M 4*.
jflarija naša pomočnica«
Ti, ki nad trume nebeške vse Bližnja pred Jezusam znajdeš se! Ti, mati Gospodova, naša pomoč! Razjasni nam uma in pameti noč. Prosi, Marija, prosi za nas Zdaj in posebno poslednji čas!
Duše, ki v grešnih vezeh tiče, K tebi vse zgrevane pribeže;
Prot* tebi obračajo solzne oči — O mati premila ! usmil' se jih ti. Prosi, Marija i. t. d.
Duše v skušnjavah, ki jih tero, K tebi, Marija! se zateko;
Ti, mat'! ljubeznjivo se vanje ozri, Iz silne skušnjave jih čiste otmi. Prosi, Marija i. t. d.
Duše terpinčene od britkost K tebi zdihujejo za serčnost;
Izroči, Marija, jih ljub'mu Bogu, Zadobi pomoč jim od svoj'ga Sinu! Prosi, Marija i. t. d.
Ljuba nedolžnost tud' kliče v te, Deb" si privarvala čist' serce;
Se v tebe ozira z doline solza, Zaupanje terdno do tebe ima. Prosi, Marija i. t. d.
Bog ti veliko je dal oblast, Torej. Marija! ti gre vsa čast;
Podpiraj nas s svojo mogočno prošnjo, De srečno vsi pridemo k tebi v nebo! Prosi, Marija, prosi za nas Zdaj in posebno poslednji čas!	P.
Sanje in resnica.
\ekimu bolniku, ki je bil že prav blizo smerti pa ves v greh iu posvetnost vklenjen. se je nekdaj po noči

sanjalo, de Zveličar Jezus Kristus na njegovo serce terka in prosi vanj pušen bili.
Naj je pa Jezus še toliko pohlevno terkal, mu bolnik ni hotel odpreti, temuč merzlotno je odgovoril, ;,de ima že dosti prijatlov v svojim sercu, in de Jezusa ne vzame, ker zanj prostora nima."
Jezusu se milo stori in reče: rKdo so ti prijatli?1* Odgovori bolnik: rLeti so: napuh, nečistost, nevosljivost, jeza, lenoba in še drugi prijatli v prijaznosti z menoj sklenjeni."
Tedaj mu Jezus prigovarja, naj to drušino iz serca odpravi, de bo On zamogel v njem stanovati; morajo pa vsi odjenjati, de bo On sam serce v last vzel.
Pra /no upanje. Bolnik je djal, dc s svojimi nar boljšimi prijatli vender ne more tako delati. Zveličar je zdihnil in zalostin proč šel.
# -i-A
Drugo noč je imel bolnik enake, pa vender vse drugačneji sanje. Sanjalo se mu je, de se je / zemlje ločil, de pred nebeškimi vrati stoji, m milo prosi, de bi ga v nebesa spustili.
Ali Jezus se mu je na vratih prikazal in mu je rekel: „to ne more biti, imam že veliko prijatlov. in tebe ne vzamem, ker nimam več prostora za te.u
„0 gorje meni!" — reče človek — „kdo so ti tvoji prijatli?" Zveličar mu odgovori: „Marija preči-sta Devica, množica pravičnih stare zaveze in nešte-vilni svetniki, spričevavci iu spoznovavci nove zaveze, in šc drugi dobri prijatli in prijatlice. ki so bili že toliko časa v zvesti prijaznosti z menoj sklenjeni."
Tedaj bolnik Jezusa pregovarja: „naj vender te prijatle iz nebes odpravi, de bo on dobil v njih prostor."
Prazno upanje. Zveličar mu odgovori: rPomisli, de s svojimi nar boljšimi prijatli vender nc morem tako delati!" I r: bolnik jc šel zalostin od nebeških vrat.
Ko se jc bolnik iz teh strašnih sanj prehodil, je spozna! tudi njih stra-no resnico, je tisto uro začel pokoro delati, in je z lepo smertjo zveličan svoje življenje sklenil, t K. S. BI.)
V četertik 523. kozoperska.
MagoslovljeijJc nove cerkve ua Verhnikl*
Bilo je pričijoče leto ravno tisti dan, kteriga svet z nar večji norijo obhaja, de so bili s. zakramenti iz stare farne eerke Verhniške, ktera je od pogoriša I. lf>£8 stala, preneseni v narbližji poddružnico; bil je dan obiskanja premile Device Marije, de je bil temeljni kamen blagoslovljen; in letos, v god obhajanja žegna-nja vsih cerkev je bila nova farna ccrkev že blagoslovljena. s. zakramenti so bili v njo preneseni, in pervič se je daritev h. maše v njej obhajala. De je tako delo v toliko malim času doveršeno, je očitno znamnje od velieiga prizadevanja čast. gosp. fajmoštra in dehauta Andreja Pečarja, in od zveste in neutrudene priporoči farne soseske in zlasti perviih in boljših mož iz nje: zakaj zidanje je do slej že pri 15000 gold. stroškov pobralo, in marsikaj potrebuje še poplačcvanja in izdelovanja; vse se je večidel iz moči in prostovoljnih darov farne soseske že poravnalo, in drugo ostalo >c docakuje. Ni prostor vsih večjih dobrotnik pri zidanji te cerkve posebej iineuovati; ampak sploh je tu spoznati iu hvaliti, de kar je boljših iu pervih mož v Verhniški srenji, so si vsi v edinosti vkupej dobrovoljno in neutrudeno za to sveto delo prizadevali, iu ni ga bilo med njimi nobeniga z nasprotnim duham navdaniga, kar ui v vsaki soseski lahko najti. Pa tudi vodjem zidanja gre čast. dc so delo umetno in pridno izpeljevali; delo samo tako kmalo in tako lepo doveršeno s\<ijc mojstre hvali, namreč g. So p pel-na ki je načcrl storil, in M. Medveda, ki je stavbo izpeljal.
Cerkev sicer od zuntj še ni izlikana, pa kakor se po poti proti nji pride, mogočno zidanje človeka že od daleč se zavzeti sili; visok kamnitin križ verhi sprednjima lica namen velike hiše kaže, dc je namreč v božjo čast odločena. Visok, lepo iz kamna izdelan portal tudi večji prihajoči množici prostor v božji tempelj stopiti da. Znotrej. kjer jc zidanje že vse zalo po bizantinski šegi izlikano. se velikost cerkve lepo pred človekam razprostira: šesteri stebri, visoki in nikakor nc sililo debeli. prostora tudi nikakor ne zapirajo; svitlobe iina zdaj zidanje od znotrej £1 sežnjev 5 čevljev na dolgo, •J se/.nje v in čez polšesti čevelj na široko, in 7 sežnjev 5 čevljev na visoko. V velikim koru ali v svetiru se veliki altar vzdigne na treh štablah s prostorno mizo; na njem jc lep taberuakel, še za staro ccrkev pred kratkimi leti narejen, v podobi ua vse strani odpertiga tempeljna na več stebrih. Višje gor je viditi velika tabla ali podoba s. Pavla aposteljna, kterimu je ta ccrkev v čast namenjena: naredil je to podobo lepo g. kure od Goldenstein. ter postavil je aposteljna pred oči v priči, ko je od glasu iu svetlobe z nebes prestrašen na zemljo padel, in se zopet hoče vzdigniti, ter se slepiga spozna. Visoki okni na obeh straneh te table posebno cerkev lepšata, ker se v njih po vsi velikosti kaže iz raznobananiga stekla križ narejen. Kar ho se druziga dela krog table in sploh v dnu svetiša altar zalšalo, bo z barvami na sirovi zid izobraženo. Stranski altarji pa se bodo prejšni spet postavili, ker so iz kamna izdelani, in tudi za novo cerkev printerjem. ko velike okna ne pripuste zlo visokih altarjev spodej. i.cca ali kanec! pa je nova, iz lesa v prelepi in ca*tili bizantinski podobi izdelena.
V dan. ko je imela nova ccrkev blagoslovljena in za božjo službo odperta bili, je Bog po hudim dežji vonder vedro dodelil; veliko ljudstva se je od blizo in daleč k svetima opravilu zbralo. Nar pred so visoko častiti gospod in korar Janez Novak, novo zidanje po postavi rimskiga rituala v božjo hišo blago^ovili s pooblastenjcin miloativiga škofa, in podpirani ud doma-
čih in dragih dahovnov. Potem je bilo s. rešuje Telo v lepi dolgi procesii iz cerkve s. Leonarda v novo cerkev preneseno; bandera iz vsih sosesk Verhniške fare, zalo petje z muziko, ktero so g. Gregor Rihar iz Ljubljana vodili, so procesijo lepšale. Daritev sv. maše so pa tem častiti g. dehant slovesno obhajali, vse drugač spodobno se je zamoglo sveto opravilo goditi, in vse lepši se je zopet zalo petje z muziko razlegalo, kakor pa v stari nizki, tesni cerkvi. Sveti govor med s. mašo pa so imeli g. Juri Vole, duhovnik škofijskiga senteniša. Njih krepka beseda je veselje in srečo z Verhniško faro pri doveršenim tako velikim delu izrekla; je za obilni trud in bogate darove hvalila, celo sosesko z njenimi pervaki iu zlasti njenim duhovnim pastirjem, in vse k stanovitnosti, radodarnosti in ncu-trudenimu prizadevanju za popolno izdelanje in ozalj-šanje nove cerkve vabila; to tirja, so govornik posebej skazali, dolžna čast in hvaležnost do Boga, in spodobno spoštovanje do farne cerkve, kakor duhovoe matere. Kako močno dc je beseda govornika v serca poslušav-cov segla, je pokazal obhod pri darovanju, ker se je moško in žensko lju Istvo, domače in ptuje krog altarja drenjalo, de ni bilo konca dočakati. Med darovanjem so zraveu krasne muzike posebno serca budile duhovne pe-mi iz ust pevcov in pevk, od g. Riharja izurjenih in vodenih. Celo sveto opravilo je terpelo od devetih zjutrej do dveh popoldne; pri vsiin tem se nikomur ni zdelo predolgo, ker posebna slovesnost ga je povzdi-guila iu sercam prijetniga storila.
To slovesno obhajanje bo gotovo v dolgim spominu Verhniške fare ostalo; marsikomu se je serce veselja topilo in so solze radosti v očeh migljale, ker je vidil cerkev veliko, krasno na mestu, kjer bi je pred dvema Ictaina si nihče ne bil takošne misliti mogel. Je pa takošno obhajanje tudi spričevanje, de je naše ljudstvo še za božjo čast vneto, iu de ga posledujc prekueije in zrn »tnjave niso v veri oslabile, marveč de se dobri duh z močjo budi in vzdviguje. Bog daj, de kakor lepe božje tempeljne od zunej njemu v čast zidamo, mu e-nako tudi spodobne tempeljne v svojih sercih stavimo.
lficiuger.
C a s*
( Sveti Bernard.)
rNobedin zmed vas nikar nikar ne misli, de ni nič ležeče na času, ki se v vnemarnih pogovorih zgubi: ker zdaj je milostni čas, zdaj je dan zveli-čanja! Beseda leti in se ne da več perklicati. čas beži in nikoli več ne pride, in veoder se neumnež ne spainetva, ko ga zgubi.u
„Nič ni dražjiga kakor čas. pa žal nam! nobena reč sedati današnji manj ne ceni. kot čas. Dnevi zve-ličanja me m grndo, pa nobedin ua to ne misli: nobe-din se nc obtoži, de je veliko trenutkov časa zavergcl, ki jih nikoli več ne bo.u
„Ves čas imej za zgubljen, v kterim na Boga ne misliš. Vse reči so nekoga druziga, le samo čas je caš.u
„Kdor hoče sam za se moliti, mu je gledati na mesto in čas. Čas pokoja od dnevnih opravil je pri-ložniši in pripravniši, posebno pa gre molitev prostejši in čistejši iz duše, kadar globoko ponočno spanje pokoj oznanuje; in molitev se vzdiguje po noči kviško, ktere priča je le Bog in angel, kteri jo sprejme, jo na nebeški veliki darilnik položi.u
Skazi^f spodobno čast posvečenim krajam!
Malo je ginljivših doi v leta, kakor je dan spomina vernih duš v vicah. Ze v god vsih svetnikov popoldan človeka, ki kej čuti, vse spreleti', ko vidi, dc cerkev svoj veseli kinč, v kterim se je dopoldne sreče svojih izvoljenih otrok v nebesih praznično razveselo-vala, naenkrat odloži, in se z žalostno černo obleko zakrije, in mili glas mertvaških pesem zažene, ter u-bogim dušam v kraji očiševanja milost in rešenje iz terpljenja prosi. Kdo bi mogel merzel in terd ostati, ako vidi ljudi od vsih strani v cerkev in od tod na po-kopališa hiteti, veči del vse v bolj temni in černi obleki, in vse bolj resnobne in zamišljene, kakor drugikrat, de se ne sliši veliko smeha, in tudi menj govorjenja med njimi. Terji kakor jeklo pa bi mogel človek seree imeti, ako bi ne bil ginjen, če ta popoldan, ali zjutrej na vernih duš dan stopi tudi na pokopališe, na posvečeno njivo, kjer so usejane trupla rajucih do čudni-ga vstajenja, in vidi tukej celo trumo ljudi se žalostno sprehajati, po dva. tri, štiri, pet na enim grobu klečati, ki v goreči molitvi k Očetu milosti zdihujejo, in večni pokoj prosijo duši ljubiga očeta, drage matere, nepozabljiviga brata ali sestre, med tem ko debele solze po njih licih ua tihi hladni grob tečejo; — ko vidi tukej tudi veliko terdoserčnih zlo omečcuih, pri kterih maloktera reč kej zda; ta sveti kraj pa jih vender pretrese, ker mende mislijo, de bodo kmalo tudi oni pod to zeleno rušo trohneli, pod ktero so kosti njih nekdajnih tovaršev in prijatlov že v prah zdrobljene. To mora človeka giniti, in se mu globoko v seree vtisniti, de še potlej, kedar meni tega sv. kraja gre, resnobne misli v njemu zbudi. —
Ali čudno se mora zdeti vsakimu. kdor v takih resnobnih mislih na kej takiga naleti, na kar sim jest ualetil. Sel sim na dan vernih duš popoldne mem po-kopališa, in že deleč me je pogled tega posvečeniga kraja, ki toliko inoe do naših sere ima, na vse opomnil, kar sim dopoldan in poprejšni večer tam vidil in občutil. Ko bliže pridem, pa zagledam namesti pobožnih in žalostnih molivcov — dve kravi — po grobeh hoditi, kterih ena je z glavo po enim križu dergni-la, dokler ga poderla ni, druga pa se je pasla, in e svojim gerdim repam po križih in podobah Križaniga opletala. Groza bi me bilo take nečasti, ki se posve-čenimu kraju in znamnju našiga odrešenja godi; pa mislil sim, živina je neumna, in ne more sv. reči v časti imeti, napčino pa je, de ljudje vrata odperte pušajo, de živina more notri priti; — mislil sim namreč de ste kravi kakintu otroku, ki se na paši v igro zamisli, in na živino ne merka, notri ušle. Ravno hočem iti, in ji izgnati, kar pride star mož proti meni, ki je klobuk v roki prinesel in molil, in me tako nagovori: Meni se pač nespodobno zdi, de se krave po britofu pasejo. Vselej sim nejevoljin in žalosten, kedar jih vidim; ko bi moja beseda kaj veljala, bi hotel precej prepovedati, jih notri goniti. „Kaj jih kdo nalaš notri goni, mu hitro v besedo sežem? ali niso le ušle notri? O kaj ušle, mi mož nejevoljin odgovori; mežnar *) jih spuša notri, saj vidite, de so vrata zaperte. Ne vem, kako de mu je to pripušeno? Vsi ljudje se pritožijo, de so jim križi na grobeh poderti in polomljeni, in jest bi bil dans, ko bi bolj pogledal ne bil, kmalo v kravjek pokleknil, ki je na grobu rajnee žene bil — prav milo se mi je sto-
Kako malo nekteri mežnarji svete reči spoštujejo, sim se prepričal tudi v neki cerkvi, ko sim vidil mežnarja. ki je z blagoslovljeno vodo pred pometanjem po cerkvi in okrog ccrkve kropil, ker je bil prelen. si druge vode prinesti.
rilo, de krave na njen grob s......ki ga jest z že-
gnano vodo kropim. — Tako mož izgovori, in gre svojo pot naprej. Jest pa sim v nejevolji letel in kravi iz pokopališa izgnal. Pravice sicer nisim imel, pa sim si jo vzel iz prepričanja, de posvečenim krajem se taka nečast goditi ne sme. Zakaj že nekdajniin neveruikam se je nar gerši hudobija zdela, pokopališ mertvih ne v miru pustiti, ali jih oskruniti. Koliko več morajo naše posvečene pokopališa v časti biti, ker v njih počivajo keršanske trupla, ki so bile tempeljni sv. Duha, in na kterih stoji veliko podob križaniga Zveličarja, kterim nečast radovoljno delati, je velika pregreha. Zato so vse pokopališa obzidane, in po cerkven« postav i zmiram zaperte, de bi se ne oskrunile, in ne obnečastile. Tode lakomnosti ne obderži nobena ograja, in nobena reč ji ni presveta; če le krajcer dobička upa iz nje narediti, ji je pripravljena nečast storiti. Naj častiti gosp. faj-nioštri tako in enako nečast od posvečenih krajev po moči odvračujejo. —
Slovensko slovstvo.
Albrechtov keršanski nauk ali ^razlaganje keršanskiga katolškiga nauka." od kteriga je „Danicau že govorila, je zdaj v treh delih ves natisnjen. Desiravno je že dosti keršauskih naukov v slovenski ta jeziku pisanih, vender v taki podobi katekizma še nimamo, kakor je ta. Te obširne bukve obsežejo keršanski nauk, kakor se sam na sebi imenuje, nadoitic-stujejo pa tudi zgodbe sv. pisma in za priprostiga tudi ponekoliko sveto pismo sploh, ker so imeuituiši in po-trebniši reči v njih zapopadene, in vse je ravno toliko obširno iu na tanko rezlagano, kolikor je sploh katoličanu koristno vediti. Za keršansko hišo. kjer zna kdo brati, so te bukve pripravno zlo spodbudno in ■čivno berilo, kteriga imajo dosti celo leto. ako se večkrat zlasti ob nedeljah po nekoliko bere. Tako berilo je tudi kratkočasilo, ker vedno kej noviga pride. Kar je v evangelii, sv. pismu ali tudi po druzih nekterih keršauskih naukih temno za priproste, je tukaj razlozno razlagano, ker te bukve so „razlaganje keršanskiga nauka," in torej ne le duhovnam za rabo v keršauskih naukih, temuč vsaki hiši, kjer znajo brati posebno priporočiti. V a. izdatku 1. dela je zgodba Jezusoviga terpljenja lepo po svetim pismu razložena, kar se lahko namesto pasjona bere — zlasti v postu. Veliko boljši, jc upati, de bi bili ljudje, ako bi se večkrat posebno ob nedeljah in praznikih po keršanskih hišah vpričo vse deržine take bukve brale, v kterih so dolžnosti vsih stanov po domače, pri prosto in priserčno razlagane. Celo delo velja 5 gold. in je na prodaj in v zalogi pri gosp. zl. Kleiumajerji. Veči del rokopisa so čast. gosp. špiri-tual J. Vole imeli v pregledu. Papir je lep, natis razložiu v novi pisavi, oblika v ostnerini.
V primero poda „Danica" eno obravnavo iz tega keršanskiga nauka, namreč 67. ^dolžnost, ptuje blago povernitide se bo vidilo, kako pri eni meri je to ^razlaganje" izpeljano.
67. Dolžnosti, ptuje blago poverniti. Bog je zapovedal, de, kdor je svojiga bližnjiga, kakor si bodi, na blagu poškodval. mora storjeno škodo popraviti, in vse poverniti, kar mu je vzel. „Človek, kteri se je po tem pregrešil, de z zaničevanjem Gospoda svojimu bližnjimu hranjeno vtaji, kar je bilo njegovi zvestobi zaupaniga. ali mu po sili kaj vzame, ali ga scer ogoljufa, ali zgubljeno reč najde, in s krivo persego šc zraven vtaji, ali karkoli druziga več taciga stori, v čimur se ljudje pregreše, če bo pregrehe pre-
pričan. tako naj vse, kar je hotel z goljufijo obderžati, celo in verh tega še peti del gospodarju, kterimu je škodo storil, poverne." 3. Moz. 6. 2. In Jezus pravi: ^Povem ti, nc pojdeš od ondod, dokler tudi nar zadnji-ga vinarja ne plačaš. Luk. 13.59. In v priliki od ne-usmiljeniga služabnika pove Jezus, de se je gospod nad njim razserdil. in ga trinogam izdal, dokler r.e bo plačal vsiga dolga. Mat. 18. 24.
Poverniti je dolžan vsak storjeno škodo pod zgubo večniga življenja, in spovednik ga ne more veljavno odvezali, dokler ne poverne in je ne popravi, ali saj prav resnične volje nima, vsiga do zadnjiga vinarja po-verniti. kar pa grešnik mora z deli prepričati, in ne le z golimi besedami : zakaj spovednik nima nobene pravice per ptujim blagu spregledati in odpustiti. Sv. Avguštin pravi: kdor ptujiga blaga ne poverne, zavoljo kteriga jc greh storil, in ga zamore poverniti. nobene pokore ne dela. le hlini se, če pa resnično pokoro dela. bo pa greh le takrat odpušen. kader bo ukradeno blago vernil.
In kdor sebe prav ljubi, bo že zavoljo svojiga zveličanja si prizadjal vse poverniti. ker ve, de je božjo zapoved prelomil, serce bližnjiga hudo razžalil, s storjeno škodo se tudi tolikanj ptujih grehov vdeležil, kteri na njegovi duši kot ptuje blago leže; vse to ga močno peče, zato tudi skerbi tako hitro, ko je moč. vso škodo poravnati. Tako je bil Cahej omečen po Jezusovim nauku, in iz prave ljubezni do bližnjiga in do sebe, in zavoljo svojiga zveličanja je rekel, de mu hoče čve-tero poverniti, kogar je poškodoval, in polovico svojiga premoženja med uboge razdeliti, de le Jezusa zadobi.
(Konce sledi.)
Razgled po ltersaiisfciiii »vetu.
Duhovne vaje v Brc ž ca h. V rK. BI. a. M> se med drugim bere: Lctas so bile pervič ekscrci-cije v Sent- Andreju na spodnjim korotanskim v sedežu vikšiga pastirja v začetku kimovca, v frančiškanskim samostanu v Brežcah na spodnjim Stajarskim pa od 22. do 26. kimovca. Pri pervih je bilo 53 duhovnov in vladal jih jih jc čast. g. korvikari Adalbcrt Šmid: pri poslednjih pa. ktere je čast. g. podprior karmeliškiga samostana D. Serapion Vencel vodil, je bilo 7 redovnih in 52 diuzih duhovnov. I'nc sc po vsih straneh hvalijo, od le-tih ravno to velja. S posebno znajdenostjo je častiti Oče pretresoval posamezne duhovske dolžnosti sploh in zlasti dolžnosti dušoiga pastirja, in posebno nas je veselilo, de je vsako še posebej na sedajni čas obernil. Zlasti pomljivo se nam *o zdi, de je per premišljevanji od Jezusoviga nasledovanja z veliko spretnostjo iz Jezusove pokoršioc pravila razodel, po kterih se je maš-niku naše dni do duhovske in deželske gosposke, in tudi rovarjem nasprot obnašati, dc bo po Kristusovim zgledu delal. Tudi ne moremo zamolcati lepe postrežljivosti Bre/.čanskih prcbivavcov. kter: so se skušali, postelj in druzih potrebnih reči > temu bogoljubnimu namenu pre-akerbeti: to ne razodeva le samo verne gorečnosti, ampak tudi lepo sporazumljivost prebivavcov tega mesta z njih duhovšino. zakaj mestni duhovšini je bilo naročeno za potrebno pripravo poskerbeti. Nj. milost prečastiti sk«.f so bili dosihmal pri vsakih eksercicijah sami pričujoči, in so tudi naserčne govore (konsideracie) vselej sami imeli. Tako je bilo tudi pri eksercicijah v Šent-Andreju; po tem so šli v Celje, de bi bili ondi pri du-hovskih pogovorih (knufererciah), pri k<nkurzu za du-
hovne, in na to so se namenili iti k eksercicijam in na-slednjimu duhovskimu svetu (konferencia) v Brežce. Previdnost božja je pa vender drugači obernila. l»o-prejšni dan so še terdni iu zdravi predsedovali pri du-hovskim svetu, drugi dan pa se jih je lotila tako huda bolezin v drobu, de bi bili skorej s smertjo rinali. Tako Jih pri duhovskih vajah nismo imeli, vender smo pa Bogu hvaležni, de se Jim že boljša, ker Njih smert bi bila naša nezmerna žalost.
*	V katoliškim zbirališu v Moguncii jc g. Lang, mlad, učen in goreč katoličan, vrednik Westermayer-jeviga „Volksfrcund-au glasove katoliških ljudstev primeril s petjem svete maše. On pravi, de rKyrie elei-sonu poje zatirano, /.dihajoče švajcarsko ljudstvo; rgIo-riau pojo angleški verni veseli zavoljo povernjenja ško-fijstva, ki se ne dajo zmotiti naskakovanju prenapetih anglezov ; kredo" sc razlega iz ust francoskiga ljudstva, ktero je v svojim jedru še zmirani verno, z bla-goserčnini Montalenibertam pred seboj; „sanktus" se glasi iz Laškiga, kjer je sveti Sedež, ki mu gre deliti blagoslov vsimu svetu, gospodu hosana peti, in namestniku Kristusovimu na tem sedežu se spodobi „le-nediktus;" zgodovina tega sedeža je zgodovina vesoljne zemlje, to veliko resnico je spoznal sam protestanški zgodovinec Dahlmann, ker piše: Angleško ima dvojo dvorano. Francosko svojo zbornico, Ilusovsko svoj kabinet, Turčija divan, Laško le samo — sedež, ali ta sedež deli blagoslov po vsim svetu, in je močnejši od dvoran, zbornic in kabinetov! ,.Agnus Dei" jc delež Nemeov." Koga bo pa za nas Slovence ?
*	V Kanadi, angleški naselnii v Ameriki, je bilo angleško bandero na tergu očitno sožgano, ko so zve-dili, de je kraljica katoličanam sovražno imensko postavo podpisala.
*	Spis, kteriga je Turinski profesor Nugtu o cerkvenim pravu na svitlo dal, je od rimskiga »itola za-veržen in preklican.
*	Bernensko škofijstve naznani duhovnam, de naj zabranjujejo kupovanje pratike ,,Koleda." od „jednote moravske" izdane, ker se v nekterih povestih te pratike duhovstvo obrekuje; ob enim pa priporocuje Koledarja: „Moravan."
*	Poslanec Dr. in profesor Dollinger bo poslanstvo
pustil.
*	V Dortmundu ua Prusovskim jc mogel katoliški duhovnik 25 tolarjev kazni plačati, ker je bil na sv. R. Telesa dan obhod ali procesijo očitno napravil.
*	Švajcarsko protestanško vladarstvo je vnovič v Turgavskim kantonu 2 katoliška samostana , eniga s cerkevjo vred na prodaj postavilo.
*	Na Prusovskim je minister bogočastja naznanil cerkvenim in šolskim višjim, de jim ni treba k temu pcrvoljenja od vlade, ako kdo za cerkev ali za šolo hoče kej podariti. Po katoliških deržava h si je vlada vgled v te darila in njih obravnavo še prideržala. „Xa Francoskim — pravi nT lTniverstt — je bil čas večkrat, ki je bilo pušeno cerkveno premoženje krasti in ropati, pravične darila so pa vedno bile v vladne zaderžke zapletene." — Dalje pruski deržavni listi očitno spoznajo, de ne v dnaru, ne v vojaštvu, ampak v povernjenju k Bogu, v oživljenju vere je deržav prihodnost.
*	Koristenienski škof Ignaci Kolovinskv je dobil od sv. Očeta palium (znamnje vikših škofov) in je v Mohilevskiga nadškofa zvoljen. Ta mož. slovesin kakor katoliški pisavec v poljskim jeziku, še ni 40 let star.
c~ V Kvardcnburgu na Niskozemskim je bila 24. grudna perva katoliška eerkev posvečena.