?5
O s v e t a.
v,
es teden s svojo eno sprt Govoril mo je v jezi vneti: Reiti more me le smrt, Le smrt, ni drugega na sveti."
Zavpije ena nanj strastno: Nikar, nikar mi ne ropoi!
Le pojdi vidi tam vodo? Kar pojdi in v valove skoi!"
iv ogenj blisne mu v oeh. -Na lice smrtno pobledelo
Bridkosten lee mu nasmeh, Sope pomirja kri zavrelo.
Do reke pot, poslednja pot Jedina rei ga pokore.
Katero naj izbere zmot? eno ubiti? Ne, ne more.
Prispe na reke strmi breg, Nespremljan zadnje te minute
Pa spremljali so njega beg Glasovi rezki ene ljute:
Konaj ivljenje, le konaj! Jaz sama prosim te, utoni!
Na bregu si. Le skoi zdaj! Nikar na vrbi dalj ne sloni!
Saj vem, ti smrti se boji. Nerad bi v mrzlo kopel legel.
A da se enkrat utopi, Kako bi meni ti ustregel!"
In on? On mislil je razvnet: Na kako zlo mi je rojena!
A skoro krenil k domu spet In rekel }\ pokojen: ena!
e zdaj celo, ko v smrt divjam, Strupeni jezik tvoj me gloje,
Sovrai me, kot satan sam Prav iz globine due svoje.
In jaz jaz drugega ne vem, Kako bi kaznoval srce ti
Ker tebi tak sem trn oem, Imej e dalje me na sveti!"
Anton Medved.
Kamenar.
(Iz delavskega ivljenja. Spisal Vrhovski.)
I.
Sem olcarja 'mela, Sem tolarje tela; Zdaj tamcarja 'mam Mal' da ne petlam. Narodna.
Ako se pelje, dragi itatelj, po eleznici za Dravo od Maribora gori do koroke meje, ima na levi strani neprestano gorovje. Na prvi pogled ti kraj malo ugaja: strmina in goava, le tu in tam redki travniki, njive in poslopja. A drugaen pogled ti kae to gorovje, nae Pohorje , ako je ogleduje z njegovega vrha, ki se imenuje ,Planina'. To je skupina visokih hribov, valovito nakopienih in zvezanih z ravnicami, katerim se navadno pravi sedlo". Na severo-zahodni strani hribov stoluje pa mati, koata in ponosna ,kraljica Pohorja', Velika Kapa. Obraz njen znai e ime: gora iroka in sesedena, eprav ne dosti vija od drugih. Dviga se sredi Pohorja; razgled nje sega v prelepe kraje mile nam domovine.
Planina ali vrh Pohorja se razteza blizu od koroke meje nad Spodnjim Dravogradom zaeni dobrih est ur hoda po grebenu in sicer nekako za tokom Drave proti jugovshodu. Od nje se neprestano loijo in v doline raztezajo obrasteni hribje, med katerimi v ozkih dolinicah umljajo potoki, iz poetka majhni in ponini, pozneje pa moni in glasni, ob deevju celo deroi.
Vrh Planine je veinoma pleast, obrasten le s travo in mahom. Na severni strani se razirja gozd in razteza dale v doline. Na juni strani pa so kmetika poslopja sredi njiv, travnikov in panikov. Kjer pa je stvarnikova roka svet malo uravnala, nastalo je tekom asa selo, katero se z vrha vidi jednako grozdu na trsu. Takih sel tejemo ob Pohorju nad petnajst, zadaj za njimi se koati na ravnem polju nekaj trgov in celo troje mest. Vse to se vidi ob lepem vremenu z vrha Planine neizrekljivo lepo, da mora obudovati ta kos slovenske zemlje.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si