NA  DEŽJU Tone Pavček
Pusto, deževno vreme, nebes, ki ga videti ni kakor težko, nezmagano breme, ki vse do smrti teži.
Ni čuda, da v takem vremenu še smrt je prijetna stvar, četudi tam preko v objemu ko kip je ljubezenski par,
četudi na oknih vse rože še niso povesile glav in deček, premočen do kože, še čaka, da dež bo prestal.
Ne čakaj, ne moči se, mali. [z tega se nič ne rodi: pred tabo so mnogi čakali in — — razočarani šli. —
Saj so' le dež in megle dolgočasne s človekom, dokler živi, a še to življenje ugasne nam, preden se prav razgori.
885