Posavski: Lastavice.                                             359
Hrast je na videz malomarno odkimal, a zobe je tiščal vkup in rekel bi bil kmalu na glas:   „Ona je — Katinka je!"
Ne dolgo potem je odšel domov; tam pa še niti klobuka, niti vrline suknje ni odložil, nego iskati je jel po predalih svoje mize ter naposled res izvlekel ono  pismo.
Tu pa je stalo ime Katinčinega soproga: Ilovski.
„Ona je, ona je!" sikal je Hrast mej zobmi.
To noč dolgo ni zatisnil očesa in zadnje njegove misli niso bile
pri Elzi, nego tam gori daleč na Dunaji in v Badnu in naposled na
Medenovi pristavi.
(Dalje prihodnjič.)
&
Lastaviee.
/j, ptica vesela! ?Od kod priletela Si semkaj do mene
V  lesove zelene? Kaj sem te podi?
Krog mene prestavljaš nožico, Prot meni uklanjaš glavico, Saj zame te vender skrb ni?
Podvizaj se raje
V  veselejše kraje, Kjer mrtva narava Pod mrazom ne spava: Pod južno nebo,
Kjer s kolci podprta
Zori vinska trta:
Tam ljubše, prijetneje bo.
So pisane trate,
In rožice zlate,
So zdrave vodice,
Zelene gorice,
In pesni done!
In tam nekje blizu na trati
Ah, mora i hišica stati,
In v hiši je moje dekle!
Oj, pevčica mlada!
Kaj ne, da boš rada
Željo izpolnila?
So hitra ti krila,
Si bistrih očij,
Boš doli v nižavo sprhala,
Boš lahko z višine spoznala,
Kje ljubica moja živi.
Takoj k njej priplavaj, Pred licem sprhavaj,
V  očesca jej gledi, Na rame jej sedi. In lasce lepo
Pogladi in s kljunčkom popravi, In kljunček k ušescu nastavi, In tiho šepeči tako :
Da bila v planinah Si, mrzlih višinah, Da tamkaj sred loga Si zrla nekoga, Ki silno trpi:
V   polje hrepenenje ga poja,
Kri v prsih mu vre brez pokoja, S plamenom mu srce gori!
Posavski.