170
V tem velikanskem žrelu nima ustje erup-cijskega rova nobene določene lege; včasih jih je tudi več, ki istočasno delujejo ali pa posamezno pri različnih izbruhih.
Če je žrelo obsežno, morata troska in pepel padati vanj nazaj. Tako se napravi zopet v žrelu samem majhen stožec. Navadno se ti mali stožci že pri prihodnjem močnejšem izbruhu poderd, le včasih ostanejo in se vsled ponavljajočih se manjših izbruhov nakopičijo v velike stožce, ki imajo na vrhu svoja žrela. Tak ognjenik ima potem glavni stožec z obsežnim prvotnim žrelom, v katerem stoji manjši drugotni stožec.
Manj pravilna pa je oblika, če ni ognjenik izbruhnil v sredi žrela, ampak kje na robu. Tedaj zleti navadno del žrelovega roba v zrak, in na tem mestu se nakopiči nov stožec. Če pa opazujemo tak ognjenik iz daljave, nam kaže dva vrha: en vrh je novi stožec, drugi pa ostali del žrelovega roba. Nekaj podobnega bomo našli pozneje, ko bomo popisovali Vezuv. Del prvotnega žrela, ki je ostal, je Monte Somma. Na robu, ki je zletel pri izbruhu 1. 79. p. Kr. v zrak, stoji današnji Vezuv. Mej tem »najvišjim vrhom" in Vezuvom pa je znana globel Atrio del cavallo.
MIRA WAGNERJEVA:
Kakor se pri vsakem večjem izbruhu izpreminja ognjenikova oblika, ravnotako se izpreminja tudi njegova višina. Splošno se lahko trdi, da mirnejši izbruhi višino povečujejo, silovitejši pomanjšujejo. Zadnje velja posebno za eksplozije plinov in par, s katerimi se začenja izbruh. Te večkrat razstrele ognjeniku celi vrh.
Pravega pomena za ognjenik ni njegova absolutna ali nadmorska, ampak relativna višina.
Tu navajamo absolutno in relativno višino nekaterih ognjenikov ter obsežnost in globočino njihovih žrel. Višina je izražena v črevljih.
Ime ognjenika
Monte Nuovo Stromboli . . .
Vezuv.....
Tengger (Java)
Etna......
Pico de Teyde Mauna Loa . . Ključevskaja. . Popokatepetel.
Višina
absolutna
relativna
428
2775
3720
7080
10200
11400
12900
15040
18000
428 3720 9600
15040
Žrelo
premer
globo-čina
1200 2000 1870
20000 1500 1660
15000 2220 2000
370
1750 130
800
(Dalje.)
PADAJO SNEŽINKE
Padajo snežinke zunaj in na okno sedajo, aj, te male nagajivke k meni v sobo gledajo!
Ali škoda, da si svoje bele očke pridijo, ko le lica moja zrejo, a v srce ne vidijo.
Rajale bi in plesale — na nebeško radost to, ki so videle jo v srcu, rajale bi pod nebo . .'.
Ej, da videle v srce bi, to bi zaživele vse, zaživele in se vzpele kvišku brž vesele vse.