II V V Epikras: življenjsko okolje specializirane ■ in bogate vodne favne ■ MUf - v l I f m Intraparietalni sulkus (IPS) ' - Mg ■ o j V * % « > . JK» ^BlB Procesiranje matematičnih in numeričnih problemov v možganih so razkrile raziskave s funkcijsko magnetno resonanco, ki so pokazale dejavnost v območju temenskega (parietalnega) režnja. Metaanaliza študij je pokazala, da so najbolj dejavna naslednja območja: • obojestranski predeli ob intraparietalnem sulkusu med procesiranjem številske količine, torej katera številka je večja; • levo parietalno območje, ki ga imenujemo angularni girus, med računanjem; • obojestranski predeli superiorne parietalne skorje, ki jih povezujemo s pozornostjo in vidno-prostorskimi zaznavami, ki so potrebne med številskim ali matematičnim procesiranjem. (Povzeto po Encyclopedia of Language and Literacy Development.) aritmetičnih nalogah (na primer množenju), vendar bolj v jezikovni povezavi. Aritmetične operacije so namreč povezane z uporabo jezika. Pri reševanju aritmetičnih problemov z arabskimi števili se števila najprej pretvorijo v besedo, s katero se prebijemo do verbalnega spomina o aritmetičnih dejstvih. Grabner je s sodelavci raziskoval dejavnost možganskih območij pri odraslih osebah z boljšimi ali slabšimi matematičnimi kom-petencami. Ugotovili so, da se dejavnost v intraparietalnem sulkusu med preučevanima skupinama ni razlikovala, pojavile pa so se razlike v dejavnosti angularnega girusa. Pri bolj kompetentnih posameznikih je bila dejavnost levega angularnega girusa večja, še več, bila je linearno odvisna od dosežkov na matematičnih testih. Predpostavljajo, da se večje matematične kompetence izražajo v večji dejavnosti levega angularnega giru-sa, a le pri reševanju novih, neznanih nalog. Lahko bi sklepali, da je levi angularni girus povezan z matematično kognicijo in ne le s priklicem aritmetičnih dejstev iz spomina. Številska kognicija Številska kognicija je sposobnost procesiranja numerične oziroma številske informacije. Glavno vlogo pri tem ima skorja temenskega režnja. Študije, ki so uporabljale slikovno diagnostiko, so pokazale, da sta pri nume-ričnem procesiranju pomembna oba temenska predela. Pri osnovnem količinskem procesiranju, torej razumevanju količine, kot je na primer ocena, koliko jabolk je v košari, je najbolj dejaven desni temenski predel. Levi temenski predel se aktivira pri natančnejših številskih procesih, kot sta seštevanje Množenje C 14x7 | Netrenirani > trenirani Trenirani > netrenirani Prostorska naloga desna polovica leva polovica Grabner je s sodelavci objavil raziskavo, kjer z vadenjem reševanja matematičnih problemov, kot je množenje, ter primerjalnim štetjem ploskev tridimenzionalnega predmeta vidimo obojestransko aktivacijo angularnega girusa in zmanjšano aktivacijo ostalih, predvsem fronto-parietalnih območij. Angularni girus je verjetno pomemben za učenje abstraktnih pojmov, tudi aritmetike. Povzeto po Grabner, R. H., Ischebeck, A., Reishofer, G., Koschutnig, K., Delazer, M., Ebner, F., Neuper, C., 2009: Fact learning in complex arithmetic and figural-spatial tasks: The role of the angular gyrus and its relation to mathematical competence. Human Brain Mapping. in odštevanje. V novejši študiji, objavljeni v reviji Cerebral Cortex, se je pokazalo, da je sposobnost reševanja osnovnih aritmetičnih problemov odvisna od povezav med levim in desnim temenskim predelom. Na Univerzi Duke so raziskovalci s pomočjo funkcijske magnetne resonance ugotovili, da se med testom količinskega ujemanja aktivira skorja desnega temenskega režnja, medtem ko se med seštevanjem in odštevanjem dodatno aktivira skorja levega temenskega režnja. Med aritmetičnimi nalogami je bila komunikacija med obema polovicama možganov močnejša, kot če je šlo samo za količinsko oceno. Najhitreje so računali tisti preiskovanci, ki so imeli najmočnejše povezave med obema polovicama možganov. Visoka koherenca živčne aktivnosti v obeh temenskih predelih pomeni optimalnejšo sposobnost računanja. Ali lahko štejemo brez števk? Na univerzah UCL (University College London) in Univerzi v Melbournu so preučevali dve skupnosti Aboriginov, kjer ne poznajo besed ali gest za števke. Predhodno so mislili, da je za količine, večje od tri, potrebno poznati besedo. Tako naj bi za koncept količine pet bilo potrebno imeti besedo pet. Kaj pa, če besed za številke in števke nimamo? Raziskovalci so delali z otroci, ki so bili stari od štiri do sedem let in so pripadali skupini, ki živi na robu puščave Tanami, približno 400 kilometrov severozahodno od Alice Springs, kjer govorijo jezik warlpiri, in skupino, ki živi v okolici Groote Eylan-dt in govori jezik anindilyakwa. V obeh skupinah poznajo besede ena, dve, malo in veliko. V jeziku anindilyakwa pa dodatno poznajo obredne besede za količine do 20, ki pa jih otroci ne poznajo. Skupini otrok Primer preproste numerične in aritmetične naloge: količinsko ujemanje, seštevanje in odštevanje. Preiskovanci so morali povedati, ali je številska operacija pravilna ali ne. V prvi in drugi vrstici se odgovor glasi: ni pravilno; v zadnji vrstici je odgovor: pravilno. so primerjali z angleško govorečimi otroci iz Melbourna. Otrok niso spraševali »Koliko medvedov vidiš?« in »Ali je količina jabolk v desni in levi košarici enaka?«, pač pa so otroci morali postaviti enako število predmetov na mizo, kot so na primer slišali udarcev palčk. Otroci so torej morali uskladiti število izbranih predmetov z drugo modalnostjo: številom zvokov, dejanj ali videnih predmetov. Pokazalo se je, da so se otroci iz skupin warlpiri in anindilyakwa odrezali enako dobro kot angleško govoreči otroci iz Melbourna, ko je šlo za količine, ki so vsebovale do devet predmetov. Glede na študijo tako sklepamo, da so osnovni numerični koncepti vrojeni in da niso odvisni od razvoja govora oziroma jezika. Zaključek Ne samo ljudje, tudi nekatere živali se rodijo z vrojenim občutkom za količino, ob katerem štetje ni potrebno. Ta sposobnost z zorenjem možganov še napreduje, tako da lahko ljudje kasneje razločujemo količine, ki se tudi zelo malo razlikujejo med seboj. Razumemo tudi velike količine. Kasneje ta vrojena znanja nadgradimo z matematiko, ki pa se je moramo priučiti. Intuitivno znanje matematike, torej količinska zaznava, pa dejansko napoveduje kasnejše formalne matematične dosežke. Dodatno branje: Ansari, D,, Garcia, N,, Lucas, E„ Hamon, K,, Dhital, B,, 2005: Neural correlates of symbolic number processing in children and adults. Neuroreport, 16 (16): 1769-1773, Butterworth, B,, Reeve, R,, Reynolds, F., Lloyd, D,, 2008: Numerical thought with and without words: Evidence from indigenous Australian children, Proceedings of the National Academy of Sciences, Aug, 18, 2008, Dehaene, S,, 1997: The Number Sense: How the Mind Creates Mathematics, Oxford University Press, Dehaene, S,, 2009: Origins of Mathematical Intuitions, The Case of Arithmetic, The Year in Cognitive Neuroscience 2009, Ann, N, Y, Acad, Sci,, 1156:232-259, Dehaene, S,, Spelke, E,, Pinel, P., Stanescu, R,, Tsivkin, S,, 1999: Sources of Mathematical Thinking: Behavioral and Brain-Imaging Evidence, Science, 284: 970-973, Grabner, R, H,, Reishofer, G,, Koschutnig, K,, Ebner, F,, 2011: Brain correlates of mathematical competence in processing mathematical representations, Front, Hum, Neurosci,, 5: 130, Tennesen, M,, 2009: More Animals Seem to Have Some Ability to Count, Scientific American, 15, Sept, 2009, S kom si delimo termalno vodo v Pomurju? Nina Rman Najpomembnejši regionalni geotermalni vodonosnik v severovzhodni Sloveniji predstavljajo zgornjemiocenski peski, ki so poimenovani Murska formacija. Ti se zvezno razprostirajo na območju, velikem 22.175 kvadratnih kilometrov, ter segajo še na Hrvaško, Madžarsko, Slovaško in v Avstrijo. V njih je v globini 1 do 2 kilometrov uskladiščena ogreta pleistocenska deževnica, ki se je med svojo potjo skozi kamnine preobrazila v srednjemineralizirano termalno vodo tipa Na-HCO3. Iz številnih vrtin se pridobiva termalna voda s povprečno temperaturo od 50 do 60 stopinj Celzija, ki je zelo primerna za rabo geotermalne toplote za daljinsko ogrevanje mest, individualnih prostorov in rastlinjakov, še bolj pogosta pa je njena raba za kopanje in zdravljenje. Zaradi velikega števila uporabnikov in le ene reinjekcijske vrtine se količinsko stanje tega geotermalnega vodonosnika spreminja, s čimer postaja vse pomembnejše vprašanje njegovega trajnostnega upravljanja. Kadar potopimo telo v prijetno ogreto zdravilno vodo ali čofnemo s tobogana v poln bazen termalne vode, se verjetno niti ne vprašamo, od kod izvira. Termalna podzemna voda je dragocen naravni vir, ki na površje izteka iz toplih oziroma termalnih izvirov, vodnjakov ali vrtin. Njena temperatura in sestava sta pogojeni z geološko zgradbo ozemlja, skozi katerega se pretaka. V večjem delu Slovenije je vezana na globoke in prepustne prelome, po katerih kroži in se v globini segreva. Povsem drugače je na območju severovzhodne Slovenije, vzhodno od Zreč in Maribora, kjer je v zgornjemio-censkih peskih razvit regionalni in čezmejni geotermalni vodonosnik v Murski formaci- ji. Njegov obseg in lastnosti raziskujemo v okviru mednarodne študije nacionalnih geoloških zavodov Slovenije (GeoZS), Avstrije (GBA), Madžarske (MFGI) in Slovaške (SGUDS). Geološka zgradba ozemlja Na območju današnje severovzhodne Slovenije se razprostira Mursko-Zalski sedimen-tacijski bazen, ki hkrati predstavlja zahodno obrobje Panonskega bazena. V zgornjem miocenu pred približno 10 milijoni let je območje prekrivalo še vedno pogrezajoče se Panonsko morje, ki je bilo tedaj podobno današnjemu Kaspijskemu jezeru. Vanj so reke z območja dvigajočih se Alp prinašale raznovrstni klastični sediment, na primer prod, pesek, melj in glino. Odlagale so ga v obsežnih rečnih deltah in ga tako postopoma zasipavale. Ko so reke dosegle morje, je njihova hitrost naglo upadla, zato so se v tako imenovanem čelu delt odložila debelejša zrna, predvsem pesek v velikosti do 2 milimetrov, nekoliko dlje v morje pa je odneslo drobnejša zrna melja in gline, ki so se usedala iz suspenzije blatne vode. Zaradi stalnega dotoka sedimenta so čela delt napredovala proti globljim delom morja na jugovzhod, za njimi pa je nastajala obširna deltna ravnica. V novem okolju so prevladovala močvirja, ki so jih pogosto poplavljale reke. Peščene sedimente deltnega čela so tako prekrili meljasti in glinasti poplavni se-dimenti deltne ravnice. Vse počasnejše po-grezanje dna bazena in hkratno zasipavanje ravnice, na kateri je uspevalo bujno rastlinje, sta omogočila nastanek premoških plasti. Vse opisane sedimente, odložene v deltnem okolju, uvrščamo v tako imenovano Mursko formacijo. Delno prepustni peščeni sedi- menti deltnega čela tvorijo pomemben regionalni rezervoar podzemne vode, ki je v večjem delu ločen od niže ležečih in starejših vodonosnikov z zelo slabo prepustno podlago iz glinenih laporjev Lendavske formacije. Navzgor ga zapira manj prepusten pokrov iz poplavnih sedimentov deltne ravnice. V pliocenu, pred približno 5 milijoni let, se je zasipavanje preostalega jezerskega bazena končalo. Morje se je iz vzhodne Slovenije dokončno umaknilo in za seboj pustilo obširne rečne ravnice. Vztrajno dvigajoče se Alpe so zagotavljale dotok novega sedimenta, s katerim so predhodnice današnjih rek Drave, Mure, Zale in Donave zasipale obale in dno izginulega Panonskega morja. Te bolj debelozrnate rečne sedimente peska ter leč proda in gline, ki so nastali v okolju, precej podobnemu današnji Panonski nižini, uvrščamo v Ptujsko - grajsko formacijo. Prenos geološkega znanja v mednarodnem prostoru je v zadnjih letih bistveno intenzivnejši kot prej. Na podlagi sodelovanja v mednarodnih evropskih in bilateralnih projektih Transthermal, T-JAM in Transenergy smo geologi dognali, da so se zelo podobni geološki procesi odvijali v celotnem zahodnem delu Panonskega sedimentacijskega bazena. Zgornjemiocenske peščene in vodo-nosne plasti deltnega čela se v obsegu približno 22.175 kvadratnih kilometrov zvezno razprostirajo v sosednje države, le poimenovane so različno: Murska formacija v Sloveniji, formacija Ujfalu na Madžarskem, formaciji Beladice ter Ivánka na Slovaškem oziroma preprosto zgornji miocenski peski v Avstriji (slika 1 in 2). Geotermične razmere pod površjem Na območju Panonskega bazena je ugotovljena več tisoč kilometrov velika pozitivna toplotna anomalija, ki je posledica zapletenih geoloških procesov tonjenja in narivanja tektonskih plošč, ki so se začeli v mioce-nu. V severovzhodni Sloveniji je globina do Mohorovičiceve diskontinuitete manj kot 30 kilometrov, kar izdatno ogreva celotno ob- močje s stanjšano Zemljino skorjo po principu kondukcije. Temperatura pod površjem je pogojena predvsem z geološko zgradbo ozemlja in virom toplote ter praviloma narašča z globino. V zahodnem delu Panonskega bazena, kamor uvrščamo tudi Slovenijo, sta v globini 1000 metrov opazna še dva pojava, ki vplivata na temperaturno polje. Območja s povišano temperaturo pripisujemo lokalnim konvekcijskim celicam, torej dviganju termalne vode po prostorsko omejenih, a zelo prepustnih prelomih conah oziroma kraških kanalih, kot so ugotovljeni v Benediktu v Sloveniji in Hevizu na Madžarskem (slika 3). Nasprotno so na robnih območjih, kjer se dvigajo Vzhodne Alpe, Transdanu-bijsko hribovje ter Karpati, zaradi močnejše in globlje infiltracije hladne vode merjene nižje temperature od pričakovanih. Ogreta podzemna voda je najpogostejši medij, ki prenaša geotermalno energijo na površje, zato so za njeno izrabo najzanimivejši dovolj obsežni in izdatni geotermalni vodo-nosniki v ekonomsko dostopnih globinah. Slednje preprosto pomeni, da mora biti prihranek ali dobiček zaradi rabe geotermalne energije večji od stroškov vrtanja globokih vrtin. V Sloveniji iz zgornjemiocenskega peščenega geotermalnega vodonosnika pridobivamo do 66 stopinj Celzija ogreto termalno vodo, kar je podobno kot na Madžarskem. Na Slovaškem izteka termalna voda s temperaturo do 90 stopinj Celzija, v Avstriji pa ima najvišjo temperaturo le nekaj nad 40 stopinj Celzija. Čezmejni regionalni peščeni geotermalni vodonosnik Večinoma slabo sprijeti zgornjemiocenski peski Murske formacije z medzrnsko poroznostjo in dobro vodoprepustnostjo se zvezno nadaljujejo v sosednje države (slike 1, 2 in 4) in predstavljajo enega najpomembnejših čezmejnih in regionalnih geotermalnih vodonosnikov v tem delu Srednje Evrope. Tudi plitvejši vodonosniki v Ptujskograjski formaciji se nadaljujejo preko državnih meja Slika 1: Shematski geološki prerez Mursko-Zalskega bazena v smeri ZJZ-VSV med Benediktom v Sloveniji in Hevizom na Madžarskem. Odebeljena črna črta predstavlja spodnjo mejo Murske formacije, za katero je značilen regionalni podzemni tok termalne vode (smer je prikazana s puščicami). Avtorji: Fodor, l, in sod., © GeoZS, MFGI. Lega preseka je označena na sliki 2. Slika 2: Kamninska sestava regionalnega geotermalnega vodonosnika z označeno smerjo naravnega toka podzemne vode (odvzem termalne vode z vrtinami ni upoštevan). Avtorji: tm, g., in sod., © GeoZS, mfgi, sguds, gba. Slika 3: Modelirana temperatura v globini enega kilometra pod površjem, izračunana na podlagi meritev v vrtinah (črni trikotniki). Avtorji: Goetzl, G. et al. © GeoZS, MFGI, SGUDS, GBA. in v globljih delih že vsebujejo ogreto vodo, a z vidika pridobivanja geotermalne energije zaradi nižje temperature podzemne vode niso zelo pomembni. Geotermalni vodonosnik se napaja z infil-tracijo padavin v tla na območjih, kjer plasti izdanjajo na površje, ali pa z vertikalnim in horizontalnim izcejanjem vode iz okoliških hidravlično povezanih plasti. Hribovja, kot so Pohorje, Goričko in Slovenske gorice v Sloveniji, Transdanubijsko hribovje na Madžarskem, Vzhodne Alpe v Avstriji in Karpati na Slovaškem (slika 3), določajo smer gravitacijskega toka hladne infiltrirane vo- de z obrobij proti osrednjemu delu bazena. Njihov vpliv na znižanje pričakovane temperature je opazen nekako do globine dveh kilometrov. Med počasnim tokom podzemne vode v večje globine se ta ogreva, tako nastala termalna voda pa se zaradi nižje gostote dviga in pretaka proti drenažnim conam z izviri, ki vsebujejo termalno ali pa zaradi počasnega toka proti površini že ohlajeno vodo. Nam najbližji naravni iztok iz opazovanega sistema predstavlja termalno jezero Heviz, ki leži zahodno od Blatnega jezera (sliki 1 in 3). Približno pet odstotkov njegovega dotoka prihaja iz opisanega regi- Slika 4: Izračunano znižanje piezometrične gladine podzemne vode v regionalnem geotermalnem vodonosniku ob doseženem novem ravnotežnem stanju zaradi odvzema termalne vode iz prikazanih geotermalnih vrtin. Avtorji: Toth, G. et al. © GeoZS, MFGI, SGUDS, GBA. onalnega vodonosnika. Preostala termalna voda izteka iz zakraselega območja hribovja Bakony, katerega hidrogeološki sistem imenujemo tudi termalni kras. Termalna voda iz regionalnega geotermal-nega vodonosnika je srednje mineralizirana, saj vsebuje od 300 do 4.000 miligramov v litru raztopljenih snovi. Kemična sestava te padavinske vode se med podzemnim tokom skozi tla in kamnine spreminja oziroma razvija. Infiltrirana voda je običajno hidroge-okemičnega tipa Ca-Mg-HCO3, sčasoma pa se zaradi dolgega zadrževalnega časa in različnih geokemičnih reakcij med kamni- no, vodo in plini v tleh preobrazi v tip Na-HCO3. Zaradi zelo počasnega regionalnega toka vode je njena ugotovljena starost več deset tisoč let ter na Madžarskem sega celo v čas riško-wurmske medledene dobe v pleistocenu. Voda nima stika z zrakom in je reducirana, zato so v njej pogosto raztopljeni geogeno železo, mangan in drugi kovinski ioni. Termalna voda običajno ne vsebuje prostega ogljikovega dioksida in ni tehnološko zahtevna za uporabo, saj se iz nje praviloma ne obarjajo minerali (tako imenovani vodni kamen) niti ni pretirano korozivna. Raba in posledice rabe termalne vode Zaradi razmeroma visokih temperatur in širokih možnosti uporabe se termalna voda pridobiva iz kar 170 geotermalnih vrtin, od tega jih je 78 odstotkov na Madžarskem, 13 odstotkov na Slovaškem, 9 odstotkov v Sloveniji in le ena v Avstriji (slika 4). V Sloveniji in na Slovaškem se uporablja predvsem za pridobivanje geotermalne energije, torej odvzem toplote za različne načine ogrevanja prostorov, in ko je že nekoliko ohlajena, za polnjenje plavalnih bazenov in zdravilne terapije. V severovzhodni Sloveniji se s to termalno vodo ogreva devet kopališč in zdravilišč ter njihovi plavalni in zdravilni bazeni. Poleg tega v hladnem delu leta obratuje daljinsko ogrevanje dveh mest, Lendave in Murske Sobote, ter rastlinjaka orhidej v Dobrovniku in paradižnika v Te-šanovcih in Renkovcih. Edinole v Lendavi je vzpostavljen geotermalni par vrtin s proizvodno in vtiskovalno/reinjekcijsko vrtino, skozi katero se nazaj v vodonosnik vtiskuje toplotno izrabljena (torej ohlajena) termalna voda, ki se uporablja za daljinsko ogrevanje. Kot zanimivost in primera dobre prakse lahko omenim še sistem taljenja snega na javnih površinah v Lendavi in ogrevanje nogometnega igrišča v Moravskih Toplicah. Na Madžarskem nasprotno prevladuje raba za kopanje in v zdraviliške namene, zelo pogosto pa vodo s temperaturo od 20 do 30 stopinj Celzija uporabljajo tudi kot vir pitne oziroma tehnološke vode. Letni odvzem termalne vode iz celotnega vodonosnika na raziskanem območju je dosegel približno 12 milijonov kubičnih metrov v letu 2009, od tega približno 20 odstotkov v Sloveniji, in se polagoma povečuje. Zgodovinski odvzem termalne vode iz vo-donosnika povzroča spremembe smeri in velikosti toka podzemne vode v bližini pri-dobivalnih vrtin. Lokalno znižanje piezo-metrične gladine podzemne vode se zaradi dolgotrajnega odvzema velikih količin in na območjih z veliko gostoto delujočih vrtin širi po vodonosniku in povzroča njeno re- gionalno znižanje. Takšen trend je opazen tudi v severovzhodni Sloveniji, kjer odvzem ponekod že presega naravno napajanje vo-donosnika. To se kaže s stalnim počasnim upadom merjene gladine podzemne vode, znižano izdatnostjo vrtin ter spremenjeno kemično in izotopsko sestavo termalne vode. Slabšanje količinskega stanja vodonosni-ka ni zaskrbljujoče samo z ekološkega vidika ohranjanja naravnega stanja v njem, ampak bo sčasoma povzročilo tudi gospodarsko škodo uporabnikom. Pridobivanje vode bo vse težje in manj gospodarno, ker bo potrebna namestitev vse močnejših in globljih potopnih črpalk v vrtine. Ker je glavno napajalno območje tega regionalnega vodono-snika v Sloveniji, se moramo zavedati, da s prevelikim odvzemom pri nas spreminjamo hidrodinamične razmere tudi v sosednjih državah, še posebej v jugozahodni Madžarski. Podoben položaj je zaradi naravnih danosti nastal tudi ob madžarsko-slovaški državni meji. Namesto zaključka Okoljevarstveni in gospodarski vidik traj-nostne rabe naravnih virov postajata vse pomembnejša tudi pri upravljanju s podzemnimi vodnimi viri. Cezmejni regionalni zgornjemiocenski peščeni geotermalni vo-donosnik, ki se razprostira iz severovzhodne Slovenije na severovzhodno Hrvaško, zahodno Madžarsko, vzhodno Avstrijo in jugozahodno Slovaško, ni pomemben le za enajst slovenskih uporabnikov, ampak ima njihovo gospodarjenje zaradi geoloških danosti vpliv tudi na druge v sosednjih državah. Naj torej opozarjanje na racionalno rabo termalne vode ne izzveni v prazno, saj si bomo le s tem zagotovili dolgoročno oskrbo s tako pomembnim virom geotermalne energije in zdravilne termalne vode ter preprečili nepotrebne obmejne spore. Nina Rman se je rodila leta 1982. Leta 2006 je diplomirala iz geologije na Naravoslovnotehnični fakulteti v Ljubljani in se zaposlila kot mlada raziskovalka na Geološkem zavodu Slovenije. Leta 2007 je pridobila podiplomski certifikat o tehnologiji geotermalne energije na Geotermalnem inštitutu Univerze v Aucklandu na Novi Zelandiji. Od takrat v okviru doktorske naloge analizira vpliv pridobivanja termalne vode na fizikalno in kemično stanje nizkotemperaturnih geotermalnih sistemov v sedimentacijskih bazenih, še posebej vodonosnikov v severovzhodni Sloveniji. V sklopu mednarodnih projektnih skupin T-JAM in Transenergy raziskuje tudi lastnosti regionalnih in čezmejnih geotermalnih vodo-nosnikov. Slovarček: Mohorovičiceva diskontinuiteta. Meja med trdno Zemljino skorjo in njenim plastičnim plaščem. Piezometrična gladina podzemne vode. Navidezna ploskev, do katere se dvigne gladina podzemne vode v vrtinah in vodnjakih. Pleistocen. Časovno obdobje kvartarja od približno 1,8 milijona do 10.500 let pred današnjim časom, za katerega je značilno menjavanje ledenih in medledenih dob. Reinjekcija. Tehnični postopek vtiskovanja ali vračanja vode v vodonosnik. Sedimentacijski bazen. Pogreznjeno območje, v katerem se na kopnem ali v vodi odlagajo drobci anorganskih in organskih delcev oziroma sediment. Termalna voda. Podzemna voda, ki ima na izviru ali iztoku iz vrtine vsaj 20 stopinj Celzija. Vodonosnik ali rezervoar. Porozna in prepustna kamnina, zapolnjena z vodo, iz katere je možno gospodarno pridobivati vodo. Zgornji miocen. Časovno obdobje kenozoika od približno 11 do 5 milijonov let pred današnjim časom. Nádor, A., in sod,, 2012: Transboundary geothermal resources of the Mura-Zala basin: joint thermal aquifer management of Slovenia and Hungary. Geologija, 55/2:209-224. Prestor, J,, in sod,, 2011: Prekomejno upravljanje - priporočila (http://www. t-jam. eu/rezultati-projekta/). Ljubljana, Budimpešta: MAFI, GeoZS, 1-50. Rman, N., in sod., 2011: Water Concession Principles for Geothermal Aquifers in the Mura-Zala Basin, NE Slovenia, Water Resources Management, 25: 3277-3299. Rman, N., in sod., 2012: Analiza uporabe termalne vode v severovzhodni Sloveniji. Geologija, 55/2:225-242. Szocs, T., in sod., 2012: The application of isotope and chemical analyses in managing transboundary groundwater resources. Applied Geochemistry - Special Issue (v tisku). Tóth, G,, in sod,, 2012: Supra-regional hydrogeological report (http://transenergy-eu.geologie.ac.at/). MFGI, GeoZS, GBA, SGUDŠ, 1-67. Tóth, G,, in sod,, 2011: Matematični model toka podzemne vode (http://www.t-jam.eu/rezultati-projekta/). Ljubljana, Budimpešta: MFGI, GeoZS, 1-34. Dodatno branje: Fodor, L,, in sod,, 2011: Geološki konceptualni model v okviru projekta T-JAM (http://www,t-jam,eu/rezultati-projekta/) GeoZS, MFGI: 1-54, Goetzl, G,, in sod,, 2012: Summary report: Geothermal Models at Supra-Regional Scale, MFGI, GBA, GeoSZ, SGUDS: 1-91, Gyula, M,, in sod,, 2012: Summary report of Geological models (http//transenergy-eu,geologie,ac,at/), MFGI, GeoZS, GBA, SGUDŠ, 1-189, Lapanje, A,, Rman, N,, 2009: Termalna in termomineralna voda = Thermal and thermomineral water, V: Pleničar, M,, in sod.: Geologija Slovenije = The geology of Slovenia, Ljubljana: GeoZS, 553-560, O preskrbi z energijo Janez Strnad Slika 1: Številni prebivalci sveta nimajo dostopa do električne energije. Zemljevid kaže podatke za leto 2008 in predvidevanje za leto 2030. Leta 2008 je bilo na svetu 1,5 milijarde ljudi brez elektrike, leta 2030 naj bi jih bilo še 1,3 milijarde. Neenakomernost preskrbe z energijo povzroča napetosti in spore. Evropsko fizikalno društvo (EPS) in Italijansko fizikalno društvo (SIF) sta lani poleti priredili Mednarodno šolo o energiji v Varenni ob jezeru Como. 67 udeležencev iz 18 držav je poslušalo predavanja z vseh področij fizike, ki so pomembna za tehniko dobivanja, pretvarjanja, prenašanja in shranjevanja energije. »Energija je kot hrana, zrak in voda bistvena za obstoj ljudi,« zato utegne kratko poročilo o šoli zanimati bralce Proteusa. Posebno pomembno je, da je javnost dobro obveščena o vprašanjih v zvezi z energijo. V času podnebnih sprememb in nujnih ukrepov je potrebno medsebojno zaupanje javnosti in raziskovalcev. Velike skrbi povzroča neenakomerna preskrba z energijo po svetu (slika 1). Zanimiva je proizvodnja pogonskega goriva iz pridelkov na polju. Ali utegne pripeljati do pomanjkanja hrane? Ali je zlivanje vodika, ki je najuspešnejše v preskrbi z energije v vesolju, dosegljivo na Zemlji? Poskusni reaktor na zlivanje ITER naj bi bil prva naprava, ki bi dajala energijo, in vmesni korak do prvih elektrarn na zlivanje. Kolikšna je vloga vetra in sončnega obsevanja v preskrbi z energijo? Koliko bo k razvoju prispevalo izkoriščanje svetlobe? Pre- gled potreb energije v prometu in gibanju je razkril, da je za človeka energijsko najmanj potratna vožnja s kolesom (slika 2). Skrbi povzroča tudi odlaganje radioaktivnih odpadkov. Posebno obravnavo zasluži stanje v razvoju vetrnih elektrarn. Pri prenosu energije imajo veliko vlogo električna omrežja. Kako na to gleda fizika? Kakšno je razmerje med ceno in izkoristkom, kako je z gretjem in ohlajanjem v stavbah? Toplotne elektrarne, ki uporabljajo parne turbine, utegnejo v prihodnosti preiti na plinske turbine ali na kombinirane naprave. V zvezi s tem je pomembno vprašanje sproščanje ogljikovega dioksida, njegovo izločanje in spreminjanje v metan. Razvija se hibridna optoelektronika z organskimi polprevodniki in nanotehniko. Temperatura ozračja naj bi se od začetka razvoja industrije dvignila za dve stopinji Celzija. Kako zanesljivi so podatki? Ali je mogoče ogljikov dioksid učinkovito zajemati in odstranjevati iz ozračja? Kakšno vlogo imajo baterije in akumulatorji? Izkoriščanje svetlobe je zrela tehnika, a zahteva izboljšave na različnih področjih. S svojimi prispevki so lahko sodelovali tudi poslušalci in bili za dobre prispevke nagrajeni. Zagotovo energijske preskrbe v prihodnosti ne bo rešil en sam prijem ali ena sama tehnika. miši ■ • _•_ _ ■ • muha m_ sadn • • a čebela podg ana mušica kobilica zaje * c • kolibri papiga * helikop • ter bojno r eakcijsko le gale b pes M___ L . ovca m krav a gol° b • človek • • • avtomobil * losos konj potniško reakcijsko letalo kolesar 1 jif 10 * jo"* iö"3 10 ' i atf io' lo1 lil* ioa 1(1' Slika 2: Energijska poraba v prometu in gibanju. Na vodoravno os je nanesena masa v kilogramih, na navpično pa energijska poraba v kilojoulih na kilogram in kilometer poti. Predavanja so dostopna na spletu. Prva slika je vzeta iz predavanja Enza de Sanctisa Energy and scientific communication (desanctis_0730.pdf), druga pa iz predavanja Joa Hermansa Moving around efficiently (hermans_0731.pdf). Literatura: De Sanctis, E,, 2012: Shedding light on energy. Europhysicsnews, 43: 6-9 (5). O prvih najdbah krednih rib na Krasu • Zgodovina slovenske paleontologije O prvih najdbah krednih rib na Krasu Matija Križnar Ploščasti apnenci na Krasu, predvsem v okolici Komna, so znani po bogati paleon-tološki dediščini. Dobro ohranjeni in ponekod pogosti ostanki krednih rib so pritegnili geologe in paleontologe že pred več kot 160 leti. Kljub temu pa se je od najdenih primerkov ohranilo izjemno malo. Eden redko ohranjenih primerkov datira v leto 1847 in ga je našel geolog Adolph von Mor-lot. Danes je primerek shranjen v paleonto-loški zbirki na Dunaju (Calligaris, 1994). Zapisi o prvih najdbah komenskih rib segajo še nekaj let v preteklost (Calligaris in sod., 1994). Muzejski zapiski v Ilirskem listu iz leta 1846 poročajo o primerkih iz okolice Volčjega Grada in Pliskovice, najdenih v letu 1845. Kredne ribe so gotovo našli tudi pred letom 1845, a o tem ni bilo zaslediti nobenih podatkov. Sele lansko leto smo »odkrili« zapise o najdbah fosilnih rib v časopisu Ilirski list (Illirische Blatt) z datumom 9. marec leta 1821. V besedilu, ki opisuje nekatere geološke značilnosti okolice Vipave (nemško Wipbacher Gegend), navajajo, da je tam profesor Biwald iz Graza našel ribjo kost (nemško Fischgräten). Ker zapis ne omenja ftt«1 tV lV, >) v. . ft^^šas ar ¡fi? 37 Samllao DCtt M. .icyitmlirr Slika 1: Zapis v Ilirskem listu iz leta 1832 navaja eno prvih zabeleženih najdb krednih rib iz okolice Komna. Vir: Ilirski list, 15. 9. 1832. nahajališča, je težko predvideti, v kakšni kamnini je bil ostanek najden. Veliko bolj natančen je zapis v Ilirskem listu 15. septembra leta 1832 (številka 37), ki omenja najdbo fosilne ribe iz okolice Komna. V besedilu pod zaporedno številko 902 piše, da je dr. Mayer iz Vipave v muzej poslal ploščo z okamnelo ribo (nemško versteinerten Fische), ki je bila izkopana oziroma odkrita pri Gabrovici (nemško Gabroviza) 22. aprila leta 1825 (slika 1). Trenutno sta ta dva zapisa ena najstarejših pričevanj o zbiranju krednih rib na Krasu. Raziskovanje fosilnih rib je bilo v začetku 19. stoletja še v povojih, saj so bila znana le nekatera francoska, italijanska (Monte Bolca pri Veroni), dalmatinska (otok Hvar) in libanonska nahajališča. Sele kasneje, po letu 1830, je izšlo temeljno delo o fosilnih ribah, ki ga je napisal eden največjih svetovnih paleontologov Louis Agassiz. Velik del zapisov tistega časa je bilo objavljeno v nemškem jeziku. Izjema so bile Kmetijske in rokodelske novice, ki so pripravljale besedila v slovenskem jeziku. Med prebiranjem smo zasledili enega redkih zapisov (v slovenščini) o najdbah krednih rib s Krasa (slika 2), objavljenega 25. junija leta 1845 na strani 104. Objavili so besedilo, ki ga je uredništvu verjetno poslal gospod Anton Brandel (podpisan le kot A. B.) in v katerem je podrobno opisano, kako so našli ostanke kredne ribe v Volčjem Gradu blizu Komna. Uredništvo Kmetijskih in rokodelskih novic je nato na koncu iste strani napisalo še daljši odgovor na pismo gospoda Brandla, kjer se mu zahvaljujejo in prosijo, če lahko primerek ribe podari muzeju v Ljubljani. Zgodovina slovenske paleontologije oziroma zbiranja fosilov sega torej več stoletij v preteklost, a šele sedaj se počasi sestavlja mozaik, pri čemur imajo zasluge tudi nekatere muzejske ustanove. Zagotovo je raziskovanje arhivov in starih zapisov suhoparno in naporno, je pa enako razburljivo kot terensko delo. Z natančnim preučevanjem bomo tako dopolnili nekatere vrzeli v zgodovini slovenskega naravoslovja, na katerega smo lahko ponosni. Za Ljubljanski inuzeum kaj. Iz K o bil j egla v e poleg ¡s t d a n j e 1 a na G o-riškiin smo unidan tale dopis prejeli: 28. dan Velkitravna so v neki soseski na terdim Krasu, V o l č j igra d imenovani, v Stanovski komisii ? pri zniževanju neke hiše cerne škerle vun jemali. Med nekimi preterganimi škerlami so z nam nje ribe z njenimi pravimi košicami in udi našli: vsaka nar manjši ko.šica je bila natanjko na kamnu vtisnjena viditi. To je čuden prikazik, kako de je ta riba v terd kamen prišla in sicer na visokim, skorej nar hoJj terdim Krasu. b. Slika 2: Eden prvih zapisov v slovenščini o krednih ribah s Krasa. Vir: Kmetijske in rokodelske novice, 25. 6. 1845. Literatura: Calligaris, R, 1994: 95 Milioni di anni fa: il periodo Cretacico attraverso i fossili di comeno ed altri reperti del Carso. Museo civico di Storia Naturale di Trieste. 24 str. Callligaris, R,, Krivic, K, Pleničar, M,, 1994: Fosili Tržaško-komenskega Krasa: ostanki bitij izpred 95 milijonov let. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije. 40 str. Fotografska srečanja na Zbiljskem jezeru • Naravoslovna fotografija Fotografska srečanja na Zbiljskem jezeru Jurij Kurillo Ko so leta 1953 zgradili hidroelektrarno v Medvodah, je pred jezom nastal obsežni gorvodni zbiralnik, imenovan Zbiljsko jezero, ki je zalilo dotedanjo slikovito savsko to-kavo. Ob siceršnji ekološki škodi se je v no-vonastalem biotopu dodobra spremenila tudi favna in privedla v to okolje dotlej domala neznane živalske vrste, predvsem vodne ptiče. To pa še danes pomeni lepo priložnost za vse obiskovalce, ki jih zanima opazovanje in preučevanje, a tudi fotografiranje teh slikovitih živalskih motivov ... 29. novembra lani je bilo pri temperaturi ok rog deset stopinj Celzija nebo nad Zbilj-skim jezerom sprva precej oblačno, nato pa se je nekoliko razvedrilo in svetloba je kar oblila množico krilatcev, plavajočih blizu pristana za čolne. In čim je ta »flota« ugledala človeka z vrečko, v kateri so se skrivala koruzna zrna, se je naglo približala obrežju. Med njimi se je belilo več deset labodov grbcev (Cygnus olor) ter se črnilo nekaj desetin črnih lisk (Fulica atra). Vmes so plavale mlakarice (Anas platyrhynchos) obeh spolov Čopasta črnica (Aythya fuligula). Zbiljsko jezero. Foto: Jur,j KurUlo. in (po mnenju ornitologov) bržkone tudi nekaj križancev domačih rac. Za moj objektiv so bile posebej privlačne posamezne čopaste črnice (Aythya fuligula)., ki so se v nasprotju z drugimi pticami za raztresenimi koruznimi zrni tudi potapljale in ostajale pod gladino kar nekaj sekund. Med njimi so bili najbolj izraziti samci s naglavno čopko in belim trebuhom. Ta prikupna račka sicer prebiva na severu evropske celine, kjer gnezdi na stoječih ali počasi tekočih vodah, ki imajo z rastlinjem obrasle bregove. Pri nas čopaste črnice večkrat prezimujejo, le redko pa gnezdijo. V tej pisani povodni množici se je nenadoma pojavila tudi nenavadna raca z rjasto rdečo glavo, rdečim kljunom ter temnim vratom in trebuhom ter belim bokom. Kot mi je pokazal ornitološki vodič, sem naletel na tatarsko žvižgavko (Netta rufina), ki sicer ne gnezdi na slovenskem ozemlju, pač pa pri nas tu in tam prezimuje. Po različnih podatkih domuje večina te vrste plovcev v stepah in polpuščavah zahodne in srednje Azije vzhodno od Kaspijskega jezera; nemara pa je priletela naša raca od nekod bliže, denimo od nekega s trstičevjem zaraslega evropskega jezera na vzhodu celine ali (po mnenju našega izkušenega ornitologa) celo iz kakšnega domačega zavetišča ... Kasneje sem izvedel, da imajo naši opazovalci ptičev bržkone prav ta osebek »v evidenci« že kakšno leto. Zato ni nič čudnega, da sem na to slikovito raco naletel nekoliko gorvodno od zbiljskega pristana tudi 5. in 6. decembra. Zadnji dan sem jo tudi snemal z video kamero. Zbiljsko jezero je sicer precej bogato s podvodnimi vejastimi algami vrste Chara, priraščenimi na dno. To pa je prav hrana tatarskih žvižgavk! Tatarska žvižgavka (Netta rufina). Zbiljsko jezero. Foto: Jur,jKuniio. Zanimiva je razlaga slovenskega pridevniškega imena te race - kakor jo podaja Iztok Geister -, saj naj ne bi imelo nikakršne zveze s Tatari, pač pa z besedo tarča - čelada, potemtakem je to v resnici čeladasta žvižgavka. Sam sicer menim, da ta »militaristič-ni« naziv ni preveč primeren za njeno ljubko oranžno glavo, na kateri se po potopu perje za zelo kratek čas popolnoma poleže. Ko sem po teh ptičjih srečanjih še malo postopal po savskem obrežju mimo pristana, zagledam na travnatem bregu v družbi laboda še eno tujerodno vodno ptico - sivo gos (Anser anser), ki je v naših krajih preletnica; edino znano slovensko gnezdišče (po meni dostopnih podatkih) naj bi bilo v renških glinokopih. Vse kaže, da sive gosi izbirajo Zbiljsko jezero kar redno za svojo prezimi-tev, saj sem jih sam po lastnih zapiskih tam videval denimo tudi od februarja do marca leta 2008, pa tudi od decembra leta 2010 do februarja leta 2011. Rjavkasto sivega ptiča z rožnatim kljunom (vzhodna podvrsta) ni mogoče zamenjati z neko drugo vrsto, kaže pa, da se rad druži z domačo belo gosjo, kar sem že tudi sam opazoval prav na tem predelu Save. Sicer naj bi bila ta vrsta zarodna za domačo gos. Čeprav je bil prispevek namenjen pravzaprav fotografski rubriki Proteusa, gotovo ni odveč poudarek, kako pomembno je za upodabljanje motivov iz narave tudi čim več biološke vednosti, ne le poznavanje fotografske tehnike ... Ker zaradi nenehnega krmljenja ptičja vodna družba Zbiljskega jezera ni kaj posebno plašna, ne potrebujemo tam nobenega skrivališča. Za fotografiranje zadošča aparat z nekajkratnim, a niti ne pretirano dolgim zumom - iztegljivim objektivom. Vendar natančnemu fotografu ne bodo za- Siva gos (Anser anser). Zbiljsko jezero. Foto: Junj Kuniio. dostovale avtomatične nastavitve osvetlitve, saj je na primer kontrast med snežno belimi telesi labodov in temno vodo za avtomatiko prevelik zalogaj. Če bi jo brezglavo ubogali, bi bilo labodje perje na sliki zagotovo preveč »zažgano«, torej brez risbe. Preosvetljenih fotografij potem tudi v kakšnem photosho-pu ne moremo naknadno popraviti; veliko lažje storimo to s premalo osvetljenimi. Zato je bolje, da sliko že takoj podosvetlimo za -2 do -3 stopnje, čeprav bo vodna podlaga potlej nekoliko črnikasta. Pri fotografiranju ptičev - z zmerno dragim fotoaparatom - bomo naleteli na še eno težavo, da bo namreč ta »prepočasen«. Ko bomo recimo ob dobri kompoziciji pritisnili na sprožilec, se lahko zgodi, da bo ptič med samim slikanjem obrnil glavo vstran in tako fotografijo pokvaril. Tega pri starih analognih fotoaparatih nismo doživljali. Vse kaže, da lahko z njihovo hitrostjo danes tekmujejo kvečjemu bolj izpopolnjeni in zato tudi dražji digi- talni sistemi. Sam sem pri obiskih Zbilj-skega jezera uporabljal aparat Olympus SP-55OUZ AF zoom 4,7-84,2 mm 1:2,8-4,5, z 18x optičnim zumom. Fotografski posnetki niso bili naknadno računalniško popravljani. Literatura: Geister, I,, 2008: Razodetja ptičjih imen. Koper: Zavod za favnistiko. Gregori, J,, Krečič, I., 1979: Naši ptiči. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Kurillo, J., 2008: Siva gos Anser anser. Acrocephalus, 29 1136): 67. Kurillo, J., ©ubic, T., in dr,, 2011: Zarta ali Zarica. Potopljena lepotica. Ljubljana: Zavod RS za varstvo narave, Singer, D,, 2004: Kateri ptič je to? Kranj, Olševek: Založba Narava. Sovinc, A., 1994: Zimski ornitološki atlas Slovenije. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Elvica Velikonja: Rastejo pri nas: rastline Trnovskega gozda Jeseni leta 2012 je v samozaložbi izšla nova botanična knjiga, ki pripoveduje o rastlinskih lepoticah Trnovskega gozda. Avtorica Elvica Velikonja se že vrsto let ljubiteljsko ukvarja s floro te botanično zelo zanimive kraške planote, ki predstavlja skrajni severozahodni del Dinarskega gorovja. Svoje spoznavanje rastlin je ubesedila v doživeto napisanih spisih o rastlinah, ki jih srečuje na svojih botaničnih poteh. Zgodbe o rastlinah je zaokrožila tudi s strokovnimi spoznanji. Spisi so nastajali štirinajst let. Od leta 1998 so izhajali v lokalnem časopisu Gora, glasilu Društva za ohranjanje naravne in kuturne dediščine Gora iz Predmeje. Avtorica jih v knjigi podaja v (skoraj) takšni obliki, kot so bili prvotno objavljeni. Spremno besedo knjigi na pot sta napisala Franc Černigoj, ki je sodeloval tudi kot lektor, in botanik dr. Igor Daksobler, ki je besedila strokovno pregledal. Avtorico je na botaničnih poteh dolga leta spremljal tudi pokojni prof. dr. Tone Wraber in ji z nasveti ter pomočjo pri določanju rastlin stal ob strani. Uvodnim besedam avtorice sledi poljuden geografski, floristični in vegetacijski opis krajev, o katerih pripoveduje knjiga. V 57 poljudno strokovno napisanih spisih je podrobneje obravnavanih osemdeset rastlinskih vrst, v knjigi pa jih je omenjenih še mnogo več, čez dvesto, večinoma tudi z navedbo nahajališča. Ob zapisih je naveden čas izida v časopisu, slovenskemu imenu obravnavane rastline pa sledi strokovno latinsko ime. Rastline niso predstavljene le z besedo, pač pa tudi z nazornimi fotografijami, nekatere pa tudi s slikami akademskega slikarja Rafaela Terpina. Med obravnavanimi vrstami najdemo nekaj najbolj karizmatičnih vrst slovenske flore, kot so rebrinče-volistna hladnikija (Hladni-kia pastinacifolia), kranjski jeglič (Primula carniolica), Zoisova zvončica (Campanula zoysii) in Blagayev volčin (Daphne blagayana). Med vrstami, ki so v Sloveniji redke ali pa se pojavljajo le na (širšem) obravnavanem območju, naj omenimo travnolistno vrčico (Edraianthus graminifolius), alpski glavinec (Centaurea alpina) in Jacquinov bodičnik (Drypis spinosa subsp. jacquiniana). V izbor so uvrščene tudi pri nas zelo pogoste, a zato nič manj imenitne vrste, kot so bukev (Fagus sylvatica), navadni mali zvonček (Galanthus nivalis), iva (Salix caprea), šmar-nica (Convallaria majalis), jesenski podle-sek (Colchicum autumnale) in tevje (Hacque-tia epipactis), ter nekaj alpskih vrst, kot na primer planika (Leontopodium alpinum) in dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum). Zavarovanih rastlin je v avtoričinem izboru še posebej veliko: med njimi več vrst orhidej, lilij, perunik in sviščev. Poklicni botaniki bi v izboru morda pogrešali očesu manj privlačne vrste, na primer iz družine trav, ločkovk ali ostričevk. Besedila niso obremenjena s suhoparnimi opisi rastlin, to tudi ni namen knjige: avtorica nas pritegne k branju z doživetim pripovedovanjem o svojih srečanjih z rastlinami v naravi. Nekatere izmed teh zgodb so prav napete, posebej če je bila pot do določitve vrste težavna. Naravoslovci (posebej »terenski«) bomo ob branju podo-življali svoje navdušenje ob novih najdbah. Avtorica nam odgovarja na osnovna vprašanja, ki si jih ponavadi zastavimo ob rastlinah, ki jih spoznamo na novo: Ali je ta rastlina strupena? Je užitna ali kako drugače uporabna? Kje je razširjena? Preberemo lahko nekaj o biologiji obravnavane vrste, pa tudi o zgodovini odkrivanja vrste v naših krajih in o morebitni vlogi teh rastlin v ljudskem izročilu. V zadnjem delu knjige poleg kazala, ročno naslikanega zemljevida območja (avtor Nejc Velikonja) in obsežnega spiska uporabljene literature najdemo pet »seznamov rastlin«, ki jih je avtorica pripravila tako, da je izpisala vrste Trnovskega gozda, ki jih obravnava knjiga Sto znamenitih rastlin na Slovenskem (Wraber, 1990), tiste, ki so uvrščene na Rdeči seznam praprotnic in semenk Slovenije (2012), rastline s Seznama zavarovanih do-morodnih rastlinskih vrst v Sloveniji in kvalifikacijske vrste za območja Natura 2000. Knjiga Rastejo pri nas nam bo prišla prav, če se odpravljamo na naravoslovni izlet v Trnovski gozd. Vodila nas bo po najlepših botaničnih poteh, ki nam jih odkriva avtorica - botaničarka in domačinka. V uvodni del knjige je avtorica zapisala, da vedno rada govori o rastlinah, če le ima poslušalce. Z izidom knjige se je krog poslušalcev razširil. Lepo je prisluhniti njenim zgodbam. Tinka Bačič Naše nebo * Novih 461 kandidatov za planete zunaj Osončja Novih 461 kandidatov za planete zunaj Osončja Mirko Kokole Z vprašanjem, ali sta naše Osončje in planet Zemlja edinstvena pojava ali pa je takih planetarnih sistemov veliko in so nekaj čisto običajnega, se ukvarjamo že dolgo časa. A odkar smo v vesolje izstrelili teleskop Kepler, smo tem odgovorom vedno bližje. Vesoljski teleskop Kepler je bil zasnovan posebej zato, da bi z njegovimi opazovanji prišli do odgovora o tem, kakšni so planetarni sistemi in koliko jih je v naši galaksiji. Teleskop Kepler opazuje prehode planetov preko površja zvezd. Zazna jih tako, da zelo pogosto meri izsev zvezde in opazuje, ali se ta periodično spreminja. Ker teleskop opazuje ves čas iste zvezde, lahko opazimo zelo majhne spremembe v izsevu zvezd, kar pa je ključnega pomena, saj so spremembe izseva pri prehodu planetov izjemno majhne. Poleg velike občutljivosti ima vesoljski teleskop Kepler še eno dobro lastnost, iste zvezde namreč opazuje zelo dolgo časa, kar pomeni, da lahko odkrije periodične spremembe, ki se ponavljajo le enkrat na leto. Na ta način lahko zazna Zemlji podobne planete. V zadnjih letih smo bili kar zasuti s podatki o novo odkritih zvezdah, okoli katerih verjetno obstajajo planetarni sistemi. Spomnimo se, da so pred dvema letoma objavili obstoj več kot tisoč kandidatk, pred enim letom pa še dodatnih 1086. S temi podatki je vesolj- ski teleskop Kepler povzročil v poznavanju planetov pravo revolucijo. Ne gre pozabiti, da še pred nekaj desetletji nismo poznali niti enega planeta, ki ne bi bil iz našega Osončja, sedaj jih potrjeno poznamo vsaj 105. Tako danes odkritje novega planeta ni več posebnost in ni nič presenetljivega, da so 7. januarja letos na novinarski konferenci razglasili še dodatnih 461 novih kandidatov za planetarne sisteme. A vendar so letošnji rezultati nekaj posebnega, saj je pretekla dovolj dolga doba od začetka opazovanj, da smo lahko začeli zaznavati Zemlji podobne planete, ki krožijo okoli zvezd v tako imenovani zeleni coni - to je območju, kjer lahko obstaja tekoča voda in je zato možen nastanek življenja. Do sedaj je Kepler zaznaval pretežno orjaške planete, ki krožijo blizu zvezdam, letos se je trend spremenil in zaznali smo veliko večji delež Zemlji podobnih planetov. Najbolj pomemben med novo odkritimi planeti pa je planet, ki je približno enkrat in pol večji od Zemlje. Ta zvezdo obkroži v 242 dneh, njegovo površje pa ima tempera- turo, ocenjeno na približno 8 stopinj Celzija. Poleg teh Zemlji podobnih planetov je pomembno tudi dejstvo, da odkrivamo vedno več planetarnih sistemov z več kot enim planetom. Trenutni rekorder je planetarni sistem s šestimi planeti. Drugo še bolj zanimivo novico je prinesla statistična obdelava dosedanjih podatkov, ki jih je zbral teleskop Kepler. Z njo so skušali ugotoviti, kakšno bi bilo število odkritih planetov, če bi odstranili vse moteče elemente. Pokazalo se je, da obstaja kar 95-od-stotna verjetnost, da kandidati za planetarne sisteme, ki jih je odkril teleskop Kepler, vsebujejo vsaj en planet. Prav tolikšna je tudi verjetnost, da okoli vsake šeste Soncu podobne zvezde kroži Zemlji podoben planet. Tako lahko sedaj predvidevamo, da obstaja okoli tako rekoč vsake zvezde planetarni sistem z vsaj enim planetom. Znanstveniki so tako prišli do pomembnega zaključka, da je v vesolju število planetov zelo veliko in je s tem zelo povečana tudi verjetnost, da se je življenje razvilo tudi drugod in ne le na naši Zemlji. Poleg novih kandidatov za planetarne sisteme je misija Kepler pred nedavnim v javnost poslala tudi več kot 13 tisoč fotometričnih signalov, ki bi lahko kazali na obstoj planetov, a jih algoritmi, ki jih uporabljajo, še niso uspeli zaznati. Te podatke so podarili javnosti z namenom, da bi s skupnimi močmi prišli do čim boljšega odkrivanja planetov. Pregledovanje teh podatkov je omogočeno vsakemu, potrebujemo le internetno povezavo in podrobni vpogled. Na strani www.planethunters.org lahko tako s vizualnim pregledovanjem signalov ugotavljamo, ali vsebujejo značilnosti, ki bi lahko kazale na obstoj planetov. Pokazalo se je namreč, da so človeški možgani še vedno najboljši stroj za odkrivanje vzorcev v naravi. In če dovolj ljudi zazna enako značilnost v signalu, je verjetnost, da ta tudi zares obstaja, zelo velika. Tako lahko prav vsakdo izmed nas pripomore k odkrivanju novih planetov in izboljšanju našega razumevanja vesolja. Nebo v januarju. Datum: 15. 1. 2013. Čas: 22:00. Kraj: Ljubljana. J3A3S * Zrn aj ■ \ Lovski psi a • ■> • i', • >• .,,.:■■* . V Ki-fpj ' ^fscai 8ereniWni Vell^ed^d l." £ ■ \ > odri/ * • • MaUrpeoved , • • V, .- • .. w.. • * * \ * r. k *\ » . ^RTs . \ - V S * : t . ♦ *{ .P.fJzef'.- ^¡kot^k «* ■ * v* S. • vidna kača ' Malt pesi, * * . \ • Oja&n • . ■ .... . Enordg^i * '1 -.Verities • . Go/ot) Ericlan > / Jug Editorial Tomaz Sajovic Biodiversity Epikarst: Habitat of Specialised and Species-Rich Water Fauna. Presentation of a special habitat in Karst water, very rich in copepods and other little critters Anton Brancelj Slovenia is considered the cradle of both karstology and speleobiology. In international karst literature the terms karst (karst in German and carso in Italian) and dolina or doline describe special karst forms. Slovenia gave a considerable contribution to the world's treasure of knowledge also in the field of speleobiology. In the renowned monograph by J. W. Valvasor the olm was first described as a 'dragon's offspring', a description that was later supplemented with a scientific explanation. In the first half of the 19th century a small beetle called 'drobnovratnik' or 'slenderneck beetle' was the first true terrestrial cave animal to be found and described in Postojnska jama. This was followed by numerous finds of other animals both from the terrestrial and water environments. Based on the existing research of subterranean fauna, Slovenia, or more precisely the so-called 'Notranjska triangle' is considered one of the most important hotspots of subterranean biodiversity in the world. In the past decade this reputation was consolidated also by the fauna research in the epikarst, i.e. that part of the Karst that is closest to the surface, but offers habitat to very special water fauna. Neurobiology Is Mathematics the Domain of the Human Brain Alone? Tina Bregant Not only people, some animals also have an inborn sense of quantity independent of counting. This ability progresses with the development of the brain and people can eventually discriminate even between very similar quantities. We understand large quantities too. This inborn knowledge is later improved through mathematics, but this has to be learned. Intuitive knowledge of mathematics, i.e. perception of quantity, in fact predicts later formal achievements in math. Geology Who Do We Share Thermal Water in Pomurje With? Nina Rman Early M ioce ne sand s cal led the Mu ra formation a re the most important regional geothermal aquifers in northeastern Slovenia. They spread continuously on an area of 22,175 km2 and extend to Croatia, Hungary, Slovakia and Austria. They store, 1 to 2 km deep, warm Pleistocene rainwater that has transformed into medium mineralized thermal water, type Na-HCO3, while making its way through the rocks. Mean temperature of the thermal water extracted from numerous wells is between 50 and 60 °C and the water is very suitable for district heating of cities, single rooms and nurseries, but even more often it is used for bathing and healing. With a large number of users and only one reinjection well the volume of this geother-mal aquifer changes and thus the issue of its sustainable management becomes increasingly pressing. Physics On Energy Supply Janez Strnad Last year, the European Physical Society (EPS) and Italian Physical Society (SIF) organized International School on Energy in Varenna on Lake Como. 67 participants from 18 countries attended lectures from all fields of physics relevant for generation, transformation, transfer and storage of energy. »Like food, air and water, energy is essential for human existence.« It is therefore especially important that the public is well informed on energy issues. In the time of climate change and pressing measures mutual trust of the public and researchers is of vital importance. History of Slovenian paleontology On the First Finds of Cretaceous Fish in Karst Matija Križnar Platy limestones in the Karst, especially in the vicinity of Komen, are known for their rich paleontolo-gical heritage. Well preserved and in places frequent remains of Cretaceous fish attracted geologists and paleontologists already more than 160 years ago. Nevertheless, only few of the specimens found have been preserved. Museum notes in the Ilirski list from 1846 report on specimens from the vicinity of Volčji Grad and Pliskovica found in 1845. Cretaceous fish were in fact found even before 1845, but there were no data to be found on these finds. It was not until this year that notes on the finds of fossil fish in the newspaper Ilirski list (Illirische Blatt) dated 9 March 1821 were 'discovered'. Much more detailed is the comment in Ilirski list of 15 September 1832, which refers to a fossil fish find from the vicinity of Komen. These two written records are some of the oldest testimonies on collection of Cretaceous fish in the Karst. A major part of the records of the time were published in German. Kmetijske and rokodelske news (Agricultural and Artisan News) was the exception as it published texts in the Slovenian language. While reading this newspaper we came across one of the few records (in Slovenian) on the finds of Cretaceous fish from the Karst, published on 25 June 1845. While the history of Slovenian paleontology or collection of fossils goes back several centuries, we are only beginning to fill in the missing pieces in the mosaic, partly also thanks to some of the museums. Research of archives and old records may be tedious and tiresome, but it is equally exciting as field work. Careful investigation will help us to fill in some of the gaps in the history of Slovenian natural history - something we can be really proud of. Nature photography Photographers' Meetings on Lake Zbilje Jurij Kurillo New books Elvica Velikonja: Rastejo pri nas: rastline Trnovskega gozda (Growing in Slovenia: Plants of the Trnovski gozd Plateau) Tinka Bačič Our sky 461 New Planet Candidates Outside Our Solar System Mirko Kokole Table of Contents <5 SANJA K RAJ N I K Sanos d.o.o. Gregorčičeva io, 4000 Krami zasebna zobna ordinacija Sanja Krajnik, dr. dent. med. Sveti Duh 6ia, Škofja Loka sanos@siol.net delovni čas ponedeljek 14.00-21.00 oo torka do petka 7.3O-I4.oo informacije po telefonu 040 74 22 47 Naravoslovne ekskurzije in potovanja Vabimo vas, da s Prirodoslovnim društvom Slovenije obiščete manj znane kotičke Slovenije in sosednjih držav, kjer se skrivajo naravne lepote in zanimivosti, ki so večinoma nepoznane, vsekakor pa za ljubitelje narave vredne pozornosti. Program enodnevnih in večdnevnih ekskurzij je objavljen na spletni strani društva www.proteus.si, na vašo željo pa vam lahko pošljemo tudi katalog za leto 2013. Več informacij na telefonski številki (01) 252 19 14 ali po elektronski pošti prirodoslovno.drustvo@gmail.com. Toskana (27. 4. - 2. 5. 2013) Kamnolom marmorja v Carrari, rudnik San Silvestro, fumarole v Monterotondu, mesta in etruščanske grobnice na tufu, termalni izviri Saturnia. Deželni naravni park Lessinia (24. - 26. 5. 2013) Rudniški rovi in nahajališča fosilov v Bolci nad Verono, Geopaleontološki muzej v Camposilvanu, Dolina sfing, Naravoslovni muzej v Veroni, Giazza, soteska Montagna spaccata. Zakladi avstrijskih Alp ( 15. - 16. 6. 2013) Ledena jama pri Werfnu, grad Hohenwerfen (sokolarjenje) in soteska Lichtensteinklamm, slapovi Krimml in informacijsko središče parka Visoke Ture v Mittersillu. Severovzhodna Srbija (22. - 26. 6. 2013) Arheološki nahajališči Viminatium in Lepenski vir, rezervat Mali Štrbac nad sotesko Djerdap, soteska reke Vratne, rimska palača Felix Romuliana, Deliblatska peščara, mokrišče Carska bara, slanišče Slano Kopovo. Albanija (7. - 20. 8. 2013) Unescova kulturna dediščina (Berat, Gjirokaster, Butrint), laguni Karavasta in Lezhe, mesto Skhoder (Skadar), dolina Teth v albanskih Alpah. £ ■ Biotska raznovrstnost Epikras: življenjsko okolje specializirane in bogate vodne favne Tik pod prstjo obstaja na krasu okolje, ki ga raziskovalci podzemnih živali poznajo kot posebno okolje. Precej pozno so biologi tam odkrili tudi zelo posebno vodno okolje, kateremu so več zanimanja posvetili komaj v zadnjem desetletju. Za to okolje se sedaj najpogosteje uporablja izraz epikras. Leži tik pod bolj ali manj tanko plastjo prsti in sega le nekaj metrov v globino. Fizično predstavlja splet razpok in majhnih votlinic, velikih komaj kak milimeter ali nekaj več. Delno so zapolnjene z zrakom, delno pa z vodo. Voda je zaradi majhnih razsežnosti razpok pogosto celo kapilarno vezana, kar omogoča, da se dlje časa zadrži v tem območju. Kar dela epikras tako enkraten, je dejstvo, da kljub pomanjkanju površinske vode tam živi zelo bogata združba vodnih organizmov. ■ Nevrobiologija Ali je matematika doma le v človekovih možganih? Ne samo ljudje, tudi nekatere živali se rodijo z vrojenim občutkom za količino, ob katerem štetje ni potrebno. Ta sposobnost z zorenjem možganov še napreduje, tako da lahko ljudje kasneje razločujemo količine, ki se tudi zelo malo razlikujejo med seboj. Razumemo tudi velike količine. Kasneje ta vrojena znanja nadgradimo z matematiko, ki pa se je moramo priučiti. Intuitivno znanje matematike, torej količinska zaznava, pa dejansko napoveduje kasnejše formalne matematične dosežke. ■ Geologija S kom si delimo termalno vodo v Pomurju? Najpomembnejši regionalni geotermalni vodonosnik v severovzhodni Sloveniji predstavljajo zgornjemiocenski peski, ki so poimenovani Murska formacija. Ti se zvezno razprostirajo na območju, velikem 22.175 kvadratnih kilometrov, ter segajo še na Hrvaško, Madžarsko, Slovaško in v Avstrijo. V njih je uskladiščena ogreta pleistocenska deževnica, ki se je med svojo potjo skozi kamnine preobrazila v srednjemineralizirano termalno vodo tipa Na-HCOj. Iz številnih vrtin se pridobiva termalna voda, ki je zelo primerna za rabo geotermalne toplote za daljinsko ogrevanje mest, individualnih prostorov in rastlinjakov, še bolj pogosta pa je njena raba za kopanje in zdravljenje. Zaradi velikega števila uporabnikov in le ene reinjekcijske vrtine se količinsko stanje tega geotermalnega vodonosnika spreminja, s čimer postaja vse pomembnejše vprašanje njegovega trajnostnega upravljanja. 9770033180000