GLEDALIŠKI LIST Narodnega gledališča v Ljubljani 1938-39 DRAMA -J Q W. SHAKESPEARE: lO OTHELLO Priporoča se Vam ..SLAVIJA" Jugoslovanska zavarovalna banka d. d. v Ljubljani za zavarovanje proti oškodovanju vsled požara, eksplozije, kraje, toče, nesreč i. t. d. — na zgradbah, opremi, tvomicah, avtomobilih kot tudi na lastnem telesu in življenju Podružnice: Beograd, Sarajevo, Zagreb, Osijek, Novi Sad, Split Glavni sedež: Ljubljana, Gosposka ni. 12 Telefon itev. 117* In 1271 Ljudska posojilnica v Ljubljani roglstr. radr. z neom. Jamstvom Ljubljana, Miklošičeva c. št. 6, v lastni palači obrestuje hranilne vloge najugodneje. Nove in stare vloge, ki so v celoti vsak čas razpoložljive obrestuje po 4%, proti odpovedi do 5% lanenega olja in firneža HROVAT & Komo. GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1938 39 DRAMA Štev. 18 W. SHAKESPEARE: OTHELLO PREMIERA 10. MAJA 1939 Shakespearjevega »Othella« imenujemo radi »tragedijo ljubo-sumnja«. Vendar ljubosumnje nikakor ni v večji meri Othellova dediščina, kot v drugih ljudeh. On je dobrodušen in zaupljiv. — Važnejše je ono, kar ima od rojstva in usode — iz drugega plemena se je rodil in njegovo maverstvo (saj zamorec Othello ni) leži nad njim kot težka mreža. Na videz je ta mreža že raztrgana in sicer od njega samega — potom vzvišenosti, možatosti volje — saj je vendar beneški condotiere in slaven in češčen vojskovodja. Njegovo ime ima dober cvenk in s spoštovanjem se izgovarja. Vendar navzlic spoštovanju, ga njegovi beneški predstojniki, beneška družba, ne smatra za enakovrednega. Vse radi rojstva v tuji deželi, pripadnosti k drugemu plemenu. To mora Othello občutiti. In on, ves rahločuten, prenaša to še prav posebno težko, kajti on sam, čeprav črn je »krvi kraljeve«. Prav v to najbolj ranljivo točko sproži Jago svojo infernalično puščico. Tod prične za Othella spet kaos, iz katerega se je z ljubeznijo do Desdemone že izkopal. 157 Kaj jc zanj kaos? Izobčenost, blazni nemir, brezdomstvo in obup nad vsem početjem, grenka osamelost, peza rojstva in nasilna izguba blizkega človeka, katerega ljubi in na katerega se je bil tekom časa navezal... Ljubezen do Desdemone je bila Othellu sproščen je. »Tičica zlata! Duša mi propadi, če te ne ljubim! In če te ne ljubim, se vrne kaos spet.« Tako nam zagotavlja, ko stoji za njim že Jago in zasadi vanj prvi dvom — prve iskre se zaiskre pred velikim požarom. Othello prične dvomiti nad možnostjo, da se je lepa, gracijozna Benečanka zaljubila vanj z vso vero in zvestobo. In kakor visoka je bila prej njegova sreča, tem globlji je sedaj njegov padec v kaos. Purija ga popade in njen bič se imenuje ljubosumnje. A to ni tisto ljubosumnje, katerega so sposobni vsi možje, kateremu so podvrženi. Ne, to je ljubosumnje kot izraz tragičnega rojstva — zato nepremagljivo in pošastno! . .. Vse, kar se utegne zgoditi, se tudi zgodi: obup, blaznost, smrt. Ne gre za dramo ljubosumneža v Othellu — za usodno, neizbežno tragiko rojstva gre. •J. Kar priča o Othellu, kot drugorodcu, mu daje sicer opravičenost do temperamenta, onega naglega južnjaškega zanosa — to je pa samo način njegovega doživljanja — ne pa njegovo bistvo. Samo rahel dih, niček, sapica, očividno lopostvo pogazi velikega človeka Kako zveni iz teh scen globoka Shakespearjeva melanholija: nobena veličina se ne more ohraniti . . . Samo dih in vse je v razsulu. Jaz bil bi srečen, da je tabor ves, zadnji kopač telo nje sladko užival, da le ne vem o tem. O, zdaj za večno zbogom moj srčni mir, zbogom radost! Zbogom prejaniki in goste trume. Zbogom, hrzavi vranec, zvočna tromba, 158 bodreči boben in piščal vreščeča, kraljevski prapor, ves junaški posel, ponos, blesk in oprema slavne vojne. Zbogom zdaj za večno! Othello je opravek svoj končal! Kako silno se poslovi preprosta duša od vsega, kar je ljubil in je bilo zanj smisel življenja. Koliko notranje kulture je naklonil Shakespeare temu Mavru, koliko nežnosti, možatosti, otroškosti in pred vsem čiste, poštene vere v sočloveka. Njegova beseda je prekipevajoča, njegova ljubezen grandijozna. Tragika pa je, da se ugnezdi v tako lepo posodo Črv, ki ga zaseje zlohoten duh . .. Othello je v tragediji tako osrednja oseba, da vse druge (celo Jago, ki je po obširnosti besedila neprimerno večja vloga) ostanejo le nekako v ozadju. — Tudi Desdemoni je odmerjeno le malo in šele v poslednjem dejanju ima skupno z Emilijo priliko izpovedati nekaj več. Sicer pa je Shakespeare — Shakespeare. — Kako si brez posebnih opazk gradi sceno, dobo, kako postavlja situacije in kako oživlja značaje. Človek bi se res lahko izognil vsem detajlom pri uprizoritvi, namreč zunanjostim, ki prikazujejo laguno, trge, ulice. — Saj zadošča tako malo ... Steber — ulica, rilec gondole — druga ulica ograja in morje — Ciper. Pa ne, ako že poznamo vse lepe in dekorativne elemente rene-sance in Benetk, zakaj bi jih vsaj malo ne izrabili, premešali barve in poiskali tudi onih lepot, ki so prijetne za oko. Po preteku dolgih let stopa na naše deske spet to silno delo. Daj Bog, da bi našlo odmeva pri občinstvu, kot je našlo rastoče ljubezni pri ansamblu, tekom skušenj. Ost. if9 Iz spominov Stanislavskega Moskvo je doletela sreča, da jo je obiskal kralj vseh tragedov, znameniti Tomaso Salvini (oče). Igral je skoraj ves veliki post v »Velikem teatru«. Igrali so »Othella«. Spočetka sem bil popolnoma hladen nasproti gostu. Očitno najprej hi nameraval vzbujati prevelike pozornosti. Sicer bi bil to zlahka dosegel z eno samo genialno potezo, kakor se je to zgodilo v na.slednjem prizoru — pred senatom. Začetek te slikni prinesel nič novega, kvečjemu to, da sem si lahko ogledal postavo, obleko in masko Salvinija. Da bi bile te stvari kakorkoli izredne, ne morem reči. Njegova obleka mi ni ugajala ne tedaj ne kasneje. Maska... da, po mojem mnenju maske sploh ni imel. To je bil obraz genija samega, ki ga nemara sploh ni treba pokrivati z masko, kdo bi to vedel! Veliki, naprej štrleči Salvinijevi brki, njegova lasulja, ki je bila vse preveč samo lasulja, njegova ogromna, težka, skoraj debela postava, veliki orientalski handžari, ki so mu štrleli od života in ki so ga še bolj debelili, zlasti kadar je preko njih oblekel mavre-tanski plašč s kapuco, — vse to je bilo malo tipično za zunanjost vojaka Othella. Toda... Salvini je pristopil k prestolu dožev, pomislil, se zbral in ne da bi bili mi opazili, zajel v svoje roke vso trumo gledalcev v »Velikem teatru«. Zdelo se je, da je to opravil z eno samo kretnjo, — iztegnil je, ne da bi se ozrl, roko v občinstvo, zgrabil vse v svojo pest in jih držal v nji kakor mravlje vso predstavo. Če stisne pest, je smrt, če jo odpre in toplo dihne vanjo — blaženost. Zapadli smo njegovi oblasti za vselej, za vse življenje. Pojmili smo nenadoma, kdo je ta genij, kakšen je in česa nam je pričakovati od njega.. . Ne bom tukaj opisoval, kako je Salvini igral vlogo Othella, kako je odkrival pred nami vse bogastvo njene notranje vsebine in kako nas je stopnico za stopnico vodil po poti, po kateri se Othello pogreza v satanski pekel svoje ljubosumnosti. V gledališki literaturi je ohranjenih dovolj zapiskov, po katerih si človek lahko ustvari podobo tega nenavadnega, neskočno preprostega in jasnega ter hkratu prelepega in ogromnega lika — Salvinijevega Othella. Povem samo l6o to, da mi je tedaj postalo iasno nad sleherni dvom: Salvinijev Othello je spomenik, ki predstavlja nekakšen neizpremenljiv in večen zakon. Poet je dejal: »Treba je ustvarjati za vekomaj, enkrat in za vekomaj!« Salvini je ustvarjal tako: »Za vekomaj, enkrat in za vekomaj!« Toda čudno je, zakaj sem takrat, ko sem gledal Salvini ja, pomislil o Rusiji, o velikih ruskih igralcih, ki sem jih bil dotlej videl. Začutil sem, da je med njimi in njim nekaj skupnega, sorodnega, nekaj, kar dobro poznam, kar srečujem samo pri največjih igralcih. Kaj je to? Belil sem si glavo, a odgovora nisem našel. In kakor sem svojčas opazoval Kronecka iz Meiningence ter jih skušal spoznati v njihovem zakulisnem življenju, tako sem zdaj hotel izvedeti vse, kaj počne Salvini tam za kulisami, in sem izpra-.ševal vsakogar, ki mi je mogel kaj povedati. Salvinijev odnošaj do umetniške dolžnosti je bil ganljiv. Na dan predstave je bil že prav od jutra razburjen, jedel je zmerno, se po jedi zaprl in ni nikogar sprejemal. Predstave so se začenjale ob osmih, Salvini pa je prihajal v gledališče okrog pete ure, se pravi, tri ure pred pričetkom predstave. Šel je v garderobo, slekel kožuh, nato je šel tavat po odru. Če je kdo stopil k njemu, je poklepetal z njim, potem ga je pustil, zamišljeno postajal, nakar se je spet zapri v garderobo. Čez nekaj časa se je spet pojavil v jopiču za maskiranje ali v halji; taval je spet po odru, preizkušal z dvemi — tremi stihi svoj glas, naredil nekaj kretenj, da bi preizkusil kak prijem, ki mu je bil potreben v vlogi, nato pa se je vrnil garderobo in si tam nadel splošno barvo polti ter brado svojega mavra. S tem se ni izpiemenil samo zunanje, temveč očitno tudi notranje in je spet stopil na oder z nekoliko lahkotnejšim in mlajšim korakom. Tam sc se zbirali delavci, ki so jeli postavljati p zorišče. Salvini se je pogovarjal z njimi. Kdo ve, morebiti si je pri tem predstavljal, da stoji sredi svojih vojakov, ki grade barikade in utrdbe za obrambo pred sovražnikom. Njegova mogočna postava, generalska drža, njegove pozorne oči so skorajda pritrjevale tej domnevi. In Salvini je spet odšel v garderobo in se vrnil iz nje že z vlasuljo na glavi in v spodnji halji 16 i Othella, z mečem in jataganom, s pokrivalom na glavi in naposled1 v popolni obleki generala Othella. In pri vsakem njegovem prihodu sc ti je zdelo, da si ni maskiral samo obraza in si prekril telesa, marveč da si je hkratu prav tako pripravil tudi dušo in ustvarjal v samem sebi pravo čustvo in zavest. Zlezel je v Othellova kožo in telo s pomočjo nekakšnega važnega pripravljalnega maskiranja svoje umetniške duše. Taka je bila priprava tega genija za vsako predstavo, bila mu je potrebna za vlogo, ki jo je bil sto in stokrat že odigral in za katero se je bil pripravljal malodane deset let. Ni čudno, da je sam priznaval, da je šele po stoti ali dvestoti predstavi pojmil, kakšna je Othellova osebnost in kako jo je mogoče dobro igrati. Te podrobnosti o Salviniju so naredile name tisti ogromni vtisk in so udarile svoj pečat vsemu mojemu nadaljnjemu umetniškemu življenju. B. Slovanska dela uprizorjena od otvoritve gledališča dne 29. septembra 1918 do 15. januarja 1939 I. Nusič-Golar: Svet 2, Nusič-Govckar: Protekcija 3- Nušic-Govekar: Navaden človek 4- Nušič-Wester: Knez iz Semberije 5- Nušič-Vidmar: Sumljiva oseba 6. Nušic-Govekar: Narodni poslanec 7- N ušič-Albrecht: Gospa ministrica 8. N ušič-Albrecht: Beograd nekdaj in 9- Nušič-Govekar: Pot okoli sveta 10. Nušič-Vidmar: Žalujoči ostali ti. Nušič-Dornik: Dr. 12. Nušič-Debevec: Pokojnik \6t 13- V o)novič-W ester: 14. Tucič-Pregarc: 15. Ogrizovic-F untek: 16. Kosor-Zorec: 17. Korolija: 18. Pctrovic-Pregarc: 19. Petrovic-Pretnar: 20. Petrovic-Skrbinsek: 21. Petrovic-Skrbinsek: 11. Begovič-Albrecht: 23. Begovic-Skrb i n s ek: 24. Begovic-Golia: 2 5. Begovie-Klopčic: 26. Kulundžič-Zorec: 27. Jankovič-Albrecht: 28. Dimitrijevič-AIbrecht: 29. Krleža-Albrecht: 30. Krleža-Albrecht: 31. Krleža-Vidmar: 32. Milosevic-Golia: 33. Feldman-Kozak: 34. Vesnic-Vidmar: 3$. Begoviceva B,- Kozak: 36. Kostov-Pustoslemsek: 37. Zapoljska: 38. Jirasek-Govekar: 39. Jirasek-Albrecht: 40. Šamberk-Jesenko: 41. Andrejev-Šest: Smrt majke Jugovičev Golgota Hasanaginica Požar strasti Jugana, vi]a najmlajža Gozd Ploha Vozel Mrak Božji človek Pustolov pred vrati Brez tretjega Tudi Lela bo nosila klobuk Polnoč Brez ljubezni Ljubimec svoje žene Gospoda Glembajevi Leda V agoniji Jubilej Zajec Gosposki dom Med včeraj in jutri Goljemanov Morala gospe Dulske Laterna Oče Ulica št. 15 Dnevi našega življenja (Mladoletje) 163 42. Čehov - F. J.: Striček Vanja 43- Čehov-Vidmar: Češnjev vrt 44. Čehov-Prijatelj: Snubač 45- Govolj-M encej-Vidmar: ■ Ženitev 46. Gorki-Golia: Na dnu 47- Przybyszeiz'sky: Sneg 48. Arcibašev-Šest: Ljubosumje 49- Andrejev-Volk: Anfisa 50. Andrejev-V idmar: Misel 5i- Andrejev-Vidmar: Profesor Storicin 52- Do stojevski-Vid mar: Stričkov sen 5^- Dostojevski-Putjata- Levstik: Idi jot 54- Dostojevski-Krasno- polski-Vidmar: Zločin in kazen 55- Do sto jevski-Debevec : Bratje Karamazovi 56. Gogolj-Prijatelj: Revizor S 7- Kvapil-Funtek: Pampeliška S8. M rstik- Albrecht: Maruša 29. Suhovo-Kobilin- Petruska: Svatba Krečinskega 60. Suhovo-Kobilin- Vidmar: Tarelkinova smrt 61. Čapek-Šest: R. U. R. 62. Čapek-Bradac: Stvar Makropulos 63. Čapek-Albrecht: Bela bolezen Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik-Oton Župančič. Urednik: Josip Vidmar. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani. 'Hfi sfe že podušiti 6on6one, čokolado in kekse od tvrdke Hon - Hon Ce še niste, oglasite se na Miklošičevi c. 30. Tel. 44-42 in ostali boste naš stalni odjemalec. NAUMANN TMei&tfc. PiuMitkHik fautišce st. 10 Telefon H. 22-68 Tragedija v petih dejanjih. Spi* ikespeare. Prevel O. Župančič. SCENOGRAF: ING. FRANC. Beneški dož.....................................Lipah Brabantio, senator...................................Skrbinšek Prvi senator....................................Gregorin Drugi senator...................................Jerman Sluga...........................................Vertin Sel ............................................Brezigar Mornar..........................................Murgelj Graziano, Brabantijev brat......................Brezigar Lodovico, Brabantijev sorodnik .... Potokar REŽISER: PROF. O. ŠEST. Dcbevec Cesar Sever Gale Presetnik Tiran Boltarjeva Gaberjelčičeva Levarjeva premstvo. l> naslednja na Cipru. Balatka. etel. lejanju — odmor. Othello, plemenit zamorec v beneški službi Levar Cassio, njegov pobočnik................................Jan Sluge, sli Prvo dejanje se godi Scenska Dir# Po prvem, drugef1 Jago, njegov praporščak.......................... Montano, namestnik na Cipru...................... Roderigo, beneški plemič......................... Prvi plemič...................................... Drugi plemič..................................... Tretji plemič.................................... Desdemora, Brabantijeva hči, Othellova žena ........................................ Emilija, Jagova žena............................. Bianca, Cassijeva ljubica........................ Blagajna se odpre ob pol 20 Zaž« 20. Konec po 23. Z najfep Šimi modefi in na j60 f j sim defom J se priporoča DAMSKA KONFEKCIJA A. PAULIN LJUBLJANA Šelenburgova ulica št. 1 Knjigarna Kleinmayr & Bamberg najstarejša v Jugoslaviji, priporoča svojo bogato zalogo strokovnih in zabavnih knjig v vseh jezikih Ljubljana, Miklošičeva cesta št. 16