jan./febv. ieio <938 štev, 4/2 »KRES«. Glasilo slovenskih fantov. Izhaja mesečno. Izdaja in tiska Misijonska tiskarna, Groblje -Domžale (predstavnik Jožko Godina, Groblje - Domžale.) Urejuje Ivan Martelanc s sodelovanjem uredniškega zbora. Za uredništvo odgovarja Jožko Godina, Groblje - Domžale. ROKOPISI se pošiljajo na naslov: Ivan Martelanc, Ljubljana, Miklošičeva cesta 19. UPRAVA: Misijonska tiskarna, Groblje - Domžale. Čekovni račun: Misijonska tiskarna (z značko »Kres«) štev. 15.730. NAROČNINA: Din 20 (skupno Din 18). BOJ ZA MATTERHORN > Napisal C. Haensel. Prevedel E. K. Sedmega julija 1865. leta je vzcvetel dan s svetlim poletnim jutrom. Beli vrhovi Valiških Alp so kipeli v temnomodro nebo, ki na njem ni bilo oblačka. Trije možje so šli po poti, ki je vodila s sedla navzdol v Breuil.2 Mož, ki je delal največje korake, je bil Anglež. Nosil je svetlosive hlače, ki so se v soncu od prahu belo svetile. Kratki modri suknjič iz angleškega blaga je bil spredaj zapet. Vrat mu je bil gol; rob volnene srajce je gledal iz globoko izrezanega suknjiča. Na usnjenem jermenu, ki ga je nosil obešenega preko desnega ramena, je visela velika mapa z zemljevidi in težki znanstveni inštrumenti. Njegova desnica je tičala globoko v hlačnem žepu. Z levico je držal cepin na zgornjem koncu in se opiral nanj kakor na palico. Dlan mu je ležala na železu; s prsti je vodil leseni ročaj. Nt bilo videti, da bi posebej pazil, in vendar je zasledila jeklena konica vsako najmanjšo globel in vsako vzpetino poti, da je zadržal velike korake. Z izredno lahkoto je uporabljal to navidez preprosto, nevajenemu pa zavratno in težko orodje, znamenje, da ga je uporabljal že leta in leta. Njegovi koraki so bili redni in točni ko ura, stopal je acela In težko, kakor, da bi se stopalo ne hotelo več dvigniti z zemlje in bi hotelo za večno pokopati pod seboj redko zelenje. Koža mu je bila rjavo-rdeča, zagorela. Obraz je bil še v opoldanskem soncu tak, kakršen bi bil dolinec kvečjemu v žare nju, ko sonce zahaja. Na svetloplavih laseh je nosil okrogel črn klobuk z okroglimi krajci. Stopal je molče v razdalji desetih korakov pred svojima vodnikoma, ki sta mu nesla prtljago. Njegove oči so bile uprte v tla. Dobro je vedel za mesto, kjer je vredno, da dvigne pogled. Skalnata stena na levi se je odmikala z vsakim korakom. Zadnji, ostri ovinek: pred njim je ležala i Matterhom, italijansko Monte Cervino, je najtežje dostopni vrh v Valiških Alpah na švicarsko-itali-janskl meji. Visok je 4.505 m. »Breuil je vasica v dolini Val-toumanche, na južni strani Matter-horna, v Italiji. kraljevska gora v bronastem sijaju. Vrhovi gora krog in krog so si nadeli bleščečo belino snega v veličastno okrasje. Edino gora pred njim je bila sama skala, sama živa, gola skala, ki se je dvigovala kakor kip proti nebu. Človeška noga še ni stopila na njegov vrh. To je Matterhorn. Popotnik si je potisnil klobuk na tilnik in se ustavil. Naj ga le gleda velikan. Čudno ravna in ozka so rezala usta ozki obraz. Trdno so bila sklenjena, da ustnic ni bilo videti. Dvoje trdih in globokih gub na vsaki strani ust. Nos in brada sta bila krepko rezana. Nosnice so se napele kakor jadra na vetru, zrak je polnil mogočna prsa. Sive oči so ležale globoko pod visokim čelom in obrvi na izbočeni čelnici so jih zasenčile tako, da so bile videti temne. To je bil Edvard Whymper. 2e šesto leto je skušal priti na vrh. To leto je že prve dni junija zaprl svojo delavnico v Londonu. Natančno si je postavil svoje cilje in vse je šlo po načrtu. Pričel je v gorah okoli Mont Blanca3 in se polagoma bližal Matterhomu. Tu, blizu svojega nasprotnika, katerega je naskakoval že pet let, so se pričela presenečenja. Pravzaprav ga ni vabila gora, vabila ga je njena skrivnost. Hotel je doseči vrh, na katerem še ni bilo človeka pred njim. To je dejanje, ki se zgodi le enkrat in se nikoli več ne vrne. Za to, da bi hodil po stopinjah drugih, ni tvegal življenja. Nekaj dni je minilo, odkar se je odpravil na Dent d’ Hčrens. Ta beli, čisti stožec tik Matterhoma ga je vabil kot vaja za veliki podvig. Gora se je branila z vsemi močmi: divji vihar je obmetaval Whym-perja in njegova vodnika s snegom in ledom; prsti, ki so krvaveli od ostrih skal, so primrznili na jekleni cepin, razcefrane rokavice jim je že prej odnesel vihar Bog ve kam. Medlo je s snegom, sporazumeti se niso mogli v tulečem viharju. Pa vendar so se peli više in više! Tedaj je pokazal vodnik malo kame-nito piramido, kup kamenov, zmagoslavno znamenje človeka, ki je bil pred njimi na vrhu. Bilo je kak- šnih petdeset metrov pod vrhom. Whymper je zasadil cepin v led, potegnil za vrv, vodnika sta se ustavila. In dal je znamenje za vrnitev. Gora je že bila last drugega. On ni mogel ničesar več osvojiti. Sel je z zlovoljnima vodnikoma v mrazu in snegu v dolino. Ali bo z Matterhomom tudi tako? Ob tej misli mu je ušla desnica iz žepa. Zgrabil je cepin z obema rokama in udaril z njim ob skalo, da so iskre zaplesale iz kremena in je smrdelo po žveplu, kakor da bi njegova kletev postala živ, utelešen hudič. Takrat, na Dent d’ Hčrensu ga je bil Kennedy prehitel. Ta mu tu ne bo nevaren; Kennedy je večkrat poskušal na Matterhom, pa mu ni uspelo in zato se mu je odrekel. Isto sta storila najspretnejša in najbolje opremljena Angleža, Haw-klns in profesor Tyndall. Tyndall je prišel do sosednega vrha, ki nosi zdaj njegovo ime; toda kako ponižujoče nizek je Pic Tyndall v primeri z najvišjim vrhom! Ta dan ga še danes žge v spominu. Pred tremi leti je bilo. Whymper je ležal takrat spodaj v Giomeinu.4. Padel je bil na enem svojih samotnih pohodov. Tam, kjer se stikajo Matterhomove skale in velikanske plošče Dent d’ Hčrensa, se skriva snežišče v senci obeh gora. Hotel ga je prečkati, brez cepina — malenkost. Ledena skorja je nenadoma bila gladka kakor zrcalo, žeblji težkih okovank se niso mogli upreti ob led. Zdrsnil je. Sprva je bilo prijetno, snežišče je bilo dolgo, o pravem trenutku se bo že ustavil. Strmina je postajala večja in večja, vožnja vedno bolj divja, pre-vrglo ga je. Ostre skalnate čeri so štrlele iz snežišča. Ustaviti se mora! Ce udari ob nje z glavo ali če se ne bo mogel več ustaviti, je konec njegovemu življenju. Kajti pod robom snežišča zija prepad. Whymper se je še mogel ustaviti. Dolgo vrsto dni je potem ležal v postelji. Po gladkem, belem platnu so nemirno begale njegove roke in njegov duh je bajal v snu o snegu in ledu. Ko je poveljnik ležal brez moči, je zbral Tyndall njegove vojake, gorske vodnike. Vse hribolazce je zbral in se dvignil z njimi, da na- 3 Mont Blanc, najvišji vrh Evrope (4.807 m) v obmejnem ozemlju Franclje, Italije in Švice. 4 Glomein je gorska vas v dolini Toumanche, južno Matterhorna. Leži približno 2.070 m visoko. (Nadaljevanje na 3. strani ovitka.) g la s JI o slovenskih fantov 4938 št.-t j 2 mm PROGRAM PRIREDITVE EVHARISTIČNEGA KONGRESA 28. junij (petek): ob ’ 9 Otvoritev razstave sodobne cerkvene .umetnosti,'v'1. . ob JO v beli dvorani hotela Uniona zborovanje permanentnega: odbora za evharistične kongrese ob 17 sprejem papeževega legata na gl. kolodvoru, nato slovesen vhod v stolno cerkev. ■ ob. 1.8. v stolni' cerkvi: .»Pridi sv. Duh«, govor in. blagoslov,. : ob ,2(J , ptvoritev. kongresa po. Vseh i župnijskih in samostanskih cerkvah: -»Pridi : ■ • , ',v. • sV. Duh«, govor iti slovesne litanije. id ; : 29. junij (sobota, praznik sv. Petra in Pavla): ob ’ 8' na.StadibnU mladinska prireditev : sv, maša, pri kateri poje mladina skupno; : govor,: nato skupno obhajilo mladine, Dohod’ na Stadion v., slavnostnem . sprevodu . . :. ob. 8 pontifikalne sv. maše po vseli župnijskih in samostanskih cerkvah. • ob 1.0 stanovska zborovanja v raznih dvoranah. : •. H . ob: 15. prvo manifestaoijško zborovanje na Stadionu : pozdrav predsednika. iHato dva slovenska in en lvrvatski govor • . b.b 17 na Stadionu pete-litanije z ljudskim petjem ter blagoslov.: '■ ob. 19.30 ha Kongresnem trgu: koncert evharističnih, pesnii, priredi Pevska zveza, ob 21 Najsvetejše se izpostavi po vseh župnij škili in samostanskih cerkvah, liato .‘..'.'• •/• '..nočnb čeŠčenje do 24, ure.' '• ••.• >' , '■ db: '24- 'slovesna, polnočnica ha .Stadionu s kratkim. nagovorom jn .s akupnim obhd- {•'' '.jilbtn jhož/: inlaritov, Istočasno, polnočnice po vseh župnijskih in samo, stahakih Cerkvah s skupnim' obhajirom Za lene in dekleta, nato -sv:, maše • do jutra, V stolni cerkvi in cerkvi.sv. Jožela ostane Najsvetejše izpoštav-. . • , . Ijeno. do jutranje službe božje, ' ' ''.. . ' J 30 junij (nedelja): oh 9 na Stadionu sv. maša papeževega legata, pri kateri poje 500 pevcev pod vodstvom stolnega dekana dr. Kimovca »Angelsko mašo« (Missa de Angelis). Med mašo kratka pridiga, oh 10 drugo manifestacijsko zborovanje na Stadionu: dva slovenska in en hrvat-ski govor. oh 15 slovesna procesija z Najsvetejšim po glavnih ulicah ljubljanskega mesta, oh 17 zaključek kongresa, pete litanije z ljudskim petjem, kratek govor, posvetitev Kristusu Kralju, slovesni »Tebe Boga hvalimo« in blagoslov z Najsvetejšim. IV. 1. julij (ponedeljek): ob 8 zborovanje duhovnikov adoratorjev. oh 8 zborovanje Katehetskega društva. Romanja na Brezje in Bled ter zleti na morje. Veliko skrb povzroča pripravlj. odboru finačna plat kongresa. Sedanji težki gospodarski časi so res taki, da bi malodušnež obupal ob misli, da bo naša evharistična manifestacija nujno združena tudi z velikimi stroški. A nočemo biti malo-dušni. Naš kongres mora biti tudi po zunanji obliki sijajen izraz naše nesebične ljubezni do Evharističnega Kralja. Za ta sijaj je dolžan prispevati sleherni vernik, ker mora biti vse, kar bomo ob kongresnih dneh videli in doživeli v Ljubljani, resnična slika požrtvovalne ljubezni nas vseh. Pozivamo zato vse katoliško ljudstvo, da prispeva po svojih najboljših močeh za kongres. — V februarju naj župnijski pripravljalni odbori izvedejo predvsem družinsko zbirko. Vsaka katoliška družina naj bi v februarju darovala vsaj Din 2.~ za potrebe kongresa. Ako bi bila katera družina tako siromašna, da tudi tega zneska po Din 2.— ne bi zmogla, naj pomaga krščanska ljubezen sosedov. Pri pobiranju ni izvzeti nobene družine, čeprav bi morda ta ali ona ne živela v dobrih odnošajih s Cerkvijo ali krščanskimi organizacijami. Evharistični kongres je manifestacija vseh katoličanov, tega tudi pri tem delu ne smemo pozabiti. Pozivamo vsa katoliška društva, vse kongregacije in redove, da čimpreje zberejo prispevke od svojega članstva. Ta prispevek naj bi bil nekak obvezen davek za evharistično leto. — Ne dvomimo, da bo tudi uslužbenstvo denarnih, zavarovalnih, zadružnih in drugih gospodarskih ustanov storilo svojo dolžnost. —- Vsem pa stav-ljamo za zgled katoličane Argentinije, ki so sami za lanski svetovni evharistični kongres zbrali samo z eno zbirko 10,000.000.— dinarjev. Naj nas v naši požrtvovalnosti ne sramoti zgled velikega prijatelja Slovencev vikarja g. Tensunderna iz A;estfalij»5, ki sporoča, da bo vsak mesec do junija daroval za naš kongres po Din 100.-— ter je prispevek za januar že nakazal! Ta nesebična zaobljuba nemškega duhovnika sama govori več kot vsi pozivi. — Mesec februar naj bo predvsem mesec zbiranja gmotnih darov za kongres. Le tako bo mogoče pravočasno izvršiti vse zunanje priprave. Kjer pa bodo ta poziv dobili prepozno ali jim iz kakšnega drugega opravičljivega razloga ni mogoče te akcije izvesti v februarju, naj storijo svojo dolžnost za gotovo v marcu. Pri vsem tem pa seveda ne smemo pozabiti, da je bistvo kongresa v veličini naše resnične ljubezni do presv. Rešnjega Telesa! Vsaka žrtev tedaj, ki jo za kongres prenesemo, bodi žrtev goreče ljubezni! Le tedaj bode imel tudi zunanji sijaj kongresa svoj naravni blesk, ker bo odsev nevidne veličine naših duš. KRIZ NAD VASJO Ivo Peršuh Zadnji žarki pomladanskega sonca so božali zidine škofovskega gradu, v katerem na večer svojega čudovitega življenja moli za svoj narod veliki vladika. Visoko gori se je odprlo okno in zlati žarki so se prijazno poklonili beli glavi. Takrat so se zabliskale še vedno jasne vladikine oči in zazrle uresničenje življenjskih sanj. Pred njim je ležala vsa naša zemlja s svojimi holmi in poljanami, s svojo revščino in zadovoljnostjo. A tokrat je ta zemlja blestela v posebnem žaru. Po vseh neštetih hribčkih so sevala znamenja odrešenja. Križi so zrastli iz trdih tal, kot da so od vekov v zamisli Stvarnika. In utrnila se je vladiki solza, radostna, vriskajoča. In tako si je v brezmejni hvaležnosti do Odrešenika govoril: »Zahvaljen v svoji neskončni dobroti, da si mi dal doživeti dan, ko so moji slovenski možje in fanti vzeli križ na svoje rame ter ga ponesli čistih src vrh svojih gora! Sedaj vem, da bo moja domovina srečna. Njena usoda je v rokah božjih mož in Kristusovih fantov. Zahvaljen Predobri!« Bilo je namreč v Času velikih priprav na Evharistični praznik in slovenski možje in fantje so vso svojo domovino zaznamovali s križi, da bi bili glasni klicarji moške zvestobe do Kristusa Kralja. Pripis uredništva: Vse župnije so dobile priporočilo,, naj bi njih možje in fantje v vidno znamenje duhovne priprave na Evharistični kongres postavili na razglednih mestih svoje župnije lesene križe. Navodila so dobili župni uradi odn. župnijski pripravljalni odbori. Katera župnija bo prva? Poročajte nam. kako ste ga postavili, kako se na to slovesnost pripravili? MISLIM NAZAJ D rej c Jakobič Bilo je na meji dveh stoletij. Bil sem šolar. Takrat se je mnogo govorilo po Slovenskem o Marijinih družbah. Dekliške so hitro prepredle skoro vse slovenske župnije. Toda za popolno sliko verskega življenja župnije je manjkalo še fantov. Zato so nekateri gospodje poskušali ob raznih priložnostih, posebno ob misijonih, kaj bi se dalo napraviti še za fante. Ker drugih oblik ni bilo, so poskušali z Marijino družbo. Toda to obliko so bila na Slovenskem že tako prevzela in po svoje prikrojila dekleta, da je ime Marijina družba takrat splošno pomenilo isto kot dekliško versko društvo. Tudi v naši župniji so pri sv. misijonu ustanovili fantovsko Marijino družbo. Kako? Na koncu misijona so oznanili za fante procesijo v sosedno božjepotno cerkev. Ko smo se vrnili, so nas na dvorišču župnišča vse »zapisali«. Potem nisem nikoli več slišal o fantovski Marijini družbi v naši župniji. Vem, da ni bilo povsod tako. Kjer se je fantovska Marijina družba udomačila, je storila ogromno. Prav bi bilo, da bi se Marijina družba tudi za fante povsod zakoreninila. Pa se ni, to je dejstvo. Dvignili so nad Slovenijo fantje mladinske organizacije svoje peruti. In vsa Slovenija se je zganila. Evangelist Janez, naš Krek je zbiral svojo vojsko za prihodnje velike dni, naš veliki duhovnik Jeglič je bil pa njen božji Skalar, Peter. Zal, da je največji greh našega stoletja, splošno klanje, razdrlo, požrlo in opustošilo toliko naših domov. Toda takoj po vojski je začel naš blagi dr. Lovro zbirati svoje fante. In fantje so se zbirali. V kranjski deželi in drugod, povsod. Po smrti idealnega in živo vernega Lovrota je stopil na njegovo mesto strumni in vroči Jože. Nastopili so dnevi pomladi, cvetja in navdušenja, parad. Šlo je največ samo na široko: Maribor, Celje, Radovljica itd. Tako je bilo za takratne razmere potrebno. Mislim nazaj. Takrat se mi je mlademu duhovniku začelo svitati, kako važno je za naš narod, pa še bolj za duhovno pastirstvo fantovsko vprašanje. Kam se bodo li navdušeni fantje pognali? Kaj bodo ustvarili? Nekaterim ta doba ni bila po volji. Kolikokrat smo se zelo v skrbeh razgovarjali. In so padale besede: »Same prireditve! Samo veseljačenje! Kam to vodi? Mladina je že itak lehkomiselna! Roženkranc v roke, v cerkev! To nam bo uničilo Marijine družbe!« — »Koliko ste jih pa zares imeli? — In v cerkev? Saj gredo, bolj točno in lepše, kot kdaj prej!« — Bilo mi je težko, da so nekateri gospodje, ki so bili tako pobožni, dobri, navdušeni, tako slabo poznali fantovsko dušo, fantovske potrebe. Preživo je bilo zvalovano fantovsko gibanje, da bi ga bilo mogoče zajeti v stare mehove. Vsi smo čutili, da vre mladi mošt, da je zaplala mlada kri. Polihem so se takrat nekateri najidealnejši možje pričeli smukali okoli odsekov, okoli teh sodov mladega mošta. In kar nepričakovano je prišel tisti veliki dan, ko je postala naša fantovska organizacija polnoletna. Dobili smo vodstvo, kakor ga naši fantje še nikoli niso imeli in ki bo za vselej vzor in ideal! Od nove garde skoraj nobenega nisem poznal. Težko mi ji; bilo na občnem zboru, ko se je bivši Joža tako viteško umaknil. Bil sem eden redkih, ki sem godrnjal. Kmalu sem pa opazil svojo zmoto. Kakor da je novo vodstvo hotelo dohiteti vse zamujeno; kakor apostoli po binkoštih, tako so se novi voditelji vrgli na delo. Seje dan za dnem, po odsekih, skupne. Ko sem jih videl takole mrzle zimske večere rezati ljubljansko meglo proti Ljudskemu domu, ko so drugi sedeli pri toplih pečeh in pri svojih družinah, takrat sem zaslutil živi ogenj ljubezni, ki jih je grel in gorel za naše fante in njihove duše. Ko so nedeljo za nedeljo drugi uživali mir, počitek, oddih, so ti gorečniki vsako nedeljo hiteli od odseka do odseka in bodrili, učili, vžigali in zdravili. In takrat sem spregledal: te apostole nam je daroval sam dragi Bog! Več ko štirideset najidealnejših naših javnih delavcev so pritegnili v svoj fantovski tempel. Katera naša versko-kulturna organizacija je imela kdaj tako vodstvo? Bogoslovni profesor je sedel pri seji poleg bančnega uradnika, gimnazijski profesor poleg odvetnika. Ljudski dom se mi je zdel kot duhovno vojno ministrstvo, kjer naše fante novačijo za Boga in domovino. Tu je bil vsak nasvet hvaležno sprejet, pozdravljen vsak brat, ki je prišel pomagat. In če so se v teni fantovskem parlamentu spoprijeli, so se zato, ker je vsak zares delal, mislil in hotel najboljše, ker je hotel vsak dati vse za moralni preporod naših fantov. Samo sebičneži in jazovci niso mogli v to duhovno trdnjavo naših fantov. Nihče ni vprašal, kdo je prvi, kakšen naslov ima, čeprav je bil med njimi železen red, ovit seveda z mehko bratsko ljubeznijo. Ta je predložil novo vprašanje, drugi je poročal, kako delajo to ali ono reč na Nemškem, na Češkem, kako na Francoskem ali Angleškem, kako hi bilo pa za naše razmere najbolj prav in primerno. In so tresli rešeto. In ista slika se je potem ponavljala pri posameznih odsekih in pri občnih zborih: ves odbor je delal in vodil s polno paro, obenem pa je vse raslo iz fantov samih. Izmed vseh stanov je bilo tiste dni največ duhovnih vaj med fanti. Videli smo najbolj urejeno in skupno prejemanje sv. zakramentov, tako kakor še nikoli poprej med slovenskimi fanti. Doživeli smo pa tudi zunanje uspehe: Strasburg, Brno, Pariz, Praga. Doma pa smo kulučili Stadion. Vse to je izzivalo celo slovensko javnost, da razmišlja. Kaj so mislili nasprotniki naše vere, nam ni mar. Bolj je bolelo, če so »naši« ljudje tako težko mogli ali hoteli razumeti te idealne namene. Tudi tu ni manjkalo nergačev, ne farizejev, ne hudih jezikov. Razni reše-tarji so govorili: »To je premalo versko, premalo pobožno. Rabijo samo naravna sredstva.« — Saj to ni bila čisto verska organizacija, saj je to društvo hotelo dati fantu vse, kar potrebuje razen verskega tudi vzgoje, osebne, družabne, družinske, telesne. Vse je bilo strnjeno v eno soglasno celoto. V verskem oziru je društvo sprejelo v svoj načrt ne samo cerkveno zapoved, enkrat na leto sv. zakramente, ampak štirikrat skupno. Voditelji so šli mesečno, tedensko, nekateri dnevno. Ampak kar je bilo določeno, se je v resnici zvršilo. Kaj pomaga, če ima kakšno društvo npr. predpisano mesečno prejemanje sv. zakramentov, pa samo na papirju. Tu pa je šlo korak za korakom, toda gotovo in vedno naprej! Tudi duhovne vaje so bile najprej samo priporočene, nato nujno priporočene, nato pa so fantje sami sprejeli na občnem zboru sklep, da se zapovedo vsakemu odseku vsaj v treh letih enkrat. In so ga uresničili! Odkar so druga društva, pa čeprav so bila verska, delovala med fanti, niso dosegla vsa leta toliko duhovnih vaj, kakor jih je bilo pod tem vodstvom v enem letu. Morebiti je bilo krivo neuspeha drugih društev vprav to, da niso nič rabili naravnih sredstev, da se niso prilagodili fantovi naravi, da je niso znala porabiti tudi z dobre strani! Milost predpostavlja naravo, gradi na naravi, ki je tudi od Boga in v božjih načrtih! Oboje je treba povezati in porabiti. Z druge strani se je očitalo vodstvu zopet, da se premalo briga za naravne, svetne, družabne zadeve pri fantovski vzgoji. To je mo-!gel nergati samo tisti, ki društva ni poznal, ali pa ni hotel videti resnice. Noben slovenski stan se ni bavil toliko z družabnim (socialnim) vprašanjem, kakor baš naši fantje pod tem vodstvom. Neki srbski sociolog je silno obžaloval, da nimamo Slovenci in Srbi skupnega jezika, da bi moglo srbsko izobraženstvo brati tiste krasne socialne katekizme, ki jih je napisal dr. Ušeničnik našim fantom. Naše kulturne tekme si je želel med srbske vseučilišnike! Kdor je pa te fantovske voditelje zmerjal s kliko, s koritarji, ta je pa obrekovalec, če ve, kaj in kako so delali, ali je pa hinavec, ker mu delo ni dišalo, pač pa bi se bil rad priril nezasluženo in s slabim namenom do mize fantovske ljubezni, pa še kam naprej. Take prepire in težave je imel že sv. Peter z znanim sleparjem Simonom: »Koliko ti dam, da bi mogel tudi jaz delati čudeže in še lažje kaj zaslužil?« Sv. Peter ga je kratko in odločno zafrknil! Danes je utihnil tudi tisti, ki se je sicer veselil fantovskega dela in navdušenja, pa se je bal: »Oh to je samo slama, ki rada gori, pa hitro zgori.« Življenje in čas, trpljenje in preizkušnja je pokazala, da to ni bila slama, da je bil to pravi srčni ogenj, ki je grel vsa združena srca. Kar je bila zajela ta šola, to danes stoji in drži, doma in v tujini. Na to svoje društvo so fantje še danes ponosni. Saj smo videli, kako je naš fant moral pustiti celo svoj življenjski poklic, drugi je moral z doma, zopet drugi so odklonili potico in ostali pri črnem in trdem ovsenjaku, ker so ostali zvesti svojim idealom. Druge skupine so imele uskoke, naša fantovska nobenega. Mislim. Ko to premišljujem, mislim, kako bi bilo pri nas in z nami vse drugače, če bi za fante vsi že kar od začetka toliko storili, kakor npr. za dekleta. Kaj bi bilo to idealno fantovsko vodstvo doseglo, če bi bilo našlo več pomočnikov, pa manj nergačev. Mislim in se čudim, da so kljub težavam in krivicam toliko garali. Toda mislim, da smo jim danes vsi hvaležni, komur je za stvar, za naše duše! Bog jim povrni! Bog nam jih vrni! ALI RAZBITI - ALI GRADITI? Vrance Gruden V času miru, ki je v naših razmerah obenem Čas preskušnje, se vse lažje vživimo v osnovne, misli organizacije, bolj splošno in bolj na globoko lahko posežemo v teoretična razglabljanja o tem važnem vprašanju, obenem pa lahko bolj nepristransko presodimo način dela v okviru bivših organizacij ter lažje iz skušenj razberemo zdrava in prava vodila za bodoče organizirano delo. Prav v začetku teh razglabljanj pa moramo razluščid jedro gibanja, ki je pred leti skušalo in si še danes prizadeva razbiti vsako organizirano enoto ali jo vsaj na ta ali drugi način pri delu ovirati, če ne drugače vsaj s smešenjem ali omalovaževanjem. Urednik. Najboljša katoliška mladina Pribijmo najprej tole dejstvo. Najboljša katoliška mladina, zlasti mladina Holandije, Belgije in Francije je navdušeno papeška, goreče evharistična, močno disciplinirana. Ne pozna boja mladih proti starim, ampak gradi na starih temeljih nove zgradbe. Ne pride ji na misel, da bi zametala organizirano delo. Priznava brez pridržka avtoriteto poklicanih voditeljev, zlasti avtoriteto papeževih okrožnic; pri tem ne mešetari, ali je dolžna pokorščino le naukom s posebnim in slovesnim poroštvom nezmotljivosti (ex cathedra), ampak se iskreno podreja vsemu cerkvenemu učeništvu — tudi takrat, ko ni ex cathedra. To morama poudariti zaradi tega, ker so pri nas dopovedovali in še dopovedujejo, da je odpor mladih proti starim, zavračanje avtoritete, zanikanje discipline in razbijanje vsake organizacije neko svetovno gibanje. Trditev o svetovnosti tega razkrajajočega gibanja naj bi temu gibanju bila pomagala, da bi se ga naša mladina, ker hoče biti moderna, oklenila. (Te razmere so mnogim še živo v spominu.) Toda to ni resnica! Edina izjema je bila Nemčija in za njo — žalosten znak naše male samostojnosti — deloma Slovenija. Po nesrečni vojski je iz protestantske Danske prišla značilna protestantska okužitev v nemško protestantsko mladino, preko nje pa tudi v katoliško. Mladi nemški katoličani žal niso bili idejno dovolj močni, da bi to okužitev mogli takoj v kali premagati. Saj katoliški Nemci tudi zadnja leta svoje mladine niso mogli odvrniti, da ne bi drla v poganske nacionalistične Hitlerjeve vrste. Sicer pa to ni bilo tako čudno, kajti katoličani Nemčije so že dalj časa delali neke velike napake. Nemški katoliški bogoslovci so 25 let ugibali, ali naj Nemci izvedejo evharistični dekret Pija X. ali ne. Tudi je kardinal Faulhaber 1. 1928. imel pridigo nalašč zato, »da bi grozni molk nemške prižnice o Katoliški akciji zlomil.« Kako naj bo v takih razmerah nemška katoliška mladina načelno nezlomljiva? »Vse razbiti!« Nazori proti disciplini in avtoriteti so protestantski in modernistični ali iz njih izvirajo. Razbijanje organizacij je protisocialno, individualistično, liberalno. Pa se je kljub temu pred kakimi desetimi leti vrglo med našo katoliško dijaško mladino na dijaškem tečaju geslo: »Vse razbiti, bo že kaj iz tega zraslo!« To geslo je šlo med mladi svet in začelo svoje delo. Sledil je razkroj, ki je bil napovedan, a kratkovidni optimisti so to napoved z odločnostjo, ki bi bila vredna boljše stvari, zavrgli kot črnogledo nerazumevanje mladine. Upamo, da je ta razkroj že preko svojega viška. Sledilo bo ozdravljenje. Vsi tisti optimisti so namreč morali obmolknili pred dejstvi kot je na primer to, da je v prostorih katoliškega akademskega društva bilo mogoče neovirano zagovarjati trditev, da Kristus ni Bog. Kdo. je torej tisti, ki te dijaške mladine ni razumel in kdo je tisti, ki jo je? Čigave napovedi so se uresničile? Kako je strup dedoval? Res, v tem iz Nemčije zanesenem gibanju je bilo nekaj idealnih ljudi, a ti svojega idealizma niso zajemali iz »mladinskih« zmot, pač pa je idealizem posameznikov takim zmotam dajal večjo vabljivost. Zmote same pa so morale delovati, kakor so delovale: razkroj je nujno moral priti. Med mladino so zamorili ostri čut za eno najmočnejših sil katoliškega notranjega življenja: čut za avtoriteto. Ko je bila ideja avtoritete izpodkopana, je morala izgubiti moč tudi avtoriteta cerkvenega učiteljstva, morala je pasti moč papeških smernic v boju proti brezbožnemu boljševizmu. Neovirano se je začela širiti nova bolezen — marksizem. Ti krogi boljševizma niso učili, pač pa trdnjavski stolp avtoritete, ki je branil vstop v trdnjavo, spodkopali, češ da je nemoderen in novega rodu nevreden. A skozi nastalo vrzel so udrli tisti, ki so prišli trdnjavo oblegat, dasi jih oni niso klicali, niti hoteli klicati. Mirno lahko ponovimo: Noben vnanji sovražnik ni našemu katoliškemu dijaštvu toliko škodoval kot te iz Nemčije zasejane zmote. Najodličnejše nase dijaške organizacije so zgubile vso svojo udarno moč, izgubile napadalnega duha in se v lastni hiši več niso upale neustrašeno zagovarjati cerkveno stališče. To nesrečno geslo: »Vse razbiti!« je prav ocenil duhovit mož, ki je umrl že pred petinštiridesetimi leti, kar nam obenem priča, koliko je novega v tem gibanju. (Cratry, Les sources, 191/2, ed. Pierre Tequi, 1930): »Govorimo jasneje! Ge hočete danes delati za blagor ljudi, se morate najprej odpovedati veliki duhovni bolezni naše dobe, namreč slepi in divji norosti, ki ruši in ki razbija.« »Vse razbiti, da se vse po čisto novem načrtu znova zgradi, to je že skoro sto let sem med nami razširjena smešna, kruta, zločinska gonja nevednjaške in divje vneme velike množice neumnežev.« »Ako se ne znate povsem osvoboditi le bebaste norosti, morete veliko storiti za zlo, a ste brez moči za dobro. Ne boste osušili niti ene solze, storili pa boste, da jih bo teklo veliko.« Gibanje, ki je organizacijo zanikalo, se je samo obsodilo na hiter konec: brez organizacije se ne moreš braniti! Zmota ne umre rada Vendar zmota ne umre rada. Za zgled navedimo besede, ki jih je zapisal pred nedavnim ndad akademik: »Novi človek je zavrgel vsako prisiljevanje in vsiljevanje in ponujanje, vsako plehko zapoved in vsak zmaličen ukaz. Vse ovire je zlomil in vseeno mu je bilo, ali so te ovire osebnosti ali pa principi . . . Avtoriteto in načela in zapovedi potrebuje samo listi, ki je šibak, bolan in omejen. Zdravemu človeku je vse to v napoto in oviro napredku.« Oslabljen odmev nekdanjega hrupa je bilo čuti še nedavno v »Slovencu«: ». . . Pred vsem vstaja po vsem svetu nova mladina. Niso to vedno mladci, ki bi ustanavljali organizacije, ali ki bi smatrali, da brez vidne organizacije ne morejo najti pravega izraza svo jemu notranjemu ognju. Eden od njih bo več vreden kakor pa tisoč takih, ki nimajo ne svojega mnenja, ne prepričanja.« Resnica je baš nasprotna: Samostojna more postati in do svojega mnenja se more priboriti samo mladina, ki je voljna se učiti. Kje naj se pa uči, če ne ob avtoriteti? Poglejmo samo svetle zglede v Španiji: Angel Herera in Gil Robles. Na Portugalskem: Oliveira Salazar. Poglejmo v Belgijo, na Holandsko! Ta mladina je nekaj ustvarila. To pa zato, ker nikdar ni avtoritete rušila. In prav pred kratkim smo slišali in pozneje tudi brali hvalo moderne mladine, ki se ne sonči na trdni Petrovi skali, ampak skuša pognali svoje korenine. . . In to od strani, kjer bi tega ne bili smeli pričakovati! Naš vzor Naš vzor je drugačna mladina: zdrava, idejno močna in neustrašena, pa trdno povezana med seboj z istim ciljem in istimi sredstvi. Zmagovita more biti samo armada, ki svojega vrhovnega zapovednika posluša. Mi hočemo! Besede cerkvenega učiteljstva nam vedno in povsod govore o sklenjenih vrstah, ki naj tvorijo mogočno bojno vrsto. (Nuncij Evgen Pacelli na katoliškem shodu v Magdeburgu). Nalagajo nam delo z disciplino, po načrtu, ker da bo sicer vse naše prizadevanje brez učinka. (Pij XI. belgijskim romarjem žosislom, aprila 1933). Naročajo nam organizirano delo za maso pod vodstvom voditeljev, ki jih moramo vzgojiti. (Pij XI. ob isti priliki). Isto nam ukazuje že okrožnica Quadragesimo anno, ki govori o slogi, organiziranju vseh moči v eno samo bojno vrsto, da se tako z združenimi močmi doseže smoter (147); dalje prav tam (148) priporoča koncentracijo vseh sil in podreditev svoje misli občemu dobremu. Tudi ob drugib prilikah papež ponovno priporoča, kako naj se učimo dobro organiziranega, po temeljito premišljenem načrtu zasnovanega dela tudi pri otrocih tega sveta, posebno pri najaktivnejših: pri brezbožnih boljševikih. Zato je naše stališče: Nejasne glave nas ne bodo mešale. Mi ne pojdemo za slepimi vodniki. Mi hočemo poslušati besedo Cerkve, in ta je jasna: Cerkev hoče, da svoje sile koncentriramo za metodično, učinkovito akcijo v vidnih, močno discipliniranih organizacijah. Proti takim nasprotnikom, kot vstajajo danes proti Kristuso-vetnu kraljestvu na zemlji, se moramo izredno dobro organizirati. Nenaravno je, če mladina ne hrepeni le po novem življenju In novih oblikah življenja, ampak če vse kar je bilo, prezira in podira in starejši rod kar sovraži. Resnica je, da se stari časih nekako zakrknejo v svojih nazorih in težnjah in da mladih ne umevajo. To je njih tragična krivda, ki jim mladino odtuji. A tudi mladina bi morala stare umevati In če jih ne umeva, je to njena tragična krivda, če so mladi kdaj upravičeno nezaupni nasproti starim, s zavi Uhiopos so nekateri Indijanci mirno poroča v številki 70—271 sledeče: »Po r . , , . . , , ... . r .. . . c . . . r. •• obkrožili svoio kat. cerkvico, da bi tako zadn ih lniormaciiah iz Sovjetske Rusije , J . . . .... . . • - i • , i —i m -i r ubranili vstop voiakom, ki so prisil krasti je umrlo v ječali in taboriščih 67 skolov r/ • i -i- iornn 11 i > ■ x i svete podobe. Ker se niso umaknili, so in 18500 duhovnikov - po zaslugi Ceke. ' . ... ... . ,7 . , ... ... , , .. v vojaki štrenah vanie in lih usmrtili 4, V casu bol seviske vlade so aretirali cez ’ J ‘ , 1 . ,. 200 škofov in 2700 duhovnikov. Carska ra,,ih Pa 16 “ a v cerkev le "1S0 m0&- Rusija je imela 73.141 cerkev, od katerih Od L januarja dalje sme biti v državi je boljševiška vlada zaprla že 28.935. Od Puebla samo še 23 duhovnikov. Do sedaj 430 Moskovskih cerkva jih obstoji še 37, jih je smelo biti 208. Parlament države Yucatan v Mehiki je prosil zvezno vlado za dovoljenje, da sme vse cerkve porabiti za — knjižnice. Zaprli so hiralnico, ki jo je ustanovil Matias Romeo, oče žene prejšnjega predsednika Diaza, ker so v njej stregle katoliške sestre. So že na potu v Evropo, ker so izgnane iz Mehike. Tolpa podivjancev je — ravno na Silvestrovo — vdrla v cerkev v Cuyocan-u in med vzklikanjem: smrt Cerkvi, smrt Bogu — meni nič, tebi nič — ustrelila 5 oseb, veliko pa jih ranila. Iz krvi mučencev raste moč Cerkve! Dan zahvale. Že stara je navada, da praznujejo Američani vsako leto na zadnji četrtek v novembru zahvalni dan. Vsako leto izda predsednik republike poziv na narod za ta praznik zahvale. Zadnji, za 29. novembra se glasi: Iz kraljestva smučarjev. »Jaz F. D. Roosevelt, predsednik Združenih držav Amerike, določam s tem dan 29. novembra za zahvalni dan našega naroda. Določiti vsako leto v jeseni en dati v zahvalo Bogu za vse dobrote življenja, je moder in spoštljiv običaj, ki je že dolgo udomačen med našim narodom. Prav je, da la običaj naprej ohranimo. Med letom nam je bil dan pogum in dobili smo moč, da smo se obrnili k najbolj pekočim problemom našega narodnega življenja. Naš čut za socialno pravičnost se je v nas še bolj razvil in uveljavil. Iznašli smo novih načinov, kako pomagati bližnjemu do blagostanja in sreče; v duhu medsebojne pomoči smo sodelovali pri uresničenju tega ideala. Z večjo vnemo smo obračali svoja srca in svoje misli k duhovnim dobrinam. Resnično moremo reči: »Kaj pomaga narodu, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi.« S hvaležnostjo v srcu za vse, kar se je že storilo, se moremo, z božjo pomočjo, posvetiti še bolj delu za blagor človeštva. V zaupanju na to, sem to podpisal in zapečatil s pečatom Združenih držav. Podpisano v Washingtonu, 15. novembra. v letu Gospodovem 1934 in 159 letu neodvisnosti. Franklin D. Roosevelt. Pet na uro in pet na leto. Kje? v Ruandi, v Srednji Afriki. Kaj? Pet na uro: v enem letu je naraslo število kristjanov za 44.590 to je pet na uro; lani pa trije na uro. Pet na leto je pa domačinov novomaš-nikov. Ta in pa sosednji misijon Urundi dmata to leto največ spreobrnjencev na svetu. Dober apostol. P. Walsh, župnik pri sv. Trojici v Cincinati v Ameriki, je sam osebno spreobrnil in krstil 1500 zamorcev, ki jim je sedaj župnik. V njegovi župniji je pred meseci umrl zadnji bel faran. aaffiflgga ■' Ozemlje okrog Zugspitze, kjer se vrfci letos del olimpijskih smučarskih tekem. PO ŠPORTNEM IN TELOVADNEM SVETU Ob novem letu Marjan Dobovšek Športnik naše dobe skoro ne pozna več prehoda iz starega v novo leto. Zanj so zaključene časovne dobe sezona letnega, sezona zimskega športa in če vzamemo več časa skupaj, razdobje od enih do drugih olimpijskih iger. Zdi se, da današnja mladina, ki se izživlja pred vsem v športu, v mnogočem kaže na tisto dobo starih Grkov, ko je telesna kultura vladala javno mnenje in ko se je časovno štetje določevalo po olimpijskih igrali. Resnici na ljubo je treba priznati, da si večina propagatorjev in voditeljev športa stavi za vzgled klasično dobo grške kulture, ko je bilo za nego telesa vse preskrbljeno v obilni meni. Pri tem pa ti navdušeni oboževalci grške telesne kulture po zabijajo, da je prav ta kultura privedla Grke do propasti. Na ljubo negi telesa so zanemarjali važne naloge življenja in se celoraje odpovedali potomstvu; izgubili so s časom čut narodne skupnosti — merilo jim je postalo telesni uspeh kogarkoli, naj je bil Grk ali barbar. Za koga se navdušuje športna mladina današnje dobe? Dosedaj nepoznan član človeške družbe postavi rekord, vsi listi objavljajo njegov uspeli in sliko, mladina izgovarja s spoštovanjem njegovo ime. Kaj ve o njem? Samo to, da je rekorder; kako se sicer udejstvuje v življenju, koliko je morda dobrega storil človeški družbi na področjh, ki se ne tičejo športa, o tem nihče ničesar ne ve. In tako si mladina stavi za vzgled golo telesno silo in spretnost; pri tem začne zanemarjati in omalovaževati vse, kar ni s športom v zvezi. Če človek to premišljuje, skoro izgubi navdušenje za delo na športnem polju. In vendar je treba priznati, da je razvoj športa mnogokje in v marsičem dvignil telesno in duševno silo narodov. Zdi se tudi. da prihajajo vodilni športni delavci do spoznanja, da to uspevanje športa ne zadostuje samo nega telesa, temveč tudi vzgoja duha. — Potrebno bo veliko truda, da se športno delo usmeri v tem pravcu. Pred vsem pa bi bilo želeti, da začno športni referenti raznih listov urejevati športne rubrike v tem smislu. Če je kdo dosegel kak uspeh v športu, potem naj nam listi poročajo tudi kaj o njem kot človeku, o njegovem delu za človeško družbo in ne samo, da je najhitrejši tekač ali najmočnejši boksar. Vsi, ki jim je na srcu razvoj slovenske- Prizor s skakalnice v Garmisch - Parten-kirchen (olimpijske tekme). ga športa, naj skušajo po svojih močeh sodelovati v tem smislu. Napake odkriti je lahko — težje jih je odstraniti. Zato je tembolj potrebno sodelovanje vseh. ki so navdušeni za isto stvar. Naj bi nam ta sklep ob začetku novega leta res vzbudil občutek, da smo tudi v športu začeli novo časovno dobo! Smučarjem na deželi Često se opazi, da se razvija med vaškimi smučarji nekako tekmovanje, kdo bo bolj drzno vozil v smuku. Pred dvema letoma sem opazoval smučarje v bližini Logatca. Vozili so naravnost navzdol po strmem bregu, kjer se ne bi upal spustiti niti izvežban smučar. Pa so vozili fantje, ki niso sicer obvladali nobenega smuškega lika. Kes pogum pristoja mlademu fantu nevarnost pa je, da pod vplivom tekmovalne strasti pogum preide v preveliko drznost, ki je ravno pri smučanju zahtevala že marsikatero žrtev. Vedi tudi, da je nesreča pri smučanju naj slabša reklama za ta šport. Mnogi starši ne dovolijo svojim otrokom smučanja ker so mnenja, da je to silno nevaren šport radi pogostih nesreč. Zato bodi pri smučanju preudaren in tudi druge opozarjaj, naj bodo previdni. Z Dolenjskega Novo leto je obdarilo s snegom Novo mesto in nas Dolenjce, ki nas smatrate za prijatelje tople peči in dobrega cvička, ne pa za gojitelje dobrega zimskega športa. Včasih je bilo morda v tem precej resnice, v zadnjih letih pa hočemo tudi mi Dolenjci postati moderni športniki, vsaj kar nas je v Novem mestu. Okolica N. m. je taka, da verjetno v celi Sloveniji ni mesta, ki bi imel tako blizu toliko pripravnega prostora za smučanje. Samo eno napako ima večina Novomeščanov — preveč se boje, da bi jim kdo ukradel mesto. Zato se previdno drže bližnjih gričev, bolj daleč se spusti le redkokdo. Pa je toliko prilike — Gorjanci se kar sami ponujajo. Zato pa imajo redki smučarji, ki se ne ustrašijo nekaj ur hoje navkreber toliko več užitka, ko puščajo za seboj sveže smučine v dotlej nedotaknjenem sneženem plašču. Tovariš, ki je bil cel teden na Pokljuki, mi je priznal, da ni doživel tam nikjer tako lepe vožnje. Res je naj lepša narava pozimi tam, kjer je ne moti civilizacija s svojimi napravami. N. K. Iz popotnih zapiskov Potsdam, 15. avgusta 1934. Naš katoliški praznik je in tako tuje se mi zdi, ko je tu vrvenje kot ob delavnikih. Zato tembolj človek začuti veliko skupnost cerkvenega občestva, ko prisostvuje mašnikovi daritvi; saj je v cerkvi tako kot doma, čeprav v tujini. — Pripeljal sem se iz Berlina (30 km) za nekaj dni na obisk k prijatelju, znancu iiz študentovskih let. Sodeluje pri založbi mladinske literature (L. Voggenreiter Verlag), ki izdaja sedaj knjige za organizacijo Hitlerjeve mladine. Prej so tu izhajale publikacije organizacije, slične našim skavtom. Imel sem priliko pregledati vso literaturo, razgovarjal sem se tudi z lastnikom založbe, ki je bil nekoč sam navdušen skavt. Povedal sem mu odkrito, kako gledamo na današnjo Nemčijo. Razburil se je in z vso ognjevitostjo zatrjeval, da je podlo sumničenje — da se pripravlja Nemčija na vojno. Verjamem mu, da je on sam v dno duše prepričan, da Fiihrer noče vojne, in v Nemčiji je še mnogo takih pacifistov, ki verujejo, da bo Hitler dvignil ponižano Nemčijo na prejšnjo višino brez vojne. Samo kako? — Francija zatrjuje svoje, vsaka nova utrdba potrjuje isto, in tako je bojazen pred rastočo samozavestjo Nemčije vedno večja. Pa kaj bi se spuščal v visoko politiko! Raje zapišem utise svojih opazovanj. Potsdam je letoviško mesto, (nekdanja prestolica pruskih kraljev) in vendar imam ohčutek, da sem v nevidnem trdnjavskem ozemlju. Podnevi slišimo v enakih presledkih zamolklo grmenje (preiskušajo da-lekometne topove, s katerimi ostro streljajo v neobljudena močvirja ob Labi), pozno v noč se sliši brnenje letal in čudovito je opazovati svetle pramene žarometov, ki Planinski b(oteI »Schneefernerhaus« 2650 m nad morjem, pod vrhom Zugspltze (2960 m). iščejo »sovražno« letalo. Še mi zvene v ušesih rezka povelja na vežbališču, kjer so vadili SA oddelki. In na večernih tečajih se seznanjajo s tehniko modernega orožja. Športna igrišča so polna — vse se vrši v popolnem redu in po določenem programu. Pred nenadno ploho sem se zatekel pod viadukt blizu nekega športnega igrišča, kjer je pravkar začela tek gruča 14-16 letnih fantov. Niti eden ni odnehal, vsi so v najhujšem nalivu pritekli skoz cilj. Nov nemški rod raste v strogi vojaški disciplini, pripravlja se na službo domovini, kakor poudarjajo voditelji Hitlerjeve mladine. M. D. MED SLOVENSKIMI FANTI Hrušica pri Ljubljani Le ne mislite, fantje, da je nas, hrušiške fante, zima nagnala v zapeček. Kaj še! Prav zdaj je za nas čas dela. Poleti nas priganja kmečko delo in skrb za zaslužek. Čeprav blizu Ljubljane, smo Hrušičani vendar le kmetje. Zato je zima za nas čas prosvetnega dela. Pri nas imamo še prosvetno društvo, ki živahno deluje. Prirejamo igre, predavanja, včasih pa gremo tudi h kaki potrebni paradi. Ej, nikar ne mislite, da smo kar tako! Dokler smo še za parade porabili, nam še ni čakati konca. Sicer tudi mi nismo preveč navdušeni za parade, ampak če že morajo bit, naj pa bodo. Mi smo vso pozornost obrnili na duhovno vzgojo naših fantov. Vsak teden imamo fantovske sestanke. Ker močno pogrešamo značajnih fantov, posvečamo vso pozornost na sestankih, vzgoji volje. Po dr. Ušeničnikovi knjigi o načelih nas predavatelj uvaja v lepoto značajnega, katoliškega življenja. Tako zanimivi kot sedaj naši sestanki, še nikoli niso bili. Tudi na duhovne vaje mislimo. Upamo, da se nam bo v postu nudila prilika, da jih bomo opravili. Tako bomo tudi pričeli z duhovno pripravo na evharistični kongres. Med nami je tudi mnogo športnikov. Posebno vneti so naši smučarji, le žal, da letos ni pravega snega. Imamo smuški klub, ki šteje 40 dilčarjev. Razpoloženje v klubu je tovariško in prav veselo. Življenje na odru je prav živahno. Hočemo tudi vaščanom skrbeti za razvedrilo in pošteno zabavo. Z igrami je težko, ker nam takse vse poberejo. Vendar nam ni za dobiček, temveč za vzgojo ljudstva, ki ga hočemo obvarovati pred poplitvenjem, ki se zanaša iz mesta k nam. Prihodnjič homo pa kaj več povedali. ti Višnja gora Ne boste nam več nagajali s polžem. Po njem smo Višnjani slavni postali. Kar smo ga spustili z verige, imamo samo korist. Saj ste že slišali in brali o smučarskem domu na »Polževem«. V nedeljo 13. januarja je prevzvišeni g. knezoškof dr. Rožman dom blagoslovil. Prav slovesno smo ga sprejeli in godba našega prosvetnega društva je po dolgem času to pot zopet enkrat nastopila. Višnjani pa nismo samo športniki. Bolj kot šport nas je zajelo duhovno življenje. Z vso resnostjo smo se pričeli pripravljati na evharistični kongres. Od 1. do 8. decembra smo imeli duhovne vaje za fante in dekleta. To pot smo se fantje posta- vili in pokazali, da je v nas močna volja in da poznamo disciplino. Pri skupnem sv. Obhajilu nas je bilo 140 fantov. Središče našega duhovnega življenja mora postati Jezus Kristus v sv. Evharistiji. Fantje pridružite se, da nas bo mogočna vojska in da bo Gospod vesel svojih vojščakov. Tudi prosvetno delo se pri nas poživlja. Naša godha je po dolgih letih zopet oživela. Na praznik Brezmadežne smo priredili duhovno igro »Teofilus«, o božičnih praznikih pa smo igrali »Tri kralje«. Igri sta uspeli nad vse pričakovanje in Višnjani pravijo, da na našem odru kaj takega še niso videli. Pozdravljamo vse fante, ki se zbirajo okrog »Kresa« in jih vabimo, da se tudi kaj oglase. ti Brezje Od nas doslej niste še nič slišali. To pot se oglasimo v »Kresu«, da bodete vedeli, da smo in da nas je precej. Na ta način hočemo stopiti v stik z vsemi slovenskimi katoliškimi fanti. Naš duhovni vodja preč. g. Klemen je prosvetno društvo vzhudil k novemu življenju. Pričeli smo z igrami. Na praznik sv. Štefana smo igrali Jalenovo dramo »Dom«. Igra posega globoko v kmetiško življenje, zato je nudila gledavcem obilo užitka. Pri izbiri iger se bomo ozirali na našo vaško kulturo. Zato bomo igrali le take igre, ki bodo vplivale na poglobitev in utrditev vaške kmečke občestvenosti in ki bodo poglabljale kmečko zavest. Plehke mestne burke ne spadajo na naše vaške odre, saj je v nas že preveč plitkosti. Igra je privabila ne samo domačine, ampak tudi ljudi iz bližnje okolice. Dvorana je bila nabito polna. To je znamenje, da imamo prav. Za svečnico pripravljamo Vomber-gerjevo igro »Voda«. Ni pa nam samo za zabavo. Tudi sami s seboj imamo obilo dela in se z vso vnemo pripravljamo na velike dneve evharističnega kongresa. Groblje Nedavno so me povabili v Groblje, da jim predavam. Hoteli so, da jim predavam o Bogu. Začudil sem se in pa tudi nekoliko ustrašil. Kako naj jaz, ki nisem duhovnik, govorim iti predavam o Bogu, o naši najvišji in največji skrivnosti in resnici, o cilju našega življenja. Pa me je odgovorni urednik našega »Kresa« Jožko Godina potolažil, češ, naši fantje ravno to hočejo. Hočejo poslušati versko predavanje iz ust neduhovnikov. In taka predavanja imajo tudi prav lep uspeh. Ohrabren po teh besedah sem se torej napotil v Groblje. Pozdravila me je polna dvorana resnih pa korajžnih fantov. Zdelo se mi je, da gledam armado, ki z orožjem duha prodira po slovenski zemlji in zanaša luč v temo in meglo. Tem fantom je bilo lahko govoriti. Domišljujem pa si, da je sestanek prav meni največ koristil. Kajti videl sem in znova sem spoznal, da je rešitev našega naroda, rešitev našega socialnega vprašanja in rešitev vseh vprašanj v globoki in ponižni veri dn v vztrajnem in sistematičnem delu. To delo pa je mogoče le z organizacijo, ki je edina in enotna ter se zaveda, da je disciplina sredstvo, da se dosežejo res veliki uspehi. Fantje, učimo se od naših tovarišev iz kamniške dekanije! Posnemajmo jih! Smersu 11. šiška Mladi fantje smo, ki se malokdaj pokažemo v javnosti, toda zato naše nortanje delo ne počiva. Delamo pridno in vsak fant skuša čimveč doprinesti k delu, duhovno vzgojo in poglobitev današnje mladine. V naslednjem podajam kratko poročilo o našem delu. Imamo tedenske sestanke, na katerih razpravljamo samo o tekočih vprašanjih. Na začetku vsakega sestanka čitamo katekizem. Hazlago in pojasnila daje g. p. voditelj. Imeli smo več predavanj med drugimi: »O Poljski«, »Turizem in psiha«, »Stanovska država«, »Narodno gospodarstvo«, »Komunizem«, »Zasužnjeni bratje« in o dramatiki. Po predavanju se je vedno razvil razgovor, v katerega so vsi nalogo, da z novim odrom izvede nove ide- fantje posegali. Predavatelji so po večini je, ki naj imajo notranji in zunanji pečat domači fantje. Priredili smo tudi 2 javni »služiti krščanskemu občestvu in z vero v predavanji in sicer o Evharističnih kon- Boga oblikovati našo domovino«, gresih« in o naših »Južnih Slovanih Bol- Iz tega bo vsakdo spoznal, da delamo garih«. Obe predavanji sta bili dobro in delati hočemo, zato se ne strašimo ovir, obiskani. pa naj pridejo od katerekoli strani. Pred kratkim pa smo ustanovili novo Rog živi! Šiškar. društvo »Ljudski oder«. Odbor si je nadel ^ KNJIGE IN ČASOPISI Dr. Aleš Ušeničnik: KNJIGA NAČEL. Zvezek prvi: Načela o načelih. Naša pot V. 1934. str. 64. Cena 8.-—- Din. Danes je povsod opažati pomanjkanje načelnosti. Svoje prepričanje menjati že ni nekaj povsem redkega iti posebnega. Često že sama materijalna korist zadostuje za to, da človek svoja načela zapusti in jih zamenja z drugimi, nasprotnimi. Posebno še, če bi moral za svoje prepričanje kaj trpeli, biti zapostavljen, to raje zapusti, češ, najprej živeli, nato šele pridejo druge stvari. Pravtako je proti načelnosti, v svojem prepričanju popuščati, ali se ga sramovati; pa prav to večkrat pri nas katoličanih opažamo. To moramo ozdraviti! To popravljati! Le če bomo katoličani načelni in dosledni, močni in neupogljivi v svojem prepričanju, neustrašni v boju za svoja načela, bomo znali varovati svojo vero, svojo Cerkev, bomo lahko apostoli! Zato pa spada ta knjižica tako lepo in tako potrebno v zbirko: knjižnica K A za mladino. Prišla je še o pravem času in veliko nam bo koristila, če jo boste vzeli v roke, jo mirno in počasi študirali, predelali in po njej živeli! Našli boste v njej, kaj so načela, njihov pomen in njihovo moč, njihovo pohvalo za človeka, kajti »Ni življenja, ki je vredno človeka, brez načel!« (str. 20). Seveda morajo biti ta načela resnična (29), nikakor ne preostra, ker le resnica nas bo prav vodila, nam bo kazala pot do najvišje vrednote, do Boga (37). Seveda pa se je treba za resnična načela ogreti in se tako odločiti zanje, da nas nič od njih odmakniti ne more (42). Taka načela ne bodo prazne besede, prazne fraze, ampak življenje! (47). Jasno pa je, da načela, ki vodijo življenje, zahtevajo žrtev, a žrtev, ki vodijo k zvezdam! Vse to vam podrobno opisuje ta knjižica. Morda se vam bo zdela težka, nerazumljiva. Posebno sem in tja katera beseda bo nejasna. Zato vam svetujem, da knjigo predelate skupno, in da vam kdo pomaga. Porazgovorite se o njej in vprašajte to in ono, kar vam ne bo znano. Pa bo ta knjižica za vas res velik zaklad. Drle. Robert Kump, SMUČANJE". Že lansko leto je vzbudila pozornost knjiga akademika Roberta Kumpa, ki jo je izdal pod imenom »Ski«. Iz neznanih razlogov knjiga ni bila ugodno sprejeta pri vodilnih krogih zimskošportnih organizacij. — Pred kratkim je izšla knjiga s spremenjenim naslovom »Smučanje« in tudi izdatno ceneje (60.—- prej 80.— Din). Pisec knjige je na svojevrsten način obdelal tehniko smučanja. Kakor skuša dober pisatelj s pestro besedo opisati bralcu svoje misli, tako je R. Kump kot izvrsten risar izbral risbo za način tolmačenja. In v tem je tudi popolnoma uspel. Morda se smučar, ki hoče kupiti knjigo o smučanju, ustraši prvi hip, ko pogleda to knjigo. Nič besedila, samo okusne skice na desni in nerazumjlivi znaki na levi strani. A to samo prvi hip. V drobni tekstni prilogi so razloženi vsi znaki in ko bralec spozna pomen teh znakov, lahko do najmanjših podrobnosti preštudira vso smuško tehni- ko (kot n. pr. po zemljevidu točno lahko določimo, kakšno pokrajino imamo pred seboj). Pošljimo knjigo kateremukoli narodu, treba mu je samo priložiti tolmačenje znakov v njegovem jeziku in mu bo vse razumljivo. Ni čuda, da je znani nemški list »Frankfurter Zeitung« izjavil, da je to knjiga, ki jo lahko pošljemo tudi Kitajcem. Če bi bil 11. Kump član velikega naroda, bi verjetno s to knjigo dosegel velik finančni uspeh in postal znan po vsem športnem svetu. Vendar mu ni žal, da je član naroda, ki prebiva pod Triglavom, kamor hodi vsako leto krepit zdravje in moči in kjer so se mu tudi porodili načrti za to knjigo. Kdor se je odločil, da kupi knjigo o smuški tehniki, naj ne išče tuje literature, temveč naj se odloči za Kumpovo »Smučanje«; in kdor hoče, prijatelja športnika razveseliti, naj mu podari to knjigo, ki ho vsakemu lepo in trajno darilo. »BODOČNOST«, glasilo katoliških slovenskih nameščencev prinaša v letošnji januarski številki nekaj prav lepih, krepilnih in važnih člankov. V uvodu je čestitka, ki jo je izrekel nameščencem prevzvišeni knezoškof dr. Gregorij Rožman, nato sledi članek dr. Miha Kreka: Vaše delo je lepa zgradba. Dalje so članki: Naše društvo, Slovenski katoliški nameščenci v evharističnem letu (Pernišek), Zavedajmo se svojih pravic (Smersu), Naš stan (Češnovar), Na-meščenka. Bolniško zavarovanje nameščencev in TBP1), Zgodovina socialnga zavarovanja. Nameščensko pravo, Pred ustanovitvijo, Zveza pomočniških zborov za Dravsko banovino, Kako sodijo o nas?. Naša nova postojanka v Mariboru. Iz društva. — List toplo priporočam vsem zasebnim in trgovskim nameščencem, pa tudi našemu krščanskemu delavstvu. — EVHARISTIČNI KONGRES za lavantinsko škojijo v Mariboru 7. in H. septembra 1934. — Maribor (Tiskarna sv. Cirila), str. 158. Prav v dneh naj intenzivnejše priprave na II. jugoslovanski evharistični kongres je izšlo poročilo o mariborskem kongresu. Kot v znak in opozorilo, kako važno je za naše živo krščansko življenje evharistično gibanje, ki naj ga razni kongresi širijo. Knjiga je vsebinsko bogata in po opremi dovolj prikupna in zanimiva. Obširno razpravlja o tehničnih pripravah in idejni zasnovi mariborskega kongresa, v drugem delu pa prinaša vsebino vseh razprav in govorov, ki so jih imeli odlični govorniki in znani kulturni delavci. Številne slike ponazorujejo vnanje kongresne slovesnosti. V pripravah za obči evharistični kongres bo knjiga učiteljem in dušnim pastirjem, pa še društvenim delavcem zelo rabna, zanimiva pa je tudi za vsakega posameznika, ki se za naše javno življenje na verskem in prosvetnem polju zanima. Fantom jo prav priporočamo. Mc. Niko Kuret, PRAVI LJUDSKI ODER, Kranj (Založba ljudskih iger) 1934. Strani 84. Zadnja leta je zlasti po zaslugi pisca navedene knjige zajelo naše odrske delavce novo gibanje, ki je šlo svojo smer in poudarjalo stvari, ki nanje doslej nismo paziji, zametalo pa nekatere oderske prvine. ki so nam doslej veljale kot nujne. Razumljivo, da tako gibanje rodi odpor na eni strani, na drugi omalovaževanje: oboje pa je bila posledica nepoznanja stvari in nerazumevanje prave misli njegove. V to nejasnost in nevednost je posvetila knjižica »Pravi ljudski oder«, ki bi rada bila mejnik v razvoju naših ljudskih odrov, ki se že 40 let razvijajo brez zavestne katoliške orientacije. t Knjiga razpravlja o vseh načelnih in praktičnih vprašanjih, ki zadevajo naše odersko delo. Nihče, kdor se s tem bavi ali kogar la panoga naše prosvete zanima, ne more mimo nje. Prav toplo jo priporočamo. Franc Ks. Lukman, MARTYRES CHR1 STI. Trideset poročil o mučencih prvih stoletij; z zgodovinskim okvirom. Celje (Družba sv. Mohorja), 1934. Vlil -|-281 strani. (Din 76.—, vez. 92.—) Najmočnejša beseda je zgled, najsilnej-še pričevanje trpljenje. Krščanstvo ima na začetku svoje zmagoslavne poti toliko dokazov za svojo resničnost prav v zgledih in trpljenju kot nobeno drugo verstvo. Skozi tristo let je tekla kri mučencev v potrjenje njihovega nauka in življenja. 0 njihovem pričevanju, ki je bilo s krvjo podpisano in s smrtjo zapečateno, so kristjani prve cerkve sestavljali zapisnike in kratka ali daljša poročila, da ti sijajni dokazi moči Kristusovih učencev ne hi zapadli pozabljenju, ampak za vse čase bili ne le v slavo njim, ki so jih doprinesli, ampak tudi nam v pogum in voljo in spodbudo za močno krščansko življenje. Bolj kot kdaj je našemu času takih zgledov treba. In bolj kot našemu rodu nikomur ne bodo pridni ti zapisniki. Kako moramo biti hvaležni Mohorjevi, da nam je v tako mojsterskem prevodu sporočilu poklonila! Prvi del podaja zgodovinski okvir: stisnjeno, pa jasno sliko odnosov rimske države do krščanstva od Neronove dobe do zmage cesarja Konstantina (324), pripombe o naslovu »martyr« in o starih poročilih o mučencih. Drugi del obsega poleg 19 poročil o sodnih zasliševanjih in obsodbah in 4 zaokroženih povesti o muče-ništvih še 7 drugih zgodovinsko zanesljivih poročil: Justinovo poročilo o obsodbi treh rimskih kristjanov, pismo cerkva v Vienni in Lugdunu o preganjanju leta 177/78, pismo sv. Dionizija o preganjanju v Aleksandriji leta 249/50, Evze-bijevi poročili o preganjanju aleksandrijskih katehumenov leta 202/3 in o obsodbi častnika Marina v Cezareji, Evzebijevo knjigo o mučencih v Palestini v letih 303 311 in oporoko štiridesetih mučencev v Sebasteji v Mali Armeniji. Uvodi k posameznim poročilom ocenjujejo njih zgodovinsko vrednost, opombe pa pojasnjujejo, kar je za umevanje potrebno. Imen- sko kazalo obsega imena mučencev in spo-znavavcev, ki se v poročilih imenujejo. Na zemljevidu dežel rimskega imperija okoli Sredozemskega morja so zaznamovana vsa mesta, ki se v poročilih omenjajo (kolikor je njih lega znana). Knjiga, ob kateri človek ne more ostati hladen, mora v vsako našo knjižnico, ne le društveno, ampak tudi med zbirko knjig posameznika. Kdor pa ne zmore naročnine, naj si jo vsaj sposodi in prebere. Ne, doživi! N. C. SLOVENSKI PREGOVORI, REKI IN PRILIKE. Zbrala hran Kocbek in Ivan Šašelj. Založila Družba sv. Mohorja v Celju 1934. Strani 252. S to knjigo nas je Mohorjeva družba močno razveselila. Podarila nam je zopet novo zakladnico, polno dragocenega zrnja in biserov narodne modrosti. Pri nas je še toliko narodopisnega blaga razmetanega, ki je s tem vrženo v pozabljenje. Spomnim naj samo na narodne običaje. Opuščajo se, zginevajo in le prav stari ljudje nam še znajo pripovedovati o lepih starih navadah. Polagoma bo vse prešlo V pozabljenje. Toda kulturni narodi tako ne delajo. Važno narodopisno gradivo zbirajo v zbornike. S kako veliko skrbnostjo to delajo drugi veliki narodi n. pr. Angleži! Družba sv. Mohorja je zato izvršila veliko kulturno in narodno delo, ko je izdala slovenske pregovore. Kdor bo hotel proučevati občno izobrazbo našega naroda, se bo moral poglobiti v to knjigo. Narod svojega bogatega in praktičnega znanja ni zapisaval in pisma ni izročal iz roda v rod. Svoje znanje je strnil v jedrnate, praktične reke, v modra kmečka pravila. V rekih se javlja najgloblja ljudska vzgojna modrost. Jedrovito izražajo velike nravne resnice in tisočletne vzgojne pa življenjske izkušnje, ki so plod kolektivne tisočlet. izkušnje neštetih rodov. Brez knjige slovenskih pregovorov ne bi smel biti noben izobraženec. Obilo duhovnega užitka pa bo našel v nji tudi preprost bravec. Zato jo toplo priporočamo tudi našim fantom in prijateljem. Pernišek France. ŽIVLJENJE SVETNIKOV. 10. snopič. Izdala Družba sv. Mohorja v Celju 1934. Pravijo, da besede mičejo, zgledi vlečejo. Zato pa je med vsemi mohorjankami Živ- ljenje svetnikov naj hoj j čitana knjiga. To pa ne zaradi izrednih dogodkov, ki so spretnijali v življenju svetnike iti mučence, . temVeč zaradi tiste naravne potrebe, ki je y Človeku, dh namreč želimo slišati ali videti nekaj lepega, da s pomočjo svetlih zgledov preiščemo sami sebe' iti se odločimo slediti stopinjam velikih božjih mož. Tudi v nas se oh takem pobožnem branju in razmišljanju vedno in vedno oglaša opomin, »ee oh) zakaj ne jazi« Če so svetniki, Id šo bili vendar ljudje, kljub preganjanju, popol-tvi zapuščenosti, V neizmerni stiski in pomanjkanju,, sredi hrupa in dela, mislili .in. delali za, svojo popolnost, zakaj ne: bi mi osebno svobodni, v večjem ali manjšem blagostanju, v miru mogli storiti , isto, ... j- Težko bo naj ti bolj vzgojno delo, kakor je/Čitauje te knjige v družinah: Zvečer se Z bere vsa družina v; hiši, domača občestve-, nost dobi popoln sija j. Gospodar pa vzame knjigo in prebere življenjepis svetnika, čigar spomin slavimo, ali pa ga bomo naslednji daii slavili. Koliko plemenitih sklepov se poraja ob takem branju! S tem pa je tudi dosežen 'smoter, ki ga je imela Družba sv-' Mohorja', ko Se je odločila ponovno izdati »Življenje svetnikov«. Življenjepisi se skrbno izbrani, podajajo le zgodovinsko dognana dejstva, Kar je legenda-ričnega. je kot tako tudi označeno. Sicer' pa; je lega v primeri s- prejšnjo izdajo zelo, zelo niaiot Zelojje tudi posrečena odločitev, tla bo knjiga izhajala kot redna publikacija. Knjiga 'je družinska, zato ni bilo primemo, da se jo je uvrstilo med knjige .za doplačilo. Našim kmečkim domovom bi postala ria ta način onemogočena. Kjer nimate letošnjega- iO, snopiča, ga naročite. Knjiga, priporočila ne potrebuje, ker bi morala vsaka hiša jmeti Sv, pismd m -Živ"--;--ljenje svetnikov, če hoče biti res k računska hiša. j . { Ternišek. Frabce. :. KOl.ld )AR DmiŽBk /S\. M 0110 H J \ . Vsako letbtnestrpno pričakujem prihoda ■Mohorjevih knjigi In izmed vseh mi. -j«; ' "Koledar kut star iti iskren prijatelj,. ki .giL ■ ž vsem veseljem sprejmeš v'svojo hišo in se z njim pora/govoriš o vseh lčpih in važnih st vat eh.. Tako sem sprejel, tudi letošnje knjige in. letoŠnj i'Koledar. , Kdiedar si je oblekel novo obleko, ki je zelo okusna in jo je napravil Slavko Pengov. Tudi notranjost jb - : S, Pengov opremil z lepimi slikami- Med članki naj opozorim na Kolednika (F. S. F.), ki .nam vedno kaj novega in zdravega pove, letos, da narti n. pr. vse godrnjanje prav nič tie pomaga, delati je treba. Povest Potepuhi (A. Rožmane, ilustriral Miha Maješj bo slehernemu bralcu pripravila prijeten večer. Koledarjevi gospodarski članki so že znani. Letos prinaša Koledar razmotrivanja pod naslovi: Kaj je s svetovno krizof (dr. V. Bohinec), Razvoj tehnike v najnovejši dobi (ing. A. Kuhelj L Gospodarski pregled .(Anton Ojdak), Raz-gled po svetu (J. K). Poleg teh so-prav lepit Nova doba v katoliških misijonih I Dr. V, Fajdiga), Izseljenci,' Beseda o športu (Drago Ulaga), Korotan. Lepi sp tudi članki, posvečeni umrlim v preteklem letu; Dr. Janko Brejc,- P. Hugo lin Sattner. Hvalimo slavne može.!., Služabniki oltarja in svojega naroda./— In še to izvemo iz Koledarja, da šteje Sedaj Mohorjeva družba 43,6)14 'udov. Slovenski fantje bomo vse storili, da se to število do prihodnjega leta zviša./ . ' , 'V - .- Sm. R. KAJ PRAVIJO O »KRESU« Slovenski fantje So s »Kresom« zadovoljni. To nam pričajo njihove ustmene in pismene, izjave. Pa ne samo slovenski, fantje, tudi zreli naši možje pravijo, da je »Kreš« dober in lep list, list s krepko in zdravo vsebino, ves fantovski, ves -slovenski dn. ves katoliški. Tudi od bratov Hrvatov smo. dobili več prižnalnih izjav. / Nedavno je hrvatska »N e d e 1 j a«,, odličen katoliški tednik, prinesla iz decem-b.erskega »Kresa« prevod članka: Učimo se- na Španiji’ -(Smersu) . V kmečkem stanovskem listu »B r a z d a«.smo opazili ponatis; članka: Za staro pravdo (Pernišek). Pohvalo smo. čitali še v mnogih drugih listih in revijah. »S Lo v 'e'n.e o«č naš tu pa tam omenja v. Delavskem Vestniku. Seveda smo doživeli tudi nekaj napadov. Najostreje nas napada socialistično časopisje: Delavska pravica, Delavska politiku, Beseda in Mladi plamen. To pač za- . to, ker smo —- sledeč -navodilom naših .pa-, pežev —r odločno proti marksizmu. No, . pa to pisanje nas nič ne boli, ker dokazuje, da smo na pravi poti. R. S. (Nadaljevanje z 2. strani ovitka.) skoči Matterhorn. To so bile najtežje ure Whymperjevega življenja, dokler ni izvedel, da je oni našel nov hrib, »Pic Tyndall«, a ne »Matterhorn«. Kdo bi ga še mogel prehiteti? Župnik Hudson ? Mogoče. Tod Hudson ni več iskal novih vrhov. Vodil je hribolazce, mlade golobradce, na vrhove, kjer so drugi že bili. Ali kdo izmed domačinov? Kdo izmed domačinov, ki jim je gora vsak dan pred očmi in je še niso mogli prelagati? Tam v Zermattu6 ni nikogar! In v Valtoumencheu ? Tam je nekdo, ki bi to zmogel: Jean An-toine Carrel. Medtem sta dospela vodnika do Whymperja. Tudi ona sta se odkrila, pa le zato, da bi si z velikim, rdečim robcem obrisala pot. Whym-Per je spet zagrebel roko v žep in s svojimi hladnimi, sivimi očmi premeril večjega izmed njiju. Z glavo je pokazal čez rame proti Matter-hornu: »Kaj praviš, Almer, ali bi Poskusila še enkrat?« Kristijan Almer je bil preudaren Švicar iz Grindelvvalda. Njegova glava, njegovo truplo, njegove noge so bile kocke, druga na drugi. Stopal je počasi, pa varno. Njegove °£1, ki so bile svetle ko nebo, so gledale ravno predse. Ležale so ploskoma med ličnicami in med čelom. Nos je bil majhen, brada tudi. Velika rdeča ušesa so pričala o krepkem ustroju. Nikoli ni klel, nikoli ti jokal, pa tudi plesal in vriskal hi nikoli. Angleži so ga zelo cenili. Almer ni zahteval, da bi ga kdo ogovarjal in lepo ravnal z njim, takoj je le hotel svoj denar kot pričanje, da je nekaj vreden, če je bila pogodba sklenjena, je služil z dušo in telesom svojemu gospodu. Poznal je nevarnosti goril in meje i svoje moči; nikoli ni izpostavljal sebe ali druge nevarnosti. »Kar hočete, ljubi gospod«, je odvrnil Almer po pristojnem molku, ! »samo na Matterhorn ne. Drugo vse, prav vse!« Whymperju so se nevoljno zga-I Wli ustni koti. Kratko in vprašu-! joče je pogledal drugega, ki mu je bilo Biener ime. Vedel je, da bo tudi on Almerjevega mnenja. Biener je bil mnogo manjši. Njegov topi, Ploščnati nos in njegove debele ust-hice so bile značilne zanj in globoko 'ežeče, pretkane oči. Whymperju je bil nosač in tolmač. Angleževa najljubša vodnika, Mihael Croz iz Cha-*honix-a in Jean Antoin Carrel iz Valtoumenchea sta razumela le francoščino, Almer le nemščino. Biener je znal oba jezika in nekaj sngleščine. Whymper, ki mu je bilo 6 Zermatt, okoli 1865. leta še skromna vas, danes veliko zračno Zdravilišče ob severnem vznožju Matterhorna v Švici (1620 m nad čorjem). tedaj petindvajset let, je znal le svoj materinski jezik in nekaj švicarske nemščine. Sele pozneje se je priučil drugim jezikom. Biener in Almer sta skušala utemeljiti svoj odklonilni odgovor. Nerodno in okorno sta se razvnemala. Njegovemu in svojemu dobremu glasu da sta dolžna mu odsvetovati nadalne poiskuse, ker Whymper izgublja le čas in denar in lahko bi izgubil še več. Whymper Je bil trdovraten: čas? denar? Ze šesto poletje je tu in ves svoj denar žrtvuje samo temu, da bi prvi prišel na vrh Matterhorna. Več časa, več denarja ne bo izdal. Nasprotno: vsi dosedanji napori naj koristijo zadnjemu naskoku. Videl je, da ga je Biener nekoliko razumel, ker je pričel v švicarski nemščini prigovarjati Almerju. Whymper je potrkal na njuno ljubezen do domovine. Matterhorn je meja med Švico in Italijo. To pot ne bo poskušal z južne strani, ne iz Italije. Po italijanski poti se je ubijal pet let in ničesar ni dosegel, saj prizna. Koncem prejšnjega poletja pa da je spoznal, da more na Matterhorn edino s švicarske strani, lz Zermatta. Knjige so ga poučile, zemljevidi, opazovanje kamenitih skladov, inštrumenti. To da jima lahko pozneje dokaže. Zdaj ni časa za to. Danes še hoče preko Theodulovega0 prelaza v Zermatt in pojutrišnjem bi se zgodaj zjutra; odpravil na vrh. če bi jim uspelo, da pridejo prvič na vrh vprav iz Zermatta, bi prihajali v zdaj skromno vasico tujci iz vsega sveta, nove hotele, da, celo železnico bi dobili, če bi pa oklevali, bi postala Val-toumenche izhodišče vseh, ki gredo na Matterhorn. Da bodo ljudje najrajši hodili na Matterhorn, ko ne bo več prazne vere, da je nedostopen, pa vsi vedo. Almer je premleval v svoji oglati butici te načrte. — Na koncu pa je odločno zmajal z glavo: »Ne iz Zermatta, ne iz Breuila! Na to goro ne pride nihče!« Whymper je zmajal z rameni: »Potem bom brez vas, Almer. Zal mi je. Odnesita mi prtljago dol v hotel Mont Cervin in počakajta me tam!« Švicarja sta odšla po strmi stezi navzdol in nerodno jima je bilo. Nekaj, kakor slaba vest, jima ni dalo miru, čeprav je Almer vedel, da on na Matterhorn ne bi nikoli mogel. Whymperju se je mudilo, da bi brez ovinkov prišel naravnost v Valtoumenche. Globoko zajeden žleb je vodil v dolino. Ker je varno stopal in se mu ni vrtelo v glavi, so mu zadoščale redke vame skale, °Theodulov prelaz je važen prehod iz Švice v Italijo. Ime ima po sv. Teodulu, sittenskem škofu (živel v 4. stoletju). za katere se je prijemal. Ni ga motilo, da mu je tekel majhen potoček, ki je bil izdolbel žleb, po nogah in da mu je švignil mrzel curek v rokav ali celo za vrat. Vedel je, da ne sme izgubljati časa: Italijan Jean Antoin Carrel je bil njegov zadnji up. (Dalje.) Povest »Boj za Matterhorn« ni gola izmišljotina. Ne samo, da so vsi v povesti omenjeni kraji resnični, tudi osebe so resnične. Whym-per je res živel. — Naj bi naša povest vzbujala v srcih naših fantov ljubezen do slovenskih gora in jih vzgajala k vsestranski vztrajnosti v lepem in dobrem. »Kres«, je v opremi nekoliko spremenjen. Ovitek v dveh barvah, glava znotraj rdeča. Ustregli smo vsestranski želji, da prinašamo povest. Dali smo jo na ovitek v drobnejšem tisku, da bo več branja. »Več luči!« (v prejšnjem letniku na ovitku) pride, kadar pride, v list sam. Tudi to je bila želja čitateljev. Novi letnik pričnemo z željo, da njegova vsebina zažari v dušah vseh slovenskih fantov. Uredništvo. Kleno glasilo slovenskih fantov »Kres« tudi v novem letu samo za zavedne in disciplinirane slovenske fante! Suhe veje naj odpadejo! Toda med nami jih ni! Kres ostane zvest svoji tradiciji: vzgajal in vodil bo zavedne slovenske fante v duhu Katoliške akcije! Uredništvo bo strogo pazilo, da po teh smernicah ureja in visoko dviga to glasilo kot viteško zastavo naših fantov! Naši naročniki so samo strogo disciplinirani fantje, ki 1. takoj pregledajo in preberejo list. Vsega! Važne sestavke preberejo še enkrat. O njih se razgovore s tovariši! 2) po prejemu 1. številke v DVEH DNEH vsaj delno (polovico) poravnajo naročnino! V enem tednu naj ima uprava pri vsakem naročniku zabeleženo, da je poravnal naročnino ali (pri poverjenikih) da je sporočil, kako bo pobiral in pošiljal naročnino. Strog red odgovarja potrebam in duhu našega časa in Katoliške akcije. Strog red omogoči redno izhajanje lista! Strog red pripomore k vsestranski lepoti lista. Strog red je odsev zavednosti naših fantov. Na to zavednost in na ta strogi red smo po pravici vsi ponosni!