702                                         Dr. Fr. Sedej."  K Jordanu in  Mrtvemu  morju.
Cornelius, v vrsti svojih tovarišev umetniško     ničevo. Vsak je globoko Čutil, kar poje Michel-gotovo najbolj  nadarjen,  je še v svoji starosti     angelo v svojih krasnih sonetih:
blagroval one lepe dnove: „Kako Čist, kako svet je bil smoter, za katerim smo hiteli! Nikdo nas začetkoma ni poznal, nikdo drugi nas ni poučeval, nikdo drugi podpiral, kakor le ljubi OČe v nebesih.  Zemeljsko življenje nam je bilo
Veggio  ben,  che della vita sono Ventura  e grazia 1'ore  ben  corte. (Vidim   dobro,  da v življenju  našem So sreče in  miru le kratke ure) . . . (Konec.)
K Jordanu in Mrtvemu morju.
(Spisal dr. Fr. Sedej.) (Dalje.)
iredno sem pil, pogledal sem dobro na dno kozarcu, ker so v vodi, kakor potopisne knjige pravijo, — pijavke. Neoprezni moha-medani dobe tu večkrat v goltanec pijavko. Tedaj jim dajejo Evropci piti slano vodo (slanico) in jim „zasolijo" v vrat še udarec, da pijavka kar skoči iz njega. Kdor ne veruje, naj poskusi!
Ta studenec se zove tudi „Studenec apostolov", ker so tu mimogredoČi apostoli iz njega pili,  najbrž tudi  Kristus.
Meni pa je dišala Črna kava bolj kakor mlačna voda, zato sem Šel v bližnji siromašni ban. Izvrstna turška kava mi ni samo žeje uga-sila, marveč tudi omehčala hudi nahod, katerega sem bil nalezel na morju, vozeč se iz Trsta. Plačal sem jo kajpada dvakrat draže kakor domačini. Saj imajo romarji po mnenju orijentalcev mnogo denarja, drugače bi ne hodili tako  daleč.
Cesta se nagiblje vedno niže skozi golo, ozko dolino, iz katere se nikamor ne vidi. Za 25 minut pridemo do razpotja: na desno se odpira dolina Uadi Džemel, vodeča k turški božji poti in samostanu Nebi M u s a , kjer bi bil po (krivem) mnenju mohamedancev „prerok Mojzes"  pokopan.
Čez jedno uro pridemo v vznožje strmega klanca, katerega prst je od železnih snovij vsa rdeča. Stopimo iz vozov ter gremo peš po strmi cesti. Ko pridemo na vrh, zapazimo na levi precej velik han, imenovan Han el-Had-rur, t. j. gostilna razbojnikov. Nekateri imenujejo ta han tudi Han e 1 - A h m a r , t. j. rdeči, a ta je nekaj niže proti jugo-vshodu. Prvi je dobil ime od razbojnikov, ki so tu napadali in morili romarje, drugi pa najbrž od rdečkaste zemlje, ki se tu razgrinja. Že sv. Hijeronim stavlja na ta kraj Izveličarjevo krasno priliko o usmiljenem Samarijanu. (Glej Evzebija in sv. Hijeronima knjigo „De locis hebraicis" pod besedo Adomim). Ne da se sicer dokazati, da bi bile Kristusove prilike povsem zgodovinske,
a posamne njih črtice se vendar naslanjajo na dogodke, ki se ponavljajo v naravi ali v človeškem življenju. Zato je popolnoma verjetno, da je Kristus, govoreč o Človeku, ki je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike ter bil od usmiljenega Samarijana spravljen pod streho bližnje gostilne, imel pred očmi te kraje. Tudi dandanes se dogajajo na poti v Jeriho taki slučaji, kakor uČe potopisne knjige. Prišedši pred Han el-Hadrur, srečamo starosto   beduvinov   (šejh) iz Abu Disa,  katerega
Pot proti Jerihi.