Varstvo ptic. Najboljše varstvo ptic: poučuj ljudstvo! Majvečjo dobrotnice človeku so pač ptice. One rau varujejo poljske pridelke, da jih ne uniči brezštevilna golazen. Ali kako plačuje olovek tein dobrotnicam? Srce mora vsacega boleti, kdor iraa le še kaj čuta za krasoto narave. Po nekojih krajih hiti na jesen staro in mlado lovit ptice v zanjke ali na limance. Koliko sto in sto drobnih 22* ptičic najde tu smrt v rokah brezsrčnežev! Vzemimo sarao ljubljansko okolico. Tu so znani ciparji, ki polove vsako jesen na tisoče cip, malih in velikih, ter jih potem nosijo rta trg Ko bi sarao cipe lovili, bi že še bilo; a koliko vjamejo drugih, nam koristnih pticev, ve samo on in njegova nenasitljiva malha. Cipar pa ne liodi navadno sam na lov, temveč vzame seboj svojega mladoletnega sina, ker ta je hitreji, tedaj sposobnejši, da pobira na tla pale cipe. Tn vidi rnladi cipar, kako nevsmiljeno davi in rnori njegov ooe vjete cipe, in njogovo rnlado srce otrpne, postane nevsmiljeno; polasti se ga nekaka strast, veselje, izvrševati sam ta posel. A kadar mu pripušča prosti čas - pa najoešče si ga sam napravi ¦— hiti v gozd, preiskava grme, nastavlja limance in zanjke ter tako izvršuje trinoški svoj posel. Nekateri brezsrčni tičarji imajo pa navado, da iztaknejo ubogemu krilatemu vjetniku obe očesi, da lepše poje. Vzgledi vlecejo. In mnogi, prej dobrosrčni deček, videč tako nevsmiljenost, poskuša isto na vsakem, iijernu v oblast izročenem ptiču, in ravno to da povod, da v nekaterih krajih na vsakojake načine rmičijo ptiče. V drugili krajih pa love razne ptice po zimi, kadar jih prižene nevkrotljiva lakota v bližino človeških bivališč na ranoge načine n. pr. v mreže, pod rešeto i. t. d. Mnogo škode našim koristnim pticani pa napravijo malopridni pastirji, ki stikajo po grmovji za tičjimi gnezdi, jih razdirajo, ubijajo jajca in mrcvarijo mladiče. — Vrh tega pa itnajo naši majhni pevci še brezštevila drugih sovražnikov ined pticami vjedami in čveteronogatimi živalimi. Nazadnje pa pride še hnda zima, ki pomori tudi dokaj majhnih ptičic. Ako vse to vpoštevarao, potem so pa moramo res čuditi, da je sploh še kaj pticev pevcev, naših največjih dobrotnikov. Po nekojih krajih že prav občutljivo oboutijo nasledke tacih počenjanj. Le tu pa tam je še čuti kacega pevca-ptiča. Kmetje tožijo. da jim hočejo razni mrčesi uganobiti vso rast na polji in v vrtovih. In višja oblastva pa hite izdavat ukaze, kako da naj se nabirajo in pokončavajo hrošči, metulji in druga golazen, raesto da bi ostreje postopala proti ravnokar imenovanim tičjini trinogom. - Slednjič se pa izmisli kaka pametna glava, da naj hodijo ljudski učitelji s šolskimi otroci otresat in obirat drevesa po občini. Prav primeren posel, kaj ne! ? Ljudski učitelj pač lahko mnogo, mnogo stori, da ubrani, da se škodljivi mrčes preveč ne razmnoži, a ne s tem, da hodi s šolarji otresavat drevesa, teraveč, ako vzame v svoje varstvo ptice pevke. V šoli pri naravopisji nam je že dana lepa prilika, opozoriti svoje učence na razne dobrote, ki nam jih skazujejo razni ptiči pevci. In čim podrobnejši in natančnejši jemlje učitelj v svojem kraju se nahajajoče ptiče, tim preje bode vzbudil zanimanje in ljubezen do narave v učencih in s tera je že mnogo dosegel. Jako lepa priložnost, vzbuditi milosrčnost in usmiljenje do ubozih, od mraza in gladu se tresočih ptičev se mu tudi nudi v zimskem času. Pri vsaki šoli naj bi se napravilo nekako javno krmilišče za lačne ptičke. Tako krmilišče vsak učitelj sam napravi na sledeči način. Pod košatim drevesom na šolskem vrtu na primernem kraju — se ve da na kraju, da bodo učenci lahko videli - če drevesa in šolskega vrta ni, tudi na prostem pred šolo se zabije v zemljo nad meter visok, močneji kolec. Na ta kolec se pribije večja pravokotna deska. In to je krmilišče. Na to desko se potem pokladajo razne jestvine, kakor krušne drobtine in drngo. Ker pa krmilišče celo zimo na prostem ostane, in da sneg ne zakrije hrane, tedaj se napravi na ono krmilišče streba. Da je pa celo krmilišče bolj naravno, naj se ob kraju deske in po strehi nabije smrekovo ali kako drugačno lubje. Na tako krmilišee se ptieki prej privadijo, kakor pa na ono, ki je samo kar iz belih desek zbito. V začetku bode moral učitelj sam parkrat dati nekoliko hrane v to krmilišče, a pozneje, ko bodo otroci videli, kako uboge ptice veselo pobirajo hrano, bodo začeli sami donašati raznih jestvin stradajočim ptičkom. Jeden bode prinesel to, drugi kaj druzega in tako bodo revni ptički celo leto preskrbljeni z živežem. V šolskem vrtu se bode pa čulo v sredi najhujše zime prijetno žvrgoljenje hvaležnih ptičic. In učitelj naj gre večkrat ali pred šolo ali pa po šoli s šolarji v bližino krmilišča ptiči še zleteli ne bodo, ker se nekako udomačijo — ter naj jih poučuje, pokaže in imenuje tega in onega ptička in šolarji si bodo mnogo zapomnili. Marsikateremu učencu se bodo omilili ptički ter bode sam dorna napravil slieno krmilišee. In ker bode oče videl, kako zanimanje ima sinko nad ptiči, tedaj se bode še njega polastila želja, opazovati neprestano čvrčanje, skakanje in drvenje malih pevcev, in slednjič bode še oče postal prijatelj ptičkov. S tem je učitelj nmogo dosegel. Otrok ne bodeš videl več skakati po vasi ter se kepati, temveč vsak bode pri svojih ljubih ptičkih. Tudi učitelj sam ima dokaj užitka od tacega krmilišča. V zimskem času, ko sneg pokriva na debelo naravo, je na deželi prav idilično dolgčas, katerega pa učitelj z opazovanjem okoli krmilišča se preganjajočih ptičev prav lahko okrajša, ter lahko tu preuoava ptičje dušeslovje. Mnogo lahko stori učitelj za svoje ljubljence — ptiče — s tem, da jim napravlja valilnice.*) Na vsakein drevesu v šolskem vrtu naj napravi nekaj valilnic, katere bodo razni ptiči kmalu zasedli. Pripravljanje valilnic mu pač ne bode delalo mnogo preglavic. V šolskih de- *) Kako se napravljajo razne valilnice, opisuje prav izvrstno g. Fr. Vabič, nadučitelj v Rumeču bl. Orinoža v svojej knjižici: Varujte naše koristne ptice glada in mraza in nastavljajle jim valilnice! — Knjižnico toplo priporočamo. Op. p. larnicah bi po mojem mnenju bilo jedno prvih del, da napravijo učenci prvič za šolski vrt gotovo število valilnic, in potera vsak učenec za se dve ali tri valilnice, katere naj obesi doraa na kako drevo. S tem bi otroci dobili večje veselje do dela, ker bi znali delati tako lepe hišice, in raarsikateri učenec bi jih še mnogo sam doma napravil. Deeki bi se potem odvadili stikati za gnezdi, inrcvariti mladiče, ker bi zaoeli ljubiti svoje varovance. A tudi mnogo se da storiti pri odraslih ljudeh v varstvo ptičev. Tako n. pr. naj se učitelj potrudi, da ne bodo gospodarji obrezavali živih mej v spomladi, temveč že v jeseni, kajti, ako se rneja obreže spomladi, potem so take žive meje nekaj časa preredke in ptiči ne bodo nikdar gnezdili v njih, ker ne raorejo dosti prikriti svojih gnezd. Ako se pa jeseni raeja obreže, potern se pa na pomlad do onega časa. ko pricno ptiči gnezditi, že dovolj zgosti, in ptiči potern raji v nji gnezdijo. Dalje naj učitelj tudi opozori kraete, da naj ne posekajo vsacega grraa, kateri raste na senožeti ali kje drugje, ker s tem se vzame ptiču vsako zavetje in se ga tako rekoč prepodi. Ptiči pa, ko bodo čutili, kako skrbi vse za nje, da jih nihče ne preganja, tedaj se bodo naselili po naših vrtih in poljih, ter tara opravljali svoj koristni posel, pokončali premnogo mrčesa in slednjič se bode pokazal sad te človekoljubnosti v tern, da bodo sadna drevesa rodila stoteren sad, in to bode marsikateremu nevrjetnemu Tomažu odprlo oči, da bode spoznal vrednost naših ptičev-pevcev. - a.