (najraje sprejmemo take) pišite z razmakom V/s (ena in pol), da lahko med vrsticami še kaj popravimo, če je treba. Če pa pišete z roko, potem pa pišite čitljivo, ker moramo vaš članek prepisati! Zaradi pomanjkanja prostora nismo mogli objaviti vseh prejetih člankov. Avtorjem teh se opravičujemo, članke pa bomo objavili v naslednjih številkah. Lep pozdrav Urednik Oj zlati čas! Minuta, ki minila, ne bo se povrnila, kar časa zamudiš, ga vekomaj zgubiš. Oj zlati čas! Če v mladih letih setev bo v starih dobra žetev, če pridni bodemo, nam nikdar žal ne bo. Oj zlati čas! V mladosti kdor praznuje, na stare dni zdihuje, lenuhov brat je glad, in potepuhov — tat. Oj zlati čas! Le danes si pomagaj, na jutri ne odlagaj, ne veš, al doživiš, kar danes zamudiš. Oj zlati čas! Kdor čas svoj prav obrne, se s čednostjo ogrne, vesel si pesmi poje, in zadovoljen zmeraj je. Oj zlati čas! Če v življenju vsi se trudimo, in časa ne zamudimo, doživimo vesele stare dni, in srečni bodemo! Izdaja odbor za informiranje in kulturno Železarne Ravne. Ureja uredniški odbor: ^iP^* jH, Jože Borštner, prof. Silva Breznik, inž. Jožko ^\, Marjan Kolar, Frančiška Korošec, Jože Sater. p, inž. Mitja Sipek, inž. Stefan Vovk, Milan Zaf Lektor: Marija Potočnik. Odgovorni urednik: ^ Sater. Telefon 86 031, interni 298. Tiska CGP » borski tisk, Maribor. ga' Glasilo je po 7. točki prvega odstavka 36. člen kona o obdavčenju proizvodov in storitev v ,0ta metu (Ur. list SFRJ, št. 33/72) in mnenju sekreta t, za informacije SRS, št. 421/72) prosto plačila Pr° nega davka.