Kazalo. Stran Fernando, strah Asturije, ali izpreobrnjenje roparja . 1 Rdeči nosovi 49 Zdaj gre sem, zdaj pa tje. 71 Poštna skrivnost ali začarano pismo ... 109 Za ženske vloge: Strahovi. 85 Fernando, strah Asturije ali izpreobrnjenje roparja. Igrokaz v treh dejanjih. Poslovenil Fr. Rihar. Z dovoljenjem nemškega založnika J. Esserja izdalo „Katol. slov. izobraževalno društvo' 1 v Mekinjah. Osebe: Grof Alvarec. Don Fernando, njegov starejši sin, načelnik roparjev. Don Ruperto, njegov mlajši sin. Don Martinec, oskrbnik grofov; iz¬ dajalec. Lupo, Martinecov zaupnik. Jakomo, j r0 p ar ; a j z Fernandove čete. Fiesko, ( Miheli, bivši vrtnar pri grofu. sinova Mihelijeva. Ludoviko, mlad kmet iz hribov. Roparji iz Fernandove čete. Vojaki, vdani Martinecu. Zbor kmetov s hribov. Služabniki in gonjači grofovi. Pietro, \ Alberto, I Igra se vrši v bližini fllvarecovega gradu v španski pokrajini Asturiji. Prvo dejanje. Gozd v bližini /Uvarecovega gradu. Na sredi odra drevo; pred n)im z mahom obrašCena skala, ki služi kot sedež. Roparji leže speCi raztreseni pod drevjem. Dani se. Prvi prizor. Fernando (sam; stopi previdno izza kulis, da ne bi zbudil tovarišev. Ko pride do drevesa, obstoji, se ozre ter sede na skalo; nato govori polglasno). Bal sem se. da me bodo napadli, toda moj strah ni bil opravičen. Mirno je vse naokrog; tako tiho je v tem samotnem kraju . . . . Vso noč so nam bili biriči za petami; sedaj pa so izgubili vsako sled za nami. (Odmor.) Naj le počivajo moji tovariši nekaj uric ter si okrepčajo utrujene ude ... Vse mirno počiva krog mene... le jaz čujem ... bdim, ker mi dušo razjeda ža¬ lost... toda trpeti moram sam...; ni je duše na svetu, kateri bi mogel potožiti svoje gorje; zares, to so muke prezgod¬ njega pekla... Ah, Fernando, Fernando! Kako globoko si se pogreznil, v kakšno sramoto te je pahnil en sam nepremišljen korak! Ne, zame zemlja nima več miru. ne počitka ... Moja usoda je za vselej pri- i* 4 klenjena na to zaničljivo roparsko tolpo, katere poglavar sem .. . sebi v strašno nesrečo ... Kamorkoli pridemo na svojih krivih potih, povsodi gresta pred nami strah in groza; vse trepeta pred nami... (Odmor.) O mene nesrečnika! Lahko bi bil ponos naše družine .. veselje in tolažba mojega predobrega očeta... lahko bi ta¬ ko srečno in zadovoljno živel poleg dra¬ gega mi brata! — In sedaj —. Kot blisk prešinja mojo strto dušo misel, strašnejša kot smrt..., da sem v sramoto moji blagi rodbini ter peham dobrega očeta v pre¬ zgodnji grob... Morilec sem, morilec lastnega nesrečnega brata... Hu — kaj govorim? — Ne, ne, jaz ga nisem umo¬ ril... Fernando ni morilec, ne ... Zlobni Martinec me je satansko preslepil, pre- varil, naščuval... razburjen, ves iz sebe sem v naglici storil... Ti veš, o pravični Bog, ti veš... moje srce ni krivo hudo¬ delstva, ki ga je izvršila roka ... Ah, kako peče, skeli tu notri... Lahko bi osrečeval ljudi in glej, postal sem strah, šiba člo¬ veške družbe ... Pisal sem kralju, mu razodel vse svoje gorje, grizenje vesti; poročil sem mu, da sem postal žrtev brez¬ vestnega izdajalca; naprosil sem kralja, da mi privošči le en samoten kotiček zemlje, kako votlino, kjer bi se pokoril za svoj zločin ... Pravijo, da je kralj veliko¬ dušen ... Se li bo njegovo srce omečilo, 5 ko izve o moji strašni nesreči ?... Že dva meseca čakam zastonj odgovora ... skoraj gotovo čakam zastonj... Ah, če se bo kdaj oglasil klic po maščevanju, ako bo kri mojih žrtev kdaj vpila proti me¬ ni ... (Vstane, vzame pismo iz telovnika.) To-le pismo, bom rekel — to-le pismo me bo izgovarjalo ... Vse moje nesreče je kriv izdajalec, ki bi moral biti čuvaj moje mladosti; kriv mojega gorja so pa tudi moj oče, ki so me prekleli, in moja dru¬ žina, ki me sovraži ter neče nič slišati o meni... (Obupno.) To so ljudje brez srca, nimajo sočutja z mojo nesrečo ... pahnili so mojo dušo v obup, sedaj me pa ovirajo, ko bi se rad skesan vrnil na pravo pot... Toda, o Bog! Ti si moja priča; nikdar ni¬ sem zatiral slabotnih, nikoli se dotaknil nedolžnih ... (Se nasloni na drevo in joka, zakrivajoč si obraz z obema rokama.) Drugi prizor. Fernando (v istem položaju), Jakomo. Jakomo (se prebudi in stopi k njemu). Oh, dobro jutro, kapitan; že zopet si prvi na nogah. Zares, potrebovali smo počitka po tolikih naporih: kot jeleni smo drvili skoro dva dni in dve noči preko hribov in dolin, po temnih gozdih in samotah, preko rek in prepadov, ko so nas kraljevi voj¬ ščaki podili kot divje zveri. Zares, ka- 6 pitan, vrlo, pogumno si nas vodil ter si nas rešil gotove smrti . . . vsi te občudu¬ jemo, da, ljubimo te . . . Toda . . . kaj vidim? Ako se ne motim, imaš zopet v rokah pismo, ki te je že tolikrat užalostilo. (Zgrabi bodalo.) Ah, z veseljem bi z lastno roko zabodel zločinca, ki- Fernando (zamahne z roko ter mu ukaže, naj molči; spravi pismo). Nobene besede več, Jakorno, to pismo je od mo¬ jega očeta - Jakorno. Odpusti, kapitan; tega ni¬ sem vedel. Vendar! Čemu nosiš vedno seboj to nesrečno pismo, ki ti krade tvoj dušni mir? Fernando (zdihne globoko). Ti govo¬ riš o miru... vedi, da ga ni pod solncem miru za moje strto srce . . . Toda, pusti me samega! — Sam moram biti. (Sede.) Jakorno. Sam! . . . Zopet sam! . . . Oa se lažje in nemoten prepustiš otožnim, obupnim mislim! Zares! Skoraj te več ni poznati, tako si se spremenil. Poprej te je lepota narave očarala, navdušila; danes pa tvoje oko niti ne pogleda krasne pokrajine, v kateri se nahajamo. Fernando (žalostno). Jakorno! Zares, lepa je ta okolica; toda nje kras me ne zanima, ker ječi moje srce pod težko pezo nesreče . . . Toda, pustiva to! Po¬ meniva se kaj o naših bojih v zadnjih dneh. 7 Jakomo. Oh! Grof Mureto je mrtev. Ali se o njem pomeniva? Oprostili smo deželo neusmiljenega samosilnika, krvo¬ sesa . . . Zares! Ljudje nam bi morali iz hvaležnosti postaviti spomenik. Fernando. Kazen je bila zares stroga, brezobzirna; toda zgoditi se je moralo. Jakomo. Da, gotovo! Njegovo smrt je zahtevala pravica; njegova kri je mo¬ rala teči v spravo za obilne njegove kri¬ vice in zločine, s katerimi je pestil pod¬ ložne. Fdrnando. Prepričan sem docela, da ga v vsej okolici ne bo prav nihče po¬ grešal, nihče pomiloval . . . Toda, ali so moji 1 'udje strogo izvrševali moja po¬ velja? Ali so skrbeli, da se nikomur drugemu ni nič žalega zgodilo? Jakomo. Ce smo tudi pazili, kar smo le mogli, vendar v hudem boju nismo mo¬ gli zabraniti male nezgode; en starček in eno dete sta bila ranjena. Fernando (vstane, razsrjen). Starček in dete . . . nedolžni bitji, ki se ne moreta braniti! Kdo je tisti predrznež, ki je ore- lomil moje povelje? Kdo izmed mojih je tako surov in podivjan, da je bil zmožen takega zločina? Govori, poznati ga moram! Jakomo. Kapitan, meni res ni znano, kdo bi bil to storil. 8 Fernando. Tebi ni znano? —• Pri- sežem, da hočem izvedeti ime brezvest¬ nega zločinca! (Ustreli s samokresom.) Prejel bo zasluženo kazen tako gotovo, kakor se jaz zovem Fernando Alvarec. (Vsled strela se zbude roparji, skočijo po¬ konci ter pribite k poveljniku.) Tretji prizor. Fernando, Jakomo, Fiesko in drugi roparji. Fernando. Tovariši! Znano vam je, da smo pred kratkim napadli grofa Mu- reta. Njega samega smo skupno obsodili v smrt; pravica je zahtevala kri tega hu¬ dodelca. Toda ravnokar sem čul, da se niste ravnali po mojih navodilih ter ste prestopili na prav zaničljiv način moje povelje. (Se ozre po vseh z ostrim, srditim pogledom.) Roparji (med seboj). Strela, o čem pa govori naš kapitan? Fernando (resno). Proti mojemu po¬ velju ste ranili dete in starčka. Roparji. Dete in starčka ? Fernando. Krivci naj takoj stopijo iz vrste in priznajo zločin; ako tega ne store sami in jih jaz izvem, so zapadli smrti! Fiesko (po kratkem obotavljanju stopi iz vrste). Kapitan! Ko smo stopili na graj¬ sko dvorišče in so bili prebivalci v gradu razburjeni radi Muretove smrti, je prihitel 9 k meni starček z otrokom, je pokleknil pred me ter me prosil, naj prizanesem nje¬ govemu življenju. Ravno sem ga hotel dvigniti ter vzeti v varstvo, kar poči strel, ki je bil namenjen meni, ter rani starčka na roki... Tako se je zgodilo. Ako sem kaj zakrivil, presodi. Moje življenje je v tvo¬ jih rokah. Fernando (sam zase). Hvala Bogu! Ako je tekla nedolžna kri, je nismo prelili mi. (Glasno.) Fiesko! tu imaš mojo roko (mu jo poda), zadovoljen sem s teboj. Prav si storil, ker si hotel rešiti starčka. Toda, tovariši, zdanilo se je! Poizvedeti moramo, v katerem kraju se nahajamo. Jakomo (gleda naokrog). Pri moji veri! Jaz se ne spoznam, kje da smo. Kraji tukajšnji so mi popolnoma neznani. (Od daleč se čuje petje dveh hribovcev.) Fernando (se ozre tje). Tam-le z gore prihajata dva mlada pastirja — Ta dva mi bosta vedela natančno povedati, kje se nahajamo . . . Poskrijte se nekaj časa, da se ne prestrašita. (Roparji zginejo, Fer¬ nando stopi za drevo.) Četrti prizor. Fernando, Pietro, Alberto. (Poslednja prideta iz ozadja oprav¬ ljena kot pastirja, pojoč domačo pesem. Nosita cvetlične vence ter prideta do drevesa, ko odpojeta drugo kitico.) Pietro. O moj gospod, imejte usmilje¬ nje z ubogima pastirjema, 10 Fernando. Nič se ne bojta, mlada pri¬ jatelja. Nič žalega vama ne bom storil. Pietro (boječe). Odpustite, gospod! Med ljudmi gre govorica, da se potika v teh gorah roparska četa in že sem se bal . . . Fernando. Ali res? Tako, praviš, go¬ vore ljudje? Pietro. Tako sem slišal pripovedovati. Toda vi niste prav nič podobni . . . Fernando (seže vmes). Povej mi, mla¬ di prijatelj, kako se pravi temu-le kraju, v katerem se nahajamo. Pietro. V Asturiji. Fernando (začuden). V pokrajini Asturiji ? Pietro. Da, tako je, moj ljubi gospod, in to-le posestvo, ki ga vidite naokrog, je last grofa Alvareca. Fernando (zase). Kaj čujem; kraj se mi zdi tako neznan; torej stojim na last¬ nini mojih očetov . . . (Glasno.) Mlada prijatelja! Ali poznata vidva grofa Alva¬ reca ? Pietro in Alberto. Poznava ga, po¬ znava prav dobro! (Pietro nadaljuje.) Saj so bili najin oče poprej za vrtnarja pri grofu in midva sva svoje otroške leta pre¬ živela na gradu. Fernando. Tako, tako, prijatelja! Ali dobri Miheli nič več ne služi na gradu? Ali ga je mar stari grof spodil iz službe? 11 Saj vendar pravijo, da je grof sicer dober človek. Pietro. Nikakor ne, moj dragi go¬ spod! Najin oče bi bili gotovo 'še v gradu, ako bi grof Alvarec še sam oskrboval po¬ sestvo. Toda, odkar sta mu odmrla oba sinova, mlada grofa, je za oskrbnika na gradu gospod Martinec, njegov sorodnik. Stari grof pa v enomer žaluje ter joka za svojima sinovoma ter se za posestvo nič ne zmeni. Fernando (si obriše solzo). Razumem njegovo bolest. — Toda povej mi še to, mladi prijatelj, ali sta mu oba sinova zares umrla? Pietro. Da! Tako se je govorilo. Mlaj¬ šega je menda lastni brat ubil v dvoboju, ko sta se na lovu sprla. Fernando (žalostno zase). In jaz ne¬ srečnež, sem njegov morilec. (Glasno.) In drugi? Ali veš kaj se je z drugim zgodilo? Pietro. Tega pa jaz ne vem in menda tudi nihče drugi . . . Roka pravice ga je preganjala; pobegnil je daleč v tuje de¬ žele; gotovo je že umrl. Ljudje v okolici so ga tako radi imeli in še vedno za njim žalujejo. Fernando. Kako? Praviš, da žalujejo za njim? Saj je bil vendar morilec last¬ nega brata! Pietro. Drggi gospod! On ni bil kriv umora, temveč hudobni Martinec s svo- 12 jim sleparskim vedenjem. Seveda jaz malo vem. Toda moj oče vedno pravijo, da je on iz hudobije naščuval brata zoper brata, da bi si tako prilastil lepo pose¬ stvo. Fernando (zase). Da, da, to je name¬ raval izdajalec. Pietro. Vedno se tako oblastno ob¬ naša, kakor bi bil že on sam gospodar gro¬ fovskega posestva. Podložne kmete pa stiska in pesti, da je joj! — Kakšen raz¬ loček med njim in starim grofom ali nje¬ govim sinom Fernandom! Ta dva sta bila tako dobra, blaga in usmiljena do vseh podložnih brez razločka. Toda naša sreča ni dolgo trajala .... Z Bogom, dobri gospod! Fernando. Le ostanita še malo tukaj, mlada prijatelja; ne bosta se kesala. .(S tresočim glasom.) Povejta mi še to: Ali ljudje kaj vedo, kako misli stari grof o svojem sinu Fernandu? Ali se še srdi nad njim in ga sovraži? Pietro. Kaj pravite, gospod, da se jezi nad njim? O ne! Že zdavnaj mu je odpustil. Ves obupan je, ker ne zve nič o njem, in ako mu kdo Fernanda spomni, začne takoj bridko jokati. Fernando. Ali je pa to resnica? Kako? Da mu je odpustil? Pietro. Že šest let poizveduje po svo¬ jem Fernandu. Sam je prepotoval vse 13 španske pokrajine, pa ni našel nobenega sledu po njem; še le pred par dnevi se je vrnil domu. Fernando (zase, si obriše solzo). O Bog, moj Bog! Koliko bolečin in muk sem pripravil srcu mojega ubogega očeta. Pietro. Kaj pa Vam je, gospod? Vi jokate? Fernando. Kako bi se ne solzil, ker mi pripoveduješ, koliko mora dobri oče pre¬ trpeti. Pietro. Vi imate dobro srce, gospod! Pojdite z nama v vas. Danes bomo nare¬ dili mal praznik, ker se je dobri grof domu povrnil; zato sva pa midva z bratom na¬ brala teh-le cvetlic. Pojte z nama, boste videli, kako se veselimo, ker se je stari, dobri grof vrnil na svoj grad. O kakšno veselje bi še le bilo, ako bi našel Fer- nanda, svojega sina ter ga pripeljal seboj! Fernando (zase). Ne, ne morem več zadrževati svojih čutil. (Glasno.) O, pri¬ jatelj, moj dragi Pietro! Pietro (se mu iztrga). Vi mi delate strah, ljubi gospod. Pa niste znabiti Vi... Fernando (zase). Tako sem razbur¬ jen, da bi se kmalu izdal! (Glasno.) Ne čudi se temu, ako poznam tvoje ime. Po¬ znal sem nekdaj Don Fernanda Alvareca na visoki šoli v Salamanki. Bil je moj najboljši prijatelj; razodel mi je vse skriv- 14 nosti svojega srca. Vzemi to-le, kar ti dam. (Mu da v roko polno denarnico.) Daj ta denar svojemu staremu očetu. Povej mu, da mu ga podari Fernandov prijatelj; to ga bo veselilo. Pietro. Kako, toliko denarja naj vza¬ mem? To je preveč, moj gospod, to je preveč! Moj oče ne bodo hoteli verjeti, da . . . Fernando (mu miga z roko v slovo). Le obdrži vse, moj prijatelj, vse! (Pastirja odideta.) Peti prizor, Fernando sam. Fernando. Ne! Ne morem več prena¬ šati muk, ki me trpinčijo. — Oh, sedaj mi postaja zopet znan ta kraj ter mi vzbuja sladke spomine srečnih dni. Tukaj sva se igrala s svojim mlajšim bratom . . . O vi dnevi moje mladosti, dnevi sreče in miru, vrnite se! ... In svojega očeta bi smel zopet videti? Je-li res? Niso li to le ,sanje? In on me ne sovraži? mene, ki sem omadeževan s krvjo svojega brata . . . Kako naj stopim pred njegovo obličje? Vendar . . . trepetam; strah sti¬ ska moje srce, kolena se mi šibe! (Se zgrudi na kamen; nekaj časa zakrije z dlanmi obraz, potem dvigne glavo.) O bo- Ječina, nehaj ruvati v mojem srcu in ne ogreni mi edinega upanja, ki mi še pre- 15 ostaje. — Ah, bom li smel zopet pogledati v njegov mili obraz? (Vstane.) Nesreč¬ než! Saj moj oče ne bo spoznal mojega obličja, ne mojega glasu. (Posluša.) Kaj čujem? (Zbor lovcev prihaja, pojoč od daleč.) Mislim, to je zbor lovcev! Šesti prizor. Fernando, Jakomo (pride od desne). Jakomo (nastopi). Kapitan! Javim, da prihaja v dolino truma lovcev ter se bliža kraju, v katerem se mudimo. Fernando. Pojdi! Reci našim ljudem, naj se poskrijejo; toda ne predaleč od tu, da so lahko v hipu tu, če jih pokličem. Jakomo. Bom izvršil povelje, moj 'ka¬ pitan. (Odide.) Fernando. Že prihajajo. (Se skrije za Srni. Nastopi truma pojočih in vriskajo¬ čih lovcev. Martinec in Lupo, ki zadnja Prideta, ostaneta na odru; drugi gredo naprej.) Sedmi prizor. Don Martinec, Lupo. Martinec. Napočil je čas, Lupo, da ne¬ kaj storiva. Ljudje so začeli glasno mr¬ mrati in stari grof, se mi zdi, je začel ne¬ kaj sumiti, da sem jaz zakrivil smrt nje¬ govih sinov. Lupo. Kaj pa mislite storiti, signor Martinec? 16 Martinec. Ti bom že povedal. (Sede.) Počijva nekoliko. Jaz mislim, da bo treba tega neprijetnega starčka s pota spraviti; če ne, nama zna še lepa dedščina splavati po vodi ali pa se lahko zgodi, da bova na¬ jino kratkovidnost lahko premišljevala v temnih ječah . . . Lupo. Zares, treba bo nekaj storiti; zdi se tudi meni, da se tla pod nama ma¬ jejo; toda ne bo zadosti, da se odkrižava samo grofa, tudi . . . Martinec. Razumem te! Ti misliš ti¬ stega romarja, ki si je pri Rupertovem grobu postavil kočo in pravi, da je pred kratkim časom šele prišel iz svete dežele. Lupo. Tistega mislim. Tega človeka naši ljudje zelo poslušajo, vedno se sučejo krog njega. Martinec. Vsi zlodeji! Gorje mu, če se nam ne bo pokoril. Lupo. To pa še ni vse . . . Tu in tani se čujejo zopet glasovi o Fernandu. Neka¬ teri govore celo, da se v okolici potika roparska druhal in da je poveljnik te dru- hali neki plemenitaš naše dežele. Kaj pa, ko bi bil ta Fernando? Martinec. Vse mogoče, Lupo. Naj- prvo treba staremu grofu vpihniti luč živ¬ ljenja. Ako bo ta mrtev, se bom razglasil kot edinega dediča; potem bom pa že znal obdržati bogat plen, če ga dobim v pest. 17 Lupo. Težko bo šlo, težko, da ne bi ljudstvo začelo kaj sumničiti. Kako naj končamo starca? Martinec. Čuj, danes bodo napravili veselico, ker se je grof vrnil; v gozdih bodo priredili tudi lov. Ljudi bo polno. Lahko poženem v hrupu grofu kroglo v hrbet. Mislili bodo vsi, da se je to zgodilo po nesreči. Seveda bova midva prva, ki bova njegovo nesrečo objokovala. Lupo. Kaj pa, ko bi kmetje vse eno sumili? In če naju ne bodo hoteli priznati kot gospodarjev? Martinec. Skrb na stran! Jaz bom že ukrotil ljudi, če ne bo šlo z lepo, bo pa šlo z grdo! Sem se že posvetoval s prijatelji. Ti mi bodo stali na strani. (Vstane.) Pojdiva, Lupo, morava tovariše dohiteti. — Med potoma se bova še več potrebnih reči domenila. (Odideta.) Osmi prizor. Fernando (sam, pride silno razburjen izza grma, za katerim je poslušal prejšnji razgovor). Grom in peklo! Ali sem slišal prav? . . Kako strašen naklep. ki bi naj pokončal dragoceno življenje mojega ubo¬ gega očeta! (Potegne meč.) Cuj me pra¬ vični in vsevedni Bog! K tebi dvignem svoj meč, ki je zadal smrt že marsikate¬ remu samosilniku. Pri tej krvi prisežem, Zb. lj. iger, X. 2 18 da bo jutri, predno solnce zatone, moj brat maščevan v krvi tega hudodelca, lo¬ pova Martineca. (Zakliče za kulise:) Ja- komo! Tovariši! Vsi semkaj k meni! (Vsi pridejo.) Deveti prizor. Fernando, roparji. Fernando. Tovariši! Spomnite se dneva, v katerem me je usoda pripeljala sredi med vas. Premagali ste me, ujeli; pričakoval sem od vas smrt, ker sem se hrabro branil. Toda vi me niste umorili, izbrali ste me za poveljnika ter ste mi ob¬ ljubili pokorščino. Združili smo se v tesni zvezi ter sklenili, da hočemo s smrtjo ka¬ znovati vse, ki zatirajo uboge podložne ter pijo njihovo kri, a s svojim premože¬ njem kljubujejo celo svetni pravici, — če tudi imajo roke omadeževane s krivicami in zločini. Tovariši! Zatiranim pomagati, slabotne podpirati, zatiravce in samosil- nike kaznovati, to je bilo naše geslo, to naša prisega. Sedaj se hočem maščevati nad Martinecem, ki je kriv vse moje ne¬ sreče in nesreče naše družine. In vi mi morate pomagati pri tem. (Slovesno.) To¬ rej! Odkrijte svoje glave, pokleknite v prah. (Roparji pokleknejo.) Obljubo in pri¬ sego zvestobe mi boste ponovili! Prise- zite!! Roparji (dvignejo desne roke). Mi prisegamo! 19 Fernando. Dobro! Vstanite! Nebo je culo vašo prisego. (Vstanejo.) Sedaj za menoj, tovariši! Ura maščevanja je napo¬ čila! Smrt in pogin izdajalcu Martinecu! (Hite z odra.) Roparji (odhajajoč). Smrt in pogin iz¬ dajalcu Martinecu! (Zastor pade.) 2 * Drugo dejanje. Mala dolina; naokrog hribovi. Na desno koča puščavnikova, njej nasproti med grmovjem majhen nagrobni spomenik. Prvi prizor. Fernando, Jakomo, Ludoviko. Ludoviko (prvi vstopi). Tako, moji gospodje, prišli smo v dolino starih hra¬ stov. (Pokaže na puščavnikovo bivališče.) In tam na griču je koča, v kateri prebiva mladi puščavnik, s katerim želita vidva govoriti. — O spoznala bosta prav kmalu, kako dobra duša je to. Fernando (mu ponudi dar). Hvala ti lepa, prijatelj; vrni se nazaj domu ... to pa imej za trud. Ludoviko (umakne roko). Odpustite, gospod; nisem vam kazal pota iz dobič- karije. Moj oče nam večkrat priporočajo, naj radi postrežemo ljudem, kjer le mo¬ remo, vendar — tako nam reko — naj ne jemljemo denarja za vsako ljubav. Fernando (mu potrka na ramo). Ti si vrl dečko. — Vidim, da si k srcu jemlješ lepe nauke svojega očeta. Toda to, kar ti jaz ponudim, moraš na vsak način spre¬ jeti. Sicer bi me užalil. 21 Ludoviko (vzame dar.) Tisočkrat vam povrni Bog, dragi gospod. (Odide.) Fernando. Ti, Jakomo, me pusti ne¬ kaj časa samega s puščavnikom. Podaj se k tovarišem, ki naj bodo pripravljeni za odhod, ako dam znamenje. (Jakomo odide.) Drugi prizor. Fernando (sam). Nek tajni čut me vleče sem k puščavniku . . . Ljudje ga vsi ljubijo in visoko čislajo ... Menda še ne biva dolgo časa tukaj . . . Zdi se, da ima sočutje z nesrečno Alvarecovo hišo. (Se bliža koči, pa hipoma obstoji.) Toda, odkod pride to, da se tresem? (Se ozira.) Kje, kje sem? Ali niso to le hude sanje? Ne, resnica je, bridka resnica. Tukaj je nesrečni kraj, kjer sem umoril brata . . . Poznam še te stare skale, te hraste, ki so bili priča mojega zločina . . . Kaj vidim hi? Grobni spomenik? O Bog! kako te¬ sno mi je pri srcu! Ni nobenega dvoma več. Ta spomenik stoji nad telesnimi, ostanki mojega brata . . . Zdi se mi, da doni iz zemlje votel glas; morilec, ubija¬ lec — Da, to sem, žal, da sem! Kako, da še živim? O smrt, stori vendar konec moji nniki, in ti Ruperto, moj dragi, nepozab¬ ljeni brat, odpusti mi, usmili se me, pri¬ zanesi bratu, ki mrč v obupu. (Se zgrudi na spominek ter ihti.) 22 Tretji prizor. Fernando, Ruperto. (Ko Fernando ondi leži, se čuje iz koče Klas mandoline in po kratki 'predigri ta-le pesem: Na tujih tleh.*) Oj, le šumi, gozd nad mano, Senčni gozd na tujih tleh; Zdi se mi, da pesem znano Poješ o nekdanjih dneh. Daleč plove misel meni Cez doline in ravni, Da to gozd je moj zeleni, Ki nad mano zdaj vrši. Šumi, šumi, gozd zeleni. Pesem poj o prošlih dneh, Kaj ti veš, kako je meni. Ko medlim na tujih tleh! Fernando (vstane sredi pesmi, strmi in zakliče). Kaj čujem? Ni li to glas mo¬ jega brata? O Bog! Jeli to resnica ali je 'samo sladak sen? Fernando (ko neha pevec pesem, za¬ kliče globoko presunjen). On je, ne mo¬ tim se. Njegov glas je to. In ta pe¬ sem budi v moji duši najljubkejše spo- * Napev te pesmi se nahaja v Novih akordih, letnik I- od Davorina Jenka. 23 mine . . . Kolikokrat sva jo z Rupertom skupaj prepevala . . . (Ko konča Ruperto medigro, začne Fernando peti isto pesem): Oj, le šumi, gozd nad mano . . . itd. (Med petjem stopi iz koče Ruperto, odet z romarskim plaščem ter je ves pre¬ vzet, ko ugleda Fernanda.) Ruperto. Kaj čujem? Kaj vidim? Za Boga! Fernando! To je njegov glas, nje¬ gova postava, njegov obraz, on je! (Med tem se mu vedno bolj bliža ter presunjen.) Fernando (ugleda brata, plane proti njemu). Ruperto, moj brat, Ruperto! (Se prisrčno objameta.) Ruperto. Fernando, dragi brat, zopet sva skupaj, hvala Bogu. (Se držita nekaj časa v objemu, potem si podasta roke ter pojeta skupaj dvoglasno.) Oj, le šumi . . . itd. (Se enkrat se objameta, potem pa -stopita spredaj na oder.) Fernando. Moj Bog, Ruperto, moj brat, govori, povej mi, kako se je moglo dogoditi to najino čudovito snidenje? Ruperto. Bom, Fernando! — Ti se spominjaš še nesrečnega dne, ko je hu¬ dobni Martinec razdrl vez bratovske lju¬ bezni med nama ... Fernando. Spominjam se ga še pre¬ dobro . . . Gorje meni! . . . Od onega dne je zatonilo meni solnce sreče, dušo mojo pa sta prevzela tuga in obup! 24 Ruperto. Cuj torej! Rana, ki sem jo takrat prejel v dvoboju, ni bila smrtna, kakor si ti mislil. Le nekaj ur sem ležal v nezavesti. — Ko sem se zopet zavedel, sem ležal v grajski sobi; okrog mene sq stali Martinecovi prijatelji, ki so mi stregli in me strogo stražili. Kmalu nato je prišel k meni sam Martinec ter mi je s črnimi barvami slikal nevarnost, v kateri sem se nahajal zaradi dvoboja; rekel mi je, da, če me dobi pravica v roke, me bo zaradi tega hudodelstva morda obsodila celo v smrt. Zbal sem se smrtne kazni ter sem sklenil pobegniti iz domovine za toliko časa, dokler bi se nesrečni dogodek ne pozabil. Kmalo nato sem skrivaj zapustil dom. Fernando. Urnem tvoj strah. Toda kako se je mogla po celi okolici raznesti vest o tvoji smrti? Govorili so o tvojem pogrebu, in ta nagrobni kamen, kako je mogel priti ta semkaj? Vsak misli, da pod njim počivajo tvoji telesni ostanki. Ruperto. Vse te reči so le delo zvi¬ tega in hinavskega Martineca, ki je po mojem odhodu raztrosil vest, da sem umrl. S tem je hotel preslepiti mojega ubogega očeta ter se na tak način polastiti naših posestev. — Jaz v začetku nisem nič storil proti tem govoricam, ker sem mislil tudi sam, da sem tako bolj varen pred za¬ sledovanjem pravice. 25 Fernando. Pa zakaj se pozneje nisi oglasil ter potegnil za svoje pravice? Ruperto. Namenjen sem bil to storiti. Ko sem se čez pet let po mojem odhodu vrnil iz svete dežele, kamor sem romal, sem zvedel, da je grof Alvarec, moj ne¬ srečni oče, za dalj časa šel na potovanje, ter da je Don Martinec med tem časom bil neomejen gospodar na gradu najinega očeta. Ker sem se bal zopet kake nove zvijače ali novega izdajalstva prekanje¬ nega zlobneža, sem sklenil, počakati to¬ liko časa, da se vrne oče domu; potem bi se šele dal spoznati. Zato sem si izbral v bližini gradu, kot bivališče, to-le mak) kočo, ki je bila slučajno prazna. — Sedaj Pa govori ti, Fernando, ter mi povej, ka¬ teri srečni slučaj mi je tebe pripeljal v "'oje naročje po šestletni grozni ločitvi? Fernando (žalosten). Kako naj bi ti odgovoril, dragi brat? Zona in groza bi te obšla, ako bi ti opisal, kaj sem vse ta čas doživel. O kako vesel bi bil, ko bi mogel teh šest let za vedno pokriti s plaščem po¬ zabljivosti! Ruperto. Kako čudno govoriš! Naj je bolest tvojega srca še tako velika, zaupaj vse skrivnosti ljubečemu bratovskemu srcu! Kaj, ti plakaš? (Ga hoče prijeti za roko.) Fernando (mu jo iztrga ter reče ža¬ lostno). Ne, nikdar ne, moj brat, tebe bi 26 bilo konec od sramote in preklel bi dan, ko si me prvikrat klical brata. (Hoče oditi.) Ruperto (ga zadržuje). Za Boga sve¬ tega! Fernando, ostani tukaj! Fernando (se iztrga). Z Bogom! Ru¬ pert, z Bogom! Ti nimaš nobenega brata več! (Čujejo se koraki; Fernando ob¬ stane.) Četrti prizor. Jakomo (hitro nastopi, ko ravno hoče Fernando oditi). Kapitan, izdani smo! Fernando, Kako to? Jakomo, Cel gozd mrgoli ljudi; zdi se, da nas hočejo obkoliti. Na nasprotnem brdu sem pa videl cele gruče kmetov ter mnogo lovcev in vojščakov z znaki Alva- recove hiše. Ruperto (zase, ko Fernanda opazuje). Bog! Ta obleka, to govorjenje . . . skriv¬ nost mi postaja jasna . . . (Glasno.) Ne bojte se nič! Danes cela okolica praznuje in se raduje, ker se je grof Alvarec vrnil na svoj grad. Zato bodo danes uprizorili vesel lov in tam-le pri gozdu bodo grajski kmetje slovesno sprejeli in pozdravili svo¬ jega blagega gospoda. Fernando(mirnejše). Dobro! Jakomo! Pojdi ter naroči najinim tovarišem, da naj ostanejo mirno na svojih krajih, ter osta¬ nejo skriti, da jih ljudstvo ne bo opazilo. 27 Jakomo (odhajajoč). Tvoje povelje bom izvršil. (V daljavi se čuje veselo petje.) Ruperto (gledajoč za kulise). Dobri ljudje že prihajajo od vseh strani semkaj. Pridi, Fernando, stopi malo časa z menoj v kočo. Peti prizor. Zbor kmetov; Miheli, Pietro, Alberto, Ludoviko. Pozneje Fer¬ nando in Ruperto. (Kmetje praznično napravljeni, nastopijo pojoč! Pietro nosi smrekovo vejo, ozaljšano s trakovi, drugi imajo šopke in vence. Na odru se takole razpostavijo: Miheli, stoji v sredi, na desni strani Pietro in Ludoviko s tovariši; na levi Alberto s tovariši, za njimi stoje drugi pastirji, razpo¬ stavijo se pojoč pesem ... Po dokončani pesmi stopita Fer¬ nando in Ruperto iz koče na prizorišče; Rupert je oblečen kot puščavnik, ter ima v roki mandolino; Fernando je ogrnjen s pastirskim plaščem.) Ruperto: Le pogum! Bog naju ne bo zapustil. Ganil bo srce kralja, tako upam trdno. Miheli (ugledavši Ruperta s svojim tovarišem). Prostor, prostor! (Rupertu.) Dober dan, fra Raimondo! Vsi (veselo). Dober dan, fra Rai¬ mondo! Ruperto (jih pozdravi). Bog vas bla¬ goslovi, prijatelji moji. Že dolgo časa ni¬ sem imel sreče, videti vas v tolikem šte¬ vilu skupaj. Miheli (vesel). Kdo bi se ne veselil? Saj se je vrnil naš ljubljeni, milostljivi go¬ spod grof k nam. Mi upamo, da boste tudi vi delili naše veselje, fra Rajmondo. To je 28 zares dan, ki ga je naredil Gospod sam vsem v radost! Ruperto. Nič ne dvomim, da bo ta dan eden najveselejših za vas. Tudi jaz se ve¬ selim z vami prav iz srca. Jaz moram sedajle iti po nekem važnem opravilu. Med tern časom pa se pogovorite s tem gospodom. (Pokaže Fernanda.) To je moj dragi prijatelj; veselilo ga bode, če se bo smel vašega praznovanja udeležiti. Miheli (pozdravi Fernanda). Dobro došel ! Fernando. Hvala vam, moji prijatelji! Pietro (Miheliju). Oče, jaz pa poznam tega moža! To je tisti, katerega sem zju¬ traj srečal v gozdu in mi je dal toliko denarja. Ludoviko. In jaz sem mu pokazal pot do koče fra Raimonda! Ruperto (pozdravi pastirje). Z Bo¬ gom, moji prijatelji! (Fernandu.) Le za malo časa grem ter se bom prav kmalu vrnil. (Odide.) Miheli. Da se zopet kmalu vidimo, fra Raimondo! Vsi (mahajo s klobuki). Na svidenje, fra Raimondo! 29 Šesti prizor. Prejšnji, Martinec, Lupo. (Poslednja nastopita z desne, Ruperto gre na levo.) Martinec (navidezno prijazno). Dober dan, moji prijatelji! Veliko vas je, veliko, da se poklonite svojemu grofu. Miheli. In veselimo se, gospod, saj imamo vsi tako radi dobrega grofa. Martinec. Vaš pozdrav ga bo gotovo veselil. Sicer bo pa kmalu sam sem prišel. (Ugleda Fernanda.) Vendar, kdo je pa ta novi gost? Fernando (zase). Komaj se zadržu¬ jem. Toda ni še prišel čas, da bi se dal spoznati. Miheli. Dober prijatelj fra Raimonda, ki, ki . . . Martinec. Ah, razumem, ki je došel, da se z nami raduje. Miheli. Tako je, gospod, tako. Martinec. Dobro! Vendar, ali bi ne bilo pripravnejše, da bi se veselili na veli¬ kem travniku tam-le, dokler ne pride grof ? Miheli. Saj res! To bo ondi skakala naša mladina. (Mladim tovarišem.) Ali je tudi vam ta predlog všeč? Pietro, Ludovico in drugi. Kajpada! Hajd na zeleni travnik, na zeleni travnik! 30 Miheli. Torej naprej! (Vsi hite pojo in vriskajoč za kočo. Fernando gre zadnj Martinec in Lupo gledata za njimi.) Sedmi prizor. Martinec, Lupo. Martinec. No, ti Lupo, ali si kaj opa¬ zoval tega tujca? Kakor gotovo sem jaz Don Martinec, tako' gotovo je ta tujec kak pristaš Don Fernanda, če znabiti to ... ni... on sam ... Lupo. Opazil sem zares, da je bil v neniali zadregi, ko si ga ti nagovoril. Martinec. In jaz, jaz sem bral v nje¬ govih očeh neki srd ... ta ostri pogled! ... Toda bodi, kakor hoče. Ostro ga morava opazovati. Toda jaz čujem korake. (Gleda proti strani, kamor so odšli kmetje.) On je! Poslovil se je od kmetov in se vrača .. Lepa priložnost... Zgrabimo ga, s poti mora ... (Odideta.) Osmi prizor. Fernando (pride od desne, se oprezno ozira). Tukaj sta bila izdajalca, lopova ... Šla sta, toda izpred oči ju ne bom izpustil. Danes na tem kraju nameravata umoriti grofa. Zločinec, misliš, da bo tvoje izda- jalstvo skrito ostalo? Upaš-li, da boš sa¬ dove svojih zvijač mirno užival? Jaz ti • o< 31 boni prekrižal račun in v tvoji krvi bom maščeval vse nesreče in bridkosti, ki si jih provzročil hiši Alvarecovi. Toda kaj čujem? Vojaki prihajajo sem! Grem proti tej strani. (Vidi tudi tam vojake.) Kaj je to? Povsodi sami izdajalci? Deveti prizor. Fernando, Martinec, vojaki. Martinec (vojakom). Tukaj je, vojaki, zgrabite ga! Fernando (v vsaki roki držeč samo¬ kres). Nazaj, malovredneži, če ne, zapa¬ dete smrti! (Vojaki obstoje.) Martinec, Zvežite ga, vojaki, ukazu¬ jem vam! Fernando (žugajoče). Izdajalci, kaj iščete tukaj. Še enkrat; nazaj, če ne, ste zapadli smrti! (Vojaki se obotavljajo.) Martinec, Kako? Vi se obotavljate. Fnega samega se bojite, bojazljivci? — 'Fernandu.) Udaj se; ako se ne udaš, £°rje ti, hudodelec! Tresi se! Fernando. Ti imaš vzrok se tresti, 'zdajica! (Zabrlizga, roparji pribite na oder.) Deseti prizor. Prejšnji, Jakomo, Fiesko, roparji (vsi oboroženi). Jakomo (od desne). Grom in smrt! Rešimo kapitana! Po njih, tovariši! Fiesko /od leve strani z drugimi ro¬ parji). Kje je kapitan? Hura! Roparji (od vseh strani pribite na oder). Kje je naš kapitan? Rešimo ga! (Med ropotom pade zastor.) (Zastor pade.) Tretje dejanje. Gozd, v ozadju gore. Večer. Prvi prizor. Don Martinec, Lupo. Martinec. Hudo se nam je godilo. Ne, Lupo, sedaj ne dvomim nič več; ničvred¬ než, katerega so nam roparji iztrgaU iz rok, ni nihče drugi, kot Fernando, načel¬ nik roparske trume v Asturiji. Lupo. Pri Bogu! Strašen se mi je zdel! Kako srdito je pogledoval. Zares, tega človeka se je treba bati! Martinec. Ohrani mirno kri! Ravno to nama bo koristilo. Jaz prav nič ne dvo¬ mim, da je tudi on umoril grofa Mureto v njegovem gradu pred očmi njegovih slu¬ žabnikov. Ti veš, da dobi celo veliko na¬ grado tisti, ki prime morilca, ter da bo v kratkem sam kralj prišel semkaj z močnim vojaškim oddelkom, da oprosti deželo ro¬ parske drhali. Lupo. Kakor sem čul, je kralj včeraj že odšel v Oviedo. Martinec. Izvrstno! To je voda na naš mlin! Še to noč mora umreti Alvarec, in a li veš, na koga bo padel sum umora? Ugani! Lupo. Ne uganem! Zb. lj. iger, X. 3 34 Martinec. Na tega ljubeznjivega ro¬ parskega poveljnika, na Fernanda sa¬ mega. Lupo. Izvrstna misel! Tako nama ne more spodleteti. Martinec. Toda hiteti je treba. Kajti kmalu bo lov končan in vsak trenotek lahko da grof zjnamenje, da naj se gostje vrnejo v grad. Torej urno na delo. Toda previdno, da ne pademo roparski drhali v pest! S temi ljudmi se ni šaliti, kakor smo ravnokar skusili ... Tu imaš pismo. Ponesi ga še ta večer mojemu prijatelju grofu Spinola. V pismu mu sporočam, naj mi nemudoma prihiti s svojimi hlapci na pomoč. (Mu izroči pismo.) Sporočilo je važno. Poišči zanesljivega moža, ki bo pismo gotovo takoj ponesel grofu Spinolu. Lupo. Kar mirni bodite, ter se zane¬ site name in na moža, kateremu bom iz¬ ročil pismo. Martinec. Ti pa se takoj sedaj podaj k našim; na določenem kraju čakajte pri¬ pravljeni; ko bom dal dogovorjeno zna¬ menje, prihitite k meni. Lupo. Vse bom oskrbel, kakor želite. Drugi prizor. Martinec (sam). Vse gre po naši volji. — Le še nekaj trenotkov, in grofa Alva- reca ne bo več med živimi. Sum bo pa 35 padel in mora pasti na Fernanda. Fer- nando, sedaj pa le glej, kako se rešiš iz pasti! In jaz, jaz bom grof, ter bom go¬ spodoval. (Hodi gori in doli ter čez nekaj časa obstane.) Sam ne urnem, da mi neka bojazen stiska srce. Tresem se? Zakaj? Kako, Martinec? Šest let že koplješ grob družini Alvarecovi, prekanil si očeta, da je proklel lastna sinova . . . oba dediča si spravil iz pota, in sedaj, ko si skoraj na cilju . . ., ko je treba še enega umora, da se ti izpolnijo vsi sladki upi, sedaj bi omahoval? — Ne, ne! Ti vest, me pa nikar ne pikaj in ne grizi več nepotrebno^ Sem šel že predaleč in ne morem nič več nazaj! (Razburjen hodi semtertje; ura bije v daljavi.) Ura že sedem bije v bližnji eerkvi; lov bo kmalu končan. Od onele strani (kaže na levo) morajo priti. (Cuje se lovski rog.) Aha, že se bližajo. (Gleda za kulise v ozadje.) Je, stari grof gre ž njimi. Pogum! Martinec. Čas je, da se skrijem. (Lovski rog se čuje prav blizo. Martinec nabije samokres.) — Sedaj naj pride; pri¬ pravljen sem, da ga sprejmem! (Se ozira.) Sam sem; živa duša me ne vidi. (Se umakne v ozadje.) Tresi se, Alvarec! I voja ura je odbila. (Se skrije na desno za grm, vendar tako, da ga gledalci še vidijo. Orožje ima za strel pripravljeno. Lovci prihajajo od leve.) 3 * 36 Tretji prizor. Don Alvarec, gonjači, potem Fernando in roparji. (Ko se pri¬ kaže Don Alvarec z gonjači, pomeri Martinec nanj in ustreli.) Don Alvarec. Moj Bog, izdati sem! (Pade v naročje svojih ljudi, ki ga po- sade na skalo in mu strežejo. Koj po strelu se čuje drug strel; takoj nato prihiti Fer¬ nando s samokresom v roki s svojimi to¬ variši.) Fernando. Smrt izdajalcu! Smrt mo¬ rilcu grofa Alvareca. (Pokaže v grmovje na desno.) Od tamle je padel strel. Tova¬ riši, za menoj! (Zginejo na desno v ozadju. Cuje se za kulisami rožljanje oro¬ žja ter klici roparjev.) Četrti prizor. Don Alvarec (nezavesten), nekaj lovcev, potem Fernando. Lovec. Moj Bog! dobri grof umira. Drugi lovec. Pomagajte! Pomagajte. (Gredo na levo.) Don Alvarec (nezavesten sedi na skali ter obraz zakriva z dlanmi). Fernando! (Hrup za kulisami. Fernando prihiti s kr¬ vavim mečem v roki na pozorišče.) Bogu bodi hvala! Izdajalec je prejel zasluženo plačilo! (Dvigne meč.) Meč se še kadi od njegove proklete krvi. (Ugleda očeta.) Kaj vidim? Pravični Bog? Ga je li izda- jalčeva kroglja res zadela? (Se mu pri¬ bliža, da bi se prepričal.) Toda ne — no- 37 benega krvavega sledu ne najdem. Hvala ti, o Bog! — To je le omotica, — mislim; prevelik strah mu je vzel zavest. (Ga pogleda sočutno.) Hudodelec, zver! Div¬ jak bi prizanesel sivim lasem! In morilec je njegov sorodnik, je človek, katerega je blagi mož obsipal z dobrotami. Kako milo ie to obličje; kaka dobrota odseva iz njega . . . Ah, zakaj ga ne smem več ime¬ novati očeta? Njegova kolena hočem ob¬ jeti! (Mu poklekne pred noge.) Vsaj en trenotek naj vživam še srečo, da sem njegov otrok. — O, ko bi mi mogel dati še svoj očetovski blagoslovi (Ginjen.) Očetovski blagoslov, tako pravijo, ima veliko moč! (Objame kolena.) Alvarec (se zbudi prestrašen). I— jaz sem strahu na sledu. — Pa pojdiva k večerji, hudo sem lačna in ne dam se motiti in če nas obi¬ ščejo tudi vsi strahovi tega sveta. Vera. Vso bojazen mi boste pregnali, pojdive! G. pl. Dolinar. O, ti boš kmalu ozdravljena. (Odideti, držeč se pod paz¬ duho skozi desna vrata.) 94 Tretji nastop. Karolina (skozi srednja vrata. Zavita v dolg bel plašč, ki se za njo vleče; glava je 'pokrita z belo, čez polovico obraza po¬ tegnjeno kapuco. Pod plaščem nese skrito veliko torbico in palico, s katero počasi in enakomerno tolče na tla. Ko pride na sredo odra, potegne kapuco 'nekoliko z obraza in posluša.) Haha! Sedaj pa že zo¬ pet lahko napolnim torbico — kako lepo sadje in koliko drugih dobrih stvari je teta s sabo prinesla! (Se gladi po trebuhu.) To bo dobro-! — Ja, zvit mora biti človek! — Kako naj pa tudi drugače delam v tem za¬ kletem gradu? Tam zadaj je kuhinja in tukaj prav na drugem koncu sveta je pa jedilna shramba. Nobena kuharica na svetu bi kaj pametnega ne mogla skuhati in naj bi se učila še v tako imenitni go¬ spodinjski šoli! — Ako bi ne prišla na to dobro misel, še tri dni ne bi tukaj vzdržala in moj kočijaž, ta bi mi že zdavnaj zve¬ stobo odpovedal. Da, da, če se človek po¬ polnoma s pametjo ne skrega, že shaja na tem svetu. Moj učitelj mi je takrat v šoli vedno rekel: Karolina je polna muh kakor tisti Ribničan, ki je konja po dolinah iskal. — No, seveda popolnoma se res jaz ni¬ sem to zmislila, moja stara vedeževaika v kvartali mi je že nekaj podobnega pripo¬ vedovala, no sedaj sem brala še o strabo- 95 iVih — »špiritu's« se reče tisti knjigi — ,zakaj? sama ne vem — in tako sem si .zapomnila trkanje — to je prav izvrstno — pa tudi grozno. (Gre počasi na levo in obenem med hojo trka na tla.) Četrti nastop. Vera (pride kakor bi nekaj iskala od desne) in Karolina. Vera. Jaz sem pač tukaj — (zapazi Karolino, glasno zakriči in si zakrije z ro¬ kami obraz:) Pomagajte! Karolina (se prestraši:) Presneta kapa! (Se skrije hitro za pečnim zaslo- njačem.) Peti nastop. Gospa pl. Dolinar (od desne). Prejšnji. G. pl. Dolinar: Kaj pa je? Zakaj kričiš? Vera (se trese strahu, počasi odkriva svoj obraz:) Ravno — sem — ga — vi¬ dela! G. pl. Dolinar: Kaj? Vera. Strah! G. pl. Dolinar. Kje? Vera. Tukaj — tri korake pred menoi Zakričala sem in zbežal je, G. pl. Dolinar (iška j e po sobi:) Nič tukaj — popolno izključeno! — Stene so nanovo tapecirane, skrivnih vrat torej ni. — Pa čaj, hočem vendar pogledati, če 96 je Karolina še tukaj. Ostani med tem ča i som tukaj. Vera (strah opezljivo:) Sama? G. pl. Dolinar. Ne bodi tako otročja. Saj ne odhajam daleč, samo čez mostovž v kuhinjo,. Vrata so lahko odprta. Ti mo¬ raš le paziti, da nobeden vun ne more. Vera. Saj ni nobenega notri. G. pl. Dolinar (šepetaje:) Tiho, stra¬ hovi imajo tudi ušesa. (Gre po prstih skozi srednja vrata.) Šesti nastop. Prejšnji (brez pl. Dolinar). Vera (napol glasno, kakor bi se bala govoriti:) Kako se tresem — ne upam se glasno govoriti. Tako popolnoma sama. Ona je tam — Karolina je že davno od¬ šla — kar groza me je! (Gleda zopet — obrnjena od poslušalcev proti vratom. Majhen odmor.) Karolina (pokuka previdno izpod peč¬ nega zaslonjača:) Zdi se mi, da sta odšli — danes ne bom svojega namena izpol¬ nila, raje drugi pot. (Vstane in stopi izza pečnega zaslonjača, v tem trenutku se Vera zopet obrne in jo zapazi.) Vera (glasno zakriči.) Za božjo voljo! Strah je tu! (Plane skozi srednja vrata.) Karolina. Ti šment ti, danes ni sreče. (Skoči hitro za zagrinjala k oknu, katera jo popolno zakrijejo.) 97 Sedmi nastop. <3ospa pl. Dolinar, Vera (ki jo Dolinar za sabo skozi srednja vrata vleCe), Karolina skrita. G, pl. Dolinar. Kdo ti je pa rekel, da zbežiš. Vera (tresoč se:) Strah je bil zopet tukaj. G. pl. Dolinar. No, zagrabila bi ga vendar,. Vera (prepadena:) Teta, kaj pa mi¬ slite! G. pl. Dolinar. Kje si ga videla? Vera. Tukaj — od peči sem je prišel. G. pl. Dolinar. Hočemo vendar enkrat pogledati. (Gleda za pečno zagrinjalo.) — A, igla za lase! — Strah torej vendar ne more biti brez glave, Vera. To sem lahko tudi jaz zgubila. G. pl. Dolinar. Najbolj debele in na¬ vadne vrste — ta že ni iz tvoje aristokra- tične glavice. Kje pa je lastnica tega dra¬ gocenega dokaza? — (Odpre omaro) tu¬ kaj ne! — (pogleda pod mizo) tukaj tudi ne — pa stoj! (pazlivo gledaje proti oknu:) Se ni ravno zagrinjalo premak¬ nilo —-? Vera. Pač samo vsled prepiha — vrata so odprta (gre vrata zapirat). G. pl. Dolinar (hitro:) Dobro, oboja zakleni in daj meni ključe. Vera (začudeno:) Oboja vrata naj za¬ klenem? Zakaj to? Imate strah? Zb. Ij. iger, X. 7 98 G. pl. Dolinar. A kaj še, hočem le strahu vsako pot in povrnitev odrezati. (Vzame ključe od Vere,) Tako, sedaj pa pojdiva v jedilno shrambo, strahu ni tukaj, torej more biti samo tam vjet v pasti. Vera (obotavljaje). V — jedilno — shrambo? G. pl. Dolinar (veselo). No — ali se morda boj.š, da te ugrizne? O, tam notri so pač vse druge sladkarije, na katere se je, kakor se mi dozdeva, naš strah spravil. Le pojdi z menoj brez skrbi. (Gre z Vero skozi leva vrata.) Osmi nastop. Karolina (pride izpod zagrinjala in se vedno previdno na vse strani ozira). Zdaj bi se bila pa kmalu nesreča zgodila. Ko je proti zagrinjalom pogledala, sem mislila, da padem v omedlevico, in kaj takega se zgodi le pri boljših, finih ljudeh. — Kam pa zdaj? — Vrata so zaklenjena in vsak trenotek lahko ■prideta zopet nazai. — (Milostljiva gospa teta ima dober nos, kakor kak do- služen žendarm. In če tam nič ne dobi in si domisli, da pogleda za zagrinjalo, po¬ tem adijo potice in kolači! Uboga Karo¬ lina, potem lahko pobereš culjo in ha r di z Bogom. Pa kaj govorim, besede nič ne pomagajo — zdaj se mi tako godi, kakor 99 Jonatu, ki ga je riba požrla. (Od zunaj se slišijo glasovi in koraki.) Za božjo vo¬ ljo, že prideta! — Kam — Zopet nazaj? — Ne — (po kratkem prevdarku). Že imam, ta-le miza — dolgi prt — to mi pomaga v sili. (Počene pod mizo, katere prt, ki visi od mize, jo popolno pokrije.) Ježeš, tukaj je pa ozko! Deveti nastop. Gospa pl. Dolinar, Vera (od leve', Karolina (skrita . G. pl. Dolinar, Neverjetno — nobene sledi! — Preiskali sva vendar ves pro¬ stor natanko. Vera. Seveda, teta, Vi ste še celo s svečo posvetili v veliki sod za moko, pa tudi v posodo za kislo zelje. — Pustiva sedaj to stvar, strahovi se ne dajo tako vjeti, kakor postopači in vagabundi. G. pl. Dolinar. Kakor se vzame, časih že. (Gleda mej tem pazljivo po sobi.) — Zagrinjala pri oknu so v neredu — od¬ maknjena so v stran. Vera (pristopi). Imate prav! — Ka¬ kor da bi kdo prav hitro skozi nje smuknil. G. pl. Dolinar (popravi zagrinjala v red in zapazi pri tem majhno knjižico, katero pobere). Kaj pa je to? — Knjiga — pač čudno, kako pride ta med zagrinjala? Vera. Pokažite — aha, to je pa Ka- rolinčina knjižica o spiritizmu. 7 * 100 G. pl. Dolinar. Izvrstno! Kar sem našla, je velike cene 'vredno. (Vzame knjižico in jo prelistuje.) Posamezna mesta so podčrtana s svinčnikom — to nam mo¬ goče pokaže pravo sled. (Se vsede, vedno v knjigo gledaje, k mizi.) Karolina (pokuka malo izpod mize, pa se takoj zopet skrije). Za božjo voljo! Vera (se vsede poleg tete, tako da r sta obe obrnjeni proti občinstvu.) Da, da, le berite. Sprevideli bodete, da duhovi : znajo še vse kaj drugega, kakor da knjige prenašajo in zagrinjala v nered spravljajo. G. pl. Dolinar. No, hočemo videti — tukaj je precej rdeče podčrtano mesto. (Bere.) Duh, katerega medij pokliče, na- znanuje prihod počasi in polagoma,. Do- tična oseba, kateri se naj prikaže, čuti ne¬ kak notranji nemir. Vera (jo prekine). Kakor jaz sedaj v tem trenotku, meni je kar tesno pri srcu in groza. G. pl. Dolinar (dobrohotno se norčuje z njo). Neumnica, le poslušaj dalje. (Bere.) Živahnejša znamenja slede. Duh kmalu pocuka za obleko —. Vera (prestrašeno poskoči). Teta! G. pl. Dolinar. Kaj pa ti je? Vera (jecljaje, strahopezljivo). Pocu¬ ka — za — obleko — ravno sedaj — me — je za obleko pocukal! 101 G. pl. Dolinar. Pa, golobičica, kakšna domišljija! Poslušaj le nadalje. (Bere.) Duh kmalu pocuka za obleko, kmalu stopi na nogo — Vera (zavpije). Av! G. pl. Dolinar (prašaje in grajaje). Vera! Vera (kakor prej). Stopi — na nogo! V resnici, teta — sedaj sem prav natanko čutila, stopil mi je na palec desne noge. G. pl. Dolinar. No, potem sem iz ne¬ previdnosti jaz sama storila, oprosti! — pa nadalje v knjižici. (Bere.) Včasih se ima občutek, kakor da bi duh nekoliko dreg¬ nil, suni! ali udaril. Vera (skoči prestrašeno po konci). Za božjo voljo, mene je tudi sedaj precej sunil. G. pl. Dolinar (jezno). Vidim, da hočeš z menoj norce briti. Vera. Teta, kaj pa mislite? To je resnica, sveta resnica — prav močen sunljej je bil — mislila sem, da bom celo č stola padla — G. pl. Dolinar (zapre knjigo, jo položi na mizo in vstane). Že vidim, koliko jc ura bila. Ti nekoliko fantaziraš. Ti si domiš- ljuješ, da vse vidiš, slišiš in čutiš, kar si domišljuješ. Veš ti, kaj moram iz celega posneti? Tvoje prav interesantne prav¬ ljice o strahovih niso nič drugega, kakor sad domišljije. Brala si to knjigo o špiri- 102 tizniu, razburila fantazijo in sedaj se trdno domišljuješ, da vidiš duhove tam, kjer jih nič ni. Vera. Karolina jih je pa vendar tudi videla. G. pl. Dolinar. Kakoršna gospodinja, takšna kuharica. Ti si ji prigovarjala in ona si sedaj sama domišljuje. Da je nag¬ njena k vražam, kaže že to, da prav prid¬ no to' knjižico prebira, katero skorej go¬ tovo vedno s seboj nosi in jo je zgubila, ko je po sobi pospravljala. — Zdaj veni, kaj je na celi stvari. Neumno je, da bi ča¬ kali duha, kateri le po tvoji glavi straši. Pojdi, ne bova dalje večerje odlašali. Vera (neodločena). Pa sunljej — tako natanko sem ga čutila — tukaj pri že¬ lodcu — G. pl. Dolinar (smeje se). To je lakota, deklica moja. Tega grdega škrateljčka bova takoj pregnali z malo, dobro 1 večer- jico. (Odpre vrata,) Talko! — Obsedno stanje naj preneha. Fiksno idejo iz tvoje glave 'bomo že sčasoma še pregnali. (Od¬ ideta na desno.) Deseti nastop. Karolina (sama — zleze počasi izpod mize.) Hvala Bogu, odšli sta. Dalje bi moj hrbet več ne vzdržal. To je bilo pametno od mene, da sem gospodično golobrčico cuknila, ji na nogo stopila in jo končno 103 tako močno sunila, ravno ko je njena teta dotična mesta v knjigi brala. Mislila sem si, zdaj jo pa mora kurja pot obliti. — J n res, tako je bilo 1 — drugače bi še vedno tukaj čepela, kakor kura v ikurmku. Pre¬ tkana teta je še premalo zvita, ne bo me zasačila, sedaj mirno lahko dokončam svojo vlogo kot strah. Radi mene teta se¬ daj lahko tudi tu ostane, kakor dolgo hoče, mene to ne bo več motilo. — - Torej naprej, počasi in veličastno, kakor se vsa¬ kemu dostojnemu strahu spodobi, ki nekaj še drži na svoje dobro ime. (Odhaja po¬ časi čez oder in trka s palico vedno bolj tiho. V trenotku, ko gre skozi leva vrata, prideta teta in Vera od desne strani, tako da zapazita še odhajajočo Karolino.) Enajsti nastop. G. pl. Dolinar, Vera (obe naenkrat zavpijeta, 'ne prav močno, z začudenjem). Tukaj! G. pl. Dolinar (položi Veri 1 'hitro roko na usta). Tiho — videla sem ga —belo obleko, ki je izginila tam skozi vrata. — Dobro, da sva še enkrat nazaj prišli 'po knjigo — delala sem ti krivico. Vera. Torej ste vendar enkrat prepri¬ čani — pa sedaj pojdiva. G. pl. Dolinar. Kaj ti v glavo ne pade! Sedai ga imava, saj mora vendar nazaj in prišel nama bo ravno v naročje. 104 Vera. Teta, Vi se vendar ne boste predrznih —? G. pl, Dolinar. Ga prijeti? Zakaj ne? — Pa stoj! — Končno bi to ne bilo prav. — Mogoče je močna, krepka oseba, ki se iz rok strga in kateri nisem kos. Nobenega ni v bližini in nate ne morem računati. Vera. Vedno govorite, kakor bi ne bil duh, temveč človek s kostmi in mesom, G. pl. Dolinar. Pa še tak, ki ima prav dober apetit! — (Premišljevale.) Pa kako naj to naredim? — Za to je samo eno - • ,zvijača! V belih oblekah sva, to je dobro. — Daj mi dva velika namizna prta, pa hitro, preden naju strah iznenadi. Vera (vzame dva velika bela prta iz omare). To lahko dobite — tukaj — pa čemu? G. pl. Dolinar. Zakaj — no, midve se •greva tudi strahove. (Vzame prt čez gla¬ vo 1 , tako da gre en konec čez obraz in se v njega zavije.) Hitro, tako naredi tudi ti. Vera. Vsa se tresem, teta. (Se tudi zavije.) G. pl. Dolinar. To je najlepši sprehod za strahove — (ji pomaga) — se že močno mrači, mislim, da bo to zadostovalo. Vera. Ja, kaj naj pa rečem? G. p'. Dolinar. Čisto nič! Strahovi ne govore dosti. Le tako vse naredi, kakor jaz in odkrij se še-le takrat, ko se jaz od¬ krijem. — Tiho — slišim trkati — že pri- 105 de Hitro za omaro. (Potisne Vero hitro v kot med steno in omaro in se pred njo po¬ stavi.) Dvanajsti nastop. Ksroiina pride počasi od desne strani in vedno pritrkava na tla . Prejšnj. Karolina (ima kapuco čez obraz in dozdeva se, da težko nese). Se mora le korajžo imeti — oh, je to težko! (Prišla je do srede odra.) G. pl. Dolinar, Vera (ji stopita počasi nasproti). Karolina (zakriči na glas). Za pet ran božjih! (Pod plaščem skrita torbica ji pa¬ de iz rok, tako da se jabolka, fige itd. trkahkajo čez oder.) Pomagajte, strahovi so prišli pome. (Hoče hitro na desno zbe¬ žati.) G. pl. Dolinar (kateri Vera sledi, ji zastopi pot; z globokim glasom). Stoj! Karolina (pade prednjo na kolena). O, dragi gospod strah, pustite me pri živ¬ ljenju. Brezbožno je bilo od mene, da sem kaj takega storila, v jedilno shrambo sem hodila samo radi tega, ker sem bila slad¬ kosnedna. Gotovo sem Vas hudo razžalila — pa gotovo ne bom nikdar več storila — nikdar več v svojem življenju. — In tudi ne bom več gospodične cukala, ji na nogo stopala in je suvala, da bi me imela za dostojnega duha, kakor to v knjigi stoji. (Poskuša plašč in kapuco raz-se str- 1C6 gati.) Tukaj imate tudi moj strašilni plašč — nikdar ga ne bom več oblekla — in sedaj imejta usmiljenje z menoj,.ljuba go¬ spoda duhova in dovolita mi, da hitro od¬ idem. (Odloži popolnoma plašč.) G. pl. Dolinar in Vera (začudeno sto¬ pita za en korak nazaj in se jameta vedno glasneje krohotati). Karolina ? ! Torej ti! (Odvržeta tudi svoje halje.) Karolina (zavpije). Jezus, Marija! Milostljiva gospa in gospodična! (Sledeče hitro eno za drugim.) G. pl. Dolinar. Torej ti si bila strah ki je tukaj strašil? Karolina (jokaje). Da, da! Vera. In ti si me tako salamensko sunila in mi na nogo stopila? Karolina (vedno bolj v joku) Da, da! G. pl. Dolinar. Ti si bila pač tukaj pod mizo? Karolina (kakor prej). Da, da! Vera. In ti si vsak dan iz jedilne shrambe jemala? Karolina (vedno bolj ihteč). Da, da! G. pl. Dolinar. Ali naj te izročiva policiji? Karolina. Da, da! (Se premisli.) Oh ne, ne! Vera. Sramota! — O, teta, sramujem se svoje neumne vraže in svoje bojazni; — kako sem se mogla dati slepiti o'd Ka¬ roline! 107 Karolina (vsa potrta). O, gospodična, prosim, ne spodite me takoj od hiše! G. pl. Dolinar. Naj bo za to pot pre¬ stani strah tvoja kazen, Karolina; ti pa. dragi otrok, posnami iz tega modri nauk: strah je v sredi votel, okrog ga pa nič ni; ne boj se torej nikdar več pred strahovi! Vera (objame prisrčno teto). Karolina. No, zdaj mi naj še eden pri¬ de s »špiritusom«. (Zastor pade.) Poštna skrivnost ali začarano pismo. Burka v enem dejanju. — Poslovenil Fran Rihar. Izdalo „K. s. izobraževalno društvo" v Mekinjah (z dovoljenjem Jos. Kosela v Kemptenu, založnika nemškega izvirnika). Osebe: Matic, hlapec v pivovarni. I. pismonoša. II. pismonoša. Brivec. Uradnik. Pisar. Policaj Česen. Ulica v mestu: na eni strani poslopje z napisom »Pisemska pošta", na drugi strani poslopje z napisom »Tovorna pošta". Prvi prizor. Matic (nastopi ter ogleduje hiše na levi in desni). Mislim, da sem prav prišel; tu nekje mora biti pošta. Vendar, šment! 'kje neki bom dobil svoje pismo (ogleduje obe strani ulice), tukaj ali tam? Tako se godi človeku, če se ni v šoli nič naučil. Sicer sem celih pet let drgnil klopi v šoli, pa se še brati nisem naučil. Nekaj kljuka¬ stih črk sem si utepel v glavo, pa sem še tiste pozabil. Tamle gori nad vratmi je že nekaj zapisanega; znabiti se tole bere po¬ šta: (Gleda neumno v napis); kleka! kdo bo neki to bral, ker so črke tako zvite in zakrivljene; prav nobene ne morem po¬ znati. Najbolje bo, da koga pričakam in vprašam. — Danes bom prejel pismo. Kako se ga veselim, juhe! Tako se mi je nocoj sanjalo in kar se mi sanja, to je vse res. To vem še od lanskega leta. Takrat se mi je sanjalo, da bom zaprt, in res! Se¬ del sem cele tri dni. Zares, radoveden sem, kdo mi je poslal pismo? Mislim, da Urška. Tako bo in prav nič drugače. Ta mi je pisala, gotovo k mojemu godu. Pa še nekaj pričakujem od nje! Mesenih klobas, tako je, mesenih klobas! Saj Urška dobro ve, kako jih rad jem; gotovo, dobil bom S pismom še mesenih klobas. Kako se jih veselim, kar sline se mi cede po njih! No, 112 kako bom pa vendar prišel do svojega pisma? (Se ozre.) Aha, tamle prihaja pismonoša. Kar vprašal ga bom. Drugi prizor. Pismonoša (nesoč kup časopisov in pis?m pride od ene strani ter hoče mimo). Matic. Hola! pismonoša, čuj! Ali imaš kakšno pismo name? Pismonoša. Kako bom jaz to vedel. Saj te ne poznam. Ti mi moraš povedati svoj naslov. Matic. Naslov? Čudna beseda! Kaj pa je to: naslov? Pismonoša. Tisto, kar je na pismu zunaj zapisanega, se imenuje naslov. Matic. Kako pa morem jaz vedeti, kaj je zunaj na pismu zapisanega, če še pisma nimam ne? Pismonoša. Osel! Ti mi moraš pove¬ dati, kako se pišeš, kako te kličejo, potem morem šele pogledati, če imam kakšno pismo zate. Matic. A — tako! Sedaj se mi je v glavi zjasniio. Meni je ime Matic. Pismonoša: Naprej! Matic—! Matic. Naprej! Matic Srakar, hlapec v pivovarni pri »Črnem orlu«. Pismonoša (išče med pismi). Tukaj, zares, je pismo nate! Matic.. Talko je, to pismo je moje, Ur¬ ška ga mi je pisala. Toda, ljubi pismonoša. 113 W I l / ali bs mi hotel skazati dobroto? Saj ne bo zastonj, bom plačal! Pismonoša. Zakaj pa ne? Kaj torej želiš? Matic. Bodi tako dober in mi pismo preberi. Pismonoša. Ali ne znaš sam brati? Matic. (Odkimuje.) Neee. V 'šoli se ni¬ sem mo ge! nič naučiti. Pismonoša. Prebral bi že pismo; toda vedi, da imamo pri poštah poštno skriv¬ nost in ne smemo nič brati, pa tudi nič po¬ vedati, če smo kaj zvedeli. Matic. Le preberi, le! Ti bom pa danes zvečer plačal par vrčkov! Ali veš kaj? Jaz'bom stopil za tistole hišo. in ti prebereš pismo, potem mi boš pa lahko povedal, kaj stoji v pismu? Pismonoša. Ne boš Jaka! Bi jo lahko naletel. Če me kdo zasači, bom izgubil službo in kruh. Ne smem, prijatelj; pre¬ lomil bi poštno skrivnost. Matic. Sto-j! Že vem, kako narediva! Ti beri pismo na glas; da pa ne boš nič sli¬ šal in vedel, kaj bereš, ti bom zatisnil ušesa! Potem pa ne moreš nič vedeti, kaj je v pismu. Pismonoša. To storiš lahko. Daj^ torej pismo sem! (Ga vzame. V stran.) Čakaj, neumno teslo, ne besedice ne boš zvedel, kaj stoji v pismu. (Glasno.) Pod enim po- Zb. lj. iger, X. 8 114 gojem ti preberem pismo: če nam rde ob¬ ljubiš, da me ne boš nobeni živi duši izdal. Tega ne smeš zaradi poštne skrivnosti. Matic. Nobenemu človeku ne bom po¬ vedal, prav nobenemu. Pa bom tudi mož beseda. Kar zanesi se name. Tudi črhnil ne bom o poštni skrivnosti. Pismonoša. Torej nastavi ušesa in po¬ slušaj! (Hitro pogleda pismo.) Tako torej, ti misliš, da je to pismo od Urške? Matic. Kaj pa da, kdo bi mi sicer pisal? Pismonoša. Pa si res uganil! Torej Urška ti piše (bere): Dragi Mihec! Matic. Kaj? Dragi Mihec? Mihec? Kdo bi pa bil ta Mihec? Pismonoša. Kdo je ta Mihec, pa ne smem povedati, to spada med poštne skrivnosti. Matic. Kar ne gre mi v glavo, zakaj je Urška tako neumno pisala; pisati bi mi morala: Ljubi Matic, zato ker sem jaz Matic. Pismonoša. To ji pa moraš sam po¬ vedati. Znabiti pa Urška ni zna'la zapisati tvojega imena. Zakaj pa tudi imaš tako neumno ime? Poslušaj dalje! Tako ti piše Urška. (Bere.) Pisati ti moram, da veš, da ti pišem; pretekli teden je imela rdeča krava telička, — da, da, telička je imela, tako stoji tukaj črno na belem — in če pogledam tega velikega teleta, mislim vedno na svojega ljubega Matica. (Go- 115 vori.) 'Poglej no! Urška piše tukaj Matuc namesto Matic, ker res ne zna tvojega ne¬ umnega imena prav zapisati. (Bere.) Jn tako ti tudi pišem, da veš, da ti pišem: mi smo zaklali veliko svinjo, da boš vedel. Matic. Stoj vendar! Ali Urška ne piše nič o mesenih klobasah? Pismonoša. Potrpi no! Mesene klo¬ base šele potem pridejo na vrsto. Sedaj je šele svinja zaklana. (Bere.) In tako ti pošljem tri pare prekajenih klobas; naj ti prav dobro teknejo! Matic. Sedaj mi pa vendar povej: kje pa so tisti trije pari klobas? Pismonoša. Tega ti pa zopet ne smem povedati, ker je to poštna skriv¬ nost. Matic. Toda, ali mar klobase niso v pismu? Saj stoje notri zapisane! Pa ven¬ dar niso vun padle? Pismonoša. Kaj ti vendar ne pade v glavo? Kako bi mogle klobase tičati v malem pismu? Saj vendar niso zrezki (ali »nudeljni«)? Veš, kaj ti svetujem? Glej, tam je tovorna pošta; tam čakaj četrt ure; potem pa potrkaj na okno. (Mu pokaže na okno pisemske pošte.) Če ti [zlepa in radi ne dajo klobas, jih pa terjaj [zgrda od go¬ spodov. Sklicuj se pa kar na poštno skrivnost! Mene pa ne smeš izdati, Bog obvaruj! Sicer me spraviš še ob kruh! 8 * 116 Matic. Le kar brez skrbi bodi, molčal bom kakor grob. Če mi pa gospodje tam¬ le ne bodo klobas izročili — veš, potem bom pa zrojil, — če jim tudi celo bajto zbijem in poderem. Meni je malo mar ta preklicana poštna skrivnost. Pismonoša. Ti, veš, sedaj pa moram po opravkih. (Zase.) Ta mi prav gotovo ne bo dal brati nobenega pisma več. (Smejoč se odide.) Tretji prizor. Matic: Tako, sedaj vsaj vem, kako se naj obnašam. V tistile hiši, tamle, je pošta. Pri okencu bom moral potrkati. No, v božjem imenu, bom pa še malo časa po¬ čakal. Hm! Pa vendar ne bo v pismu kak¬ šne pomote? »Ljubi Mihec!« stoji notri, tako mi je bral. Kaj pa, če se je Urška zmotila ter znabiti mislila na Mihca, veli¬ kega hlapca? Če bi pa bilo tako, potem bi kar najraje zdivjal! (Ogleduje poštno poslopje.) Klobase bom zahteval; če jih pa koj ne dobim, bo pa šunder in ropot! Ld e j, tamle pride brivec. Ta mi mora pi¬ smo še enkrat prebrati. Bom bolj na trdnem. Četrti prizor. Brivce (hoče urno steči preko odra).. Matic. Stoj, prijatelj, brivec! Stoj! Počakaj vendar! 117 Brivec. Kaj bi pa rad? Aii te naj obri¬ jem? Ali počešem? Ali ostrižem; na krat¬ ko, na dolgo ? Ali naj ti z dišečim mazilom namažem lase? Matic. Teh stvari nič ne potrebujem; neko drugo prošnjo bi imel do' tebe; stori mi dobroto, saj ne bo zastonj. Brivec (stopi bliže). Če dobro plačaš, zakaj pa ne. Kaj takega bi pa rad? Matic. Bodi tako dober ter mi pre¬ beri to-le pismo! Brivec. Pismo naj ti preberem? Kaj tega ne znaš sam? Matic. Ne, mi je žal, da ne! Jaz ne znam ne brati, ne pisati. Brivec (mu pogleda blizu v oči). To ti pa prav rad verjamem, da se nisi nič naučil. Tvoje oči so zares čudne, prijatelj. Jaz najdem pri tvojih očeh veliko napako. Matic. Ali res ? Potem pa ne more biti čudno, če se nisem nič mogel naučit'. Kakšno napako 1 pa vidiš na mojih očeh ? Brivec. Kako napako, vprašaš? Ti ubogo, v vednostih zaostalo človeče, ti. ki nič ne znaš in nič ne umeš, ti še dvomiš nad mojo visoko učenostjo? Jaz ti bom že prižgal luč v glavi; ti imaš oči narobe v glavo postavljene. Matic. Ni mogoče! Brivec. Mogoče ali nemogoče; res pa je le! Tedaj, zvesto poslušaj, kaj govori visoka učenost! Tvoje desno oko bi mo- 118 ralo biti na levi, in levo oko na desni' strani. Ali ti sedaj tvoja prazna glava pove, zakaj se nisi nič naučil? Matic. Sedaj pa razumem, jasni se mi v glavi. Zdaj še-le vem, zakaj se je go¬ spod učitelj z menoj zastonj trudil in trpinčil. Brivec. Naj bo! Daj torej pismo sem! Prebral ti ga bom! (Zase.) Čakaj neumna butica, slišala boš čudne reči. Matic. Tu je pismo. Od Urške je! Brivec. Od Urške? Kako pa moreš to vedeti? Saj ne znaš brati! Matic. Zato, ker se mi je nocoj tako sanjalo. Brivec. No, potem bo pa že tako. 'torej poslušaj! Matic. Za božjo votjo, ne beri vendar tako glasno, zaradi poštne skrivnosti! Noben drug ne sme slišati, gre se za klo¬ base ! Brivec, Kaj meni mar poštna skriv¬ nost? Mi razumemo še kake višje skriv¬ nosti; znamo dreti zobe in marsikatero bolezen ozdraviti. Naša umetnost presega vse skrivnosti! Ali ti naj naštejem vse družine v mestu, katere brijem in strižem? lega ne storim! Torej molči o svoji ne¬ umni poštni skrivnosti! (Bere.) Moj ljubi sin ! Matic. No, od katerega pa je pravza¬ prav pismo? 119 Brivec. Pismo ni od Urške, ampak od tvojega očeta. Povej mi, kako je bilo tvo¬ jemu očetu ime? Matic. Tako kot meni; za Matica so jih klicali. Brivec. Se vjema! Vidiš, tukaj od¬ spodaj stoji podpis: »Tvoj oče Matic«. Matic. To pa vendar ne more biti prav, ker so moj oče že pred petimi leti umrli. Brivec. To je vseeno; umrli ali ne umrli! Pismo je vendar tukaj; ali mar ni tukaj? Matic. Seveda, pismo je tukaj! Brivec. Pismo so gotovo na pošti kam založili, da se je tako zakasnelo*. Tega je pa gotovo kriva poštna skrivnost. Torej poslušaj, človek, kaj ti oče pišejo z onega sveta! (Bere.) Ljubi sin Matic! Jaz ti nioram pisati, da se mi prav dobro godi in da sem zdrav; upam, da se imaš tudi ti dobro. (Govori.) Iz tega spoznaš, da se tvojemu očetu dobro godi. Matic. Tega sem pa res vesel; gotovo so v nebesih. Brivec. Seveda, v nebesih so in od tam ti pišejo. (Bere.) Prav očetovsko; te prosim, da bodi prav priden, moli rad in hodi večkrat v cerkev, da boš kdaj pošten človek. Pozdravlja te tvoj skrbni 1 oče Matic. (Mu vrne pismo.) Prav zares! Ve¬ sel si lahko, ker se tvojemu očetu tam v 120 večnosti tako izvrstno godi. Vendar se mi pa zdi, da ti s pismom nič kaj nisi zado¬ voljen; zares, kar čudno se mi obnašaš. Matic. Nekaj se mi prečudno zdi! Ali od mesenih klobas ne stoji' nič v pismu? Brivec. Kaj ti vse v glavo ne pade! Osel oslovski! Mar li res misliš, da ti bo¬ do oče ondi iz nebes pošiljali mesene klo¬ base? Pamet! Matic. Tega ravno ne mis.im. Vendar ti moram povedati, da mi je že pismonoša prebral pismo ter mi rekel, da mi je Urška poslala tri pare klobas. Brivec. Tega pismonoša gotovo ne ve. ker ga veže poštna skrivnost. Klobase boš pa pač dobil tam-le na pošti. Kar tam¬ le pri oknu potrkaj in poprašaj! Zdaj pa moram naprej; sem se že tako predolgo s teboj mudil. Naj ti tvoje klobase prav dobro teknejo. (Odide.) Peti prizor, Matic. Pri moj Lavdon, sedaj pa res ne vem, kaj je s tem vražjim pismom! Pa saj ni kake copernije zraven! Bes te plen- taj! Pismonoša je dejal, da je od Urške in od nje tudi mora biti, prav gotovo, 'saj se mi je tako sanjalo in pa zato tudi, ker mi f ie poslala okusne klobase,. Brivec pa je nekaj kvasil, 'da je od mojega očeta. Ce poštna skrivnost ni kriva te zmešarije, potem je pa pismo začarano, in to gotovo, 121 Bi skoraj raje imel, da bi ne bil dobil no¬ benega pisma. Ko bi se klobas ne veselil, bi pismo kar treščil v vodo. Sem že nasa¬ jen! (Vzame pismo v roke ter ga ogleduje od vseh strani.) Tako bo in nič drugače; pismo je začarano. To že spoznam na pa¬ pirju; saj je tukaj zadaj nekaj tiskanega; te čire-čare so gotovo od copernic iz Kleka. Bes te lopi! (Vrže pismo na tla ter ga jezno pohodi.) Sama copernija. Pa bo res najbolje, da jo kar domov popiham! (Gre do kulis, misli ter se zopet vrne.) Toda ne! Pisma ne pustim tukaj, sicer se mi še kdo drugi polasti mojih klobas. (Po¬ bere zopet pismo ter ga spravi.) Sedaj bom pa kar tam-le na okno potrkal ter po klobasah povprašal, da izvem kaj goto¬ vega, kaj je s temi klobasami. (Gre k oknu ter hoče potrkati; kar pride pismonoša s tovorčki.) Šesti prizor. Pismonoša II. Matic. Čuj, ti pismonoša, ti mi pa rav¬ no prav prideš! Stopi no sem ter mi skaži dobroto'. Pismonoša. Kaj pa hočeš od mene? Ali naj te na ramo natožim in v tvojo pivo¬ varno nesem? Matic. Ljubi prijatelj! Dobil sem pismo (ga izvleče), pa bi te prosil, da mi ga prebereš! 122 Pismonoša. Saj menda to lahko sam storiš! Ali ti pa kaj manjka tu gori v zgor¬ nji shrambi. (Pokaže na Maticovo glavo.) To bi bilo klasično. Matic. Sram me je, pa povedati le moram: nisem se v šoli nič naučil. Pismonoša. V šolo si pa menda le hodil. Kako so ti pa mogli dati izpustmcor Gotovo sta takrat učitelj in gospod nad¬ zornik zatisnila obe očesi. Kaj ne?^ Matic. Narobe. Ko so me iz šole iz¬ pustili, se mi ni prav nič hudega zgodilo. Pismonoša. To pa vendar ni bilo mo¬ goče ! Matic. Čakaj, ti bom povedal. Še da¬ nes se moram smejati, če na to mislim. Moja mati so me nekaj evangelija na pa¬ met naučili. »V tistem času«, toliko sem si vtepel v glavo, naprej pa si nisem nič mogel zapomniti. Tako sem ponavljal tudi v šoli: »V tistem času«, kakor bi bral iz knjige. Gospod nadzornik mi čez rame pogleda v knjigo, se začne na ves glas smejati ter reče: Matic, sai ti nimaš evan¬ geljske knjige pred seboj, ampak kuhar¬ ske bukve svoje matere! V naglici sem popadel napačne bukve, ko sem tekel v šolo. Kako so se potem v šoli smejali, da bi kmalu popokali. In takoi so me izpustili iz šole. No, sedaj sem ti povedal. Ti pa bodi tako dober in mi sedaj preberi pismo. Ali pa znabiti tudi ti ne znaš brati? 123 Pismonoša. Kaj? Kako? Da 'bi jaz ne znal brati! To bi bilo klasično! Sedem let sem hodil v šolo, sem izpraznil mnogo steklenic piva, vina ter sem nazadnje srečno naredil skušnjo za pismonošo. In jaz bi ne znal brati? Daj sem pismo! (Ga vzame.) Odkod si pa dobil pismo? Matic, Od Urške. Pismonoša. Tako, tako. To je kla¬ sično! Torej hočemo prav mirnodušno po¬ slušati, kaj ima Urška na srcu. (Ogleduje Pismo, zase.) Ta osel ne bo zvedel prav nobene besedice, kaj v pismu stoji! (Glas¬ no.) Pismo pa ni od Urške, ti se motiš. Matic. Da bi ne bilo od Urške? Ali me hočete za nos potegniti? Od katerega bi pa sicer bilo? Ali od mojega očeta? Pismonoša. Pismo to ni od Urške, pa tudi ne od očeta, ampak od stare matere. Matic. Kaj? Od stare matere? Naka! To pa že ne more biti res! Pismonoša. Zakaj bi ne moglo biti od stare matere, te vprašam? Matic. Zato ne, ker nobene stare ma¬ tere nimam. Jaz imam samo mater, ki pa še niso tako stari, ampak srednjih let in debeli. Pismonoša. To je klasično, zares prav klasično! Kje si pa s pametjo, ti tele telečje, če ne veš nič o tem, da imaš staro mater! (S povdarkom.) O Matic, Matic! m ki si zraste! med mirnimi kokošmi in gos¬ mi in v senci kravjih in volovskih repov, ki si se zredil od žgancov in knedelnov ter j se napajal s kislim in zagrizenim mlekom, ti si nisi v šoli pridobil niti toliko učenosti, da bi kuharske bukve znal ločiti od evan¬ geljske knjige! Tvoja neumna pamet niti ne seže tako daleč, da bi prišla od očeta in matere do stare matere. Zapomni si to, Matic, za celo življenje: Vsak umrljivi človek ima dva stara očeta in dve stari materi. Matic. Kaj poveš! To je pa res veliko! O tem se mi pa še sanjalo ni! Pismonoša. Klasisime! Klasično čez klasično! Že vidim, da ti bom, moral na sintetičen način dati potrebne nauke. Po¬ vej mi: Ali živi v vaši hiši stara žena? Matic. Živi, živi; gotovo je stara več kot 80 let. Pismonoša. Kako jo pa kličete? Matic. Za staro Agato. Pismonoša. Agata! Vidiš, ta Agata bo gotovo tvoja stara mati. Če ona, ni mati tvoje matere, je pa mati tvojega očeta. No, ali ne bo tako? Matic. Kako bi mogel jaz to vedeti! Saj me še takrat ni bilo na svetu. Znabiti je pa le tako, kakor vi pravite. Pismonoša. Klasično! Tako bo goto¬ vo! Če prideš domov, pa vprašaj in iz- 125 vedel boš. Zdaj ti bom pa pismo bral. (Bere.) Moj ljubi Matic! Neka moč me sili, da ti pišem; zdrava sem in zadovoljna, kar te bo gotovo veselilo. Čez tri tedne bo pri nas žegnanje; pridi takrat k nam; nas bo zelo veselilo. Matic (hitro seže vmes). Ali ni nič notri povedanega od klobas? Pismonoša. O, le počasi, le počasi! Vsega pa res ne morem koj tebi prebrati. (Bere.) Pa piši, kdaj boš prišel. Sporočim ti pa tudi, da je tehtala velika svinja tri cente in da ti mati pošlje pet parov klo¬ bas. Zdrav jih povžij. Pozdravlja te tvoja stara mati. (Govori.) Ali slišiš? Tvoja stara mati! Agata je torej tvoja stara mati. Matic. No, meni je že prav, če ji moram reči stara mati. Toda, kje so pa klobase? Pismonoša. V pismu jih seveda ni! Tamle na pošti jih boš pa gotovo dobil. Potrkaj prav močno na okno; če ti koj ne odpro, potrkaj še hujše! Če ti pa klobas 'koj ne izroče, potem moraš biti pa hud, •jezen. Matic. Bodo že videli, kaj se pravi mene dražiti. Pismonoša. Sedaj moram pa drugam; dolžnost me kliče. Naj ti klobase prav dobro teknejo. Pa zdrav ostani! (Gre.) 126 Sedmi prizor. Matic. Torej od Urške tri pare, od stare matere pa pet parov, to je vkup (šteje na prste) šest, sedem, osem parov. Kako se jih veselim! Sedaj botn pa kar na okno potrkal, (dre k oknu.) Sedaj pa le še ne vem za gotovo, ali naj tule ali tamle potrkam. (Si ogleduje obe po- .slopi.) Pismonoša mi je rekel: tukajle! Biivec pa: tamle! Tu je okno in tam je tudi okno. No, take škode ne 'bo, če ne potrkam na pravem kraju. (Nastavi ušesa in posluša.) Nič ne slišim. (Potrka.) 'Hoj, pdprite! Ali ni nobenega v pajnu? (Zopet posluša.) Ali ste se potajili, kar vas je notri? (Trka močnejše.) Oj, oj, gosposki botri, odprite. Moje klobase mi dajte! Ali čujete? Klobase hočem imeti! Glas (za oknom; okno se nekoliko ,odpre). Kdo pa rogovili zunaj? Matic. Moje klobase mi dajte! Tukaj na pošti so! Glas. Tukaj je pisemska pošta, tamle na drugi strani je tovorna pošta. (Okno se ‘zapre.) ! Matic. Aha, že vem, na pravem kraju nisem potrkal. Malo sem se zmotil. Pa nič ne de! Tamle torej na drugi strani! lam bom poskusil svojo srečo. To pa rečem: Če mi še tam klobas koj ne dajo, mi bo pa kri zavrela. Maticova pest je 127 trda, boste skusili, vi škrici! Kaj meni mar poštna skrivnost? (Potrka na drugi Strani na okno.) Glas. Kaj hočete? (Okno se nekoliko odmakne.) Matic. Tri pare klobas od Urške in pet parov od stare matere! Glas. Te boš pa najbrže dobil pri me¬ sarju. Svoje klobase pojemo sami. (Okno se zapre.) Matic. Kaj? (Srdito.) K mesarju me pošljete po klobase? Klobase sami po¬ jeste? To je pa že preveč! Kar udaril bom. (Kriči.) Moje klobase vun! (Kriči še bol'.) Vun s klobasami! (Začne razbi¬ jati po oknu.) Vun, pravim. (Še bolj raz¬ bija.) Vun s poštno skrivnostjo. (Vedno huje razbija; čuje se rožljanje razbitih šip.) Vun, pravim, če ne bo vse drobno! Osmi prizor. Policaj (stoji za zadnjo kuliso in gleda Matica; zase). Tega korenjaka naj ukle- nem in k sodniji odpeljem? Ta me v svoji jezi lahko pobije kakor psa. Bom po¬ skusil z zvijačo, če bo šlo. Matic (ki še ne opazi policaja). Zad¬ njič, pravim: Vun s klobasami, če ne . . .! Policaj. Poslušaj, ti dobri prijatelj! Kaj pa je vendar s klobasami ? Matic. Urška mi je poslala tri pare in stara mati pet parov; te hočem imeti! 128 Policaj. Zakaj ti pa klobas nečejo dati? Matic. Ker jim je poštna skrivnost na poti, pravijo. Policaj. Verjamem, da jim ‘dobre klo¬ base diše. Odkod pa ti vendar veš, da so klobase po pošti došle? Matic. Če je pa Urška tako pisala in stara mati so tudi tako pisali, potem mora že biti tako. Policaj. Seveda je tako. Vendar zato še ne smeš tako hud biti. Ti bom pa jaz pomagal, da prideš do klobas. Bo (Šlo prav gladko! Matic. Kaj ? gladko bo šlo, če klobas ,ne dobim? Kar vse bom razbil na drobne kosce! Policak Tega pa res ni treba storiti! Ti boš dobil klobase prav gotovo. Kar na policijo bova šla. Matic (hitro). Veš, ti prijatelj, s poli¬ cijo me pa kar lepo na miru pusti. Tam bi zopet znabiti moral ričet jesti, kakor se je še pred kratkem zgodilo. Policaj. Nič se ne boj! Če sem 'jaz zraven tebe, se ti ne bo nič zgodilo. Ti boš vložil tožbo, jaz bom pa za pričo. Matic. Naka! S tožbami pa nič kaj rad nimam opraviti! Jaz hočem le klo¬ base imeti. Policaj. Kar lepo z menoj pojdi. Če ne boš tožil, gotovo ne boš dobil klobas; 129 to ti mora pač jasno biti. Ce pa že sam nočeš tožiti, bom pa tožil jaz, da ti pošta ,neče izročiti klobas. Ti boš samo potrdil, da je moja tožba pravična. Matic. Kako bom pa dobil potem klo¬ base? Policaj. To bo šlo kaj 'hitro. Gospod ipolici'ski načelnik bo pisal pošti in bo za¬ hteval po sodnijski poti, da morajo biti klobase v eni uri v tvojih rokah, sicer bo pošta kaznovana. To bo prav gotovo po¬ magajo. Matic. Če se bodo pa gospodje izgo¬ varjali s poštno skrivnostjo? Policaj. Pri sodniji ne poznajo nobe¬ nih poštnih skrivnosti in ne dajo zanje po¬ čenega groša. Veš, to je kazenska zadeva. Matic. In klobase? Policaj. Pusti me, da izgovorim. Jaz bom nesel pismo na pošto; ti boš pa na policiji počakal, dokler ti ne prinesem klo¬ bas. V pol ure bo vse končano. Matic. Kaj pa, če me spelješ na led? Policaj. Jaz ti ne morem pomagati, če nočeš. Še žal ti bo za okusne klobase, še žal, boš videl. Matic. No, ne zameri! Veseli me, da se hočeš zame potegniti. Boš videl, ne bo zastonj. Danes zvečer se bova dobro imela, jedla in pila bova, da bo miza mokra. Zb. lj. iger, X. 9 130 Policaj. Vidi se, da si dober človek'; samo za en poliček boš dal, več pa nečem, in ne smem, ker nas policaje ostro opazu¬ jejo. Torej kar z menoj pojdi. Med potjo se bova že še bolj natanko pomenila. Matic. Pa bodo ljudje mislili, da me boš zaprl! Policaj. Kaj ti ne pade v glavo! Po¬ časi bova šla; mislili bodo, da sva prija¬ telja. Se boš še zato lahko postavil, če greš s takim gospodam. Matic. No, bova pa šla! (Oba od¬ ideta.) Deveti prizor. Sodnijska soba. Pri mizi sedi uradnik ter prebira akte; pri drugi mizi sedi pisar. Uradnik (odpre pismo). Prav rad bi videl, kakšne bolečine ima ipoštno ravna¬ teljstvo', da kliče policijo na pomoč. (Bere.) Veleslavna policijska direkcija! Danes dopoldne ob devetih .'e velik človek raz¬ bijal s pestjo po poštnih oknih tako, da je več šip razbil. Policijski strežaj, ki je ob¬ dolženca sam videi pri tem dejanju, je iz¬ vedel. da se ta človek piše za Matica Sra¬ karja in je za hlapca v pivovarni pri »čr¬ nem orlu«. Obdolženec naj se radi nasil- stva in narejene škode sodnijskim potom kaznuje. Srakar je zahteval pri pošti klo¬ base; ker pa noben zavoj na njegov naslov ni došel, ga mu poštni uradnik tudi ni mogel izročiti. Poštno vodstvo. — 131 (Pisaril.) Ali je to oni hlapec, ki je dopol¬ dne tako silovito razgrajal pred pošto? Pisar. Da, tisti je. Križ je s tem člo¬ vekom. Neumen je kot noč; kar si je v glavo utepel, to misli, da je resnica in se ne 'da prepričati. Taji pa nič, česar so ga obdolžili. Uradnik. Poiščite kazensko polo! Kmalu ga bo stražnik sem pripeljal. Pisar (išče med papirji). Skoraj ne verjamem, da bi izlepa šel s stražnikom. (Predloži polo uradniku.) Tu je kazenska pola. Uradnik (bere iz pole). Pretep, po¬ škodovanje tujega blaga. No. Matic res ni noben angel več. (Trkanje na vrata.) Aha. že gre! Notri! Deseti prizor. Policaj in Matic vstopita. Policaj (pozdravi po vojaško). Po¬ nižno naznanjam, gospod policijski vodja, da sem pripeljal Matica Srakarja. Uradnik. Ali si ti Matic Srakar? Matic. Meni se zdi, da sem tisti. Uradnik. Točnejše odgovori: Ali si, ali nisi? Matic. Seveda sem jaz Matic Srakar. Uradnik. Zakaj te je policijski straž¬ nik sem pred mene prignal? 9 » 132 Matic (policaju). No, sedaj pa govori zame. Saj si mi obljubil. Toži sedaj pošto v mojem imenu, da mi da klobase. Uradnik. Matic Srakar, jaz vprašam tebe, zato odgovarjaj meni. Torej, zakaj te je stražnik sem prignal? Matic. Poslušajte, gospod policaj-mi- nister, tale policaj mi je obljubil, da bo zame tožil pošto, sicer bi me ne spravil izlepa seboj! (Stražniku.) Sedaj pa. kar urno povej, ali ni to res, kar sem rekel? Govori! Ali nimaš jezika? Poglejte, go¬ spod, obljubil mi je, da bo zame govoril, sedaj pa neče govoriti! Uradnik. Čuden človek to! Ker sam ne zna odgovoriti, pa povejte Vi, policijski stražnik, zakaj Ste Matica Srakarja sem pripeljali in kaj hočete proti njemu pričati. Policaj. Nesel sem pisma na pošto. Ko sem jih oddajal, sem zaslišal ra ! zbijan'e po oknu in močan glas; klobase vun! Ker pa noben zavoj s klobasami na Srakarja ni došel na pošto, ga mu tudi niso mogli izročiti. Nato se je mož raztogotil in je razbil okna . . . Matic. Vse to je res, gospod! Sedaj naj pa še pove, kaj je s klobasami, ki sta mi jih poslali Urška in stara mati. Uradnik. Srakar, ti ne smeš policij¬ skemu stražniku segati v besedo! Ako še to enkrat storiš, te bom dal koj pod ključ! Nadaljujte, policijski stražnik! 133 Policaj. Kolikor vem, je šel Srakar danes dopoldne na pošto iskat pismo. Uradnik. Srakar! Kako si pa vedel, da imaš pismo na pošti? Matic. No, to sem lahko vedel zato, ker se mi je tako sanjalo. In kar se meni sanja, je vse res. Poglejte, gospod policaj- minister, meni se je sanjalo, da me boste dali zapreti in zares zaprli ste me. Uradnik. Kdo ti je dal pismo? Matic. Pismonoša. Uradnik. Zakaj pa nisi koj nato šel domov, ampak si ostal pred pošto? Matic. Gospod minister! Reč je tale. •laz ne znam brati in nato mi -je pismo¬ noša prebral pismo ter mi povedal, da mi je Urška poslala klobase. Kje bi pa klo¬ base dobil, mi ni smel povedati. Uradnik. Zakaj ne? Matic. Ker ni smel izdati poštne skrivnosti. Uradnik. Ali si še potem ostal 'pred pošto? Matic. Seveda sem še ostal tainn Po¬ tem je pa prišel brivec in sem tudi njemu dal prebrati pismo. Brivec pa je iz pisma bral, da mi piše oče; drugi pismonoša pa mi je rekel, da je pismo od stare matere. Uradnik. Od katerega pa si prav¬ zaprav pričakoval pismo? 134 Matic. Od Urške, ker se mi je sa¬ njalo, da mi 'bo ona poslala .nekai preka¬ jenih klobas. Uradnik. Stražnik, kaj veste še opom¬ niti? Policaj. Kolikor sein se mogel pre¬ pričati, so ti trije navihanci Matica za nos potegnili im 'pošteno nalagali. Uradnik. Ali ste Vi pismo tudi pre¬ brali? Policaj. Ne, ker me ni prosil za to. Uradnik (Maticu). Daj pismo straž¬ niku, da ga na glas prebere. Matic. Na tu, beri! Pa klobas mi nikar ne zamolči! Policaj (bere). Ljubi Matic! Pišem ti. da je Urška pustila službo pri tvoji ma¬ teri in šla v Ameriko. Vdani Tone Zim¬ zelen, učitelj. Matic. Kaj pa stoji notri od klobas? Policaj. O teh ne stoji besedice v .pismu. Matic. Ali pismo res ni od Urške? Uradnik. Matic Srakar! Tebe so na¬ redili za norčka. Pismo je pisal gospod učitelj; ta ti piše, da jo je Urška popihala v Ameriko. Ona ti pa ni pisala, pa ti tudi ni poslala nobenih klobas. Matic. Kaj pa stara mati? Uradnik. Tudi stara mati ti ni nič pisala, kakor Urška nič. Pomilmem te, 135 Matic Srakar! Postal si žrtev treh sle¬ parjev! Matic. Nazadnje se bom pa še za klobase pod nosom obrisal? Uradnik. Kajpada klobas ne dobiš. Matic. Ce pa ne dobim klobas, potem me naj pa v uho pišeta Urška in tista ne¬ umna poštna skrivnost! (Zastor pade.)