Ljubljana, sobota, 10. januarja 1953
r‘
Proletarci vseh dežel, združite se!
ŠTEVILKA 1 — LETO XIV. — CENA 15 DINARJEV
Izhaja vaako soboto — Izdaja Tiskovni konzorcij »Ljudske pravice« — Direktor konzorcija in odgovorni urednik Tomo Brejo. Uredništvo; Tomšičev« utica 0. Upravo: Kopitarjeva ulica 2 — Teiefon uredništva St 23-981-S9. uorave 23-261-23-265 - Telefon naročnlAkesra in ojriasnejra oddelka St 21-030 — številka OekovneKa računa 604-*T«-135 — Mesečna naročnina c,0 din. trimesečna 165 din. poLletna 300 din, celoletna 600 din — Poštui predal 42 — Tisk tiskarne »Ljudske pravice«
cLfOMi
JST&KAVICA
GLASILO ZVEZE KOMUNISTOV SLOVENIJE
MATIJA M A L E 2 I C
Borba za preobrazbo Osvobodilne fronle
V SOCIALISTIČNO ZVEZO
Frontne organizacije so že sredi priprav za IV. kongres Ljudske fronte Jugoslavije in IV. kongres Osvobodilne fronte. Povsod so bili okrajni zbori oziroma posvetovanja, na katerih so obravnavali bistvena vprašanja v zvezi s preimenovanjem Partije v Zvezo komunistov in Fronte v Socialistično zvezo. V glavnem so temu še sledila tudi posvetovanja po občinah, te dni pa so se začeli že prvi sestanki vaških oziroma osnovnih organizacij, da bi izvolili delegate' za okrajne in občinske predkongresne konference.
Sto tisoče naših frontovcev bo torej prihodnje dni razpravljalo in sklepalo o ciljih in nalogah svoje organizacije. To je važno poudariti zaradi tega, ker nikakor ne smemo dovoliti, da bi se vse predkongresne priprave tikale samo volitev delegatov. Nasprotno! Izkoristiti moramo to priliko, da bomo v široki politični akciji v vsaki organizaciji, v slednji vasi in terenu razjasnili trenutno najbolj pereča politična vprašanja in predvsem, da se vsaka organizacija notranje uredi. Mnogo je dobrega, marsikaj pa je — priznajmo si odkrito — zelo slabega v naših organizacijah. Dolžni smo, da sedaj v vsaki organizaciji odločno kritiziramo in popravimo vse, kar ni v redu, bodisi glede frontne discipline, nedelavnosti, članarine, članstva itd.
Najbolj bi bilo škodljivo, če bi naše organizacije smatrale, ah gre sedaj predvsem za spremembo imena Osvobodilne fronte. Gre za mnogo globlje stvari. Gre za to, da ustvarimo tako rekoč novo organizacijo. Iz tega sledi, da bo moral IV. kongres opraviti izredno važno nalogo. Vsekakor pa nam mora biti tudi jasno, da na samem kongresu nova organizacija ne bo ustvarjena, temveč je potrebna že sedaj in bo potrebna po kongresu vztrajna borba za zgraditev take organizacije. Z drugimi besedami: naše predkongresne priprave se morajo že vršiti v znamenju preobrazbe Osvobodilne fronte ▼ Socialistično zvezo delovnega ljudstva. Ta preobrazba, ki je v neposredni zvezi s preobrazbo Partije v Zvezo komunistov, pa se ne sme vršiti samo zgoraj, v forumih, temveč se mora prav tako in še bolj vestno začeti tudi v občini, v vasi in pri samih članih Fronte. Ne mislimo, da bo tekla stvar sama od sebe. Treba bo premagovati odpor od dveh strani: s strani birokratov v Zvezi komunistov in s strani reakcije. V zvezi s tem se bodo pojavila politična vprašanja, vprašanje jasne opredelitve za socializem oziroma za pripadnost Socialistični zvezi. Imamo tudi celo vrsto organizacijskih vprašanj, ki so še nerazjasnjena: kakšen naj bo novi statut, odnos komunistov do dela v Fronti konkretno, n. pr. v občini, enotna članarina ali po zaslužku, velikosti terenov, kakšen naj bo okrajni odbor, disciplina frontovca itd., itd. Dobro bi bilo, da bi naši aktivisti, posebno v okrajih in občinah, tudi pisali o tem in dajali predloge. Osvobodilna fronta oziroma Socialistična zveza mora najti novo metodo dela, mora postati trajno aktivna v politični in idejni borbi za socializem in budna proti vsem protisocialističnim pojavom — birokratskim, in-formbirojevskim, klerikalnim itd. Taka aktivnost bo najboljša priprava za oba kongresa.
Če upoštevamo bodočo vlogo Socialistične zveze, ki jo je na VI. kongresu Partije nakazal tov. Tito, nam bo jasno, da vse to, pomeni veliko priznanje Osvobodilni fronti in da je to njena moralno-politična zmaga. Kar spomnimo se namreč, kako so nekateri pred leti in še pred meseci mislili in naklepali. Pustimo ob strani informbirojev-ski napad na Ljudsko fronto in tiste izdajalce, ki so z njim ponavljali, da Fronte ni treba, da se v njej Partija utaplja, itd. Spomnimo se rajši, da se je večkrat celo pri naših predanih aktivistih {»javljala misel, da je Fronta odveč, da lahko Partija »politično dela« brez nje. Zato smo bili ob sklepih partijskega kongresa vsi navdušeni, da je takih diskusij enkrat za vselej konec, da so take tendence jasno ožigosane kot prakticistične in birokratske.
Res je, primerov takega zavestnega in namernega podcenjevanja in nerazumevanja Fronte je bilo v Sloveniji malo. Vendar se s tem ne smemo opravičevati, kajti objektivno, na delu, v vsakodnevni praksi pa smo več ali manj vsi komunisti tako delali. Neštetokrat smo n. pr. slišali poročila: »Partija še nekako dela, Fronta je pa slaba«, »Situacija pri nas je še kar dobra, toda ne po zaslugi Fronte, temveč Partije« itd. Kakor da je sploh mogoče, da hi Partija res delala, ne da bi bila zaradi tega aktivna tudi Fronta. Dopuščali smo, da so mnoge organizacije životarile, da se niso sestajali odbori, da na konferencah sploh nismo govorili 9 Fronti, da se komunisti niso udeleževali frontnih sestankov, da niso hoteli v Fronti prevzemati funkcij in podobno. Imeli smo mestne terene, na
katerih je živelo nad 100 komunistov, pa ni nobeden delal v odboru OF. Običajno smo tudi take politične naloge in ukrepe, ki bi jih bili lahko sprejeli v frontnem odboru, reševali v partijskih komitejih in se ta praksa ponavlja tudi še sedaj v nekaterih komitejih Zveze komunistov. Se imamo primere, da občinski komiteji »nadomeščajo« občinske odbore OF.
Tovariš Marinko je na seji Izvršnega odbora izrecno poudaril, da je treba takoj vse ali pa skoraj vse politične naloge prenesti v Fronto, s tem da se v praksi dosedanje partijske organizacije v Zvezi komunistov kvalitetno dvignejo na višjo stopnjo zgolj idejnega usmerjevalca. Čeprav pa so te stvari načelno zelo jasne ter na splošno povsod med komunisti in nekomunisti pozdravljene, moramo v praksi pričakovati birokratski odpor v vrstah samih komunistov, in to na najrazličnejše načine. V Rogaški Slatini so nekateri komunisti menili, da je »Partija prehitro dala oblast iz rok, da bo sedaj reakcija zaživela«. To je odtenek sektaškega gledanja, da je nazadnjaško vse, kar je izven vrst komunistov. Vedeti moramo, da delovni ljudje v Fronti, ki so v veliki večini prepričani, da je pri nas borba za socializem stvar našega obstoja in napredka, ki že upravljajo naša gospodarska podjetja, prosvetne, zdravstvene in druge ustanove, ki iz dneva v dan razvijajo svojo samoupravnost, da, te delovne množice morajo imeti tudi politično socialistično organizacijo, v kateri bodo na najdemokratičnejši način uveljavljale svoja mnenja glede naše notranje in zunanje politike.
Iz navedenega sledi, da je sedaj nujna naloga ne samo organizacij Fronte, marveč predvsem tudi komunistov, da oni sami prenehajo s starim
načinom dela, da si nehajo lastit* monopol na odločanje o političnih, gospodarskih in kulturnih vprašanjih svojega kraja, svoje občine, da omogočijo razpravljanje in sklepanje o vseh vprašanjih v širšem krogu kot doslej, v krogu Fronte in da tako ne podcenjujejo socialistične zavesti množic v Fronti. Ne sami komunisti, treba je smelo zaživeti v širšem krogu! Z drugimi besedami: treba jc ta širši krog, to bodočo Socialistično zvezo takoj organizacijsko in idejno-politično učvrstiti — v vasi, v občini, v okraju in sploh. To sedaj zahteva od nas naša socialistična demokracija. Se več! Za pravilno delo same Zveze komunistov in za odpravljanje birokratizma v njenih vrstah je danes izredno važno, da se čim hitreje vzpostavi živo delovanje Socialistične zveze.
Ce ugotavljamo, da bo imela odslej Fronta oziroma Socialistična zveza večjo vlogo, da bo več in tudi konkretno samostojno odločala, da ne bo samo potrjevala vnaprej izdelanih sklepov, je pa tudi razumljivo, da je treba resneje postaviti vprašanje, kdo je lahko član Sooialistične zveze.
Nekateri aktivisti menijo, da je danes OF »preveč množična«. Tako postavljena stvar ne bi bila točna. Danes imamo povprečno v Sloveniji 75°/o volilnih upravičencev v Fronti kljub temu, da je v nekaterih okrajih stanje slabo: Murski Soboti 34,7°/o, v Novem mestu 45,8 %, v Ptuju 55,5 % in v ljubljanski okolici 57,2*/». V slednjem okraju pa imamo občine, ki naravnost začudijo zaradi izredno nizkega procenta, in ni niti malo govora o množičnosti, kaj šele o »preveliki množičnosti«. Tu je treba že pred kongresom tudi številčno povečati organizacije.
Imamo danes člane Fronte, kd so vse prej kot borci za socializem. Neki
frontovci so v tem pogledu slabši kot nefrontovci. Lik frontovca, ki smo ga poznali med vojno in po vojni, je marsikje zbledel. Mnogi se skrivajo pod plaščem OF, pa so vse drugo kot dobri frontovci, so v OF zato, ker mislijo, »da bi bilo zanje slabše, če ne bi bili«. So samo na jeziku za socializem. Večkrat se o kom sliši: »V Fronti je, naš pa ni!« Tako stanje, taka dvoličnost že doslej naši Fronti ni bila v korist, še manj pa bo potem v Socialistični zvezi.
Prav iz teh vrst se že danes slišijo tudi glasovi: »Za OF smo, za Socialistično zvezo pa nismo.« Z drugimi be-
IZ VKKBINEi
Jože Stok-Korotan: Odločilni boji enot VII. korpusa na Dolenjskem januarja 1945
Svetozar Vukmanovič-Tempo: O vprašanjih planiranja in akumulacije
Jože Novinšek: O nekaterih vprašanjih zadružnega sodelovanja
Dr. techn. France Avčin: Ob desetletnici smrti Nikole Tesle
Dr. Stane Mikuž:	Razstava
mladinskih ilustracij
Janez Dokler: Slovo v maju — feljton
Janko Pleterski: Teden dni po svetu
Dr. Anton Melik: V Clevelandu
Z. Polič: Telesna vzgoja v I novem letu
L
sedami: nismo za socializem! Cisto prav je, da se take stvari danes ne preslišijo in da se v tem pogledu jasno postavi črta ločnica. Osvobodilna fronta je že doslej imela program graditve socializma in je med članstvom v teh letih visoko dvignila socialistično zavest, ki je rasla s tem, da so ljudje dnevno v praksi gradili socializem, da Fronta glede tega ni imela drugega (Nadaljevanje na 2. strani)
r
v
Članom Zveze komunistov
in Socialistične zveze delovnih ljudi
Z današnjim dnem pričenjamo objavljati vrsto člankov z namenom, pojasnjevati sklepe VI. kongresa ZKJ, katerih izpolnjevanje je sedaj naša najvažnejša naloga.
Pozivamo vse člane in funkcionarje Zveze komunistov in Socialistične zveze delovnega ljudstva, naj te članke pazljivo preberejo in naj nam o njih pošljejo svoje mnenje, kritične pripombe, morebitna vprašanja, dopise in članke, ki bodo vsebovali praktične izkušnje, da bi z medsebojnim izmenjavanjem teh izkušenj zagotovili čim uspešnejše uresničevanje sklepov VI. kongresa.
Obenem pozivamo vse člane Zveze komunistov in Socialistične zveze delovnega ljudstva v akcijo za nove naročnike »Ljudske pravice«, ki vam bo predvsem z idejno-političnimi in gospodarskimi članki, kakor tudi s članki s pestro vsebino z drugih področij pomagala v vaših naporih, v vašem vsakdanjem delu za nadaljnji napredek naše domovine.
Uredništvo »Ljudske pramice«
J
Proslava II. obletnice dražgoške bilke
Kako živi so spomini na našo NOB, tako med našimi borci kakor celotnim delovnim ljudstvom Gorenjske, dokazuje veličastna proslava 11. obletnice slavne dražgoške borbe 4. januarja t. 1. Tu se je zbralo nad 600 borcev in bork, vsi v partizanskih uniformah, na prsih so se blestela nešteta odlikovanja, ki so jih dobili za zasluge v NOB. Vseh udeležencev pa je bilo nad 2000.
Da čimbolj počastimo spomin na 11. obletnico borb v Dražgošah, so tako občinski kakor tudi okrajni odbori ZB kranjskega in radovljiškega okraja organizirali vsega skupaj 20 patrulj, med njimi z Jesenic, iz Kranja, Tržiča, Poljan, 2iri, z Golnika in iz Krope itd. Iz Bohinja in patrulja iz Mojstrane, ki jo je organizirala vojska, sta obe prehodili na smučkah Jelovico. Posebno
pozornost je vzbujala patrulja iz vojske, vsa oblečena v belo, kar je spominjalo predvsem na prodirajoče Švabe proti Dražgošam. Partizanske patrulje so obiskale znane partizanske kraje, kjer so dobivali zatočišče borci v času NOB. Predvsem so se ustavljale v Kropi, Jamniku, Podblici, Lajšah, po vaseh Selške in Poljanske doline, med njimi tudi v Javorjah, Martin vrhu, Davči, Partoču in Podlonku. Te patrulje so prirejale manjše mitinge in obiskovale partizanske družine. V mnogih hišah je pela harmonika, plesali so prav po partizansko. V mnogih hišah je donela partizanska pesem, ki so jo nekdanji partizani skupaj prepevali z vaščani.
Vso noč od sobote na nedeljo so v vseh vaseh, koder so šle patrulje, po-
ŠSsillPiils
:	'•	•	o:-'	to
J" ' k
| ' tol
C' -^v.	JT/	fr	S
Goreča hiša pod »Bitkovo skalo« pri Dražgošah, ki so jo Nemci požgali pri napadu pri Dražgošah januarja 1942. leta.
iOriginailna fotografija, odvita Nomoom)
kale puške, ki so prav tako zelo živo spominjale na čas NOB in s tem tudi naznanjale, da se patrulje z vseh strani bližajo Dražgošam.
Zjutraj okoli osmih, t. j. v nedeljo, 4. t. m., se že zaslišijo prvi streli, ki naznanjajo prihod patrulj. Partizani prihajajo prav z vseh strani, kot so pred 11 leti prihajali Nemci proti Dražgošam. Jeseničani se postavijo pod »Bičkovo skalo«, Tržičani, katerih patrulja je bila številčno najmočnejša, prihajajo prek Slemena in Površnice, Bohinjci, ki so prekoračili Jelovico s smučkami, prihajajo od Razpoh, sočasno se spušča s pobočja Jelovice vojaška patrulja, oblečena v belo. To so pravi izvežbani smučarji, ki delajo kri-stanije okoli dreves ter sipljejo iz mitraljezov in brzostrelk, kar ustvarja posebno pestrost. Od spodnje strani pa prodirajo poljanska, škofjeloška, medvodska in ostale patrulje iz Selške in Poljanske doline, ki vse skupaj vedno bolj stiskajo obroč okoli Dražgoš. V obrambo Dražgoš se postavljajo patrulje, ki so že prej prispele. Tako se razvija velika borba, ki zelo živo spominja na dogodke pred 11 leti na teh tleh.
V Dražgošah samih vlada popolnoma zimsko razpoloženje, kot je bilo tudi takrat. Snega je skoraj pol metra in ga je po štiridnevnem deževju zapadlo zopet okoli 10 cm. Drevje jc vse odeto s tankimi plastmi snega, ki se blišči kot kristal. Vse Dražgoše pokriva gosta megla, le od časa do časa se pokažejo okoliški robovi, na katerih so naši borci pred 11 leti držali svoje položaje in branili Dražgoše.
Sami Dražgošani sc zelo prisrčno pozdravljajo z bivšimi borci-partizani in skupno z njimi obujajo spomine na težke dni borbe, ko so s skupnimi silami branili svojo rodno vas. Mnogim se utrne solza, ko se spomnijo, da so jim Švabi ubili sina, hčer, vrgli koga živega v gorečo hišo, iz katere že vpijejo žene in otroci. Borba za Dražgoše je ena izmed prvih večjih borb v Sloveniji, toda ta borba je zahtevala tudi nešteto življenj, ki so jih dali tako partizani, posebno pa veliko število Draž-gošanov. Žrtve, Tei so padle v borbi za Dražgoše, se gotovo približujejo številki sto. Pred spomenikom,-ki je postavljen v spomin tem žrtvam, polagajo vence stari partizani in člani odborov ZB v zavesti, da so to žrtve, ki so padle v prvih dneh naše NOB v zimi leta 1941-1942.
Slavnost je prav na mestu, kjer je pred prihodom Švabov v Dražgoše stal zelo lep sokolski dom in kjer so se v času osvobojenih Dražgoš vršili partizanski mitingi. Zdaj na tem mestu stoji žagarski obrat kmetijske zadruge, ki obdeluje les za obnovo porušenih hiš, ki jih dvigajo iz ruševin pridne roke Dražgošanov. Ker sta porušena oba
kulturno-prosvetna domova, tako bivši sokolski kakor tudi prosvetni, v katerem so Nemci pobili, zažgali ter zasuli v ruševine 29 Dražgošanov, so začeli razmišljati o novem kultumo-Rj-osvet-nem domu. V Dražgošah je bilo kulturno življenje zelo dobro razvito, zato ta stara tradicija nikakor ne sme za-mreti. Krajevni odbor ZB iz Dražgoš, odbor kmetijske zadruge kakor tudi vse množične organizacije in občinski odboi-niki se že ubadajo z mislijo, zgraditi lep dom, ki bi nadomestil porušena kulturna domova. Poleg dvorane naj bi ta dom imel še nekaj sob, kamor bi lahko prihajali od časa do časa tako bivši borci kakor tudi drugi naši državljani na oddih v Dražgoše. To zamisel krajevnega odbora ZB in ostalih Dražgošanov toplo pozdravlja tudi občinski odbor ZB Železniki in Selca kakor tudi okrajni odbor ZB Kranj. Mislim, da bodo to idejo pozdravili vsi gorenjski partizani, predvsem pa tisti, ki so sodelovali v slavni dražgoški bitki.
Sam program se je začel odvijati okoli pol enajstih in to z državno himno. Nato so vsi komandirji patrulj drug za drugim predali raport narodnemu heroju Antonu Dežmanu - Tončku. Vsak komandir je pozdravil s stisnjeno pestjo ter raportiral, od kod patrulja prihaja in koliko je številčno močna. Po raportu mu izročajo spominske knjige, v katerih je opisana pot, ki so jo patrul je prehodile. Poleg tega vsebujejo te knjige tudi podpise raznih partizanskih mamic in partizanskih družin. Po sprejemu patrulj je tovariš Tonček dal vsestransko priznanje borcem za naporno, toda izredno važno pot in naloge, ki so jih patrulje opravile Pozval je vse, naj tudi v bodoče na tak ali podoben način tudi Gorenjci proslavljamo vse važne zgodovinske dneve iz časov naše NOB To je najboljši način seznanjanja kakor tudi vzgajanja naše mlade generacije z značajem in pomenom naše NOB.
Ko je bil zaključen sprejem patrulj, je spregovoril tov. Ivan Bertoncelj. V svojem govoru je orisal pogoje partizanske borbe v zimi 1941-1942 ter poudaril, da bi bila partizanska borba zaman brez aktivne podpore samega ljudstva. V nadaljevanju pa je nadrobneje prikazal sam potek dražgoške bitke, ki je bila ena prvih večjih borb v Sloveniji.
Za njim je predsednik okrajnega odbora ZB tov. Lošterk pozval vse prisotne, ki so stali na slavnostnem prostoru, k enominutnemu molku. Kranjska godba pa je zaigrala »Kot žrtve ste padli«. Član narodnega gledališča iz Kranja je recitiral Zupančičevo pesem »Veš, poet, svoj dolg?«. Posebno se nam je vtisnil v spomin tisti del pesmi, ki pravi: »Vrh Možaklje bom
(Nadaljevanje na 2. strani)
VATIKANSKA TEMA V ZOODOViJVI
Napredek obCine AdieSiCi
v Deu uradni
SovraStvo Vatikana do naše dežele in naših narodov, posebno do hrvat-skega in slovenskega, se kaže v raznih oblikah. Ce bi ne bilo te sovražne osnove, če bi ne bilo globljih in bolj temeljnih »razlogov« za vatikansko težnjo, nasprotovati Jugoslaviji, bi ne bilo niti »vprašanja Stepinca«.
Vatikan in tisti, ki so okrog Stepinca spletli gonjo proti Jugoslaviji, ravnajo tako, kakor da je ta primer edinstven v zgodovini, kakor da se kaj takega ni moglo zgoditi nikdar ih nikjer po svetu, marveč edinole v Jugoslaviji. Ze ob površnem pregledu pa se da ugotoviti ne le v novem veku, marveč tudi v srednjem, da papež ni mogel vedno vsiliti narodom in državam škofov in kardinalov, ki jih je on hotel, ne da bi se oziral tudi na koga drugega in ne le nase.
Vzemimo primer iz daljnega 16. in 17. stoletja, ko so veljali v raznih deželah zakoni »ius cavendi*, »ius pla-ceti«, »ius exclusivae« in »ius appclla-tionis«. Ti zakoni so omejevali vmešavanje papeža in škofov v posameznih deželah ter varovali koristi države in ljudstva. Državna oblast je imela na primer pravico, vnaprej nadzorovati namere in ukrepe škofov in cerkve, prepovedati objavo in izpolnjevanje tistih papeževih in škofovskih odredb, ki tii škodovale ljudstvu in državi, postaviti veto pri volitvah škofov in nižje duhovščine, upoštevati pritožbe vernikov in nižje duhovščine proti škofu ter odstranjevati in kaznovati take nezaželene škofe.
V tistih časih to niso bili kaki izjemni dogodki; papež jih je moral upoštevati, čeprav mu je to vezalo roke in mu omejevalo oblast celo nad cerkvijo samo. Razni »cerkveni očetje« so celo opravičevali tak sistem. Znana je bogata literatura izpod peresa priznanih teologov in kanonistov, ki ga zagovarjajo.
Mnogi škofje so zastopali tak sistem, ker so videli v njem znatne prednosti, pogoje za večjo avtonomijo pred Vatikanom ter boljše odnose do ljudstva in
države.
Ne govorimo tu o emancipacioni-stičnem gibanju, znanem pod imenom episkopalizem, ali o separatističnem ga-likanizmu, niti ne o febronanizmu, marveč o stanju, ki ga je papež priznaval.
Tudi še v nedavnem času, za Franca Jožefa I., je imela Avstro-ogrska podoben odnos do Vatikana, ko je bilo odvisno od vlade in cesarja, kdo bo škof, kdo kardinal in celo, kdo bo — papež. V času soglasja med Dunajem in Rimom se je vse odvijalo brez trenja, morebitne nesporazume glede posameznih oseb za ta ali oni položaj pa so reševali diplomatsko diskretno.
Tudi kardinal in škofje na Hrvat-skem so bili brez izjeme kandidati dunajskega dvora, izbrani v skladu s pro-tislovanskimi cilji, s čimer se je seveda strinjal tudi Rim. Toda niti na Dunaju niti v nemških ne v madžarskih deželah ni mogel papež postaviti cerkvenih dostojanstvenikov, ki bi bili anacio-nalni ali ki bi ne bili popolnoma lojalni do države.
Leta 1903 je bil onemogočen izbor kardinala Rampolle za papeža, čeprav ga je volila večina kardinalov. Toda Rampolla ni ugajal Francu Jožefu, zato so morali izbrati drugega!
Koliko konkordatov je sklenil Vatikan z raznimi deželami v starejšem in novejšem času, s čimer je bila tem deželam priznana pravica veta pri volitvi škofov, če jim kandidat ni bil po volji! V večini konkordatov je jasno določena ta diskrecijska pravica države in predvidena prisega izvoljenih škofov, da bodo zvesti državi in ljudstvu. Celo v konkordatu, ki naj bi ga bila sklenila stara Jugoslavija, je bilo to določilo. Ko konkordata ni bilo, papež ni mogel imenovati škofa brez odobritve, novi škof pa je prisegel v Beogradu.
Izpolnjevanje pogojev v času imenovanja ne daje škofu nobene pravice,
Proslava 11. obletnice dražgoške bitke
(Nadaljevanje s 1. strani) stal, pesem svojo rjul, Blegaš me bo čul, Krim odmev bo dal.«
Pevski zbor »France Prešeren« iz Kranja je zapel tri partizanske pesmi. Ob zaključku je tov. Lošterk pozval vse prisotne, naj gredo skupno pred spomenik padlih partizanov in Dražgo-šanov, kjer bodo položili vence na grob in se poklonili žrtvam. Tu so dali častne strele. S tem je bil končan svečani del proslave.
Po vsej slovesnosti se je razvijalo p« barakah, ki so bile Dražgošanom do postavitve hiš za začasno bivališče, tradicionalno partizansko veselje. Borci, ki so se po dolgem času zopet našli, pripovedujejo svoje doživljaje drug drugemu. Med njimi so pomešani Dražgo-šani, aktivisti in okoličani. To veselje se odvija ob znani dražgoški domači godbi vse do večera, ko se udeleženci vračajo v svoje kraje in ob slovesu poudarjajo, da se bodo spet videli ob letu, če ne prej.
da bi ostal na svojem položaju, če se izkaže, da se je pregrešil proti pogojem. Konkreten primer Alojzija Stepinca kaže, da je izgubil svoje začetne, verjetno le dozdevne kvalifikacije.
To bi se dalo razložiti tudi strogo juridično. Stepinac je bil imenovan leta 1934 po posvetovanju med Rimom in Beogradom ter tudi prisegel zvestobo državi. Maja 1941 pa je poteptal to prisego in javno zanikal državo, kateri bi bil moral biti zvest, in se — ne enkrat, marveč večkrat — javno izrekel ustno in pismeno za ustaško »NDH«. Delal je in zapustil pisane dokaze o svojem delu proti Jugoslaviji, ki da je ne želi in bi je ne priznaval več, če bi se osvobodila okupacije.
Njegovi memorandumi papežu v tem smislu so zelo jasni in ga obtožujejo kakor njegova dejanja in dokumenti z druge strani, v istem smislu pa kompromitirajo tudi papeža.
Ena sama podrobnost: z dokumenti je ugotovljeno, da je prav Stepinac delal aprila 1941 na tem, da se med »NDH« in Vatikanom upostavijo diplomatski odnosi, kar se je tudi zgodilo, čeprav so hkrati obstajali tudi stari, normalni diplomatski odnosi med Vatikanom in jugoslovansko vlado v emigraciji. Dalje: položil je novo prisego, in to ustaš-kemu »poglavniku«. Postal je vrhovni vojni vikar ustaške vojske, ki je bila sovražna jugoslovanski državi že zato, ker je sodelovala v okviru vojaških akcij nemškega in italijanskega okupatorja.
Glede na dejstvo, da obstoji pravna kontinuiteta iz stare v novo Jugoslavijo, je položaj Stepinca tudi juridično povsem jasen. Ne bilo bi potrebno niti vse drugo, kar ga bremeni kot krivca v zločinskih orgijah ustašev in okupatorjev, pa bi vendarle ostal brez kvalifikacij za položaj škofa v tej deželi.
Pod vtisom vatikanske propagande se določeni »svet« zgraža nad tem, da naša dežela in naše ljudstvo odločno odklanjata Stepinca, ki sta ga sodišče in ljudsko mnenje razglasila' za nevrednega. Kakor da v zgodovini ni bilo takih primerov, kakor da je to zares prvi in edinstveni primer!
Da ne bomo naštevali preveč, se spomnimo samo prve polovice 19. stoletja, ko se je z gibanjem Rissorgimen-to porajala Italija. Italijanska enciklopedija nam pripoveduje:
»Italijanski Rissorgimento je imel svoje škofovsko vprašanje v 1. 1860-66, ko so bili mnogi škofje, sovražni novemu položaju in državnemu redu, odstranjeni iz svojih škofij, k temu prisiljeni tudi s političnimi ukrepi, pogosto pa zaradi ogorčenja ljudstva. Nova, združena država je hotela imeti pri imenovanju škofov enake pravice, kot so jih imeli pred revolucijo vladarji razkosane Italije, Vatikan pa tega ni hotel priznati. V začetku leta 1865 so odstranili iz škofij 41 škofov zaradi nelojalnosti, 16 škofov, ki jih je bil papež samovoljno postavil, pa ni moglo priti v škofije. Med njimi sta bila tudi dva kardinala, in sicer milanski in tu-rinskL Nekatere izmed njih, celo kardinale, so Internirali ali zaprli ali pa izgnali. Nekaj škofov je umrlo, tako da dalje časa je bilo v novi državi nič manj kot 108 praznih škofovskih mest«
To se je dogajalo v Italiji, papežu pred nosom, čeprav to ni bila kaka socialistična revolucija in dasi je bila nova Italija kraljevina z dokaj konservativno in religiozno oblastjo. Papež je klical svet na pomoč, celd vojsko je pozval nad novo Italijo. Končno je pa vendarle moral napraviti kompromis, če je želel vsaj nekaj rešiti za cerkev in svoj vpliv.
Grof Ciano si je zapisal 28. januarja 1940 v »Dnevnik« razgovor s svojim tastom Mussolinijem, ki mu je pripovedoval, kako je nezadovoljen s škofom v mestu Jesi, in je od »sive eminence Vatikana«, jezuita Tacci Venturija zahteval, naj ta škof »izgine«. Skof je bil odstranjen, Mussolini pa je z zadovoljstvom ugotavljal, da je umrl »in oscu-rit&« (v mraku). Takšni odnosi so vladali takrat.
Tako je na en sam 'Mussolinijev migljaj papež likvidiral ne le tega ta-jinstveno izginulega jesiškega škofa, marveč tudi razne druge. Za primer naj navedemo škandalozni primer z goriškim nadškofom Sedejem, ki je bil fašizmu napoti zato, ker je bil Slovenec. Grobo so ga odslovili iz škofije, čeprav je bil zvest cerkvi in lojalen do države, nekaj tednov pozneje pa je umrl zaradi tega moralnega udarca. Podoben je primer tudi s tržaškim škofom Fogarom, po poreklu Furlanom, ki je moral izginiti »in oscuritš«, da bi v Trstu sčdel na škofovski stol zloglasni fašist Santin, ki ga je Mussolini zelo cenil, ker je pospeševal raznarodovanje Julijske krajine.
V lateranskem sporazumu iz leta 1929 je formulirana za škofe v Italiji posebna prisega zvestobe državi, ustavi, kralju in vladi. V nobenem drugem konkordatu s kako državo se ni spustil papež tako daleč, da bi pristal tudi na prisego vladi. Skof je v Italiji prisegel
(in to velja še danes, po zlomu fašizma), da ne bo sodeloval na nobenem zasedanju niti v nobenem razgovoru, ki bi mogel škoditi državi in javnemu redu, ter da ne bo dovolil take dejavnosti niti podrejeni duhovščini. Se več. Skof se je s prisego zavezal, da se bo »trudil odvrniti od nje (države) nevarnost, za katero bi vedel, da ji preti«. Z vso pravico so razlagali, da sta papež in Mussolini (in to velja danes za De Gasperija) zaposlila škofe tudi v vulgarni policijski službi! V Italiji škofje ne morejo sodelovati v nobenem gibanju ali stranki, ki bi bila nasprotna vladi (ne le državi!), in so dolžni prepovedati tudi podrejenim duhovnikom članstvo v takih strankah ali gibanjih.
Neftaj drugega je seveda za papeža Jugoslavija, ne le zato, ker ni fašistična, niti ne samo zato, ker je socialistična in demokratična, marveč preprosto zaradi tega, ker je pač — Jugoslavija. Jugoslovanski narodi in vlada bi se morali prikloniti popolni suverenosti Vatikana v vprašanjih škofov in duhovščine, celo kadar škofje in duhovniki izpolnjujejo direktive v interesu in za cilje neke tuje oblasti, v škodo lastne države in svojega ljudstva.
Ko Stepinac danes pravi tujim novinarjem: »Imam samo enega ukazo-valca, samo njemu sem poslušen, to pa je sveti oče!« — to-poveličujejo kot visoko načelnost in kot pravilno stališče Stepinca in Vatikana. Toda — katera druga država irf katero ljudstvo na svetu bi dovolilo in preneslo, da bi mu vsiljevali takšnega škofa? Ali bi Velika Britanija marala svojega Griffina, če bi bil tak, da bi blagoslavljal Hitlerjevo armado proti svojemu ljudstvu in če bi ji ga danes papež vendarle vsiljeval? Kaj bi dejali Američani, če bi se bil kardinal Spellman pečal s takimi deli in če bi papež vendarle vztrajal, naj ostane v New Yorku?! Ali je na to potreben odgovor?
Ive Mihovilovič (Po »Borbi«)
Naša občina je ena izmed najmanjših v črnomeljskem okraju, zato se ne more ponašati z ne vem kako velikimi uspehi v gospodarstvu, posebno še, ker je kraj zelo pasiven in je okupator uničil pet vasi do polovice. Mnogo časa, materialnih sredstev in truda je bilo treba, da smo zabrisali posledice vojne.
Toda kljub trdemu delu pri obnovi je občina Adlešiči precej napredovala v primeri s stanjem v stari Jugoslaviji. Najvažnejša pridobitev je napeljava elektrike. Za sedaj sveti le v dveh vaseh, to je v Adlešičih in v Purgi, in je še 13 vasi v občini, ki čakajo na elektrifikacijo. Večkrat slišimo tega ali onega, ki pravi: »Kako lepo je zdaj pri vas, ko vam sveti elektrika!« Ze po tem vidimo, da ljudje dobro vedo, kakšen napredek pomeni elektrika za vas. To so dokazali tudi s tem, da so s prostovoljnim delom zgradili transformator. Vaščani iz Sel so že skoraj pred dvema letoma izkopali jame in pripravili drogove, manjka pa jim še ostali material, in transformator je preslab. Tudi vaščani iz Gorenje so že pripravili drogove in tudi hišno napeljavo že imajo, tako upamo, da bo v najkrajšem času zasvetila v obeh vaseh električna luč in ne bo dolgo, ko bodo elektrificirane vse vasi v občini.
Druga važna gospodarska in kulturna pridobitev za naš kraj je napeljava telefona. Bilo je meseca junija, ko je imel upravnik črnomeljske pošte prvič sestanek zaradi telefona. Večina občanov je bila takoj za to. Vmes so bili seveda tudi taki, ki so godrnjali: kaj je treba telefona, samo stroške nam napravljate. Ljudje jih niso poslušali. Direkcija telegrafa in telefona je odobrila graditev. Sami smo izkopali nad sto jam in zbrali 100 drogov, 11. oktobra pa je zabrnel telefon v tem našem, od vsakega prometa tako oddaljenem kraju. Pri delu so se najbolj izkazali vaščani iz Fučkovcev in Gorenjcev. Tajnik občipskega ljudskega odbora tov. Alojz Cvitkovič pa ima največ zaslug, da je telefon zgrajen, in to
nnzcf narodne osvoboditve
v Kocevio
Vse naročnike opozarjamo, do smo novoletni številki našega lista priložili položnice. Med tem se je spremenila bančna številka našega računa iz št. 604-90321-0 na 604-*T«-l35. — Naročniki pa se še vedno lahko poslužijo starih položnic in naj čimprej nakažejo naročnino.
UPRAVA »LJUDSKE PRAVICEu Ljubljana, Kopitarjeva 2
Letos bo minilo deset let, kar je ▼ Kočevju zasedal Zbor odposlancev slovenskega naroda. Na primemo proslavo desetletnice tega zgodovinskega dogodka se je Kočevje že začelo pripravljati. Izdelani so prvi predlogi, kakšna naj bi bila proslava, da bi čim bolj poudarila pomen prvega zasedanja slovenske Ljudske skupščine, ki se je sešla pred desetimi leti, sredi osvobodilne vojne v zgodovinski dvorani Seškovega doma v Kočevju.
Ena osrednjih prireditev celotne proslave bo nedvomno velika razstava zgodovinskega gradiva Muzeja narodne osvoboditve v Kočevju. Ta muzej, ki že nekaj časa deluje kot posebna sekcija organizacije Zveze borcev, si je zadal nalogo, da bo do jesenskih prireditev zbral ih uredil vse zgodovinske dokumente narodnoosvobodilne vojne, katere glavne operacije so se vsa leta vršile prav na kočevskem ozemlju. Saj je vsakemu staremu partizanu dodobra znan Kočevski Rog, Jelenov žleb in utrjeni grad sredi samega Kočevja, ki so ga naše brigade tako junaško naskakovale pred desetimi leti.
Res je sicer, da bo proslava šele jeseni in da je do tedaj še mnogo časa, toda zgodovinsko gradivo in do dokumentarne listine se zbirajo počasi, še počasneje pa se urejajo. Zato je prav, da že zdaj spregovorimo o delu kočevskega muzeja, o katerem doslej še nismo slišali.
Predvsem moramo ugotoviti, da je bil naš muzej ustanovljen zelo pozno. Da bi mogel res zadovoljivo opraviti svojo nalogo, bi moral biti ustanovljen takoj prva leta po osvoboditvi, kajti mnogo dragocenega gradiva se je z leti že uničilo, mnogo pa so ga raznesli drugi poklicani in nepoklicani zbirale!. Nad gradivom, ki so ga raznesle nepoklicane osebe, bo težko še kdaj dobiti kak pregled. Kar je zbranega po drugih muzejih in arhivih, pa -po svojem nastanku in izvoru spada v naš muzej, upamo, da bomo s primernimi dogovori spet pridobili.
Uprava muzeja si je torej najprej zastavila nalogo, pregledati zbirke in arhive drugih podobnih ustanov. Tako je našla v Brežicah zanimiv arhiv iz časov preseljevanja kočevskih hitler-jancev, ki nam utegne razkriti še marsikatero nasUstvo nad slovenskim življem v letih 1940 in 1941. Tudi Muzej narodne osvoboditve v Ljubljani hrani precej dokumentov, ki bi bili izrednega pomena tudi za naš muzej. Seveda, večine teh dokumentov, ki so osrednjega pomena, muzej v Ljubljani ne bo mogel odstopiti. Uprava našega muzeja bo torej te dokumente posnela na filmski trak in jih posredovala obiskovalcem muzeja v faksimilih. Tega doslej še nismo uspeli. Naš sodelavec je našel precej gradiva tudi v arhivu Vojnozgodovinskega instituta v Beogradu, ki nam bo vrnil določene dokumente.
Dosedanje delo našega muzeja je vendar rodilo že zelo lepe uspehe Zbran je dragocen partijski arhiv iz let 1942 do 1945. Arhiv ima že lepo število originalnih posnetkov iz narodnoosvobodilne vojne, med katerimi so tudi slike zasedanja Zbora slovenskih odposlancev 1943. leta. Mnogo je tudi drugega gradiva, o katerem še ni mogoče dati kakega natančnega pregleda, ker ga šele urejajo.
Muzej dela danes v prostorih Okrajnega komiteja ZKS. Ti prostori so dokaj tesni in dela ni mogoče razviti tako, kakor bi želeli. Tudi še ni na razpolago dovolj strokovnih moči in stalnih uslužbencev, da bi mogli zbrano gradivo hitro pregledati, urediti in shraniti. Zaradi tega je uprava često prisiljena, da pušča različne zgodovinske predmete v posebnih zbirkah. Tako imajo zasebniki v posesti še mnogo primitivnega orožja, s katerim so bile oborožene prve partizanske skupine. Tudi zapuščino padlega borca Jožeta Seška hranijo še vedno njegovi domači. Ta zapuščina obsega neprecenljive rokopise in literaturo, ki zelo osvetljuje težavno ilegalno delovanje komunistov v predvojni Jugoslaviji. Priznati je sicer treba, da so ti predmeti vestno hranjeni, vendar bo bolj primemo in v splošno korist, da jih hranijo v muzejski zbirki, seveda tedaj, ko bo muzej primemo opremljen.
Zato bo treba še mnogo in trdo delati, predvsem pa bo uprava potrebovala primerna finančna sredstva, da bo lahko vzdrževala strokovno osebje ’n uredila primerne prostore. Na to mislijo tudi naši delovni kolektivi in bodo prav gotovo priskočili na pomoč s prispevki iz skladov za samostojno razpolaganje. Muzej pa jim bo kot protivrednost uredil zanimive zbirke, ki jih bodo spominjale na slavne dni našega osvobodilnega boja in ljudske revolucij	Martin Lorbar
v tako kratkem času. Ce je delo kje zastalo, je bil takoj zraven in uredil, da je zopet steklo. V dobrih dveh mesecih, kar imamo telefon, je že marsikomu prav prišel.
Zdaj bi radi dobili še pošto, da ne bomo vezani na Črnomelj, od koder jo dobivamo trikrat tedensko, kar je pa zelo nerodno, posebno kar zadeva dnevno časopisje. Pa še ena stvar je, ki si jo naši ljudje želijo, namreč prevozno sredstvo, saj smo brez vsake prometne zveze s Črnomljem in morajo ljudje iz oddaljenih vasi pešačiti tudi po 15 km in še več do Črnomlja. Ta stvar je že v teku.
V zdravstvenem pogledu pa smo napravili letos korak nazaj. Na zdravstveni postaji, ki je bila odprta pred dvema letoma, že več kot pol leta ni medicinske sestre. Vprašujemo se, kako da Svet za zdravstvo in socialno politiko pri OLO v Črnomlju tako malo skrbi za to.
V naši kmetijski zadrugi posebno dobro dela trgovinski odsek. V tem letu je zadruga odkupila večje količine zdravilnih zelišč, tako n. pr. 6000 kg češmina, 1000 kg lipovega cvetja, 1500 kilogramov kostanja in 5000 kilogramov orehov. Tako si po KZ ljudje pomagajo do denarja. Pri KZ je ustanovljen tudi obrtni odsek, kjer zelo dobro dela čevljarska delavnica; ustanoviti pa nameravajo tudi mizarsko delavnico. Vse premalo pa dela sadjarski odsek, kajti na tem področju bo treba odločneje ukrepati. Vsi vidimo, da je naše sadno drevje močno okuženo po ameriškem kaparju. Zato bo treba obvezno škropljenje sadnega drevja dosledno izvajati.
Na letnem zboru KZ so zadružniki na predlog predsednika KZ sklenili, da se uporabi dobiček zadruge za gradnjo prepotrebnega zadružnega doma. Zidno in strešno opeko so že nabavili in tudi apno je že pripravljeno. Pred kratkim je bil izredni občni zbor zadružnikov, na katerem so razpravljali o zemljišču, kjer naj bi stal dom. Lastnika stavbnih parcel sta postavila tako visoko ceno, da se zadružniki nikakor niso mogli strinjati. Ko sta popustila za polovico, so se pa kar hitro odločili; če bo zima ugodna, bomo začeli takoj kopati temelje.
Pred dvema letoma je bila ustanovljena pri nas tudi nižja gimnazija, ki pa so jo letos ukinili. Toda naši ljudje se ne strinjajo s tem. Na vseh sestankih množičnih organizacij, na roditeljskih sestankih in na zborih volivcev so zahtevali, naj se ponovno uvede gimnazija. Sli so celo v Ljubljano na Svet za kulturo in prosveto ter so dosegli, da je gimnazija ponovno vzpostavljena. V teh gospodarsko šibkih krajih si pač težko privoščimo, da bi se otroci šolali v Črnomlju. Izšolati pa se morajo vsaj toliko, da se lahko potem lzuče kake obrti..
Veliko več bi lahko delali v kulturi in prosveti, če bi imeli prostore za to. Toda kljub temu tudi na tem področju ne zaostajamo. Tako smo imeli v zgodnji pomladi več tečajev: izobraževalnega, gospodinjskega, tečaj za pletenje iz ličkanja, tečaj za umetno tkanje. Mnogo se dela tudi za obnovo domače obrti, to je tkanje domačega platna, saj je naš kraj znan po tej domači obrti. Zdaj se vrši tudi izobraževalni tečaj, pripravljamo pa gospodinjske in prikrojevalne tečaje. KZ bo v zimskem času organizirala tudi več kmetijsko-strokovnih predavanj.
Na območju našega občinskega ljudskega odbora je v načrtu še gradnja mostu čez Kolpo v 2uničih, ki bo vezal našo republiko s sosednjo Hrvaško kar bo nova, velika gospodarska pridobitev. Naš občinski ljudski odbor 1e skupno s sosednjim hrvaškim občinskim ljudskim odborom Ribnik predvidel zgraditev broda v Pobrežju, ki bo velike važnosti za promet čez Kolpo
P. Z.
Borna za preobrazbo Osvobodilne fronte v SodtfisfiCno zvezo
(Nadaljevanje s 1. strani)
programa kot Partija in da se je Fronta pri osvajanju tega programa idejno krepila. Tov. Tito je že na III. kongresu Ljudske fronte navedel kot glavno nalogo prav dvig socialistične zaveste. Ta socialistični element v Fronti je torej že zdavnaj prodrl in gre sedaj samo za to, da se mu dš v novi organizaciji večji poudarek. Treba je namreč jasno pribiti, da danes nihče ne more biti dober patriot, dober državljan, ne da bi bil za socializem in za socialistično Jugoslavijo. Se pravi, da ne drži »Za OF smo, za Socialistično zvezo nismo,« kajti ne biti za socializem se pravi ne biti za OF. Taki ljudje ne bi smeli biti v Fronti. Zato je pravilno, da take ljudi izključimo iz Fronte in se ne bojimo, da bomo s tem kaj izgubili. Na delu je treba biti frontovec, na delu je treba biti za socializem (pri čemer verska pripadnost ne more biti ovira). Samo taki člani spadajo v socialistično zvezo. Potem bo ta zveza izraz, ne pa maska dejanskega stanja.
Pri delu v Socialistični zvezi naj nam bo takoj v začetku pred očmi tudi skrb za to, da bomo čim bolj poudarili vlogo občine in same osnovne organizacije. Ves naši sistem decentralizacije in demokratizacije to naravnost terja od nas. Treba je omogočiti, da pridejo v občino najboljši kadri, kajti brez močnih lokalnih organov ni in ne more biti borbene aktivnosti v organizaciji ja v množicah.
Prav bi bilo tudi, da bi se na sestankih osnovnih organizacij razen tega, da se volijo delegati za okrajno in občinsko konferenco, razpravljalo tudi o tem, kateri aktivisti naj bi organizacije zastopali na obeh kongresih. Sedaj namreč prvič uvajamo pomembno novost, da bomo delegate za slovenski kongres volili na občinskih konferencah oziroma v mestih celo po terenih. To bo kongres zelo približalo terenu, ker bodo tudi odgovornosti delegatov do frontovcev bolj neposredne.
Predkongresne priprave seveda ne hi bile popolne, če ši ne bi temeljito predočili tudi vloge, ki naj jo naša bodoča Socialistična zveza odigra v svetovnem socialističnem gibanju. Ta vloga, ki bo spričo ugleda nove Jugoslavije brez dvoma zelo pomembna, nas bo še bolj povezala z naprednim delavskim gibanjem v svetu. Hkrati pa nam prav to dejstvo še posebej nalaga dolžnost, da organizacije Socialistične zveze še bolj tudi notranje učvrstimo.
NAROČAJTE SE NA
»Besed o«
revijo za književnost in umetnost
Uprava Ciril-Metodova 5
GEOD
RUDARJI
jpOJzimL
Kmetijske
in gospodarska podjetja v Železnikih
Sneg je pobelil lendavske ravnine Zemlja je zmrznila, vsi so se oddahnili od velikega blata, lci je tod ob deževnih jesenskih dneh. Najprej se je oddahnil Cigan, šef voznega parka: »Saj ne bi mogel navoziti gramoza za betoniranje temeljev na novi vrtini Pt-48 in ne tolčenca na novo cesto skozi rudarsko naselje.«
Da, tako je. Avtomobili v jesenskem deževju po premočeni zemlji komaj prilezejo do vrtine. Sicer je podjetje Nafta letos začelo sistematično graditi ceste po naftonosnem polju. Poprej so na ceste pozabljali in le traktorji so komaj lezli po razritih kolnikih. Vagone in vagone gramoza je zvozil Cigan s svojim voznim parkom. Dnevno so hiteli od gramoznic pri Muri težko naloženi tovorni kamioni proti Petišov-cem. Šoferji Božič, Barat, Časar in Vedenik so prepeljali ogromne količine gramoza. Valjarji so gramoz vtisnili na novo cestišče, blato je v teh predelih premagana
Vrtalna garnitura Tornado vrta zadnje metre. Vrtalni mojster na Tornadu je danes Jože Mavrič, doma nekje iz Primorske. Pred to vojno so njegovi starši dobili zemljo na prekmurskih ravninah. Z odkritjem nafte pri Lendavi je tudi on dobil delo. Danes je vrtalni mojster na najmodernejši garnituri Tornado.
Prvi vrtalec drži ročico dvigala. Prišel je izmenski nadzornik Patai, domačin, Madžar, doma iz Doline. Vso svojo dolgoletno solidno prakso in znanje posveča danes izgradnji moderne industrije nafte ob naši meji.
»Nekam stiska vrtino! Pri današnjem spuščanju vrtalnega drogovja smo spet imeli sitnosti. Skoraj bi se zataknilo v globini 1600 m. Pa smo napeli vse sile in uspelo nam je osvoboditi zataknitev,< mu poroča prvi vrtalec.
Patai se zamisli. Take stvari zanj niso nove: »Previdni bodite, fantje! Rajši temeljito prečistite vrtino, da ne bo kaj takega kot pri Paniču na Pt-58.«
Vrtalni mojster Panič je imel res smolo. Vsega 10 m je bilo še potrebno do dna vrtine. Vzeti so morali še eno jedro. Menda je premalo prečistil vrtino, pa mu je prijelo aparat za jedro-vanje in je ostal v vrtini.
Vrtalci neradi slišijo o takih za-takmtvah. Če ti ostane vrtalno dro-govje s svedrom v vrtini, ni 'tako enostavno dobiti ga iz nje. Takrat nastopi tako imenovana instrumentacija, ki lahko traja mesece in mesece, zavleče pa se lahko tudi leto dni ali še več. Vsi se tega bojijo, a zgodi se le...
te hočejo spraviti zataknjeni in odlomljeni predmet iz vrtine, spustijo v vrtino lovilne naprave. Takrat govore o raznih šlipsih, trnih, overšotih, pajkih, ali kako se vse te naprave imenujejo. Katero boš uporabljal? To je odvisno od oblike in lege odlomljene naprave, ki je ostala v vrtini. V kakšni legi je naprava, nam bo povedal odtis na svincu, ki ga spustimo v vrtino. Ta svinec spustimo v vrtino na koncu vrtalnega drogovja.
Mnogokrat je pri tej instrumenta-ciji razern znanja in prakse potrebna tudi sreča.
Toda pri Paniču je že precej časa vse odpovedalo. O tem premišljuje danes Patai: »Kaj bi se dalo še storiti?«
Tako kot Patai si belijo glave inženirji. Ob večerih čepe pri literaturi, podnevi pa poskušajo in poskušajo ... Čas pa teče...
So pa še druge težave pri vrtanju. V mrzlih zimskih dneh ni prav nič prijetno delati ob ročici dvigala, bodisi pri izvlačenju vrtalnega drggovja ali biti na vrhu stolpa, ali izvlaoiti kline, ko leje po rokan topla izplaka, veter pa neusmiljeno brije.
Toda vrtalci, pa tudi oni pri črpal-nih napravah so vajeni vsega tega. Njim te neprilike ne pomenijo mnogo. Vedno in povsod se je treba boriti s podzemskimi silami, katerih delovanja ne morejo videti; le aparati ga deloma zaznamujejo. Najbolj zanesljivi in občutljivi aparati pa so delovne roke izkušenega delavca — mojstra.
Brigade naših neustrašenih vrtalnih mojstrov Gerenčerjev, Premušev, Murkoviča, Balaška, Paniča, Bobneča, Verena stoje krepko v borbi s temi silami, pa čeprav jim mrzli sever biča obraz in roke.
Svedri njihovih vrtalnih garnitur prodirajo počasi v zemeljske globine. Kmalu bodo pri-vrtali do novih naftonosnih peščenjakov, nafta bo vdrla v vrtine. Takrat bo pozabljeno vse, veseli nasmeh bo omehčal trde obraze belih rudarjev...	—C—
idiit
Na vrtalni garnituri Tornado vstavljajo novo cev
Tudi na Pohorju napredujemo
Vas Kebelj leži precej visoko na Pohorju. Kljub veliki razsežnosti vasi in hribovitemu zemljišču so kmetje združeni v zadrugi. Vtem ko je zadruga še pred letom ali dvema le životarila, ker so jo vodili ljudje, ki so gledali le na svoj žep, je danes v zadrugi povsem drugače. Kmetje so vzeli stvar sami v roke. Odslovili so tiste voditelje in poiskali druge, poštene uslužbence. S tem so pridobili za zadrugo še tiste kmetovalce, ki so do tokrat stali ob strani.
Zadruga na Keblju sl je od takrat dalje kupila novo mlatilnico in elektromotor; pomagali so pri napeljavi elektrike v vas Modrič in na Kebelj, kamor so napeljali tudi vod za industrijski tok. Ustanovili so trgovino in prav nič jih ni motilo, če so morali vse blago za poslovalnico prevažati od kamionske ceste v vas. To so storili rade volje, zdaj eden, potem drugi in tako še'danes prevažajo, saj je to vsem v korist. Najbolj požrtvovalen je pri tem Ferdinand Videčnik iz Modriča, ki je peljal blago že štirinajstkrat.
Zadruga skrbi, da so tudi ceste in kolovozi vedno popravljeni. Za to so določeni cestarji, ki redno delajo na določenih mestih.
Ko je bila vas Kebelj priključena občinskemu odboru Oplotnica, je marsikdo mislil, da bo sedaj mnogo slabše, da bo odbor v Oplotnici pozabil na Kebelj in ostale pohorske vasi, kot se je to dogajalo v predaprilski Jugoslaviji. Toda dejstva so pokazala drugače: občinski ljudski odbor v Oplotnici s predsednikom Jožetom Zibertom skrbi za vse enako. Na Keblju je bilo treba prečistiti šolo, prepleskati vsa okna, vrata in druge predmete. Občinski odbor je to razumel in odobril to delo, ki ga je predlagal šolski upravitelj. Popravljene so bile tudi občinske ceste.
Na Keblju posebno poleti primanjkuje vode. Tudi o tem je že razpravljal občinski ljudski odbor; prepričani smo, da bo v letu 1953 vodovod že dograjen. Vodovod na Keblju je potreben tudi za gašenje požarov. Vode v vasi ni, potoček pa je precej oddaljen. Prepričani smo, da bo občinski ljudski odbor našel sredstva za gradnjo vodovoda in nam v tem priskočil na pomoč. V letu 1953 — tako je v planu — bo šolsko poslopje na Keblju dobilo novo streho, ker je sedanja že precej slaba.
Kako pa je z ljudskoprosvetno dejavnostjo v tej vasi? V splošnem se je delo precej razgibalo, samo škoda, da SKUD »Alfonz Sarh« šteje samo 25 članov. Ti člani so delavni in se trudijo, da bi svoje delo čim bolje opravili. V letu 1952 je dramska skupina naštudirali igro »Glavni dobitek« in jo trikrat uprizorila. Težave pa imajo z odrom, ki stoji v šolski veži in ga je treba po vsaki predstavi razdreti, ker drugače preveč ovira dohod v en razred. Vas Kebelj je tudi ozvočena, denar za to je dal OK ZKS Poljčane, vso montažo pa je izvedel upravitelj šole sam.
Šolsko vodstvo na Keblju je predlagalo OLO Poljčane, naj ustanovi eno-razredno šolo v Lukan j L Doslej so hodili otroci na Kebelj po osem do štirinajst kilometrov daleč v šolo. Zaradi tega je v tem delu ostalo precej ljudi brej šolske izobrazbe. V Lukanji je sedaj enorazredna šola, ki jo obiskuje v tem letu 18 otrok. Za dograditev šole je največ prispeval delovni kolektiv LIP iz Slovenskih Konjic.
Za Novoletno jelko, praznik naših najmlajših, so prispevala vsa podjetja in zadruge tod okoli, člani KUD ter žene iz Cerlaha in Keblja pa so pripravile vse potrebno, da bo ta dan ostal našim malčkom v prijetnem spominu.	Niko Pisansky
Kdo izmed partizanov, ki so se borili na Gorenjskem in v IX. korpusu, ne pozna malega trga 2elezniki ob deroči Selščici v globeli med orjakoma Blegašem in Ratitovcem! Z dražgoško borbo se je Selška dolina proslavila daleč po svetu. In od takrat pa prav do osvoboditve so bile v tej dolini neprestane borbe.
2elezniki si sicer še niso ozdravili vseh ran, ki jih je prizadejala vojna njihovemu gospodarstvu, vendar je prineslo zadnje leto na gospodarskem in kulturnem področju dovolj uspehov, da so ljudje ponosni nanje in da bodo v prihodnje s še večjim veseljem delali za nadaljnji napredek svoje občine.
Občina Železniki je nastala z združitvijo krajevnih ljudskih odborov Martinj vrh, Češnjica in Železniki. Gospodarska dejavnost te občine obsega šest državnih gospodarskih podjetij in pet zadrug, in sicer tri kmetijske in dve obrtni. Občina je osnovala gospodarski svet, ki skrbi za dvig podjetij in občine kot celote. Podjetja in zadruge so na sestanku sklenile, da bodo od svojih skladov za prosto razpolaganje odvajale 70% za komunalno dejavnost, medtem ko bodo samo 30% teh skladov obdržale za svojo uporabo.
Vsa gospodarska podjetja v Železnikih tesno sodelujejo z občinskim ljudskim odborom. Razen trgovskih, gostinskih in drugih obrtnih podjetij so tu še usnjama v Železnikih, produktivna zadruga »NIKO« (Železniki), ki je s svojimi izdelki, kot so šestila (ki so jih doslej uvažali), razveselila marsikaterega dijaka za Novoletno jelko, pa tudi z drugimi izdelki postala znana daleč po Jugoslaviji. Ta zadruga ima poleg svoje osnovne, dejavnosti še druge obrate: gostilno, ekonomijo, opekamo in elektrarno s 180 KS; zadnji dve so zgradili v letu 1952.
Obrtna zadruga »Ratitovec« Stude-no, ki zaposluje 36 čevljarjev, je začela v tem letu zidati nove delavnice.
Kmetijska zdruga Češnjica ima obrate za izdelovanje sodov, zabojev, mizarske delavnice, žago, trgovino, gostilno in ekonomijo. Kmetijska zadruga Martinj vrh ima mizarsko delavnico, zgrajeno v letu 1952, in trgovino. Člani kmetijske zadruge Dražgoše pa še vedno obnavljajo porušeno vas, medtem ko je njihova osnovna dejavnost žaganje lesa.
Vsa ta podjetja in zadruge skupaj predstavljajo gospodarsko celoto, ki zaposluje več sto delavcev, ki so sklepali o planu občine Železniki za leto 1952 in o njegovem uresničenju.
Skupno sodelovanje občanov je pripomoglo občini Železniki do lepih uspehov. V trgu samem so napravili 90 m
Gospodarski plan
občine Rovte za leto 1953
Na seji novoizvoljenega občinskega ljudskega odbora Rovte so ob pretresanju občinskega proračuna sprejeli tudi gospodarski načrt za leto 1953. Po tem načrtu nameravajo zgraditi kulturni in gasilski dom, ki bo v bodoče središče in žarišče kulturnega življenja v Rovtah in okolici. Gradili bodo ceste Hlevni vrh do Popitove grape in od Popitove grape do Sopoti, kar skrajša pot Vrhovcem in Hlevencem do Žiri za 8 km. Nadalje bodo zgradili 3 km ceste od Sopoti na Zavratec ter cesto Trate—Rovte, kar bo skrajšalo promet z Rovtami za 7 km.
V Medvedje brdo bodo napeljali elektriko, kar vaščani že dolgo želijo. Vaščani so pripravljeni dati drogove, skopati jame ter pomagati pri delu, kolikor bodo največ mogli.
Za uresničenje tega načrta pa moramo poprijeti in složno delati vsi občani. saj bo — če bomo vse to izvedli — nam samim v korist.	M. J.
kanalizacije, popravili vsa pota in ceste, elektrificirali sam trg, popravili strehe 13 stanovanjskih hiš in na novo uredili pet stanovanj.
Kmetijska zadruga Martinj vrh sama vzdržuje občinsko cesto proti Martinj vrhu in Ostremu vrhu, kmetijska zadruga Dražgoše gradi cesto na Dražgoški vrh ter napeljuje telefonsko zvezo 2elezniki—Dražgoše. KZ Češnjica je v letu 1952 v glavnem dozidala zadružni dom. Poleg tega je KZ Češnjica v letu 1952 posvetila pozornost notranji ureditvi obratov. Napravila je umetno sušilnico za les, nabavila novo loko-mobilo za pogon strojev in moderno stružnico. Pri tem pa ni pozabila na svojo osnovno kmetijsko dejavnost. Kupila je namreč moderno motorno škropilnico za sadno drevje in več (k^8i kmetijskih strojev.
Občinski odbor je poskrbel, da bodo strokovnjaki v Ljubljani izdelali urbanistični načrt, ki naj bi bil osnova za bodočo ureditev Železnikov skupno z vasmi Češnjico in Studenim. Delavci v Železnikih, ki jim njihove gorske domačije ne -nudijo dovolj kruha in so prišli v dolino za zaslužkom, si grade tu stanovanjske hišice. Trenutno zida 16 delavcev.
Prebivalci občine 2elezniki pa imajo tudi svoje načrte za leto 1953, o katerih so živahno razpravljali na volilnih zborovanjih.
V tem letu nameravajo napeljati elektriko na Martinj vrh in Ojstri vrh, za kar so prizadeti kmetje prispevali že milijon dinarjev, KZ Martinj vrh pa ves dobiček lanskega leta v znesku dveh milijonov dinarjev. Elektrificirali bodo tudi vasi pod Ratitovcem: Pod-lomk in Prtovč. Dogradili bodo pred leti začete stanovanjske hiše za učiteljstvo. Gradila jih bo občina s pomočjo podjetij. V Dražgošah bodo namesto dosedanje barake zgradili novo šolo. Vasi Češnjica in Stud eno bosta dobili vodovod. Popravili bodo šolo v Martinj vrhu in druge. V Podlomku pa bodo popravili vodovod za šolo, občinske hiše, izboljšali izkoriščanje kamnoloma z nakupom drobilca za kamenje. Urediti nameravajo posestno stanje v občini. Sporazumno s kmetijskimi zadrugami so napravili načrt za čiščenje gozdov iz skladov za obnovo gozdov.
Tudi na kulturnem področju so v letu 1952 dosegli prav lepe uspehe. S prostovoljnim delom pri sečnji lesa so dobili sredstva za nakup kinoprojektorja. Kupili so namreč stoječ les, ga udarniško posekali, zvozili na žago in nato prodali deske. Prva kino predstava je bila ob proslavi 1. maja 1952.
Skrbijo pa tudi za telesno vzgojo. V samem trgu Železniki je sicer dobrih 500 prebivalcev, od teh hodi k telovadbi 80 tržanov, v društvu »Partizan« pa je včlanjenih 120 oseb. Duša tega gibanja je predsednik občine tovariš Matevž Smid, ki je hkrati tudi predsednik društva. Dve članici, tovarišici Mica Benedičič in Anica Primožič, pa vadita naraščaj in članice v sosednji občini Selca, da bi se tudi v tej vasi bolj razvila ta koristna dejavnost.
SKUD 2elezniki je v letu 1952 priredilo dve igri, in sicer »Maturo« ter »Ce se utrga oblak«, šolski otroci pa so priredili eno igro. Pri njih pa je gostovalo tudi Komorno gledališče iz Ljubljane z dramo »Dva ducata rdečih rož« in Skofjeločani s »Planinsko rožo« ter KUD Podkoren z »Rožo v trnju« s petjem in godbo. Ljubljanski zbor »Fantje na vasi« je prebivalce Železnikov razveselil s petjem, vojaška godba iz Škofje Loke pa z lepim koncertom.
V občini Železniki so štiri osnovne šole, čipkarska šola, šola za učence v gospodarstvu in nižja gimnazija. Sed?j imajo tam gospodinjski tečaj, v januarju 1953 pa bodo priredili poseben tečaj za kmečka dekleta.
Ljudska univerza, ki jo vodi upravitelj gimnazije tovariš Zupančič, ima redno gospodarska in kulturna predavanja.	M.	C.
Odločilni boji
enot VII. korpusa
na DOLENJSKEM, JANUARJA 1945
z 8om1imnM,S,!LSt-vllkah naSega llata bomo v nadaljevanjih objavili podlistek v januarju 1945 li?' nlmlv Je zaradi pomembnosti srditih bojev na Dolenjskem sposobne zaledne enote Vn^iTo ™ul£del°Vale operativne in skoraj vse- za borbo
fronti^za 'zak^učne^ni.to1'*,?1 v strateŠkt pomen teh borb na skoraj 40 km široki 1en1u naše domovine	Jugoslovanske ljudske armade pri končnem osvobo-
jetud" wdelov£ oplsuJe avtor sam potek poedinlh ogorčenih borb. v katerih
\
Zima in mraz, 6neg do kolen... Redke snežinke je razpodila ošabna burja, ki je pridivjala iz kočevskih gozdov. Potoki so zamrznili, na drevju je migotalo ivje. Vse je bilo nekam ta-instveno tiho. Tako je Poljanska do-ina čakala novo leto — devetnajst sto petinštirideseto.
V vasici Podturn pa je bilo veselo, praznično razpoloženje. Borci in va-ščanke so se pripravljali na praznovanje Novega leta. Dekleta so krasila skromne hišice z zelenjem, ženičke so pekle kruh, starčki pa so odkrevsali v zidanice, kjer 60 natočili »tistega od zida«.
Tudi v Poljanah je bilo živahno. V štabu "VII. korpusa so neprestano peli telefoni. Vrstili so se raporti in referati, posveti komandnega kadra in drugo. Obveščevalci in kurirji so prihajali, poročali in spet odhajali na vse vetrove. Tudi naši krušni očetje — intendanti — niso držali križem rok. Komandant korpusa Franc "toglajen in
komisar Janez Hribar pa sta sedela za mizo im se zamišljeno sklanjala nad razgrnjene zemljevide. Odločila sta se za veliko akcijo. Naj povem, za kaj je slo;
,Proti koncu leta je uspelo sovražniku osnovati med Ljubljano in Novim mestom nove postojanke. Njihov namen je bil varovati komunikacije, ki jih je potreboval sovražnik za prevoz sil z juga. V novih postojankah — Velikem Gabru, Občinah, pri Sv. Ani in na Daljnem vrhu — se je sovražnik krepko utrdil. Posadka pri Sv. Ani je imela tudi topove.
Bistri obveščevalci so sporočili štabu, da je sovražna moč na cesti Ljubljana —Novo mesto naslednja: Novo mesto 800 Nemcev in 500 belih, Daljni vrh — 15 Neme tv in 120 belih. Sv. Ana 20 Nemcev in 300 belih. Veliki Gaber 180 belih, St. Vid — 25 Nemcev in 300 belih. Stična 10 Nemcev in 300 belih ter Višnja gora — 20 Nemcev in 250 belih. Spričo tako močnih poetoja&k je
bil promet med Novim mestom in Ljubljano skoraj nemoten.
Največji trn v peti pa nam je bila postojanka na Občinah, v kateri sta bili razen 40 Nemcev tudi 31. in 32. četa IV. pokretnega bataljona bele garde, ki sta šteli 300 mož. Oborožena je bila s 30 mitraljezi, z 2 težkima in 4 lahkimi minometi, s puškami, bombami in drugim orožjem. Včasih so privlekli v postojanko tudi topove. Tako do zob oborožena in s 14 bunkerji ter žičnimi ovirami zavarovana je čepela na glavni cesti Ljubljana—Novo mesto ob odcepu deželne ceste za Žužemberk ter za-
Sirala edino not, ki smo jo partizani ihko uporabljali za prevoz hrane s področja Dolenjske v Belo krajino.
Prevoz hrane pa je bil tudi za nas važna stvar, saj so morali naši intendant je na področju Bele krajine prehranjevati približno 12.000 vojakov, 10.000 beguncev im nad 5000 domačinov — belokranjskih prebivalcev. Glavni intendant je izračunal, da potrebujejo operativne in zaledne vojaške enote na ozemlju Bele krajine in dela Dolenjske za prvo tromesečje leta 1945: 1620 ton krompirja, 750 ton moke, 540 ton mesa in drugih živil. Samo bolnice
rompirja, 138 ton žita, 4 tone maščob, 220 glav živine in drugo.
pa so posebej jx>trebovale še 135 ton
kn
) g la
Kje dobiti vse to?
Hrano bi lahko dobivali iz okolice Grosuplja, Velikih Lašč, Ribnice. St Jerneja in ostale Dolenjske na levi strani Krke. Toda... Kako in kod naj bi jo vozili?
^Sovražnik je dobro vedel za naše težave in nam tudi v prehrani delal ▼etike preglavice. Kot rečeno, posto-
janka Občine nam je bila najbolj napoti. Belogardisti so ji rekli »ključ do Bele krajine«. Zato se je štab VII. korpusa odločil to postojanko napasti in jo uničiti. Tako močno in utrjeno postojanko, do katere je bil dostop možen le po čistini, bi lahko uničili samo s pomočjo napada iz zraka. To pomoč so nam obljubili zavezniki Angleži.
Uničenje te postojanke je bilo jk>-verjeno XV. diviziji, za neposreden napad j>a je bila določena Cankarjeva brigada. Ostale enote te divizije — razen Gubčeve brigade, ki je bila na položajih okoli Novega mesta — so imele nalogo, jtostaviti močne zasede ob glavnih dohodih k postojanki, zasede pa povezati z zasedbo položajev v obroču.
Zavarovati smer Ponikve—Sv.Ana— Mirna peč in napadati sovražnika v Ponikvah, je bila naloga XVIII. divizije. Udarni bataljon je imel nalogo demonstrativno naoadati postojanko Daljni vrh. Dve brigadi sta bili določeni v korpusno rezervo.
Prvi brigadi Narodne obrambe je bilo ukazano, naj zasede jioložaje na črti Smuka—Hinje—Visejec—Plešivica in odbije sovražnika, če bi hotel na pomoč napadeni postojanki. Izpad sovražnika je bilo pričakovati iz Ribnice in Kočevja, kjer so bile močne nemške sile, okrepljene z Rupnikovimi četami bele garde.
Podobne naloge so dobili tudi Dolenjski, Notranjski in Belokranjski odred: z ofenzivnimi akcijami naj vežejo nase čimveč sovražnikov!
Napad na postojanko Občine naj bi se začel 1. januarja 1945 popoldne po zavezniškem bombardiranju.
V tihi večer so zaplavali otožni zvo-
ki pesmi. Fantje se zbirajo, v vojsko marširajo ... Starčki in dekleta so hoteli pokramljati z nami, pa ni bilo časa. Po sedmi uri so se morali borci posloviti od preljubljenih Podturnča-nov in odriniti v zbor.
Srečno novo leto! Vrag vedi, ali bo srečno ali ga sploh ne bo, tako je premišljal marsikateri borec.
Vaška dekleta so žalostnih obrazov tlačila borcem v nahrbtnike popotnico, ki je bila namenjena za praznike. Marsikateri so se orosile oči, marsikateri so valovile prsi v strahu in razburjenju. Fantje so odhajali v boj...
Naprej, proti Podhosti!
V Dvoru smo počivali. Medtem se je komandant brigade nadrobno dogovoril o vzdrževanju zveze s štabom korpusa, o evakuaciji ranjencev in o drugih stvareh. Pol desetih smo krenili proti Laščam.
»Počitek!« je zašuštelo po ljudskem telefonu. Medtem ko so borci sede dremali, se je zbral komandni kader v borni koči okrog brljave leščerbe. Komandant Tone Ljubič - Zidar je razdelil naloge:
»Drugi bataljon naj zasede položaj Hinje, s jvatruljami zapre črto Smuka —Hinje—Prevale, pred njo pa kontrolira teren proti Kočevju. Podoficirska šola brigade naj zasede jndožaj Ratje. Tretji bataljon naj krene na položaj Visejec—Plešivica. Vsi naj pošiljajo bojne patrulje proti Kočevju. Četrti bataljon v rezervo na Vrh, kjer bo tudi štab brigade...«
Sledile so še druge podrobnosti. Naposled sem bil določen, da odidem nn položaj z drugim, komisar Franci Trobec-Ferdo pa s tretjim bataljonom.
Delo mladine v sefanshem okraja
Delegati mladinskih aktivov sežanskega okraja so na redni letni konferenci pregledali svoje delo v letu 1952.
Tov. Sonja Zabric, sekretarka OK L MS za okraj Sežana, je uvodoma podčrtala nekaj najvažnejših političnih dogodkov, s katerimi je naše delo tesno povezano. VI. kongres ZKJ nam je nakazal pot, po kateri naj hodi mladinska organizacija vzporedno z ZKJ, kot je to naglasil tovariš Rankovič v svojem referatu o delu mladine.
Mladinska organizacija na področju občine Komen je pravilno razumela besede tov. Rankoviča in se takoj lotila dela. Ustanovili so društvo »Partizan« in razgibali kulturno-prosvetno delo. Tu se zlasti čuti sodelovanje med občinskim komitejem LMS in komitejem ZK. Zato je tamkajšnja mladinska organizacija delavna in tudi politično razgledana. Lep primer za to je mladina Brestovice, ki je znala dobro poučiti nekatere, ki jim je bila tujina bližnja kot lastna domovina, in jim preprečila ppt čez mejo. Nič ne zaostaja mladina v Branici. Lahko bi rekli, da spada med najboljše v našem okraju. Pred časom so si bili malo v laseh mladinci kmečke delovne zadruge z onimi .izven nje. Vodstvo pa je znalo uravnati ta spor tako. da danes vsi skupaj uspešno delajo. V najtesnejši povezavi z osnovno organizacijo ZK in s pomočjo OK ZK se je razvilo kulturno-prosvetno delo in so sami pripravili več prireditev ter tudi gostovali v drugih vaseh. Pohvale vredno je tudi, da je mladina razširila svojo dejavnost tudi na gospodarska vprašanja; to so predvsem aktivi v kurilnici Divača, aktiv v Vrhovlju, aktiv tovarne pletenin v Sežani in še nekateri drugi. Vzlic vsem tem uspehom si ne smemo zakrivati oči tudi pred raznimi sovražnimi vplivi, ki zastrup-'jajo našo mladino, predvsem tam, kjer e manj političnega dela med mladino. Razen lepega primera v Brestovici je udi precejšnje število pobegov, ki nam taže sovražnikovo delovanje in njegove uspehe v naših vrstah. Med begunci
je največ mladincev med 16. in 22. letom starosti, to je predvsem generacija, ki ne ve dosti o narodnoosvobodilni vojni, ki se ni toliko udeleževala raznih mladinskih delovnih akcij, skratka, ki politično ni dorasla. Taka mladina najlaže zapade vplivom in raznim obljubam tujih agentov in napravi nepremišljen korak. Marsikdo se svojega dejanja kmalu pokesa, vendar že samo dejstvo, da je samo zaradi lahkotnega življenja voljan zapustiti svojo domovino, nam dokazuje, da vsi skupaj nismo napravili dovolj pri vzgoji mladine.
Naši nasprotniki dobro vedo, da je mladina temelj bodočega življenja, zatorej hočejo čimveč mladine odtegniti od graditve socializma, od izvrševanja sklepov OF in ZK. Pri tem so posebno iznajdljivi nekateri duhovniki Izkoriščajoč veselje mladine do petja, so začeli sami požrtvovalno voditi pevske vaje ter tudi drugo kulturno in umetniško dejavnost. Zavedajo se, da bodo lahko vplivali na mladino le, če bodo vedno in povsod z njo.
Kljub temu pa lahko rečemo, da smo v tej smeri že marsikaj naredili, saj je ustanovljenih že cela vrsta društev »Partizan«: v Sežani, v Dutovljah, Tomaju, Komnu itd., v katerih sodeluje nad 350 mladink in mladincev. Okrajni in občinski festivali nam pričajo o veselju mladine do fizkulture. Razmeroma hitro se množe tudi nogometna društva, toda prva kot druga se morajo boriti z začetnimi težavami. Mladina našega okraja se posebno zanima za šah in ne bi bilo napačno, če bi okrajni komite mislil tudi na kakšno večje tekmovanje, brzoturnirje in podobno, tako da bi se ta igra v bodoče še bolj razširila med mladimi ljudmi.
Tudi v kulturno-prosvetnih društvih dela precejšnje število mladine. Predvsem so delavni v Dutovljah, Tomaju, Herpeljah, Štanjelu in še v nekaterih krajih, drugod pa manj. V Sežani sami se mladina ne zanima dovolj za kul-
turno-prosvetno delo, saj sodeluje v pevskem zboru komaj nekaj mladink.
Društveno in kulturno življenje v Istri pa je treba gledati in presojati s posebnega vidika. Mladina ima veselje do petja in igranja, vendar je to zelo otežkočeno, kajti v vsej Istri je ena sama dvorana. Veliko je vasi, kjer se sploh nimajo kje sestajati. Razen tega pa je tam samo en zborovodja in še ta je pod vplivom klera. Učiteljski kader pa tudi ne zmore vsega dela, zato je v Istri te vrste življenje najmanj razvito.
Veliko je bilo še govora o tej ali oni stvari, predvsem o splošni in politični vzgoji mladine, ki naj v bodoče bolj prebira dobre knjige, mladinske liste itd., da bomo prihodnje leto pri obračunu dela zrli v še lepše uspehe.
SL J.
PR.ZNAVANJE NAPAK -na|fto!;sa pot K poiioijšanln
'4
Več vzčotnega deta med mladino
Morlborn, In mani Krillzlranla po Do dobro
V poslednjem precej govoric o
času je v Mariboru mariborski mladini. Ze čaisopisi so prinašali članke o slabem vedenju te mladine, pa tudi na zborih volivcev in po mariborskih ulicah ljudje hudo obsojajo to našo mladež.
Ali pa je mariborska mladina res vredna vsega tega obsojanja?
Nekateri mladinci im mladinke so res vredni vsega obsojanja, to pa predvsem mladoletniki, ki tudi zahajajo, .na. razne zabavne prireditve, se tam upijanijo, se grdo vedejo in si kvarijo značaj v celoti.
Vendar ne smemo obsojati vse mladine, kajti večina mariborske mladine je dobra in poštena ter je že zdavnaj pokazala svojo moralno vrednost in zrelost.
Čeprav mnogo govorimo o pokvarjenosti med mladino, se največkrat ne zavedamo, da smo tega krivi sami, ker ne storimo dovolj, da bi to preprečili, ker ne pazimo, kam mladina zahaja in kakšne zabave si išče. To je tudi krivda staršev in vodstev podjetij ter zavodov, kjer ta mladina živi.
Ni še dolgo, ko je imelo neko podjetje zabavni večer v Lovskem domu v Mariboru, kjer sem bil sam prisoten. Na tej prireditvi smo lahko videli pozno ponoči precej mladincev in mladink mladoletnikov, nekateri so bili tam vso noč. Več teh mladoletnikov je bilo pijanih, o polnoči je prišlo med njimi celo do prepirov. Tudi na Mariborskem tednu so bili taki primeri.
Čudno se mi je zdelo, da ni bilo na prireditvi v vodstvu zabavnega večera nikogar, ki bi odločno povedal, da mladini pod 18 leti ni dovoljen vstop k zabavni prireditvi, še manj pa točiti
jim alkoholne pijače. Čudno se mi zdi, da tovariš, ki je vodil zabavno prireditev, ni hotel niti govoriti z menoj, ko sem ga opozoril, naj mladoletnike odstranijo z zabave. Dejal je celo, in to precej strogo; če jih pošljejo domov, potem ne bodo nič zaslužili. To je popolnoma napačno pojmovanje. Zabavne prireditve naj bodo zato, da se ljudje razvedrijo, ne pa zato, da bi črnvveč zaslužili. MLO Maribor je že lansko loto izdal odlok, s katerim je prepovedano mladoletnikom točiti alkoholne pijače in pohajati v poznih nočnih urah brez spremstva staršev ali skrbnikov. Za kršitev tega odloka, pa tudi za druge veljavne predpise za mladino smo tudi sami krivi, ker tega ne kontroliramo in puščamo mladino samo sebi. To naj velja predvsem onim, ki to mladino samo kritizirajo, a nič ne storijo, da bi jo prevzgojili
Mnogo upravičene kritike smo tudi slišali na račun žvižganja in vriskanja v mestnem parku, kakor tudi v bet-navskem gozdu. Javna skrivnost je že bila, da so se v poznih nočnih urah zbirali po parku razni moralni izprijenci in da je bilo tu sestajališče mladine, željne hitrih ljubezenskih podvigov.
V bodoče takega početja ne smemo dovoliti. Take izprijene mladince in mladinke razkrinku jmo v javnosti. Pošteni mladinci in mladinke pa jih bodo sami izločili iz svoje srede, če se ne bodo popravili. Prav bi bilo, da bi vsi, ki nam je pri srcu rast mladine, bolj skrbeli za njeno vzgojo, potem bi ne bilo takih primerov, kakršnih nas je lahko upravičeno sram.
Franček Drvarič
Sodražica je znana že iz časov NOB, saj je bila med prvimi dolenjskimi vasmi, ki so se odzvale klicu OF. Zaradi sodelovanja vaščanov v NOB so jo okupatorji skoraj popolnoma uničili. Nekaj primerov odkritega izdajstva je še bolj opogumilo okupatorja, da je prav nečloveško ravnal z ljudmi.
V neprestanem strahu so Sodražani preživeli težke dneve vojne in revolucije.
Takoj v letih 1941/42 se je več mladincev in odraslih vključilo v NOB ter se borilo do konca, nekateri pa so odšli, a se niso več vrnili. Mladima v Sodražici je od začetka tesno sodelovala s partizanskim gibanjem iin bila vedno med prvimi v najtežjih bojih.
V tem času se je kovala resnična revolucionarna mlada generacija. Mia-
Mlademu flovfho le treba omogočiti.
da se razvile v Koristnega (lana dražbe
Starše, vzgojitelje in mladino je razgibala vest, da bo tudi na šolah za učence v gospodarstvu uveden pouk moralne vzgoje. Tega so posebno veseli starši, vzgojitelji pa so nekoliko zaskrbljeni, saj se doslej s tem niso sistematično ukvarjali.
Zanimanje za moralno vzgojo je danes mnogo večje kot v bivši Jugoslaviji. Nasprotno, često visoko moralnu dejanja delavcev so obsojali kot nemoralna, da, celo sovražna ljudski skupnosti. Toda to je že preteklost. Nova, socialistična družba zahteva tudi visoko moralnega človeka. Zato je velika, a prijetna dolžnost vzgojiteljev in staršev, vzgojiti mladino v vredne člane nove družbe.
Pri vzgoji učencev v gospodarstvu pa se kažejo določene-težave in pomanjkljivosti. V neštetih primerih se ▼si vzgojni prijemi razblinijo v^nič, kajti vajenec živi v trojnem različnem okolju: v šoli, v delavnici in doma. Na vseh teh mestih vplivajo nanj različne okoliščine in rezultat tega je: kar se na eni strani nauči, to na drugi straini zgubi. Zato je prav moralna vzgoja vajencev največjega pomena med vsemi predmeti v šoli.
Ko zamenjamo na naših šolah sistematično obravnavati moralo in njene vrednote, se še posebej obračamo n*
starše, da prizadevanje vzgojiteljev v tej smeri podpro z vsemi možnimi sredstvi.
Kaj pravzaprav mislimo, ko govorimo o morali? Tu mislimo na določene zahteve v medsebojnih družbenih odnosih, na določene zahteve v odnosih človeka do človeka, človeka do družbe in družbe do posameznika. Te zahteve pa so vedno časovno ali družbeno pogojene. To se pravi, da so bile te zahteve drugačne pred nekaj tisoč leti, ko je gospodar kupil sužnja, drugačne v fevdalizmu, ko je fevdalec pokoril tlačana, drugačne, ko je kapitalist spravljal dobiček, ki mu ga je prislužil delavec.
Ni naša naloga, da bi se ukvarjali z zgodovinskim razvojem moralnih vrednot. To le v toliko, da bo jasno, da ne smatramo in ne smemo smatrati vseh moralnih vrednot za nekake večno dane in večno veljavne vrednote, da bor razumljivejši zaključek: naš čas in pot v socializem zahtevata svojsko socialistično maralo in novega, socialističnega človeka. Ce gre za novega, socialističnega človeka, potem je torej naloga družbe, šole in družine, da skušajo mladega človeka v tem smislu vzgojiti ali mu vsaj dati osnove, da se bo v takega človeka lahko razvil.
France Drvarič
drnci Sodražice so postali zgled vsej mladini v okolici. Tudi po osvoboditvi mladina ni izgubila revolucionarne zavesti in borbenosti, ampak je še z večio vnemo nadaljevala delo. Vedno je bila med prvimi; kjer je bilo najtežje, tam so delali mladinci. Mnogi med njimi so sodelovali v številnih prostovoljnih delovnih akcijah doma in drugje. Mladina sc je tudi usposabljala, učila in bila vedno za zgled drugim mladinskim organizacijam v kočevskem okraju. Danes pa ni več taka; popustila je, danes je najslabša.
Kje so vzroki? Ali je res kriva samo mladina?
Ne! Tudi drugi so krivi, predvsem OF in druge množične organizacije. Vodstvo mladine je popustilo, krenilo ie s prave poti, zaradi tega je izgubljalo mladinca zn mladincem. Nihče pa se ni za to dovolj zanimal, niti ni ob času rešil perečih vprašanj. Tako je delo počasi zamrlo. Sestanki so bili vedno slabše obiskani, mladina ni bila več zadovoljna, ni bilo več tistega revolucionarnega razpoloženja in tako je ostalo le nekaj mladincev, ki še prihajajo na sestanke, drugih ni več. Veliko krivdo za to nosijo tudi druge politične organizacije, ki so prav tako odgovorne za tako stanje. Morale bi pomagati mladinskemu vodstvu, na svojih sestankih bi morale razpravljati tudi o delu mladine. Toda nihče se ni niti vprašal, kje so vzroki, da mladinska organizacija peša, in jih skušal odpraviti. Poprej je prihajalo na sestanke 100 mladincev, danes jih pride le še 10. V tem kraju sedaj skoraj dve tretjini mladine ni organizirane. Na Gori, kjer je bila 6Vojčas dobra mladinska organizacija, danes sploh ni aktiva. Tako je tudi v Zigmaricah, Globeli, Zamostecu, Sv. Gregorju, Pod-klancu itd. V Sodražici je več mladih državnih uslužbencev, ki pa nočejo biti člani LMS. Odkrito odklanjajo sleherno sodelovanje v mladinski organizaciji z izgovorom, da so preobremenjeni, da nimajo časa in da morajo delati tam, kjer so plačani.
Potrebno je pritegniti v vodstvo mladinske organizacije tudi starejšp in izkušene člane ZKS, OF, kajti le ob njihovi polni pomoči bodo lahko uspešno nadaljevali delo. Če bodo politične organizacije to razumele in mladini pomagale, bo mladina kmalu prav tako revolucionarna in delavna, kot je bila poprej.
Drogo Debeljak
Sedal pa zapuščeni tavajo po Trstu
V nedeljo, dne 28. decembra 1952,
je bila na Pivki prva občinska konferenca mladine v postojnskem okraju. Konferenci so prisostvovali tudi gostje, med njimi sekretar občinskega komiteja ZK in namestnik sekretarja Okrajnega komiteja mladine. V poročilu sekretarja pa je bilo premalo prikazano življenje in delo mladine te občine v preteklem letu, ki je začela bolj živahno delati resda šele v zadnjih mesecih. Za to gre zasluga predvsem nekaterim članom komiteja, zlasti mladincema Antonu Kreblju in Marjanu Požarju, ki sta zaposlena kot delavca v podjetju »Javor«. Iz poročila je bilo razvidno, da so se člani komiteja med letom večkrat menjali. Maja letos se je smrtno ponesrečil prvi sekretar Alojz Posega. Z njegovo smrtjo je mladina na Pivki izgubila vestnega, požrtvovalnega in priljubljenega voditelja. Njihov spomin so delegati na konferenci počastili z enominutnim molkom.
Prav šibko vodstvo je bilo vzrok, da v večini okoliških vasi do nedavnega ni bilo mladinskih aktivov. Ko so v komite vključili še nekaj Članov, se je stanje izboljšalo. Mnogo je k temu pripomoglo tudi vsestransko razumevanje in pomoč članov občinskega ko-
miteja ZK, zlasti samega sekretarja tovariša Guština.
Delegati iz Pivke so razpravljali o mladincih in mladinkah, ki še niso organizirani, in takih je v tej občini okrog 100. Treba se bo boriti za vsakega mladinca in mladinko, zlasti v vaseh, kjer so prepuščeni sami sebi. — Diskusija bi bila nedvomno bolj živahna, če bi tudi delegati iz vasi spregovorili o svojem delu. Samo delegatka iz Juršč, znane partizanske vasice, je pripomnila, da je mladina v tej vasi pripravljena delati, da pa ne znajo začeti. Zelo radi bi ustanovili pevski zbor in dramsko skupino, pa pravijo, da nimajo ljudi, ki bi ju vodili.
Konferenco je pozdravil tudi sekretar osnovne organizacije ZK v podjetju »Javor«. Povedal je delegatom o svojih vtisih iz Trsta, kjer je bil pred nedavnim na dopuštu. Tu je srečal tudi nekatere znane mladince, ki so, željni avantur, lahkomiselno pobegnili v tujino. »Težko je opisati to, kar sem videl,« je dejal tov. Skrjanc. »Mladi fantje, polni zdravja, zapuščeni in raztrgani tavajo okrog brez cilja. Za košček kruha se prodajajo in spuščajo v najnizkotnejša dejanja. Prej pošteni
mladinci vzbujajo s svojimi tatvinami in nemoralnim življenjem strah in pomilovanje med tamkajšnjim prebivalstvom. Delavska mladina pa jih mrzi, ker mora — tudi zaradi njih — ostajati brez posla doma. »Ko pojdete v svoje aktive,« je zaključil tov. Škrjanc, »povejte mladini, kakšno življenje so si izbrali njihovi tovariši! Stokrat so se že pokesali svojega nepremišljenega dejanja, sedaj se pa sramujejo in se bojijo vrniti.« Resnica o življenju naših beguncev v tujini je dovolj bridka, da bo dobro premislil vsakdo, preden bo tvegal nepremišljeno dejanje.
V novi občinski komite mladine so bili med drugimi ponovno izvoljeni Anton Krebelj, Majda Cergonja, ki uspešno vodi vaški aktiv na Pivki, in Marjan Požar. On bo zastopal delavsko mladino tudi na V. kongresu LMJ. Za požrtvovalno delo v mladinski organizaciji je prejelo 7 mladincev in mladink pohvalne diplome.
Ob zaključku konference so delegati poslali resolucijo tov. Edvardu Kardelju, v kateri pozdravljajo prekinitev diplomatskih odnosov med našo državo in Vatikanom.
Marija BaSel)
Brigadna komora in sanitetna sprc-icmna postaja, ki jo je vodil brigadni zdravnik dr. Vinko Kambič, 6ta sc usidrali na Laščah. Kolona brigade pa je krenila dalje. V vasici Klopce se je drugi bataljon ločil od nje in odrinil na levo proti Hinjam.
Na pohodu nas je spremljala svetla mesečina. Mraz je grizel v živo. Škripalo ie pod nogami, ko da bi trli ore-ne. Nosnice so nam jele zamrzovati, roke so se lepile na strupeno mrzle puške. Tako mrzlega Silvestrovega še ne pomnim. Ni čuda, prstov ne na rokah ne na nogah nismo čutili, termometer je kazal 30 stopinj pod ničlo! Da bi se segreli, smo pospešili korake, toda zima je bila neizprosna in nepopustljiva.
Vasica Lopata ie za nami. Na podeželski cesti poleg Lazine smo se ustavili v visokem snegu. V Hinje in na Hrib smo poslali izvidniški patrulji. Vse v redu. V vasi ni sovražnika. Na-prejt
Pred župniščem na Hribu smo se ustavili. Bili smo premrzli in pokriti z ivjem ko ledeni možje. Nemo smo obstali in napeto poslušali, ko je v cerkvenem zvoniku udarjalo kladivo po bronastih zvonovih... deset, enajst, dvanajst — polnoči. Nekam vzrado-ščeni in veselih lic smo si začeli segati v roke:
Srečno in veselo novo leto 19451
Spomini na preživeta silvestrovanja in skrbi nad usodo domačih so me spravili za nekaj časa v otožno razpoloženje. Iz premišljevanja me je zbudil pogovor borcev; »Letos bo konec vojne...« — »V tem letu moramo zmagati...« — »Rad bi že videl svojo Mi-
lenco ...« — To mi je prepodilo žalost Stopil sem med fante in hotel pokramljati z njimi. Toda besede so nam zmrznile v grlu. Tudi časa ni.
Postaviti stražarje, poslati patrulje, poiskati prostore za taDorjenje čet — tako ukazuje komandant bataljona.
Albert Gruden - Blisk, namestnik komandanta bataljona, je postavil pot stražarjev okoli Hriba in Hinj, v razne smeri pa napotil bojne patrulje. Drago Suhi - Liko, pomočnik komisarja bataljona, pa je s političnimi funkcionarji odšel po vasi. Trkali so nu vaška vrata in okenca, todu vse zaman. Do vraga, nihče ni hotel odpreti. Nič koliko besedi, trkanja in prepričevanja, pa tudi sile je bilo treba, da so naši fantje prišli v prvo hišo.
lovariš Polde Oblak pa si je mislil: No prav, Hribčani in Hrnjčani! Vi ste za belogardiste. Zagodel vam bom na druge strunel S skupino borcev, oblečenih v nemške uniforme, se je odpravil k ostalim hišam. Komaj je spregovoril v pokvečeni nemščini, že so se odpirala vrata na stežaj. Potem je malo zabrundal in vaščani so mu ponujali jesti in piti. Seveda, zelene uniforme so jih prevarale. Ko so spoznali, da so se ujeli na limanice, so se razočarano nakremžili in potuhnili v svoje brloge.
Zdaj so fantje začeli oblegati peči. V tako mrzli noči je široka kmečka peč najboljša prijateljica.
Komandant Edvard Gregorič si je za svoj štab izbral hišo poleg vaške cerkve, na nasprotni strani pa je odredil mesto komori. Jaz sem s svojim kurirjem odhitel v župnišče. Nastanil sem se v sobici z veliko kmečko pečjo,
ki pa je bila žal mrzla ko ledena skala. Ni se zmenila za moje želje po toploti. S kurirjem sva legla na klop in hotela zaspati.
Pa že naju je zmotil Edvard z vprašanjem, ali bi dovolil vaščanom, da odidejo po opravkih iz vasi, in kaj storiti s tistim, ki bodo prišli v vas od drugod?
»Iz vasi ne sme nihče, da veš, nihče! Kdor pride v vas, ga je treba zadržati!« Tak je bil moj odgovor.
Zaradi hudega mraza nisem mogel zaspati. Drgetal sem in prisluškoval v temo. Zoprna, moreča tišina. Le od časa do časa so se začuli na vasi koraki patrulje, pa stopicanje dežurnega, ki je razporejal straže. Prokleto je bilo mrzlo. Vstal sem, začel hoditi po sobici in si mencal roke. Potem sem se del na klop, in sam ne vem, kdaj me je premagala utrujenost, da sem sede zadremal.
Zjutraj me ie zbudil kurir in mi ponudil zajtrk: bledo prežganko in ne: slane koruzne žgance. Želodec se ni upiral, saj je že presneto "tenko krulilo v njem. Potem umivanje, čiščenje obleke, orožja...
S komandantom sva pregledala razpored stražarjev in patrulj. Sklenila sva postaviti v smeri proti Staremu logu šesto stražarsko mesto, proti Topli rebri pa poslati četrto patruljo. Medtem se je segrela peč, ki jo je bil zakuril kurir. Poleg nje sem imel sestanek s štabom bataljona. Govorili smo o taktiki v primeru sovražnega prodora. Prevzel sem obveznost, da bom v primeru napada vzdrževal zvezo z bri-gadnim štabom po telefonu in z raketami.
V mraku je bila poskusna vaja — »uzbuna«, ki je dobro uspela. Vsi borci so naglo zasedli položaje in se pripravili na borbo. Dvanajst Šarcev, 2 -zbro-jevki, 10 brzostrelk in 72 pušk je prežalo na položaju ... Ko pa so borci zvedeli, za kaj gre, 60 se čemerno vrnili v svojo brloge.
Ko sem 6e naslednji dan vračal z obhoda stražarjev v svojo sobico, me je v veži čaikal gospod v črni suknji m me pozdravil:
»Dober dan, gospod komandant!«
»Nisem gospod, pa tudi komandant ne,« sem mu odvrnil. Toda mož kljub zadregi ni hotel odnehati. Prosu me je, naj mu dovolim oditi v Kočevje, češ da ima tam verske opravke in da se bo takoj vrnil. Nisem mu dovolil. Tudi naslednjega dne ne, ko je začel ponovno moledovati.
Tretjega januarja ie bilo v bataljonskem taborišču na Ilribu vse v najlepšem redu: Se v teimi vstajanje, umivanje in čiščenie oblek, potem ra-porti, jutranji pozdrav in razvitje zastave; po zajtrku pa vojaška in politična vzgoja kadra, stražarska služba in patrulje, nato počitek...
Popoldne sta prijezdila na Hrib pomočnik komisarja brigade Drago Škorjanc in brigadni operativni oficir Miha Petrič - Stevo. Prvi se je zanimal za politično vzgojo borcev, drugi za bojno pripravljenost bataljona. Bilo je vse v redu, nista imela pripomb.
Zdaj je župnik Franc Kolenc poskusil srečo pri Dragu. Mislil si je: ta je že nekaj več, sicer ne bi prišel kontrolirat bataljona. Prosil ga je za dovoljenje, da bi šel v vasico Lopato nekoga obhajat
»Ne morete, za vse veljajo enaki ukrepi!«
»Pa pošljite kurirja z menoj,« predlaga vsiljivi mož.
»Drago sc nekam zamisli Ln odloči: »Ne, in še enkrat ne!«
»Zakaj ste taki, da ne smem dati bolniku zadnje popotnice?«
»Ce je pošteno živel, bo mirne duše
umrli«
Župnik se je namrdnil in odšel v fa-rovž. Drago in Stevo pa sta odjezdila na Vrh, v štab brigade.
Toda župnik še vedno ni obupal. Svojo srečo je poskusil skoraj pri vseh oficirjih. Moledoval je in prosil, naj bi ga kdo spustil iz vasi. Bil je nadležen ko gnida. Borci so začeli šušljati, da bi rad ušel. Zato jih je komandant opozoril, naj kakor na vse ostale vaščane pazijo tudi nanj. Kdo ve, kaj ga tako vleče iz vasi?
Ta župnik vsekakor ni imel čiste vesti, kajti imel je svoje plane kakor nekdaj njegov stanovski drug Silvester Slcebe, ki je 17. aprila 1944. leta v nemškem jeziku pisal generalu Leonu Rupniku, da v imenu 250 domačinov iz občine Hinje zahteva, naj nemudoma pride v Hinje močna domobranska posadka, ki bi se ji pridružili vsi hinjski belogardisti!
Naj nam bo ta akt v pojasnilo, zakaj je župnika tako vleklo iz Hinj.
Proti večeru me je komandant brigade, kapetan Zidar že tretjič klicat po telefonu. Kratek odgovor: vse po star.em!
»... Postojanka na Občinah ni bila uničena. Ni padla!... Linijo je treba držati in obvladati položaj!...« mi je govoril do telefonu. (Dalj« prihodnji«..'
Svetozar Vukmanovič‘Tempo
o vprašanjih planiranja in akumulacije
Oh Novem letu so naši vodilni gospodarstveniki dali raznim časopisom izjave o perečih vprašanjih naše gospodarske politike. Med temi izjavami so posebno važni odgovori, ki jih je dal Svetozar Vukmanovič-Tempo, minister — predsednik Sveta za industrijo in gradbeništvo FLRJ zagrebškemu »Vjesniku*. Tovariš Vukmanovič je ob tej priliki povedal nekaj tehtnih misli o vprašanju planiranja in določanja stopenj akumulacije in skladov. Tu objavljamo vprašanja in odgovore, da bi tudi naši delavci in gospodarstveniki kaj prispevali k tej razpravi.
secu (morda julija, avgusta ali septembra), nato pa bo uveden nov družbeni plan za gospodarsko leto 1953-54.
VpraSanJe: Pravkar sprejeti družbeni plan Je nekoliko ublažil sistem stopenj akumulacije in skladov s tem, da sedaj določajo konkretne stopnje lokalni organi oblasti. Sistem določanja akumulacije sicer ni bistveno spremenjen. Kakor smo poučeni, se pripravlja diskusija, ali naj v bodoče sploh uresničujemo sistem akumulacije, ali naj ga zamenjamo z boljšim, gospodarsko bolj upravičenim sestavom. Kaj bi nam mogli reči, tovariš minister, o stalnih negativnih posledicah dosedanjega načina določanja stopenj?
Odgovor: Kakor veste, temelji naš gospodarski sistem, odnosno družbeni plan, letos na zbiranju, določanju akumulacije in skladov po podjetjih, na določanju presežka dela po podjetjih s pomočjo stopnje akumulacije in skladov, ki jih za letos določa Zvezna skupščina. Znane so posledice sistema akumulacije in skladov, posebno tistega togega načina določanja iz središča za vsa podjetja. Ta sistem je imel za posledico zelo neelastično gospodarjenje podjetij. Vzemimo za primer premog. Dejstvo je, da zaloge premoga v proizvodnji naraščajo, po drugi strani je potrošniška moč majhna, potrošniki ga zaradi visoke cene ne morejo absorbirati, zaloge se kopičijo, hkrati pa se porablja les, ki je nekaj cenejši. Gospodarstvo Jugoslavije zahteva, da se troši premog in da varčujemo z gozdovi, je pa prav nasprotno. Najslabše je, če nekaj vidiš, a ne moreš popraviti, ker je ves sistem stopenj akumulacije postavljen tako, da so nagle spremembe nemogoče. Kajti če znižamo stopnjo akumulacije in skladov v industriji premoga, da bi proizvajalcem omogočili znižanje cen in s tem avtomatično dosegli, da bi posamezni potrošniki dobivali premog ceneje, bi hkrati prišli do tega, da bi tudi ostala industrija mogla kupovati premog ceneje, tako pa bi imela neupravičene zaslužke.
Zaradi tega zahteva sprememba stopnje akumulacije in skladov v industriji premoga tudi spremembe v vsem drugem. Ce spremenimo eno stopnjo akumulacije, jih moramo spremeniti v celi vrsti podjetij.
Vzemimo drug primer: vprašanje kmetijskih strojev. Zaloge kmetijskih strojev naraščajo, potrebe našega kmetijstva pa so, in še kako velike. Naša proizvodnja kmetijskih strojev ne krije potreb kmetijstva. Nujno nastaja potreba po uvozu iz tujine, in to dvojne in celo trojne količine v primeri s tisto, ki jo mi proizvajamo. Pa tudi naših proizvodov ni mogoče kupiti. Naši kmetovalci jih ne morejo kupiti, ker so zanje ti stroji predragi.
Poglejmo, zakaj so kmetijski stroji predragi! Tovarne, ki proizvajajo stroje, smo povsem osvobodili stopenj akumulacije in skladov razen deleža za zavarovanje, pa vendar te tovarne ne morejo prodati svojih izdelkov. Zakaj? Zato ne, ker so stopnje akumulacije v železarnah zelo visoke. Zaradi visoke stopnje akumulacije premoga so tudi prevozne cene visoke. Vse je torej tako, da so cene kmetijskih strojev visoke zaradi zelo visokih cen v železarnah, v premogovnikih, v prevozu, čeprav smo osvobodili tovarne kmetijskih strojev vsakršne akumulacije, se pravi, da plačujejo samo socialno zavarovanje svojih delavcev. Toda te tovarne vendarle ne morejo prodreti, morali smo jim celo dati regres.
Vprašanje:	Te dni Je bil sprejet
družbeni plan FLRJ za leto 19S3. Čeprav še Ima številne značilnosti administrativnega gospodarjenja, pomeni družbeni plan za leto 1953 v določenem smislu tudi korak k prehodu na novi sistem planiranja sploh. Ali bi nam mogli povedati v tej zvezi, tov. minister, kakšne so bližnje perspektive našega družbenega planiranja?
Odgovor: Točno je, da družbeni plan za koledarsko leto 1953 vsebuje še vedno značilnosti administrativnega gospodarjenja iz časov starega administrativnega planiranja. Vendar pa je treba predvsem upoštevati, kar je novo v tem družbenem planu za leto 1953, kar omogoča osvoboditev iz teh administrativnih okovov, da bomo mogli sredi prihodnjega leta na vsej črti popolnoma preiti na novo planiranje in na nov družbeni sistem v celoti. Kakor sedaj kaže, bomo dosegli sredi naslednjega leta tisto stopnjo v razvoju planiranja, da bomo mogli preiti v mesecu juliju, avgustu ali morda v septembru na popolnoma nov družbeni plan.
Ker je to družbeni plan za koledarsko leto 1953, kar se pravi, da velja od 1. januarja 1953 do 1. januarja 1954, bomo morali med izpolnjevanjem tega družbenega plana izvajati spremembe v sistemu planiranja in v uvajanju gospodarskega sistema v celoti. Ko smo razmišljali, kako bi to vskladili, smo naleteli na vprašanje, ki je v planiranju odločilno. Značilnost naših dosedanjih planov je ta, da so temeljili na zelo nerealni osnovi, tako n. pr. plan za leto 1953 v kmetijski proizvodnji. Kaj vemo, kakšna bo žetev leta 1953! V teh planih navadno jemljemo povprečje. To povprečje vnesemo v družbeni plan, vendar pa lahko variira celo do sto milijard dinarjev.
Iz tega se vidi, da zahteva naše gospodarstvo ob velikem deležu kmetijskih pridelkov v narodnem dohodku spremembo politike koledarskih planov in prehod na gospodarske plane, se pravi, na plane od julija enega leta do julija naslednjega leta ali od avgusta do avgusta. Zaradi tega bi morali že od januarja dalje pripravljati družbeni plan za gospodarsko leto 1953-54, Id bi se začelo julija ali avgusta in bi trajalo do julija ali avgusta naslednjega leta.
Kaj bi pridobili z družbenim planom za gospodarsko leto? S tem bi dobili realno oceno celotnega dohodka, na osnovi tega pa bi mogli pripraviti porazdelitev. Vzemimo za primer letošnje leto! Letošnji plan je temeljil na povprečju kmetijske proizvodnje, ta pa je bila za polovico pod povprečkom. Zaradi tega je bil potreben rebalans.
V planiranju, kolikor izhajamo s stališča, da je treba omogočiti gospodarskemu življenju razvoj po normalnih gospodarskih zakonih, bi se morali čimbolj prilagoditi ustroju našega gospodarstva, v katerem ima največji delež kmetijstvo.
Ko smo prišli do vprašanja, da moramo nujno preiti na planiranje za gospodarsko leto, smo to vprašanje povezali z vsemi ukrepi, ki so nujna posledica spremembe v sistemu družbenega plana in v celotnem gospodarskem sistemu, tako da bomo uvedli nov gospodarski plan za gospodarsko leto 1953-54.
ZaradJ tega je značilnost družbenega plana za gospodarsko leto 1953, da bo sprejet za vse leto, gotovo pa bo med letom z odlokom Ljudske skupščine ali Prezidija prekinjen v določenem me-
Ves sistem planiranja se zapleta, ker obstajajo povsem administrativne spone v podjetjih. Kajti če bi podjetja ne bila vezana na stopnjo akumulacije, bi mogel rudnik Banoviči dajati premog po nižjih cenah in razviti svojo proizvodnjo. Kolikor bi premog še ne bil potrošen, bi morali opustiti majhne rudnike.
Položaj pa je tak, da so majhni rudniki cenejši, ker imajo nižjo stopnjo akumulacije. Sploh lahko rečemo, da je stopnja akumulacije povsem subjektivna stvar državnega aparata, čeprav izdaja sklepe Skupščina, ker je predvsem to dokaj zapletena reč. Diskusija o stopnji akumulacije se še ne razvija, ker stvari še niso zadostno prilagojene.
Zaradi tega smo hoteli nekako ublažiti ta sistem v družbenem planu za koledarsko leto. V čem so spremembe?
Spremembe so sorazmerno majhne in bistveno ne spreminjajo sistema stopenj akumulacije in skladov, marveč ga nekako sproščajo v tem smislu, ker stopenj akumulacije in skladov ne določa več Zvezna skupščina ali Prezidij, ampak okraji. V zveznem okviru se sedaj določa samo razpon stopnje in povprečje. V tem okviru lahko okrajni odbori skupno s tovarnami in z delavskimi sveti spreminjajo stopnje. Sam sistem določanja akumulacije se ni bistveno spremenil.
Vprašanje: Tovariš minister, ali so že znani kakšni določnejši predlogi, na katerih bi temeljila razprava o sistemu stopenj akumulacije ln skladov? Ce so, Vas prosimo, da bi nam povedali njihove najznačilnejše posameznosti.
Odgovor: Nekaj predlogov je že. Eden izmed njih je ta, naj bi se v splošnem povprečju stopnja akumulacije in skladov znižala na raven, kakršna je v zahodnih industrijah, v surovinah, pa tudi v industriji goriva, akumulacijo pa bi prenesli na končno proizvodnjo.
Kaj bi dosegli s tem predlogom?
S tem predlogom bi hoteli doseči, da bi prišle vse naše proizvajalne tovarne v enak položaj s tujino, se pravi, da bi mogle naše tovarne dobivati surovine in gorivo po cenah na svetov-tovnem trgu, To pomeni, da bi bil premog cenejši. S tem bi se pocenil prevoz, valjani material bi bil cenejši, pa tudi energija.
Ce želimo, da se ne bi potrošili posamezni izdelki, n. pr. tekstil, ker je vezan na uvoz, bi z visoko stopnjo akumulacije v tekstilni industriji obdržali potrošnjo na višini, ki jo želimo. Stopnja akumulacije in skladov bi bila bolj gibčna, če bi šla na končno proizvodnjo.
Predlog, o katerem bodo razpravljali, dopolnjen s tem, da je sistem prenesen na okraje, je v bistvu popolnoma sprostil naš celotni sistem, ga naredil zelo gibčnega in spremenil dosedanji položaj.
Se vedno pa je vprašanje, ali je to za nas rešitev. Še vedno je, to administrativni način določanja ne glede na to, da sedaj prehaja na okraje; to je administrativni način določanja stopnje akumulacije in skladov. Se vedno je mnogo subjektivnega, kar dovoljuje, da se umetno zadrži proizvodnja v posameznih industrijskih panogah.
Zato se je pojavil drug predlog, ki je v tem, da ne bi vnaprej določali stopenj akumulacije in skladov za podjetja, namreč dovolili, da bi vsako podjetje normalno poslovalo, se borilo za čim večjo proizvodnjo, za cene, ki jih lahko doseže, in za dohodek, ki ga more doseči. V tem primeru podjetje ne bi imelo vnaprej obveznosti do družbe, niti ne bi bilo dolžno ustvariti takšno in takšno akumulacijo, marveč bi šele na podlagi njegovega poslovanja, šele na osnovi njegovega dohodka zbrali akumulacijo po progresivni stopnji obdavčevanja.
Kaj bi dosegli s tem predlogom?
Podjetja ne bi okovali s stopnjo akumulacije, marveč bi dovolili, da prosto posluje, njegov dohodek pa bi bil podvržen progresivni stopnji obdavčevanja, ki bi bila določena za vso Jugoslavijo z družbenim planom, s progresivno stopnjo davka na dohodek.
Tak sistem bi nedvomno pomenil rešitev iz administrativnih oklepov. Kajti če bi še tako ublažili sistem akumulacije in skladov, bi pa ta vendarle vseboval administrativni način poslovanja, ker bi subjektivno določali, koliko bi katero podjetje moralo ustvariti akumulacije v letu dni.
Sistem, ki je v diskusiji, pravi: vsako podjetje gre v prosto tekmovanje, dohodek, ki ga ustvari, pa je progresivno obdavčen. To pomeni, da se akumulacija, ki jo morajo ustvariti posamezna podjetja, ne določa vnaprej, marveč šele naknadna akumulacija, ki so jo dosegla podjetja, in nato obdavčitev.
Ugovori proti sistemu so v tem, da z njimi ni mogoče brzdati plačnega sklada podjetja. Diskusija bo pokazala, kako je s tem. Zdi se mi, da to ni točno, saj tudi zdaj brzdamo plačni sklad z davkom na presežek plačnega sklada. Kaj nas ovira upostaviti progresiven razrez, ko je podjetje rentabilno, uporabiti presežek plačnega sklada za družbeni standard in za investicije, da podjetje poveča svojo akumulacijo.
Proti temu sistemu so še drugi ugovori, da na primer ne bi mogli obdržati proizvodnje v posameznih gospodarskih panogah na ravni, ki jo želimo doseči, recimo v tekstilu, marveč bi šel tekstil po nižjih cenah tudi v večjih količinah, zaradi česar bi morali povečati uvoz bombaža itd.
Tudi ta ugovor odpade. Ce želimo obdržati potrošnjo določenega proizvoda v omejenem obsegu, preprosto z družbenim planom predpišemo davek na proizvode, če jih hočemo obdržati na določeni ravni, ki jo dovoljuje naše gospodarstvo.
Tako smo prišli do predloga, ki bi bil približno, takle: progresivni davek na dohodek podjetij, progresivno obdavčenje presežka plačnega sklada in davek na proizvodnjo. Današnji sistem vnaprej določa za vsako podjetje stopnjo akumulacije in skladov. Ta sistem je zahteval, da moramo predvideti davek na presežek plačnega fonda, prav tako pa tudi davek na promet proizvodov in še regres na razna podjetja.
Za kaj gre pri tem?
Gre za določanje presežka dela. Ali bo šlo določanje presežka dela po administrativni poti, po stopnji akumulacije in skladov, ali po popolnoma gospodarski poti, kakor kaže gospodarsko življenje? Jaz sem za to drugo pot. Gre samo za to. da dosežemo vse možnosti, da ne bi zašli v sistem, ki bi ga spet morali spreminjati.
V družbenem planu za leto 1953 smo bili na stališču, da bomo oprezni. To pomeni, da bomo uvedli nujne razločke, se pravi, predvideli samo razpon za posamezne gospodarske panoge in v tem okviru dali svobodo okrajnim odborom, ki laže uvidijo realizacijo in spoznajo potrebo po spremembah. Se pravi, da je to nekoliko svobodneje uporabljen sistem, ki ga želimo izvajati že s prvim januarjem.
Družbeni plan za leto 1953 še vedno ne rešuje samega problema, marveč problem ostaja odprt in ga bo treba rešiti v prihodnjem obdobju z obravnavo vseh naših strokovnjakov iz gospodarskih institutov, podjetij itd.
Moje osebno mnenje — če je mogoče obdržati proporce v gospodarstvu — je, da bo ta sistem z obdavčevanjem dohodkov rešil planiranje administrativ-njih spon, ki omejujejo podjetje — je zaključil tovariš Svetozar Vukmanovič.
Nihče ne bo izkoriščal vinogradniških delavcev
Kako si predstavlja vodstvo delovne zadruge v Jakobskem dolu
končni obračun
Med kmečke delovne zadruge, za katere je nedvomno najboljše, da so pristopile k reorganizaciji, sodi tudi zadruga v Jakobskem dolu v Slovenskih goricah. Omenjena zadruga že dokaj mesecev urejuje zaključne obračune, kar pa precej po svoje. S tem želimo reči: v korist nekaterih, posebno velikih kmetov, a na račun brezzemljašev, bivših viničarjev in tistih gospodarstev, ki so imela slabo sadno letino. — Sama »tehnična« izvedba nepravilnosti pri dokončnem obračunu je kaj preprosta. Tako so n. pr. meseca julija sklenili, da je bolje, če obere jabolka v okviru svojega gospodarstva vsak sam. Komisija za reorganizacijo zadruge je ob sodelovanju zastopnika Okrajne zadružne zveze ocenila pridelek ter na tej osnovi določila, koliko jabolk ima predati zadrugi posamezno gospodarstvo. Do sem je nekako v redu, dasi bi naj delo potekalo v zadrugi praviloma neizpremenjeno vse do zaključka gospodarskega leta. Toda vodstvo zadruge je »pozabilo« določiti, koliko zgodnjega in koliko poznega sadja ima predati posamezno gospodarstvo. In še več. Vodstvo (ali kar je v primeru jakobske zadruge skorajda isto — člani komisije za reorganizacijo) ni upoštevalo, da se je pozno sadje ponekod proti pričakovanju izredno lepo razvilo, tako da je bil pridelek mnogo večji od predvidenega oziroma ocenjenega. Obveze posameznih gospodarstev v zvezi s predajo sadja so torej ostale neizpreme-njene. Dokaj razumljivo pa je, da niso ostali nespremenjeni dohodki tistih gospodarstev oziroma članov, ki so prodali zadrugi skoraj izključno zgodnja
jabolka (le-te je zadruga vnovčila povprečno po 4,5 din za kg), sami pa so pridržali in prodali neprimerno večje količine poznega sadja po 16—20 din po kilogramu. Da bo podoba bolj življenjska, prištejmo še 10, 20, 30, pa tudi več polovnjakov jabolčnika, ki se nahaja v kleteh nekaterih članov zadruge. Ce preobrazimo doslej povedano o ja-■ bolkih in jabolčniku v dinarje, bi rekli, da so dohodki zadruge na ta način zmanjšani vsaj za 1 milijon dinarjev Da pa ostali zadružniki — predvsem brezzemljaši — ne bi mogli dobiti točnega vpogleda v to, koliko jabolk in jabolčnika je bilo pridelanega, so najeli kmetje-»zadružniki« za obiranje jabolk delavce, nečlane zadruge, medtem ko mnogi zadružniki niso imeli kaj delati. Ni pa izključno, da so imeli dobiček ti izvoljeni posamezniki tudi pri pospravljanju sadja, ker jim je zadruga priznala razmeroma visoko odškodnino za spravilo po kilogramu, ki je znašala več kakor dejansko plačilo najetih delavcev.
Vendar pa svojevrstnih pojavov ob končnem obračunu v tej zadrugi še ni konec. Kakor predsednik zadruge, tako tudi ostali člani komisije za reorganizacijo, se strinjajo, da je končni obračun — obračun poslovanja vseh let obstoja zadruge. To med drugim potrjuje skrb, ki jo posvečajo n. pr. vračanju živine in popravilu inventarja, preden ga vrnejo. Povedati je treba, da to ne bi bilo slabo, če se generalna popravila strojev ne bi plačevala iz državnih regresov. Sicer pa imajo, ali bolje, imeli so namen na kaj čuden (Nadaljevanje na 6. str.)
ING. ALFONZ DOBOVlSEK
Resnično delavsko upravljanje na železnici fe možno in potrebno
(Nadaljevanje in konec)
V urejenih državnih in svetovnih
gospodarskih lazmerah imajo tudi taka železniška podjetja možnost poslovati rentabilno. Nujnost njihovega obratovanja pa jih pri neurejenih gospodarskih razmerah lahko sili k nerentabilnemu poslovanju. V tem primeru se del bremena za vzdrževanje železniškega transporta prenese od neposrednih koristnikov na širše sloje prebivalstva in presežna vrednost, ki jo oni ustvarjajo, se troši v obliki subvencij železnici iz proračunskih virov. To dejstvo in soodločanje države pri odrejanju tarif navaja mnoge k prepričanju, naj bi moderna transportna železniška organizacija poslovala kot proračunska ustanova.
2eleznice kot proračunske ustanove imajo določene organizacijske prednosti, vendar pa je znano, da je v državnih uradih redko dana možnost za izživljanje ustvarjalne pobude posameznikov in za dovolj veliko zanimanje posameznikov za uspeh ustanove, ker materialno nanj niso vezani, in da zaradi tega te ustanove ne poslujejo gospodarno. Razen tega pa je ta način v popolnem nasprotju z našo socialistično stvarnostjo, ki zahteva, da kolektivi sami upravljajo obrate, ki lahko poslujejo kot podjetja. Prepričani smo lahko, da bo upravljanje železnic po
delovnih kolektivih pokazalo velike prednosti v primerjavi z upravljanjem po proračunu, posebno če mu bodo znali vodilni ljudje dati pravilno vsebino in smisel. Kako dati takemu podjetju možnost uspevanja tudi pri neustaljenih gospodarskih razmerah, o tem bom govoril pozneje.
ENO ALI VEC PODJETIJ NA OZEMLJU DRŽAVE
Navedeni razlogi, ki so dovedli v kapitalističnih državah do združitve in nacionalizacije samostojnih železniških podjetij, niso prav nič izgubili na tehtnosti pod pogoji socializma; nasprotno, v socializmu železniška podjetja v drugi obliki sploh ne bi mogla obstajati. Omeniti pa moramo takoj, da si pod združitvijo ni treba misliti uvedbe enega samega, popolnoma centralistično vodenega podjetja. Načelo združevanja vsebuje namreč kal nevarnosti, da bi se prekoračil najugodnejši obseg podjetja in da bi tesna povezava vodstva podjetja z osebjem in interesenti postala težja. Izredna gospodarska važnost železniškega transporta zahteva, da popolnoma zraste z gospodarstvom ozemlja, kateremu služi. V tem primeru bo tudi ozemlje imelo pravilen odnos do svojih železnic ter bo vodilo
pravilno politiko glede razporeditve transportnega dela na posamezna prometna sredstva, ker se bo zavedalo, da so železnice bistveni del njegovega gospodarstva in da jih mora vzdrževati ter pravilno zaposlovati. Iz teh razlogov prevelika podjetja niso ugodna, posebno če obsegajo ozemlja raznih gospodarskih sestavov. Splošnega pravila za najugodnejšo velikost podjetij ni, v splošnem pa je priporočljivo razdeliti veliko državno gospodarsko podjetje na več samostojnih delov tako, da dosežemo brez težav zanesljivo vodstvo in nadzorstvo pri močni izrabi razpoložljivega upravnega aparata.
ORGANIZACIJA PO OPRAVILU ALI PO OZEMLJU
Sklep komisije, ki je reševala vprašanje nove organizacije, da bomo ustanovili transportna podjetja po republikah, ni v nikakem nasprotju z izkušnjami drugih držav, ker ostane pri njih in pri nas slej ko prej centralni organ za nadzorstvo nad pravilnostjo poslovanja posameznih podjetij. Posebno utemeljitev pa ima ta način organizacije po ozemljih v splošnem sistemu decentralizacije poslovanja in ustanovitve ozemeljsko organiziranih gospodarskih in političnih enot, ki se pri nas uvaja. Pojavljali so se tudi predlogi, da bi razdelitev na več podjetij izvršili na osnovi opravil, to se pravi, da bi za vso mrežo obstajala centralna podjetja po strokah (promet, strojništvo, gradba, zveze). Ta predlog kaže jasno težnjo centralizacije, je značilen za administrativno vodenje in bi v ničemer ne približal gospodarjenja terenu. Je v protislovju s splošno
smerjo našega razvoja in ga je treba odkloniti.
MOŽNOST NADALJNJE DELITVE OZEMELJSKIH PODJETIJ Navedeno mnenje, naj organiziramo Jugoslovanske železnice kot podjetje in to podjetje razčlenimo po republikah, je po našem mnenju povsem pravilno. Imamo pa vtis, da je komisija, ki je obravnavala organizacijo, ostala v njeni nadaljnji razčlenitvi na pol poti in je ni dosledno izvedla do kraja. Ni rešila protislovja, da je z gospodarnostnih vidikov ozemlje republike — vsaj za Slovenijo — primeren obseg za eno podjetje, da pa je kljub temu treba najti možnost nadaljnje delitve zaradi uspešne uvedbe delavskega upravljanja. Prav uvedba delavskega upravljanja pa bi morala biti bistvo nove organizacije in glavna razlika od kapitalističnega poslovanja. Po našem mnenju so namreč republiške ozemeljske enote še vedno prevelike, da bi lahko delovnim kolektivom tako približali gospodarjenje, da bi le-ti občutili, da delajo zase, in da bi se uspehu svoje enote posvetili brez osebnih pridržkov. Komisija je sicer predvidela neko interno poslovanje z enotami na gospodarnostnem računu, ki se ga pa držijo še vse lastnosti administrativnega gospodarjenja, ker postavlja med banko in enoto še vedno direkcijo.
Po našem mnenju je možnost za nadaljnjo delitev na enote s samostojnim gospodarjenjem, čeprav bi med njimi obstajali določeni monopolni odnosi, ker so kot prodajalci in kupci navezani skoraj izključno le drug na drugega, ne da hi ori tem izgubili gospodarnostne pred-
nosti večjega podjetja v primerjavi z več majhnimi. Postaviti si moramo lc jasno načelo, da je treba dati enotam popolno gospodarsko svobodo, kolikor ni omejena zaradi omenjenih odnosov in nekaterih skupnih osnovnih sredstev (vozila), ter jih operativno povezati v skupno delovno organizacijo, ki je ne moremo pogrešati že zaradi morebitnih izrednih ali vojnih prilik. Bistvo tega problema je v pravilni odreditvi dela in dohodkov posameznim enotam.
ODREDITEV DELA IN DOHODKA
Rekli smo, da transportno podjetje nudi transportne usluge po določeni prodajni ceni, ki pa ne more ustrezati vrednosti stvarno opravljenega dela, da je le pri tem vsota tarifskih dohodkov enaka skupnim lastnim stroškom z akumulacijo. Pri enotnih tarifah za vso državo — različne po ozemljih je treba odkloniti z gospodarskih in splošnih družbenih vidikov — se torej posameznim ozemeljskim enotam vsota stroškov redno ne krije s tarifskimi dohodki, ki bi jih prejela za izvršeno delo. Obremeniti bi jih morali z različno stopnja akumulacije, oziroma nekaterim bi mogoče morali celo priznavati subvencije iz družbenih skladov.
Z večjim delom akumulacije razpolagajo pri našem gospodarskem sistema ozemeljske politične enote. Prejemale b na ta način večji del železniške akumulacije, ki ne bi izvirala iz delovnih uspehov prebivalstva njihovega ozemlja, temveč bi bila rezultat tarifske politike gospodarskih organov. Enakomernejša razdelitev naporov, dosežena ; uvedbo enotnih tarif, ki naj bi jih (Nadaljevanje na 6. str.)
J02E NA VINŠEK
Napredni kmetje in ljudje, ki se ukvarjajo s kmetijskim zadružništvom, >e večkrat vprašujejo, kakšno pot bo treba ubrati v našem kmetijstvu, da bo napredovalo. Delovna zadruga se ni pokazala povsod kot primeren način za odpravo raznih slabosti v kmetijstvu. Sicer bo brez dvoma vedno več obstoječih delovnih zadrug in obstoječih posestev, ki so že in še bodo postala vzor naprednega gospodarjenja. Tudi širili se bodo ti obrati tako z vključevanjem novih kmetov, kakor tudi z najemanjem ali celo nakupom zemlje. Zato bo treba še vnaprej močno podpreti že obstoječe socialistično brate. Prav tako bo treba še naprej izboljševati notranjo organizacijo zadrug, resneje reševati problem zakupnine itd.
Poglejmo, na katerih področjih kažejo kmetja največ zanimanja za sodelovanje? Zrlo se zanimajo za izboljševanje živinoreje, zato so se močno razvili živinorejski odseki kmetijskih zadrug. Sprejemajo v rodovnik, nabavljajo dobre bike, uvajajo umetno osemenjevanje, vršijo tuberkuli-nizacijo itd. Piav tako se kmetje zanimajo za druge dejavnosti, kot na primer skupno prodajo kmetijskih Driddkov, zatiranje rastlinskih škodljivcev, predelavo pridelkov, pridelovanje in na-ivo semen in predvsem za olajšanje dela s pomočjo strojev zadruge. Zadružniki vedo, kaj hhko pomeni zadruga za razvoj gospodarstva. 'Razumljivo je, da vsako majhno posestvo kljub cm ukrepom za povečanje pridelka ne bo moglo 'njati dovolj dohodka za življenje. V takem pri-leru bo notrebno najti drugačno rešitev, naj bo > v dodatni zaposlitvi ah pa v vključitvi v druge panoge.
Razne oblike sodelovanja kmetov v zadrugi >b sočasni zasebni lastnini nad zemljo bodo vse kor dvigale blaginjo kmeta, hkrati pa se bo rdneje povezal z zadrugo Brez dvoma je tako ovezovanie kmetov osnovni pogoj za nadaljnji /.tZTOj zadružništva.
Toda kakšen razvoj zadruge? Ali še večja itrditev zasebne lastnine in rast kapitalizma na isi. ali pa prehajanje na socialistične oblike »roizvodnje? Nekdo bo mogoče vprašal: Kaj pa -troji, predelovalnice, močna proizvodna sred-
O NEKATERIH NOVIH OBLIKAH ZADRU2NEGA SODELOVANJA
stva, s katerimi razpolaga zadruga — ali niso to zadružna sredstva, ki so tako povezala kmeta z zadrugo, d* brez nje ne more obstajati? Mislim, da je gornje pogoj za to, da se nekaj prične spreminjati v odnosih na vasi, vendar pa se ne predstavlja sprememb v celoti.
Raje bom nakazal nekaj primerov:
Vzemimo izrazito živinorejski kraj na Gorenjskem, kjer prodajajo na trg pridelke od živinoreje in krompir (ki ga pa zaradi bolj enostavnega primera ne upoštevam). Kmetje imajo skupne planine, kjer je živina čez leto na paši. V tej dobi opravljajo skupno ali z najetimi delavci vsa dela pri oskrbi živine, popravilu poti, čiščenju pašnikov, urejevanju hlevov in napajališč, predelavi mleka itd. Vse stroške, vključno tudi odplačevanje skupnih proizvodnih sredstev, pa še del pribitka, zaračunajo po glavi, oziroma po litru mleka, razliko do prodajne cene pa prejme zadružnik. Zedinili so se tudi, da bodo zgradili skupni hlev v dolini, kjer bo živina prezimila. Tudi tu bodo delo obračunali po tem, kolikor je kdo delal v hlevu. Vsak lastnik živine bo prispeval krmo po glavah, ki jih ima v skupnem hlevu, število glav pa se bo ravnalo po zmogljivosti zemljišč, ki jih ima ta kmet v dolini. Torej bo delal vsak za sebe v glavnem le še pri pripravi krme za zimo. Toda tudi pri tem delu se bo še marsikaj spremenilo zaradi uvedbe strojne košnje, uporabe strojev pri sušenju, siliranja itd. »Privatno« delo, kjer bi se vsak posameznik gnal za sebe, se bo torej vedno bolj umikalo. . Plačevali bodo po delu, pa najsi bo to
obračunano na ta ali drug način. Od prodajne cene pa bo preostal del, ki ne predstavlja celotne vrednosti za delo in bo pripadal lastniku živine glede na vloženo število glav. Skratka, ta dohodek predstavlja za kmeta neko obliko rente.
Kmetje bodo razpravljali tudi o tem, koliko bi dali dohodkov za razvoj proizvodne dejavnosti, v kateri sodelujejo, kajti razširjena reprodukcija bo nujna. Ta primer kaže, da v panogi, kjer imajo sicer skupne objekte, s katerimi gospodarijo, v tem primeru pašnik, hlev, predelava itd., lahko narede še korak raprej. To ne velja samo za proizvodnjo, temveč se lahko spreminjajo tudi proizvodni odnosi. Nekdo bi morda trdil, da bi se s tem utrjevala zasebna lastnina, pa čeprav v obliki rente, ki jo prejema kmet. Mislim, da se nam tega ni bati, kajti ni nam potrebno odpravljati rente, temveč kvečjemu omejevati. Celo prav je, da bi zadruga z napredno proizvodnjo ustvarila pogoje za večjo rento, ker bo le-ta privlačna za kmeta. Kmetje sami pa bodo našli način, kako odpraviti ta poslednji materialni odraz zemljiške lastnine. Tako bo na primer lahko samo socialno zavarovanje za onemogle znatno pomoglo k zmanjšanju interesa na rento od zemljišča. Pri vsem tem pač ne bi bila koristna nestrpnost, temveč je potrebna predvsem svobodna odločitev samih kmetov.
Opisal bi še drug primer, ki kaže, da ga bo treba že v bližnji prihodnosti
M ne bo izkoriščal vinogradniških delavcev
(Nadaljevanje s 5. strani)
način uporabiti tudi sklade zadruge ... Zanimivo pa je, da vodstvo zadruge od članov-posestnikov kljub vsej iznajdljivosti noče terjati povračil za krajo pridelkov, ki jih je tekom let obstoja zadruge ugotovila zadružna komisija, a so povrhu zabeležena še v zapisnikih zadruge. V povračilu za odtujeno zadružno lastnino tiči nekaj nadaljnjih stotisočakov, ki bi pomagali k povečanju iznosa po delovnem dnevu. Skratka — vodstvo zadruge se pač raje zameri bivšim viničarjem čeprav bi dosegli po delovnem dnevu le borih 120 din na-nem dnevu le borih 120 dinarjev, namesto planiranih 200 in še več, ki bi jih Jahko dosegli z dosledno izterjavo špe-kulantsko pridobljenih dobičkov posameznikov, ki so, seve, tudi v upravnem odboru in tako imenovani komisiji za reorganizacijo zadruge.
Ker pa je upati, da bo revizija Okrajne zadružne zveze še marsikaj točneje ugotovila in odkrila, bodi prav, če mi pokažemo le še na upanje o starem izkoriščanju viničarjev, ki so ga ob reorganizaciji zadruge začeli odkrivati nekateri večji kmetje. Med znake bolne fantazije nekaterih posestnikov, da bodo morda le uspeli ponovno uveljaviti odmrle polfevdalne odnose do bivših viničarjev, sodijo kot uvodni poskusi stanovanjskih odpovedi bivšim viničarjem. Podoba je. da si nekateri hudo žele »druge viničarje«, ki morda le še niso pozabili »onikati«... O povsem zmedenih pojmih Alojza Šantla pa govori dejstvo, da je tožil bivšega viničarja, ker mu le-ta ni hotel plačati najemnine za čas, ko sta bila oba člana delovne zadruge. Da bi odpoved stanovanja bivšim viničarjem »moralno podprl«, pa je posestnik Anton Roškar ubral nekaj drugačno pot. Tožil je člana zadruge — bivšo viničarko za razgaljenje časti, češ da ga je klevetala, ko je pripovedovala, da je kradel pše-
nico. Kako je bilo s krajo pšenice, ki je bila prijavljena tudi Ljudski milici, bo dokazal postopek, kar pa za krajo vina ni potrebno, ker obstaja v zadružni pisarni akt »užaljenega« Roškarja, s katerim se obvezuje, da je voljan poravnati škodo, povzročeno s krajo ... Toda vsem Roškarju in Šantlu enakim gre jasno povedati, da je čas izkoriščanja viničarskih delavcev za vselej mimo ter da njihovim poskusom ni težko odkriti bistva.
Osnutek uredbe o ureditvi prejemkov vinogradniških in njim sličnih delavcev
Po uredbi, ki bo kmalu uveljavljena, se bodo prejemki vinogradniških delavcev določali s pismeno pogodbo .med delodajalcem in vinogradniškim delavcem ali pa s kolektivno pogodbo, ki jo bo sklenil z delodajalcem ali več delodajalci Okrajni sindikalni svet kot predstavnik vinogradniških delavcev. Eno bistvenih določil uredbe pa bo prepoved odsluževanja dajatev v naravi z delom, ki je bilo nekdaj osrednja oblika izkoriščanja viničarjev. Pristojni okrajni ljudski odbori bodo določili višino denarnega nadomestila za storitve, najemnine za stanovanja, višino zakupnine za deputatno zemljo ter višino denarnega nadomestila za dajatve v naravi sploh. Poleg omenjenega bo vsebovala uredba najnižji zaslužek na uro, ki ga mora prejeti vinogradniški delavec in navodilo o neobhodni vsebini pogodbe med delodajalcem in vinogradniškim delavcem. Pogodba bo morala vsebovati vrsto del, ki jih mora opravljati delavec, za koliko delovnih dni v letu je to delo preračunano, način izplačila, vrsta dajatev v naravi in njih denarna vrednost, določbe o odpovedi ter drugih načinih prenehanja delovnega razmerja z označbo najkrajšega odpovednega roka, določbo o letnem dopustu ter načinu plačevanja vinogradniškega delavca v primeru, ko brez lastne krivde ne more opravljati
dela, ter druge določbe o pravicah in dolžnostih vinogradniškega delavca. Poseben člen uredbe bo odrejal višino denarne kazni za delodajalce, ki z vinogradniškim delavcem ne bi sklenili pogodbe po veljavnih predpisih in ki bi vinogradniškemu delavcu plačevali manj od minimalne plače, določene z uredbo.
Dobra stran uredbe bo nedvomno tudi v tem, da bo v okviru temeljnih določb dopuščala okrajnim organom prilagojevanje oziroma dopolnjevanje z navodili k uredbi tako, da bo kar je moči bolj ustrezala prilikam v posameznih predelih.
Povečano zanimanje vinogradniških delavcev, da bi se organizirali v sindikatih, pa bo nedvomno pripomoglo tudi k smotrni rešitvi problema socialnega zavarovanja le-teh, o katerem se razpravlja že dalj časa. Stremi se za tem, da bi vinogradniški delavci, ki dela redno opravljajo, to je, ki dosegajo letno določeno število delovnih dni, imeli iste pogoje socialnega zavarovanja kot delavci na državnih posestvih. Posebno poglavje pa bodi socialno zavarovanje svojcev vinogradniških delavcev, ki delajo le priložnostno, za kar bo tudi treba najti zadovoljivo rešitev.
Vprašanje lastništva hiš, v katerih stanujejo vinogradniški delavci — bivši viničarji — v osnutku uredbe ni zajeto, a bi verjetno bilo prav, če bi uredba posegla tudi v to področje. Bivšim viničarjem, ki so služili enemu gospodarju deset, dvajset pa tudi več let, kaže omogočiti, da postanejo lastniki hiš, v katerih stanujejo. Višina odškodnine za hišo in vrt bi se mogla odrediti primerno temu, koliko let je v preteklosti vinogradniški delavec (oziroma njegova družina) delal pri gospodarju kot viničar; kar pomeni, da bi viničarski delavec v obrokih odplačal toliko manjši odstotek od ocenjene vrednosti hiše in vrta, v koliko dalj časa je služil v preteklosti kot viničar.	Jože	Žižek
reševati v večjem obsegu. Gre za obnovo vinogradništva in sadjarstva. Iz
mnogih krajev že prihajajo predlogi, naj bi obnavljali vinograde tako, da bi združili parcele in formirali komplekse, na katerih bodo lahko uporabljali mehanizacijo. Vprašanje je, ali naj bi takšno obnovo podpirali s krediti ali ne. To je odvisno od tega, koliko bo na razpolago denarnih sredstev, če upoštevamo podpiranje obnove na socialističnem sektorju, podpore, ki jih je potrebna mehanizacija itd. Najbolje bi bilo, da bi obnova na tako združenih parcelah slonela na lastnih sredstvih kmetov in pa na kreditih, ki bi jih dala kmetijska zadruga iz svojih fondov.
Prav gotovo je, da napredne proizvodnje ne moremo organizirati na razdrobljenih posestvih. Prav tako ne bi imelo smisla obnavljati majhnih parcel, kajti vinograde in sadovnjake obnavljamo za desetletja naprej. Z načrtno obnovo pa zelo močno posegamo v zasebno lastnino. Kako? Kmet se prav gotovo ne bi rad odrekel koristi, ki mu jo prinaša lastnina nad zemljo, hkrati pa dobro vei da bo obnovljen vinograd z visokim donosom in lažjo obdelavo dal mnogo večji dohodek kakor ostareli. Kmet je zato v bistvu za načrtno obnovo. Skupnost pa bo imela korist od takšne obnove predvsem zaradi tega, ker se bo pridelek povečal in pocenil.
Poglejmo si, kaj se bo dogajalo na teh zadružnih parcelah. Stroj bo zamenjal sčasoma večino ročnih del, razen rezi, trgatve in morda še nekaterih del. Prav tako bo rentabilnejša skupna predelava, skladiščenje, prodaja itd. Strojna obdelava, predelava itd. bodo zahtevale, da izvrše večino del v skupni režiji. Mogoče, da bodo v začetku opravljali nekatera dela, kot n. pr. rez, vsak zase na svojem delu zemljišča. Verjetno pa bodo prej ali slej to delo zaupali članom, ki najbolje obvladajo ta posel. Lahko torej trdim, da bosta način dela in modernizacija proizvodnje zahtevala, da sčasoma opravijo večino nalog v zvezi s proizvodnjo (nabava in uporaba proizvodnega materiala, agrotehnični ukrepi, zavarovanje itd.) pod enotnim strokovnim vodstvom in v skupni režiji. Ostane le vprašanje, kako razdeliti materialne stroške, stroške skupnega dela, amortizacijo in drugo režijo na posamezne zemljiške lastnike. Če odbijemo vse nastale stroške od dohodkov (morda tudi prispevek za razširjeno reprodukcijo), ostane dohodek, ki pripada lastniku zemljišč po površini, ki jo je vložil. Tudi tu predstavlja ta vrednost neko določeno obliko rente, ki smo jo ugotovili tako, da smo od dohodka odšteli vse stroške in sklade.
Zaradi navezanosti ria Svoj kos zemlje bodo zadružniki lahko opravili posamezna dela, kot rez itd., na svojem delu zemljišča. Prav tako bodo lahko vsak zase pospravili pridelek in ga tudi prodali. Seveda bodo morali v vsakem primeru kriti skupne stroške in sporazumno prispevati v za to določen sklad. Le-ta bo služil tudi za odplačilo obveznosti in nabavo novih strojev.
V večini primerov si bodo zadružniki razdelili nov nasad na dele (po številu dreves, posajenih trt in podobnem), ki bodo ustrezali vloženi zemlji. Pri tem se ne bodo ozirali na prejšnje meje. Vsekakor bo moral biti način tega sodelovanja sporazumno dogovorjen. Vse to bo moralo biti zapisano v pravilniku takšnega odseka za obnovo, še preden bi začeli s skupnim delom.
Takšen nasad bo sam silil kmeta k razširjeni reprodukciji. Če bodo kmetje obnovili vinograde s krediti, bodo morali vsako leto oddeliti del dohodkov za poravnavo obveznosti do banke ali pa do zadruge. Moderen nasad bo pripravil zadružnike do tega, da bodo po-
segali vedno po najmodernejših strojih za obdelavo in predelavo sadežev. Ker bo to njim v prid, bodo verjetno dajali na razpolago svoja lastna sredstva. Povečanje pridelka jih bo pripravilo do tega, da bodo zavestno žrtvovali v te namene znatni del dohodkov.
V zvezi z delitvijo dohodka vprašanje davka ni tako važno. Vsekakor bodo zadružniki takšnega odseka sposobni plačevati davek po istih osnovah, ki veljajo za zasebnega kmeta. Morda pa bi bilo prav, da bi plačali manj davka za tisti znesek, ki bi ga dodelili za investicije.
Da ne bi prišlo do izkoriščanja delavcev, ki bi jih najeli, pa bo potrebno sklepati delovne pogodbe, kjer bi sporazumno postavili višino zaslužka, ki bo morala biti v sorazmerju z zaslužkom na drugih področjih našega gospodarstva. Tudi, če bi delali samo člani, ki so vložili zemljo, bi bilo to potrebno, da ne bi bil oškodovan tisti, ki je vložil manj zemlje, pač pa je prav toliko delal.
Poglejmo še, ali bi bilo možno organizirati pri splošnih kmečkih zadrugah tudi odseke za napredno obdelovanje v poljedelstvu. Za naše poljedelstvo je značilna velika razdrobljenost zemljišč. Vsak kmet ima svoj kolobar in primitiven in drag način obdelave. Saj se še vedno uporablja mnogo konjske ali celo goveje vprege itd. Mehanizacija si sicer utira pot in je traktorska obdelava ponekod postala že splošna navada. V Savinjski dolini je traktor, to lahko trdimo, že nepogrešljiv. Vendar pa bomo morali mehanizacijo še znatno razširiti, da bo stroj izpodrinil konja. Delovne zadruge so v tem pogledu že precej napredovale. V KDZ Sobetinci pride na par konj že 55 ha obdelovalne površine, v KDZ Osojnik 70 ha itd.
Vzporedno s povečanjem strojnega parka kmečkih zadrug pa je vedno bolj pereče vprašanje izkoriščanja strojev. Ne gre samo za to, da bi bili stroji dovolj izkoriščeni, temveč tudi za to, v kakšnih pogojih bodo kmetje delali s stroji. Prav gotovo na majhnih njivah ne bo mogoče pametno izkoristiti poljedelskih strojev. Posamezna gospodarstva lahko povečajo obdelovalne površine le do določene meje, zato bi bilo pametno, da bi kmetje pod sporazumno določenimi pogoji zložili parcele, da bi tako ustvarili primerno zaokrožene površine. Ce bi hoteli doseči uspeh, bi morali kmetje potemtakem iti preko lastniških mej.. Seveda bo taka rešitev naletela na težave. Najtežje bo z miselnostjo kmeta. Toda tudi za to bi se odločil, ko bi videl gospodarske koristi.
K temu pa ga bo silila tudi nuja, da kmetijske pridelke čim ceneje prideluje in prodaja. Seveda ni pri tem nič manj tehničnih težav, kot na primer plodo-red, ki je sedaj različen pri. vsakem kmetu. Dalje bodo težave, kako upoštevati kakovost zemljišč itd. Dalo bi se sicer ustvariti večje komplekse, pri katerih bi se združilo le po nekaj kmetov, kar bi bil prav gotovo napredek', ker bi lahko izkoriščali vrsto naprav in agrotehničnih ukrepov, ki se sicer ne izplačajo.
Seveda bi bilo najlepše, da bi vključili v takšen vaški kolobar vse primerne površine in da bi se prej posvetovali, kakšne kulture naj goje, določili velikosti parcel, način prehoda od sedanjih kultur na enotni kolobar itd. To bi bila rešitev z daljšo perspektivo, ki bi imela lahko velik vpliv na dvig in pocenitev pridelka. Delitev dohodkov pa bi morali predvideti v pravilniku po podobnih načelih, kot so navedeni v primeru vinogradov in sadovnjakov.
Težko je oceniti že v naprej koristi, ki bi jih prinesle opisane oblike sodelovanja v različnih kmetijskih panogah. Vsekakor pa bi to vodilo k povečanim in cenejšim pridelkom, boljši uporabi mehanizacije in povečanju sredstev, ki bi jih dali kmetje sami za naprednejše pridelovanje. Tak način dela v pridelovanju in končno tudi v predelavi in prodaji bo nujno vodil tudi k spremembi proizvodnih odnosov na vasi.
► o o o<o«
(Nadaljevanje s S. strani) skupno doprinašalo prebivalstvo za vzdrževanje železniškega transporta, bi na ta način zopet splahnela, ker bi izkupiček ostal v gospodarsko močnejših ozemeljskih enotah.
Železniška komisija za reorganizacijo je sprejela sklep, da bomo. tarifske dohodke zbirali centralno in da bomo iz njihove vsote plačevali eksploatacij-ko neto delo ozemeljskim enotam. To enostavno .rešitev je treba vsekakor inatrati tudi za pravično in ustrezajočo načelu, da prejema vsak toliko od . kupnosti, kolikor zanjo prispeva.
Merilo dela centralnega organa — lavne direkcije — so tarifski netoton-ki in potniški kilometri po vrstah blaga n potnikov. Ti kilometri imajo svojo eno, ki ne ustreza vedno vrednosti vlo-, enega dela. Merilo dela ozemeljskih rganov — direkcij — so pa po sklepu emisije eksploatacijski netotonski in otniški kilometri, ki jim je cena od--•jena na osnovi stvarno vloženega predmetenega in živega dela. Količina ‘sh kilometrov, ki jih glavna direkcija ■lačuje direkcijam, naj bi bila količin-ko odvisna od tarifskega neto dela, da >i se omejilo nepotrebno prevažanje po daljših poteh. Neto delo direkcije je nadalje rezultanta bruto dela njenih enot, izraženega v brutotonskih, lokomotiv-kih, osnih in vlakovnih kilometrih, izračunanih iz eksploatacijskega neto dela na osnovi predpisane kakovosti dela — kvalitativnih kazalnikov — ali pa izučenega v običajnih merilnih enotah a proizvode in netransportne usluge aznih strok, katerih količina je lahko dvisna od eksploatacijskega neto dela, ali pa ima značaj stalnosti. Tudi to bruto delo ima svojo ceno kakor vsi
ostali proizvodi ali usluge. Ni prav nobenih načelnih ovir, da ne bi mogli posameznim enotam v okviru direkcije odrediti njihovega dela, cene in dohodka ter dopustiti samostojnega gospodarskega poslovanja, ako se oslonimo na bruto delo.
Nekaj praktičnih težav se pojavlja le pri odreditvi nižjih enot prometne stroke, ker njihovo priznano bruto delo direktno izvira iz eksploatacijskega neto dela in ker so neposredno odgovorni za pravilno razmerje med neto in bruto delom. Treba je obseg teh enot določiti tako, da bo na njihovem ozemlju neto delo mogoče evidentirati in določiti udeležbo na skupnih kvalitativnih kazalnikih. Drugim enotam bi se namreč plačevalo bruto delo neodvisno od izvršenega neto dela. Odgovornost za pravilno naročanje bruto dela prevzame v tem primeru naročnik — enote transportne stroke ali direkcija. Možno in enostavneje pa je obdržati za prometno stroko enoten kolektiv za vse območje, vključen v ozemeljsko podjetje (direkcijo) in jim pravilno nagrajevanje odrediti s tarifnim pravilnikom.
Po navedenem načinu bi vse gospodarsko poslovanje Jugoslovanskih železnic temeljilo na naslednjih treh stopnjah: centrala (Glavna direkcija): vskla-ditev tarifskega neto dela z eksploata-cijskim in prodaja tarifskega neto dela; ozemeljska enota (direkcija): vskladi-tev eksploatacijskega neto dela z bruto delom in prodaja eksploatacijskega neto dela; terenske enote: izvajanje in prodaja bruto dela.
Gospodarsko so vse tri stopnje samostojne z določenimi omejitvami glede politike cen zaradi medsebojnih mono-
polnih odnosov, operativno pa so povezane v celoto, kolikor je to nujno potrebno, kakor je bilo prej navedeno. Slo bi predvsem za organizacijsko in tehnično pomoč ter vskladitev dela in uporabe skupnih osnovnih sredstev (vozil). Po značaju poslovanja bi imeli prvi dve stopnji bolj komercialno-organiza-cijski značaj, dretja pa proizvodni. Odrejeno delo in proporce družbenega plana, to je amortizacijo, plačilni fond in akumulacijo, bi enote raznih stopenj prejemale prek centrale od družbenega plana FLRJ, ki bi se nato brez težav razdelili po ozemljih. Vsota navedenih proporcev nižjih enot je enaka proporcem višjih enot.
Mnogi oporekajo tej rešitvi, češ da bi ustvarili podjetja v podjetju, ali pa da obstoji nevarnost odcepitve bistvenih železniških enot. Menimo, da so taki ugovori neutemeljeni in da je treba za železnice pač predpisati tak ali podoben način organizacije in poslovanja, tako da ne bo oškodovana celovitost organizacije in racionalnost poslovanja, da pa bodo kljub temu imeli njeni kolektivi glede delitve svojega dohodka iste pravice kakor drugi.
Celotna organizacija bi nekako predstavljala kooperacijo (sodelovanje) enakopravnih podjetij, ki bi poslovala z določenimi omejitvami zaradi medsebojne poslovne in operativne navezanosti in zaradi potrebe enotnosti in celovitosti razvoja in poslovanja železnic.
DOLOČANJE CEN USLUGAM
Centrala bi imela nalogo, vskladiti nakup eksploatacijskega neto dela od direkcij s tarifskimi dohodki. V rednih gospodarskih razmerah bi ji to vsekakor uspevalo, v izrednih primerih bi
pa bila navezana na dotacije Iz proračuna. Slo bi predvsem za izravnavo tarifske razlike, če bi nastopile znatne spremembe v vrstah prevoženega blaga, dolžini poti ali količini prevoženega blaga brez krivde železnice glede na to, kako so bili ti elementi vzeti v račun pri določanju tarif in če teh razlik ne bi mogla železnica izravnati z rezervnimi fondi. Cena neto dela za ozemeljske enote bi se odredila sporazumno med centralo in direkcijo. Tudi ta cena ne bi mogla biti nepremična, temveč bi se ob večjih spremembah predpostavljenih osnov tudi spremenila. Razliko bi krila centrala z virmani med direkcijami, če je nastala zaradi med-direkcijskih sprememb v prevozu, ali pa iz dotacij iz proračuna, če bi jih mogla upravičiti, kakor je zgoraj navedeno. Količina izvršenega eksploatacijskega neto dela bi se priznavala v odvisnosti od izvršenega tarifskega neto dela.
Na podoben način bi se cene bruto dela oderdile sporazumno med direkcijo in enotami in tudi postopek ob spremembah bi bil podoben. Nastajali bi virmani med enotami, zahtevki Od centrale in zahtevki od proračuna. Količina izvršenega bruto dela bi se priznavala v odvisnosti od izvršenega eksploatacijskega neto dela.
Če bi prišlo do sporov, bi odločal neposredni višji organ, v skrajnem primeru pa Gospodarski svet FLRJ.
Ta način ugotovitve cen povzročajo medsebojni monopolni odnosi in ga ne bi uporabljali za netransportne usluge in proizvodnjo, kjer ta monopolizem ni tako izrazit. Varoval bi kolektive pred izgubami, ki jih niso povzročili s svojim poslovanjem, temveč izvirajo iz
splošnih gospodarskih prilik, In veljal seveda tudi za pozitivne razlike. Do slednje ne bi povročile tega, da kolektivom ne bi bilo do 'čim večje količim dela, je treba tak način uporabljati h znotraj določenih mej in ga nato pri urejenih razmerah sploh opustiti.
PREHOD NA NOVO POSLOVANJE
Na novo poslovanje ni mogoče preiti čez noč, ker bo treba preurediti poslovanje posameznih strok, predvsem knjigovodstva, finančnega poslovanja, planiranja ter statistike in evidence. Zelo je priporočljivo, naj bi se komisije seznanile s poslovanjem inozemskih železnic, ki so že uvedle mehanizirano obdelavo statističnih in računskih podatkov, ter se oslonile na njihove izkušnje.
Nadalje je nujno potrebno predhodno prečiščenje normativov za spremenljive stroške in ugotovitev stalnih stroškov za vse omrežje. Utemeljitev cen na osnovi dosedanje izvršitve bi dala veliko prednost prav onim kolektivom, ki so doslej slabo gospodarili.
Ne smemo pozabiti tudi na redno likvidacijo starega poslovanja, ker je mnogo naših organizacij shiralo zaradi nerazčiščenega bivšega poslovanja.
Sistem poslovanja je treba izdelati do podrobnosti in z njim pravočasno seznaniti osebje.
Navedli smo le bistvene osnove organizacije in poslovanja, ki naj bi omogočila uvedbo takih delavskih svetov, ki bi bili zares gospodarji. Sistem poslovanja teh svetov ni obdelan, menimo pa, da ne bo povzročal posebnih težav, če bo organizacija smiselno pravilno izvedena; ob priliki bi ga pa obdelali posebej.
C
LITERARNI FELJTON
>
IV
a Jevi je sanjal vrt; skozi velika steklena vrata verande se je prelival njegov mir s širokimi pasovi mesečine, ki so risali zapleten ornament po mo-zaičnih tleh, po gladki mahagonijevi plošči mize, po udobnih naslanjačih, prevlečenih s safijanom, po Jakopičevem tihožitju na steni in tudi po njenem obrazu, ki se je v tej svetlobi zdel drobnejši, kot je bil v resnici — nekako plavkastobel — bolj nežna podoba kakor obraz živega dekleta. Le plavi lasje, ki so ga obkrožali in ji v dveh težkih pramenih padali na prsi, so goreli v naravni, pšeničnozlati barvi.
Ogrnjena v belo volneno ruto je napol sedela, napol ležala v svojem stolu, z rokami na krilu in skozi zastekleno steno zrla na temne smreke v vrtu in na vrhove Uršlje gore in Pece, ki so se srebrno svetlikali v daljavi.
»Tako nenavadno mimo je danes,« rekla.
Molk...
»Ali bi hotel prižgati luč: morda bo bolje.«
To vsekakor ni bilo tisto, kar bi morala reči. Ze tako mu je bilo neprijetno. Sedel je na robu stola in se ni upal nasloniti nazaj v čudni bojazni, <la bi ne polomil naslanjala. Ni vedel, kaj naj počne z rokami. Venomer jih je prestavljal sem in tja in, kadar koli jih je premaknnil, je čutil, da so vlažne, ter s studom pomislil: jutri zjutraj bodo odkrili sledove na usnju. In zdaj še to! Vedel je, da bo v kaj zadel ali kaj prevrnil, če vstane. Če bi zmogel misliti še o čem drugem, bi ga bilo vnaprej sram umazanega ovratnika srajce, mastnih madežev na suknji, opasača z nemško zaponko in napisom »Gott mit uns«, celo težkega vojaškega samokresa, ki si ga je opasal nalašč zato, da bi bil videti imenitnejši, in ki pravzaprav ni bil njegov niti ni imel pravice nositi ga.
Vstal je, odrinil stol in skušal čim bolj tiho napraviti tistih nekaj korakov do stikala. S težkimi, podkovanimi čevlji to ni bila lahka stvar.
Stikalo se je zavrtelo v prazno.
»Ni luči,« je vzdihnil z olajšanjem.
»Žice so še vedno pretrgane; že dva dni je, odkar so Nemci odšli. Mislila sem, da so jih nocoj popravili. Oprosti!«
Preden je spet sedel, je s čevljem zadel nogo stola. Kako je, vraga, mogel vedeti, da je noga prav tam! ,No, to se bo poznalo za večne čase.1
,Ko bi vedel!'
Čutil je, da bi moral govoriti. Karkoli. Zaboga, nevljudno je sedeti kot lipov bog in molčati. Moral bi govoriti, toda kaj?
Na srečo je zdaj spregovorila ona.
»Študirala sem v Klagenfurtu.« Ni rekla v Celovcu in »študirala« je pomenilo, da je hodila v gimnazijo.
On ni nikjer študiral. Imenovati študij tisto, kar je počenjal ta štiri leta, tistih nekaj ur sedenja v šoli, ki so se, neznatne, izgubljale v morju vse bolj pomembnih stvari... Študij? Smešno! Tega dejstva se je jel zavedati šele zdaj, prav v trenutku, ko je ona pričela drobiti svojo zgodbico.
Nemščina da ji ni delala težav in pravzaprav se je hitro privadila spremembi. No, to ji je verjel. Vedno je vedel, da je pametno dekle. Nemara je bila v resnici samo malce manj pametna, kot ji je ves čas pripisoval. Ni utegnil misliti o tem. Tista »sprememba«, ki jo je omenila, se mu je zapičila v možgane nekje v zatilju in s topo bolečino vrtala proti čelu. Aprilski zlom... kapitulacija... tragedija... vse to je bilo vsaj nekaj, čeprav še zdaleč ne ime za tisto moro, ki je nanj legla takrat.
Sprememba...
»Otroci, domovina je v neravnosti. Pojdite domov, kajti nas kličejo drugačne dolžnosti.« Razrednik se poslovi, in komaj se hrup poleže, vstopi človeček v zeleni obleki in belih rokavicah, otroci vstanejo, dvignejo roke in zapojejo: Deutschland, Deutschland iiber alles, iiber aller in der Welt...
Sprememba...
Ali je mogel kdo te stvari jemati tako preprosto?
Zdaj je sedel udobno pogreznjen v naslanjač, osvobojen teže, in — spremenjen.
Tudi ona, ki mu je sedela nasproti, ni bila več Lučka. Vsaj ne takšna, kakršnaje bila pred... čakaj., pomlad enamštirideset... dvainštirideset... tri-m...
Pod mizo je štel na prste. Dolgo se mu je zdelo, toda bila so samo štiri leta.
Torej pred štirimi leti, morda nekaj
dni manj.
Spominjal se je in njeno pripovedovanje je teklo mimo njega, kakor gre mimo ušes žuborenje potoka, ko stojiš na mrtvi straži in prisluškuješ komaj zaznavnim šumom sovražne izvidnice, ki se plazi proti okopu. Le kadar se je ona prekinila, jo je pogledal začudeno in zmedeno zatrjeval: »O, da. Seveda...« Pa se mu niti sanjalo ni, o čem govori.
Spominjal se je. Žarka luč prve, nežne, nikoli doumljene mladosti, ki je bila nekoč osvetljevala stvari in se vpijala v njegovo dušo, je zdaj odsevala slike, ki so se kakor na platnu vrstile pred njim...
V razredu je bilo sivo in pusto. V ta razred ni nikoli posijalo sonce, ki ga je bila polna sosednja streha. Samo bled odsev pada na trideset mladih glav, ki se, obtežene s čudno modrostjo, sklanjajo nad zvezki in knjigami. Oni že vedo, da je »la plume« pero da je 1>-turgika nauk o bogoslužju, da je bil Atila hunski kralj m da je kvadrat nad hipotenuzo enak vsoti kvadratov nad katetama. To je jasno, a nebo tam zunaj je bolj jasno — to čutijo — in na sosednji strehi se topi sneg. Poslednji, umazani ostanki snega se sp eminjajo v potočke, tečejo po rdečih strešnikih
in Izginjajo v žlebu. Zunaj diha pomlad. Le odsev sonca s štreno prihaja v razred in vendar se danes upira nauk o bogoslužju in hunski kralj prav tako. Nemir, ki ga budi odsev pomladi, pa je vsekakor manj razumljiv od kvadrata nad hipotenuzo. Morda slutijo, da tudi poslednji ostanki brezskrbne mladosti izginjajo v žlebu, zato se jim še bolj studi Atila, ki je živel kdo ve kdaj pred tisoč pet sto leti.
Le trenutek je trajal privid, a dovolj, da se je v njem prebudilo razpoloženje tiste nesrečne pomladi, veselo in otožno obenem, in želel je videti še več.
Zdaj je zagledal samega sebe, trinajstletnega dečka v svetlosivi obleki. Kritično je opazoval podobo in všeč mu je bil gladki, deški obraz. Moral se je nasmehniti ob spominu, kako je želel, da bi mu zrasli brki, ki bi dali poudarek njegovi resnosti in možatosti. Nenadoma se je vprašal: »Bogve kakšen sem zdaj?« Toda svojo sedanjo podobo si je zaman klical pred oči. Ni vedel, kakšen je, in mahoma se je spomnil, da vsa štiri leta tega ni vedel. Ali se je ves ta čas vsaj enkrat videl v zrcalu? Najbrž se je, a se ne spo-
Zamišljeno je zrl za njo in skušal ugotoviti, ali ni to spet ena njegovih samoprevar. Ali se je kaj spremenila od takrat, razen da je zrasla, postala dekle, žena, morda lepša kot kdaj prej? Ali se je spremenil on?
,Zdaj bi se rada pohvalila z odličnimi ocenami,' je uganil, ,in jaz naj bi bil seveda očaran.' Pred štirimi leti bi bil nemara res, zdaj pa so v primeri z vsem, kar se je zgodilo in kar se še dogaja, te stvari tako malenkostne!'
S čim bi se on lahko pohvalil v tem pogledu, če bi se mu zdelo potrebno? Jeziki? Šolsko znanje se ga ni prijelo, s tisto mednarodno latovščino, ki se je je res naučil, pa ni, da bi se hvalil. Matematika? Vedno je bil slab računar (morda bi bilo bolje, če bi ne bil). Zgodovina, zemljepis? Ne, to ni tisto! To bi ne bila resnična bilanca njegovih štirih let. Moral bi začeti drugače: Prenašanje pomanjkanja vseh vrst — odlično (enica po njem), trdo garanje od jutra do mraka — odlično, pozneje ubijanje Nemcev in ostale golazni — odlično... Za tisto čudno hrepenenje, ki ga je gnalo ves čas, ni ocene, ne po njenem računanju in tudi drugače ne. Vedenje je prav slabo. Kje je zdaj tisti
JANEZ DOKLER
SI_€V€ V /14 A J U
minja. Zdelo se mu je, da je še vedno trinajstleten deček, in ona ljubka plavolasa deklica z mehkim, ovalnim obrazom, z dekliškim telescem v zeleni svileni obleki, ki se rahlo boči nad komaj zarisanimi prsmi. Sedela sta bila pred hišo v senci cvetočega španskega bezga in on je gledal v njene modre oči. Nemara so bili tam še drugi ljudje. Morda, on jih ni videl. Potem mu je segla v roko in sta šla skupaj kos poti po drevoredu. Zdaj se mu je zdelo, da je v tistih kratkih minutah slovesa preživel vse življenje. Vse življenje, strnjeno v eno samo sliko: sonce, cvetoči kostanji, hiše ob cesti, travniki in zelene njive za njimi; vse samo ozadje njenemu smehljajočemu se obrazu, ici se približuje in obenem izginja v megli blaženosti. Občutek, da se hiše in kostanji in travniki in vse ostalo vrti v divjem krogu, ustne, mehke, tople, na njegovih, in njena postavica, ki izginja med drevjem, to je bilo poslednje, česar se je mogel spomniti.
Kako malo! Kako bi se smejali njegovi fantje v četi, če bi jim to pripovedoval. Komisar bi bržkone...
Ko si je skušal predstaviti, kaj bi k temu rekel ta brezzobi rudar, se je zavedel očitnega nesmisla take predstave. V komisarju je vedno gledal poosebljenje neke brezimne sile, ki poganja naprej vso to njihovo stvar, vojno ali revolucijo, kakor jo sam imenuje. Nekaj ga je vleklo k njemu, čeprav se mu je večkrat upiral malone surov način (vsaj njemu se je zdel takšen), kako je razsojal stvari: To je črno in ono je belo! Nobenih odtenkov, nobene tretje možnosti! Kaj bi s tem pri Lučki in pri njegovih spominih!
In vendar, v trenutku, ko so ga mučili dvomi, bi jih rad zamenjal za komisarjevo preprosto odločnost. Takrat je preklinjal samega sebe in modrost, ki se je je nažrl iz knjig in ki mu je kazala zapletenost stvari, a nikoli izhoda iz labirinta.
In vendar...
... bi moral o tem razmisliti že prej, je dostavil, a je mislil, da pravzaprav lahko to pomeni tudi silno veliko.
,Ali je to edino, kar imam?' se je spraševal in pritrdil: ,Edino!' Zdaj je vedel, da je na koncu vsega štiriletnega domotožja, vsega neutešenega hrepenenja stala podoba plavolase deklice, ki je ni več in ki je nikoli več ne bo In domovina? Štiri leta je bila njegova domovina podoba mladostnega doživetja, čistega, velikega doživetja, ki pa je prav tako utonilo v nepovrat.
»Nikdar več!«
»Kaj praviš?«
»Nič, popolnoma nič. Nadaljuj, prosim.«
» ... potem ti nisem več pisala Za pisma v inozemstvo si moral imeti posebno dovoljenje. Saj bi ga najbrž dobila, toda tako so gledali na vsako stvar...«
»Srbija je bila torej inozemstvo,« se je spet pogreznil v svoja razmišljanja. Težko mu je leglo na srce. da je po vsem tem bolj doma tam doli kot tu. Štiri leta spominov ni malo, tudi če so še tako grenki ne.
Štiri leta — ali ni to nič?
Vsekakor so njemu mnogo pomenila; napravila so ga takšnega, kakršen je. In glej, ko jih je zdaj gledal s tega novega stališča, jih je videl v popolnoma novi luči.
Ce bi znal o sebi misliti na ta način, bi si dejal, da je pravzaprav čuden človek. Tako pa se je le čudil, kako da ni nikoli znal jemati stvari takšnih, kakršne so.
»Kako, prosim?«
»Enice. pravim, so bile red za odlično. Zares smešno, ali ne?« je čebljala dalje.
»Smešno prav zares.«
»Počakaj, prinesem ti spričevala, da boš videl.« Odložila je ruto na mizo in za trenutek stala pred njim, vitka, lepo oblikovanega telesa, in mu s pomenljivim nasmehom pokazala, da se zaveda svoje lepote.
polizani tretješolec, ki je pozdravljal: »... njamse« in s široko kretnjo snemal čepico?. Ali se ni moral nocoj pri večerji nekajkrat ugrizniti v jezik, da ni zinil kletvice, ob kateri bi njena bogaboječa mama padla v nezavest? In potem, kako neki se je držal ob neumnem besedičenju o Jakopiču in o tem, kako je škoda neke garjeve škrbine od gradu v soseščini, ki so jo baje podrli partizani?
Škoda? Škoda je bilo ljudi! On je videl, kako so padali. Odlično so padali (enica po njenem), nekateri zadeti v prsi, drugi v trebuh, včasih samo v nogo nekje pri stegnu. Nekateri so bili zadeti v glavo, v sredino misli, v sredino domovine, ki so jo nosili s seboj...
V grlu ga je tiščalo od srda, ki se je v njem nabiral, od grenkobe in srda do ljudi, ki morejo biti tako neusmiljeno malenkostni (ni se mogel spomniti boljšega izraza) ob tako neizmernem trpljenju. Srbi pravijo temu:	»...ne
uštva nego uštvica.«
Tega se je spomnil, ko je že -stala pred njim s svetilko v roki in položila predenj nekaj potiskanih in popisanih listov. Gledal jih je, vendar je videl samo zelenkasto meglo in v njem se je polagoma izoblikovala misel: Brez teh štirih let bi bil tudi sam takšen. Zdaj se je spomnil še nečesa, na kar je bil prej pozabil. Pred vsemi ocenami v njegovem spričevalu bi moralo stati: Spoznavanje življenja — odlično. To je bila glavna ocena, ki si jo je prislužil v teh štirih letih.
Potem je zlogoval prve pisane črke, prišiljene gotske črke, na katere je naletel: »Elisabeth Schedelbauer.« Naprej ni bral.
»Elisabeth Schedelbauer?«
»Elisabeth je po krstnem listu.«
Elisabeth — Lučka! To se popolnoma ujema. Štiri leta je bila lučka, edina lučka, ki jo je kdaj imel, in zdaj — je Elisabeth. Sklanja se k njemu, njeno toplo sapo čuti na licih in njene lase. Morda bi moral stegniti roko in jo objeti okrog pasu, kakor bi objel črnolaso Vlahinjo ali pa sosedovo Katjo tam doli v »inozemstvu«.
Eh, Katja! In že valovijo slike pred vrati spomina, prerivajo se, trkajo, razbijajo ... Kdo bi mislil, da prav zdaj, tu, ob njej...
Bil je julij. Vročina tlači, mori, — tam žge. Telo postane razbeljen plavž in ogenj — kri se pretaka po žilah. Oči so vlažne, svetijo se od tega ognja in napete ustnice drhtijo od zadrževane sile, ki je zaprta v telesu.
Polnagi otroci se igrajo na skalah ob vodil. Klobčič ožganih, kot skorja za pečenega kruha rjavih teles se premetava po travi. Valjajo se, kriče, tekajo.
Divja igra. Nevarna!
Saj nemara niso več otroci? Vsi ne, kdo bi jih ločil v tej gneči?
Potem noč. Vroča noč. Velike zvezde žare na žametno črnem nebu nizko, da bi jih dosegel z rokami. Nekaj divjega je v zraku, kakor pred eksplozijo.
Najdeta se med drevjem, v senci, temnejših od noči. Vroča, hrapava dlan najde sebi enako. Ustnice iščejo skrivnosti, roke ne poznajo sramu. V taki noči ne!
Nobenih skrivnosti več...
Nekje toži kitara;
Teško mi je zaboravit tebe, teško, bolno osječam svoj grjeh...
2e davno je policijska ura. Kdaj se je življenje menilo za policijsko uro?
Eh. Katja, sestra, nemara tudi ti zaman čakaš svojega princa. Misliš nanj, ko prenašaš vedra z vodo, ko pe-reš, ribaš, pestuješ tuje otroke ... Potem pride julij in princ je tu in ga ni več.
In Vlahinja in Jelka in ostale! Kdo bi verjel, da smo si tako blizu! A jaz sem menil, da sem tujec med vami.
»Ti je žal za leta? Tako čiitlno si vzdihnil, a to vendar ni nič. Napravil boš izpite in popravil zamujeno.«
»Zamujenega ne popraviš nikoli, a nisem mislil o tem. Vsaj ta trenutek ne.«
V hiši je vse utihnilo, le v sosednjem salonu je tiktakala ura. Od časa do časa je zašumel papir: gospod Schedelbauer je obrnil list v knjigi, ki jo je bral. Gospod Schedelbauer je bral tisto knjigo že ves večer Sedel je za priprtimi vrati salona in bral. Včasih dolgo ni obrnil strani, takrat je prisluškoval razgovoru na verandi. Ni mu bil všeč ta razgovor: premori so bili predolgi in špranja priprtih vrat preozka.
Sicer pa se je tolažil: Saj vendar ni divjak, eden tistih ... hm ... južnih bratov. Fant je videti resen, morda celo preveč. In tisti premori? No ja, zaljubljenci si nikoli nimajo kaj prida povedati. Ali molče, ali pa govorijo neumnosti. Saj vem ... Sicer se mi nismo šli vojske v teh letih, drugače pa...
Gospod se je zamislil in je preslišal škrtanje koles v stari uri in prve udarce. Sele proti koncu je začel šteti: deset, enajst, dvanajst... Najbrž sem se zmotil. Vseeno, spat pojdem.
V salonu je zaškripal stol in skozi špranjo v vratih je prisvetil žarek iz petrolejske svetilke, ki jo je gospod dvignil z mize. Potem je v nočno tišino zabobnel njegov dobrohotni pokroviteljski bas:
»Lahko noč, prijatelj mladi in na svidenje jutri. Saj se boste še oglasili pri nas... Ne veste? ... Da pojdete naprej? ... Saj menda ne mislite zasesti Avstrije? Ali ni že konec te zadeve? Ne, ne, vsekakor na svidenje! Lahko noč, Lučka, pozno je že!«
Njegovi koraki na lesenih stopnicah so odmevali po vsej hiši: po-zno, pozno ... Nemara se bo mladi mož spomnil, da je čas.
Mladi mož je videl skrb v gospodovih očeh in čutil nemir v njegovem glasu, toda časa in tega, da je pozno, mu je bilo malo mar. Koliko je bilo neprespanih noči, vse manj udobnih, kot je ta. Hotel je zvedeti dokončno, ali je res tujec temu dekletu in ali zanj res ni povratka v ta tihi svet usnjenih naslanjačev, tihožitij po stenah in brezpomembnih domačih pogovorov. Saj je sanjal o vsem tem, toda zdaj, ko je tu, mu je vse pretesno, duši ga, ovira.
»Skoraj leto dni nisem videl hiše od znotraj. Poštene hiše, mislim, pa tudi drugih malo. Tako neprijetno se počutim. Ali bi ne šla raje na vrt?« jo je prosil.
»Ti,« se mu je smejala. »Saj si čisto podivjal. Seveda lahko greva.«
Sla sta do konca vrtne steze. Potem sta si stala nasproti in gledala drug drugemu v obraz. Prijel jo je za roke in se nasmehnil:
»Elisabeth!«
»Kako si čuden! Pustiva raje to! Povej, kako si živel ves ta čas. Si oficir? Menda se spoznate samo po obleki. Res čudna vojska.«
»Ne, vojak sem. Obleko sem dobil od fantov. Z veseljem so dali in smo izbrali najboljše. Kar smo pač imeli. Nemških stvari nikoli nisem navlačil nase. Studi se mi.«
»Razen pasu,« ga je popravila.
»Da, razen pasu.«
Se vedno je držal njene roke v dlaneh, kakor da bi jih hotel pogreti, in razmišljal, kaj naj ji pove o tistem izseljevanju pred štirimi leti. Hotel jo je ganiti. Ena sama solza, kaj še, ena sama beseda, ki bi razodevala, da čuti z njim, bi ju zbližala. Ena sama beseda! Saj vendar ni mogoče, da je vsč to šlo mimo teh ljudi, da niti senca groze ni prodrla v to udobno hišo. Ze je odprl usta, da bi zastavil beseedo, pa ga je prehitela:
»Si ubijal... ? Veliko . ?«
»Da.«
Iztrgala mu je roke in si jih pritisnila k prsim on pa je strmel v prazne dlani in jih ni sklenil Rad bi ji povedal, da je ubijal — in mislil nanjo. Nanjo in na mladost ki so mu jo ukradli, njemu in tisočem drugim. Morda se je drugih spomnil šele zdaj, toda ali je to važno? Morda tudi na vse tiste ki so bili obešeni in ustreljeni, ni mislil vedno, pa bi jih mar mogel pozabiti?
Rad bi .. Ko pa ji je pogledal v obraz in videl v njenih očeh mešanico studa in groze, je samo zamrmral: »Zbogom Lučka,« se obrnil in šel. Vso pot do vrtnih vrat in tudi potem se ni niti enkrat ozrl nazaj.
Vaška ulica je bila prazna in tiha. Le zunaj, na oddaljenejših pristavah se je tu in tam oglasil zategel »Stoj!« kurirji bržkone nosijo sporočila četam, ki so tam.
Stopal je počasi, njegovi koraki so jasno odmevali med hišami. Sprva ni čutil ničesar razen obupne praznote, potem pa je raslo z vsakim korakom. Začelo se je nekje, bogve kje. in se polagoma dvigalo, stiskalo prsi in ga davilo v grlu. Ustavil se je za trenutek, da bi zajel sapo. O, saj to ni prvič, je mislil, saj bo bolje in kakor vedno v trenutkih, ko mu je bilo najhuje, je stala pred njim. ljubka, plavolasa, z mehkim ovalnim obrazom, z dekliškim telescem v zeleni svileni obleki, ki se rahlo boči nad komaj zarisanimi prsmi.
Ne, tega zdaj ni več. Moral si bo pomagati drugače, tega ni več. Dve solzi sta se počasi nabrali v očeh in mu spolzeli po licih. Eno je z jezikom ujel v kotičku ust in začutil njen slani okus.
Jočeš?
In zakaj bi ne? Saj je komaj štiri leta od takrat, kratka štiri leta! Štiri leta neizjokanega otroštva in mladosti, ki je nisi poznal Naj bo! Danes jočem zadnjikrat.
Ko je četni stražar zaklical svoj »Stoj!« se je bil že poslovil od vsega. Čutil je, da je na vsem svetu še najbolj doma tu. med temi ljudmi.
»Stoj! Kdo gre?«
»Za vraga!« je odvrnil. »Nikar tako ne kriči!«
Nova izdaja Stendhalovega »Rdečega in črnega«
Redkokatero umetniško delo svetovne književnosti tako verno odraža druž-beno-zgodovinsko stvarnost svoje dobe kakor ta Stendhalova svojevrstna umetnina. Ze zagonetni naslov »Rdeče in črno« sam simbolizira družbene sile in spopade določene zgodovinske dobe — dobe restavracije po francoski revoluciji. Psihološka doživljanja glavnega junaka Julijana Sorela so pogojena v objektivnih družbeno-zgodovinskih dogajanjih, zato se tudi proti svojemu boljšemu prepričanju odloči za »črno« barvo dobe, kajti junaška »rdeča« doba revolucijskega zgodovinskega razvoja buržoazija je minila. Zunanje vsebinsko ogrodje romana sloni na resnični zgodbi, ki jo je pisatelj Henri Beyle bral v »Sodnem časopisu«. Lahko rečemo, da se je pisatelj skoraj do potankosti vestno držal sodnih protokolov o aferi Antoina Bertheja. ki je bil usmrčen 23. februarja 1828. Bralce bi to gotovo zanimalo in ne bi bilo napak, če bi to v opombah bilo omenjeno. Kar se vsebine tiče, si torej pisatelj ni ničesar izmislil, toda njegov genialni duh je po besedah Gorkega »dvignil popolnoma vsakdanji kriminalni zločin na stopnjo zgodovinsko-filozofskega proučevanja družbene ureditve buržoazije v začetku devetnajstega stoletja«. In še nekaj, v Julijanu Sorelu je podal samega sebe in svoja razočaranja, kajti tudi njegova kariera je bila s padcem Napoleona zaključena, vendar duhovno ni klonil, raje se je umaknil iz reakcionarne bourbonske Francije in našel novo domovino v karbonarski, svobodoljubni Italiji. Njegov Julijan je bil »junak« svojega časa, njegov duhovni oče, Beyle, pa je stal izven svoje dobe in se dvignil visoko nad njo. Zato ga njegovi sodobniki niso razumeli in šele naš čas ga je postavil na ono mesto, ki mu obenem z Balzacom pripada kot tvorcu realističnega romana. Napredno človeštvo bo v njem zmerom videlo borca za brezkompromisno resnico in pravico razuma. Knjiga je izšla v drugi izdaji pri Državni založbi Slovenije v prevodu Frana Sturma.
Ferenc Molnar: Dečki iz Pavlove ulice
Slovenske prevode iz madžarske književnosti bi lahko prešteli na prstih ene roke — in k tem je zdaj treba dodati prikupne Molnšrjeve »Dečke iz Pavlove ulice«, ki jih je založila Mladinska knjiga.
Ferenc Molnžir se je rodil v Budimpešti istega leta kot naš Oton Zupančič, umrl pa je nedavno v Ameriki, kamor se je preselil leta 1940. Molnšrjev književni opus je obilen; svet ga pozna zlasti kot pisca neštetokrat igranih meščanskih dram in veseloiger. Med njegovimi pripovednimi deli so na prvem mestu prav »Dečki iz Pavlove ulice«. Ca s tega romana — konec preteklega stoletja, kraj — Budimpešta, junaki pa so 13—14-letni meščani-gimnazijci, ki se z dečki iz sosednjih ulic borijo za svoj »življenjski prostor«, namreč za neki nezazidani prostor, kamor se hodijo igrat. V tem boju si osnujejo pravcato »vojaško« organizacijo s čini, strumnim pozdravljanjem nadrejenih in podobno. Ta »militarizem« v malem morda ni prikupen, bo pa učinkoval vzgojno vse dotlej, dokler s sveta nc izginejo vzroki resničnih vojn. Sicer pa je to deško bojevanje »viteško« čisto. Mladi junaki sovražijo-zahrbtnost, laž in sploh vsa nelepa bojna sredstva. In prav to je zlati nauk. ki diha iz te dre, lepe Molnarjeve pripovedi.
Erazem Rotterdamski: Hvalnica norosti
Erazem Rotterdamski (1564—1536) spada med največje humaniste in mislece svoje dobe. Po poklicu sicer duhovnik je takratnemu popovstvu, sholastiki in sprijenemu papeževemu dvoru zadal najbolj hude udarce. Kot eden glavnih nosilcev reformacije v Nemči.i je bil vnet Lutrov sobojevnik, a kasneje se je z njim sprl in se vrnil v papežev tabor. Sploh je bil Erazem zapleten značaj, nič manj zapleten kot njegov angleški sodobnik in prijatelj Tomaž More. Nekateri sodobniki (na primer Luter) so Erazma psovali kot sovražnika sleherne religije, kar je sicer delno res, a samo delno, kajti splošnega religioznega okvira Erazmova napredna misel ni prestopila in ga niti prestopiti ni mogla.
Večina Erazmovih spisov je dandanes že pozabljena, trajno vrednost pa bo ohranila njegova duhovita, pikra in s humorjem predahnjena »Hvalnica Norosti«. V tem spisu nastopa poosebljena Norost, ki dokazuje, kakšno ogromno množico častilcev ima in kako veliko, dš. celo osrečujočo vlogo igra vsepovsod — celo v religiji. Toda prav s tem, da Erazem razne sholastične nauke in ustaljene družbene norme proglaša za sadove Norosti, trga z njih njihov zlagani sijaj. In zato Erazmova Hvalnica Norosti le ni slavospev neumnosti. temveč njena obsodba — pa čeprav sicer drži. da pametni ljudje niso zmerom tudi najbolj srečni, ker ima pri nebesnih in pozemskih bogovih (kot pravi Erazem) »nespametni prednost pred pametnim«. Delo je iz latinščine mojstrsko prevedel Anton Sovrč izdala pa ga je Državna založba Slovenije.
Izšla je druqa številka »BESED E«
KULTURA
•MMm
tliili
Razstava ilustracij mladinskih knjig
»Mladinska knjiga« je uredila v Moderni galeriji razstavo ilustracij mladinskega tiska (knjig in časopisov), kar ga je izšlo v preteklem letu (1952). Razstava je lepo urejena in je zelo pomembna. Marsikaj nam pove. Prvič: Mladinska založba je pokazala v preteklem letu izredno veliko delavnost. Ne vem, če bi katera koli založba v stari Jugoslaviji mogla pokazati tak enoletni rezultat, kaj šele, da bi položila toliko skrbi v originalne ilustracije svojih izdaj. Drugič: raven naše mladinske ilustracije se je vidno dvignila. To je silno razveseljivo dejstvo. V prejšnjih letih sem imel premnogokrat občutek, da so ilustracije nastale »mimogrede«, pa so bile na žalost zato tpdi površne. Sedaj pa te površnosti skoraj ni opaziti, morda tu in tam v periodičnem tisku (»Pionir«, »Ciciban«),
V zadnjem času smo načeli debato, kaj je in kaj ni otroška ilustracija, kako mora biti povezana s tekstom itd. Vse to so v resnici važna vprašanja, ki bi jih bilo potrebno temeljito premisliti. Vendar sem mnenja, da zmore dobro otroško ilustracijo napraviti le velik umetnik, pa nihče drugi. Zdi se mi, da se površne ilustracije gibljejo v glavnem v dveh polih. Prvi je tisti, ko se hoče slikar približati otroku na ta način, da risbo oblikovno poenostavlja, da jo »približuje« načinu otrokovega likovnega ustvarjanja. Tedaj se ponavadi zgodi, da postanejo ilustracije »luštka-ne«, »fletne« itd. — otrok pa jih odkloni, ker je sam tudi sijajen risar in te stvari že dobro pozna (če ne še bolje!). V likovnem smislu ilustracije niso otroške, temveč otročje. Drugi pol ilustratorske delavnosti pa je tisti, ko umetnik prav nič ne »menja« svojega osebnega »sloga«, temveč se loti naloge z vso skrbjo, z vsem stvariteljskim ognjem in z zavestjo, da je otroška duša strog in neizprosen sodnik. Dokazov za to trditev imamo tudi pri nas dovolj: ilustracije Vavpotiča, Smrekarja, Gasparija, Birolla itd. Seveda predpostavljamo, da gradi umetnik z realističnimi sredstvi in ne z abstraktnimi eksperimenti — le-ti tudi sicer v likovnem življenju ne pomenijo nič. Pač pa je v otroških ilustracijah nujno potrebna dobršna mera odrasle fantazije, domiselnosti, morda tudi humorja — vse
drugo si bo otrok izluščil sam ter bo ob tem pravljičnem svetu gradil svojega. Naposled je tu tudi važno vprašanje likovne vzgoje! »Otročje« ilustracije ne bodo otrokovega likovnega dojemanja pripeljale nikamor.
tekstom poln fantazije, pa tudi neke grozotnosti. To so resne ustvaritve, ki nikjer ne kažejo površnosti ali pa hotene sentimentalnosti. Po kvaliteti se je Miheliču močno približal M. Sedej (»Grivarjevi otroci«, »V deželi pravljic
Konji divji in neugnani
z vihrajočo grivo
se podijo po poljani
noro in igrivo
Ilustracija Maksima Sedeja k Pesmim o živalih Mateja Bora
Kot rečeno, nam ta razstava govori o dvigu naše otroške ilustracije. Na prvem mestu bi omenil ilustracije Franceta Miheliča (»Pestema«, »Pionir«). Slikar je povsem potrdil svoj sloves odličnega ilustratorja (»Najdihojca«), Njegova risba je trdna in suverena, risarski predmet sam pa v skladu s
Nova številka »Delan
Četrta Številka Dela objavlja razen uvodnega članka, ixisvočenoga VI. kongreau, še resolucijo VI. kongresa in dva izredno zanimiva članka, ki sta jih napisala dr. Jože Potrč in Franc Como.
Ob uvedbi pouka morale v naSo SoJe je napisal ar Potrč članek »O našem boju za socialistično etiko«. V članku piše o podcenjevanju moralne vzgoje in pokafce to podcenjevanje na praksi Sovjetske zveze. V zvezi g tem vprašanjem obravnava kritično .stališče Lenina in posebno še Stalina do moralne vzgojo in razpravlja o odnosu med politiko in moralo. V Sovjetski zvezi so moralo podredili političnemu boju, po Oktobrski revoluciji pa ao celo izhajale brošure s trditvami, da proletariat ne potrebuje morale, ampak samo »razredne norme«. Odnos politike do etike, do morale je eno centralnih teoretičnih središč razpravo dr. Potrča. Nujno je poudarjati primat politiko kot gibalne sile družbenega razvoja pred etiko, s tem pa seveda še ni rečeno, da lahko zanemarjamo etiko. Ni mogočo nadomestiti političnega boja z etiko, prav tako pa ni mogoče storiti tudi obratnega. »Ob ločitvi šole od cerkve — pranri dr. Potrč — sgio so zgledovali po Rusih. Zadovoljili smo se s politiko, potrebe po uvedbi etike pa nismo čutili, kakor tudi Sovjetska zveza v tridesetih letih ni storila tega. ampak je šla slednjič colo tako daleč, da je uvedla v šolo obvezen Šludij Stalinovega političnega falsifikata, zgodovino VKP(b)«. Dr. Jože Potrč poudarja važnost pouka moralo pri graditvi socialističnega človeka. Razprava dr. Potrča
je zelo zanimiva tako zaradi tega, ker obravnava doslej še mado obdelano vprašanje, kakor tudi zaradi nekaterih zelo važnih teoretičnih ugotovitev.
O idealističnih osnovah totalitarnega bi-rokratičnega planiranja pa piše Franc Černe. Na sovjetski praksi in njihovi ekonomski teoriji, ki meni, da je planiranje najvažnejši in osnovni zakon socializma ter daje vsem ekonomskim kategorijam in zakonom vlogo, ki je podrejena družbeni zavesti, točneje zavesti vodilnih vrhov, razpravlja o odnosu med družbeno zavestjo in družbeno bitjo. Sovjetska teorija praktično vodi do zaključka, da je zavest vodilnih vrhov edini odločujoči faktor, vse ekonomske zakonitosti pa so ji podrejene. Tako stališče o odnosu med družbeno bitjo in družbeno zavestjo je popoln idealizem V zvezi s tem vprašanjem razvija avtor osnovna stališča marksizma o vprašanju odnosa med družbeno bitjo in zavestjo in pokaže v»o zgrešenost in birokratsko bistvo današnje sovjetske ekonomske teorije. Svojo razpravo končuje avtor s primerjanjem dveh nasprotnih toorij planiranja, to je koncepcije centralističnega bo-rokratsko državnega totalitarnega planiranja in koncepcijo planiranja z družbenimi proporci.
Razen navedenih dveh razprav vsebuje Četrta številka Dela še dva Engelsova zapiska o Zvezi komunistov ni govor predsednika sindikata japonskih učiteljev, ki je kot zastopnik japonskih sindikatov govoril na letošnjem zasedanju Mednarodne federacije dela.
in sanj«, »Slike in pesmi o živalih«. Tudi njegove ilustracije so likovno izredno dozorele. Skrbna, čista risba in pa iskreno čustvo ter fantazija odlikujejo njegova dela. Zdi se, da je Sedej rojen za mladinskega ilustratorja. Vse njegovo slikarsko delo je prežeto z mehko, lirično noto — v otroških ilustracijah pa slednja še bolj pride do izraza. Posebno z ljubeznijo je ilustriral Ma-gajnovo knjigo »V deželi pravljic in sanj«, zlasti zgodbo o »barvah« (prizor s slikarjem Ivanom v kmečki hiši). Le-
BOGATA LITERARNA ŽETEV NA HRVATSKEM
Ob prehodu v novo leto je hrvatska književna kritika ugotovila, da je bilo leto 1952 zelo uspešno za razvoj domače književnosti in da je v minulem letu izšla vrsta pomembnih del. Tako sta izšla dva romana in obogatila to zvrst književnosti, v kateri je izšlo doslej sorazmerno najmanj del. Mirka Božiča roman »Kurlani« in prvo ter poslednje delo Jakova Nahmijasa »Oni sa brodova« predstavljata pomembno obogatitev hr-vatske literature. Izšlo je tudi več knjig povesti, med katerimi sta najpomembnejši knjigi Novaka Simiča »Druga obala« in Vojina Jeliča »Limeni pijetao«. Prav tako je izšla vrsta dobrih pesniških zbirk Vladimirja Kovačiča, 2ivka Jeličiča, Jure Franičeviča, Valdimirja Popoviča in drugih. V dramatiki so bile lani na odru tri novitete Duška Roksandiča, Pera Budaka in Ervina Sinka. Razen tega se je v hrva* ki literaturi prav v letu 1952 pojavila vrsta novih imen, izšla sta pa tudi dva zbornika, eden posvečen moderni hrvatski poeziji, eden pa literarnim stvaritvam pisateljcv-kmetov.
LE CORBUSIER PRED SODISCEM
Poezija stanovanj in finančno vprašanje
Naši časopisi so že poročali o nenavadni sodni razpravi v Marseillu, pri kateri so francoski esteti postavili na zatožno klop enega na j več j ih sodobnih arhitektov — Le Corbusiera, ki je izdelal načrt za moderno stanovanjsko palačo. Zdaj — ko palača že stoji, so ga začeli napadati. Sodišče je obtožbo glede tega, da je Le Corbusier porušil zakone francoske estetike, zavrnilo, češ da so ti zakoni preveč spremenljivi, da bi zaradi njih sodišče lahko koga preganjalo, razprava pa še teče zaradi
ogromnih finančnih stroškov, ki jih je stavba zahtevala. Nekateri so proti njej dvignili pravcato kampanjo po časopisih in ji očitajo celo nepraktičnost in neudobnost. Vendar pa je slišati tudi močne zagovore njegovega dela.
Le Corbusierova stanovanjska stavba v Marseillu je dolga 137 metrov, široka 50 metrov in ima 18 nadstropij. V njej lahko stanuje 1500 do 1700 ljudi. Temelj palače je dvignjen za 8 metrov od tal in ga nosi 38 pilastrov v obliki obrnjenih piramid. Vhod je tak-
rogled na stanovanjsko palalo Le Corbusiera v Marseillu. Zgradba sloji osamljena sredi lepega parka in je obdana z velikimi drevesi, ima 18 nadstropij in stoji na 38 stebrih 8 metrov nad zemljo. V njej lahko biva 1500 do 1700 ljudi, im,a pa tudi modeme prostore za vsa uslužnoslna podjetja za tako veliko skupnost ljudi
šen kot pri modemih hotelih z vratarjem, uslužbencem, pošto in dvigali. Posebna vrata so za dohod avtomobilov, spet druga za tovorni promet, selitve itd. Spodaj so tudi mehanične delavnice, garaže za avtomobile, bicik-lje in otroške vozičke, razna skladišča itd. V srednjem nadstropju je trgovsko središče palače s kavarno in restavracijo. V sedemnajstem nadstropju ■— to je v prostorih pod teraso — so zdravstvene ustanove, »Prva pomoč« in otroški vrtec, dalje kino dvorana in druge dvorane za vzgojne in družabne igre. Na terasi so prostori za telovadbo in šport s 3 metre^širokim in 130 metrov dolgim tekališčem. Tu je tudi vrt za otroke, prostor za mivko, prhe in sončenje.
Ta stanovanjska palača seveda ni navadna palača s tolikimi in tolikimi stanovanji. Za le Corbusiera je vsaka taka stavba neke vrste »poezija« ali arhitektonska umetnina. A ne samo to: ta stavba hoče biti moderno organizirana skupnost 1600 ljudi, elementarna mestna enota z vsemi potrebnimi ustanovami, ki jih mora moderno mesto imeti.
Seveda pri graditvi takšnih palač ne gre samo za praktičnost in lepoto — ampak tudi za ekonomičnost. Finančniki pa pravijo, da je ta stavba odločno predraga. Pravijo, da bi množica majhnih hišic z mnogimi vrtovi in vsemi potrebnimi ustanovami za isto število stanovalcev bila mnogo cenejša kot Le Corbusierovo »zračno« ali »navpično mesto«. Le Corbusier pa odgovarja, da je njegova stavba kljub vsemu cenejša, kajti komunalne naprave, instalacije in kanalizacije itd. bi pri množici majhnih hiš (za isto število stanovalcev bi jih bilo treba 320) zahtevale veliko večje stroške, kot pa je primer pri njegovi palači, ki razen tega zavzema veliko manj zemljišča.
po dograjene in slogovno zelo zanimive so ilustracije M. Gasparija (n. pr. »Kaznovana trdosrčnost«), V delu tega znanega ilustratorja moremo opaziti nove, slikovite elemente. »Goskica, ki se je učila peti« Marlenke Stupica je dobro, skrbno zgrajeno delo, mnogo boljše kot njene ostale ilustracije. S skromnimi sredstvi in dobro risbo je znala slika-rica iskreno upodobiti pravljično snov (gos in jerebica)! Resno in premišljeno delo predstavljajo ilustracije Iva Seljaka-Čopiča (»Tri hčere«) — zlasti z likovnega stališča! Nekaka poenostavljajoča »sgrafitna« tehnika je slikarski predmet razdelila v mrežo svetlih in temnih ploskev — kako pa bo ob njej otrok prišel na svoj račun, pa je drugo vprašanje. Zanimive so ilustracije »Visoške kronike« arh. Borisa Kobeta. Eksaktna risba, snovno naslonjena na zgodovinske grafične predloge nam daje lep, toda precej brezoseben rezultat. Od ostalih ilustratorjev bi omenil: Podrekarja. Franceta (»Mravlje«, »Zabe« — slikar je bil vezan na prirodoslovni tekst, pa je znal vkljub temu zgraditi zanimiv likovni svet); Sajevica Evgena (»Snežna kraljica« — z zelo neeakomer-no kvaliteto risb) zelo subtilne in občutene risbe N. Omerse (»Tatič«), Lakoviča V. (»Mladost v džungli« — risbe mednarodnega ilustratorskega značaja, pa lepo dograjene); čiste risbe Jožeta Ciuhe; Vogelnik Marije (n. pr. »Moj koledar« — z lepo občuteno zimsko krajino); Krovilja Rada (»Barčica«), Šubica Iveta (ki je skromno zastopan), Klemenčiča Doreta (ilustracije iz »Pionirja« in Kumrove »Karlekove prigode«); Karla Zelenka (»Tovarna«) in risbe L. Ravniharja.
Pogled skozi razstavo nam je pokazal lepo žetev lanskoletnih mladinskih ilustracij. Načel bi rad še sledeče vprašanje: tiskarska izvedba — posebno barvastih ilustracij! Pogled od originala k tiskarski reprodukciji je včasih prav žalosten! Tod bomo morali še veliko delati — da bomo prišli do slovesa, ki smo ga že imeli! Dr. S. Mikuž
Avstrijski izvoz knjig
Dandnnažnje nove avstrijske knjige so sicer le enkrat dražje, kot so bile pred vojno, vendar pa si prebivalstvo sprijo podražitve drugih življenjskih potrebščin ne more nakupovati toliko knjig, kolikor bi morda želelo. Vilic temu je avstrijska knjižna proizvodnja silno velika, saj letno natisnejo okrog 5400 knjižnih izdaj. Veliko knjig Avstrijci namreč izvozijo v tujino, posebno v Zahodno Nemčijo (kamor so jih v desetih mesecih lanskega leta izvozili za 55 milijonov šilingov), nadalje v Švico, pa tudi z Vzhodno Nemčijo se je tozadevni promet v letu 1952 skoraj podvojil (delno gre pri tem seve zn obojestransko zamenjavo). Nadaljnja knjižna tržišča, ki bi si jih avstrijski založniki radi odprli, so Jugoslavija in južnoameriško države.
Prva številka revije »Nova misao«
Te dni je izšla prva številka revije »Nova misao«, ki izhaja v Beogradu. Ob izidu prve številke je Milan Bogdanovič, eden od urednikov revije, podal v svojem intervjuju s sodelavcem »Borbe« nekaj misli o novi reviji. Izjavil je, da se je prva številka pojavila točno v napovedanem časti in da bo tudi v naprej revija izhajala točno in redno. To ni samo formalnega pomena, temveč je tudi jamstvo za resnično izpolnjevanje tistih ciljev, ki jih revija zasleduje. Ti cilji so predvsem v tem, da bo nova revija pomagala razjasnjevati pojme o problemih umetnosti in znanosti pri nas, ki so nejasni prav zaradi nepravilnega in meglenega pojmovanja bistva naše socialistične demokracije. Revija Nova misao bo nadaljevala tradicijo Književnih novin, vendar njeno težišče ne bo v informativnih člankih, temveč v kritičnih in esejističnih sestavkih o problematiki kulturnega in znanstvenega življenja pri nas. Prva številka nove revije je posvečena predvsem vprašanjem znanosti in filozofije, ker se je prav o tem pri nas najmanj pisalo. Prihodnje številke pa bodo posvečene bolj literaturi in umetnosti. Med sodelavci — je izjavil Bogdanovič — srečamo že v prvi številki nova imena. Pri urejevanju se namreč uredniki drže predvsem dvoje načel: prispevki morajo biti pisani v naprednem duhu, razen tega pa seveda tudi kvalitetni.
Prva razstava makedonskih umetnikov v Beogradu
V času od 1. do 20. marca bo v Beogradu v umetniškem paviljonu na Malem Kalemegdanu prva razstava makedonskih likovnih umetnikov. Na tej prvi razstavi izven svoje republike hočejo makedonski umetniki s 150 slikami in 20 skulpturami prikazati razvoj moderne likovne umetnosti od osvoboditve do danes. Poleg znanih umetnikov Martinovskcga, Kodžmana, Lozevskega, Ličen-skega bodo svoja dela razstavljali tudi mladi likovni umetniki, ki so se v zadnjih letih afirmirali na umetnostnih razstavah v Skoplju.
KAJ PA SPOMENIK SIMONU OREGORCICU
(Pismo »Ljudski pravici«)
Ob odkritju Prešernovega spomenika v Kranju pred 14 dnevi je ves naš tisk z zadovoljstvom poudarjal, da je to že tretji Prešernov spomenik v Sloveniji.
Prav gotovo je razveseljivo dejstvo, da se tako častno oddolžujemo spominu enega največjih miselnih velikanov, kar jih je dala naša zemlja. In vendar moram povedati, da me je tudi ob tej priliki obšla nekoliko trpka misel — ni bilo to prvič — da eden naših velikih pesnikov, ki se sicer po veličini duha ne more istovetiti s Prešernom, katerega pesmi pa bodo prav gotovo živele, dokler bo živel naš narod. — Simon Gregorčič razen doprsnega kipa v Ljubljani na Trgu francoske revolucije še vedno nima dostojnega spomenika.
— Naj se osvetljuje življenjsko delo pesnika Simona Gregorčiča iz katere koli strani — on zasluži, da se mu oddolžimo z dostojnim spomenikom. Njegove pesmi so odigrale pred prvo svetovno vojno nadvse pomembno vlogo med našim narodom, budile in utrjevale njegovo narodno zavest, še posebej pa se jih je oklepalo naše ljudstvo v Slovenskem Primorju za časa fašističnega suženjstva. Gregorčičeve pesmi so ga moralno krepile, ga bodrile, naj se bori proti tujcu, naj vztraja kljub vsemu preganjanju na zemlji, ki je njegova. Njegova, tudi za današnje čase pomembna pesem »Soči«, je hkrati eden najlepših biserov naše slovenske poezije. Da je v pesniku vzbujalo odpor socialno zatiranje delovnih ljudi, dokazuje njegova pesem »... nekoč se vse obrajta — palača pade, vstane bajta«. Prav tako so nekatere njegove pesmi vzgojnega pomena tudi še danes:
»v srce ljubljenih rojakov sej seme plemenitih rož — da bomo narod poštenjakov, da bomo narod vrlih mož ...«
ali pa:
kar storiš zase — to že s tabo izgine, kar storiš za narod, ostane vselej.
Morda bi koga moglo motiti dejstvo, da je bil Gregorčič duhovnik? Toda ali niso prav isti farizejski in reakcionarni vrhovi slovenskega klera, ki danes rovarijo proti interesom našega ljudstva
n-i.eS°vi socialistični graditvi, organizirali tako gonjo tudi proti pesniku Gregorčiču — da so ga do smrti izmučili — tako, da v najlepši moški dobi celih deset let ni mogel napisati nobene pesmi, in s tem oropali njega in naše ljudstvo še lepših in večjih pesniških del, ter tudi zakrivili njegovo prezgodnjo smrt? Ali naj se krivica, storjena pesniku Gregorčiču s strani reakcionarnega visokega klera, vleče naprej tudi v današnji veliki čas, ko se naše ljudstvo svobodno oddolžuje spominu svojih zaslužnih kulturnih delavcev?
Ne bodimo ozkosrčni! Prav dostojen spomenik pesniku Gregorčiču naj bo še en dokaz več vsakemu doma in v inozemstvu, da naša socialistična javnost ne gleda na to, kakšnemu stanu je kdo pripadal, temveč ga ocenjuje po edino pravilnem kriteriju, koliko je njegovo delo ustrezalo interesom ljudstva, njegovi borbi za svobodo in napredek.
Ce nimam prav, naj se mi to dokaže — rad bi, da bi se še kdo oglasil in povedal o tem svoje mnenje.
L. Peternelj
Prizor iz novega hrvatskega filma »F viharju« (Jadran-film), ki ga v Zagrebu že predvajajo
CANKARJEVA ZAL0-J5A - LJUBLJANA
obvešča o svojih izdajah:
VI. KONGRES KPJ (ZKJ). — Knjigo smo pričeli razpošiljati. Del tistih naročnikov, ki so jo naročili po 10. decembru 1952, jo prejme zdaj, ostali pa februarja, ker smo morali knjigo zaradi velikega povpraševanja ponatisniti
IZVOR RELIGIJE. — Knjigo smo pričeli ravno tako razpošiljati. Na razpolago je še nekaj izvodov po ceni 285 dinarjev za broširano, odnosno 330 dinarjev za knjigo, vezano v polplatno
AGRARNO VPRAŠANJE — izide februarja. Zakasnitev naj nam cenj.
naročniki oproste — nastala je zaradi »VI. kongresa KPJ (ZKJ)«. Na razpolago je še nekaj izvodov po ceni 390 dinarjev za knjigo vezano v polplatno
k
C
KULTURA
Priestleyev roman »DOBRI TOVARIŠI"
Angleški sodobni pisatelj John Boyn-ton Priestley je bil doslej znan jugoslovanskemu gledališkemu občinstvu po svojih dramah, od katerih smo videli v ljubljanskem Mestnem gledališču dve njegovi deli »Prišli so pred neko mesto« in »Inšpektor na obisku«. Tudi radijski poslušalci v Sloveniji so se seznanili z njim, ko 60 poslušali po radiu v nadaljevanjih njegov roman »Pojo naj ljudje«. Njegov literarni uspeh pa se ni začel z dramskimi deli, četudi so zaradi svojih originalnih odrskih zamisli zelo priljubljena in igrana na vseh svetovnih odrih, ampak z obsežnim romanom »Dobri tovariši«, ki smo ga pred kratkim dobili v sočnem prevodu Janeza Gradišnika v slovenščini in ki ga je izdala Cankarjeva založba v Ljubljani. »Dobri tovariši« (The Good Companions«) prikazujejo kot večina ostalih Priestleyevih del angleško malomeščansko življenje, preproste in dobrodušne prebivalce angleškega otoka, ki jih večni nemir in hrepenenje po sreči ženeta po svetu in na tej poti doživljajo vse mogoče pripetljaje. Pisatelj Priestley se v tem romanu n1 ustavil samo v svoji rodni pokrajini Yorkshire (rojen je bil leta 1894), ampak je poiskal svoje junake na vseh straneh britanskega otoka, katere usoda iz različnih nagibov in vzrokov za nekaj časa združi. Na angleškem severu, v Bruddersfordu, je zagrabilo poštenega tesarja Oakroyda, ko so ga odpustili iz tovarne in ko mu je postala družina neusmiljeno sovražna, da je krenil proti jugu, kakor da bi se hotel v svoji pošteni duši prepričati, če je drugod prav tako kot pri njem doma. In je stopil na neznan kamion ter doživljal na svoji poti v neznano prijetna in neprijetna srečanja, dokler ni zmagalo prijetno srečanje, ki se je končalo .. A pisatelj tega ne pove do konca, temveč prekine zgodbo in spregovori o zadnji potomki podeželske aristokracije, gospodični Trantovi, ki je v redu pokopala svojega bolnega očeta, prodala hišo in nepotrebno starinsko pohištvo, ugotovila, da je za več kot tisoč funtov bogatejša, si kupila avto in odšla 7 zahoda v neznano z željo, da bi ji svet v nekaj tednih poplačal tista leta, ki jih je prebila pri bolehnem očetu... In približno ob istem času se
spre na vzhodu Anglije na šoli Wash-bury Manor z ostarelima lastnikoma Tarvin mladi predavatelj Inigo Jollifant, ki ima za seboj nedokončani Cambridge
vl- Ti*: •*%.•?'"	>	4
*
John Boynton Priestley
in ki ne more sprejeti filistrskega dolgočasja in samozadovoljnosti umirjenih ljudi, ki si od življenja ničesar več ne obetajo. Tudi on se odloči sredi noči oditi iz te puščobe v svet, ki je kratko-časnejši in zanimivejši. Vsak od teh treh popotnikov doživlja na svoji poti
»NEKA USODA«
V zadnjem gledališkem listu ljubljanske Drame razlaga dr. B. Kreft dejanje Kantorja, ki je ustrelil Maksa Krnca. Popolnoma pravilno opisuje borbo delavstva zoper bogatega tovarnarja, ki jih izkorišča. In vendar piše že koj spočetka: »Cankar pritira svojega Kantorja tako daleč, da vidi v svojem početju ukaz in nujnost neke usode: ,Ali ne vidiš, da je moralo tako biti... Grešil sem, ker sem moral grešiti.1 Tako zagovarja umor — pred svojo lastno ženo, toda te besede so obenem zagovor vsega njegovega početja ...» In nadaljuje spet popolnoma pravilno, da je bilo vse »vendarle pogojeno v socialnih razmerah«, ker se je tovarnar bal, da mu bo Maks zre-volucioniral kajžarje. A zakaj potem beseda o »neki usodi?« Zakaj bi bil Kantor — nekako mistično — moral grešiti?« — Zakaj se igra socialist in komunist z neko mistično usodo?
Po Kantorjevem umoru je vsa njegova družina v strahu in uporu zoper očeta, ki je morilec. Njegova hčerka Francka mu reče (CZS 5, str. 55): »Oče, jaz pojdem stran, za zmerom ...« Oče ji odgovarja (glasno, strahoma in obenem zapovedujoče): »Pri meni ostaneš!« (Tiše, skoraj proseče): »Pri meni ostani
— ti moj otroki ... Glej, koliko sem delal in koliko sem trpel... Vse zase in za svojo oblast!« — Zapomnimo si: »Vse zase in za svojo oblast!« ~ ;iaz hočem, da se — veseliš naše oblasti in našega bogastva. Jaz hočem, da me ljubiš — da se smehljaš veselo in ponosno. . nisem delal in trpel sam zase... kaj mi bo zdaj oblast, ko nimam nikogar, da bi ljubil mene in mojo oblast?... Zdaj se me bojiš., zdaj, ko bo naše življenje veselo in prijetno, ko poidemo — in si napravimo veliko kraljestvo? Zdaj Francka me moraš ljubiti, zdaj se 'me morate okleniti vsi — veseli bogastva in življenja.« — Hčerka pa ne mara bogastva strah jo je tega bogastva! — in oče jo prosi: »Prepodi strahove!... Ne bodi neusmiljena, jaz sem tvoj oče, usmili se!« — Francka mu odgovarja: »Tudi vi se niste usmilili.«
Svoji ženi prigovarja Kantor: »Hana. bodi pametna: zdaj, ko nas vsi tako sovražijo, zdaj, ko smo toliko hudega že doživeli...« — Dvojni umor so doživeli: umor Nininega očeta in umor Maksa Krnca! — ». • • zdaj — se moramo stisniti skupaj, se moramo imeti še celo radi... Če se imamo radi, se nam ni treba bati prekletstva ...« — A žena se boji njegovega dotikljaja. Samo zaradi otrok prenaša greh in sramoto. — Kantor ji dopoveduje: » .. .Grde sanje so bile... Samo sanje so bile — in jih ni več!« — Umor. celo dvojni umor — to so bile »sanj e« za oblastnika, ki je moril! — »Ali ne vidiš, da je moralo biti?«... Grešil sem. ker sem moral grešiti...« — Zakaj je moral ubijati? Hčerki je to povedal. V drami se ne sme ponavljati. Moril je:
— »Vse zase in za svojo oblast!« Zena in otroci pa se ga morajo okleniti, da si napravijo »veliko kraljestvo* in da bodo vsi skupaj »veseli bogastva in življenja.« Ali ga je torej res prisilila neka
mistična usoda, da je moral ubijati? — O svojem kraljestvu govori. Po njegovem kraljestvu sije sonce! — Tako majhen je ta tovarnar Kantor. ta »Kralj na Betajnovi«, na tako majhni Betajnovi! — Nujno bi morali sklepati, da so vsi morilci in zlasti vsi največji — fašistični, nacistični, stalinistični — morilci m o r al i ubijati po neki mistični usodnosti — in da so zato »brez greha in brez kazni«.
In res: Kantor prizna preiskovalnemu sodniku: »Jaz sem ga ubil.« Oni pa vstane razjarjen:	»Človek!
Prijateljstvo sem, prijateljstvo tja — ne imejte me za norca!« — Kako bi mogel v kapitalističnem družbenem redu človek, pa čeprav sodnik, zares verjeti, da je bogataš, kralj na Betajnovi — morilec!? Sodni adjunkt se naglas zasmeje ... Im^antor se izgovarja Francki: »Vdal sera se v božjo voljo ... Jaz moram po svoji poti dalje... Če nočete z mano, ostanite zadaj, jaz pojdem po svoji poti — mora m.« — Volivec mu zatrjuje: »Izvoljeni boste! Če imate gospoda na svoji strani —« Župnik je »videl takrat (Bernotovo) puško v kotu — zdaj pa pravijo, da je ležala v jarku.« — Kantor: »... ste se pač motili.) — In župnik: »Seveda sem se motil!« — In gostom govori njih kralj s kraljevsko predrznostjo: »Sovražite me kakor točo in bojite se me kakor toče: Vaš strah je moj varuh.« — Vaš strah je moj varuh! — In pozneje: »Kdor hoče kaj doseči zase...« Najprej zase, potem šele — »za faro, za narod, ne sme biti plah... in ne usmiljen... gaziti mora človek do kolen v krvi in v solzah. Vsi so hudodelci ... Kdor hoče naprej... mora, če je treba, preko trupel, mora preko gorkih človeških trupel.«
V Kdo bi se spomnil ob tem krvavem sarkazmu na »Hudodelca« v Knjigi za lahkomiselne ljudi (CZS 4, str. 121)? Tam se v prav tako krvavi satiri norčuje iz dostojanstvenikov, posvetnih in duhovskih, ki se jim preteguje v srcih — »žival... kakor v sanjah«. In obsojeni hudodelec odkoraka z morišča »med špalirjem vojakov — (in) — tri sto ofrakanih in dekoriranih dostojanstvenikov ...«
Dr. Kreft piše: »Res je, da je marsikaj v Kantorju iz Nietzschejeve miselnosti, ki pa ima svojega očeta v kapitalizmu.« Povedati bi bil moral: v najskrajnejšem, najbolj hudodelskem izrodku kapitalizma, v Nietzschejevem in Spenglerjevem »cezarizmu«. Ivan Cankar je že pred pol stoletjem oslutil ta razvoj ter se je krvavo rogal družbenemu redu, ki je negoval majhne Kan-torje in se je razrastel v spako, da je rodila Mussolinije, Hitlerje in Staline...
Ali je bila torej v resnici neka mistična usoda kriva, da je Kantor moral ubijati? — Ah, ne! Cankarjev »Kralj na Betajnovi« je tako silno jasen, da ne potrebujemo nobenih metafizičnih razlag. In dr. B. Kreft bi se bil raje ognil vsem takim nepotrebnim ekskurzijam, pa bi se-zadovoljil z utemeljitvijo, ki je edina res njegova: s socialnimi razmerami v kapitalističnem družbenem redu.	L.	K.
zanimiva srečanja in nenavadne dogodivščine irf v nekaj dnevih se srečajo v pustem mestecu, kjer je tisti čas obtičala potujoča igralska skupina »Čedni golobčki«, ker jo je zapustil ravnatelj. Gospodična Trantova, ki se ji potujoči igralci zasmilijo in ki ne ve, kam bi s svojim denarjem, se odloči prevzeti skupino in postane ravnatelj gledališke skupine, ki jo imenujejo »Dobri tovariši«. Tako potujejo iz kraja v kraj, doživljajo sprva neuspehe, nato pa z nenavadno vztrajnostjo in voljo zaslovijo. Ko so na višku, se prične pri teh ljudeh iz različnih koncev Anglije oglašati njihova življenjska težnja. Skupina se polagoma razide. Oakroyd se vrne domov k ženi in sinu in ko ženo po-koplje ter ugotovi, da je sin za življenje preskrbljen, se odpravi k hčeri v Kanado. Gospodična Trantova se umiri v mirnem zakonu z zdravnikom dr. Hughom McFarlanom, ki ga je nekoč pred leti srečala, ji razburil notranjost in se ob koncu romana spet nenadoma pojavil v njenem življenju ter jo poročil. Inigo Jollifant, do smrti zaljubljen v talentirano plesalko Sussie Dean, sicer ni našel tistegd, kar je iskal — vrnjeno ljubezen, pač pa kupe denarja za svoje skladbe, kar pa tudi ni nepomembno za človeka, ki rad rezskrb-no in lahkomiselno živi. Sussie je postala filmska zvezdnica ... Elsie Long-sfcaff, plesalka in pevka, je vedela, da v umetnosti ne bo imela večjih uspehov, zato je pregovorila hotelirja Dul-verja, da ji je izročil svoje ime...
Sodeč po vsebini bi kdo sklepal, da je roman »Dobri tovariši« samo napeta zgodba s srečnim in sentimentalnim koncem. Nespretnemu fabulistu in naivnemu opazovalcu življenja bi se to morda kaj rado primerilo. Tega pa ne bi mogli nikakor trditi o Priestleyu, ki ga na vsaki strani tega romana razodeva dickensko prisrčna ljubezen do malih ljudi. Čudovito zna pronikniti v njihova razglabljanja o vsakdanjih stvareh, njihovim slabostim se posmeje ne zviška, ampak z nekakšnim »saj ni nič hudega, pojdimo dalje«. Tudi temne strani angleškega družbenega življenja, v kolikor se jih sploh dotakne, oplazi s svojim peresom kritično z rahlo prešerno ironijo.
Vsa zgradba romana, kakor tudi težnja junakov v njem, je usmerjena v končni zaključek, ki naj bi se glasil: »Vse se je dobro končalo v tem čudnem labirintu, ki se imenuje človeško življenje.« Zato ni čudno, da nekateri angleški kritiki ugotavljajo, da je postal Priestley v svojih delih »trobilo angleškega javnega mišljenja«. To bo držalo morda za tiste sloje angleške družbe, ki ji tako dobrohotna, rahlo ironična kritika ne bo škodila v njihovem nadaljnjem prijetnem životarjenju. Ali pa je tak življenjski nazor tudi javno trobilo za duhovno zahtevnejši del človeške družbe, je pa vprašanje.
Roman »Dobri tovariši« je kljub svojim osem sto stranem drobnega tiska zanimivo in mojstrsko napisano delo. Nekatera poglavja, ko opisuje vzdušje v določenih okoljih in žive pogovore med predstavniki posameznih slojev, so primer dobre in doživete proze. Čeprav se je tehnika romana od takrat, ko je izšel ta prvi Priestleyev roman, že močno razvila, je vendar ta roman precej svojstven po svoji zamisli. Menim, da je tudi sam pisatelj v svojih naslednjih delih reševal probleme manj mehanistično in manj naivno, saj njegove drame iz kasnejšega razdobja dokazujejo, da zna pogledati družbo tudi z druge strani.
Filmski	p
EN DAN ŽIVLJENJA
PRETRESLJIVA TRAGEDIJA IZ MEHIŠKE REVOLUCIJE
Leto 1919... V četrtek bo ustreljen polkovnik Lucio Reyes, ki je zvesto služil Federaciji in gospodu predsedniku, donu Porfiriju Diazu. Toda uprl se je, ker je vlada usmrtila Emiliana Zapato, borca za delitev zemlje indijskim siromakom. Ljudstvo spoštljivo izgovarja njegovo ime in roti quada-lupsko Madono, naj ga reši. Predsednik bi ga pomilostil, če bi izjavil, da se je motil in če bi izrazil vdanost vladi... To so vojaki, ki za dekleta nimajo časa. O, nič, samo Mehika, svoboda za ljudstvo, pravica. Edina ženska v Lucijevem življenju je Juanita, njegova mati, mati štirih sinov, ki so pAdli v akcijah. Živi v Cienaquilli med Lunino in Sončno piramido ... Poslednji sinov obisk. Drug drugemu prikrivata težko resnico: ona da ve za sodbo ta dan, on da je ta dan življenja njegov poslednji. Poslednjič zapleše za zapateado. Eh, lahko bi šla k predsedniku in mu padla pred noge z odlikovanji mrtvih sinov, toda to bi bilo za njega hujše ko sto smrti. In On?
Srečen sem, srečen, ker se žrtvujem, da svet živi, da je življenje manj grenko, da nikdar ne zamrejo smehljaji in cvetje...
Tragična romantika, ki more vzkliti in žehteti le v vzdušju vrele španske krvi sredi revolucije. Filmsko prenasi-
čena z elementi statične zunanje likovnosti, razburkana v svoji notranjščini, spet ena izmed umetnin režiserja Emilija Femandeza in njegovega snemalca Gabriela Figueroa. Svojstvena poteza vseh njunih filmov je poleg elementarne, brezkompromisne tragične zgodbe brezupje izhoda. V vseh filmih: »La Malquerida«, »En dan življenja« in v »Viva Zapata«, ki ga bomo še videli, pade junak pod salvami strelov na zaključku filma. To so zgodbe s smrtno kaljo, ki se povprečnega gledalca težko dojmi. Zelo občutljive utegne celo odbiti, zato pa bodo zahtevnejši odhajali prevzeti in pretreseni nad tragiko herojske smrti revolucionarja. Kakor Zapate, tako tudi njega ne bq. pozabila Mehika in njeno ljudstvo.
V mehiškem filmu *•En dan življenja« igra spet naša znanka iz filma »Malquerida«
VELIKA REKA
FILM DIVJEGA ZAPADA IN MOJSTRSKE FORDOVE REZIJE
Spet bobnijo tla pod kopiti polnokrvnih indijanskih konj, žvenketa orožje, skupine Indijancev se spopadajo z ameriško konjenico polkovnika Yorka. Področje Velike reke — Rio Grande — je romantično pozorišče, kjer bliskovito drvijo konjeniki z naperjenimi kopji in dvignjenimi sabljami, se prožijo tetive lokov in pokajo puške in v bravuroznem naletu padajo mrtvi s konj. Tragedija junaškega umiranja pravih lastnikov zemlje — Indijancev — je
O. V. O^e in sin iz filma >Velika reka«
Izseljenska številka ,,TOVARIŠA"
Slovenci smo med ornimi narodi, ki so
— dasi sam! razmeroma majhni in maloštevilni — vendai le svus iu iKiuiočnilv nmogiii držav širom sveta. Ce preštejemo Slovence, ki so izven svoje ožje domovine, bomo videli, da jih je zunaj nje iietrtiua celotnega števila ali »ko« a j tretjina onega števila, kar nas stanuje no strnjenem ozemlju v Ljudski republiki Sloveniji. Vsa Jšvropa, vedji del Amerike, razne države Afrike in Avstralijo: povsod najdemo našega človeka, slovenskega izseljenca.
Stiki naših izseljencev z domovino so živahni. To se je pokazalo zlasti v časih oku-pucije in v letih povojne obnove FJLKJ, ko »o naši izseljenci stali ob strani domovine iu ji pomagaii, kakor koli so sploh mogli. Da hi btl> U stiki še živahnejši, je bila ustanovljena Slovenska izseljenska matica v Ljubljani. Z njeno pomočjo iu spodbudo je bila izdana posebna izseljenska številka »Tovariša« (št- 52 z dno 2ii. dec. 11)52), ki .prinaša na 82 straneh tekstnega dela in na 12 straneh slikovne priloge v bakrotisku ogromno gradivo o naših izseljencih.
Na čelu te izseljenske številke sta uvodna bosoda in poslanica Slovenske izseljenske matice našim rojakom v tujini. Zatem piše Etbin Kristan o svojih vtisih s potovanj križem stare domovine, kjer jo na obisku. Tono Seliškar opisuje delo in naloge Slovensko izseljenske matice. Vatro Uril iz Clevelanda (urednik »Enakopravnosti«) poroča o Slovencih v Severni Ameriki, dr. Anton Molik o obisku na slovenski farmi v Ameriki, Tomo Brejc o Slovencih v Franciji, Stane Skrabar o našem rodu v \Vestfaliji, L. pa o slovenskih izseljencih v Belgiji in na llolandskom. Dr Fran Sijanec prikazuje slovensko upodabljajoče umetnike v tujini, Cvetko Kristan dejavnost Louisa Adamiča zlasti med zadnjo vojno, Inn Slokanova pa pesnico Ano 1’raček - Krasno. Vmos je tudi prikaz dola pesnika »Ivana Zormana«. Članek »Hvala vam, dragi rojaki« je zahvala za vso pomoč, ki m> jo rojaki izv^n naših meja nudili svoji domovini. Podatki v njem kažejo, kako veiika je bila. Med sodolavci_ te številke »Tovariša« je tudi Frank Zaitz, urednik »Proletarca« iz Chicaga. Cvetko Kristan prikazuje tiskano besodo — časopisje
— naših izseljencev. Franc Kurinčič in Mirko Ličen pišeta o deiu naših izseljencev v Argentini, a Stane Lenardič o življenju Slo-venoev in Juecsdovanov v daljni Avstraliji. Objavljon je tudi odlomek Bevkove povesti o naših primorskih dekletih, ki so šla na delo v Egipt; zatem je tu pismo slovenskega izseljeniškega pionirja Matije Premeta, ki ga je pisal svojim staršem leta 1845 in je bilo onjavljeno v Bleitvelsovih Novicah. Ina Slokan piše še o izseljencih, tri so se vrnili, da delajo doma, Mila Senk pa o trdem
življenju naših rojakov, ki so sl želeli na
tujem pridobiti bogastvo, a so se morali trdo boriti celo za sam obstanek.
Vmes je pusojauo šo vse polno zanimivega drobiža o naših izseljencih po vseh delih
sveta.
Vso grndlvo tvori nekakšen zbornik o naših izsoljoncih, izpopolnjuje med besedilom samim 62 slik, ki prikazujejo življenje naših izseljencev, nekaj pa tudi delo m kraje stare domovine. Polog teh pa ima ta številk« še 12 strani slikovnega gradiva na posebni prilogi v bakrotisku.
Izseljenska številka »Tovariša« je lep prikaz dela in življenja naših rojakov na. tujem ter njih povezanost s staro domovino, kakor tudi domovine s sinovi in hčerami, z vnuki In vnukinjami, ki so nahajajo izven njo. številka je v čast uredništvu »Tovariša« in Slovenski izseljenski matici, kakor tudi tov. Lenardiču in Skrabarju, ki sta jo uredila in zbrala tako bogato gradivo. Na njo opozarjamo vae, ki so jim pri Brcu naši bratje in sostre preko moje. Zelo pripravna je tudi kot darilo za naše rojake po širnem svetu Za 40 din jo pošlje Uprava »Tovariša« sama na sporočeni naslov v tujini. Poslu-
predelana v žareč »westem«, ob katerem je mogoče pozabiti bistvo stvari, ker je tu še polkovnikova zasebna zgodba 3 njegovo ženo in s sinom in ker srečaš take originale, kot so nepozabni narednik Quincannon, polkovnik Yorke (naš dobri znanec John Wayne) in še ta ali oni izmed mladih, ki jih je vpeljal Ford že prej v osišče fotografske leče. Je ena izmed tisočev podobnih zgodb iz časov kristaliziranja ameriških držav na divjem zapadu, toda — to odločuje! — v režiji Johna Forda. Njegov najboljši film je še vedno »Poštna kočija«, vendar ga v »Veliki reki« spoznamo po celotnem filmskem čustvovanju. poeziji, resnično občutenih ljudeh, po tihem, dobrodušnem, komaj opaznem humorju ter vrsti detajlov, s katerimi mojstrsko ustvari like in vzdušje. Trikrat po vrsti je prejel najvišje odlikovanje za svoje režije, »Oskarja«, zato stoji danes med prvimi in gledalec se udobno nasloni na svojem sedežu, ko prečita med uvodnimi napisi njegovo ime, ime poeta divje za-padne romantike. Ernest Adamič
Uspešna turneja po severni Evropi
Predstavniki lu člani Državnega zbora narodnih pesmi in plesov Hrvatske so L) (lnl na posebni tiskovni konferenci priiiovo-dovali o vtisih z dvomesečnega gostovanja ansambla po nordijskih državah in Zahodni Nemčiji. Zbor, sestavljen iz štiridesetih članov, je prepotoval okoli štirinajst tisoč ki-lomotrov in nastopil e nam petdesetkrat v glavnih mestih in industrijskih centrih Norveške, Švedske, Finske, Danske in Zahodne Nemčije. Po izjavah vsoh članov zbora je gostovanje po nordijskih deželah preseglo vsa pričakovanja ter vzbudilo povsod veliko zanimanje za Jugoslavijo. Samo na Švedskem se je prijavilo 2500 ljudi za potovanje v Jugoslavijo. Ansambel je dobil no gostovanju tudi veliko ponudb za novo turnejo prihodnje leto. Tako bo v začetku 1953 gostoval v Severni Afriki, kasneje pa v Zahodni Nemčiji, Švedski, Belgiji, Holandiji in Luxemburgu.
Prvi makedonski roman
V
kuza.la, da jih domovina ni pozabila.
—on—
Trelja številka »Socialistične misli«
To dm je izšla tretja številka »Socialistično misli«. ki na uvodnom mostu prinaša drugi in s tem zaključni dol Engelsove raz pravo o prvotnem krščanstvu. Ivan Regent jo napisal nekaj o Ivanu Cankarju v Trstu. Doro Klemenčič oa svojo razmišljanje oh partizanski umetnosti. Posebno tohten in resnično aktualen je e«ej Miška Kranjca »Cas jo v različnih deželah različen« in isto volja za misli Dr. L. Corraolja o poljudnoznanstvenem dolu. Prozo (in sicer partizansko) priobčuje Ignac Kopriveo. izvirno poezijo pa Tono Seliškar in Rudolf Golouh, medtem ko je Mile Klopčič prispeval prevod Hoinojevih »Slezijskih tkalcev« in Wolker-jevo »Balado o kurjačevih očeh« (češki delavski poet Jift Wolker jo razen tega zastopan še s s 'o ji mi »Mislimi o razredni borbi in umetnosti). Omeniti je treba še Kronistovo zunanjepolitično razmotrivan jo »Ob prohodu v uovo leto«, nakar slede običajno rubrike: »Svoboda«, »Delavska gibanja v svet;«, »Razgovori«, »Nove knjige«, »Slovenska gledališča« iai »Mimogrede«.
Založniško podjetje Kočo Racin v Skopiju bo te dni izdalo prvi makedonski roman »Vas za sedmimi jeseni«, ki ga je napisal makedonski književnik Slavko Janevaki. V romanu, ki je prvi roman v makedonski književnosti, prikazuje pisatelj življenje makedonske vasi in borbo kmetov za ustanovitev in obstanek zadruge.
Tridesetletnica Akademskega gledališča v Beogradu
Aprila 1953 bodo študenti beograjskih visokih šol in akademij proslavljali trideset-ietnioo Akademskega gledališča, ki je med najboljšimi amaterskimi gledališči v Beogradu in v Srbiji Akademsko gledališče je bilo kot gledališče beograjske univerzo ustanovljeno takoj po prvi svetovni vojni ter je delovalo neprekinjeno do leta 1941, čeprav je bilo zaradi svojih naprednih stremljenj večkrat ovirano v svojem delu. Gledališče si je znalo pridobiti publiko ter jo s svojim bogatim repertoarjem 8talno privabljalo številne gledalo©. Po osvoboditvi j** postalo nekako zbirališče mladih gledaliških delavcev in, ko je bilo osnovano beograjsko dramsko gledališče, je več kot polovica njegovih članov prišla prav iz Akademskega gledališča. Na proslavo tridesetletnico ec člani gledališča že sedaj marljivo pripravljajo.
mm
* «** « M«»
*****
31»
iŠigS* ''^jjiiijjjg i'n i' 1 fig:?!1'"®
IgHM «■*» ***» *•«* |
?«*»
Razstava ilustracij mladinskih knjig
»Mladinska knjiga« je uredila v Moderni galeriji razstavo ilustracij mladinskega tiska (knjig in časopisov), kar ga je izšlo v preteklem letu (1952). Razstava je lepo urejena in je zelo pomembna. Marsikaj nam pove. Prvič; Mladinska založba je pokazala v preteklem letu izredno veliko delavnost. Ne vem, če bi katera koli založba v stari Jugoslaviji mogla pokazati tak enoletni rezultat, kaj šele, da bi položila toliko skrbi v originalne ilustracije svojih izdaj. Drugič: raven naše mladinske ilustracije se je vidno dvignila. To je silno razveseljivo dejstvo. V prejšnjih letih sem imel premnogokrat občutek, da so ilustracije nastale »mimogrede«, pa so bile na žalost zato tudi površne. Sedaj pa te površnosti skoraj ni opaziti, morda tu in tam v periodičnem tisku (»Pionir«, »Ciciban«).
V zadnjem času smo načeli debato, kaj je in kaj ni otroška ilustracija, kako mora biti povezana s tekstom itd. Vse to so v resnici važna vprašanja, ki bi jih bilo potrebno temeljito premisliti. Vendar sem mnenja, da zmore dobro otroško ilustracijo napraviti le velik umetnik, pa nihče drugi. Zdi se mi, da se površne ilustracije gibljejo v glavnem v dveh polih. Prvi je tisti, ko se hoče slikar približati otroku na ta način, da risbo oblikovno poenostavlja, da jo »približuje« načinu otrokovega likovnega ustvarjanja. Tedaj se ponavadi zgodi, da postanejo ilustracije »luštka-ne«, »fletne« itd. — otrok pa jih odkloni, ker je sam tudi sijajen risar in te stvari že dobro pozna (če ne že bolje!). V likovnem smislu ilustracije niso otroške, temveč otročje. Drugi pol ilustratorske delavnosti pa je tisti, ko umetnik prav nič ne »menja« svojega osebnega »sloga«, temveč se loti naloge z vso skrbjo, z vsem stvariteljskim ognjem in z zavestjo, da je otroška duša strog in neizprosen sodnik. Dokazov za to trditev imamo tudi pri nas dovolj: ilustracije Vavpotiča, Smrekarja, Gasparija, Birolla itd. Seveda predpostavljamo, da gradi umetnik z realističnimi sredstvi in ne z abstraktnimi eksperimenti — le-ti tudi sicer v likovnem življenju ne pomenijo nič. Pač pa je v otroških ilustracijah nujno potrebna dobršna mera odrasle fantazije, domiselnosti, morda tudi humorja — vse
drugo si bo otrok izluščil sam ter bo ob tem pravljičnem svetu gradil svojega. Naposled je tu tudi važno vprašanje likovne vzgoje! »Otročje« ilustracije ne bodo otrokovega likovnega dojemanja pripeljale nikamor.
tekstom poln fantazije, pa tudi neke grozotnosti. To so resne ustvaritve, ki nikjer ne kažejo površnosti ali pa hotene sentimentalnosti. Po kvaliteti se je Miheliču močno približal M. Sedej (»Grivarjevi otroci«, »V deželi pravljic
Konji divji in neugnani
z vihrajočo grivo
se podijo po poljani
noro in igrivo
Ilustracija Maksima Sedeja k Pesmim o živalih Mateja Bora
Kot rečeno, nam ta razstava govori o dvigu naše otroške ilustracije. Na prvem mestu bi omenil ilustracije Franceta Miheliča (»Pestema«, »Pionir«). Slikar je povsem potrdil svoj sloves odličnega ilustratorja (»Najdihojca«), Njegova risba je trdna in suverena, risarski predmet sam pa v skladu s
Nova številka »Dela«
Četrta fctovJlka "Pela objavlja razen uvodnega članka, posvečenega VI. kongroeu, še resolucijo VI. kongreea in dva izredno zanimiva članka, ki ata jib napisala dr. Jožo Potrč in Franc Cerno.
Ob uvedbi pouka moralo v naš© šole je napisal ar Potrč članek »O našem boju za socialistično etiko«. V članku piše o podcenjevanju moralne vzgoje in pokale to podcenjevanje na praksi Sovjetske zveze. V zvezi s tem vprašanjem obravnava kritično stališče Lenina in poeebno še Stalina do moralne vzgoje in razpravlja o odnosu med politiko in moralo. V Sovjetski zvezi so moralo podredili političnemu boju, po Oktobrski revoluciji pa so celo izhajale brošure s trditvami, da proletariat ne potrebuje morajo, ampak 8&ino »razredne norme«. Odnos politike do etike, do morale je eno centralnih teoretičnih središč razpravo dr. Potrča. Nujno je poudarjati primat politiko kot gibalne silo družbenega razvoja prod etiko, s tem pa seveda še ni rečeno, da lahko zanemarjamo etiko. Ni mogočo nadomestiti političnega boja z etiko, prav tako pa ni mogoče storiti tudi obratnega. »Ob ločitvi šole od cerkve — pravi dr. Potrč — spio se zgledovali po Rusih. Zadovoljili smo se s politiko, potrebe po uvedbi etike pa nismo čutili, kakor tudi Sovjetska zveza v tridesetih letih ni storila tega, ampak jo šla slednjič celo tako daleč, da je uvedla v šolo obvezen Študij Staiinovega političnega falsifikata, zgodovino VKP(b)«. Dr. Jože Potrč po; udarja važnost pouka moralo pri graditvi socialističnega človeka. Razprava dr. Potrča
je zelo zanimiva tako zanadii tega, ker obravnava doslej še maJo obdelamo vprašanje, kakor tudi zaradi nekaterih zelo važnih teoretičnih ugotovitev.
O idealističnih osnovah totalitarnega bi-rokratičnega planiranja pa piše Franc Černe. Na sovjetski praksi in njihovi ekonomski teoriji, ki meni, da je planiranje najvažnejši in osnovni zakon socializma ter daje vsem ekonomskim kategorijam in zakonom vlogo, ki je podrejena družbeni zavesti, točneje zavesti vodilnih vrhov, razpravlja o odnosu med družbeno zavestjo in družbeno bitjo. Sovjetska teorija praktično vodi do zaključka, da je zavest vodilnih vrhov edini odločujoči faktor, vse ekonomske zakonitosti pa so ji podrejene. Tako stališče o odnosu med družbeno bitjo in družbeno zavestjo je popoln idealizem V zvezi s tem vprašanjem razvija avtor osnovna stališča marksizma o vprašanju odnosa med družbeno bitjo in zavestjo in pok n že vso zgrešenost in birokratsko bistvo današnje sovjetske ekonomske teorije. Svojo rnzprnvo končuje avtor s primerjanjem dveh nasprotnih teorij planiranja, to je koncepcije centralističnega bo-rokratsko državnega totalitarnega planiranja in koncepcijo planiranja z družbenimi proporci.
Razen navedenih dveh razprav vsebuje Četrta številka Dela še dva Engelsova zapiska o Zvezi komunistov ni govor predsednika sindikata japonskih učiteljev, ki je kot zastopnik japonskih sindikatov govoril na letošnjem zasedanju Mednarodne federacije dela.
in sanj«, »Slike in pesmi o živalih«. Tudi njegove ilustracije so likovno izredno dozorele. Skrbna, čista risba in pa iskreno čustvo ter fantazija odlikujejo njegova dela. Zdi se, da je Sedej rojen za mladinskega ilustratorja. Vse njegovo slikarsko delo je prežeto z mehko, lirično noto — v otroških ilustracijah pa slednja še bolj pride do izraza. Posebno z ljubeznijo je ilustriral Ma-gajnovo knjigo »V deželi pravljic in sanj«, zlasti zgodbo o »barvah« (prizor s slikarjem Ivanom v kmečki hiši). Le-
BOGATA LITERARNA ŽETEV NA HRVATSKEM
Ob prehodu v novo leto je hrvatska književna kritika ugotovila, da je bilo leto 1952 zelo uspešno za razvoj domače književnosti in da je v minulem letu izAla vrsta pomembnih del. Tako sta izšla dva romana in obogatila to zvrst književnosti, v kateri je izšlo doslej sorazmerno najmanj del. Mirka Božiča roman »Kurlani« in prvo ter poslednje delo Jakova Nahmijasa »Oni sa brodova« predstavljata pomembno obogatitev hr-vatske literature. Izšlo je tudi več knjig povesti, med katerimi sta najpomembnejši knjigi Novaka Simiča »Druga obala« in Vojina Jeliča »Limcni pijetao«. Prav tako jc izšla vrsta dobrih pesniških zbirk Vladimirja Kovačiča, 2ivka Jcličiča, Jure Franičeviča, Valdimirja Popoviča in drugih. V dramatiki so bile lani na odru tri novitete Duška Roksandiča, Pera Budaka in Ervina Sinka. Razen tega se jc v hrva' ki literaturi prav v letu 1952 pojavila vrsta novih imen, izšla sta pa tudi dva zbornika, eden posvečen moderni hrvatski poeziji, eden pa literarnim stvaritvam pisateljev-kmetov.
LE CORBUSIER PRED SODlSCEM
Poezija stanovanj in finančno vprašanje
Naši Časopisi so že poroCali o nenavadni sodni razpravi v Marseillu, pri kateri so francoski esteti postavili na zatožno klop enega najveCjih sodobnih arhitektov — Le Corbusiera, ki je izdelal načrt za moderno stanovanjsko palačo. Zdaj — ko palača že stoji, so ga začeli napadati. Sodišče je obtožbo glede tega, da je Le Corbusier porušil zakone francoske estetike, zavrnilo, češ da so ti zakoni preveč spremenljivi, da bi zaradi njih sodišče lahko koga preganjalo, razprava pa še teče zaradi
ogromnih finančnih stroškov, ki jih je stavba zahtevala. Nekateri so proti njej dvignili pravcato kampanjo po časopisih in ji očitajo celo nepraktičnost in neudobnost. Vendar pa je slišati tudi močne zagovore njegovega dela.
Le Corbusierova stanovanjska stavba v Marseillu je dolga 137 metrov, široka 50 metrov in ima 18 nadstropij. V njej lahko stanuje 1500 do 1700 ljudi. Temelj palače je dvignjen za 8 metrov od tal in ga nosi 38 pilastrov v obliki obrnjenih piramid. Vhod je tak-
Pogled na stanovanjsko palaio Le Corbusiera v Marseillu. Zgradba sloji osamljena sredi lepega parka in je obdana z velikimi drevesi, ima 18 nadstropij in stoji na 38 stebrih 8 metrov nad zemljo. V njej lahko biva 1500 do 1700 ljudi, im,a pa tudi moderne prostore za vsa usluinoslna podjetja za tako veliko skupnost ljudi
šen kot pri modemih hotelih z vratarjem, uslužbencem, pošto in dvigali. Posebna vrata so za dohod avtomobilov, spet druga za tovorni promet, selitve itd. Spodaj so tudi mehanične delavnice, garaže za avtomobile, bicik-lje in otroške vozičke, razna skladišča itd. V srednjem nadstropju je trgovsko središče palače s kavarno in restavracijo. V sedemnajstem nadstropju ■— to je v prostorih pod teraso — so zdravstvene ustanove, »Prva pomoč« in otroški vrtec, dalje kino dvorana in druge dvorane za vzgojne in družabne igre. Na terasi so prostori za telovadbo in šport s 3 metre'širokim in 130 metrov dolgim tekališčem. Tu je tudi vrt za otroke, prostor za mivko, prhe in sončenje.
Ta stanovanjska palača seveda ni navadna palača s tolikimi in tolikimi stanovanji. Za le Corbusiera je vsaka taka stavba neke vrste »poezija« ali arhitektonska umetnina. A ne samo to: ta stavba hoče biti moderno organizirana skupnost 1600 ljudi, elementarna mestna enota z vsemi potrebnimi ustanovami, ki jih mora moderno mesto imeti.
Seveda pri graditvi takšnih palač ne gre samo za praktičnost in lepoto — ampak tudi za ekonomičnost. Finančniki pa pravijo, da je ta stavba odločno predraga. Pravijo, da bi množica majhnih hišic z mnogimi vrtovi in vsemi potrebnimi ustanovami za isto število stanovalcev bila mnogo cenejša kot Le Corbusierovo »zračno« ali »navpično mesto«. Le Corbusier pa odgovarja, da je njegova stavba kljub vsemu cenejša, kajti komunalne naprave, instalacije in kanalizacije itd. bi pri množici majhnih hiš (za isto število stanovalcev bi jih bilo treba 320) zahtevale veliko večje stroške, kot pa je primer pri njegovi palači, ki razen tega zavzema veliko manj zemljišča.
po dograjene in slogovno zelo zanimive so ilustracije M. Gasparija (n. pr. »Kaznovana trdosrčnost«). V delu tega znanega ilustratorja moremo opaziti nove, slikovite elemente. »Goskica, ki se je učila peti« Marlenke Stupica je dobro, skrbno zgrajeno delo, mnogo boljše kot njene ostale ilustracije. S skromnimi sredstvi in dobro risbo je znala slika-rica iskreno upodobiti pravljično snov (gos in jerebica)! Resno in premišljeno delo predstavljajo ilustracije Iva Seljaka-Čopiča (»Tri hčere«) — zlasti z likovnega stališča! Nekaka poenostavljajoča »sgrafitna« tehnika je slikarski predmet razdelila v mrežo svetlih in temnih ploskev — kako pa bo ob njej otrok prišel na svoj račun, pa je drugo vprašanje. Zanimive so ilustracije »Visoške kronike« arh. Borisa Kobeta. Eksaktna risba, snovno naslonjena na zgodovinske grafične predloge nam daje lep, toda precej brezoseben rezultat. Od ostalih ilustratorjev bi omenil: Podrekarja Franceta (»Mravlje«, »2abe« — slikar je bil vezan na prirodoslovni tekst, pa je znal vkljub temu zgraditi zanimiv likovni svet); Sajevica Evgena (»Snežna kraljica« — z zelo neeakomer-no kvaliteto risb) zelo subtilne in občuteno risbe N. Omerse (»Tatič«), Lakoviča V. (»Mladost v džungli« — risbe mednarodnega ilustratorskega značaja, pa lepo dograjene); čiste risbe Jožeta Ciuhe; Vogelnik Marije (n. pr. »Moj koledar« — z lepo občuteno zimsko krajino); Krovilja Rada (»Barčica«), Šubica Iveta (ki je skromno zastopan), Klemenčiča Doreta (ilustracije iz »Pionirja« in Kumrove »Karlekove prigode«); Karla Zelenka (»Tovarna«) in risbe L. Ravniharja.
Pogled skozi razstavo nam je pokazal lepo žetev lanskoletnih mladinskih ilustracij. Načel bi rad še sledeče vprašanje: tiskarska izvedba — posebno barvastih ilustracij! Pogled od originala k tiskarski reprodukciji je včasih prav žalosten! Tod bomo morali še veliko delati — da bomo prišli do slovesa, ki smo ga že imeli! Dr. S. Mikuž
Avstrijski izvoz knjig
Dandanašnje nove avstrijske knjige so sicer le enkrat dražje, kot so bile pred vojno, vendar pa si prebivalstvo spričo podražitve drugih življenjskih potrcbžčin ne more nakupovati toliko knjig, kolikor bi morda želelo. Vzlic temu je avstrijska knjižna proizvodnja silno velika, saj letno natisnejo okrog 5400 knjižnih izdaj. Veliko knjig Avstrijci namreč izvozijo v tujino, posebno v Zahodno Nemčijo (kamor so jih v desetih mesecih lanskega leta izvozili za 55 milijonov šilingov), nadalje v Švico, pa tudi z Vzhodno Nemčijo se je tozadevni promet v letu 1952 skoraj podvojil (delno gre pri tem seve za obojestransko zamenjavo). Nadaljnja knjižna tržišča, ki bi si jih avstrijski založniki radi odprli, so Jugoslavija in južnoameriške države.
Prva številka revije »Nova misao«
Te dni je izšla prva številka revije »Nova misao«, ki izhaja v Beogradu. Ob izidu prve številke je Milan Bogdanovič, eden od urednikov revije, podal v svojem intervjuju s sodelavcem »Borbe« nekaj misli o novi reviji. Izjavil je, da se je prva številka pojavila točno v napovedanem času in da bo tudi v naprej revija izhajala točno in redno. To ni samo formalnega pomena, temveč je tudi jamstvo za resnično izpolnjevanje tistih ciljev, ki jih revija zasleduje. Ti cilji so predvsem v tem, da bo nova revija pomagala razjasnjevati pojme o problemih umetnosti in znanosti pri nas, ki so nejasni prav zaradi nepravilnega in meglenega pojmovanja bistva naše socialistične demokracije. Revija Nova misao bo nadaljevala tradicijo Književnih novin, vendar njeno težišče ne bo v informativnih člankih, temveč v kritičnih in esejističnih sestavkih o problematiki kulturnega in znanstvenega življenja pri nas. Prva številka nove revije je posvečena predvsem vprašanjem znanosti in filozofije, ker se je prav o tem pri nas najmanj pisalo. Prihodnje številke pa bodo posvečene bolj literaturi in umetnosti. Med sodelavci — je izjavil Bogdanovič — srečamo že v prvi številki nova imena. Pri urejevanju se namreč uredniki drže predvsem dvoje načel: prispevki morajo biti pisani v naprednem duhu, razen tega pa seveda tudi kvalitetni.
KAJ PA SPOMENIK SIMONIJ GREGORČIČU
(Pismo »Ljudski pravici«)
Ob odkritju Prešernovega spomenika v Kranju pred 14 dnevi je ves naš tisk z zadovoljstvom poudarjal, da je to že tretji Prešernov spomenik v Sloveniji.
Prav gotovo je razveseljivo dejstvo, da se tako častno oddolžujemo spominu enega največjih miselnih velikanov, kar jih je dala naša zemlja. In vendar moram povedati, da me je tudi ob tej priliki obšla nekoliko trpka misel — ni bilo to prvič — da eden naših velikih pesnikov, ki se sicer po veličini duha ne more istovetiti s Prešernom, katerega pesmi pa bodo prav gotovo živele, dokler bo živel naš narod.
— Simon Gregorčič razen doprsnega kipa v Ljubljani na Trgu francoske revolucije še vedno nima dostojnega spomenika.
— Naj se osvetljuje življenjsko delo pesnika Simona Gregorčiča iz katere koli strani — on zasluži, da se mu oddolžimo z dostojnim spomenikom. Njegove pesmi so odigrale pred prvo svetovno vojno nadvse pomembno vlogo med našim narodom, budile in utrjevale njegovo narodno zavest, še posebej pa se jih je oklepalo naše ljudstvo v Slovenskem Primorju za časa fašističnega suženjstva. Gregorčičeve pesmi so ga moralno krepile, ga bodrile, naj se bori proti tujcu, naj vztraja kljub vsemu preganjanju na zemlji, ki je njegova. Njegova, tudi za današnje čase pomembna pesem »Soči«, je hkrati eden najlepših biserov naše slovenske poezije. Da je v pesniku vzbujalo odpor socialno zatiranje delovnih ljudi, dokazuje njegova pesem »... nekoč se vse obrajta — palača pade, vstane bajta«. Prav tako so nekatere njegove pesmi vzgojnega pomena tudi še danes:
»v srce ljubljenih rojakov sej seme plemenitih rož — da bomo narod poštenjakov, da bomo narod vrlih mož ...«
ali pa:
kar storiš zase — to že s tabo izgine, kar storiš za narod, ostane vselej.
Morda bi koga moglo motiti dejstvo, da je bil Gregorčič duhovnik? Toda ali niso prav isti farizejski in reakcionarni vrhovi slovenskega klera, ki danes rovarijo proti interesom našega ljudstva in njegovi socialistični graditvi, organizirali tako gonjo tudi proti pesniku Gregorčiču — da so ga do smrti izmučili — tako, da v najlepši moški dobi celih deset let ni mogel napisati nobene pesmi, in s tem oropali njega in naše ljudstvo še lepših in večjih pesniških del, ter tudi zakrivili njegovo prezgodnjo smrt? Ali naj se krivica, storjena pesniku Gregorčiču s strani reakcionarnega visokega klera, vleče naprej tudi v današnji veliki čas, ko se naše ljudstvo svobodno oddolžuje spominu svojih zaslužnih kulturnih delavcev?
Ne bodimo ozkosrčni! Prav dostojen spomenik pesniku Gregorčiču naj bo še en dokaz več vsakemu doma in v inozemstvu, da naša socialistična javnost ne gleda na to, kakšnemu stanu je kdo pripadal, temveč ga ocenjuje po edino pravilnem kriteriju, koliko je njegovo delo ustrezalo interesom ljudstva, njegovi borbi za svobodo in napredek.
Ce nimam prav, naj se mi to dokaže — rad bi, da bi se še kdo oglasil in povedal o tem svoje mnenje.
L. Peternelj
Piva razstava makedonskih umetnikov v Beogradu
V času od 1. do 20. marca bo v Beogradu v umetniškem paviljonu na Malem Kalemegdnnu prva razstava makedonskih likovnih umetnikov. Na tej prvi razstavi izven svoje republike hočejo makedonski umetniki s 150 slikami in 20 skulpturami prikazati razvoj moderne likovne umetnosti od osvoboditve do danes. Poleg znanih umetnikov Martinovskega, Kodžmnna, Lozevskega, Ličcn-skega bodo svoja dela razstavljali tudi mladi likovni umetniki, ki so se v zadnjih letih afirmirali na umetnostnih razstavah v Skoplju.
Prizor iz novega hrvatskega filma »V viharju« (Jadran-film), ki ga v Zagrebu že predvajajo
CANKARJEVA ZALOŠBA - LJUBLJANA
obvešča o svojih izdajah:
VI. KONGRES KPJ (ZKJ). — Knjigo smo pričeli razpošiljati. Del tistih naročnikov, ki so jo naročili po 10. decembru 1952, jo prejme zdaj, ostali pa februarja, ker smo morali knjigo zaradi velikega povpraševanja ponatisniti
IZVOR RELIGIJE. — Knjigo smo pričeli ravno tako razpošiljati. Na razpolago je še nekaj izvodov po ceni 285 dinarjev za broširano, odnosno 330 dinarjev za knjigo, vezano v polplatno
AGRARNO VPRAŠANJE — izide februarja. Zakasnitev naj nam cenj.
naročniki oproste — nastala je zaradi »VI. kongresa KPJ (ZKJ)«. Na razpolago je še nekaj izvodov po ceni 390 dinarjev za knjigo vezano v polplatno
Priestleyev roman „DOBRI TOVARIŠI"
Angleški sodobni pisatelj John Boyn-ton Priestley je bil doslej znan jugoslovanskemu gledališkemu občinstvu po svojih dramah, od katerih smo videli v ljubljanskem Mestnem gledališču dve njegovi deli »Prišli so pred neko mesto« in »Inšpektor na obisku«. Tudi radijski poslušalci v Sloveniji so se seznanili z njim, ko so poslušali po radiu v nadaljevanjih njegov roman »Pojo naj ljudje«. Njegov literarni uspeh pa se ni začel z dramskimi deli, četudi so zaradi svojih originalnih odrskih zamisli zelo priljubljena in igrana na vseh svetovnih odrih, ampak z obsežnim romanom »Dobri tovariši«, ki smo ga pred kratkim dobili v sočnem prevodu Janeza Gradišnika v slovenščini in ki ga je izdala Cankarjeva založba v Ljubljani. »Dobri tovariši« (The Good Companions«) prikazujejo kot večina ostalih Priestleyevih del angleško malomeščansko življenje, preproste in dobrodušne prebivalce angleškega otoka, ki jih večni nemir in hrepenenje po sreči ženeta po svetu in na tej poti doživljajo vse mogoče pripetljaje. Pisatelj Priestley se v tem romanu n1 ustavil samo v svoji rodni pokrajini Yorkshire (rojen je bil leta 1894), ampak je poiskal svoje junake na vseh straneh britanskega otoka, katere usoda iz različnih nagibov in vzrokov za nekaj časa združi. Na angleškem severu, v Bruddersfordu, je zagrabilo poštenega tesarja Oakroyda, ko so ga odpustili iz tovarne in ko mu je postala družina neusmiljeno sovražna, da je krenil proti jugu, kakor da bi se hotel v svoji pošteni duši prepričati, če je drugod prav tako kot pri njem doma. In je stopil na neznan kamion ter doživljal na svoji poti v neznano prijetna in neprijetna srečanja,	dokler	ni	zmagalo prijetno srečanje,	ki	se	je	kon-
čalo ,. A pisatelj tega ne pove do konca, temveč prekine zgodbo in spregovori o zadnji potomki podeželske aristokracije, gospodični Trantovi, ki je v redu pokopala svojega bolnega očeta, prodala hišo in nepotrebno starinsko pohištvo, ugotovila, da	je	za	več kot
tisoč funtov bogatejša,	si	kupila	avto
in odšla z zahoda v neznano z željo, da bi ji svet v nekaj tednih poplačal tista leta, ki jih je prebila pri bolehnem očetu... In približno ob istem času se
spre na vzhodu Anglije na šoli Wash-bury Manor z ostarelima lastnikoma Tarvin mladi predavatelj Inigo Jollifant, ki ima za seboj nedokončani Cambridge
i	u."	i
I j
John Boynton Priestley
in ki ne more sprejeti filistrskega dolgočasja in samozadovoljnosti umirjenih ljudi, ki si od življenja ničesar več ne obetajo. Tudi on se odloči sredi noči oditi iz te puščobe v svet, ki je kratko-časnejši in zanimivejši. Vsak od teh treh popotnikov doživlja na svoji poti
»NEKA USODA«
V zadnjem gledališkem listu ljubljanske Drame razlaga dr. B. Kreft dejanje Kantorja, ki je ustrelil Maksa Krnca. Popolnoma pravilno opisuje borbo delavstva zoper bogatega tovarnarja, ki jih izkorišča. In vendar piše že koj spočetka: »Cankar pritira svojega Kantorja tako daleč, da vidi v svojem početju ukaz in nujnost neke usode: ,Ali ne vidiš, da je moralo tako biti... Grešil sem, ker sem moral grešiti.* Tako zagovarja umor — pred svojo lastno ženo, toda te besede so obenem zagovor vsega njegovega početja ...« In nadaljuje spet popolnoma pravilno, da je bilo vse »vendarle pogojeno v socialnih razmerah«, ker se je tovarnar bal, da mu bo Maks zre-volucioniral kajžarje. A zakaj potem beseda o »neki usodi?« Zakaj bi bil Kantor — nekako mistično — moral grešiti?« — Zakaj se igra socialist in komunist z neko mistično usodo?
Po Kantorjevem umoru je vsa njegova družina v strahu in uporu zoper očeta, ki je morilec. Njegova hčerka Francka mu reče (CZS 5, str. 55): »Oče, jaz pojdem stran, za zmerom ...« Oče ji odgovarja (glasno, strahoma in obenem zapovedujoče): »Pri meni ostaneš!« (Tiše, skoraj proseče): »Pri meni ostani
— ti moj otrok! ... Glej, koliko sem delal in koliko sem trpel... Vse zase in za svojo oblast!« — Zapomnimo sl: »Vse zase in za svojo oblast!«
?az h°čem, da se — veseliš naše oblasti in našega bogastva. Jaz hočem, a me ljubiš — da se smehljaš veselo
P°nOS,no- • nisem delal in trpel sam zase... kaj mj bo zdaj oblast, ko ni-
„t°nr' da bi liubil mene in
mojo oblast? ... Zdaj se me bojiš., zdaj, ko bo naše življenje veselo in prijetno ko po.idemo _ in si napravimo veliko kraljestvo? Z d a i Fnnrka me moraš_ ljubiti, zdaj se me morate okleniti vsi — veseli bogastva in življenja.« — Hčerka pa ne mara bogastva strah jo je tega bogastva! — in o5e prosi: »Prepodi strahove!... Ne bodi neusmiljena, jaz sem tvoj oče, usmili se!« — Francka mu odgovarja: »Tudi vi se niste usmilili.«
Svoji ženi prigovarja Kantor: »Hana. bodi pametna: zdaj, ko nas vsi tako sovražijo, zdaj, ko smo toliko hudega že doživeli...« — Dvojni umor so doživeli: umor Nininega očeta in umor Maksa Krnca! — »...zdaj — se moramo stisniti skupaj, se moramo imeti še celo radi... Če se imamo radi, se nam ni treba bati prekletstva ...« — A žena se boji njegovega dotikljaja. Samo zaradi otrok prenaša greh in sramoto. — Kantor j) dopoveduje: » .. .Grde sanje so bile... Samo sanje so bile — in jih ni več!« — Umor. celo dvojni umor — to so bile »sanj e« za oblastnika, ki je moril! — »Ali ne vidiš, da je moralo biti?«... Grešil sem. ker sem moral grešiti...« — Zakaj je moral ubijati? Hčerki je to povedal. V drami se ne sme ponavljati. Moril je:
— »Vse zase in za svojo oblast!« Zena in otroci pa se ga morajo okleniti, da si napravijo »veliko kraljestvo® in da bodo vsi skupaj »veseli bogastva in življenja.« Ali ga je torej res prisilila neka
mistična usoda, da je moral ubijati? — O svojem kraljestvu govori. Po njegovem kraljestvu sije sonce! — Tako majhen je ta tovarnar Kantor, ta »Kralj na Betajnovi«, na tako majhni Betajnovi! — Nujno bi morali sklepati, da so vsi morilci in zlasti vsi največji — fašistični, nacistični, stalinistični — morilci m o r al i ubijati po neki mistični usodnosti — in da so zato »brez greha in brez kazni«.
In res: Kantor prizna preiskovalnemu sodniku: »Jaz sem ga ubil.« Oni pa vstane razjarjen:	»Človek!
Prijateljstvo sem, prijateljstvo tja — ne imejte me za norca!« — Kako bi mogel v kapitalističnem družbenem redu človek, pa čeprav sodnik, zares verjeti, da je bogataš, kralj na Betajnovi — morilec!? Sodni adjunkt se naglas zasmeje ... IryKantor se izgovarja Francki: »Vdal sem se v božjo voljo ... Jaz moram po svoji poti dalje... Če nočete z mano, ostanite zadaj, jaz pojdem po svoji poti — mora m.« — Volivec mu zatrjuje: »Izvoljeni boste! Če imate gospoda na svoji strani —« Župnik je »videl takrat (Bernotovo) puško v kotu — zdaj pa pravijo, da je ležala v jarku.« — Kantor: »... ste se pač motili.) — In župnik: »Seveda sem se motil!« — In gostom govori njih kralj s kraljevsko predrznostjo: »Sovražite me kakor točo in bojite se me kakor toče: Vaš strah je moj varuh.« — Vaš strah je moj varuh! — In pozneje: »Kdor hoče kaj doseči zase...« Najprej zase, potem šele — »za faro, za narod, ne sme biti plah... in ne usmiljen ... gaziti mora človek do kolen v krvi in v solzah. Vsi so hudodelci ... Kdor hoče naprej... mora, če je treba, preko trupel, mora preko gorkih človeških trupel.«
V Kdo bi se spomnil ob tem krvavem sarkazmu na »Hudodelca« v Knjigi za lahkomiselne ljudi (CZS 4, str. 121)? Tam se v prav tako krvavi satiri norčuje iz dostojanstvenikov, posvetnih in duhovskih, ki se jim preteguje v srcih — »žival... kakor v sanjah«. In obsojeni hudodelec odkoraka z morišča »med špalirjem vojakov — (in) — tri sto ofrakanih in dekoriranih dostojanstvenikov ...«
Dr. Kreft piše: »Res je, da je marsi-
,y Kantorju iz Nietzschejeve miselnosti, ki pa ima svojega očeta v kapitalizmu.« Povedati bi bil moral: v najskrajnejšem, najbolj hudodelskem izrodku kapitalizma, v Nietzschejevem in Spenglerjevem »cezarizmu«. Ivan Cankar je že pred pol stoletjem oslutil ta razvoj ter se je krvavo rogal družbenemu redu, ki je negoval majhne Kan-torje in se je razrastel v spako, da je rodila Mussolinije, Hitlerje in Staline...
Ali je bila torej v resnici neka mistična usoda kriva, da je Kantor moral ubijati? — Ah, ne! Cankarjev »Kralj na Betajnovi« je tako silno jasen, da ne potrebujemo nobenih metafizičnih razlag. In dr. B. Kreft bi se bil raje ognil vsem takim nepotrebnim ekskurzijam, pa bi se zadovoljil z utemeljitvijo, ki je edina res njegova: s socialnimi razmerami v kapitalističnem družbenem redu.	L.	K.
zanimiva srečanja in nenavadne dogodivščine ih v nekaj dnevih se srečajo v pustem mestecu, kjer je tisti čas obtičala potujoča igralska skupina »Čedni golobčki«, ker jo je zapustil ravnatelj. Gospodična Trantova, ki se ji potujoči igralci zasmilijo in ki ne ve, kam bi s svojim denarjem, se odloči prevzeti skupino in postane ravnatelj gledališke skupine, ki jo imenujejo »Dobri tovariši«. Tako potujejo iz kraja v kraj, doživljajo sprva neuspehe, nato pa z nenavadno vztrajnostjo in voljo zaslovijo. Ko so na višku, se prične pri teh ljudeh iz različnih koncev Anglije oglašati njihova življenjska težnja. Skupina se polagoma razide. Oakroyd se vrne domov k ženi in sinu in ko ženo pokoplje ter ugotovi, da je sin za življenje preskrbljen, se odpravi k hčeri v Kanado. Gospodična Trantova se umiri v mirnem zakonu z zdravnikom dr. Hughom McFarlanom, ki ga je nekoč pred leti srečala, ji razburil notranjost in se ob koncu romana spet nenadoma pojavil v njenem življenju ter jo poročil. Inigo Jollifant, do smrti zaljubljen v talentirano plesalko Sussie Dean, sicer ni našel tistegd, kar je iskal — vrnjeno ljubezen, pač pa kupe denarja za svoje skladbe, kar pa tudi ni nepomembno za človeka, ki rad rezskrb-no in lahkomiselno živi. Sussie je postala filmska zvezdnica ... Elsie Long-staff, plesalka in pevka, je vedela, da v umetnosti ne bo imela večjih uspehov, zato je pregovorila hotelirja Dul-verja, da ji je izročil svoje ime ...
Sodeč po vsebini bi kdo sklepal, da je roman »Dobri tovariši« samo napeta zgodba s srečnim in sentimentalnim koncem. Nespretnemu fabulistu in naivnemu opazovalcu življenja bi se to morda kaj rado primerilo. Tega pa ne bi mogli nikakor trditi o Priestleyu, ki ga na vsaki strani tega romana razodeva dickensko prisrčna ljubezen do malih ljudi. Čudovito zna pronikniti v njihova razglabljanja o vsakdanjih stvareh, njihovim slabostim se posmeje ne zviška, ampak z nekakšnim »saj ni nič hudega, pojdimo dalje«. Tudi temne strani angleškega družbenega življenja, v kolikor se jih sploh dotakne, oplazi s svojim peresom kritično z rahlo prešerno ironijo.
Vsa zgradba romana, kakor tudi težnja junakov v njem, je usmerjena v končni zaključek, ki naj bi se glasil: »Vse se je dobro končalo v tem čudnem labirintu, ki se imenuje človeško življenje.« Zato ni čudno, da nekateri angleški kritiki ugotavljajo, da je postal Priestley v svojih delih »trobilo angleškega javnega mišljenja«. To bo držalo morda za tiste sloje angleške družbe, ki ji tako dobrohotna, rahlo ironična kritika ne bo škodila v njihovem nadaljnjem prijetnem životarjenju. Ali pa je tak življenjski nazor tudi javno trobilo za duhovno zahtevnejši del človeške družbe, je pa vprašanje.
Roman »Dobri tovariši« je kljub svojim osem sto stranem drobnega tiska zanimivo in mojstrsko napisano delo. Nekatera poglavja, ko opisuje vzdušje v določenih okoljih in žive pogovore med predstavniki posameznih slojev, so primer dobre in doživete proze. Čeprav se je tehnika romana od takrat, ko je izšel ta prvi Priestleyev roman, že močno razvila, je vendar ta roman precej svojstven po svoji zamisli. Menim, da je tudi sam pisatelj v svojih naslednjih delih reševal probleme manj mehanistično in manj naivno, saj njegove drame iz kasnejšega razdobja dokazujejo, da zna pogledati družbo tudi z druge strani. O. V.
Filmski	p
EN DAN ŽIVLJENJA
PRETRESLJIVA TRAGEDIJA IZ MEHIŠKE REVOLUCIJE
Leto 1919... V četrtek bo ustreljen polkovnik Lucio Reyes, ki je zvesto služil Federaciji in gospodu predsedniku, donu Porfiriju Diazu. Toda uprl se je, ker je vlada usmrtila Emiliana Zapato, borca za delitev zemlje indijskim siromakom. Ljudstvo spoštljivo izgovarja njegovo ime in roti quada-lupsko Madono, naj ga reši. Predsednik bi ga pomilostil, če bi izjavil, da se je motil in če bi izrazil vdanost vladi... To so vojaki, ki za dekleta nimajo časa. O, nič, samo Mehika, svoboda za ljudstvo, pravica. Edina ženska v Lucijevem življenju je Juanita, njegova mati, mati štirih sinov, ki so pšdli v akcijah. Živi v Cienaquilli med Lunino in Sončno piramido ... Poslednji sinov obisk. Drug drugemu prikrivata težko resnico: ona da ve za sodbo ta dan, on da je ta dan življenja njegov poslednji. Poslednjič zapleše za zapateado. Eh, lahko bi šla k predsedniku in mu padla pred noge z odlikovanji mrtvih sinov, toda to bi bilo za njega hujše ko sto smrti. In On?
Srečen sem, srečen, ker se žrtvujem, da svet živi, da je življenje manj grenko, da nikdar ne zamrejo smehljaji in cvetje...
Tragična romantika, ki more vzkliti in žehteti le v vzdušju vrele španske krvi sredi revolucije. Filmsko prenasi-
čena z elementi statične zunanje likovnosti, razburkana v svoji notranjščini, spet ena izmed umetnin režiserja Emilija Femandeza in njegovega snemalca Gabriela Figueroa. Svojstvena poteza vseh njunih filmov je poleg elementarne, brezkompromisne tragične zgodbe brezupje izhoda. V vseh filmih: »La Malquerida«, »En dan življenja« in v »Viva Zapata«, ki ga bomo še videli, pade junak pod salvami strelov na zaključku filma. To so zgodbe s smrtno kaljo, ki se povprečnega gledalca težko dojmi. Zelo občutljive utegne celo odbiti, zato pa bodo zahtevnejši odhajali prevzeti in pretreseni nad tragiko herojske smrti revolucionarja. Kakor Zapate, tako tudi njega ne bq pozabila Mehika in njeno ljudstvo.
š«
V mehiškem filmu »En dan življenja« igra spet naša znanka iz filma »Malquerida«
VELIKA REKA
FILM DIVJEGA ZAPADA IN MOJSTRSKE FORDOVE REZIJE
Spet bobnijo tla pod kopiti polnokrvnih indijanskih konj, žvenketa orožje, skupine Indijancev se spopadajo z ameriško konjenico polkovnika Yorka. Področje Velike reke — Rio Grande — je romantično pozorišče, kjer bliskovito drvijo konjeniki z naperjenimi kopji in dvignjenimi sabljami, se prožijo tetive lokov in pokajo puške in v bravuroznem naletu padajo mrtvi s konj. Tragedija junaškega umiranja pravih lastnikov zemlje — Indijancev — je
Ote in sin iz filma »Velika reka«
Izseljenska številka „TOVAR!ŠA“
Slovenci smo med onimi narodi, ki so
— dasi sumi razmeroma majiini m inalošle-vilm — vendarle ttvas in pomočnik umorili držav žirom s vela. Ce preštejemo Slovence, ki so izven svojo ožje domovine, bomo vi-deli, da jib je zunaj njo četrtina celotnega števila ali skoiuj tretjina onega števila, kar nas stanuje na strnjenem ozemlju v Ljudski republiki Sloveniji. Vsa Evropa, večji del Amerike, razne države Afrike in Avstralije: povsod najdemo našega človeka, slovenskega izseljenca.
Stiki naših izseljencev z domovino bo živahni. To se je pokazalo zlasti v časih okupacije in v letih povojne obnove FLKJ, ko so naši izseljenci stali ob strani domovino in ji poonagaii, kukor ko-ii so sploh mogli. Da bi bili u stiki še živahnejši, je bila ustanovljena Slovenska izseljenska matica v Ljubljani. Z njeno pomočjo in spodbudo je bila izdana posebna izseljenska številka »Tovariša« (št 52 z dne 26. dec. 1952), ki .prinaša na 32 straneh tekstnega deJa in na 12 straneh slikovne priloge v bakrotisku ogromno gradivo o naših izseljencih.
Na čelu te izseljenske številke sta uvodna beseda in poslanica Slovenske izseljenske matice našim rojakom v tujini. Zatem pišo Etbln Kristan o svojih vtisih s potovanj križem staie domovine, kjer je na obisku. Tone Seliškar opisuje delo in naloge Slovenske izselp-nske matice. Vatro Gril iz Clevelanda (urednik »Enakopravnosti«) poroča o Slovencih v Severni Ameriki, dr. Anton Melik o obisku na slovenski farmi v Ameriki, Tomo Brejc o Slovencih v Franciji, Stane Skrabar o našem rodu v VVestfaiiji, L. pa o slovenskih izseljencih v Belgiji in na Holandskem. Dr. Fran šijanec prikazuje slovenske upodabljajoče umetnike v tujini, Cvetko Kristan dejavnost Louisa Adamiča zlasti med zadnjo vojno, Ina Slokanova pa pesnico Ano Praček - Krasno. Vmes je tudi prikaz dola pesnika »Ivana Zormana«. Članek »Hvala vam, dragi rojaki« je zahvala za vso pomoč, ki so jo rojaki izv^n naših meja nudili svoji domovini. Podatki v njem kažejo, kako velika je bila. Med sodelavci te številko »Tovariša« je tudi Frank Zaitz, urednik »Proletarca« Iz Chicaga. Cvetko Kristan prikazuje tiskano besedo — časopisje
— naših izseljencev, Franc Kurinčič m Mirko Ličen pišeta o delu naših izseljencev v Argentini, a Stane Lenardič o življenju Slovencev in Jugoslovanov v daljni Avstraliji. Objavljen jo tudi odlomek Bevkove povesti o naših primorskih dekletih, ki so šla na delo v Egipt; zatem je tu pismo slovenskega izseljeniškega pionirja Matije Premuta, ki pa je pisal svojim staršem leta 1845 in jo bilo on javljeno v Bloi\veisovih Novica n. Ina Slokan pišo še o izseljencih, ki so se vrnili, da delajo doma, Mila Sonk pa o trdem
življenju naših rojakov, ki so si žoleli na
tujem pridobiti bogastvo, a so se morali trdo boriti colo za sam obstanek.
Vmes je posejano še vse polno zanimivega drobiža o naših izseljencih po vseh delih
sveta.
Vso gradivo tvori nekakšen zbornik o naših izseljencih, izpopolnjuje med besedilom samim 62 slik, ki prikazujejo življenje naših izseljencev, nekaj pa tudi delo in kraje stare domovine. Polog teh pa ima ta številka še 12 strani slikovnega gradiva na posebni prilogi v bakrotisku.
Izseljenska številka »Tovariša« je 'lep prikaz dela in življenja naših rojakov na tujem ter njih povezanost s staro domovino, kakor tudi domovine s sinovi in hčerami, z vnuki in vnukinjami, ki so nahajajo izven nje. Številka je v čast uredništvu »Tovariša« in Slovenski izseljenski matici, kakor tudi tov. Lenardiču in Skrabarju, ki sta jo uredila m zbrala tako bogato gradivo. Na njo opozarjamo V3e, ki so jim pri srcu naši bratje in sestre preko mejo. Zelo pripravna je tudi kot darilo za noše rojake po širnem svetu Za 40 din jo pošlje Uprava »Tovariša« sama na sporočeni naslov v tujini. Posl ližimo se te priložnosti, ki bo rojakom prikazala, da jih domovina ni pozabila.
—on—
Tretja številka »Socialistične misli«
To dni jo izšla tretja Številka »Socialistično misli«. ki na uvodnom mestu prinaša drugi in s tem zaključni dol Engelsove razpravo o prvotnem krščanstvu. Ivan Regent je napisal nekaj o Ivanu Cankarju v Trstu, Doro Klemenčič na avoje razmišljanje oh partizanski umetnosti. Posebno tehten in resnično aktualen jo esej MiSka Kranjca »Čas jo v različnih deželah različen« in Isto volja za misli Dr. L. Čermelja o poljudnoznanstvenem delu. Prozo (in sicer partizansko) priobčuje Ignac Koprivec, izvirno poezijo pa Tono Seliškar in Rudolf Golouh, medtem ko je Mile Klopčič prispeval prevod lloinejevih »Slozijskih tkalcev« in VVolker-jevo »Balado o kurjačevih očeh« (č&Ski delavski poet Ji ki Wolker jo razen tega zastopan še s s 'oj:mi »Mislimi o razrodni borbi in umetnosti). Omeniti je treba še Kronistovo zunanjepolitično razmotri vanjo »Ob prehodu v uovo leto«, nakar slede običajno rubrike: »Svoboda«, »Delavska gibanja v sveti«, »Razgovori«, »Nove knjigo«, »Slovenska gledališča« iai »Mimogrede«.
predelana v žareč »westem«, ob katerem je mogoče pozabiti bistvo stvari, ker je tu še polkovnikova zasebna zgodba a njegovo ženo in s sinom in ker srečaš take originale, kot so nepozabni narednik Quincannon, polkovnik Yorke (naš dobri znanec John Wayne) in še ta ali oni izmed mladih, ki jih je vpeljal Ford že prej v osišče fotografske leče. Je ena izmed tisočev podobnih zgodb iz časov kristaliziranja ameriških držav na divjem zapadu, toda — to odločuje! — v režiji Johna Forda. Njegov najboljši film je še vedno »Poštna kočija«, vendar ga v »Veliki reki« spoznamo po celotnem filmskem čustvovanju, poeziji, resnično občutenih ljudeh, po tihem, dobrodušnem, komaj opaznem humorju ter vrsti detajlov, s katerimi mojstrsko ustvari like in vzdušje. Trikrat po vrsti je prejel najvišje odlikovanje za svoje režije, »Oskarja«, zato stoji danes med prvimi in gledalec se udobno nasloni na svojem sedežu, ko prečita med uvodnimi napisi njegovo ime, ime poeta divje za-padne romantike. Ernest Adamič
Uspešna turneja po severni Evropi
Predstavniki in člani Državnega zbora narodnih pesmi in plesov Hrvatske so to dni na posebni tiskovni konferenci ijiripovo-dovali o vtisih z dvomesečnega gostovanja ansambla po nordijskih državah in Zahodni Nemčiji. Zbor, sestavljen iz štiridesetih članov, je prepotovaJ okoli štirinajst tisoč ki-lomotrov in nastopil enainpetdesetkrat v glavnih mestih in industrijskih centrih Norveške, Švedske, Finske, Danske In Zahodne Nemčije. Po izjavah vseh članov zbora je gostovanje po nordijskih deželah preseglo vsa pričakovanja ter vzbudilo povsod veliko zanimanje za Jugoslavijo. Samo na Švedskem se je prijavilo 2500 ljudi za potovanje v J ugoslavijo. Ansambel je dobil na gostovanju tudi veliko ponudb za novo turnejo prihodnje leto. Tako bo v začetku 1953 gostoval v Severni Afriki, kasneje pa v Zahodni Nemčiji, Švedski, Belgiji, Holandiji in Luxemburgu.
Prvi makedonski roman N
Založniško podjetje Kočo Ruein v Skop-lju bo te dni izdalo prvi makedonski romiun »Vns za sedmimi jeseni«, ki ga je napisal makedonski književnik Slavko Janevski. V romanu, ki je prvi roman v makedonski književnosti, prikazuje pisatelj življenje makedonske vasi in borbo kmetov za ustanovitev in obstanek zadruge.
Tridesetletnica Akademskega gledališča v Beogradu
Apnla 1953 bodo študenti beograjskih visokih šol in akademij proslavljali tridesetletnico Akademskega gledališču, ki je med najboljšimi amaterskimi gledališči v Beogradu in v Srbiji Akademsko gledališče je bilo kot gledališče beograjske univerzo ustanovljeno takoj po prvi svetovni vojni tor je delovalo neprekinjeno do leta 1941, čo-prav je bilo zaradi svojih naprednih stremljenj večkrat ovirano v svojem delu. Gledališče »i je znalo pridobiti publiko teir jo s svojim bogatim repertoarjem stalno privabljalo številne gledalce. Po osvoboditvi je postalo nekako zbirališče mladih gledaliških delavcev in, ko je bilo osnovano beograjsko dramsko gledališče, je več kot polovica njegovih članov prišla prav iz Akademskega gledališča. Na proslavo tridesetletnico sc člani gledališča že sedaj marljivo pripravljajo.
to
-C
MEDNABODNA POLITIKA
J
TEDEN DNI PO SVETU
Churchillovo potovanfe
Hiraioče prfstan ice
Podobno kakor lansko začenja tudi letošnje leto na diplomatskem področju z obiskom britanskega ministrskega predsednika Winstona Churchilla v ZDA. Ze prej je bilo skoraj z gotovostjo pričakovati, da se bo Churchill kmalu po nastopu novega ameriškega predsednika potrudil k njemu razčistit vsa vprašanja, ki jih je treba po spremembi režima v ZDA ponovno ali nanovo razsvetliti med obema zaveznikoma. Toda Churchill se je že konec decembra iznenada odločil, da se kar takoj, nemudoma odpelje čez veliko lužo k novemu stricu.
Cernu ta neučakanost llegmatičnega in preudarnega Angleža?
Evropa že ves čas po ameriških volitvah vneto lušči uganko bodoče ameriške zunanje politike. Zlasti Velika Britanija in Francija, ki sta doslej in
bosta tudi v prihodnje skušali reševati svoje omajane gospodarske in imperialne položaje z ameriško pomočjo in sodelovanjem, s pridržanim dihom sledita vsakemu gibu bodočega ameriškega predsednika. Kljub skoposti z besedami pa daje Eisenhower razumeti, da že sedaj, še pred prevzemom oblasti, določa glavne smernice s vojn zunanje politike; in ne le smernice, zelo verjetno že tudi prav dalekosežne ukrepe, ki neposredno zadevajo interese Vel. Britanije in Francije ter drugih držav. Kdo bi se torej čudil Churchillu, če se mu je v tem položaju zdelo priporočljivo, da Eisenhovver sliši iz prve roke mnenje in želje svojega angleškega zaveznika, da ne bi bilo treba zvoniti šele po toči.
Churchillov odhod v ZDA so v Angliji navdušeno pozdravili. Tud: predsednik sindikalnega kongresa CVBrien mu je poslal brzojavko solidarnosti. Kritika, ki jo je na ta račun doživel od svojih kolegov iz sindikalnega kongresa, s katerimi se poprej ni posvetoval, ni bila videti posebno huda in Churchillu v očeh Američanov ne jemlje pravice govoriti v imenu celotnega britanskega naroda. V ZDA so njegov prihod tudi prijazno pozdravili, z navdušenjem pa so bili mnogo bolj skopi. Umerjeni list »Evening Standard« je menda najbolje izrazil splošno razpoloženje tiska, ko je napisal, da prihaja Churchill v bistvu branit Trumanovo in Achesonovo politiko, čeprav so se ameriški volivci o njej že odklonilno izrazili. Churchillu gotovo delajo krivico; njemu ni do Trumanove in Ache-sonove politike, prišel je zagovarjat le staro britansko — in ne le britansko — linijo: Evropa je na prvem mestu.
Poleg številnih vprašanj v zvezi z gospodarsko pomočjo, s severnoatlantskim paktom, z obrambo Bližnjega in Srednjega vzhoda, z odnosi do šterlin-škega področja, je politika na Dalj-njem vzhodu nedvomno tisto vnašanje, pri katerem so bile razlike med pogledi Angležev in Američanov doslej najobčutnejše in kjer je pričakovati pod republikansko vlado še povečanje razlik.
Prva zunanjepolitična poteza novega predsednika je bilo prav potovanje v ta del sveta, na korejsko bojišče. In ne le to, tudi druga dejstva govore, da se je Eisenhovver posebno zavzel za Dalj-nji vzhod, kjer pripravlja temeljito preosnovo ameriške politike. Razgovori z Mac Arthurjem, najvidnejšim pobor-nikom zamisli o razširitvi korejskega spopada na Kitajskem, ugoden sprejem sklepov pariškega zasedanja sveta atlantskega pakta, ki je poudarilo solidarnost drugih držav tega pakta s francoskimi vojaškimi napori v Indokini, najnovejši obisk predsednika veleposestniške južnokorejske vlade Singman Rija v Tokiu, ki naj bi ugladil pot morebitni uporabi japonskih čet na korejskem bojišču, priprave za imenovanje nove ugledne osebnosti za veleposlanika pri Cangkajškovi vladi na Formozi obljube o povečanju vojaške pomoč: Indokini in Malaji — vse to so znaki ki govore, da Eisenhovver najbrž ne bo na Daljnem vzhodu preprosto nadaljeval tam, kjer je Truman nehal. Velika večina komentarjev si je edina v tem, da je treba pričakovati dinamič-nejšo ameriško politiko v Aziji. Kaj naj to praktično pomeni, ali morda celo razširitev vojne na Kitajsko, o tem so seveda ugibanja zelo različna. Toda Churchill očividno ne mara pomnožiti vrst ugankarjev in noče ničesar prepuščati slučaju, najmanj pa za svetovni mir in britanski imperij tako važnega vprašanja, kot je zavezniška politika na Daljnem vzhodu. Sklenil je zgrabiti bika za roge. Zdaj je morda ugodni
trenutek, ko bi bilo mogoče vplivati na ameriško politično zamisel in splošno stališče do tega izredno važnega kompleksa vprašanj. Tudi v ZDA si počasi pri svobodnejših duhovih utira pot spoznanje, da dosedanja ameriška politika v tem področju, posebno še v odnosu do Kitajske, nikakor ne more razvozlati, temveč kvečjemu še bolj zaplesti skrajno napete odnose v vzhodni in jugovzhodni Aziji. Toda v Ameriki je kritična beseda, spričo besne protilibe-ralne gonje komaj še mogoča; posebno še v občutljivem vprašanju odnosa do držav sovjetskega bloka, kjer si človek takoj nakoplje na vrat komisijo za preiskovanje protiameriške dejavnosti.
Churchill je gotovo zelo primerna osebnost, da novemu predsedniku pred-oči britansko tezo, ki nedvomno uživa podporo tudi drugih evropskih narodov. Podrobnosti Churchillovega stališča seveda niso znane. Vendar je v tej zvezi zelo poučen članek uglednega angleškega tednika »Economist«, ki je izšel tik pred odhodom ministrskega predsednika v Ameriko in katerega so v obsežnih izvlečkih ponatisnili tudi v Franciji.
»Economist« ugotavlja, da je Eisen-hovverjev obisk na bojišču pokazal, da ni nobenih bližnjic za končanje vojne, a zadnji dve leti dokazujeta, da je korejski spopad do neke mere vprašanje za sebe. Res da ni mogoč noben trajen sporazum s Kitajsko brez ureditve korejskega vprašanja, vendar pa sedanja zagata v pogajanjih o premirju še ne pomeni, da že sedaj ne bi bilo mogoče začeti dolgoročne politike, usmerjene k sporazumu na Daljnem vzhodu. Osrednje vprašanje ni Koreja, temveč Kitajska, in prav tu so razlike med Londonom in Washingtonom največje. Ne angleška politika priznanja pekinške vlade, ne ameriško podpiranje Cang-kajška nista rodili dobrih rezultatov. Treba je torej najti novo skupno politiko do Kitajske. »Economist« se zavzema za izkoriščanje posebnega položaja, ki ga ima Kitajska v sovjetskem sklopu in za delovanje v smeri razdvajanja Kitajske od SZ. Sedanja politika zaostrovanja položaja na Koreji in kaznovanje Kitajske kot napadalca le še bolj sili Peking v vedno večjo odvisnost in zavezništvo z Moskvo. Našteva znake, ki govore o nasprotjih med Kitajsko in SZ in ugotavlja, da je popolnoma neprimerna politika, ki ne pozna nič drugega kot nepriznanje in kaznovanje Kitajske. Treba se je braniti pred napadom, kot na Koreji ali jugovzhodni Aziji, nikakor pa ne preiti v protinapad, ki bi le povečal odvisnost Kitajske od Moskve. Kitajski ni mogoče brez hudih posledic v nedogled odrekati priznanja in sedeža v OZN.
Churchillova izjava ob prihodu v Ameriko, da ni najhujše, če vojna na Koreji še nekaj časa traja, temveč, da se je treba predvsem varovati razširjenja vojne na Kitajsko, priča, da se tudi stališče angleške vlade najbrž ne razlikuje mnogo od »Economistovega«. Take zamisli zvenijo za sedaj hudo krivoversko v ušesih starih politikov republikanske stranke. Koliko jim bo Churchillov obisk uravnal pot v politiko nove ameriške vlade, je seveda nemogoče predvidevati. Pa vendar je vredno omeniti, da se tudi v ZDA oglašajo podobna mnenja. »Washington Post« n. pr. opozarja, da stržen daljnovzhodnega problema ni Koreja, temveč Formoza, in predlaga, naj Amerika kot prvi korak pomirjenja s Pekingom spremeni način priznanja Cangkajško-ve vlade, in sicer kot dejanske vlade na Formozi, ne pa vse Kitajske.
O resnični ameriški politiki na Daljnem vzhodu tudi morebitni komunikeji o razgovorih ne bodo dosti povedali. O njej bo kmalu moral odločiti sam Eisenhovver. Vsekakor pa lahko Churchillova prizadevanja v ZDA, v kolikor zadevajo vzhodno in jugovzhodno Azijo, štejemo za izraz tiste vrste nasprotij med Washingtonom in njegovimi evropskimi zavezniki, o katerih je govoril v Zagrebu tov. Kardelj, nasprotij, ki v sedanjem položaju delujejo zaviralno na morebitne težnje z orožjem reševati mednarodna vprašanja.
Glasen memento, da azijski narodi nočejo in ne morejo več biti predmet tuje, temveč le subjekt lastne politike, usmerjene k odpravljanju kolonialne preteklosti, prihaja zahodnim silam iz Ranguna, s konference azijskih socialističnih strank. Vprašanje tretjega bloka ali osamosvojitve Azije od obeh že formiranih blokov, ki je osrednje zunanjepolitično vprašanje konference, ni le teoretično, temveč povsem praktičnega pomena.
NOVA FRANCOSKA VLADA
Medtem se je Mayerju v Parizu posrečilo sestaviti novo vlado in zaključiti vladno krizo, s katero je po odstopu Pinaya Francija dočakala novo leto. Čeprav sprememba vlade' nikakor ne pomeni spremembe režima, pa je vendar za časa krize in pri sestavljanju novega kabineta nastopilo nekaj novih momentov, ki ne dajejo popolnoma prav tistim, ki so napovedovali, da bo končni rezultat krize zopet Pinayeva vlada, le brez Pinaya. V notranji politiki je novost v spremembi taktike de Gaullove desničarske stranke Združevanja francoskega naroda. Ta stranka se je doslej načelno upirala stopiti v vlado v koaliciji z drugimi strankami, ki so ji preveč vezane na tradicionalni francoski parlamentarizem. V času zadnje krize pa je sekretar de Gaullove stranke Soustelle sam prevzel mandat za sestavo koalicijske vlade. Znano je, da že dolgo časa trajajo notranja nasprotja med gaullisti prav glede sode-
lovanja z drugimi strankami in da se je del njegovih poslancev zato tudi odcepil. Zdi se torej, da bi bil odslej tudi de Gaulle pripravljen sodelovati v desničarski vladni kombinaciji, seveda pod posebnimi pogoji. V Mayerjevi vladi ne sodeluje, pridružil se ji je le en gaulli-stični disident, vendar jo je podprl v parlamentu. Naklonjenost de Gaullea si je Mayer pridobil predvsem z zagotovilom, da bo njegova vlada ponovno pregledala pogodbe, sklenjene v Parizu in Bonnu, o evropski vojski in Nemčiji ter da jih ne bo predlagala parlamentu v potrditev, preden ne bo dosežena rešitev za posaarsko vprašanje. S tem se je uresničenje zamisli evropske vojske seveda še bolj odmaknilo v negotovo bodočnost. Vladna kriza, ki je na zunaj nastala zaradi notranjepolitičnih težav pri uravnovešenju budžeta, je za svojo rešitev torej terjala spremembe v francoski zunanji politiki. Spremembe v zunanjem ministrstvu, kjer je Schuman po sedmih letih predal ministrsko dolžnost Bidaultu, je zunanji izraz tega dejstva. Toda okolnost, da sta Schuman in Bidault člana iste ljud-sko-republikanske stranke, pa spet govori, da o načelnih spremembah najbrž ne more biti govora, prej o taktičnih.
DE GASPERI NA POTI V ATENE
Zbliževanje držav zahodne Evrope je sila dolgotrajno, zamotano in sitno, vendar nujno poglavje v povojni zgodovini. Čeprav koristno, vendar nelahko je krpanje razbitih loncev. Zato pa se zahodnoevropski loncevezi nekam začudeno spogledujejo spričo krepkega napredka, ki ga kažejo Turčija, Grčija in Jugoslavija pri organizaciji in sporazumevanju o obrambi Balkana pred napadom. Londonski »Times« jim ta napredek celo postavlja za zgled. Prijatelje miru in mednarodnega sodelovanja tak razvoj navdaja z zadovoljstvom. Zelo čudno pa reagira nanj tisk naše italijanske sosede. Zbliževanje in sodelovanje med tremi balkanskimi državami ne pomeni za Italijo bistvenega koraka k utrditvi miru v tem delu Evrope in s tem tudi k večji varnosti Italije same, ne pomeni napredka v zamisli mednarodnega sodelovanja v duhu OZN, ne pomeni likvidacije bolečih vprašanj preteklosti, ne, za italijanski tisk je to grobo zapostavljanje italijanskih interesov in legitimne klasične diplomacije. Kako smešno zveni spričo tega patetična deklamacija de-mokristjanske revije za zunanjo politiko »Esteri«, ki pravi, da je »edina vlada, ki je po vojni resno mislila na združenje Evrope, bila rimska vlada«. Italija je ogorčena nad zbliževanjem Turčije in Grčije z Jugoslavijo, kajti, strašno je slišati, obe državi nista postavljali rimskega imperialnega »con-ditio sine qua non«, nista zahtevali prepustitve Trsta Italiji.
Janko Pleterski ,
Zadnjega pol leta se tržaški tisk pogosto ukvarja z gospodarsko problematiko, analizira sedanji nezavidni položaj in išče izhod iz tega stanja, ki že kaže znake hitro bližajoče se krize. Najteže je prav v eni najvažnejših in najbolj dobičkanosnih gospodarskih panog — v pomorskem prometu preko tržaškega pristanišča. O predlogih in receptih, da bi prišla ta panoga na zeleno vejo, je bilo napisanih že vrsta člankov, o tem so razpravljali na številnih konferencah, mnogo je bilo tudi zelo ostrih polemik, vendar se položaj zaradi tega ni niti malo izboljšal, nasprotno, iz dneva v dan se slabša.
Zadnji čas pa je tržaške gospodarske kroge še posebno hudo vznemirila vedno bolj grozeča konkurenca severnih, nemških pristanišč, ki grozijo, da bodo tržaškemu pristanišču od jedla njenega največjega koristnika — Avstrijo. Po podatkih avstrijskega gospodarskega časopisa »Verkehr« je Avstrija izvozila od 1. avgusta leta 1951 do 31. julija 1952 preko Trsta 45,8 % svojega blaga, uvozila pa 56,3%, kar pomeni, da je šlo preko tržaškega pristanišča le 53,6 % vsega avstrijskega prometa. Ostanek so prevzemala severna pristanišča, pri čemer imajo levji delež 31,3 % nemška pristanišča, na holandska odpade 7,4 % in 1,3 % na belgijska pristanišča.
Letos pa se bo ta položaj še poslabšal v škodo Trsta, saj ni več zaščiten s tarifnimi sporazumi in se bo zaradi tega začela neusmiljena tarifna borba, v kateri imajo brez dvoma več izgle-dov Nemci. Po določbah mednarodnega sporazuma v Regensburgu so morale biti tarife za prevoz v nemška pristanišča za 17%, po poznejšem sporazumu v Bremenu pa za 15 % višje, kakor za
prevoz v Trst. Letos ta zaščita odpade, saj so Nemci na zadnji tarifni konferenci v Linzu odkrito zahtevali leto dni popolne svobode. Zanimivo je pri tem, kakor je na nedavnem sestanku tržaških gospodarstvenikov in novinarjev omenil dr. Lunder, da so Nemci začeli s podobnim tarifnim napadom tudi sedem let po prvi svetovni vojni in smo danes, sedem let po drugi svetovni vojni, znova priče istemu nemškemu poskusu, kar med drugim jasno kaže na rekordno brzino, s katero si je opomoglo nemško gospodarstvo po drugi svetovni vojni. Nemci so že ustanovili okoli 150 mešanih nemško-avstrijskih družb, s katerimi poskušajo preusmeriti promet na svoja pristanišča.
V tej borbi imajo Nemci številne prednosti. Njihovi prevozni stroški po železnicah so naravnost rekordno nizki, zveze so odlične, ki jih še izpopolnjuje moderni rečno-prekopni sistem. Glavna in najvažnejša prednost severnih pristanišč pa je, da so povezana z ostalim svetom z izredno velikim številom rednih pomorskih prog. Tako ima Hamburg 188 prog, ki vzdržujejo 240 mesečnih odhodov proti Evropi, obema Amerikama, Afriki, Aziji in Avstraliji. Drugo veliko nemško pristanišče Bremen pa razpolaga s 147 rednimi progami. K vsem tem prednostim je treba še dodati njihove izredno nizke pristaniške pristojbine.
Trstu vse to manjka. Tržaška trgovinska zbornica je že večkrat urgirala v Rimu za nove redne pomorske proge, vendar jih ima Trst še vedno komaj devet, in sicer: proti Tirenskemu morju, Levantu, Rdečemu morju, Perzijskemu zalivu, Španiji, Južni Ameriki, Južni Afriki in Indiji. Večino teh prog držijo tuje, netržaške družbe, saj trža-
(Nadaljevanje na 11. strani)
Li
» J-«-
‘g? z**
Gozd žerjavov v tržaški luki
Ds Gasperifev obisk v Atenah
Po vojni ni obiskala Grčije še nobena vidnejša italijanska politična osebnost Italija je iskala vezi zahodno od Rima, predvsem pri treh velesilah, da bi ji ponovno pomagale na noge. Nič kaj se ni brigala za odnošaje z Avstrijo, Grčijo in Turčijo. Kakor hitro pa so te države začele navezovati stike z Jugoslavijo, je pohitela z diplomatskimi obiski tudi v te dežele. Komaj se je minister Gruber vrnil iz Beograda, že je rimski diplomat Paolo Taviani pripotoval na Dunaj. In sedaj, ko se razgovori med Turčijo, Grčijo in Jugoslavijo bližajo uspehu, se je napotil v Atene sam De Gasperi.
Takšna časovna zaporednost daje potovanjem italijanskih diplomatov posebno obeležje. Resno bi lahko dvomili,
"* i*
y v*	:	'	'■
\ PROATetO&JVO
<5RČWe »H TURCUt
Hotel bi ga podreti, toda bojim se, da bi naju zmečkal
a 1	(Vjesnik)
da so jih narekovale želje po iskrenem zbližanju s temi deželami. V kolikor bi imela potovanja tak namen, bi jih toplo pozdravili, kajti prijateljsko sodelovanje med njimi bi bilo v splošno korist. Dokazovalo bi, da se je Italija odpovedala težnjam iz preteklosti, kajti Avstrija, Grčija in Turčija so bile pod nekdanjimi italijanskimi vladami često smatrane za rimski življenjski prostor. Grčija je bila tudi žrtev italijanskega napada v zadnji svetovni vojni. Nanjo je naletela imperialistična Italija, ko je vdrla skozi Albanijo na Balkan in skušala razširiti svoje gospostvo čez ves polotok. Balkan je bil pač najbolj neposredni cilj rimskega imperializma.
Ali pa danes Rim ne stremi več po Balkanu? Mar bo De Gasperi prinesel Grkom dokaze sprave in prijateljstva? Vse preveč dejstev govori proti takšnemu poslanstvu De Gasperija. Njegova politika do Jugoslavije priča, da Italija ni opustila starih teženj po Balkanu. Ni tu zgolj tržaško vprašanje, ob katerem bi bila trenja med Italijo in Jugoslavijo. Trst je le stična točka, kjer je italijanski imperializem trčil ob Jugoslavijo, največjo balkansko silo, torej najmočnejšo prepreko za uresničitev njegovih teženj. — Razen tega pa lahko tudi na primeru Albanije ocenjujemo, koliko se je spremenila politika Rima Albansko tlača-njenje Moskvi ima za izgovor, da si skuša sam pridobiti oblast nad to deželo. Toda Albaniji je potrebna svoboda in samostojnost, ne pa sprememba gospodarja — tujca.
Zato se vsiljuje vtis, da je bil povod za De Gaspe-rijevo pot v Atene
drugačen. Najbrž je hitro zbližanjc med Grčijo, Turčijo in Jugoslavijo preplašilo Rim, da bo morebitni sporazum med temi državami zaprl italijanskim osvajalcem vrata na Balkan. V Rimu so zato pohiteli, da bi zabili klin med nje, ali vsaj zavrli njihovo zbliževanje. De Gasperi je šel torej najbrž spletkarit v Atene. Italijanski tisk kaj odkrito piše o takih namerah. Sicer se ne drzne odsvetovati Grčiji sodelovanja z Jugoslavijo, ker ve, da bi bilo to preveč očitno poudarjanje italijanskih hotenj, pač pa pripoveduje, kako ne more biti trdne obrambe na Balkanu brez Italije, da je Italija pravzaprav temelj sleherne obrambe v tem koncu Evrope. Skratka, treba bi bilo v četvero sklepati o obrambi tega področja. Zato pa je kajpada treba »najprej rešiti vprašanje italijanskih vzhodnih meja«, kakor je pisal »Tempo« Torej niti ne več samo vprašanje Trsta! Očitno je, kaj potemtakem bol: Italijo. Boji se, da bi narodi na Balkanu sami reševali vprašanja Balkana
De Gasperi je odpotoval v Atene z namenom, da bi zanesel v razgovore med Turčijo, Grčijo in Jugoslavijo vprašanja, ki nimajo ničesar skupnega z njimi in ki so zgolj zadeva Italije in Jugoslavije, da bi preprečil njihov medsebojni sporazum. To je poskušal že ob obisku turškega ministra Koprii-liija v Rimu. Toda Koprulu je odločno zavrnil njegove spletke. Tudi sedaj v Grčiji De Gasperi verjetno ne bo žel velikih uspehov. Tako lahko vsaj sodimo po pisanju grškega vladnega tiska, ki ne kaže kakega posebnega veselja nad njegovim obiskom. Grški vladi najbližji list »Katimerini« piše. da v nekaterih grških krogih dvomijo v primernost tega obiska, ter poudarja, da razgovori z De Gasperijem ne bodo vplivali na grško zbliževanje s Turčijo in Jugoslavijo. Ob tem dodaja, da »grška vlada ohranja nevtralno stališče v sporu med Italijo in Jugoslavijo«.
De Gasperiju Grki ne bodo z rožicami postlali poti po Atenah. Dosti truda mu bo treba, da bo vsaj nekoliko omilil upravičeno grško nezaupanje do Italije. List »Eliniki imera« je odkrito zapisal: »Duša grškega naroda ne bo prisotna ob svečanem sprejemu de Gasperija ... Grčija bo z zadovoljstvom in razumevanjem sprejela italijanskega predsednika, toda prebivalstvo se bo, namesto da ploska, poklonilo še odprtim grobovom svojih sodržavljanov.«
SvMa žena hoče volilno pravico
Prav v Sasu, ko je bil v Sloveniji IV. kongres žena, se je v Švici odvijal dogodek, ki bi presenetil marsikatero naso ženo.
Švica je tehnično ena najrazvitejših dežel sveta. V pogovoru se često opozarja tujca na visoko stopnjo demokracije, ki naj bi tu vladala. Državljani uživajo enake pravice, blaginja ljudi je relativno zelo visoka. Vendar je Švica edina država v Evropi, kjer žene še nimajo volilne pravice. One so v bistvu še vedno popolnoma podrejene odločanju mož in po zakonih odvisne od njih.
Zene imajo v Švici dobro urejene življenjske pogoje. Skoraj vsaka družina ima tehnično opremljeno kuhinjo in pralnico, v trgovinah' pa prodajajo pol izdelke, tako da izgubi žena le kratek čas za gospodinjstvo. Mlada Švicarka prebije svojo mladost v pripravah na zakon in, ko je enkrat v zakonu, so ji edina skrb mož in otroci.
Leta 1900 je bila ustanovljena Zveza švicarskih žena, ki se že dvainpetdeset let bori za žensko enakopravnost, vendar je uspela priboriti ženam le nekaj pravic v javnem življenju. S svojimi naprednimi idejami je naletela na odpor mož pa tudi na brezbrižnost žena. Možje še vedno odrekajo ženam pravico soodločanja pri vprašanjih, ki jih prav tako prizadevajo kakor njih same. Švicarke se še danes ponašajo s svojim nevmešavanjem v politiko, češ da je to tuje pravemu poklicu žene-matere in da bi prineslo le razdor v družini!
Res je, da so v zadnjih letih napredne organizacije in posamezniki v kantonih in v zvezni skupščini nekajkrat sprožili vprašanje o ženski volilni pravici, toda brez uspeha.
Pred meseci so v Švici odločili s posebnim referendumom vprašati žene same, kaj mislijo, ali so za ali proti politični enakopravnosti. Tako je bilo sklenjeno, da se organizira vsaj v enem kantonu glasovanje. Iniciativo so prevzele žene Ženeve, ki so najnaprednejše. Pripravile so se z zavestjo, da bo od tega glasovanja odvisen nadaljnji razvoj vprašanja. Ce bo večina žena glasovala za vmešavanje v politično življenje države, potem bo morala zvezna skupščina začeti resno razpravo o pravicah žena; če pa bo večina proti, potem to vprašanje zlepa ne bo več prišlo na dnevni red zasedanja zvezne skupščine in možje se bodo oddahnili in odložili težke skrbi!
Konec novembra so potemtakem žene kantona Ženeve prvič v zgodovini Švice glasovale. Dogodek je spremljala precejšnja napetost in veliko zanimanje tako preostalih žena kakor vseh mož. Neredki so upali, da bo večina glasovala proti.
Dva zelo važna momenta sta indirektno vplivala na ta dogodek. Napredne švicarske stranke, predvsem vsi delavci, že dolgo smatrajo, da je treba rešiti vprašanje ženske enakopravnosti tudi v Švici, že zato, ker svet z začudenjem gleda na to skoraj poslednjo deželo, ki odreka ženam eno najosnovnejših pravic: volilno pravico. Na drugi strani se še ni nobena velikih švicarskih strank kaj dosti ukvarjala z vprašanjem, kako pritegniti zanimanje žena, in sedaj se te stranke upravičeno sprašujejo, katera bo največ pridobila z volilno pravico žena?
Drugi moment, ki je za večino minil neopažen, je zasedanje Komisije za položaj žene v OZN. Zasedanje je bilo prav v Ženevi, lansko pomlad. Morda je predstavnica te komisije, Švicarka, ki je svoječasno uspešno vodila Zvezo švicarskih žena. izbrala Ženevo prav zato, da bi pritegnila zanimanje švicarske žene. Na žalost se je takrat ta pokazala nezrelo in nezainteresirano za važna vprašanja, ki jih je komisija imela na dnevnem redu. Na dnevnem redu komisije je bil med drugimi predlog za sklenitev mednarodne pogodbe, katere namen naj bi bil, odstraniti diskriminacijsko ravnanje z ženami kjerkoli v svetu.
Ali ni Švica ena prizadetih dežel v tem pogledu? Ali ne bi mogla OZN, na podlagi te odločbe Komisije za ženske pravice, poklicati lepega dne na odgovornost prav to deželo, ki se še skriva za svojo nevtralnostjo? Ali bo Švica še dolgo prezirala to močno strujo tako splošno naprednih misli, ki jih OZN podpira, ali se bo lahko še dolgo odtegovala njihovemu močnemu vplivu?
Zene Ženeve so na glasovanju 30. novembra prve pokazale, proti pričakovanju, veliko zanimanje za vprašanja
Pismo iz Švice
ženskega gibanja. 35.133 žena je glasovalo za, le 6346 pa proti vmešavanju žene v politično življenje. 85 % žena je torej pokazalo, kaj hoče švicarska žena in s tem jasno odgovorilo na očitni dvom mož, ali sploh kaj hoče. Prijateljem ženskega gibanja je sedaj to jasno, nasprotniki pa zopet iščejo potrebne jim izgovore. Le nekaj čez 59 % vseh žena se je odzvalo glasovanju, pravijo. Potemtakem je komaj polovica žena, ki so v kantonu Ženeve, odgovorila pozitivno na vprašanje. Kaj pa ostala skoraj polovica? In žene iz Ženeve so v Švici najnaprednejše.
Na glasovanju v zveznem ali kantonalnem merilu se ni v Švici nikdar prikazalo več od 60 % mož, še 60 % le enkrat! Zgodilo se je že, da jih je pri-
šlo komaj 254—30 %. Ali je to kaj vplivalo na dokončno rešitev vprašanja na dnevnem redu? Ali naj gre pri ženah * izjemoma za absolutno večino?
V vsakem primeru, pa naj bo z malo ali veliko večino, bo glasovanje ženevskih žena vplivalo na nadaljnji razvoj tega vprašanja, ki bo prav gotovo na iniciativo naprednih strank prišlo v razpravo zvezne skupščine. Se važnejše pa je dejstvo, da je to prvo uspelo glasovanje vzbudilo trohico zanimanja pri ostalih ženah Švice. Zene Berna so se na primer že odločile organizirati v januarju nekaj podobnega v občinskem merilu.
Končno besedo bodo seveda imeli možje, odvisni od žena, če jih bodo le-te uspele prepričati, da zaslužijo njim enake pravice. Vse kaže, da nas želijo žene Švice dohiteti.
L F.
Gumijevke in avstrijske
Ob koncu lanskega leta so sovjetski zasedbeni organi v Avstriji začeli nasilno odvzemati avstrijski policiji gumijevke, pod izgovorom, da je oprema avstrijskih policijskih organov z gumijevkami »dokaz remilitarizacije Avstrije«. Avstrijska vlada, ki pravi, da so se zmanjšale »izgube policije, kakor tudi, da se je znižalo število primerov uporabe strelnega orožja, odkar so policijski organi dobili gumijevke, se je zaradi tega pritožila Zavezniškemu svetu. Ruska zasedbena oblast pa ni počakala odločitve Zavezniškega sveta, ampak je razposlala oborožene motorizirane patrulje, ki so začele po vsem sovjetskem zasedbenem področju zbirati gumijevke.
Na vprašanje, zakaj so Rusi, ki imajo v Avstriji neštevilne dobro oborožene čete, tanke, topove, reakcijska letala in vse vrste orožja, začeli »raz-oroževati« tistih nekaj sto avstrijskih žandarjev v njihovem zasedbenem področju, odgovarja avstrijski tisk: »zaradi predstoječih volitev«.
Vse kaže, da se sovjetska zasedbena oblast namerava letos precej vmešavati v avstrijske volitve. Pred časom so sovjetski organi prepovedali (zaradi protestov je sedaj ta prepoved preklicana) neonacistično stranko VdU v volilnem okrožju Wiener-Neustadta, kjer so kominformisti na zadnjih volitvah dobili mandat. Po vsej verjetnosti bodo kominformisti letos izgubili mandat,
POVESI
i
n
o hudobni Rdeči kapici m pridnem volku
(Arbeitor Zoitimg, Dunaj)
ki 90 ga 1949. leta dobili na Dunaju (število mandatov na Dunaju se je znižalo). To se pravi, ostal jim bo samo mandat Wiener-Neustadta. Ce bi morebiti izgubili še tega, potem bi ne imeli nobenega mandata, v parlamentu bi sploh ne bili zastopani, Zaradi tega je sovjetska zasedbena oblast tudi prepovedala VdU, pričakujoč, da bo njena prepoved utrdila položaj kominfor-mistov v Wiener-Neustadtu. (Zanimivo je, da je zasedbena oblast računala, da bi ob prepovedi VdU neonacisti glasovali za kominformiste.)
Nekaj podobnega je tudi z odvzemanjem gumijevk avstrijski žandarme-riji. Do tega ukrepa sovjetskih zasedbenih organov je prišlo prav sedaj, neposredno pred začetkom predvolilne kampanje. To vsekakor opravičuje splošno mnenje avstrijskega tiska, da želi sovjetska uprava razorožiti avstrijsko policijo ter na ta način omogočiti kominformistom, svojim agentom, da bodo lahko preprečevali volilna zborovanja nasprotnih strank, delali na njih nerede, da bodo lahko zastraševali in terorizirali avstrijsko ljudstvo v sovjetskem zasedbenem področju.
H:ra|oče pristanišče
Pomanjkanje kovin v Sovjetski zvezi
v zadnjem času Je v SZ kljub velikim ln bogatim ležiščem rud precejšnje pomanjkanje kovin. Letna proizvodnja železne rude in jekla je v SZ še daleč za proizvodnjo v ZDA. Amerika Je na primer leta 1951 pridobila 63 milijonov ton železne rude ln proizvedla nad 100 milijonov ton jekla, medtem ko so v sz pridobili le 20 milijonov ton železne rude in proizvedli 31 milijonov ton jekla. Ravno tako so v SZ proizvedli mnogo manj elektrolitskega bakra, kot ga potrebuje njihova industrija. Proizvodnja ruske ekstraktivne industrije Je prešibka, da bi lahko krila naraščajoče potrebe težke, predvsem vojne industrije. Sicer si Je SZ precej pomagala z demontažo nemških tovarn. Tako so z demontiranjem tovarne v Lužici, ki Je proizvajala letno 60.000 ton čistega aluminija, precej dvignili proizvodnjo aluminija. Vendar pa proizvodnja še vedno ne zadostuje in si skuša kriti pomanjkanje z dovozom iz satelitskih držav.
(Nadaljevanje z 10. starani) ške trgovinske mornarice ni več. Po uradnih podatkih je v Trstu danes registrirano vsega skupaj 117.000 ton ladij. Toda ti podatki ne nudijo prave slike. Dve veliki tržaški ladji »Vulca-nia« in »Saturnia«, vsaka čez 24.000 ton, sta že premeščeni v Neapelj. Odšteti moramo od zgoraj omenjene številke tudi vse tiste častitljive starine, ki so-dijo le še med staro železo, številne manjše ladje, ki opravljajo obalno službo in obalne vlačilce, pa bomo ugotovili, da je nekdanja ponosna tržaška mornarica padla danes na borih 40.000 ton ladjevja.
Kako bi se lahko Trst uspešno uprl vsem naštetim prednostim Nemcev? Predvsem bi moral do skrajnosti izkoristiti svoj ugodni zemljepisni položaj, saj je na primer za Avstrijce pot do Trsta za več kot 500 km krajša od poti do severnih, nemških pristanišč. Opustiti bi bilo treba neumno in nerentabilno forsiranje italijanske trbiške ]5ro-ge in preusmeriti promet na mnogo krajšo tako imenovano Južno železnico, ki gre preko našega ozemlja, in katera ima poleg tega, da je mnogo krajša in
NEDEMOKRATSKI MAC CARRANOV ZAKON
Kip Svobode, ki je ob vhodu v new-yorško luko zrl že na milijone in milijone izseljencev pa tudi navadnih turistov, ki so prihajali v ZDA, je postal zdaj, odkar je stopil v veljavo nedemo-kratski Mac Carranov zakon, zakon o imigraciji in naturalizaciji, nekam osovražen. S strahom in nezaupanjem zro sedaj vanj celo tisti, ki imajo svoje dokumente popolnoma v redu. Mac Car-
ji/ ac C ar ran
ran je namreč postavil zelo težke pogoje za naselitev in celo za bežen obisk v tej Zvezdnati republiki. 2e na sami ladji otipajo potnikom vse kosti, odkod si, komu pripadaš, kaj misliš itd. Brez dvoma se ameriško zakonodavstvo ne more pohvaliti s tem, da je prvo na svetu uvedlo te omejitvene predpise. Avtorji tega zakona branijo sicer te predpise z vsemi argumenti, toda njihov glas ne bo segel daleč. Odpor proti temu zakonu narašča takorekoč iz dneva v dan in predsednik Truman je že imenoval posebno komisijo. Toda zaenkrat je ta zakon še tu.
Mac Carranov zakon postavlja na glavo vse dosedanje predpise o imigraciji in naturalizaciji v ZDA. Novi zakon, ki ima preko 120 strani, je popolnoma zamenjal dosedanje predpise, ki so se v zadnjih 150 letih nagrmadili v tej zvezL V bistvu se z njim ne bodo menjale kvote, ki so bile določene z dosedanjimi sporazumi. V tem vprašanju je šel celo za korak naprej. Medtem, ko se doslej Azijci niso mogli naseljevati v ZDA, pa se jim odslej nudijo majhne možnosti za naselitev. Toda
ta malenkostni popravek pomeni zelo malo in z njim avtorji tega zakona pač niso mogli zabrisati vseh negativnih strani, ki vejejo iz večine njegovih določb.
Bistveno je namreč predvsem to, da so se menjala sama načela za vselitev v ZDA. Ta načela je ameriško zakonodavstvo doslej pravzaprav že nekajkrat menjalo, vendar politični razlogi doslej niso igrali posebne vloge. Amerika je n. pr. po prvi vojni omejila vseljevanje predvsem zato, da bi obvarovala svoje delavstvo pred povečanim pritiskom delovne sile z drugih kontinentov. Omejitev svobodnega priseljevanja so torej narekovali predvsem gospodarski razlogi. Zdaj pa je Amerika uvedla drugo merilo in sicer politično.
Po novih predpisih se v Ameriki ne morejo naseliti vsi tisti, ki so kdajkoli pripadali kakšnim »totalitarnim organizacijam«, kakor se glasi v ameriškem originalu. Toda novi zakon je iz teh organizacij izključil italijanski fašizem, nemški nacionalsocializem in špansko falango. Odprl je torej vrata fašističnim organizacijam, ki so med vojno rovarile proti ameriški varnosti. Prav zaščita pred prevratniškimi elementi in vohuni pa naj bi bila osnovna misel tega zakona. Toda ali se prevratniški elementi ne bodo mogli skriti za firmo nedolžnih žrtev fašizma ali pa nastopiti kar s fašistično legitimacijo zdaj, ko ameriška zakonodaja ne dela več razlike med fašističnimi in demokratičnimi organizacijami?
Avtorji tega zakona pravijo, da je treba zaščititi varnost Amerike, trkajo se na svoja »domoljubna« prsa in sipajo ogenj in žveplo na svoje nasprotnike. Nasprotnik pa jim je vsakdo, ki vsaj malo svobodneje misli; vsak tak je pri sedanji protikomunistični histeriji, ki vlada dandanes na oni strani Oceana in ki izkorišča komunistično nevarnost kot povod za napad na vse, kar je malo bolj svobodoljubno, v nevarnosti, da bo osumljen za komunista. Zato se že New York Herald sprašuje, ali morajo lojalni Amerikanci res dokazovati svojo lojalnost le z izrazi »slepega antikomunizma«. Nihče seveda ne more braniti Ameriki, da se ogradi pred nevarnimi elementi, saj je to v interesu vsake države. Mac Carran pravi n. pr., da je črka »A« prva v abecedi in da ima zato Amerika zanj absolutno prednost. Toda kaj bi rekli Američani, če bi zdaj evropske države kar na lepem upeljale takšne omejitve ameriškim turistom kot so jih nedavno na oni strani Atlantika?
M. O.
PozabSfen, a še ne rešen spor
terensko boljša (m M o predorov in vzpetin), še to veliko prednost, da je edina dvotirna proga, ki veže Trst s svojim zaledjem. Poleg tega pa bi moral dobiti Trst, kakor smo že poudarili, nove redne pomorske proge, na katerih bodo vozile tržaške in ne tuje ladje, katere pobirajo dobičke od prevozov, ki bi sicer lahko ostali v tržaškem žepu.
To pa bi bila le delna rešitev vprašanja. Za popolno ozdravitev sedanje kronične bolezni pa bi bilo treba enkrat za vselej prenehati z dosedanjo iredentistično politiko diskriminacij proti tržaškim zalednim državam ter s forsiranjem Benetk in drugih italijanskih pristanišč na škodo Trsta. Sedanji težki položaj je pač jasen in otipljiv nauk, da neprostovoljni italijanski oklep duši Trst in ga spreminja v ne-važno in periferno italijansko ribiško pristanišče. Gospodarsko in življenjska nuja sili Trst, da čimprej raztrga te rimske verige, ki so zvezale roke vsaki tržaški svobodni iniciativi in da se čim tesneje nasloni na svoje naravno zaledje, ki edino lahko Trstu še povrne nekdanji procvit in blagostanje.
U-
Spomladi bo že dve leti, odkar se je začel Spor za iranski petrolej. Prešel je zelo dramatična obdobja, bilo je že nešteto pogajanj in predlogov, a še vedno ne kaže, da bi se bližal h koncu. Obe strani, tako London in Teheran, čakata. Gre pravzaprav za vztrajnostno tekmo med njima. V Londonu so upali, da se bo že zdavnaj sesul Mosadikov režim. Toda ta se krčevito drži na oblasti. Sicer pogosto čujemo vesti o pouličnih bojih in žrtvah v spopadih, vendar Perzija le še ni zašla v krizo, predvsem gospodarsko, kakršno so ji prerokovali.
Tudi petrolejska industrija ni povsem mrtva in Perzijcem se je posrečilo najti celo kupce za nafto. Sicer je trgovina z nafto malenkostna, donaša pa teheranski vladi vsaj toliko, da sestavlja kraj s krajem v svojem proračunu. 2e nekaj mesecev sedi v Teheranu ameriški trgovec Ray Carter Bro-ker, ki posreduje v trgovini z nafto. Pred nedavnim je ameriška vlada celo javno sporočila, da dovoljuje ameriškim tvrdkam kupovati pei'zijsko nafto, seveda s pristavkom, da same nosijo vse morebitne posledice, ki bi nastale iz spora z anglo-iransko petrolejsko družbo, ki si še vedno lasti pravice nad perzijsko nafto.
Petrolejski spor, ki je spočetka tako razburjal svetovno javnost, je nekako šel v pozabo spričo drugih dogodkov na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki. Vendar prej ali slej bo treba rešiti tudi ta spor. Zlasti Ameriki je veliko na tem, da bi se razčistil položaj v Perziji. Na pariškem sestanku Atlantskega pakta je Acheson sporočil Edenu nov predlog za sporazum. Po njem naj bi neko mednarodno telo razsodilo, ko-
likšno vsoto naj plača Perzija kot odškodnino anglo-iranski petrolejski družbi, Anglija pa bi pristala na ukinitev blokade in dovolila prosto prodajo perzijske nafte. Glavna kupca le-te bi bila Anglija in Amerika. Perzija pa bi dobila v nadomestilo za pristanek na ta sporazum primerno vsoto ameriških dolarjev, s katerimi bi lahko obnovila petrolejsko proizvodnjo.
Ameriški poslanik v Teheranu Hen-derson je že sporočil te predloge Mosa-diku. Ža sedaj še ni čuti, da bi jih Mosadik odbil. Mogoče je, da bo le prišlo znova do pogajanj. ^losadik namreč čedalje bolj kaže svoje simpatije do Amerike. Zaradi tega tudi izgublja podporo nekaterih svojih pristašev, zlasti tistih, ki so pod vodstvom Kaša-nija, islamskega voditelja, ki je kaj dvomljive politične orientacije. Nedavnemu kominformističnemu kongresu za mir na Dunaju je poslal svoje čestitke in s tem potrdil, da še ni pretrgal starih vezi.
Toda v Londonu, tako se zdi, niso še nič kaj pripravljeni na razgovore. Boje se, da bi pri njih imeli le drugorazredno vlogo. Se vedno upajo, da Amerika le ne bo šla mimo njihovih zahtev in smatrajo, da Perzija še ni v takih težavah, da bi ji zaradi nevarnosti s severa bilo treba pomagati. Tudi pomanjkanje petroleja ni tako, da b: jo sililo v razgovore. Toda vprašanje je, če se bodo Amerikanci njej na ljubo odpovedali visokim dobičkom, ki si jih obetajo v Perziji. Amerikanske petrolejske tvrdke namreč zaslužijo pri proizvodnji nafte na drugih področjih le po en dolar na tono surove nafte, medtem ko bi lahko v Perziji, zaradi posebnih okoliščin proizvodnje, zaslužili trikrat toliko.
Kakor je bilo že objavljeno, bo časopis »Partijska izgradnja« v tem letu izhajal pod naslovom »KOMUNIST«, organ CK Zveze komunistov Jugoslavije. Časopis bo prinašal organizacijska in druga vprašanja iz tekočega življenja in prakse Zveze komunistov Jugoslavije.
Na »KOMUNIST« se naročajte tako kot v teh letih na »Partijsko izgradnjo« in sicer preko okrajnih, mestnih, občinskih in drugih komi-tetov. Ker se bo naklada časopisa določala po predplačilih, prosimo vse one, ki se žele za leto 1953 naročiti, da to store najpozneje do konca januarja 1953.
Časopis bo izhajal mesečno v cirilici in latinici.
Naročnina za »KOMUNIST« znaša: letno 480 din, polletno 240 din, za predplačnike posamezna številka 40 din, posamezna številka v prodaji 50 dinarjev. — Knjigarnam priznamo običajni popust.
Ker šesta številka »Partijske izgradnje« nc bo izšla, zato bomo ostanek narpčnine iz 1. 1952 prenesli za naročnino »KOMUNISTA« za 1. 1953.
Naročila pošiljajte na naslov:
Izdavačko preduzeče »KULTURA«, Beograd, MoSe Pijade broj 8. Tekoči račun pri Narodni banki FLRJ 102-»T«-77 z oznako za »KOMUNISTA«.
Uprava »KOMUNISTA«
V CLEVELANDU
Tam je kos Krasa in Notranjske: na dveh lehah balinajo. Ustavili smo e tam in gledali: na desno, tam so balinali naši Kraševci in Vipavci, pa ,'otranjci, spoznali smo jih takoj po oštijah«. Zraven na levo so balinali mladi fantini okrog 14—16 let, pa še mlajši. Od njih nisem slišal nobene oštije, stopil sem bliže in vlekel na uho. Ne, od njih ni slišati nobene oštije. Pač pa se glasi od njih sama ameriška govorica. Vsa ta mladost, vsi ti fantini mečejo baline in jih spremljajo samo z angleškimi pripombami. To je druga generacija, ki balina tukaj, ta generacija ni začela balinati po kraških in vipavskih ter notranjskih vaseh in se ni tam naučila slovenske govorice. To so otroci naših izseljencev; balinajo še, toda balinajo po ameriško, angleška govorica je zamenjala govorico staršev in starega kraja.
Kako je v ameriškem slovenskem delavskem domu na večer pred praznikom? Ali je to naša stara gostilna, ali ni? Ali je to večer slovenske vasi ali slovenskega predmestja, ali je to zbirališče ljudi po opravljenem vsakdanjem delu? Vsakega je nekaj. To je predvsem ameriška gostilna, spredaj bife, točilnica, a ob njem ogromen pult,
<i je središče gostilne, a zadaj nekaj niz s stoli. Povsod je po nekaj gostov.
Tudi med našimi izseljenci je zelo idomačen sistem klubov, ki se naslanjajo na naše narodne ali delavske do-nove. Po več klubov skupaj si izbere tak dom za svoj klubski prostor in tam ;e shajajo ob dogovorjenem času. Po ■ra vil ih so ti prostori samo za člane dubov in goste, ki jih člani pripeljejo ; seboj. Če vas tak prijazni član popelje ? seboj v klubski prostor in če se hočete končno izkazati, da tudi vi naročite n plačate nekaj, se vam prisrčno in veselo nasmejejo, češ, po pravilih gostje ne smejo nič plačati, temveč samo člani. Zelo pametno in prepričevalno pravilo.
Name je napravilo vedno velik vtis, kadar in kjer sem v Ameriki prišel v lokal, dvorano ali restavracijo, kjer so bili zbrani naši slovenski rojaki. Vedno se mi je zazdelo, da sem ujel kos domovine, in vedno je ta kos domovine v meni vzbujal občutek: tile ljudje, ki so tukaj zbrani, so kakor odposlanstvo tisočev in deset tisočev rojakov, ki so sicer raztreseni po vsej širni Ameriki, nevidni in nedosegljivi. Kjer koli pridete v lokale po Ameriki, je seveda vse v angleškem za nas tujem jeziku, so za nas vse tujci s tujo govorico, tujimi navadami, tujimi obrazi. Tu-le je pa kar naenkrat lokal tuje podobe, toda domače vsebine, je kar naenkrat vse sama naša domača govorica, kakor pričarana semkaj iz starega kraja. Tri ponavljal se mi je vedno znova vtis, da te stvari vzbuja najbrž podoben občutek tudi med našimi rojaki samimi. Zato tako velika udeležba v klubih, zato tako znatna udeležba v društvih med prvo generacijo, zato še vedno močno zanimanje za slovenske piknike in zato sorazmerno veliko število slovenskih domov, po vseh količkaj znatnejših slovenskih naselbinah.
Tudi v delavskem domu v Jukledu je bilo ta petek zvečer dosti ljudi, saj je bil to večer pred weekendom. Zopet se je v razgovorih pokazalo, da je največ rojakov, ki so doma z Dolenjskega in Notranjskega, iz okolice Ljubljane in sploh iz južne Slovenije. Obilo je stvari za razgovor, če se takole nenadoma pojavi rojak, ki je šele pred nekaj tedni dospel iz starega kraja in se v kratkem spet vrne v stari kraj. Pogovori so v takem ozračju docela svojevrstni. Kako je to in kako je ono? Ta je doma s Police nad Grosupljem; ali poznam tega in tega, ki je tudi od tam doma, njemu v daljnem sorodstvu in ki je sedaj v tej in tej službi v Ljubljani. Drugi sobesednik, ta je doma s krškega polja; njegova življenjska pot je peljala skozi Zagreb, kjer je delal v tovarni in se vključil v socialistično gibanje ter mu ostal zvest tudi v Ameriki. Za te reči ni lahko v Ameriki. Otroci pridejo iz šole, pa pripovedujejo: »Oče, kako je to? Ti si nam pripovedoval, kako je svet urejen, v šoli pa nam pripovedujejo drugače.« Tretji je iz okolice Postojne in je delal najprej po Belgiji in Franciji, se prestavil potem v Kanado, od tam pa je bil kmalu v Združenih državah. Poslušal je Kristana in poslušal je tudi Louisa Adamiča, rad se spominja teh predavanj. Rad bi sedaj videl Postojno, ko ni več Italijanov tam, rad bi tudi videl, kako gre z delavskimi sveti v Jugoslaviji; o tem se včasih prerekajo, to stvar bi zares rad od blizu pogledal Četrti je od Dolenjskih Toplic; ta se pripravlja, da bi šel drugo leto malo pogledat v stari kraj, pa bi rad vedel to in ono, kaj se lahko nese s seboj, da ni treba plačati prevelike carine. Ce bi bil konzulat v Clevelandu, bi bilo najbolje; lahko bi tako zvedeli, kar bi radi vedeli. Peti je iz okolice Ljubljane; tudi ta se pripravlja, da se napoti na obisk v stari kraj, ker bi rad še enkrat videl očetovo hišo. In sto vprašanj se vsipa, kako je s tem in kako je z onim. Največ vprašanj se suče okrog takšnih drobnih stvari, o katerih ve človek najmanj povedati. Ce greš takole na obisk v stari kraj, se moraš vendar izkazati in moraš sorodnikom pa znancem kaj prinesti; ampak če moraš za to plačati carino, kakor jo plača trgovec, je to nerodno in ni prav. Pa ko greš nazaj, ko se vračaš iz starega kraja, želiš vendar znancem in prijateljem pa domačim kaj prinesti. Saj spomine lz starega kraja imajo domači v Amerik', najraje; kaj smeš nositi s seboj in koliko moraš plačati carine? Ali je res,
Nadaljevanje in konec)
da je treba plačati prav takšno carino, čeprav nisi trgovec in imaš s seboj samo stvari, ki jih neseš za spomin in jih misliš dati svojim prijateljem za spomin na domače? Ali je res, da je ta in ta nesel s seboj, za kar so ga prosili prijatelji, naj nese s seboj in izroči njihovim, pa je moral plačati toliko carine, da mu je denarja zmanjkalo. Nekdo iz Kalifornije je pisal, da mu je konzul v San Frančišku rekel, da gre brez carine vse tisto, kar ima s seboj naš rojak, ki se za stalno vrača v stari kraj; ali je res tako? Ali bi ne bilo pametno, da bi Jugoslavija imela konzulat tudi v Clevelandu, kjer je največ Slovencev. Za nas bi bilo najbolj pripravno, posebno zdaj, ko se jih toliko odpravlja domov in je do Cikaga ali do Njujorka vendarle daleč; če je tam konzulat, zakaj ne bi bil še v Clevelandu, ki izseljencev nima manj, bodi v mestu samem, bodi v okoliških krajih. Zares sem bil kar malo v zadregi, ko je bilo toliko drobnih vprašanj glede popotnih formalnosti in zlasti glede carine, na katere nisem mogel odgovoriti tako konkretno, kakor so bila vprašanja konkretno postavljena. Izoblikovala se mi je predstava, da bi bilo treba izdati za naše izseljence v Ameriki posebno drobno knjižico s čisto določenimi navedbami, kako je s carino, kako je s popotnimi formalnostmi in s prtljago za take, ki gredo na obisk v stari kraj, pa za take, ki gredo morda za več mesecev ali za trajno v stari kraj. Cisto konkretna, drobna knjižica, kakor reklamni letak. Pa še nekaj se je pokazalo ob teh vprašanjih. Za izseljence bi kazalo uveljaviti neke posebne določbe glede carine, tako da bi jih razlikovali od splošnih carinskih določb, veljavnih za trgovinske stike. Saj gre tu za docela svojevrstne stike med našimi izseljenimi rojaki ter domovino, za obiske, za katere je tam zelo veliko zanimanje, pa tudi za trajne povratnike. Ti stiki so bistveno različni od trgovinskih in bi jih kazalo obravnavati posebej. Saj imamo podobno tudi izredne določbe za turistični promet mednarodnega značaja, zakaj jih ne bi organizirali specializirano tudi za rojake v inozemstvu. Da se ne bi dogodile nevšečnosti, kakor so bile s tistim avtom, ki so ga Progresivne žene iz Amerike poklonile naši Izseljenski matici. Tista afera je napravila zelo neprijeten vtis; povsod so me izpraševali, če je to res, da je bilo od podarjenega avtomobila plačati carino v sto-tisočih. Slišal sem na povratku nekje pikro pripombo, češ da naši rojaki pre-.Y.e?..postavljajo v ospredje zanimanje za carinske probleme. Toda ali ni tako, da so ravno takšne drobne nevšečnosti tiste, ki vzbujajo slabo voljo celo pri dobrih in najboljših? Zakaj ne bi izboljšali, če vidimo, da je treba izboljšati in da se da izboljšati, tem bolj ko se s tem bistveno olajšajo stiki med domovino in rojaki v Ameriki.
Prijeten večer je bil to v Jukledu. Naši rojaki so res naši rojaki. Veliko, veliko bi še radi zvedeli o domovini. Veselijo se na pevski oktet, ki se napoveduje in marsikaj Jim še gre po glavi; v srcih je ljubezen do starega kraja vedno živa.
V Clevelandu srečuješ znance kar na cesti. Sest imen sem si napisal v Cikagu kot prve, ki jih poiščem. Poiskal sem prvega in drugega in sem naslednja dva spoznal kar na cesti. Enega smo naleteli v tramvaju, a drugega na cesti v središču mesta. Ko smo se z znanci peljali v tramvaju, sem spraševal, če poznajo Jakoba Zakrajška, ki je bil pred davnimi leti moj sošolec. Pa se oglasi sopotnik s sedeža nasproti: »O, jaz ga poznam, tamle stanuje v tem in tem streetu. Ko sva šla z znancem v restavracijo na Superior Avenue, ki je najbolj v središču mesta in sva se po kosilu še malo pogovarjala pri mizi — bilo je že pozno in ne več navala — je pristopila name-ščenka, ki je sicer stregla, rekoč: »O, to je pa po slovensko!« Starši so slovenski izseljenci prve generacije, ona govori slovensko, a ne več gladko, zahaja pa še v slovenske domove in slovensko družbo. Ko sem odhajal iz Clevelanda, smo ob odhodu na postajo pred hotelom lovili taksije. Bil je neroden čas, hotel pa malo vstran, tako da je naš hotelski boy nekaj časa brez uspeha klical mimo vozeče. Nazadnje ga je priklical. Denemo kovčke v avto in se odpeljem. In gledam na pult ob volanu, kjer ima šofer svojo legitimacijo odprto po ameriških predpisih. Kar naenkrat zagledam na tej legitimaciji ime: Frank Hace. Seveda ga brž nagovorim: »Ali je to vaše ime?« — »Seveda je.« — »Ampak to ni ameriško ime.« — »Seveda ni.« ■— »To ime kaže na Jugoslavijo, na Slovenijo. To je slovensko ime.« — »Seveda je.« — Preskočim na slovensko govorico: »Ali ste vi iz Slovenije?« Izkazalo se je, da so starši iz Slovenije, on pa je že rojen v Ameriki. Govoril je slovensko in še kar dobro, dasi se je seveda poznalo, da se jezika ni naučil v starem kraju. Ne ve pa več, iz katerega kraja so doma starši. Njegovi boys ne znajo slovensko, njegova žena je že Američanka. In pri vsem tem ne morem reči, da se mu je kaj čudno zdelo, da je naletel na rojaka iz krajev, kjer so doma njegovi starši.
Iz kolekcije potopisnih knjig, ki jih izdaja naš pariški rojak Dore Ogrizek, sem v izvodu Les Etats Unis d’Ame-rique v poglavju o Clevelandu bral opozoritev, da je tu zelo mnogo izseljencev iz Evrope, a med njimi imenuje na prvem mestu Slovence. Država Ohio, ki ji je Cleveland glavno mesto, ima za guvernerja Lovšeta, ki je slovenski rojak druge generacije, po rodu iz Ribniške doline. V radiu v Clevelandu imajo tudi slovenske oddaje in na univerzi seminar za slovenski jezik. Še marsikakšno znamenje slovenskih naseljencev se uveljavlja v Clevelandu. V Jukledu je tam zraven, kjer je Delavski dom, cesta, ki ima uradno ime Ljubljana Avenue, a ob domu samem teče Recher Avenue, ki je dobila ime po slovenskem rojaku Reharju. Ta se je bil prvi naselil v tem kraju, še v dobi, ko je bila njegova hiša edina v tej danes prijazni, nekdaj odljudni pokrajini z blatnimi cestami in mnogimi hostami. Koliko je takih Reharjev razsejanih po široki Ameriki, koliko jih je, ki nikakršno cestno ime ne pripoveduje o njih. Dr. Anton Melik
Novi zaveznik ameriških republikancev
SKRBI
&
— Vidite, signore de Gasperi, laže smo našli v proračunu sredstva za gradnjo cerkva, kakor bomo našli prostor, kjer bi jih lahko zgradili.
(Politika)
Res krščanska vlada
Kadar koli zahtevajo državni nameščenci v Italiji povišanje plač, vedno dobe od vlade isti odgovor: ni denarja. Italijanski upokojenci životarijo, toda tudi zanje ni dohodkov v proračunu. Vojni Invalidi so prav pred mesecem terjali zvišanje invalidnin. Njihova zahteva je bila odbita. Istočasno pa je De Gasperijeva vlada odobrila za zgraditev cerkva 8 milijard lir. Nihče ne bo verjel, da bi bila Italija brez cerkva; z njimi je gosto posuta. Pa vendar, zanje so se našli denarni viri. Kakor da hkrati v Italiji tudi ne bi bilo nikogar, ki ne bi imel strehe nad glavo. Saj po južni Italiji žive še tisoči po jamah. Pa ne samo tam, tudi v Rimu, svetem mestu, živi še 27.407 družin v naravnih jamah, pokritih z lesenimi ali pločevinastimi odpadki. Takšna bivališča niso le v okolici Rima, ampak segajo prav v sredino mesta, vzdolž ceste Flaminia in ob pobočju Pazioli, kjer se ob njih dvigajo razkošne stavbe, v katerih stane prazno stanovanje poldrug milijon lir. Ni mogoče torej, da vladi ne bi vedela zanje. A krščansko usmiljenje De Gasperi ja ne seže do njih. On gradi cerkve, najbrž v veliki krščanski skrbi za njihove duše. Toda kako dolgo se bodo ti nesrečni stanovalci v jamah še zadovoljevali z enostranskim rajem, ki jim ga obeta?
Eisenhovverjev nepričakovani sklep, da postavi Martina Durkina, dotlej malo znanega sindikalnega funkcionarja, za ministra v svoji novi vladi, je dvignil veliko prahu — in ne samo v Ameriki! Tudi drugod se niso mogli prav načuditi tveganosti te odločitve, o kateri so vsevprek domnevali, da bo povzročila nepopravljiv razcep med republikanci. In zares, vodja »stare garde« Robert Taft je na novico hitro nevarno zarenčal, imenoval predsednikov sklep za naravnost »nezaslišan«... toda to je bilo tudi vse! Senzacija se je hitro polegla in, glej, zdaj so začele leteti na predsednika od vseh strani same pohvale: Časniki so začeli dobesedno tekmovati drug z drugim, kdo bo temeljiteje izčrpal vso premeteno vsebino in ozadje te predsednikove poteze. Odkrivali so, kako si je predsednik s to gesto pridobil naklonjenost sindikatov in kako ta njegova gesta nikakor ni bila draga. Kajti Durkin prihaja iz konservativne cehovske organizacije in je v vsakem oziru zmeren in konservativen mož, ki ne bo delal nepotrebnih preglavic. Naš Martin je bil resda pristaš demokratske stranke in tu in tam je celo zinil kako proti Taft-Hartley-jevemu protidelavskemu zakonu. Toda tega ni treba jemati preveč resno. Kmalu po svojem imenovanju je Durkin sam razpodil morebitne bojazni, ko je izjavil, da si prisrčno želi sestanka s Taftom, s katerim bi potem skupaj dognala, kaj bi bilo treba na zakonu spremeniti in kaj ne. Toda to je samo ena stran medalje. Ameriški dnevniki so brž izvohali, da je za tem imenovanjem še drug važen moment, ki je nemara še tehtnejši od — Durkinove sindikalne skromnosti. Durkin je namreč tudi katolik, pa ne samo preprost vernik, temveč viden član vojskujočega se ameriškega katolicizma. Velik ameriški dnevnik je celo odkril, da so bile za njegovo imenovanje konsultiranje visoke cerkvene avtoritete, ki so Durkina — baje — najtopleje priporočile, češ da je odličen laik in celo predsednik neke klerikalne organizacije ...
O tem cerkvenem ozadju kajpada ni bilo mnogo slišati. Za številne Američane je katolicizem pač še vedno sumljiva, nevarna organizacija, inspirirana iz inozemstva, s skritimi protiameriški-mi načrti, skratka nekaka skupina »agentov tuje sile«. Zato te klerikalne Durkinove plati niso obešali ravno na včliki zvon, temveč raje tisto... sindikalno in ga s to vizitko pripeljali v novo vlado in pred ameriško javnost. Toda v poučenih krogih prav nič ne dvomijo, da je bilo Durkinovo imenovanje v precejšnji meri — nagrada zmagovitih republikancev, s katero so se oddolžili političnemu katolicizmu za gorečo podporo pri zadnjih predsedniških volitvah.
Tudi o tem, da se je ameriška katoliška hierarhija z vso svojo avtoriteto in z vso svojo na široko razpredeno organizacijo postavila na stran republikancev, je bilo doslej še malo slišati. V tem obratu ni seveda nič presenetljivega. Dokaj znane so že zveze, ki jih je natkal poglavar ameriških katolikov kardinal Spellman z reakcionarnim »azijskim« krilom republikancev. V tem snubljenju je zaslovel zlasti po svojem obisku na Formozi, kjer zares ni imel prav nobenega opravka, mimo tistega enega seveda — da se prikupi republikanskim zagovornikom kitajskega bankroterja. Tudi pri znanem triumfalnem prihodu MacArthurja v Newyork nismo pogrešali kardinala. Pričakal ga je pred stolnico, z vsemi zvonovi in v najbolj svečanem ornatu, obkrožen od visokega klera... Toda v teh kardinalovih demonstracijah je gledala tiste čase svetovna javnost bolj — ožjo politiko visoke duhovščine. O katoliških množicah pa je še vedno veljalo, da so zvesto na strani demokratske stranke, kakor so bile vse zadnje desetletje. Toda analize letošnjih predsedniških volitev so pokazale, da temu ni več tako, da je letos močan blok ameriških katoličanov preskočil v republikanski tabor in zatajil svojo tradicionalno demokratsko barvo ...
Vzroke tega nenavadnega premika je treba nekoliko osvetliti. Po bolj ali manj zanesljivih uradnih podatkih se prišteva v Ameriki k rimski veri okrog 28 milijonov ljudi ali približno 18 % prebivalstva. Kolikšen del te statistične gmote je tudi aktivno veren, kolikšen del teh vernikov pa sklerikaliziran, tega statistike seveda ne povedo. Toda da je število teh političnih katolikov precej skromnejše, je nesporno. Prav tako nesporno pa je tudi — po skoraj soglasni sodbi poznavalcev! — da je ta »vojskujoča .se cerkev« tako učinkovito in spretno organizirana, da je »prava država v državi«, če ne cel6 »država nad državo«, kakor trdi pisec znane knjige o političnem katolicizmu — Paul Blanshard.
Starodavnim metodam za pridobivanje in okovanje duš se je pridružila v Ameriki še zadnja beseda reklamne tehnike, sugeriranja in drugačnega izkoriščanja izsledkov psihologije množic. Armada prebrisanih »prodajalcev vere« — kakor se sami ponosno imenujejo! — zna ubirati najrazličnejše strune. K preprostežem se obračajo z dramatičnimi in nič manj robatimi pozivi, naj za božjo voljo že enkrat »knock-outirajo« satana. Prefinjenim in dekadentnim slojem žvrgolijo spet nekaj o Platonu in Plčtinu.
Priznati je seveda treba, da to »misijonarstvo« nikakor ni katoliški monopol, kajti na loviščih duš vlada v Ameriki kar se da razbrzdana konkurenca. Na desettisoče vernikov je zbrala zadnja leta — postavim — sekta »letečih krožnikov«, vsaj toliko, če ne več »bra-
tovščina kozmičnega Kristusa«, ki občujejo noč za nočjo z Rimsko cesto in drugimi meglenicami v vsemirju. Z njimi tekmujejo še budisti in zen-budisti, bahajevci in teozofi, vedšntovci in tisoči drugih religij. Celo tibetansko vero premorejo srečni Amerikanci. Na čelu ji je resda pravi Amerikanec ... toda mož ima telepatske stike z Lhaso in dobiva naravnost od tam in sproti vse potrebne instrukcije. — V kratkem članku se — razumljivo — ne moremo dlje muditi pri tem zanimivem fenomenu pereče duševne stiske, ki jo preživlja sodobni Američan, podobno izgubljen v mrzli, brezosebni džungli sodobne kapitalistične družbe kot je bil nekoč njegov davni prednik v — skrivnostnih pragozdovih.
Za razliko od teh bohotno poganjajočih sekt-enodnevnic pa ima katoliška hierarhija ne samo perfektno organizacijo, temveč tudi vse večjo zakoreninjenost v tradiciji. Njene čete prihajajo zvečine iz irske, italijanske, poljske in drugih slovanskih emigracij: potemtakem iz tistih družbenih slojev ameriške džungle, ki so jih šteli anglosaksonski stari naseljenci za »manjvreden material«; da, za nekak »gnoj«, katerega edina naloga je v tem, da kopiči s svojo ceneno delovno silo premoženja starim in pravim gospodarjem Amerike. Mnogim od teh izseljencev je bila v tem tujem in sovražnem svetu cerkev ne samo drag spomin in zveza z domovino, marveč tudi edino oporišče in zatočišče.
— Politično je bila tej emigraciji najbližja demokratska stranka in ne republikanska, ki je bila organizacijsko in programsko stranka »gospodarjev«, osovraženih bossov-kapitalistov.
Prav v teh okoliščinah je treba iskati razloga za tisto dolgoletno tesno povezanost demokratske stranke in katoliške emigracije. Toda kar je veljalo za prvo in deloma za drugo generacijo izseljencev, velja komaj še za današnjo
— »tretjo«. Ta se je že popolnoma aklimatizirala, se šteje že za pristno ame-rikansko in se tudi poteza za to, da ji to pristnost drugi priznajo. Mnogi med njimi so se že visoko povzpeli — prodrli v kongres, v upravne odbore, skratka v »boljšo«, vladajočo družbo. Toda številne med njimi le še obremenjuje manjvrednostni kompleks, ker pač niso iz ene od aristokratskih narodnosti in ker so kot katoličani celo na sumu, da so protiameriški agenti tuje sile... Tako se pojavlja v teh slojih značilno prizadevanje biti bolj ameriški kot Amerikanci, kar pomeni v današnjih političnih pogojih Amerike: biti prvi med »love; na čarovnice«, med tistimi, ki trdijo o sebi, da rešujejo Ameriko pred tujimi agenti; prvi v tako imenovani »protikomunistični hajki«.
Ce poznamo to ozadje, nas demonstracije kardinala Spelimana ne bodo prav nič presenetile. Reliefno jasen postaja zdaj njihov smisel, popolnoma razumljiv tudi letošnji volilni obrat — ameriškega političnega katolicizma. In le kje bi tudi našli ti moderni inkvizitorji »protiameriške dejavnosti« bolf zveste in bolj izučene pomočnike ko prav — v katoliški hierarhiji? Ta nova zveza je kar se da logična in naravna.
Ko se je letos poleti neki newyorški katoliški tednik potegnil za demokratskega kandidata Stevensona, ga je škofijski list iz Wisconsina pri priči takole obsodil: »Katoliška publikacija izgubi pravico imenovati se za katoliško, če pod pretvezo lažnivega liberalizma nosi vodo na mlin sovražnikov Cerkve.« — Zapomnimo si izraz »lažnivi liberalizem« in ugotovitev, da je Stevenson — mimogrede zelo pobožen mož — »sovražnik« Cerkve! — Tiste katoliške vernike pa, katere je vznemirjalo podlo in v vsakem pogledu nemoralno »preganjanje čarovnic«, je poučil v magacinu Sign sam častiti oče Gorman s temi besedami: »Nekateri verniki mislijo, da je nepravično ovajati komuniste in njihove simpatizerje, češ ker jih spravljajo s tem na črno listo ter ob delo in kruh. Kako zmotno! Ne samo, da je tako dejanje dovoljeno, celo hvalevredno je, ker je edino uspešno orožje proti komunistom!« (Ob tem citatu vnovč opozarjamo, da beseda komunist v slovarju teh inkvizitorjev in zagovornikov javnega ovaduštva nikakor ne pomeni samo stalinističnih vohunov in petokolonašev, marveč da meri na vse kar je le za spoznanje naprednejšo na tako imenovane liberalno misleče kroge...)
Skratka: ubogi demokrati so postali brezbožniki, sovražniki cerkve in reli gije. Nič jim ni pomagalo, da hodi,ji pridno k maši, nič, da se je Truma i tolikokrat skliceval na boga in ga roli za pomoč, nič, da so oblačili svojo po litiko v krščanske ideale, vonjajoče p«1 kadilnicah. Ves cerkveni katoliški tisi jih je v volilni kampanji besno obtoževal mlačnosti v boju proti brezbožnemu komunizmu, da, napravil jih je celo za sokrivce njegovih strašnih spletk zoper varnost Amerike in njen — zadnje čase — tako žalostni »način življenja« ...
Ta nova zveza — rekel bi — trust najbolj temne reakcije pomeni za napredno in svobodno prihodnost Amerike nevarnost, katere ni mogoče dovolj resno oceniti. Številni Amerikanci se te nevarnosti čedalje bolj zavedajo. Da je ta protivatikanska čuječnost za zda ■■ še zelo krepka, je zgovorno odkril uspešni protest ameriške javnosti prot: vzpostavljajnju diplomatskih stikov ? rimsko kurijo. Toda ta neuspeh je bil tudi za kardinala Spelimana in njegovo zarotniško, zares protiameriško kliko očitno nauk, ki so ga upoštevali. Zato so brž spremenili svojo taktiko. Njihova sedanja parola je: protikomunistična kampanja!
OB DESETLETNICI SMRTI NIKOLE TESLE
Sedmega januarja 1943, torej pred desetimi leti, je osebje hotela »New Yorker« na Bučnem križišču Osme ave-
nije in Osemintridesete ulice v New Yorku vlomilo vrata sobe v triintridesetem nadstropju, na katerih je pisalo: »Ne vstopajte brez dovoljenja!« Stanovalca namreč niso bili videli že tri dni. In res, na postelji je ležal šestin-osemdesetletni Nikola Tesla — mrtev. V beležnici na tleh je pisalo: Poslednji obračun.
Izteklo se je življenje sinu naše kršne zemlje, ki ni bil — po ameriškem mnenju — le največji iznajditelj, kar jih pozna zgodovina, temveč tudi in predvsem eden največjih ljudi. Bil je človek, ki v vsem svojem življenju ni poznal drugega kot napredek znanosti. v blagor človeštva, ki je bil dovolj velik, da je z eno samo potezo znal zavreči desetine milijonov oboževanih dolarjev, samo da je olajšal pot v svet novi ideji, nadvse važni za napredek človeštva. Bil je pravi socialistični človek bodočnosti, kot je bila tudi vsa njegova tehnična dejavnost nenehno usmerjena v daljna obzorja., tako daljna, da jih šele današnja tehnika lahko doume in uresničuje. Američani pravijo Tesli »Fa-ther of wireless«, oče brezžične tehnike. Ni pa bil le to. Je tudi oče današnje elektrotehnike. In mi? Kaj sploh ve naše ljudstvo o tem svojem največjem sinu? Odgovor je, da bore malo. Na nas je, da vsaj to krivico Tesli popravimo, saj se je vse življenje boril proti krivicam in neresnicam.
Desetega julija 1856 se je pravoslavnemu duhovniku v Smiljanu pri Gospiču sredi kršne Like nnrodil sin Nikola. Ze v šolski dobi je kazal izredno nadarjenost tako za realne predmete kot za jezike. Tičanje v knjigah pa mu je nakopalo težko bolezen. Tako rekoč šele umirajočemu Nikoli je oče dovolil, da v primeru ozdravljenja sme zamenjati študij bogoslovja — za to ie bil namreč določen, da bi lahko »dostojno« živeli — s tehniko, njegovim življenj-
I™ s.n°ui in usodo. Železna yolja je zmagala: ozdravel je .!*?• B;to £a vidi na graški ehniki. Seveda je postni tn-PJ Prv**k nnd prvaki. Po di-L+nmioQniLe,?im usPehom je
Stndilnf *° «V PraK°’ fla Bi študiral še matematiko in liziko, toda že so ga pritegnili realni problemi, stopil je v službo pri telefonski družbi v Budimpešti. Tu se pričenja njegova življenjska pot iznajditelja, njegov nezaslišani vzpon nnd vse sodobnike. Ze leta 1882. še v Evropi, je iznašel princip vrtilnega elektromagnetnega polja, ki na njem sloni vsn današnja elektrotehniko jakih tokov. Vendar, Evropa je bila preozka, preveč birokratska, že preveč senilna, da bi doumela dnloko-sežnost njegovih zamisli. Preko Pa riza in Strassburga je odpotoval v takratno deželo tisočerih možnosti, v Ameriko.
Toda tudi zn Ameriko je bil Tesla prevelik. Tamkajšnji kapitalistični svet je od izumov hotel le dobičkov, njihova vrednost za napredek človeštva pa mu je bila deveta briga, prav nič v smislu Teslovega gledanja nn izumiteljstvo. Prišel je v službo k slavnemu Edisonu. Razlika med obema velikima osebno-stima pa je bila tako ogromna, tako osnovna, dn je moglo biti njuno sodelovanje kaj kratkotrajno. Edison je bil primer iznajditelja-kapitali-
sta: vsaka iznajdba je imela vnaprej določen namen, preračunan na čim večji gmotni dobiček. Pa ne le to: Edison je resnično iznašel le malo stvari, ki se mu pripisujejo, v načelih novega pa domala nič. Niti električna luč, niti fonograf, niti kino-kamera niso njegovi. Vse to so opravili drugi. Edison pa je le njihove zamisli usposobil, da so zaživele. V tem pa je bil nedvomno velik, kot menda nihče pred njim. Mnogo je dobrih zamisli, a niso prida vredne, če jih iznajditelj v trdem razvijalnem delu ne izdela, izpili, usposobi za praktično rabo.
Edison je delal vedno z velikim štabom izbranih sodelavcev, praktikov in teoretikov in ta njegov krog je umel poskrbeti za njegov sloves. Cesar ni znal sam, je naložil drugim, saj si ie po lastni izjavi lahko naje! najboljšega matematika Amerike za 20 dolarjev na teden! Vse drugačen je bil Tesla. Bil je samotar, prijateljev je imel malo, sodelavcev skoraj nikakih. Vse se je moralo voditi jp dozoreti le v njegovi glavi. Celo na višku svoje slave se ni ooslužil spretnih mož, ki bi aili za denar uspešno izbojevali njegove bitke, mu oskrbeli tako slavo kakor tudi denar, ki bi ustrezal pomenu njegovih iznajdb. Bil je pravi uščavnik sredi nnjvečjega hrupa, težko dostopen, tudi težko razumljiv, —ajti njegove misli niso tekle po kolesnicah vsakdanjih ljudi, temveč so se sukale vedno okrog fantastičnih idej. Fantastičnih za tedanje pojme, danes pa so domala vse že postale resnica. Tesli so se rojevale iznajdbe, ker je tako moralo biti, ker je vsa njegova bit hrepenela iztrgati naravi čim več njenih najglobljih skrivnosti. Edisona pa je zanimala le praktična plat iznajditelj-stva. Zato je razlika med obema velikanoma ne le v osebnostih, tudi v rezultatih nju-
e;
p
h
Vse življenje zn napredek znannsti
nega dela tako ogromna. Tesla je bil pravi Jules Verne elektrotehnike. Ce bi rekli, da je bil prototip znanstvenika-so-cialista, bi povedali še mnogo premalo.
Posledice opisanega načina njegovega dela so, da dandanes vsak šolski otrok ve kopo podrobnosti in anekdot o Edisonu, Teslovo ime pa je res poznano le razmeroma ozkemu krogu znunstvenikov, fizikov in elektrotehnikov. Niti v njegovi ožji domovini do zadnje vojne ni bilo mnogo bolje, šele nova Jugoslavija more dojeti vso veličino njegovega dela in je pripravljena za njeno ohranitev poznim rodovom žrtvovati Teslovi osebnosti primeren trud in sredstva. Osnovan je državni odbor Nikole Tesle, za Teslov muzej je odrejena krasna stavba v Beogradu. Ze je prišla iz ZDA v 80 težkih, okovanih Teslovih zabojih njegova znanstvena zapuščina — drugačne tako ni mel, kljub milijonom, ki so se mu natekli od njegovega dela. Štab znanstvenikov proučuje sedaj njegove natančno urejene zapiske, na vsak korak strmimo nad načinom, metodiko in veličino Teslovega dela. šele ko bo ta posel opravljen, bomo Teslo spoznali v res pravi luči. Devet sto patentnih spisov o njegovih iznajdbah ni dovolj, vedeti moramo, kako so se rodile v njegovi glavi. Patentiral je Tesla predvsem, da bi čim več ljudi spoznalo vrednost njegovih idej za skupnost. Denar mu je bil pri tem potrebno zlo, potrebno za nadaljnje prodiranje v skrivnosti narave. Ni dvoma, da bodo šele zanamci po vsem svetu bolje videli in pravilneje cenili vrednost Teslovih uspehov.
V podrobnosti njegovih iznajdb »e na na teni mestu ne moremo spustiti, niti našteti jih ne bi mogli vseh, le naznaeimo lahko njihov doprinos k veličini današnje elektrotehnike. Elektrotehniki je Tesla poklonil tehniko mnogofaznih tokov. Brez nje si današnje proizvodnje električne energije in njenega prenosa ne moremo niti zamisliti. V vsaki električni centrali srečamo tro-fazni sinhronski generator, v vsaki delavnici v obratovanja tako skromni asinhronski motor. Le-ta bi po vsej pravici moral nositi ime »Teslov motor«. Dn ga ne nosi, je kriva največ nemška industrijska požrešnost ob koncu preteklega stoletja in pa italijanski nenasitni . nacionalizem, ki sta 'še za onih čaSoV, slednji pa tudi
struktorji naših strojev in naprav za prenos električne energije bi vse bolj in bolj izgubljali na svojem trdnem znanju. In prišel bi dan, ko bi ostal en sum človek, ki bi v sebi nosil zamisel prenosa električne enerjtije s pomočjo mnogofaznih električnih tokov. Tu edinstveni Človek bi bil — Nikola Tesla.«
Torej ne Nemec Dolivo-Dobrovol-sky, ne Italijan Gallileo Ferrari, bil je Srb Nikola Tesla. Zanj res drži pregovor »Srbin izmislio, Švaba iz-radio«. Prav nič pa se na Teslo ne nanaša uvaževani rek »Ko radi, o glavn mu se radi«. Sara Einstein je dejal, da pomeni talent le pet odstotkov uspeha, vse drugo pa je plod trdega, zagrizenega dela. In Tesla je delal do 20 ur dnevno skozi več kot pol stoletja!
Drugo velikansko področje dela, ki mil je Tesla posvetil vso drugo
fiolovicp svojega življenja, obseda cliniko visokih frekvenc in najvis-iih napetosti. Tesla je prvi uporabljal magnetno vezane električne nihajne kroge, visokofrekvenčne transformatorje, ki so dajali tridesetmetrske iskre, že prave umetne bliske, on je bil tisti, ki je prvi dvignil v zrak »Mareonijcvo« anteno, vse ideje, ki so bile v tehniki električnih nihanj podobno revolucionarne kot smodnik v tehniki vojevanja. Tudi priskledniku Marconiju je bilo z razsodbo Vrhovnega sodišča ZDA leta 1953 odvzeto prvenstvo, ki si ga je lastil nasproti Tesli, seveda ko ie bila veljavnost njegovih patentov že iztekla in je Marconijevn družba pospravila pretežni del ogromnih dobičkov, ki bi bili sicer pripadli Nikoli Tesli in s tem dobrobitu vsega človeštva.
Tesla je prvi nalil prevretega olja v svoje visokonapetostne naprave, da jih je hladil in izoliral. Prvi je spo-zrtal pomen razcepitve masivne žice
italijanski nenasitni. nacionalizem, i sta se za onih čnsoV, slednji pa ti.„_ še dandanes, trmasto osporavala Tesli prvenstvo pri teh prevažnih iznajdbah, mu s spretno uprizorjenimi procesi povzročila mnogo težav in bolesti. Toda pravda je odločena, kljub
prva velika instalacija Teslovega poli-fnznega sistema leta 1896, zopet po ameriških priznanjih, nedvomno naj-večji dogodek v vsej zgodovini tehnike. Mogoče nam bo problematiko okrog vrednosti Teslovih izumov te vrste najbolje orisal Nemec, znani profesor dr. J. Biermanns, direktor one^a podjetja A. E. G., ki se je ob kraju stoletja v Teslo najbolj zaletavalo, videč ogromne bodoče dobičke na osnovi njegovih idej. Leta 1036 je Biermanns izjavil nekako naslednje:
»Poizkusimo si predstaviti, kaj bi se zgodilo, če bi se tok razvoja v svetovju na lepem obrnil. Omejimo sc na vsakdanje stvari: električni tramvaj bi se povrnil k živalski vleki; električna razsvetljava bi postajala iz dneva v dan redkejša, vse bolj in bolj bi jo nadomeščale petrolejka, sveča, trska. Naši tako praktični motorji bi postajali vse zajetnejši, manj in manj gospodarni. Kon-
ranogo tenkih za prehod visokofrekvenčnih tokov, prvi je spoznal pomen le-teh za medicino. Prvi je prenašal elektromagnetno energijo na velike razdalje, kar tisoč kilometrov. Prvi se je bavil s telemehaniko. Ta tehnika je bila tako povsem nerazumljiva celo inženirjem washingtonske-ga patentnega urada, da so mu priznali patent šele, ko jim je v new-yorškem pristanišču sam predvajal elektromagnetno krmarjeno ladjico brez posadke. Že pred 35 leti, za prve svetovne vojne, je opisal možnost odkrivanja sovražnikovih objektov s pomočjo usmerjenih kratkotrajnih, silno intenzivnih kratkovalovnih elektromagnetnih impulzov: današnji radar! (Radio detccting and rnnging.) Vendar tedanja tehnika še ni dovoljevala, da bi uresničili te naprave," s katerimi danes sledimo letalom skozi oblake, gledamo skozi meglo, vodimo izstrelke po zraku in ladje po morjih, merimo razdalje, napovedujemo nevihte, da, celo že otipavamo planete. Tega, kar je realistično videl Nikola Tesla, ni tedaj zmogla niti nnjhujnejša fantazija kakega Julesa Verna.
Ogromno ie tudi storil na področju, ki ga danes označujemo z imenom »elektrotehnika« v širšem smislu: sevanje v praznini, pretoki snovi, emnnacije itd. Slovita Teslova »mrzla Inč« je bila predhodnik današnje neonske, fluorescenčne in podobne moderne razsvetljave.
Ni čuda, da se ni zadovoljil z brezžičnim prenosom vesti. Hotel je prenašati brezžično vse več: energijo v, .vejikih množinah. V ta namen si je kanil podrediti kar celo zemeljsko oblo, da bi električno nihala po njegovi volji in prenašala energijo iz Kraja v kraj. To mu ni uspelo in tudi nikdar ne bo. Toda ali nismo rekli preveč? Se ni mar tok znanosti že tolikokrat preokrenil v »najnever-jetnejše« smeri?
Tesla ni bil čarovnik, ni bil sanjač. Res se je vedno kre-tal na meji znanega in neznanega. Toda za njegovim »romanticizmom« je vedno tičala solidna zamisel, čeprav je bila za njegovih dni večinoma daleč pred možnostmi tehnične izvedbe. Bil je pesnik svoje vrste, ki je pisal verze v generatorjih, napetostih, tokovih, frekvencah. Bil je eden od arhitektov današnje civilizacije. Če smemo tolikanj zlorabljeno besedo »genij« uporabiti za kako človeško bitje, potem jo smemo za Nikolo Teslo, našega Leonarda da Vinci. Obema prinašajo šele
ti
GLEDALIŠČE
Opera
Sobota, 10 jan., ob 20:	Verdi.
Falstaff. Gostovanje Milana Pihlerja.
Nedelja, 11. jan., ob 15:	Pavel
Golia, Sneguljčica. Ob 20: Go-tovac. Ero z onega sveta. Ponedeljek, 12. jan., ob 20: Gogolj, Revizor.
Torok, 13. jan., ob 15:	Puccini,
Ln flohčnie. Ob 20:	Camkar,
Kralj na Betajnovi.
»reda, 14. jan., ob 15: Verdi, Tra-20: Gogolj, Revizor.
Realki5' ob 201 D™ak' ^FŽtataff. JaJl~ ob 1530!
Sobota, 17. Jan., ob 20: Gotovac, Ero * onega sveta.
Šentjakobsko gledališče Ljubljana
Mestni dom
Sobota, 10. jam,, ob 20: B. Nušdč, »Dr.« Komedija v treh dejanjih. Nedelja, 11. jan., ob '16: Tono Gaspari, Gorski mož. Koroška pravljica.
Mestno gledališče Ljubljana
Gledališka pasaža
Petek. 9. jan., ob 20: B. Kristan, Gospodar. Premiera.
Sobota, 10. jan., ob 20: E. Kristam, Gospodar	„ T
Nedelja, 11. jan., ob 15 ln 20: J.
Goetz, Dedinja.
Ponedoljok, 12. jan., ob 20:	J.
Goetz, Dedinja.
Torek, 13. jan., ob 15 in 20: J. Goetz, Dedinja Abonma red TOREK.
Sreda, 14. jam., ob 20: J. Goetz, Dedinja Abonma red SREDA. Četrtek, 15. jan., ob 20: J. Goetz,
Dedinja Abonma red ČETRTEK.
Petek, 16 jam., ob 20: ,T. Goetz, Dedinja.
Sobota, 17. jan., ob 20: E. Kristan, Gospodar.
Nedelja, 18. jan., ob 15: K. Rrem kova, Igra o bogatinu In zdra-vjlnem kamnu. Ob 20: J. Ano-uilh. Popotnik brez prtljage.
KINO
od 9. do 1(. januarja 1953
LJUBLJANA, UNION: angl. bita Mandy.
LJUBLJANA, KOMUNA: angleški barvni fiilm Knjiga o džungli.
LJUBLJANA. SLOGA: ital. film Nočni taksi.
VEVČE: do 12. jam. Ne poj ml žalostnih pesmi. — Od 14. do 16. jan. Preplah na cestah.
CELJE, METROPOL: do 16. jam. La Malnuerlda.
CELJE, DOM: do 12. jam. Rumeni metulj. — Od 12 do 16. jam. Do lina orlov.
JESENICE, RADIO: do 12. jan. Štirje v džipu. — Od 13. do 16. jan. Veliki grešnik.
KOROŠKA BELA: do 11. jam. Veliki grešnik. — 16. jan. Kobilice.
KAMNIK: do 13. jam. Ljubimca lz Verone.
DOMŽALE: do 11. jan. Tereza. — t . •,.do 16- J®11- Pastoralna simfonija.
INDUPLATI. JARŠE: do. 11 jan.
dalje Žaplešfva! ~ °d
BRE2ICE: do 11. jian. Človek z divjega zapada. — Od 14. dn 16. jam. Pot k uspehu.
ZAPOBRAVA: do 12. Grenki rli.
RADIO
327,1 m 212,4 ra
Vsak dan: Od 5.30 do 7.30 Dobro jutro, dragi poslušalci! — Vmes od 5.45 do 5.50 Napoved časa, porodila in vremenska napoved — Od 5.50 do 6.00 Jutranja telovadba — Od 6 30 do 6.40 Napoved ('asa, poročila. pregled tiska in objava dnevmoga sporeda — Od 7.00 do 7.05 Radijski koledar — 12.30 Napoved časa, porodila, objave dnevnega sporoda in objave — 15.00 Napoved dasa, porodila, vremenska napoved in objavo — 19.00 Radijski dnevnik im objave — 19.20 Glasbena medigra —	19.30 Radijske
reklame — 22.00 Napoved dasa, porodila in vremenska napoved. Oddaja Radia Jugoslavija za tujino na valu 327,1 m (pronoe iz Zagreba).
Sobota, 10. jan.: 12.00 Opoldanski koncert — 12.40 Od melodije do melodije — 13.00—13.10 Jezikovni pogovori — 13.50 Iz jugoslovanskega kulturnega življenja — 14.00 Slovenska narodna glasbn —- 15.10 Slavni pevci v znanih v'ogah — 16.00 Med glasbonim sporedom zanimivosti in znanosti iz tehnike — 17.20 Zn pionirje — Jurček potuje — 17.40 Poje ljuhljamskl komorni zbor — 18.15 Slovenska orkestralna glasba - 19.40 Glasbeni odlomki iz I. dejanja 8up-pejeve operete »Boccaeclo« — 20.30 45 veselih minut — 21.15 Zabavna glasba.
Nedolja, 11. jam.: 8.00 Naši že-lezmldarjl so dobri športniki — 8.15 Vedro melodijo — 9.00 l’o naši lepi dožoli — Zasavska dolima —
9.40	Dopoldanski simfonidni koncert — 11.00 Od pravljico do pravljice — Brkonja Coljustnik — y.40 Opoldanski spored orkestralne
stoletja pravo razumevanje. Svet je Teslo začasno prezrl, čeprav stopa vprav po gradnjah njegovega veleuma proti neslutenim napredkom.
Tesla je za svoje izdelke dobil kopo priznanj in odlikovanj. Dunajska univerza ga je počastila s častnim doktoratom, Nobelovi nagrajenci, kot so slavni fiziki Millikan, Compton in drugi, so se mu javno zahvaljevali, da jih je s svojim poletom privedel ,ia njihova, za vse človeštvo tako važna odkritja. Toda slava tega sveta Tesle ni prevzela. Nič ga ni zaslepilo, ostal je tih in skromen, vzor pravega znanstvenika.
Pokojni, zahrbtno umorjeni naš pisatelj Louis Adamič je v svoji knjigi »The Natives Return« — Povratek domačina — zapisal:	»Velik del
naše priseljeniške energije je zamrznjen v današnji ameriški veličini; v visokih zgradbah newyorških, v mostovih in železnicah vsepovsod po Ameriki, skoraj v vsaki stvari, važni v njeni materialni opremi. Tenka neopazna nit naše slovanske energije' teče v vsaki tračnici ameriškega železniškega sistema. K izgradnji dežele smo mi prispevali mogoče več kot katera koli druga skupina, domača ali priseljena. V Ameriki smo bili vedno le tvorni.« Za to dejstvo ima današnja uradna Amerika vse premalo razumevanja, sicer ne bi pustila pisateljeve smrti nekaznovane. Tudi Teslo šteje za svojega le zaradi večanja lastne slave. Ne brez razloga, saj je od vseh Američanov k industrij-
mora roditi nov svet, svet, ki bo opravičil žrtve, ki jih do-prinaša človeštvo. Ta novi svet mora biti svet, v katerem ne bo izkoriščanja slabega od močnega, dobrega od zlega, kjer ne bo poniževanja siromašnega od silovitosti bogatega, kjer bodo dela uma, znanosti, umetnosti, služila vsej družbi za lepšanje in lajšanje življenja, ne pa posameznikom za grabljenje bogastva. Novi svet ne bo svet pogaženih in ponižanih, temveč svet svobodnih ljudi in narodov, enakih v dostojanstvu in spoštovanju človeka.«
Ob početku zadnjega svetovnega klanja so najrazličnejši sovražniki jugoslovanske enotnosti skušali zasejati razdor med našimi narodi, da bi ameriške uradne kroge prepričali o nesmislu ideje jugoslovanske skupnosti. Tedaj pa je sam in osamljen vstal orjaški glas Nikole Tesle s poslanico »Mojim bratom v Ameriki«;
»Naš narod kaže tako moralno silo, da se nam mora diviti ves svet. To, kar vrše naši bratje v stari domovini, je dostojno duha, ki preveva našo narodno pesem. Koliko duševno moč, neustrašenost, junaštvo so imeli oni naši še nerazviti fantje, ko so pred nemškimi puškami klicali: »Mi smo srpska djeca, pucaj-te ...« V vsej zgodovini sveta ni tako veličastnega primera... Ne dovolimo, da se ta veličina manjša z razpihava-njem mržnje med brati!... Usoda Srbov, Hrvatov in Slovencev je nerazdružna, pa naj sovražnik počne kar hoče. Tu
Poskusni prikaz isker visoke napetosti električnega oscilatorja
ski veličini države mogoče največ doprinesel prav — Nikola Tesla.
Naša slika Nikole Tesle pa bi bila vsaj za nas Jugoslovane nepopolna, če ne bi poudarili, da je na dogodke v zadnji svetovni vojni in še posebej v svoji domovini ves čas gledal pozitivno, kot pravi socialistični človek. V predgovoru v jugoslovanski izdaji poslanice »O bodočnosti navadnega človeka«, ki jo je svetu naslovil tedanji podpredsednik ZDA Wallace, je zapisal: »Iz te vojne, največje od pričetkov zgodovine, se
glasbe — 12.40 Zabavna glasba —
18.10 Želeli ste — poslušajte! —
15.10 Iz operetnega svota — 15.30 do 15.40 Za naše kmetovalce — Kako vodijo KZ selekcije živine
— 16.00 Igra godba na pihala —
16.30 Tomaž Linhart:	Zupanova Micka — radijska igra — 17.30 Promenadni komcort — 18.00 Radijska roportaža — 19.40 Lahka glasba — 20.00 Jakov Gotovac: Ero z onega svota (prenos iz Ljublj. opornega glodn.lišča) — 21.30 Melodijo in ritmi — 22.15 Zabavna glasba.
Ponedeljek, 12. jan.: 12.00 Opoldanski spored orkestralne glasbe
— 12.40 Iz deželo v deželo — 14.00 Od melodije do melodije — 14.40
S pionirji po glasbenem svetu —
15.30 Šolska ura za nižjo stopnjo
— 16.00 V svetu opornih melodij
— 17.10 Lahka glasba — 18.00 Nekaj popularnih popevk — 18.30 Jezikovni pogovori — 18.40 Pojo Mariborski komorni zbor — 19.40 Igra Ljubljanski plesni sekstet — 20.00 Okno v svet — 20.10 Prenos sim-tonicnoga koncerta orkestra Slovenske filharmonijo.
Torek. 13. jan.:	U.OO Šolska
ura za nižjo stopnjo — 11.30 Šolska ura za višjo stopnjo — 12.00 Obisk pri Antonu Foersterju in Davorinu Jenku — 12.40 Mini glasbenim jporedom zanimivosti iz znanosti in tehniko — 14.00 V pesmi in plesu po naši domovini — 15.10 Zabavna glasba — 16.00 Popoldanski konoert slovensko simfonične glasbe — 17.10 Melodijo in ritmi —
18.00	Pojo naši amaterski zbori
— 18.30 Kulturni pregled — 18.40 Čelist Ivan Poljanšek in pianistka Ksenija Ogrin izvajata skladbe J- .c. Bacha in J. B. Brevala —
19.40	Igra Zabavni orkester Radia Ljubljana — 20.00 Radijska univerza — O uvedbi pouka o moralni vzgoji — 20.15 Mozart — Rossini, oporna skladatelja — 21.00 Literarna oddaja — Irving Shaw: Mladi levi — 21.20 Plesna glasba.
Sreda, 14. jnn.: 12.00 Koncertni valčki — 12.40 Mladi harmonikarji
— 13.00 Z obiskov pri pionirjih — 13.15 Melodijo in ritmi — 14.00 Po svetu v glasbi — 15.10 Slovenski zbori in solisti pojo — 15.50 Zdravstveni nasveti — 17.10 Lahka glasba — 18.30 Zunanjo-politiftni feljton — 18.45 Igrajo Veseli godci —
je neprimerno laže vršiti dolžnost Kot v krvavih spopadih na Balkonu. Močnejši smo, sijajnejši in plemenitejši, če smo složni. Složni vršimo dolžnost do mučeništva našega naroda in do človeštva. Kdor dela drugače, ni na dobri poti. Vaš brat Nikola Tesla.«
Bil je človek, ki so mu um in morala, delo in življenje utripali v istem ritmu, v popolnem soglasju, prav Kot električni tokovi v njegovih štirih resonančnih krogih. Mnogo bo preteklo vode, da se mu bo rodil vrstnik.
Dr. techn. France Aočin
19.40 Zabavna glasba — 20.00 Josip Stritar: ljogarjovi — radijska igxa
— 21.00 Jugoslovanski orkestri. Četrtek, 15. jan.:	12.00 Opoldanski koncert —	12.40 Zaibavna
glasba — 13.15 Baleti iz oper —
14.00 Igra Vaški kvintet — 14.40 Igra orkester Radiu Ljubljana —
15.10	Od melodije do melodije —
16.00 Popoldanski simfonični koncert — 17.10 Javna oddaja Raidia Ljubljana — 18.40 Samospeve Li-sinskogu, Zajca in Gotovca poje baritonist Rudolf šutej, pri klavirju Marijan Vodopivec — 19.40 Igra Zabavni orkester Radia Ljubljana — 20.00 Domače aktualnosti
— 20.10 Koncert pevskega zbora »France Prešeren« iz Kranja —
21.00 lz spominov Igorja Stravinskega (glasbena oddaja s komont.).
Petek, 16. jan.: 12.00 Naši zbori in solisti pojo slovenske umetne pesmi — 12.40 Priljubljene orkestralne in soliBtične skladbe —
14.00 Operetni zvoki — 14.40 Naši malčki pojo — 15.10 Melodije in ritmi — 17.00 Popoldanski spored orkestralnih skladb — 17.10 Odlomki iz jugoslovanskih oper —
18.30	Radijska univerza — O elektrifikacija železnic — 18.45 Narodne pesmi pojo Vinko Plevel, na harmoniko spremjja Avgust Stanko
—	19.40 Odprimo naše glasbene revije (Novi akordi — I. letnik)
— 20.00 Egon Tomc: Tedenski zunanje-politični pregled —	20.15 Večer ob španskih melodijah —
21.00 Svet v satiri in humorju — Anatole France:	čudež svetega Miklavža — 21.20 Spored zabavne in plesne glasbe.
Sobota, 17. jan.: 12.00 Opoldan sk: koncert — 12.40 Od melodije do melodije - 13.50 Kako delajo »Svobode« v Ljubljani — 14.00 Na-rodn-o glasbo izvajajo »Veseli god-,4-40 Filmske melodije — i Jr.	»porod opernih me-
‘8? nia^ deželi —
16.40 Igra Zabavni orkester Radia L.jubljainu — 17.20 Za pionirje — rTan Erjavec: Ni vso z-lato kar se sveti — 17.40 Poje Ljubljanska komorni zbor — 18.00 Radijske beležko -	18.15 Lahek večerni orkestralni spored — 10.40 Melodije mojstrov operetne glasbe — 20-30 45 veselih minut — 21.15 Zabavna glasba.
ZORAN POLIC
Telesna vzgoja v novem letu
O problemih	mladinske
Vi nekaterih klubih ni prat ega razumevanja za det o s pionirji
V prihodnjem razdobju bodo seveda silne težave s kadri. Zato
(Nadaljevanje in konec)
obstoječ kader n partizanskih in
tudi ne bomo mogli v najvišji Dfjeh’ bi se danes posvečajo teles- mldM Radostne*'vscstranskcTzao-
riičlti Z»D0j Pp?XiTustnnrir*' ^eto^fMauj^nremembe^njen ^C’ *e	uiioal	rex	največ	je	vprašanjih, ki zadevajo smučan je prijemov, pac ne no tezKo po-
moramo prehLno ' razdobje "p » naših kadrov	'	odgovornih	političnih	či-	med našimi pionirji in mladinci, iskaij ducat izrednih nadarjencev
katerem hnmn Aeli	-	?■	Nnnn	lete,	  ,	nvteljev.	Tokrat so pustili ob strani vpra- in te potem izročiti v varstvo tre-
■	ni	o	soli	...	uvod	o	Razumljivo	je,	da	bo	morala	sanje opreme in cenenih promet- nerjem. Učitelji smučanja so te-
UH nnmnA;	niU	1 * 1 • '________v _ _	„	 •__V	_i..__
Pred novim letom so se zbrali	omogočiti pouk v	osnovnih prvi-	sodeloval kvalificiran	učitelj smu-
na Pokljuki	naši učitelji smuča-	nah smučanja. Iz	takšne množice	Čanja. Gotovo bi ne bilo težko pri-
nja, ki so se	med ostalimi naloga-	pionirjev, ki bodo	že deležni nra-	praviti več tečajev	za bodoče
mi zadržali	posebno dolgo pri	vilnih metodičnih	in pedagoški'-
----x—i.-L	_j_	•	v	•	  ne	[10 1-51- --
učitelje, saj bi se dalo urediti ta-težko po- ko, da bi del stroškov nosili sami.
Končno bodi povedano, da sc poiskali učitelji smučanja tudi pomanjkljivosti v lastnem dosedanjem delovanju. Vsi, ki so bili
nih	j~	nmer'4   uu “u“ pomoč v ustvarjanju ma- razmere najbolj ugodne, tudi ni- viino opomnili na vazno vpraša- na Pokljuki, so lani sodelovali na
manjkajte obvezi e	7	Z	v	Ta j-	^om-	so govorili o 4nlnjačah, ki naj nje, _ki % v preozkem dejanju najrazličnejših tečajih, toda pre-
kih popoldnevih mora sodelovati »ečje možno sodelovanje med te-	b‘	nekaterih	pomenile	smučarskih društev m klubov. malo ,e bilo tistih, k, so ob vsadim večje število partizanskih in temo	inJjpoH™	v	prah	d	terialnih	sredstev? Z*a čim bol.j ^nTmlad^čev8 fvrsČTalp-' ,P<^na^adeVaPie- dn,StCV
i7oZmo%7L7 JuZ7boDI^it- dZaZv traTjafmljT^hČZegl 'dutlidFZ^čl ’DZfojnem	nih' v kraje, kjer so'snežne daj' na svojem zborovanju pra- dan jem' delovanju. Vsi,
nih nnLur,e„ee -JZZKZlin nrntramn iereeJimdu tiidi^ pomoč v ustvarjanju ma- razmere najbolj ugodne. Tudi m- vilno opomnili na vazno vprasa-
športnih vaditeljev, ki bodo s tem ter 0 vzgojo vseh naših vaditelj- tn	im	TJA	hJn	ch.juij.LATTi	LL	'	"“"x	T‘r'	»Partizana« za uvajanje smuča-
M	n,,™, ^	.renerM k.dm. J. J“ ‘L” S
?, temveč tudi ““««•	...	_	igrišč.	telonadišč	in.	nrkdi«	čim	led	vnmemhd	„„	ws	.ddn*.	tl.	sebn0 očitnih sadov. Res je, da
je to najvažnejše, svoji organizaciji in razvoju pa
kem času mislili na dolžnosti, ki jih ima učitelj. Treba bo misliti na množične izleite v zimsko naravo, treba bo organizirati po
decMtt*,,S	W™P^^V.n“.teUPll“d« pf«taja smufanje od” leta dVlMa	*“ilSl, t
- - ™ a	SaB43?£F
la jo.
pravi jeni delovni kolektivi potna- men opraviti smučarski učitelj.
Drugi, prav tako važni element “> naj vse delo opravljajo dru- a'aTinri‘ ustnarian hi. ^miheriabhh za uspesen razvoj telesne vzgoje, Uvain morda okrajni odbori, po- omoo M dcln_ ]7a/0 nj xkrb
P?; l7vJlfJlmtlUz 7,JrlST? političnih organizacij_ za pravilen biti zadovoljni, saj celo v krajih,
gosto srečavali o prihodnjem le- z® vodstvo, marveč tudi za pra-tu, je razčiščenje odnosov med oilnost v uvajanju raznih delov-raznimi telesnovzgojnimi organi- nih metod. Zato moramo popol-zacijami in o njih samih.	no decentralizacijo v operativnem
Glede notranjega dela organi- delu povezovali » ohranjanjem zacij, predvsem športnih, mora- največje enotnosti v organizaci-mo ugotoviti, da je že omenjeno jdh. Samo da bo enotnost o sploš-pismo CK KPJ sicer jasno naka- ni vsebini in načinu dela. v znan-zalo in ostro ožigosalo razne na- stvenih dognanjih na področju te-pake od profesionalizma do šo- lesne vzgoje, v enotni vzgoji vadi-vinizma in malomeščanstva, da teljskih kadrov, v enotnem tisku, so se naši ljudje, predvsem pa ne pa v nadrobnem odrejanju, ka-komunisti skoraj povsod ostro in kaj morajo delati društva, borili zoper take pojave, da pa kdaj in kako se smejo ustanav-so bili skoraj povsod premalo iz- Ijati, kaj in kdaj smejo posamez-kušeni, premalo budni in zato ne ni organi ukrepati izd. Smiselno dovolj sposobni, da bi bitko z ena- jo demokratizacija dela o telesno-ko ostrino, kakor so jo pričeli, vzgojnih organizacijah tesno vetu d i dobojevali in s tem v kali zana na demokratizacijo o našem zatrli vsak nov poizkus istih ali gospodarskem in političnem žvo-enakih pojavov. Nekoliko sicer ljen ju. Kakor morajo tu najza-opravičuje tak odnos vrsta dru- vednejši delovni ljudje odločno gih, tudi novih nalog, ki so jih uveljavljati vsa tista načela, ki morali reševati isti ljudje. Toda demokratizacijo uvajajo in jo kakor hoti, dejstvo je, da imamo utrjujejo, in kakor morajo biti v namesto odkritega profesionaliz- tem delu komunisti najboljši uči-ma prikriti polprofesionallzem, telji delovnim ljudem, prav tako da se nadaljuje prepeljuvanje ka- imajo tudi o telesni vzgoji delov-drov iz kluba v klub, da prihaja ni ljudje o celoti, komunisti pa na raznih tekmah do izpadov, ki če posebej, odgovorno dolžnost, da niso v čast športnim klubom, in napravijo telesno vzgojo dostop-podobno. Vse to nas opozarja, da no osem, da jo uveljavljajo kot ne ostanemo na pol poti. da ne nujno dnevno potrebo vseh zapo-pozabljamo na pismo CK in ga slenih, predvsem pa naše mla-
truda za popoln uspeh. Predvsem r(,„P^d’	UfetT^ionirjc1"ki
osnov za delo. Zato pomeni skrb kršno je med pionirji, ne moremo j?P	P PPiP?,;!';; 'T.P	smučajo	in	sanka	jo.	Videti	jih	je,
političnih organizacij za pravilen biti zadovoljni, saj celo v krajih, rnoHprno šoln cmuronia d n bol	.s*	ffrade	prepraste	skaknlni-
rnzooj telesne vzgoje s soojim kjer so pogoji najboljši, navadno »n f i„hkn nrinrflvili	nn	ce	iz	sne£a-	Tof^a	nikogar	ni.	Ki
pionirji
 _____~•	•___v.v	*i	'	z	imuiernu	solo	smučanja,	<ia	L
telesne vzgoje s svojim kjer so pogoji najboljši, navadno do t fco ,ahko pripr«vili’vadbo na	...
snegu. Glede tega je Partizan ne- t .,,s",e.rJal nPhovo prizadevnost, dvomno na pravi poti, saj Zveza Paj bl 7f S!!m0 ,na,svff'. k,e ln ka‘
redno prireja tečaje za vaditelje ko . Pn,5,nrvi'i skakalnico, mnogo
in namerava njihovo število še po- ko£*bk J,ak° p? s<! dofWa- da večati	mladi skakalci nimajo uspeha za-
v ai'	...	radi prekratkega mostička, nepra-
Ker pa Partizanova društva in vilnega zaleta ali celo doskočišča, smučarski klubi ne zajamejo v kj je kar na ravnem. Pomagati in svoje delovno območje vse nase sodelovati pri tej drobni množični mladine, so tu še nase ..osnovne, dejavnosti pionirjev bo v bodoče
I
industrijske in srednje šole, ki bodo morale v okviru obvezne telesne vzgoje mnogo resneje skrbeti za razvoj smučanja med šolsko mladino. Prav tu se postavljajo pred prosvetne oblasti obsežne in odgovorne naloge, ki njihova pravilna rešitev lahko največ pripomore k množičnemu smučanju. Na zborovanju so se učitelji smučanja zedinili za nekatere predloge, ki jih nameravajo poslati Svetu za prosveto in kulturo pri vladi LRS. Pako predlagajo, naj bi bil že letos vsaj tridnevni seminar, ki hi ga obiskovali vsi tisti učitelji telesne vzgoje, ki bodo pripeljali na sneg mladino v času seanestralnih po-
prva naloga smučarskega učitelja. V Ljubljani in Mariboru so že lani začeli s podobnim delom, ki je rodilo za začetek prav lepe uspehe. Letos imajo v Ljubljani podobne načrte, le da bodo skušali zajeti še večje število pionirjev. Priprave vodi tov. Zore Guček. Doslej so mu vsi ljubljanski učitelji ponudili pomoč.
Takšno drobno delo se bo moralo razširiti po vsej Sloveniji, zlasti pa v kraje, ki slove kot smučarska središča. Za vse te pa seveda ne bo zadostovalo 00 učiteljev, kolikor jih je danes registriranih pri Smučarski zvezi. Število izprašanih smučarskih učite-
^ * t ............  r'	//i	.uuuvuuju	“‘»ov mi v	praKSu,	a«	IC Dll biuiiciii Uti'	•'	x 1 •	•	JI	•	•	.	•	_
njega leta popolno spremembo.	h in j, pa bomo videli, da mladina	jpijišča	v vsem času študija de-	P^moc, Ki je doslej pri svojem
dela terenskim Zakaj čim večje bo zanimanje za v teh krajih malo smuča in še to ]ežen pouka v smučanju k? pičlih	mso	biu	vedno	deležni,
a, da osi tisii,	ki pomen in vlago telesne vzgoje,	doikaj primitivno. Tudi drugod ni	Hni	In še pri tem tti vedno	J. M.
D/l K J & Tl Ki F/l Tl	fV)	—	4 »-*» n/1.1 t«	I	Jt»	/lin«   _  ’ — K. Ir n 1 1 , r\ 1 • r. n n L1 n Ušr, - —	—m	—	_
reprezentanca premajrala Jugoslovan s ko e 15:5. Tega ni nihče pričakoval, saj so jugoslovanske tekmovalce srna «11 vsi Za sigurne favorite. Rezultati srečanja so bili naslednji: muftja kategorija: Burnim (It.) -Paljiič (.lug.) ‘2:0 po točkah: bantam: D^ApoatiaiiO - Srdanovič 1:1; peresna: PajlazzoJi - Jožič 1:1; lahka; Di Ja»io - Štefanovi* 2:0 po točkah; polwolter: Sovljansiki - Rigamont.i 2:0 po točkah; welter: Ruffgori - Goli* 2:0 jx> točkah; polsrednja; Strina. - Milojevi* 2:0 (po diskvalifikaciji v drugem kolu);
Pred nekaj dnevi je TD Partizan Narodni dom začelo s smučarskimi tečaju	•	0--------------- .	.	. .
.iz Hrvatskc pripravljajo ze letos
morda kot nepotrebnega vlagamo	dine, in da upoštevajo	pogoje, n	učinkom tudi že pomoč pri prido-	ni nikogar, ki bi posvečal nekaj	nekaj podobnega	v Kranjski gori
o arhiv, temveč nasprotno, da ga	katerih se razvija, se	pravi, da	bivanju prepotrebnih sredstev.	skrbi našim najmlajšim smučar-	za več sto dijakov in	učencev. To
v novem letu še z mnogo večjo postanejo najodločnejši zagovor- Četudi se doslej ne moremo jem. Kar poglejmo Rateče, Fod- je vsekakor zgled, ki bi ga bilo odgovornostjo izvajamo. Mnoge	niki čim pestrejšega,	čim bolj	zadovoljiti z odnosi, ki se kažejo	koren ali Kranjsko goro, ali pa	treba posnemati.
stvari so se medtem seveda že	vsestranskega, pa tudi	čim bolj	na terenu do telesne vzgoje, mora	se ozrimo na zibelko slovenskega Doslej ie bila	pri	nas v nava-
spremenile, na mnoge gledamo z	decentraliziranega telesnovzgoj-	pokazati že prva polovica prihod-	smučanja — na Bloke in v Bo-	j: nraksa ;e	bil	študent uči
drugačnimi očmi, toda osnova, nega življenja.	„„„„7— ----------u~	i-:-: — 1---------J-,: J- —i-j;--	1	’
zaradi katere je bilo pismo napi-	Prilagajanje
sano, pojavi, ki jih je šibalo, so razmeram zahteva	         ,............
še vedno isti. In predvsem zoper vodijo to delo, upoštevajo vse po- tem večji bo tudi elan v sami or- kaj bolje, a najslabše je v gornje se moramo boriti, če hočemo goje za delo, ne samo materialnih, ganizaciji, tem lepši bodo uspe- skih vaseh, kjer so pač pogoji za očistiti športne organizacije vsega Upoštevati morajo vrsto zaposlit- hi. V letošnjem letu je bila močna smučanje najugodnejši. Sicer bi tistega, kar jih ovira, da posta- oe društvenih članov. Če so ti za- spodbuda za naše delo akcija, ki ntogli poiskati kraje, kjer raladi-nejo dejanski pomočnik delovne- posleni o rudniku, železarni ali j0 je uvedla Ljudska pravica s na močno ceni in uporablja smu-mu človeku o njegovi borbi z ne- pa o kmetijstvu, bodo tudi nji- podelitvijo prehodnega pokala za či, toda tudi v teh primerih smu-številnimi zaprekami, ki mu kri- hooe potrebe po telesni vzgoji do- najboljše društvo Partizan. Res ča mladež po svoje, kar pri da-žajo pot v eni najtežjih bitk, kar kaj različne. Prav tako ustvar- je bilo mnogo premalo časa za našnjem razvoju te panoge nika-jih pozna zgodovina človeške jajo različne pogoje za delo tudi pravilno organizacijo tekmovanja, kor ne vzbuja upanja za sodobni
družbe, za izgradnjo lepšega in terenske in vremenske razmere, k toda odziv je bil vendarle večji, kakovostni napredek.	_
boljšega življenja.	krajih z dolgo in snega bogato kakor je bilo mogoče pričakovati. Kaj bi bilo tedaj storiti,	da se traH v»i. za »igu-nie^
Važno postaja za nas n novem zimo, s primernimi hribi in s mu- Jn tudi uspeh ni izostal. Društva napravi konec temu nezadovolji-	”	x
letu tudi vprašanje medsebojnih čarskimi napravami bo treba de- s0 razumela, da pomeni poklonje- vemu stanju? Učitelji, smučanja odnosov vseh organizacij, ki se lo v tem času usmeriti predvsem ni pokal tako posebno priznanje so se odločili prijeti zadevo s pra-pečajo s telesno vzgojo. V novem v prosto naravo. Drugje zopet bo partizanski organizaciji kakor ve strani in z vso vnemo. Toda letu ne morda zato, ker smo si v tem času glavno delo o telovad- opozorilo na odgovorno vlogo, ki pomoči, pravijo, bodo morali iska-postavili nek posebni program, nicah, kolikor so seveda primerni naj i0 opravlja v vzgojnem delu ti tako pri smučarski organizaciji
temveč predvsem zato, ker smo	prostori na	razpolago. Krajevno	posebno med našo mladino. Z ato	in Partizanu kakor tudi pri pro-	,	.... iv d	<OTlu,  _
prav ob zatonu starega leta o	in časovno	tako	različno stanje	bo prihodnje leto tekmovanje za	svetnih oblasteh. Ugotovili so, da	nja:VFinii&tti - Veselinovič 2:0 no t*>č-
glavnem vsi prišli do zaključka, zahteva veliko sposobnost in pri- ta pokal še mnogo bogatejše, ob- v mnogih smučarskih klubih ni kah; poitežka: Baidimi - ^i.kohč 2:0 da telesne vggoje ne moremo vo- lagodljivost vaditeljskega^ kadra, sežnejše in uspešnejše. To pa je pravega razumevanja za delo s	n7,man
diti po načelno različnih poteh. Zato se pa tudi vedno vračamo na tudi njegov namen in si lahko pionirji. Sicer bi bilo napačno "Italijani šo »'» dvoboj zelo resno Če nam je vsem osnovna skrb de- osnovni problem p telesni vzgoji, samo želimo, da bi dajali tak po- misliti, da v smučarski organiza- pripravljali. Ta resnost je bila popla-lovni človek, predvsem pa naša to je, na izbiro in primerno za- udarek telesni vzgoji vsi, ki so od- ciji sploh pozabljajo na mladino — ----------------------------
mladina, je lahko samo ena pot, posliteo vaditeljskih in trenerskih govorni za ustvarjanje osnovnih — za pionirje prirejajo celo te- Na večdnevni trening v KltzbOehol po kateri moramo vsi, se pravi kadrov. Vaditelji imajo močan pogojev lepšemu življenju delov- čaje, ki jih vadijo znani tokmo-	ekipa	jRnotnMtU,	ki	jo*"«"-
ose telesnovzgojne organizacije vpliv na celotno oblikovanje mla- nih ljudi. V tem življenju bo ime- valci — toda od devetih ali dvaj- štavijajo smučarji Jane, Hladnik, voditi svoje delo. Enotnost teles-	dine. Če ne	bomo	dovolj upošte-	la telesna vzgoja čedalje večji po-	setih pionirjev bodo dobili kaj	Knop, IIIja, Pogačnik, Černič, Zujjan-
ne vzgoje, njena odvisnost od w-	vali, kakšni	so ti	kadri, se nam	men, zato mora biti tudi naša skrb	malo pravih tekmovalcev. .Skrbeti	ojcel in proT Magučar lmeli b*Rlo
treb delovnega človeka in njena bo lahko zgodilo, da bo sicer stro- za njen pravilni razvoj vedno bi bilo treba za stotine pionirjev vcždnevnl trening, ki ga bosta vodila pogojenost z okoljem, o katerem kovno dober, toda moralno slab večja.	v območju ‘enega kluba in vsem dr. Bebler in Praček,
sc razvija, nam mora biti osnovno vaditelj storil več škode kakor izhodišče za iskanje sistema dela, koristi, ker bo sicer pomagal mla-za iskanje metod, pa tudi za uve- dini k boljšemu telesnemu razvo-Ijaoljanje določenih organizacij- ju, hkrati pa ji bo povzročil s skih oblik dela. Ni torej najoaž- soojim zgledom in_ besedo silno nejše, ali bo delo opravljala ta moralno škodo. Naše frontne orali ona organizacija, v tej ali oni ganizacije, posebno pa komunisti, organizacijski obliki, temveč je morajo zato posvečati posebno po-najvažnejše. da bodo vsi delovni zornost delu v telesnovzgojnih ljudje deležni pravilne telesne društvih in pri tem najbolj pavz go je in da nam bodo same obli- žiti na to, kdo vodi vzgojno delo ke dela polagoma nakazale tu- n njih. Ta skrb ne zahteva vme-di naprimernejše organizacijske šavanja n neposredno delo dru-spremernbe. Vse to zahteva seve- štev, pač pa stalno budnost nad da spremembe v gledanju na naše pojavi, posebno o športu, ter pre-dosedanje delo, zahteva, da pre- našanje političnega življenja in nehamo oboževati nekatere ob- dela tudi v Partizanove in šport-stoječe ali bivše organizacijske ne kolektive. Gotovo je ta naloga oblike, da torej postanemo na- ob današnjem stanju o telesni mesto ’ sužnji teh. oblik njihovi vzgoji še posebno važna, ker se stvarni gospodarji. To pa zahteva bo v teh društvih kmalu zbirala tudi najiskrenejše sodelovanje velika večina mladine, ki ji pa
čitnic. Te počitnice so sredi zime, ji«? }*>	T
 u;	i.m	dnlo	or.	kar	bo	treba	prirejati	tečaje	se	n
gotovo bi se v tem času dalo or- v	■	.	,	.	.	-	,	,
ganizirati številne tečaje. Tovariši *e, čeprav morda uspehi tega dela v	.	1	•.	— r- i-«— ne bodo vidni takoj.
Naloge pri dvigu našega množičnega smučanja so torej zelo velike. Učitelji smučanja so jih na svojem zborovan ju dobro spoznali in so nanje pripravljeni, pričakujejo pa tudi večjo vsestransko
HUD PORAZ V BOLOGNI
V tj>rAk v Bologni italijanftka 5»na z velikim uspehom, v katero^n
V TOrOK .16 V	 niti	nnivroAi /vT>t HTliisti. Kot
niso upali niti naj več ji optimiisti. Kot se je videlo na dvoboju, je bilo jugoslovansko moštvo slabo pripravljeno. Mogočo so voditelji boksarskega športa dvoboj 7, Italijo pojmovali premalo resno. Poraz jim bo prav gotovo dober nauk 7.a ta ros nepotreben poraz.. Seveda pa »o tako visokemu rezultatu pripomogle tudi nepravične
ZMAGA MIHALIČA V SAO PAOLU
Prvi letošnji start jugoslo- sal, da je Mihalič dosegel naj-vanskih atletov je bil nadvse bolj senzacionalno zmago. Miha-uspešen. Na polnočni mednarod- lič je s svojim rezultatom zbolj-ni tekmi >Sao Silvestre« v Sao šal rekord h inca Heina, Belgijca Paolu je jugoslovanski rekorder Teisa in Nemca Krusickega. Franjo Mihalič dosegel prvo me- Zmaga Mihaliča v Južni Ame-sto. Na 7200 m dolgi progi je riki nad odličnim Fincem Juli-doscgel nov rekord proge s ča- n0m, katerega smatrajo za na-som 21:38,0. Mihaličeva zmaga je siednika znanega Nurmija, ter prepričljiva, saj je prišel najne- nafj ostalimi številnimi tekači iz varnejši tekmec Julin (f inska' Evr0pe, Azije in Amerike, je ve-šele 200 m za njin*	cilj.	|jka zrnoga jugoslovanske atleti-
Ostali rezujtati: 5. Louis Gonza- ke Zmaga v Sao Paolu ima prvo-ga (Brazilija) 22:33,5, 4. Gustav razredni propagandni značaj za
panwll lit bil nrav’ tako med naš šP°rt- saJ rezultate polnočne nevarnimi niTsprotnikT MihaS tekme"0,Sao Silvestre« prebira ne
je dosegel čas 23:11,1.
samo nekoliko sto tisoč meščanov
Športni list »Gazeta esporti- tega brazilskega mesta, temveč vac, ki prireja to tekmo, je pi- vsi ljubitelji atletike po svetu.
Šport	m	televizija
Po drugi svetovni vojni, v Času me, igrajo oD delavnikih, vse pod pa-
največjega razmaha televizije, so si rolo SOS-reSite nas od televizije, v Ameriki mnogo obetali od televizije Televizija v ZDA prenaža od vseh v zvezi s športom. Ogromen napredek športnih iger največ nogomet, base-in tehnično izpopolnjevanje Je napra- bali, boks in košarko. Začetek šport-vilo televizijo silno popularno. Toda ne televizije je bil precej primitiven.
ZDA, ki so dajale dovoljenje do televizijske oddaje.
Prve lige in veliki klubi so imeli brez ozira na televizijo svoje stadione polne. Original Je pač original, Je mislil vsak prebivalec New Yorka, Cht
Vliti ICICVIol	BUHU	pupuiuuiu.	suuu	».v. vv.v . .a.jv jv v.. r-  -—.1	s-------  —- —-    *	,	,	.
v začetku leta 1949 se že javlja odpor Snemali so celotno površino igrališča, caga, Los Angelesa in drugih mest, športa do televizije. Razne športne tako da so bili na televizijski plošči kjer so se odigravale naj večje tekme, veje ki jih je televizija prenašala, vsi prizori zelo pomanjšani, kar je Poleg tega so televizijske družbe pla-so izgubile dobršen del svojih gle- otežkočaio točno spremljavo igre in čale klubom velike dolarske odškod-dalcev. Tisto komodnost, ki jo je nu- ni moglo vzbuditi večjega interesa, nine za oddajo, toda. .. še nedavni dila televizija, ni mogla dati niti ena Da bi se temu izognili, so prišli sne- gledalec nižjerazrednih tekem v pro-športna federacija. Posebno so v tem malci bliže na igrišče v majhnih hi- vincijskem mestu ni mislil tako. oziru trpeli mali klubi iz malih mest šicah, zavarovanih z mrežo proti žo- Njegova logika Je bila zelo pre-v provinci, ker so njihovi dotedanji gam, ki bi eventualno zašle v ne- prosta. Ce le moral izbirati zvesti gledalci in navijači raje osta- pravo smer. Uporaba tele-leče je pa možnosti, sedeti udobno doma m gie jali doma in udobno opazovali tele- v športni televiziji pomenila ogromen dati tekme največjih kluoov, au pa vizijski prenos večjih in slavnejših preobrat v njenem razvoju, posebno iti na hladne klopi malega staaiona klubov, mali klubi pa so pri tem za- po končani drugi svetovni vojni. Te v svojem o^steeu in opazovati leKme hajali v vedno večle finančne krize, izredno močne leče so omogočile sne- nižjerazrednih Pr?_v ,	-	X
Tako stanie ie zaskrbelo šoortne man^e najbolj finih detajlov vseh do- — je on Hnfh, i 1	L	in	Pia	godkov na igrišču. Snematelji so po- udobnejši —
federacije .Amerike in začela se Je ®ta„	re*isprlem	Sčasoma	so	postale	tekme	nižjeraz-
jau V VCUI1U VCWIC liiiain.uc muc.	iuuuih,	---- —--— ---------------------- *	nroHnnct nri.l
dl.?akc:,f	X"ni^ri^" S^L^ljT^o t°o-	udoMi	‘tn^i	možno^i!
so na velike klube da .v Interesu 1‘goCj Ste eartno m privlaino so se odigravale na praznih stadionih, športa, ne dovolijo televizijskih pre- veliko število lastnikov telfevizij- Doba televizije v športu je ustva-
C^peh tr0aJkcljrnamzačXdzelo3eslabb: SegTCe Tomisnmo.s kak_-
bcm “elo^obro"^plačani PToda''krn^u'	“adiomfv New °Yorku speaker poslušalcem s pomočjo besed
r.rean?7atorit šDoifnih tekem gledati tekmo, posebno, če ima vstop--	n	nlco v zadnjih vrstah na tribunah,
resno razmišljati o posledicah, po potem nam ,tf lahko razumeti navdu-
Yankee ^facfionu v New Vorku'pT- ^Ifrenoflele^zUe ,',Ubltel3eV ŠP°rU sostvovalo boksarskemu srečanju med za
Charlesom Walcottom nekaj čez 22	J®	“ “ ‘ Sedetr udobno
tisoč ljudi kar je za ameriške: prilike ‘el^Jfneg0apaPzr0evna°tf ^^tekmo^na ?ele-malo. Istočasno so ugotovili, da Je ta v	“	.Mr	.	.	.	—,
rila tudi novo vrsto radio reporterjev. Za razliko od radioprenosa, kjer speaker poslušalcem s pomoč' ustvarja slikovito predstavo o vsem kar se odigrava na igrišču, imajo sedaj pred seboj to sliko tako gledalci kot reporter (reporter ima pred
 	seboj vedno mali televizijski aparat).
Vendar	to	ni	bila	edina	prednost	Gledalci si sedaj žele zanimiv opis
...........	tistega, kar se dogaja, toda to zahteva odreporterja nove kvalitete in po-
maio. istočasno so ugotovili, aa je ta vizijslci plošči	je	vsekakor	bolj	udob-	sebno tehniko v delu. On ima sedaj
match za naslov svetovnega Prvaka kakor sedeti na hladnih tribunah, priliko, da gledalce športno izobra-
nFč	k^,atemnniJnoi	lludi	posebno	če je deževno in vetrovno	’ '	■	   ""
nič manj	kot 76 milijonov	ljudi.	vreme.	In pa: tu ni treba plačati
Po tem slučaju so postali organi- vstopnine.
zatorji športnih tekem zelo zaskrb- Taki televizijski bari so rastli po
ljeni. In	ko je nedavno	objavljena	vojni v	ZDA kot gobe po dežju, in
statistika povedala, da Je število pra- vzporedno z njimi so rasli tudi do-vih gledalcev na tekmah baseballa bički televizijskih družb. Športni klu-
žuje, obenem pa ima oblast tudi nad snemateljem. Na vsako Interesantno ali poučno potezo trenerja ali moštva on posebno opozori slušalce, snema-tejl pa temu sledi. Pri tem pa ni dovoljena niti najmanjša pogreška, ker televizijska plošča vsako napako takoj odkrije. Lastniki televizijskih aparatov so najstrožja kontrola.
Edina rešitev za podeželske nižje-razredne klube v provinci pa tudi v večjih mestih, so postale nočne tek-
padlo za celih B milijonov v primeri bl v manjših mestih iz nižjerazrednih z letom 1950, se Je sprožila cela vrsta prvenstev so postali medtem smrtni prepovedi za televizijski prenos.	sovražniki televizijske oddaje in Jo
Televizijske trgovske družbe pa proglasili za .sovražnika športa št. 1«.
niso odnehale, ampak so znižale cene Deset milijonov lastnikov malih ----------------------
televizijskim aparatom in povišale ho- televizijskih sprejemnikov, ki tudi ni- me, osvetljene po žarometih tako, norarje za dovoljenje prenosa. Tele- so dragi in ki so preplavili ZDA, nji- da ne kolidirajo s tekmami nedo-vizija 1e napredovala vedno bolj in hovo število pa še vedno raste, so sežnih velikih klubov v velikih me-bolj. Mali klubi se rešujejo kakor ve- bili glavni r zlog nezadovoljstva čla- stih in te tekme počasi vračajo do in znajo ter prirejajo nočne tek- nov nižjih lig in vseh športnih vej v publiko na stadion.
odločitve sodnikov, ki M v nokatorih borbah hudo oškodovali jugoslovanske boksarje. Dvoboj so sodrlii: glavni sodnik je bil Švicar Schenk, italijanski sodnik Loy in jugoslovanski sodnik Adamovič.
Športna
prod tednom dni je bilo na Švedskem veliko tekmovanje v smučarskih tekih. Na progi 20 km je omagal Halgeir Brenden (Norveška) 1:07,2(1, drugi je bil Olsson (Šv.) 1:07,53, trelji pa Nils Karlsson (Sv.) 1:08,32 itd.
Mednarodna zveza &a hokej na travi (FIH) ima sedaj «30 članov: lu evropskih držav, 9 azajakih, 4 iz Afrike, 2 iz Amerike im 2 iz Avstralijo. Torej se hokej na travi igrra na vseh kontinentih.
Košarka je vedno bolj popularna športna igra v svetu. Zaradi majhnega igrišča prisostvuje košarkarskim tekmam v Lvropi največ 2000 do 3000 gledalcev; v Parizu je bil dosežem rekord 12.000 gledalcev. Ob priliki gostovanja črnske profesionalne ekipe »Harlem« pa jo tekmi prisostvovalo na berlinskem olimpijskem stadionu na 75.000 gledalcev. To je doslej rekordno število gledalcev na košarkarski tekmi v Evropi.
SIdney. — Ko je odšel najbolj&i teniški igralec današnjih dni Avstralec Sedgeman med profesionalce, so ga nekateri vprašali, kdo bo njegov naslednik na številnih letošnjih naj večjih turnirjih. Sedgc-man je odgovoril: »Najbolj verjetno bo moj naslednik Drobny, ki ga smatram 7,n najbolj nevarnega igralca na velikih turnirjih.«