Poštnina plačana v gotovini.
Št&v* 35«
V Ljubljani, dne 20. decembra 1931
Cena posamezni številki Din 1'50
___________________XIII. leto.
„NAŠ GLAS“ Izide vsakega prvega, desetega in dvajsetega v mesecu. Naročnina za celo leto Din 40'—, za pol leta Din 20'—, za četrt leta Din 10'—. — Za inozemstvo je dodati poštnino. = Oglasi po ceniku. =
Uredništvo« Ljubljana, Frančiškanska ulica 6/1. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. — Upravništvo: Ljubljana, Frančiškanska ulica št. 6. Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 11.467.
List za državne nameščence in upokojence.
Dr. Fr. O.:
O božiču 1931.
Božič — čas oddiha, miru in pre* mišljevanja! Kako si nam bil svet v otroški in mladeniški dobi! Z nepopisnim veseljem smo se odpravljali kot dijaki na božične počitnice. Presrečni smo uživali te pomenljive praz* nike, polne družinske očarljivosti in božanstvene mistike ...
In dolgo nato! Ali nam ni, že nastavljenim v javni službi, prinašal božič v naše enolično življenje blagodejno, osrečujočo spremembo?
Pa v letih vojne groze, ali ni bil vsem na bojiščih tam zunaj in tistim doma božič kot svitla aoza miru in blaženstva sredi nereda in nadlog?
In ko so prišli po prevratu slabi časi, ko je bilo denarja za razne zadeve in stvari, le za nas ne, smo spre* jemali in obhajali božič in novo leto, kakor se spodobi za te svete prazni* ke. V premišljevanje o nadzemskih rečeh pa smo vpletali svoje želje in vero v zboljšanje svojega gmotnega položaja.
Naša pričakovanja so ostala dolgo neuvaževana; končno, pod sedanjim vladnim režimom, pa je prišla izpolni* tev vsaj naših bistvenih zahtev. In bo* lje in bolje bi bilo, da ni prišla vmes — ta nesrečna svetovna gospodarska kriza. In sedaj brodimo in gazimo, kakor drugi sloji, tudi mi javni nameščenci že prilično časa po nji. Ven, na trdna tla pridemo — med tem so nam bili reducirani prejemki — kadar bo to zlo odpravljeno ali vsaj
Jules Lemaitre:
Metka.
»Oboževana?« je rekla komtesa Kri* stina, »prav za gotovo vem, da sem bila oboževana nekoč v življenju. Pa ne mi* slim na vas, gospodje, čeprav mi jih je že več izmed vas rčklo, da me obožujejo: zakaj vem, da se to le reče tako in da je že čisto prijetno, če je človek samo ljubljen. Toda ko sem bila še čisto maj» hna, me je pa dekletce mojih let zares oboževalo. Bila je to najbolj revna, naj. bolj umazana in neumita deklica, k$r si jo le more človek misliti. Ime ji je bilo Metka.
Da, res, oboževala me je; in prosim vas, da razumete to besedo čisto doslov» no. Ne najdem druge, da bi z njo opisala čuvstva, katera sem vzbujala Metki. Da* nes razumem, da sem ji bila edina misel, edino veselje na svetu, edini smisel živ. ljenja; da zanjo ni bilo razen mene nič drugega na svetu; da je bila ona sama ka. kor moja last, kakor stvar, ki je popol» notna moja ...
Kje je bilo to? Tam v stari hiši na deželi, kjer sem se rodila. Zapuščena, sončna ulica, tlakovana z ostrim kame. njem, na obeh straneh siva pročelja in dolgi samostanski zidovi. Hiša je bila ve» lika, da je odmeval vsak glas, imela je visoka okna in stene so bile vse opažene
omiljeno, pa bodisi z mednarodnimi pogajanji, bodisi s primernimi ukrepi za območje naše države same.
Zato smo tudi mi javni nameščenci eminentno interesirani na hit* rem reševanju gospodarske in socialne krize. Z zaupanjem gledamo na novo narodno skupščino, ki se je po dosedanjih izjavah in debatah že pričela pečati s tem najkočljivejšim vpra* Šanjem.
Državno uslužbenstvo, ki poleg kmeta in delavca še prav posebno hudo trpi zaradi sedanje draginje in zla* sti zaradi visokih stanovanjskih najemnin, bo budno spremljalo delo in stremljenja narodnega predstavni* štva. Z vzajemnim uvidevnim delom narodne skupščine, državnih oblastev, gospodarskih korporacij, sploh vseh narodnih sil, bo možno ustvariti zopet prepotrebno gospodarsko in socialno ravnotežje, ki je podlaga in vir zem» ske sreče in zadovoljstva vseh slojev in stanov. Saj ima naša država vsega v izobilju, treba je le, da njena na* ravna bogastva pravilno upravljamo. In prav sedaj vidimo prve znake, da se pričenja s smotrenim delom, ki naj ublaži krizo. Narodna skupščina že dela! Božič in novo leto prinašata te* daj tudi nam iskreno upanje na izboljšanje splošnega stanja. Zato bodite tudi nam, državnim nameščencem
božični zvonovi premili glasovi!
z lesom. Vrt je bil prostran in vse po dolgem ga je delila senčnica, kjer je pod gosto trto, ki je pokrivala brajde, bilo mračno in hladno kakor v cerkvi. In vsa. ko leto smo pridelali tri do štiri polov, njake belega vina. Ob straneh te dolge senčnice so se razprostirale trate, kjer je raslo sadno drevje, ki je bilo že vse zvito od starosti. Na koncu vrta je bilo skozi leso videti polje. Tam smo gledali sonce, ko je zahajalo. In če si se obrnil si za. gledal zadnji konec stolnice in skrajne nje. ne opornike, ki so bili čisto zlati od za» bajajočega sonca. Pohlevna Metkina po. doba je zame zvezana s spominom na ta košček zemlje, prepoln globokega pokoja in skoro1 svečanega miru.
*
Vsaki krat, kadar mislim na Metko, vidim dekletce desetih do dvanajstih let, grdo, precej veliko, zelo suhotno, pokrito po obrazu s pegami in z očmi, ki so se svetile skozi kosmiče zmršenih las. Noge so ji tičale v velikih moških čevljih, ki so bili čisto odrgnjeni in so zijali. Oblečena je bila v brezbarvne cunje, jopico je ime» la zapeto kar počez in zmerom ji je kje rob srajce gledal izpod krila. Skratka, pravi beračelk. Najlepše na nji so pa bila velika usta, polna belih zob, sličnih zo» bem mladega kužka. Neprestano jih je kazala — meni vsaj, zakaj ni me mogla niti pogledati, ne da bi se smehljala od blaženosti.
lo denarja, ki se je svoj čas vendarle nabral za univerzo.
Kako je pa danes s slovenskim inteligentom? Na robu propada je. Tako je obubožan in zadolžen, da bi jih danes 80% napovedalo konkurz, če bi bilo mogoče. Toda to ne dela nikomur sivih las. Nasprotno. Sloven* ski inteligent je slej ko prej predmet najgršega izkoriščanja. Zastavo pa nosi v tem jurišu žal baš — Ljubljana. Naj navedem za to značilen primer, ki sem ga te dni doživel sam. Vzel sem Diogenovo leščerbo in se podal na iskanje stanovanja z znosno ceno. Na tem brezupnem križevem potu sem zadel na sotrpinsko gospo, ženo državnega uslužbenca, ki je tudi iskala streho, pa je bila vsa ogorčena nad Ljubljančani, češ, kaki oderuhi so, človeku ne dado živeti, poleg tega so še skrajno nevljudni, grobi. Ima ona več otrok, pa vendar ne more dati polovice plače za stanovanje, mesečno kar 1500 Din, ceno dobrih dveh krav, in to za 3 sobe brez vsakega luksusa. Pri tem pa mora še slišati cinične izjave: saj to stanovanje ni za vas, naj ostane rajši prazno, ceneje ga ne dam — pa so bila v tisti hiši že tri stano* vanja prazna! Bila pa je ona prej mnogo let prav srečna in zadovoljna v Mariboru in v zadnjem času pet let v Novem Sadu; proklinjala je nesrečno usodo, ki jo je prisilila priti v Ljubljano.
Cene stanovanj so pri nas naj* manj za 50% nad normalo. In kako človekoljubni so gg. hišni posestniki, se vidi iz tega, da so redki tisti, ki so na poziv g. bana in društva hišnih posestnikov samega znižali najemnine; mnogi so jih celo zvišali! Kakšen na» men je torej imel poziv hišnih posest, nikov? Preveč prozorno je poudarjal, da se preveč zida; hotel je torej le zajeziti zidanje, da bi se najemnine lahko držale na dosedanji pretirani višini.
In prav najemnine so, ki danes ubijajo inteligenta, ker požro redko le tretjino zaslužka, ilnteligent ne more teh izdatkov prevaliti na nikogar. Kakšno razburjenje je nastalo nedav* no med peki in mesarji, te dni pa med gostilničarji, ko je šlo za njihove zaslužke! Interveniralo se je na vse .strani. In so našli in najdejo vselej »razumevanje«, le inteligent, ki je krvavel vso vojno dobo in krvavi že ves povojni čas, ne najde nikjer razumevanja, pač pa se mu nalagajo vedno večja bremena v najrazličnejših oblikah. Ni še prebolel enega udarca, že
Bila sem, tako mislim, majhno deklet, ce, še precej čedno, predvsem pa zelo bledično, zelo nežno in imela sem dolge lase temno kostanjaste barve. Brat, ki je bil malo starji od mene, in velik nepridi. prav, je trdil, da po barvi spominjajo na korenje, kar me je silno togotilo. Ali pa jih je primerjal s Sivčkovim repom. (Siv. ček je bil pa rdečkast konj, priden in tr» mast, najin tovariš od mladega, ki naju je vozil poleti in ki mu je očitno bilo v veliko veselje, če nas je čim bolj pretre. sel v najinem koleslju). Naj bo že kakor hoče, moj oče jih je imel nad vse rad in zato so skrbno pazili nanje. Imela sem zelene oči, ki so bile prav nenavadne in bila sem vsa nekako bolehna in razdraž. Ijiva. Podobna sem bila nekam zasanja» nemu dekletu. Ponavljam le, kar so mi pripovedovali. Jasno je pa, da sem vsaj za Metko spadala v nek višji svet, v ti» stega, kjer so živele prozosne postave angelov in svetnikov, katere je gledala na cerkvenih oknih.
*
Kako sem se seznanila z Metko? Ne vem več. Njeni starši, ki so bili zelo rev. ni, so stanovali v soseščini. Gotovo je, da se niso dosti brigali za svojo hčerko in tako sem se navadila, da sem jo videla vselej in povsod, kamor sem šla, in da je živela, skoro bi rekla, v moji senci.
Prepričana sem, da je od početka oče skušal odstraniti od mene to malo cigan.
se kolportirajo najgorostasnejše vesti o novih udarcih, vesti, ki se, kakor vemo iz izkušnje, le prerade uresničijo.
Pri tem je najbolj tragično in kru» to še dejstvo, da trpe med inteligent» najbolj tiste družine, ki so »obdarjene« z otroki. Že sama vzgoja in preskrba otrok jim je ob skromni plači neizmerno težka, poleg tega so navezani na večja, torej tudi dražja stanovanja. Tako so v ugodnejšem položaju tisti, ki nimajo otrok, kar je socialna in državno - politično kruta krivica, ki kaže že svoje posledice v delnem ali celo popolnem omejeva* nju porodov. V mnogih državah pa imajo ravno družine z otroki znatne ugodnosti.
Ce so pa pretirane najemnine še kaj pustile, je to vzela predraga manufaktura, ki zadene seveda spet po* sebno družine z otroci. Notorično je, da v draginji manufakture daleč nad-kriljujemo vse bližnje in daljnje so* sedne države. Toda v tem oziru je vsaj to dobro, da inteligent lahko hodi — zaradi varčevanja — v ogu* Ijeni, zakrpani obleki, .da torej te robe pač čim manj kupuje. Je pa tudi ne* pobitna resnica, da bi tudi pridobitni krogi v mnogočem lahko omejili svoje zahteve, da bi tudi oni lahko štedili in se zadovoljili z manjšim dobičkom v splošno korist.
Značilno je za današnje pojmo* vanje tole: Kjerkoli se razpravlja o težki gospodarski krizi raznih stanov, ni o krizi inteligenta, pred vsem državnega nameščenca, skoroda nikjer govora. Največ vzroka o tem govoriti bi imela pač Ljubljana, ki je izrazito uradniško mesto. Zamislimo se v to. kaj bi bila, če bi danes ali jutri izgubila osrednjo upravo in toliko najrazličnejših uradov: ostala bi dolga vas!
Zavedam se, gospod urednik, da so pričujoče besede zapisane z neko dozo žolča, ali verjemite mi, da še daleč ne s polno mero. Lipam t rej, da ne boste rabili preveč rdečega svinč* nika. Stojim na stališču, da ne smemo slepomišiti, da si moramo povedati resnico v obraz, če hočemo, da bo kdaj kaj bolje. Mogoče bomo sčasoma le dosegli, da bodo šli grešniki vase ter se poboljšali. Potem bi bili vsi bolj zadovoljni, tudi naši umetni* ki, pesniki in pisatelji, ker bi potem inteligentu tu in tam le ostal kak dinar za leposlovno knjigo, za gledališče, glasbo in za duhovne potrebe sploh.
če. Saj res ni bila prava družica za hčerko bogatih meščanov, kakršna sem bila jaz. Mislim, da ga je Metkina trdovratnost premagala, ker se je znala vtihotapiti ka« kor belouška, pojaviti se in izginiti. Mor« da so ga premagale tudi moje priprošnje. Zares, prav dobro sem čutila, da sem bila Metki kakor nekaka mala boginja. In bo» ginja se nič ne togoti, če jo tudi berači pobožno časte, tam čisto zadaj v svetišču.
Tako malo mi je bila na potu, uboga Metka! Saj ni zahtevala nič drugega, kot samo to, da sem jo trpela, in to niti ne ob svoji strani, temveč za seboj. Ko me je vzgojiteljica zjutraj peljala v samostan, je že Metka, skrita za vrati, prežala na moj prihod. Vzela mi je torbo, kjer sem imela knjige in sledila nama je, nekaj ko« rakov za nama. Rekla sem ji:	»Hvala
Metka!« In to ji je bilo dovolj. Dobro je vedela, da moj oče ne bi bil pustil, da bi bila šla vštric z menoj in da bi se mu ne bilo zdelo primerno, če bi se pogovarjala ž njo na cesti. In sama od sebe je bila prav istega mnenja.
Sicer je bila pa polna dostojanstva, kakršno vsaka nesebična in globoka Iju« bežen hrani v sebi, ne da bi se ga zave« dala ali ga umazala. Zato ji, dasi je bila zelo revna, nisem nikdar dala nobenega beliča. Nekoč, ko sem ji hotela dati de« setico, jo je zavrnila z odločno kretnjo svoje zmršene glave. Samo, kadar sem imela slaščico, koščke čokolade ali ko«
S. R.:
Kriza slovenskega inteligenta.
Zadnjič sem bral v nekem ljubljanskem dnevniku, kako je presunilo brvatskega pesnika Dragutina Domja* niča, da prodaja hčerka slovenskega pesnika očetova dela po zagrebških ulicah. Poročevalec noče komentirati Domjanovičeve izjave o tem, kako živi naš pesnik; hočem ji pa dodati nekoliko komentarja jaz.
Kdo med Slovenci kupuje, oziroma je kupoval vedno z veseljem leposlovne knjige? To je bil slovenski inteligent in med inteligenco — vse* lej v prvi vrsti — slovenski uradnik! Vedno je z vnemo in požrtvovalnostjo spremljal Vsa naša kulturna strem* ljenja, medtem ko pridobitni krogi _ s ’ častnimi izjemami seveda —
mnogokrat zanje niso imeli smisla, preveč jih je stiskala ozka egoistično* materialistična suknja.
Kako zelo se v tem oziru razliku* jemo od bratov Srbov! Naravnost ogromne vsote so darovali v svojih oporokah mnogi srbski rodoljubi, po* gostoma priprosti ljudje brez šol, celo analfabeti, za svojo univerzo in sploh za svoje prosvetne in kulturne usta* nove. Kaj se je pa pri nas storilo za našo univerzo, ko se vendar silno radi trkamo na ponosna prsa in jo imenujemo punčico svojega očesa. Seveda, dokler gre le za besede! Ko bi pa morala govoriti dejanja, takrat pa sramežljivo zatisnemo oko, da se punčica ne vidi. Saj smo zapravili še tisto ma-
Povem Vam, gospod urednik, mk mogrede tudi to, da je ljubljanska miselnost v vseh svojih odtenkih nekaj čisto posebnega, da se zelo razih kuje od miselnosti drugih naših slo« venskih krajev, a nikakor ne sebi v
pohvalo. Ljubljana bi hotela biti vele« mesto (nebotičnik!), pa kopira le nje« gove senene strani in postaja tako le njegova karikatura. Toda to je poglavje zase.
*
Poglavje o najemninah.
m.
Nekaj davčnopravnih
Od aktivnega strokovnjaka smo prejeli k stanovanjskemu vprašanju še tale poučni članek:
Oba članka, katera je »Naš Glas« objavil o tem življenskem problemu celokupnega srednjega sloja, sta zaradi svoje aktualnosti vzbudila zaslu« ženo pozornost v najširših krogih ne le državnih uslužbencev, temveč tudi vseh ostalih najemnikov, pa naj že pripadajo kateremukoli stanu. Zato in pa ker omenja v »Slovencu« od 13. decembra pisec uvodnega članka »Vprašanje stanovanjske zaščite«, ki se peča s polemiko med Vašim cenj. listom in glasilom hišnih posestni« kov, da navajata obe strani prav tehtne razloge v utemeljitev svojih stališč, si Vam dovolim poslati na« slednji članek. Mislim namreč, da je umestno, da preizkusimo, če so razlogi, katere našteva člankar v »Mo« jem domu«, res taki, da se more z njimi utemeljeno opravičevati stali« šče, katero tako krčevito branijo hišni lastniki in njihovo glasilo, namreč da je znižanje najemnin nemogoče.
Med razlogi, s katerimi argumentira leader hišnih posestnikov, je očitno povdarjen zlasti razlog, da na« jemnin že zato ni mogoče znižati, ker stoji finančno ministrstvo na stali« šču, da zgradarina premalo donaša, zaradi česar je treba najemnine pri--merno zvišati v smislu noveliranega člena 34. zakona o neposrednjih davkih in pravilnika k temu členu.
Zaradi posebnega povdarjanja te« ga argumenta, in ker more način, kako razpravlja avtor citiranega članka v »Mojem domu« o njem, vzbuditi v prizadetih krogih, pa tudi v široki, žal nepoučeni javnosti, napačno mnenje, da je neznosnih najemninskih razmer kriva res edinole finančna uprava, ho« čem pokazati, kako šibek je tudi ta njihov poglavitni argument.
Vsakdo, ki se količkaj bavi z davčnimi zakoni in predpisi ve, da so ob davčni reformi leta 1928. med vse« mi davčnimi zavezanci odrezali nuj« bolje ravno hišni lastniki. Zgradarina, ki je bila po novem davčnem zakonu prvič odmerjena za leto 1929., se je namreč v primerih z najemnino, pred« pisano za prejšnja leta. znatno znižala.
Najmarina pa je bila neglede na razne avtonomne doklade (ki tudi te« daj niso bile prav posebno nizke), zato tako visoke, ker so temeljnemu davku pribijali v povojnih letih razne pribitke in so se dodajali različni do« datni davki. To zares težko obremenitev hišne posesti pa je davčna re-
misli o tem vprašanju.
forma tako omilila, da je zdaj državna zgradarina najlažji neposrednji davek.
Kaj pa pravi člen 34. zakona o neposrednjih davkih, na katerega se opira zagovornik hišnih posestnikov? S tem členom je zakonodajalec dolo« čil, naj se ugotovi davčna osnova za vse tiste zgradbe (— izvzete so držav« ne in samoupravne —), za katere je prijavljena kosmata najemnina notorično znatno manjša od običajne kosmate najemnine, kakršno bi bilo mogoče za dotično poslopje doseči oziraje se na zgradbo samo, na kraj, čas in namen, po 2. točki cit. člena. Ta pa določa, da sc vrednost letne na« jemnine v takih primerih ocenjuje sorazmerno in po vrednosti letne na« jemnine, ki se dejanski plačuje za najbližja podobna stanovanja, oziro« ma najbližje poslovne lokale ob času razglasitve poziva za vložitev davčnih prijav. S tem je hotel zakonodajalec doseči, da se zgradarina enakomerno in pravično porazdeli in da se onemogoči neopravičen izpadek na donosu tega realnega davka.
Smisel teh določil pa seveda ne more biti drug, kakor ta, da se ug"« tavlja v primerih, kjer gre pretežno za stanovanja in poslovne prostore hišnih lastnikov samih oziroma oseb, kateri so jih hišni lastniki kot sorod« nikom (ali iz drugih razlogov) prepustili brezplačno ali za znatno nižje najemnine od običajnih, primerna najemnina po dejanskih najemninskih okolnostih. Te se pa ugotove s primerjanjem (parifikacijo) s plačanimi oziroma pogojenimi najemninami za podobna stanovanja oziroma podob« ne poslovne prostore v obližju in ob istem času.
Davčne uprave smejo torej in morajo po zakonodajalčevih intenci« jah popravljati (t. j. zviševati) kosma« te najemnine le tako in le toliko visoko, da jih spravijo v sklad z najemninami, ki so pogojene in se plačujejo za najbližje slične stanovanjske in poslovne objekte.
Teh pa niso prignale v višino davčne uprave, temveč hišni lastniki sami. Če ne bi bili le-ti v tolikšni meri zviševali na splošno vseh najemnin, se tudi davčni nivo istih ne bi toliko zvišal. Do katere višine morejo davčne uprave zviševati najemnine, zavisi torej edinole od uvidevnosti vseh hiš« nih lastnikov samih, ker preko običajnih obližnjih najemnin tudi davčne uprave ne morejo priti. Iz članka bi pa nepoučeni bravec mogel sklepati, da zvišujejo davčne uprave na«
jemnine kar po mili volji in visoko preko najemnin v splošnem. Saj pravi člankar v »Mojem domu«, da je treba spremeniti davčni zakon tako, »da ne bodo imele davčne uprave pravice sa« me dvigati najemnine po svoji volji, kakor se sedaj večkrat zgodi.«
Sicer je pa dosedanja praksa pokazala, da so se uradoma najemnine na splošno zviševale samo tam, kjer je bilo zaradi nizke prijavljene najemnine ali iz drugih okolnosti verjetno, da prijava ni točna, in da so najemniki v resnici plačevali ali sploh višje najemnine kar naravnost v de« narju ali pa v drugih oblikah kot »prispevke za popravila, za čiščenje«, kot razne »odkupnine«, pa tudi kot »odškodnine za uporabo vrta« itd. kjer so se mogle davčne uprave uve« riti, da so najemnine zares nizko odmerjene in ni bilo suma, da poskuša prijava prikriti pravo stanje, se v splošnem parifikacija ni izvršila tako rigorozno, kot to »Moj dom« trdi. Sicer pa je znano, da so vsi hišni lastniki, katerim bi se bila morda zgradarina na podlagi uradnih ugotovitev neopravičeno zvišala, vložili vselej pritožbe, katerim je višje oblastvo v vseh upravičenih in dokazanih prime« rih ugodilo.
Kako malo tehtni so tudi drugi razlogi »Mojega doma«, ki hočejo do kazati, da najemnin iz davčno«prav-nih ozirov ni mogoče znižati, nam po« jasni naslednji primer. Člankar trdi, da je bilo treba vložiti prijave po se« danjih najemninah meseca oktobra po katerih bodo hišni posestniki vse leto 1932. plačevali zgradarino. Nato dostavlja:	»Kdor tedaj najemnin ni
znižal do meseca oktobra, mu je to eno leto nemogoče storiti, ker drugače bo plačeval davek in doklade od zneska, ki ga ne bo več prejemal.« Zato naj se najprej spremeni davčni zakon. Trditev člankarja je točna, samo popolna ni. Pozabil je namreč povedati, da sc spremembe med letom glede višine najemnin in odpadajoče zgradarine ne upoštevajo tudi, če se je po napovedi najemnina — zvišala. Tako bodo na primer vsi
hišni lastniki, ki so po vložitvi prijav v oktobru t. 1. zvišali najemnine, pla« čevali vse prihodnje leto davek od prejšnjih, nižjih najemnin. Povišek na najemnini v vsem znesku do kon« ca leta 1932. jim gre torej po 100% v lastni žep neobdavčen. In da sc je doslej isto že neštetokrat dogodilo, ker so bile najemnine med letom zvišane, in da od tega zvišanja hišni gospodarji niso plačali nobenega davka, pa vemo vsi.
Značilno je tudi, da je razmerje višin najemnine v starih in novih hišah v Ljubljani menda izmed vseh jugoslovanskih mest najbolj nenaravno. Saj povprečno donašajo stare zgradbe v Ljubljani sorazmerno prav toliko, 'kot nove. V drugih krajih je to raz« merje mnogo bolj zdravo
Tudi iz navedenega sledi, da so Vaše trditve, gospod urednik, kar se tiče neopravičnosti današnim najem« nin, pravilne. Davčno-pravm argu« menti, katere navajajo hišni posest« niki, ne drže. To sem. mislim s pred« njim člankom dokazal.	P. D.
Prejemki državnik in občinskih uslužbencev.
Meseca oktobra se je vršila seja odbora Zveze mest v Ljubljani, kjer je bila sprejeta spomenica na pristojna ministrstva glede znižanja občin« skih proračunov in s tem zvezane redukcije prejemkov mestnih uslužbencev. Ta spomenica pojasnjuje, da so prejemki občinskih nameščencev v splošnem popolnoma enaki prejemkom državnih uslužbencev, v več primerih celo nižji. To pa zato, ker ob« činski uslužbenci ;nimajo polovične vožnje, brezplačnega zdravljenja v bolnicah, nabavljalnih zadrug in tudi ne prejemajo komisijskih honorarjev. Delo občinskih uslužbencev ,se nam« reč vrši v uradu samem in zato nimajo nobenih komisij, ki bi jim do-našale posebne honorarje. K temu dodaja »Slovenski Narod« tole: »Na«
čelstvo Ljubljane je „bilo že preje znižalo svojim uslužbencem prejemke s tem, da je odredilo, da uslužbenci sa« mi plačujejo uslužbenski davek in druge javne dajatve ter da so se jim znižale rodbinske draginjske doklade in ukinil pavšal za pisarniške potreb« ščine.
Splošno znano je, da so prejemki državnih uslužbencev, kljub olajša« vam, prenizki in da žive uslužbenci skrajno skromno. Posledice splošne gospodarske krize čutijo vsi pridobit« ni sloji, ker državni uslužbenci se morajo odrekati marsičemu, kar je vsakemu inteligentu za življenje tudi neobhodno potrebno. — To so uvideli brez izjeme vsi načelniki jugoslovanskih mest itd.«
tačke, sem jih ji pomolila na skrivaj za hrbtom med tem, ko sem šla lepo vštric z vzgojiteljico; in približala se je in vzela. Sladkarije, to se že lahko sprejme.
Večkrat se sprašujem, zakaj je bila Metka tako razcapana, zakaj gotovo so ji dajali doma stare cunje in drugo oble« ko, da bi se bila mogla nekoliko snažneje oblačiti. Rekla sem ji časih, da«li se ne sramuje svojih las, katerih si ni nikdar počesala, potrganih gumbov, madežev in lukenj v krilcu... Tedaj je povesila gla« vo, vsa se je zmedla, rekla pa ni nič. A drugi dan se je pojavila revica prav taka, kakršna je bila prej. Ni dvoma, to je bilo močnejše od nje.
Treba jc pa priznati, da je bilo spri« čo njenega življenja težko, da bi bila mo« gla biti skrbno oblečena. Saj se je ves čas, kadar ni bila pn meni, pretepala po ulicah s paglavci, tekala po polju, plezala po drevju, nabirala rože in spala v šene« nih kopicah. Pravi gozdni škrat! Ni znala ne brati, nikoli ni bila v šoli, poznala je pa prav dobro vsa zelišča, tista, ki služijo za zdravilo zoper nahod, ki preganjajo vročico, tista, ki tešijo bolečine, tista, ki celijo rane . . . Pogostoma „ jih je prinesla v kuhinjo, pa tudi motovilca, kreše, re« grata in silne šopke vijolic, zvončkov, pa kukavice, marjetice, mak in plavice.
Vse to je bil dobro došel povod, da se je splazila v hišo. Ali pa se je potikala okoli kuhinje in kakor na milodar prežala
na priliko, da so jo poslali kam z naro« Čilom: po kruh, ki ga prav pred kosilom ni bilo niti za košček več pri hiši, po meso, ki ga mesar ni' poslal. Metka je stekla, in preden si trenil, se je vrnila in nato kar ni odšla. Skrivala se je po kotih, oprezovala pri priprtih vratih in me iška« la, dokler me ni našla.
Navadno me je našla na vrtu. Naj« prej se je pokazala od daleč, vsa prepla« šena. Pokimala sem ji, naj pride bliže. Pritekla je in v očeh ji je sijala nebeška radost.
»Ah. gospodična, gospodična!«
Sedle sva na klop v senčnici in tam sva v skrivališču klepetali, kolikor naju je bila volja. Pozabila sem že, kaj sva go« vorili. Dobro pa še pomnim, kaj sva de« lali. Metka je bila zelo prebrisana. Na« učila me je delati piščalke iz vrbovega lubja, bezgove pihalnike, kite in vence iz trobentic in* rož vsake vrste in kako se s slamicami, katere vtakneš skozi luknjico v marelično koščico, delajo sesaljke. Bože moj! Saj to jc tako preprosto:	koščico
drgneš ob peščenec in skozi te luknjice izbezaš z iglo jederce! Če je dobila za svoja pota par vinarjev, je kupila pri ši« vilji pisane krpe, ostanke blaga in konce trakov. Te cunjice je zvijala in sešivala okoli prgišča slame in nekaj palčic in skrpala punčke, ki so se mi zdele preime« nitne, nenavadne punčke; bili so to čudo« viti stvori, punčke, ki so imele glavo iz
rdeče svile, z neobičajnimi kretnjami, mnogo bolj žive — Bourget se ne bi po« mišljal reči: bolj prepričevalne — kot so tiste, ki jih prodajajo po štacunah.
Metka je bila tudi zelo plemenita. Ko sem nekega dne odšla z doma, sem jo zagledala, ko me je čakala skrita za vo« galom. V rokah je držala velik kos po« gače, ki je bila pokrita s plastjo zmečkh« nega krompirja, od katerega se je še ka« dilo, in ki jc bil potresen z lukom in z drugimi zelišči. Krompirjeva plast je bila mnogo debelejša od kruha in dišalo je prav dobro, pa že tako! Nisem si mogla, da ji ne bi rekla:
»To pa ni slabo, kaj Metka?«
Precej mi je pomolila pogačo, kjer so sc poznali od njenih zob polukrogi, ka« kor da jo je kdo preščipnil s kleščami, kakršne imajo sprevodniki. Jaz pa, ki sem bila tako slabotna in ki so me zme« rom oštevali, ker nisem nič jedla, sem pogoltnila pogačo, da sem si umazala s krompirjem lica in še nos prav do konca. In Metka me jc gledala s tako čudnim obrazom, da je bilo čitati na njem na« vdušenje in ponos, ker je videla, da mi je njena domača jed tako všeč, obenem pa tudi prav na dnu malce obžalovanja ... Odtle mi je vsakikrat, kadar so pri njih kaj spekli, prinesla vselej za poskušnjo košček, zavit v papir. S tajinstvenim obra« zem jc vlekla zavoj iz žepa... Toda to ni bila več krompirjeva pogača! Ta
skromna jela siromakov so najbrž imela preester duh. Poskušala sem privaditi se jim, pa ni šlo. Rekla sem ji, da nisem lačna in ona je bila zato vsa žalostna.
Skratka, z nekih strani mi je Metka vzbujala neke vrste občudovanje. Njena moč, njena živahnost, njena predrznost je vzbujala v meni, boječi šibki deklici, katero so skrbno zapirali in nadzirali, osuplost. Zavidala sem ji, ker je smela tekati povsod in ker se ni nikogar bala. Časih je še dišala po senu, kjer se je bila valjala in po laseh je imela vse polno bilk.	Ob pogledu nanjo sem sanjala o
Svobodnem življenju sredi poljan, prosta kakor Robinzon. Če sva vedeli čisto za trdno, da ni nikogar v bližini, je v sadov« njaku splezala na drevo, tresla veje. da je zrelo sadje kar deževalo na tla, drugo pa je trgala z vej. Silno rada je imela še zelena jabolka, prav posebno pa nezrele marelice, trde 'kakor krogle. Zagotavljala mi je, ko jih je grizla, da so zelo dobre in jaz sem jih tudi grizla, že iz golega samoljubja in ker sem jo hotela posne« mati. Ampak navzlic vsemu, rajši sem imela malce bolj zrelo sadje... Naše češnje so bile zelo kasne. Nekoč sem ji rekla, da je prav nerodno, ker še nimamo češenj. Drugi dan mi jih je prinesla, pol« no krilo. Nabrala jih je bogve v čigavem vrtu. Kradla jc zame, zame bi bila tudi morila.
Pripominjamo le, da te trditve i spomenice Zveze mest niso docela j točne, zlasti glede višine službenih ■ prejemkov državnih uslužbencev, not smo to že v zadnji številki našega lista poudarili.
Tudi ^podatki o raznih ugodnostih državnih uslužbencev niso posebno prepričevalni. Plačane komisije injg. vendar le skrajno neznaten del državnega uslužbenstva (morda kvečjemu 5%), polovična vožnja po železnicah se le redko sploh izrablja, bolezen in zdravljenje je pa navzlic brezplačni oskrbi v bolnici vsekakor zlo. Svoje nabavljalne zadruge so si pa ustanovili državni uslužbenci sami iz svojih
(sredstev. Uslužbenski davek in razne i druge davščine državni nameščenci od i vsega početka sami plačujejo, prejemki so jim pa tudi že bili znižani.
Vnovič poudarjamo, da prav nič ne zavidamo občinskim uslužbencem njihovih prejemkov, ki so relativno še zmirom prenizki, vendar smatramo, da ta način zagovarjanja istih, ki je v škodo nam — in tudi njim >— ni pravi. Saj bi menda le vsak državni uslužbenec, od najvišjega do najnižjega, na primer v Ljubljani prav rad zamenjal svoje prejemke s prejemki mestnega nameščenca v enakem činu in položaju.
Boj zoper draginjo«
Najemniki se gibljejo. Po časopi sih beremo vesti, ki poročajo o uspelih zborovanjih organizacij stanovanjskih najemnikov, na katerih se sprejemajo resolucijo, ki zahtevajo zniža nje najemnin. Samo, da se ta zborovanja ne vrše v Ljubljani, temveč drugod. V Mariboru je bil velik shod najemnikov, isto beremo v zagrebškiu in sarajevskih listih. Samo v Ljubljani se nihče ne gane, dasi menda ljubljanske najemnine niso med naj nižjimi. Sicer je poročal »Slovenec« te dni, da se pripravlja protestni shod stanovanjskih najemnikov v Ljubljani, ven dar nam ni nič podrobnejšega znano. Bil bi pa res že čas!
Boj zoper gospodarsko krizo na
Nemškem. Nemška državna vlada je izdala veliko zasilno odredbo za varstvo gospodarstva, državnih financ in notranjega miru. Z odredbo se zmanj šajo vse vezane cene za 10%. Tutti cene za premog se znižajo v isti vb šini Prestopki bodo kaznovani z od= vzetjem obrtnih pravic. Zmanjšajo se tudi obresti za četrtino. Državna banka je že znižala diskontno- obrestno mero. Znižati se morajo tudi stanovanjske najemnine brez izjeme zaenkrat najmanj za 10%, po- potrebi pa še b.dj. Občiitim sn znižane vse žele niške, osebne in tovorne, in poštne pristojbine. Znižale se bodo plače javnih in zasebnih uradnikov in delavske mezde. Uradniške plače se znižajo za 4% do največ 9%. Beg kapitala iz države se .bo strogo kaznoval vsem davkoplačevalcem pa, ki bi se hoteli
izogniti plaćanju davkov, grozi zaporna kazen.
Prekupčevalstvo. O tem piše v članku »Skrbi in težave« čisto pravilno ljubljanski »Kmetski list« tole: »Nenaraven pojav je tudi to, da so kmetski pridelki v mestih še vedno silno dragi, dočim kmet zanje ne dobi skoro nič. Tega pojava so v veliki večini krivi prekupci, ki so se zajedli med pridelovalca in med potrošnika kakor klošči, da se jih kar ni mogoče izogniti. Ali je res potrebno, da mora plačati Ljubljančan za 1 kilogram jabolk 4 dinarje ali pa še več, dočim dobi kmet zanje komaj 1 dinar? In zakaj mora Ljubljančan plačati za eno kokoš 15—20 Din, kmetica na Dolenjskem pa ne dobi zanjo niti »kovača«? — Popolnoma nepotreben »gospodarski činitelj« so v današnji dobi avtomobilov itd. prekupčevalci. Ti pritiskajo kmetu cene navzdol, meščanom pa jih navijajo. Tudi to se mora nehati, ker je to stanje nepotrebno. Tu čaka važno delo naše zadruge, da organizirajo direktno prodajo blaga brez prekupcev in njihovih silnih dobičkov onim, ki blago rabijo. Kakor čujemo, so priprave za to velevažno delo že v polnem teku in ni dvoma, da se,.bo dala ta zadeva rešit, usp.č-no. -— Našteli smo tukaj le nekaj malo stvari, ki so popolnoma izvedljive brez posebnih stroškov, je pa več diu-gih načinov, kako se da storiti marsikaj, da bomo lažje preboleli sedanjo težko dobo. O tem bomo piša i pa še prihodnjič.«
Ob koncu leta.
Našim naročnikom! S to številko zaključujemo letošnji, XIII. letnik našega glasila. Zanesljivo pričakujemo, da ostanejo listu vsi dosedanji naroča niki zvesti in da nam pridobe še no= vib. V današnjih pomembnih časih je dobro informirano, neodvisno lastno glasilo za ves stan državnega uslužbenstva prav posebno važno. Navzlic težki gospodarski stiski vendar ne more neznatna naročnina (bore mesečnih 3.33 Din!) nikogar ovirati, da bi postal oz. ostal še naprej naročnik.
In komaj je zagledala, da je prihajal kdo iz naše hiše, k nama — če ni bila to vzgojiteljica ali kuharica, s katerima sc je bila precej sprijaznila — je izginila, da sama nisem vedela, kedaj in kako, skozi luknjo v meji.
Najhujši so bili za Metko dnevi, kas dar so prišle moje male prijateljice k nam na obisk. Metka se je neprestano vrtiia okrog mene. Toda hodila sem mimo nje, ne da bi jo bila ogovorila, kakor da je sploh ne poznam. In tedaj se je petuhs nila, skrčila, se skrila in se naredila čisto majhno. Nič mi ni zamerila tega, razu* m'ela je, da vse te lepe in imenitne des klice ne smejo vedeti, da je moja prijaš teij;ca. Ni se zavedala, da me je zaradi nje oblila rdečica, če se je pa zavedala, se ji je zdelo čisto naravno. Čutila sem pa, da ji je vseeno bilo težko pri srcu.
Druga nesreča je bila zanjo, kadar me je oče z bratom peljal na pristavo, kjer smo imeli staro hišo in majhno gospodars stvo, komaj miljo daleč iz mesta. Skušala na n je pač slediti od daleč, teda jce je ni trpel in jo je glasno nagnal. Nekoč, ko smo bili že čisto blizu pristave, sem zagledala Metko, ki je vsa prašna pomos lila glavo iz cestnega jarka, kamor se je potuhnila, ker me je hotela videti med potom. Ostala je v jarku in se vsa tresla, pripravljena, da pobegne ob najmanjši sovražni kretnji očetovi. To me je genilo:
Kaj nam mar zdaj lista ni treba? Ravno narobe! Prav v teh časih je nujno, da se vsi svojega lista oklenemo s podvojeno silo in s še večjim zanima* njem, da ga moralno in gmotno pod* piramo, širimo in mu preskrbimo še mnogo novih naročnikov. »Naš Glas« je navezan popolnoma in edinole na naročnino, ker ne prejema od nikoder nobenih subvencij ali podpor. Če bodo slovenski državni uslužbenci listu, ki že 13 let deluje v njihovo korist in ki je ves čas z enako vnemo in vest-
»Očka,« sem rekla prav prijazno, »daj, naj gre za nami. Saj nam ne bo prav nič na petu.«
Oče je dovolil. In Metka je šla vsa srečna za menoj okrog hiše. In zdaj pa kdaj sem ji pomolila nazaj roko brez be* sede. Prijela jo je in položila na njo za i.ipec še svojo drugo tačko. Nič drugega.
Ko je bila južina pri kraju, se mi je posrečilo in neopaženo sem nesla Metki, ■' se le skrivala za vrati, kruha, malo mesa in sira, kolikor sem mogla dobiti.
»Ah, gospodična! Gospodična!«
Potem sva se igrala z bratom pod vi* sokim drevjem, ki je obdajalo pristavo; m čeprav je nisem videla, sem ugenila, - j o Metka v bližini, da se skriva nekje v grmovju in da me opazuje in da je za* dovoljna pri tem.
ka trenutek je brat odšel in kmalu sem zaslišala od pristave krike. Stekla sem tja in zagledala ubogo Metko, ki je stala pred hlevom vsa premočena do ko» en, da je teklo od obleke in ji je kar šklopotalo v cokljah. Neugnani dečak jo je iznenada pograbil in jo pehnil v kamnito kad, kjer so napajali konje in ki je bila polna deževnice. Metka je jokala; toda ko me je opazila, je vdušila jok. Vedela je prav natanko, da se bom jezila nad bratem in da bo iz tega nastal prepir, hotela pa me ni nadlegovati, niti me uža* lostiti, ker ni hotela, da bi jo obžalovala
nostjo zastopal interese višjega in nižjega državnega nameščenstva, aktivnega in upokojenega, ostali zvesti, bo svoje dosedanje delo mogel prav tako uspešno nadaljevati v bodoče. Brez sodelovanja nas vseh je pa na* predek in razvoj lista otežkočen, celo ogrožen.
Vabilo na sodelovanje. V vrstah državnega uslužbenstva je tol »ko strokovnjakov na vseh poljih javnega živ* ljenja, državne uprave in prosvete, da bas državni nameščenci v glavnem pol* nijo vse naše dnevne in mesečne liste. ‘Tudi speci j cino o stanovskih in stro* kovnih vprašanjih iz najrazličnejših panog državne službe — kar je povsem naravno — poročajo baš državni uslužbenci sami. Med sotrudniki »Našega Glasu«, ki je glasilo, namenjeno državnim nameščencem in upokojencem, pa srečamo le malo teh imen. Zato uredništvo prav vljudno vabi s tem državne uslužbence, ki ču* tijo sposobnost in potrebo, da se uvr ste v krog sotrudnikov našega lista. Le če bo list stalno in točno dobro informiran o vseh dnevnih vprašanjih, ki zanimajo državno uslužbenstvo. bo mogel prav izpolnjevati svojo nalogo: biti slovenskemu državnem i name-ščenstvu zanesljiv vir, iz katerega se bo moglo poučiti o najvažnejših pro-
¥ estnik.
rifa, po kateri je treba na pisma pri-lepljati znamke za L50 Din, na dopisnice pa za 75 p. Samo v krajevnem prometu, t. j. če je odpošiljatelj v okolišu iste pošte, ki bo dostavila pismo naslovniku, veljajo za pisma in dopisnice dosedanje pristojbine po 1 dinar oz 50 p. Opozarjamo na to vse dopisnike. Premalo frankiranih pošiljk ne bomo več sprejemali!
Prispevki za Zvezo nabavljalnih zadrug. Nekateri uradniški, pa tudi drugi listi so poročali, da se bodo odtegnjeni zneski za Zvezo nabavljalnih zadrug vrnili državnim nameščencem. Te vesti niso povsem točne, ker je z novim zakonom o zadrugah državnih uslužbencev to vprašanje definitivno rešeno v tem smislu, da so ti odteg» 4aji v znesku po 10 oz. 5 Din na me* sec izrečno vzakonjeni. Če bi se pa navzlic temu to vprašanje kako drugače rešilo, bomo pravočasno poročali. — Toliko tudi kot odgovor posameznikom, ki so se z vprašanji obrnili na naše uredništvo.
Naša stanovanjska samopomoč.
Kakor izvemo, se je obravnavalo na seji Zveze nabavljalnih zadrug držav, uslužbencev v Beogradu dne 29. no* vembra tudi vprašanje stavbenih za* drug v zvezi z uzakonjenjem mesečnih odtegljajev po 10 in 5 Din. Sklenjeno je bilo odložiti končno odločitev do seje upravnega in nadzornega odbora v februarju 1932. V pogovoru so odborniki izrazili mnenje, da se* danje stanje ne more trajati še dalje, ker je treba dati stavbenim zadrugam večje kredite, ali jih pa povsem likvi-
j ali pa skušala braniti. Med solzami je odprla široka usta na stežaj in mi smeje rekla:
»Saj ni nič, gospodična. To je bilo le za šalo ...«
*
Ko je prišel čas prvega svetega obha* jila, me je prevzela tako goreča pobož» nost, da je biia Metka vsa iz sebe. Ho* tela me je posnemati in iti k obhajilu isti dan. Toda prav nič ni bila pripravljena, ker se ni nikoli učila katekizma. Zato sem jo jaz poučevala in ji pripovedovala o Bogu. Toda dočim je bila moja pobož* nost poina ljubezni in upanja, je bilo v njeni zgolj začudenost in strah.
Ko je prišel dan svetega obreda, se me je lotila taka mrzlica, da mi je sveča kar omahovala v roki in je kapalo od nje po tančicah tovarišic. Morali so mi jo vzeti. Čisto v zadnji vrsti je klečala Met* ka skoro snažna, vsa rdeča v grobem mezianu, ki je od pranja že čisto posincl. Niti za trenotek me ni izpustila iz oči. Molila je za svojo malo bolnico. Zakaj nikdar ni prosila nič sama zase, ker se ji je zdelo, da je v božjih očeh tako čisto brez vrednosti in da se Bog z njo niti malo ne bi ukvarjal. Z menoj pa, seveda, to je kaj drugega!
Popoldne me je kardinal, moj boter, birmal kot prvo. Starši so me naglo od* vedli v hišo na pristavi... Metka je že čakala name v jarku kraj žitnega polja.
Srce mi je hotelo počiti in poslala sem ji poljubček.
Položili so me v postelj. Iz postelje sem slišala šum govorice in smeha, zakaj vsa družina se je zbrala na kosilo praz* niku na čast. Biia sem čisto brez misli, in vso me je prevzela otožnost prihaja* jočega večera, te sladko žalostne in tako sive ure serdi širnih Šampanjskih planjav...
Začutila sem sveže cvetice v rokah. Metka je bila pri meni, klečala je in čelo je naslonila na rob postelje. Hotela sem spregovoriti; prosila me je, naj molčim, naj bom tiho, naj spim — da je ne pre* pode... Oče je prišel in pogledal po me* ni in me našel spečo. Ona me je držala in glavo sem imela naslonjeno na njeno roko.
Tistikrat se je oče m upal spoditi. Naročil je, naj. ji dajo večerjo.
Kmalu nato je zahtevala mati, naj se naučim vsega, kar mora znati dobra go* spodinja. Felicija, mala, grbasta in zelo prijazna šivilja, ki je prihajala večkrat na teden (še vidim njeno pohlevno in bledo senco na belih okenskih zastorih), je do* bila nalog, naj me nauči šivati. Druge spet so me učile skrbeti za perilo in mal* ce likanja. Sama sem morala pospravljati svojo sobo.
Vse to mi je bilo silno zoprno, zakaj poznala sem eno samo strast: branje. K sreči matere često ni bilo doma; in Metka je na vse zadnje le dosegla, da so jo
Vesel m blagoslovljen nožič želita vsem naročnikom, dopisnikom, bralcem in prijateljem ter sploh vsem državnim uslužbencem
uredništvo in uprava.
Za naš tiskovni sklad! Ob vseh prilikah se spominjajte tiskovnega sklada našega lista in prispevajte vanj. V sak: državni uslužbenec, ki razume važnost samostojnega in res neodvis* nega lastnega lista za aktivne in upokojene drž. nameščence, bo po svojih močeh podpiral »Naš Glas« mu pri* dobival nove naročnike in prispeval v njegov tiskovni sklad. Uredništvo 1 in uprava sta storila vse, da bo Pst cim ■ boljši, naj še državni uslužbenci — brez razlike čina in stroke — store svoje! Naše glasilo ne prejema höbe* nih subvencij in nobene podpore od nikogar. Na naročnikih je, da mu ostanejo zvesti!
Pozor našim dopisnikom! Od 1. decembra je v veljavi nova poštna ta»
Prvovrstno blago za zimske suknje, kamgani in športni ševijot za obleke. Pliš in volneno blago za plašče in obleke.
Naj novejši baržuni in flanele!
Najugodnejši nakup !
A. Žlender,
Ljubljana, Mestni trg št. 22 Gg. državnim nameščencem izreden popust!
HUMANIK
•nadu
Ljubljana, Dunajska cesta 1a Celje, Aleksandrova cesta 1 Maribor, Gosposka ulica 17
blemih svojega stanu. Upamo, da ta poziv ne bo zaman in da bo »Naš Glas« v novem letniku podprlo večje število novih sotrudnikov.
Stran 4.
Štev. 35.
dirati. Ker je v Zvezi precejšnja tendenca za drugo možnost in za zidanje domov Zveze v posameznih večjih centrih, bo priporočljivo, da store naše zadruge potrebne korake. Morda bi bilo na mestu, da bi se vsaj zadrm ge v dravski banovini predhodno o tem zedinile in da bi ljubljanska stav; bena zadruga prevzela zadevno inicijativo. S centralizacijo smo doživeli že dovolj slabih izkušenj, da bi mogli tudi v gradbeni akciji odobriti tak korak.	—c.
Brezplačno zdravljenje v bolnicah. Po § 88 u. z. imajo vsi državni uslužbenci in njihovi družinski člani pravu co do brezplačnega preskrbovanja in zdravljenja v vseh javnih državnih bolnicah. Stroški za to zdravljenje se poravnajo iz proračuna ministrstva za socijalno politiko in narodno zdravje.
Tako je prav! Časopisi so poro; čali, da je Zveza slušateljev Aleksandrove univerze sklenila, da letos ne priredi reprezentančnega plesa. Zveza misli, da ji socijalni čut ne dovoljuje, da bi se vršile vesele prireditve, med; tem ko se širi beda in se ostri brez; posebnost. —• Veseli nas, da so naši akademiki kot prvi pokazali, da se zavedajo težkega časa in bede, ki tare široke množice. Radovedni smo, koli; ko naš h društev bo sledilo temu zares socijalno pojmovanemu vzgledu.
Učitelji — narodni poslanci. Pri
»N A Š
volitvah dne 8. novembra je bilo iz-' voljenih za narodne poslance 8 osnovnošolskih učiteljev in sicer iz drinj ske, moravske, vardarske in zetske banovine.
Božične počitnice. Prosvetno ministrstvo je določilo, da trajajo božič; ne počitnice od vštetega 24. decembra 1931. do vključno 10. januarja 1932. Redni pouk se prične v ponedeljek 11. januarja 1932. Ta odlok velja za osnovne, meščanske, srednje in učiteljske šole.
Železničarski zadružni dom. Letošnji občni zbor ljubljanske železničarske Nabavljalne zadruge je sklenil, naj se skliče izredni občni zbor, zadružnega doma. Upravni odbor za« druge je zdaj sklenil, da se izredni zbor ne skliče, ker je to vprašanje v današnjih gospodarskih razmerah ne« izvedljivo.
Medene potice in sladke kolače in zlate orehe in bele pšgače prinaša Božiček vsem malim ljudem. A nam, ki odrasli otroški smo dobi, vsekakor kaj krepkega se prispodobi pod zob in za grlo, to jasno je vsem. Če miza šibi se vabljive jedače, buteljke, če polne so sladke pijače, to razpoloženje ustvarja možem. Zabave pa bodo le tamkaj uspele, kjer v krožnikih bodo »Jajnine«
duhtele,
ker te le prednjačijo finim jedem.
G L A S«
Gimnazijo je posečal v Novem mestu, kjer je tudi vstopil leta 1871. v davč« no službo. Dne 26. decembra, na praz« nik sv. Štefana, je storil zaobljubo. Nato je bil sprva v Novem mestu, kmalu pa je bil premeščen k davčne« mu uradu v Žužemberk, od tod pa v Metliko. Po petih letih je. leta 1879. prišel v Postojno in ostal tam devet let. V Ribnici je služil nato- do leta 1898, ko je bil premeščen v Ljubljano, kjer je kot lustrator davčnih uradov ostal pri finančni delegaciji. Tam je bil leta 1925. upokojen s 53 leti in 1 mesecem službene dobe.
Vendar pa neumorni delavec, ki mu je bilo delo v uradu zmerom le prijetna dolžnost, nikdar pa breme ni hotel — dasi je že davno prekoračil za upokojitev potrebno število let — uživati pokoja v brezdelju. Kot vzornega in kar nenadomestljivega sotrudnika ga je pokojni delegat dr. Savnik pridržal tudi po upokojitvi v službi kot pogodbeniga nameščenca. In to svojo službo opravlja jubilant še danes, ves čas z enako čebelično marljivostjo, ki ga je odlikovala v vseh teh dolgih šestdesetih letih, od« kar je v državni službi Točen kot ura vrši svoje posle v občem odseku finančne direkcije, vzgled vsem os ta« lim po vestnosti, skrbnosti in resničnem zanimanju za službo. Z mladeniško agilnostjo in občudovanja vrednim spominom zasleduje vse nove predpise in jc zanesljiv poznavalec prejšnjih, pravi strokovnjak.
Gospod Ivan Skušek je prejel v teku svojega službovanja več odliko vanj in naslov cesarskega svetnika, naš kralj mu je pa pred leti podelil red sv. Save V. razreda.
Jubilant je pravi vzor uradnika najboljše stare šole, kakršnih jc da nes že tako malo. Vselej mu je bila dolžino st nad vse, zase ni iskal ne časti, ne plačila. Vse njegovo življenje je bilo posvečeno samo eni stvari: interesom službe in države. Če kdo, se je on ravnal po pesnikovih besedah: »Kar more, to mož je storiti dolžan .. .«
Kot strokovno izredno izobražen vesten in natančen predstojnik je pomagal vzgojiti v naši banovmi poko lenje slovenskega davčnega uradni štva, čigar neomajni sloves in odlični vrline so ostale ohranjene — ns malo tudi po njegovi zaslugi — in nedotaknjene do danes. Gospod Skušek je b.l kot nadzornik v potrebi .sicer tudi strog, toda enako strog je bil vselej sam sebi. In pri vsi strogosti je bil ne le do skrajnosti tenko ves tni pra vičen, temveč tudi dober predstojnik in poln umevanja za vsakogar, ki je izpolnjeval dolžnosti. Vse službeno življenje jubilanta je ena sama dolga zgodba neumornega, do skrajnosti zvestega, poštenega in nesebičnega dela.
Gospod Ivan Skušek, ki svojih 77 let nosi kot čil mladenič, da mu je bolezen malone neznana stvar, je osebno izredno vljuden in prijeten družabnik, šegav in čil po duhu. Le smrt soproge Marije, ki ga je letos
Med tem ko sem polagoma okrevala, ! sem postala vse mlajša, dosti mlajša kot sem bila, dasi sem bila takrat še tako majhno dekletce. Razum se mi je po tako dolgem in težkem pretresljaju vračal zelo počasi. Zelo sem se približala Metki, ker sem bila prav tako preprosta kakor ona. in kadar sem se s trudom sp min jala pra« ieklosti (ah, kako se mi je zdela daleč!), sem se vselej zagledala, kako sediva z Metko pod brajdo ali v sadovnjaku. In zelo resno sva si .pripovedovali te s.po; •mine:
»Se še spomniš, Metka? ...«
»Ah, seveda, gospodična.«
In zdaj se je ona bolje spominjala le« pih zgodb, katere sem ji bila pripovedo; I vala in jaz sem jo prosila, naj mi jih pri; lOveduje in zdaj sem jih jaz poslušala.
»Kaj pa tista, Metka, saj veš, o ge« spe Pompadour ...«
»Le potrpite, gospodična, se že spom« minjam.«
In Metka je pričenjala:
»V tistih časih, ko je gospa Pompa; iour vladala na Francoskem ...«
*
Nekega dne Metka ni prišla. To je bil prvi dan, bo so mi dovolili, da sem vstala. Trdovratno sem zahtevala, naj jo pokličejo. Mati mi je dejala, da je Metka bolela, da pa bo kmalu prišla.
Drugi dan so me odnesli na kmete. Vsi so se sukali okoli mene, me skušali
zapustila in s katero je v najsrečnejšem zakonu vzgojil petero otrok, je tega navzlic snežnobelim lasem krop kega moža malce upognila.
Simpatičnemu jubilantu, ki bo v nekaj dneh dovršil šestdeset let, od; kar je neprestano, skoro brez bolezenskih in drugih odsotnosti v službi države, kateri je poklonil vse svoje življenje dveh človeških rodov, čestita z vsemi strokovnimi tovariši in v ime« nu vsega slovenskega državnega uslužbenstva k temu znamenitemu jm bileju kar najiskreneje in najpris č-neje tudi naš list, čigar zvesti nar; čnib in prijatelj je že od početka.
Naj ohrani Previdnost tega vzor-uradnika, kakršnih je le malo na svetu, zdravega in čilega še dolgo vrsto let, nam vsem v vzpodbudo in vzgled, kako je treba požrtvovalno in zvesto služiti domovini!	—a.
Nove knjige.
Pavle Flere: Pravljice. Ljubljana. 1931. Natisnila in Založila Učiteljska tiskarna. Str. 169. Cena v polplatno vezani knjigi 36 Din, v celo platno 45 Din. — Snov za pravljice, ki jih je s spretno roko v ti knjigi zbral Pavel Flere, je vzeta največ iz narodnega blaga, ki so ga priobčevali Mat.ja Va Ijavec. in drugi. — Pravljice so po vsebini razvrščene v šest razpredelkav, ki govore o vilah in drugih čudežnih bitjih, o svetih na zemlji, o zakletih in izpremenjemh, o lažeh in drugih premetenostih, o vragu in vragolijah in končno o živalih. — Pisano, bujno življenje se razvija pred nami, nani zano v bogato kito narodove fantazi« je, da ne moreš odložiti knjige, dokler je ne prečitaš do konca. Zanimiva, privlačna zbirka ljudske poezije, du; hovitosti, šale in dovtipa budi v enaki meri pozornost in nudi užitek vsakomur — ne samo mladini — kdor si za želi razvedrila. Knjigo je okrasil s slikami Maksim Gaspari, ki je tudi to pot odlično pogodil duha narodne poezije in narodnega sloga. Vse v vsem: knjiga, ki je vredna čitanja, zato jo priporočamo v nabavo vsem javnim, uradnim in zasebnim knjižnicam. Priporočata pa jo najbolj vsebina in oprema. Za te praznike ne more b:ti lepšega darila od nje.
I razvedriti in se igrali z menoj. Oče je bil po dolge ure pri meni in kadar je bilo sonce prav toplo, sva se sprehajala pod drevjem, ki je imelo nežno in čisto novo ustje in po potih, ki so bili kar zasneženi z glogovim cvetjem. Vendar na Metko nisem pozabila in zdaj pa zdaj sem jo hotela videti.
»Metka,« mi je dejal oče, »je zelo bolna. Ampak le mirna bodi, poslal sem ji zdravnika in vse kar je treba. Prav do« bro skrbe zanjo. Videla jo boš, ko ozdravi.«
Moči so se mi polagoma vračale. Imela sem silen tek. Živo sem se rado; vala nad vsemi rečmi, uživala dobri zrak, I prijetno toploto, okusna jedila, katera so pripravljali nalašč zame, cvetice, drevesa, trate, veselila sem se sprehodov, kakor kdo, ki je na novo odkril življenje. In divno sem se razcvela v sebičnosti okre« vanja. Nekoč sem pa vendarle vprašala:
»Pa Metka?«
»Metka je umrla,« je žalostna odgo; vorila mati.
»Uboga Metka!« sem rekla kakor v sanjah in kakor da se spominjam na neko zelo medlo in zelo oddaljeno stvar.
In nič več nisem mislila nanio.
Toda poslej sem mislila nanjo prav pogostoma.«	K. D.
Obleke kemično čisti, barva, pllslra in lika tovarna J O S. REICH.
m organizacij.
Profesorska Samopomoč. Občni
zbor zadruge »Samopomoč« slovenskih profesorjev se je vršil dne 9. decembra v Mariboru. Predsednik gosp. Dr. Strmšek je omenjal v svojem poroči; hi, da so od zadnjega obč. zbora v nov. 1928. umrli gg. Fajdiga, Cimer« man, Suhač Gruden, Mazovec, Skrab-ijič, Dr. Papež, Šijanec, ga. Cid/ih in g. Kopač. Nato poroča tajnik g. Lesko« šek, da je bila na občnem zboru leta 1928. izražena želja po spremembi p m vil m da so bile te spremembe sprejete na izrednem občnem zboru decembra 1929. Na podlagi spremenjenih pravil je prijavilo svoj vstop 129 soprog profesorjev. Število članov je n^i« raslo od 290 na 463, posmrtnina se je zvišala od 7250 Din na 11.600 D n. Najstarejši član je star 80 let, naj« mlajša članica je 22 let. Prejemki so znašali v triletnem razdobju 144.000 dinarjev, izdatki 81,449 Din (od tega na izplačanih posmrtninah 79.425 Din). Danes znaša imetje 62.546 Din, od tega je v rezervnem skladu 38.418 Din, ostanek je pa denar, ki so ga vplačali člani za dva” smrtna primera vnaprej. V osmih letih obstanka zadruge je
Na Štefanovo dne 26. decembra t. 1. praznuje g. Ivan Skušek, lustrator davčnih uradov v pok.; šestdesetletnico odkar služi v državi. Takih jubilejev jc malo. Mislimo, da je to edini primer ne le v vsi naši drža- :
trpeli v hiši. Kadar me je Felicija ali kas tera druga poučevala, je bila v sobi in ker mi je hotela pomagati, se je naučila mnogo prej od mene. Večji del je bna opravila zame vsa tista drobna dela, ka; tera bi morala jaz: nekaj zarobiti, prišiti krpo, zložiti perilo; in ona mi je tudi po; spravljala po sobi.
Medtem ko je delala, sem sedela v kotu in brala. Da me šum ne bi motil, sem si s palcem tiščala ušesa. Brala sem Življenje svetnikov, Rollinovc Rimsko zgodovino, potopise in ne vem več, ka; tero staro knjižico, ki je bila rdeče obre; zana in kjer so bile šegave zgodbice iz XVlil. veka. In ko je Metka delo dovr; šila, sem ji pa pripovedovala, kar sem brala: in to je bilo njeno plačilo.
Sedla mi je k nogam, se zvila v klop; eič in nepremično zapičila cči vame ter me poslušala z navdušenjem, kakor bi bila poslušala samega Boga. Pripovedovala sem menda zelo dobro, z veliko resnobo, z izrazitimi kretnjami in z gorečnostjo skrajne prepričanosti. Spomnim se, da se je pričenjala ena teh zgodbic s temi be; sedami:
»V tistih časih, ko je gospa Pompa; dour vladala na Francoskem ...«
Ne vem prav natanko kaj si je Metka, in kaj sem si tudi sama predstavljala ob tem imenu. Spomnim se pa še, da je bila zgodba zelo lepa.
*
plačal vsak član letno povprečno po 65 Din. — V imenu preglednikov jc predlagal ravnatelj g. Dolenc odboru absolutorij in še posebno pohvalo za njegovo točno, vestno in plodonosno delo, ki ga vrše odborniki brez vsake nagrade. — Prisotni so sprejeli predlog soglasno. Nato so izvolili z vzklikom ves stari .odbor na novo.
Razid društva. Okrožna skupina državnih nameščencev s sedežem v; Novem mestu se je po sklepu izrednega občnega zbora prostovoljno razšla.
»Učiteljska samopomoč«. S 1. ja nuarjem 1932. prične dosedanje dru štvo za pomoč ob smrti »Učiteljska samopomoč« v Ljubljani poslovati ket zadruga, ker je deželno kot trgovsko sodišče v Ljubljani že potrdilo pravila in izvršilo vpis v zadružni register. Učiteljska samopomoč ima zdaj 255 ? članov.
Razid društ’va. Društvo učitelji" odnosno društvo Dom učiteljic v Ljub Ijani je na občnem zboru 6, t. m. likvidiralo. Društveno premoženje pri pada fondu za dom učiteljic v Ljub Ijani.
vi, temveč tudi daleč naokrog. Zato je prav, da se tega pomembnega in izrednega dogodka spomni tudi naš list.
Jubilant se je rodil dne 4 marca 1854. v Radečah na Dolenjskem.
Zdaj pa pride velika luknja v mojem spominu... Dolga bolezen, črne koze, vročica, delirij. Od vsega tega mi je osta; !a v spominu ena sama slika: Metka stoji ob meni, mi meša razne čaje, Metka čepi na tleh, Metka, ki je zajahala mojo po? steljico in me drži nalahko, pa vendar z vsemi močmi za roke, da si ne bi raz; praskala obraza.
Rekli so ji, da postanem grda, če se bom praskala; in čuvala je mojo lepoto kakor škrat varuje zaklad.
Kako so le mogli pustiti, da je pri; bajala k meni in se izpostavljala nevar; nosti, da naleze od mene bolezen? Storili so vse, da bi ji onemogočili dohod. Nato S:o jo nekega jutra iztaknili v moji sobi v kotu, kjer je tičala za naslonjačem, za katerim je prebila vso noč. Tedaj je bilo že prepozno, da bi jo spodili; sicer pa, saj bi bila itak našla priliko, da se vrne, zakaj v ti veliki podeželski hiši niso bila trata nikoli posebno skrbno zaprta ...
Tisti dan, ko mi je postalo že malo bolje (bilo je v aprilu in po zavesah so se igrali sončni žarki), mi jc prinesla Metka polno naročje poljskih rož in ma; čic. Pričeli sva se igrati in se obmetavali s popjem; bila sem tako neokretna in še tako šibka, da so mi popki često padali na tla. Metka jih je pobirala po kotih, pod omarami, iskala jih je urno kakor mačka po vseh štirih. In to me je za; bavalo.
Štev. 35.
»N AŠ G L A S«
Stran 5.
BOŽIČNA PRILOGA
*•*■**•***#****■**•**#•* i* ■**■*******•»*■»****♦**#
K. Scheffler:
Mi in Amerika.
Nemčija vsa kipi v navdušenju za Ameriko. Kar je bila nemškim knezom v osemnajstem veku Francoska, to je nemškemu meščanu danes Arne« r.ika. Delavec ne kaže enakega zanimanja, čeprav se tudi on rad opaja ob tehničnih pridobitvah, ki izvirajo iz Amerike. Meščanu pa, čigar predniki so v minolem stoletju ustvarili velemesta, je Amerika skratka prispodoba napredka in svobode in z enim samim mahom bi hotel Evropo amerikanizi« rati. Ko se izkrca v New Yorku, stopi tako rekoč na tekoči trak in ko dospe do konca, ga je množina količin obvla* dala in porazila in postal je navdušen Američan.
Saj ima v marsičem prav, zakaj v mnogih ozirih Američani prednjačijo vsem drugim in s svojim vzgledom silijo ves svet, da jih posnema. Če pa natančneje pogledamo, se pokaže, da je Amerika velika samo v tehniki, or* ganizaciji, v mehaničnih stvareh, ne pa v tem, za kar je treba čiste človečnosti. S prispodobo bi bilo mo go* če to takole izraziti: življenje ameriškega miljarderja bi moglo tvoriti samo epizodo v Favstovem zemskem življenju; v vseh višinah in nižinah, z vsemi vrhunci in dolinami si ne bi mogel predstavljati Favstovega življenja v Ameriki. Ljudstvo je veliko in mogočno, nima pa še duhovne globi* ne. V Ameriki ni Walpurginih kresnih noči, ne romantično nemških, klasično antičnih pa še celo ne. Tam ni ne Favsta, ne Helene, pa tudi ne hrepe* nenja po obeh. Duševno življenje Amerike je življenje ogromne, na svojo mlado moč ponosne kolonije. Kot v vseh kolonijah, tudi v Ameriki ni bilo časa za ustvaritev velikih duhovnih vrednot.
Ce se mlada Amerika postavlja zoper mater Evropo in se šopiri, je to sicer psihološko razumljivo, toda višje upravičenosti nima za to. Naivna nesramnost je in dokaz velike plitko* sti, če se Amerika postavlja za sod* nika nad Evropo, če se ponaša, da je ne presega samo z močjo in bogast* vom, temveč tudi s pametjo, moralo in nravnostjo. Amerika se more po* vršnemu opazovalcu zdeti močnejša samo zato. ker je brez problemov, ker se v ameriških ljudeh razmeroma ma* lo dogaja, ker v njihovih dušah ni nemira, borbe in kaosa. Kategorični im* perativ ubogajo vsi trezno in smotre-no. da je postal kar ideal dečkom. Američanu ostane večna borba nem* ške duše same s seboj za vedno ne*
pojmljiva. Ni dvoma, da je Američan čistejši od evropskega moškega, toda to ni čistost, ki je izšla kot zmago* valka iz vseh skušnjav in ki je utemeljena v osebnosti, temveč je to čistost človeka, slepo privezanega na konvencijonalne zapovedi, in to uniformiranega človeka! Prav dobro vemo, da m mogoče zaustaviti industri* jalizacije, normalizacije, tipizacije, in mehanizacije in da ravna najmodreje tisti, ki ti usodi sveta razumno pomaga in jo obvlada. Nočemo pa, da bi se obenem s tem tipiziral tudi človek. Osebnost nam je več od praznih utvar.
Hvalili so nam, da Američan svoj avto, če je obrabljen, kratko malo pusti nekje ob cesti, da si vselej kupi novo pohištvo in staro uniči, da si se* zida hišo, jo podre in na novo sezuta, kakor in kadar to potreba trenotno zahteva. Tako ravnanje seveda zaposluje industrijo; vendar pa tudi zanika sleherno čustveno vrednoto, sleherno ljubezen do vsega, kar nasobdaja; Arne* rika ne spozna žive moči tradicije. Tra* dicija ni sentimentalnost, temveč podlaga duhovnega življenja — umetnosti, znanosti, nravnosti, tudi družabne oblike na primer. Od tod nam bo razumljivo, zakaj Amerika še vedno ni mogla ustvariti lastne umetnosti, za* kaj se mora zadovoljiti s tenko prevleko evropskega duha. Bogati ljudje nakupujejo stare in nove evropske umetnine kar na debelo in jih poklanjajo muzejem. V resnici skušajo s svojimi dolarji pokupiti domovino. In potem verujejo kot otroci, da so si vse tako pridobljeno tudi duhovno prisvojili, ker je prešlo v njihovo last. V najboljšem primeru bo pa stala nekoč Amerika napram Evropi tako, kot je Rim napram izčrpani Grčiji. Saj ume povečati vse, kar je evropskega, prav do ogromnosti, genija pa ni mo* go če uvažati. Uspeva samo tam, kjer vprašanja nravnosti in verstva ljudi tako razvnemajo, da se zaradi njih pobijajo. Tudi v mehaničnem je lahko monumentalnost, tudi kupčija, busi-ness, ima lahko moč, nikdar pa ne zraste iz nje tista heroičnost, ki vedno iznova sveti človeštvu kot luč svetil* nika. Zakaj ta heroičnost živi od žrtev. V sedanji Ameriki je ni opaziti, dasi se je nekoč nalahko javljala v osebnostih, kakršne so bili Franklin. Washington in Lincoln. In zato je tudi tako zelo slavljeni čut Američanov za svobodo kaj slabo utemeljen. Če si svoboden pred policijo, še ni tisto,
kot biti svoboden pred samim seboj in pred Bogom. Najsi se čas še tako silno spremeni, najsi ljudje letajo v letalih, zidajo hiše v sto nadstropij in do skrajnosti ukrote naravne sile: člo* vek bo ostal zmerom človek in v duši zadnjega se bo dogajalo prav vse ti* sto, kar se je godilo v duši prvega.
Američani si štejejo kot moralično prednost v dobro, da njihova dežela že po svoji zemljepisni legi ni v ne* varnosti, da bi doživela slično usodo kot Nemčija. Naj se nikar ne vračunajo, zakaj notranji boji, ki so razrili naše ljudstvo, ne ostanejo prihranjeni tudi Ameriki. V ti kapitalistično urejeni deželi bodo povsem verjetno katastrofalno nastopili, kadar bodo usahnila gospodarska naročila, kadar se bodo pojavile težkoče pri razpeča* vanju blaga in ko bodo velike svetovne gospodarske krize predvsem učin* kovale nazaj na Ameriko. Kar se zdi zdaj Američanu samo kot daljni revo* lucijski krik in na kar zre z zaničlji* vim pomilovanjem, vse to bo z grozo doživel sam v lastni hiši. Tedaj se bo namreč ravno vse tisto mehanično, na kar je zdaj tako ponosen, obrnilo proti njemu in ga uničilo. Kaj bi ostalo v ti zemlji, če ne bi bila več bogata — in če ne bi več podjetno zmerom novega ustvarjala? Ameriško časnikarstvo la* hko občudujemo, moramo pa pomilovati narod, ki duhovno živi v bistvu samo od — novic. Narod, ki iz svoje sredine — ravno zato! — še ni rodil nobenega velikega filozofa, v čigar sredini še ni bila naslikana slika, ki bi razvnela ves svet, še ni bila spesnje* na drama, ki bi vsakogar ganila, kjer navzlic vsem donebesnikom še ni bil ustvarjen noben stavbni slog zgodo* vinske veljavnosti in kjer se sredi grotesknega kvakanja jazza še ni začula nobena nesmrtna melodija. Najmoder* nejše mesto, kar jih je na svetu, je navzlic New Yorku še zmerom Pariz.
Nekaj misli
Iz naslednjih aforističnih izrekov, izbranih iz spisov nekaterih slovitih pisateljev minilih časov in današnjosti, se jasno odraža, kaj so veliki možje mislili o »večno ženskem«.
*
Ne boste je našli, ki bi vam ne znala odgovoriti, razen če srečate tako, ki nima jezika.
William Shakespeare.
*
Mnogo stvari je, kjer ženska ostreje vidi kot sto moških oči.
G. E. Lessing.
*
Narava je ženske tako ustvarila, da naj ravnajo po občutku, ne po na* čelih.
G. Cristoph Lichtenberg.
Oblačilnica za Slovenilo
Ljubljana, Miklošičeva casla Stav.«
priporoča svojo bogato zalogo vseh vrst ma-nufakturnega blaga. Državni uradniki dobijo blago na obroke samo s predložitvijo uradna legitimacije.
'•••••••••auauaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaauaauaaaaaaaaaaaanuaaa
ki je ves prenasičen s preteklostjo. Američani to sami potrjujejo, ker trumoma posečajo to mesto. Čutijo temno, da je v ti evropski prestolnici oživelo vse, česar z vso svojo silo in zmožnostjo sami ne morejo doseči in kar je vendar neobhodno potrebno, če naj duh večnosti poplemeniti, kar je minljivega bilo ustvarjeno.
Ta smisel za večnostno povezanost naj nas vodi v našem razmerju do Amerike: samo on daje naši pre* soji zanesljivo merilo spričo novega, ki zmede človeka in spričo ogromno* sti količin, ki ga porazijo. Američani ob smrti zapuščajo svojim otrokom zadolžnice stare Evrope. Zares izgub* Ijena bo pa Evropa šele tedaj, če tudi njeni meščani ne b odo mogli zapu* ščati svojim otrokom nič drugega kot denar in vrednostne papirje. Evropa, Nemčija, bo v zgodovini živela samo toliko časa, toda gotovo tudi toliko časa, dokler bo svoje najvišje duhov* ne vrednote, v tisočletjih nakopičene življenske zaklade čudotvornih simbolov življenja izročala od roda do roda.
* Ta zanimivi članek, v katerem lahko povsod besede: Nemčija, Nemci in nemško zamenjamo z imeni kateregakoli kulturnega evropskega naroda, je znani nemški pisatelj in kul* turni zgodovinar Karl Scheffler napi* sal že pred — šestimi leti. Da ima prav, je razvoj razmer že pokazal in bo še. — Op. prevajalca.
o ženskah.
Malo je žensk, da bi njihova vrednost preživela njihovo lepoto.
La Rochefoucauld.
«
Prvikrat ljubi ženska svojega ljubčka, kesneje ljubi vsakokrat ljubezen.
Lord Byron.
♦
Naj bo moški še tako hudoben, nikoli ne bo tako dobro ali tako sla* bo govoril o ženskah, kot mislijo same druga o drugi.
Honore de Balzac.
#
Ženska brez nežnosti je še vse strahotnejše bitje, kot mož brez po* guma.
Auguste Comte.
j Ivan Perdan naši., Ljubljana j
: Veletrgovina kolonijalnega in špecerijskega blaga. {
: Najnižje dnevne cene! - Postrežba točna in solidna. •
• :
Krojaški atelje
FRAN IGLIČ, LJUBLJANA
Pražakova ulica.
Izdeluje se za dame in gospode po najnovejših krojih. — Lastna zaloga modnega blaga. — Uradnikom znaten popust ali na obroke.
MANUFAKTURNA trgovina
FABIANI & JURJOVEC
Ljubljana — Stritarjeva ulica s
Priporoča svojo veliko izbiro volnenega blaga za gospode in dame. Belo blago za različno perilo v poljubni širini. Krasna zaloga zastorov in preprog. (Pliš, tapestri itd.) Puh, perje, kapok, volna, žima vedno v zalogi. Blago je iz prvovrstnih angleških in čeških tovarn. Gg. uradnikom proti takojšniemu plačilu 10% popusta.
s- « 'S*

Ift
PLES!	KONCERT!
Kavarna in restavracija ZVEZDA
LJUBLJANA — KONGRESNI TRG.
ZBIRALIŠČE VSEGA NARODNEGA OBČINSTVA!
V kavarni in restavraciji svira dnevno prvovrstni orkester. ♦ Poleti krasen vrt, pozimPmoderna vinska klet. « DNEVNO PRIREDITEV PLESA. * Izborna pijača, dobra gorka in mrzla jedila. Prvovrstna postrežba.
Se priporočata FRAN ili ROZI KRAPEŠ.
DVORANA!	IGRALNE SOBE!
Nogavice, žepne robce, dišeča mila, kravate, rokavice, vezenine, čipke, razni trakovi, sukanec, gumbi, potrebščine za šivilje, tapetnike in krojače v največji izberi samo pri
JOSIP PETELINC, Ljubljana
===== (blizu Prešernovega spomenika) ob vodi	-
Veletrgovina
A. ŠARABON
V LJUBLJANI
priporoča špecerijsko blago, raznovrstno žganje, moko in deželne pridelke. -------- Raznovrstno rudninsko vodo
NAS ATELJE
STRI TARJEVA ULICA
O»“"'

F. LUKIČ
ÄS*-"4'
I
II
1! 1
^ 1
Nogavice $\
^	VSE IZ LASTNE TOVARNE	i|i
ll* v priznano solidni in elegantni izdelavi
||>	ODDAJAMO PO TOVARNIŠKIH CENAH	||j
v naši prodajalni v Ljubljani,
PRED ŠKOFIJO 10	|| j
ii'
\%l m
II
lil Dežnike
m
|1|
Sl
; j|-{	’.&i
;|| PRVA JUGOSLOVANSKA TOVARNA DEŽNIKOV IN NOGAVIC ;'|1
I JOSIP VIDMAR I
VW
Naj no vej še
in sploh vse nudi
radioaparate, gramofone in gramofonske plošče, smuči, sanke
športne potrebščine
It*
:•
:•
:•
:•
:•
:•
:•
:•
za Božič in Novo leto
najugodneje
Jugošport - Ljubljana |
W. Dalmatinova ulica 13 Miklošičeva cesta 34 ^
ÄVVVVVVVVVVVVVV»*
Mestna hranilnica ljubljanska
LJUBLJANA, Prešernova ulica št. 3
je največja regulativna hranilnica v Jugoslaviji.
Ima vlog nad 430,000.000 Dm.
Za vse vloge jamči ljubljanska mestna občina z vsem svojim premoženjem in z davčno močjo.
Vloge se sprejemajo na knjižice in na tekoči račun.. Naložbe proti odpovedi se obrestujejo po dogovoru kar najbolj ugodno.
POSOJILA se dovoljujejo na posestva, menice in vrednostne papirje čim najceneje.
Za male trgovce in obrtnike obstoji pri hranilnici kreditno društvo, za pupilne naložbe pa sodni depozitni oddelek.
Za varčevanje mladine izdaja domače hranilnike, za pošiljanje denarja po pošti pa svoje položnice.
TELEFON ŠTEV. 2016 In 2616.
Poštni čekovni račun št. 10.533.
Uradne ure za stranke so od 8. do 12. In pol.
L. Mikuš
Ljubljana, Mi trg 15
► priporoča svojo zalogo
Hovtenpiaiali palit
Popravila se izvršujejo točno in solidno
DRAGO GORUP & Co. 1
I LJUBLJANA * MIKLOŠIČEVA CESTA 16/1. |
Izdelava in prodaja damske in moške konfekcije	35
Naročila po meri se izvršujejo hitro in točno
$
EN GROS
EN DETAIL
Priporoča se modna trgovina
T. EGER
LJUBLJANA
Sv. Petra cesta 2
Priporočamo tvrdko
M. Tičar, Ljubljana
za nakup vseb pisarniških in šolskih potrebščin.
Telefonska štev. 2412	Štev. pošt hran. 11.165
Vzajemna posojilnica v Ljubljani
r. z. z o. z.
Miklošičeva cesta 7
v lastni palači, dovoljuje pod ugodnimi pogoji vsakovrstne kredite in posojila državnim uslužbencem proti poroštvu, zaznambi na prejemke, zastavi življen-skih polic in vrednostnih listin ter vknjižbi na posestva. Odplačilo v mesečnih obrokih. Uradne ure od 8.—2.
Priporoča se
I. ČERNE
Ljubljana, Dunajska cesta 28
Zaloga pohištva in tapetništvo.
••••••••••••••••e
O
D
P- TJ O O B » -2
SöS-g-o
«ort?
! 2 Sr Sl“«*!
iiS.-isštaS'
“ ~	. K-ar-o 2.
B a’ — O m B « g B * «O
lHHl
er ° ® ~	•
S* 85
• o
ta O < <1 Ö •
B ^
p®
0
CD
s;
B IT'
1-2.
S ^
g 2< ^
i &
^ s' tr
5 W4 >-*
ag. e
s
o
o*
o
o
&D
S
Ö5
Iflpl
if-:i?«
o o J3,cü
c- T < ^ S ®
BJ1Ü ■||r8
Peli?
^wwwwwww4
Srajce
a
modne in športne, kravate, naramnice. Žepne robce, palice, ^
damsko perilo
S
a
moderne bluze, torbice, flor, nogavice in rokavice v krasni £ izbiri in po naj solidne]Uh cenah pri tvrdki Št er k nasl ^
Miloš KarnUnik, Liubliana <
Perilo po meri!	*r9 **“	Velika zaloga tipk. ^
A. & E. Skaberne, Liubliana
•••••••••••••••••

Velika izbira češkega in angleškega sukna.
Tovariši!
Kupujte pri tvrdkah, ki oglašujejo v „NAŠEM GLASU“! Kdor podpira nas, ga podpiramo mi!
Telefon štev. 2312 Račun pošt. hran. 10.761
UČITELJSKA TISKARNA
LJUBLJANA. FRANČIŠKANSKA ULICA
JE NAJMODERNEJE UREJENA IN IZVRŠUJE VSA TISKARSKA DELA OD NAJPREPROSTEJŠIH DO NAJMODERNEJŠIH
Tiska šolske, mladinske, leposlovne in znanstvene knjige; llu-strirane knjige v enobarvnem ali večbarvnem tisku; brošure In knjige v vseh nakladah, časopise, revije In mladinske hste. Okusna oprema Ilustriranih katalogov, cenikov In reklamnih listov

lastna tvornica šolskih zvezkov
HRANILNICA DRAVSKE BANOVINE
CELJE * LJUBLJANA * MARIBOR
Nalaganje prihrankov na hranilne knjižice in v tekočem računu pod najugodnejšimi pogoji in popolnoma varno.
Za vloge in vse obveznosti jamci Dravska banovina z vsem premoženjem in vso davčno močjo.
Vam nudi najsolidnelil vir nakupa perila, opreme nevest In novorojenčkov» perje» modnih potrebščin - Predtiskarlia modernih ročnih del*
Izdaj» za konzorcij .Naš Glas“ odgovorni urodnik dr. Karl Dobida. - T:
11 - 'mh
*
\\ <
•iteljska tiskarna (predstavnik France Štrukelj). Vsi v Ljubljani.