E. Gangl: Na Gorenjskem. V tolmun na skale voda štropota, -Da slapa grom skala zidavo stresa, In votlo se razlega v sive gore. In prosta, kakor ti, pod tabo čreda Vrsti se danes na planine sočne. Med tvojim Štropotanjem se razlega Brneče zvonec ponosite Mavre, Ki vešča poti v Cedi prva stopa. Za vrsto hodi trdo čednik Miha, Tobak pušeč iz okovane cedre. Presledek mal. — Zazna se na ovinku V smerečju beli jerbas brdke Mine, Pri mostu, ki čez bistri potok vodi, Privzdigne jerbas s krepkimi rokami In dene breme na zeleno trato. Pod slapom hoče počivati Mina, Tako navada stara je planink. Na slap grmeči zre oko ji bistro, Ki seva jasno kot na drevju biser, Ki mavrice sedmeri žar odseva. Veselje je razlito po obrazu, Kot slapova meglica - vedrnica, Vendar—srce nemirno ji utriplje. Vrste se v glavi deklici podobe, Spomini so preteklih dnij veselih, Ki na planini jih je doživela: Veselje v koči in na pašnikih, Nedolžne šale drugaric planink, Drvarjev mladih krepko prepevanje In Mihe — starega pastirja — bajke. A vmes vesela godbf zvoncev gorskih, Predrznih lovcev zmagoslavna uka, Sokolji glas in divje koze pisk, Senic pogorskih ščebetanje rahlo, Gavrana črnega grozeč krohot. In to življenje bode se živelo Od danes zopet do jeseni rmene. Nad slike te, kot slika vseh kraljica, Priplava deklici podoba ljuba — Podoba ljuba morda ne, ker je Zganila se ob njenem svitu jasnem? — Matijče, mladec brdki, dovški lovec. On trikrat je kolovrat nesel ž njo, Ko s preje se je vračala domov——. Očancev starih dolga vrsta pravljic Vzbudila strah je v srcu mladi Mini; Zato ni sama upala domov---------. Ko sliko to je zrla njena duša, Srce zatrepetalo je še bolj, Se bolj mu všeč šumeči bil Peričnik, Zakaj srca trepet ob njega sliki, Ni znala Mina srcu razložiti. — — — Utrgala je vrese prvo cvetje, Privila k njej je lično Petrov ključek, Pripela v nedra na srce nemirno Pomladi prvi Šopek. Pesem tiha Privrela je iz burnega srca, Da taščica na veji je postala In čudila se pesmi — o planinah. (Dalje.) Na Gorenjskem. 1. Na planino. Za mano ostani, o mesto, Z veselo te dušo pustim! Fr. Levstik. V rh pred mano je zeleni; Kadar nanj mi spe korak, Sladko je pri duši meni, Da bi vriskal v gorski zrak. Stan postavil tod bi zase, Srečen živel vrh planin, Kjer se Čreda mirno pase, Kjer prepeva gorski sin. Ž njim bi družil glase svoje, V dol pogled bi plaval moj, V gorah bi življenje moje Tek pričelo novi svoj. Prenovljeno, pomlajeno Teklo bi število dnij, Dokler s smrtjo poročeno Vekomaj se pomladi. (Dalje.) E. Gangl E. Gangl: Na Gorenjskem. 549 Ko mleko se je grelo na ognjišču, Iz belega zastora Mina vzame Spleteno kito iz pogorskih rož. Brž ptujec je opazil pestre cvete, Iztegnil roko je po redkem krasu: »Krasota! Kje nabrali ste cvetice? Kaj mnogo takih je v planini vaši? Če to resnica je, tedaj sem srečen!" Smehljaje zopet mu pritrdi Mina. Umela ni prirodoslovca sreče, Ki v gorah stiče za prirodnim krasom: Neznatni bilki mahovi se čudi, In vsako stvarico bi rad imel, Naj pisan je metulj, naj hrost je majčken, Neznaten kamenček na belem produ. In takov bil je ptujec — lepi Otmar, Ki gledal je zvedavo, kaj bo z vencem. Za vrati v pogradu se beli postelj, Kjer spi nedolžno spanje mlada Mina. Nad vzglavjem je obešena podoba — Naslikala je ni umetna roka — Pa saj zastonj bi trudil se umetnik, Ker človek slikati ne zna — Prečiste. Za Njo dekle je pletlo rožni venec, Za Njo rdečilo se je mlado lice. Skrivnostno bilo je dejanje to: Umeti more je srce le tisto, Ki kot Triglava je zlato Še čisto! (Dalje.) Na Gorenjskem. 2. Divja trta. V hladnici tihi počivam, Bedim in mislim in snivam Ob knjigi poezij. Po stenah lesenih prepleta V zelenje se trta odeta — Oh, divja trta je le! Zvedavo se name ozira, Pot solnčnim žarkom zapira S širokimi listi sem. Kako bi drugače bilo, Če grozdje bi tebe krasilo, Ki daje nam vince sladko! Pred mano bi v časi kipelo In kri hladilo in grelo In v srcu budilo mi spev. In misli bi mračne pregnalo, Veselje mi v prsi dalo In srečo in šalo in smeh. O trta, ti divja trta, Kot roža na gredi si vrta, Ki cvetja ne da ji pomlad. In kakor srce si moje, Ki mu življenje svoje Sladkosti skriva zdaj. Prijatelje klical bi k sebi, Da pevali hvalo bi tebi In sklepali večno zvestost. Tako pa sam tu počivam, Ob pesmih mislim in snivam O, trta, zakaj je tako? 3. Dvojno hrepenenje. O; "j pastirček, tožno Gledaš ti z gore, In v dolino tebi Hrepeni srce. Iz doline k tebi Zre oko, pastir, In srce mi hoče V tvoj planinski mir. E. Gangl. 58o E. Gangl: Na Gorenjskem. Velja mi toliko kot piškav oreh. Zato odpri oči in dobro glej, Komu in s čim se Otmar prilizuje! Dekle mlado ima še kratko pamet, Zato pa tebi bodi skrb možaku. Ta svet ti daje Miha — star pastir, Ki mnogo ve in se le redko zmoti!" Zasukal se je Miha in odšel, Matij če pa je dolgo stal še v gošči. Visoko že je šmarni križ priplul, Na zemljo legla je meglica hladna, Ki pasla se je ob potoku bistrem. S krepilno roso je pojila travo, Delila cvetju novo je življenje. Megla, ki legla je pa lovcu v dušo Kot slana, ki popari s strupom cvetje, Najlepši cvet je hipno zastrupila. Zato molče se vračal je domov, Zato s planine ni priukal lovec. (Dalje.) Na Gorenjskem. Kakor gnezdo vrhu gore, Ki je orel znosil je, Zdiš se, koča, mi, kjer more Potnik pokrepčati se. 4. V planinski koči. V starih dneh ne nehaš peti, Kot otrok si Še vesel, Pa povej mi, kdaj živeti, Starec, tukaj si začel? Časih se zgodi, da k meni Pride ptujec trudnih nog. Dom vsekdar pa osamljeni Čuva mi nebeški Bog." Kakor duh si gorski sivi, Kočar, osiveli mož, Zove tvoj me doni vabljivi, Ki je poln planinskih rož. „ Tukaj bivam do starosti Že od mladih svojih let, Vsega daje mi zadosti Lepi moj pogorski svet. V tem trenutku mi prešine Dušo čut kot rahel sen, Pogled vzplava mi v doline, Vzkliknem v misli zatopljen: Brez prestanka tam življenje Žene ples hrumeči svoj -Srečen si, ker to vrvenje Prišlo ni v dom tihi tvoj! 5. Gorska roža. V prašam tebe, gorska roža: Kaj zacvela tod si, kaj? Lepše je pri nas, ko maj Cvetju nežna lica boža. Roža mi v odgovor de: Bog za goro me ustvaril, Dol je tebi v dom podaril A zakaj, on sam to ve*. O. ceste, ve bele ceste, S planino vezete svet, Po vas ga hodimo zret, O, ceste, ve bele ceste! 6. O ceste, ve bele ceste! O, ceste, ve bele ceste, Lahak je bil mnogim korak, Pot večim ste bile težak, O, ceste, ve bele ceste! O, ceste, ve bele ceste, To vem, da mi pride čas, Ko več ne pojdem po vas, O ceste, ve bele ceste! O ceste, ve bele ceste, Kdo stopal že vse je tod? Za rodom nosile ste rod, O, ceste, ve bele ceste! O, ceste, ve bele ceste, Trpinu rešenja ste pot, Ko zvežete tod z ondot, O, ceste, ve bele ceste! O, ceste, ve bele ceste, Takrat me drugi neso, In peljete vse v nebo, O, ceste, ve bele ceste! E. Gangl, 1 omlad veje nad gorami, Cvet na sleme jim pripenja, Golo drevje se oživlja Polno mladega zelenja. O, ti pomlad v gorskem svetu, Mila si mi, dobra znanka, Ti pomladi nad oblaki, Nje radosti si poslanka! 613 — vr,. Na Gorenjskem. 7. Pomlad na planinah. Vir je prost okov ledenih, Vir, ki prost okov ledenih, V dol hiti kot poročilo: V dol hiti kot poročilo: Vam je prešlo mladoletje, Iz doline mladoletje Nam se šele je vzbudilo. K nam je zdaj se naselilo. Glej, kako je v srcu meni: Vir v doline, jaz v planine . . . Nekdaj tam je pomlad bila, Morda nekaj mladoletja, Žal, da reči moram: bila, Ki je šlo pogledat v hribe, A prenaglo je minila! Najde v duši kaj zavetja! Dolinska roža. (F. S. F-u.) jL esem naj zapojem ti o roži, Ki vzbudila se v pomladnih dneh, Ko po vejah ptiček pesmi kroži, Zimski duh pregnan po mrazu toži, SolnČni žarek vzbuja spev in smeh. Radostim se nje krasote rožne, Zanjo tebi pesem svojo dam: Pol vesele je in pol otožne Pesmi te iz duše mi pobožne, Njo kot rožo Bog je vzbudil sam. Pred menoj za sliko slika vstaja: Živega pogleda, zdravih lic Dan na dan otrok na vrt prihaja In ob rožnem vonji se naslaja — Srečen sredi cvetnih je gredic. Venec vije, vanj ljubezni svoje Nežne Čute vpleta in veh': Mamka moja, ki mi pesmi poje, Ki srce je in veselje moje — Ona rožno kito naj dobi! In mladenka iz otroka vzrase, Čiste jo ljubezni vnema žar, Rože trga, toda ne jih zase: K božji Materi pošilja glase, Roža z rožami krasi oltar. Tudi njemu, ki se ž njim združila Žena bo pred Bogom in ljudmi, Rožo je v darilce poklonila, Ki mu naj bi v dušo govorila : Zate mi zvesto srce gori. Culo je neb6 molitev vneto, Dalo ji otrok veselih zbor; Z rožami pomlad in potlej leto Pride, ko slavi Telo se sveto, Ki obema večni je izvor . . . Rože sipljejo po tleh v sprevodi, Pesem vrč iz srčnih globočin: „Bog naš večni, tukaj in povsodi Spev in čast in slava tebi bodi!" In po rožah gre sam božji Sin . . , Tožno se zvonovi oglasijo, K odru hčere in sinovi vro . . . Molijo za mater in kropijo S sveto jo vodo ter ji krasijo Z rožami ležišče zadnje to. In ko zemlja se nad njo zagrne, Roža na gomili zacvete, Kot hotela reči bi, da vrne Mrtvim se življenje, kadar strne Čas minljivi z večnim dnevom se! Pesem naj zapojem ti o roži? Tu ti je, čeprav v pomladnih dneh, Ko po vejah ptiček pesmi kroži, Zimski duh pregnan po zimi toži, Jaz ob sobi nimam vrtnih leh. V srcu časih popje mi zažene, Kakor bi pomlad zavela vanj . . . Glase združim v spev takrat vznesene, Kdor ume jih, ta umeje mene — Pesem je o roži mojih sanj! Kri mi v žilah vre, srce se širi, In kipi mi duša iz očij, In v radosti dišem in nemiri, Ko privro mi v prsi topli viri, Rožnih vonjev rože — poezij! —- E. Gangl. 644 E. Gangl: Na Gorenjskem. Pred križem tem Matijče je pokleknil In prosil ptujcu večnega pokoja. Zamišljen z groba je odšel Matijče Pastirjem pravit o nesreči bridki, Ki ptujca je v viharni noči strla. O polnoči so drugo jutro šli Iskat pastirji zagrebeno truplo, Da poneso je k večnemu pokoju. Matijče ni šel k žalnemu pogrebu, Izginil je, nihče ni vedel kam. Na Gorenjskem. 9. Pastir. (Konec.) iT ozdravljam od srca te tu med čredo, Pastir, mož osiveli — trudnih let! O, zdi se mi, da ti okušal bedo, Pred prazno večkrat kot pred polno skledo Posedal si, odkar te nosi svet. Morda prenašal žal si svojo voljno, Mogoče, da je polnil srd srce —, Govori, rad bi znal, kar ono ve, Saj je življenje ti izkušenj polno! In sivi mož v odgovor to mi de: „Star sem po letih, mlad po srci svojem, V njem je veselje ono mi ostalo, Ki z mano porodilo se na svet. Ne tožim jaz, ker tožba ne pomaga, Četudi včasih mraz in glad trpim. V trenutkih takih zrem v pretekle dneve In ob spominih zabim svoje bede In tešim se, da pride lepši čas. Ni žal ni jeza duše mi ne polni, S tem, kar imam, povsem sem zadovoljen In svojemu Bogu prepevam hvalo, Da je tako in da ni slabše z mano ..." O, starec dobrovoljni, Čuj in vedi, Da govor tvoj v srce kot pesem sega, Le škoda, da beseda se k besedi — Kot meni zdaj — ne veže, ne prilega. In sivi mož smehljaje zopet de: „Seveda je lepo, če govori se, Da vjemajo besede se z besedo, Kakor pri fari glas zvonov se druži: A zdi se mi, da sto in tisočkrat Bolj prija, da — čeprav brez lepoglasja — Ne govorimo praznih le besed!" T, udi tukaj si v planinah, Lastavica ti — Svet je tvoj in ti njegova, Vsak se te razveseli. 10. Ptica lastavica. Jaz pozdravljam te kot znanko, Saj sem mlad, vesel Čuval gnezdo ti pod krovom, Kjer živeti sem začel. Danes, ko ob meni letaš, Mislim, da imaš Zame srčno pozdravilo, A povedati ne znaš. Vidiš, z mano tudi včasih Taka se godi, Da srce je čustev polno, A besede zanje ni. Pa molčiva, le molčiva . Včasih je tako, Najsi tudi bi govoril, Ne umeje me vsakdo! 11. Studenec. studenec, ti bistri studenec, Lesovje, grmičje in cvetje Ob strugi te senči, ko v reke Hitevaš ti hladno objetje. In zdi se mi, kakor bi solzo Ogromno zrl gorskega sveta, Ki toči planina jo solnčna Ob svoji krasoti zavzeta . . . E. Gangl. E. Gangl: Na Gorenjskem. Pode se misli bridke mu po glavi In v mislih teh si stari Miha pravi: „Ovenčan vračam zopet se s planine; A trnjev venec zdf se letos meni, Ker tožne s saboj nosim si spomine. Ko cede pol v planini bi zeleni Nenadoma smrt bila mi požela, Ne peklo bi tako me v dno srca, Ko peče grozna me nesreča ta, Ki njega, njo in mene je zadela. — Zakaj odšel Matijče si v planine? Zato, — ker mož si prave korenine! Kako imel sem rad te — kakor sina! Lahko — seve — saj bil si zlata duša, In boljšega ne bo dobila Mina, Naj v svetu celem ga iskati skuša! A prišel tisti je — odkod, kdo ve, Ki zastrupiti hotel je srce, Srce, ki sveta zlobe ni poznalo, In sladki govorici verovalo. Oskrunil skoro bi srca zlatnino, Na krivo pot zavel nedolžno Mino, Da nisi preje Ti, mogočni Bog, V obrambo njeno dvignil svojih rok, In sodbo, trdo, trdo si dovršil Nad njim, ki ji čistost srca je kršil. Oj, huda sodba, huda, Ti, moj Bog, Kdo bi sledil stopinje tvojih nog! Sam kmalu bom pred stolom tvojim, Oj milost, prosim, milost grehom svojim. Pritekla solza je na staro lice — Bridkosti in kesanja grenka solza. Za čedo šla je Rupnikova Mina. Vendar — nikakor to ne more biti -— To Mina ni, oj tista brdka Mina, Ki kot pomladi živi gorski cvet, Kot ptica drobna, ljubko žvrgoleča, Pred kratkim z doma Šla je na planino. Sedaj kot cvet jesenski gre domov, Kot list poparjen od pekoče slane, Dekle — nesreče tožne jadna žrtev. Potekala so leta bolni Mini, Potekli z leti niso pa spomini. Zastonj se mati zanjo je trudila, Zastonj iskala zanjo je zdravila. Nikjer pomoči deklici potrti Drugje ni bilo, ko v prezgodnji smrti. Na Gorenjskem. 12. Nekemu dekletu. Oolnce luči ne ugasne, Žarke siplje v solzni dol — V srcu vir je sreče jasne, Ki prežene skrb in bol. In oblaki hudourni Z gromom zemlji strah bude Jezni čuti v duši burni Srcu vzbujajo gorje. Cvetnih vrtov, plodne njive V žaru solnčnem vstaja kras V srečnem srcu pesmi žive Vzbuja se veseli glas. Pade klas in pade cvetje, Ko nevihta privihra —¦ Radost, željo, up in petje Srčni nam vihar konča! 13. V Vratih. V elikani na okoli Naših so gora, Kakor kralj zre na prestoli Triglav vrata ta. Čujem, kot da klic razglaša Z vrha se mu v svet: Vse ob meni last je vaša Že od davnih let! E. Gangl. Na Gorenjskem. 14. Pri Pericniku. Kras ti našega sveta, ne zabim nate, Dokler mi v življenju pot prestane moj; Solnce samo se zagledalo je vate, Raztopilo se v vseh sedem svojih boj! Iz višine, kjer brsti ob cvetu cvet, Voda tvoja hoče zreti v dol, a sila Vsemogoča v tisoč kapelj je razbila In izpremenila v biser jo neštet . . . O, kako bi rad, da samo jedna kaplja V množici nebrojni tvojih sem voda, Hitel s tabo bi, iskal, kod že zataplja Za gore se zvezda našega gorja. A tako samo te zrem ! ... Ne zabim nate, Saj kot ti nemiren žitja pot je moj, In zaljubil kakor solnce sem se vate — Ono svit, jaz spev ti dam oskromni svoj! 15. Te gore! -L omlad prišla je iz nebes, Sneg po vrheh se v solncu taja, O, zdi se mi, kot da bi res Razgrnil tod se košček raja — Te gore, krasne gore! Obseva jutra svit krasan . Brsteči cvet, zelene veje, Na zlatem vozu solnčni dan Izza gora se nam prismeje — Te gore, zlate gore! Z nočjo stoterni pride sen, In solnce svod neba ostavi, Počiva svet v sne zatopljen, Žar ga nebrojnih zvezd pozdravi Te gore, mirne gore! V oblakih križa bliskov žar, In grom razlega se v doline, Beži v zavetje vsaka stvar, Radost in spev po gorah gine — Te gore, temne gore! In pride zime led in mraz, Planini cvetno lice vzame, In smrtni jo poljub ta čas V sen zimski žalostni objame — Te gore, mrtve gore! 16. Šum in Vintgar. Vec nas je bilo, ko smo tod Šli takrat gledat daljni svet . . Nad nami svod neba razpet, Na levo skale, in na pravo Drzno ob njih umeten pot Izgublja nekam se v daljavo . In košček ta zemlje domače V nemirni vodi se zrcali, Ki v strugi njen val ob vali Šumi in peni se in skače In druži se in spet razdvaja; Hiti nevzdržno, zdaj zastaja, In končno pada kakor v sneg Razmleta voda z visočine — Polagoma nemir ji mine, In vanjo zre cvetoči breg . . . Navdušil nas je ta prizor: ZaČuli klici vzradoščenja, Ponosa so se in strmenja, Odmeval je od sivih gor Glas pesmi radostno zapete, Ki bil iz duše je zavzete . . . Zazdelo se mi je, da teh DuŠ mnogotera je strmečih Posoda le valov besnečih, Ki svet jim vzel je mir in smeh! In da v prirodnem veličastvu, Pozabi človek svoje teže, Bridkost se mu in jad poleže — In če srce ni brez občutka, Ob neizčrpnem se bogastvu Prirodnega krasu pomlaja, Slast ga in nova moč navdaja — Ne zabim onega trenutka! Prišli smo do prijazne hiše, Ki potnika uljudno vabi, Da potno čelo si obriše In svoj telesni trud pozabi. „Hej, vina, vina!" zakipele Nam duše so, in zazvenele V rokah so čase spet in spet: „Bog živi te, slovenski svet!" E. Gangl. ! 738 Kristina: Najlepši dan. — E. Gangl: Na Gorenjskem. Najlepši dan. L^an je vstajal na obzorji, Vstajal svitel in krasan, A trpinu v revni koči Ginil je življenja dan. Sveča smrtna je brlela In svetila mu na pot V boljši svet tam onkraj groba, Kjer bridkosti ni — ni zmot. Pristopila dobrotljiva Žena bela je s koso, Iz očesa mu zvabila Zadnjo grenko je solzo. Dan je vstajal na obzorji, Vstajal svitel in krasan, A trpinu v revni koči Vstajal je najlepši dan. Na Gorenjskem. Kristina. 17. Pri križu. 1 am nekje je bilo v gorah . Ob prepadu stal je križ; Čital sem: „0, moli zame, Potnik, ki se tu mudiš!" Cul sem, da nekdaj pred leti Nekdo je izgrešil pot, Pal je v globočine temne In umrl nesrečnik tod. In pokleknil sem in molil: „Bog, daj večni mu pokoj!" Kdo bo neki molil zame, Kadar pot prestane moj? G, rlej, jezeri sta dve Kakčr oči temne — Oblaki zrejo vanje In gozdi in gore. 18. Ob Belopeskih jezerih. Pa ko sem tamkaj bil, Od solnca žarek lil Na jezerske je vale In jih srebril, zlatil . . . In vzdihnil sem tedaj: Naj pride solnce, naj, Da sine v dušo meni Za hip, za hipec vsaj! In ko sem zrl v vodo, Občutil sem tako, Da jezero mi v prsih Prostira se temno . . . K o bil sem na Golici, Nabral sem si cvetov In ž njimi sem v resnici Dospel vesel domov. In hotel sem poslati Ta šopek v daljni svet, Tja, kjer je moja mati, Kjer moj je živi cvet! 19. Šopek. Pa ko me zjutraj vzdrami Iz spanja zlati dan, Glej, listi so še sami — Po tleh je cvet nastlan . Prišla je noč in vzela Krasu je šopku pol, Zato pa ni objela Srca mi žal in bol! Še to, kar je ostalo, Zavrgel sem lahko, In nekaj mi dejalo V dnu duše je tako : Saj tistim, ki čutilo Te spaja ž njimi že, Najlepše ti darilo Prineseš sam — srce! E. Gangl: Na Gorenjskem. 739 J e-li res, da na planinah Bolno se telo krepi, In da srce v gorah mirnih Izgubljeni mir dobi? 20. Vprašanje. Da telo se ti pozdravi V gorskem zraku — dobro znam, A težko mirti tod najdeš, Če ga v srcu nimaš ¦—- sam! 21. Bled. \J čakal sen prekrasen sem nocoj: V oblakih zlatih gledal nad seboj V daljavi nedosežni sem Boga — Plašč bil njegov iz čistega zlata, In v kroni biseri so mu žareli; Ob njem so bili angeli neba, Molili so ga in mu slavo peli. —• Pod njim pa plaval je naš lepi svet, Pomlad na njem je čarno kraljevala, Morda je bila prva, ki je vstala Na božji glas pred milijoni let . . . In biser Bog iz krone svoje vzel, Izpustil ga na zemljo, zasolzile Po njem so angelov oči se mile — Solza nebroj ta biser je objel . . . V tem hipu sem se vzbudil, in šepet Ljudij, valov mi je na sluh udaril, In na otok moj vsplaval je pogled — O, ti si, Bled, ki Bog te je ustvaril! 22. Zima. Ivje cvetni zdaj dol je in breg? Oh, zima gre z gore v doline . . Kar dala pomlad je ¦— premine: V prirodi le burja in sneg! Zgodilo se tudi je že, Da zima je sredi poletja Prišla, toda vzela ni cvetja Objela je moje srce! — 23. Slovo! -Dog z vami bodi, lepe ve gore, Dolžnost me kliče, da ostavim vas, In ob slovesu točil bi solze, Tako sem vas v teh dneh zaljubil jaz! To bil je sen, prijeten, blažen sen ! Odprl prijatelj mi svoj tihi stan, Ki bodi blagoslovljen, posvečen — Saj v njem sem mislil, sanjal dan na dan. Pretekli dnevi zdaj so za menoj . . . Zataplja vanje duh se moj samo, Spomini pa, ki vzel sem jih s seboj, Kako so mi zdaj ljubi — o, kako! Ustvarili so mi življenja del, Kako je lep ta del, srce to zna: Kadar zavlada v njem čut nevesel, Tolažim ž njim nepokoj si srca . . . Kdo znaj, če kdaj se v gore vrnem spet? Prehitro dnevi v prešlost se gube — Bog s tabo, lepi naš gorenjski svet, Bog z vami, ljube solnčne ve gore! E. Gangl. 471