Umrl je mož... Kruta smrt! Sedaj, ko imaj tam zunaj na vseh bojnih poljanah tako bogato žetev, bi se moglo z upravičenjem domnevati, da boš mirnim selom prizanašala. A kolika prevara! Svojo koščeno roko iztegaš neprestano na vse strani ter neusmiljeno pokosiš vse, kar ti pride pod ostro koso. Tam pretrgaš nit življenja sivolasemu starčku, tu zopet zarnoriš mlado- nadebudno življenje. Velika je sicer lahko žalost nad izgubo starčka, a še veliko bolj se mora krčiti človeku srce boli, ako uničiš moža najlepših let, moža polnega življenske energije. moža, ki je imel zasnovanih še mnogo lepih načrtov za bodočnost. Tako si iztrgala dne 18. kimavca t. 1. iz naših vrst dragega narn tovariša in prijatelja Ljudevita Ulčarja, učitelja v Kozjem, v najlepši moški dobi, starega komaj 38 let. Teden dni prej še veselega in navidezno zdravega, je vrgla zavratna želodčna bolezen na bolniško postelj, ki je ni več zapustil in kjer je za vedno zatisnil oči. Blagi pokojnik, ki je bil znan kot jako vesten in delaven učitelj, se je porodil 1. 1877. v Poiju na Štajerskem, kjer je bil oče učitelj in šolovodja. A že v zgodnji mladosti je osirotel in tako vse prehitro začel okušati grenkosti življenja. Obiskoval je učiteljišče v Ljubljani in v Kopru. Kakor večini slovenskih dijakov, tako tudi njemu ni bilo postlano z rožicami. Moral se je ukvarjati s privatnim poučevanjem, da se je mogel za silo preživIjati. Le hjegovi trdni volji in jekleni vztrajnosti se je zahvaliti, da se mu ie leta 1898. izpolnila njegova že izza zorne mladosti gojena želja — postati ljudski učitelj. Po dobro prebitem zrelostnem izpitu je učiteljeval najprej na kršnera Krasu, in sicer v Št. Polaju in v Barki v Sežanskem okraju, a srce ga je gnalo vedno nazaj med ožje rojake, na zelena Štajersko. In res se mu je posrečilo dcbiti leta 1902. šolsko voditeljsko mesto na Žusmu, od koder ie prišel kot staini učitelj v Kozje. Tu je služboval nepretrgano 11 let, in sicer od leta 1904 pa do prerane smrti. Tu si je izbral zvesto dmžico za življenje ter si ustanovil prijeten dora. Njegov neuniorni trud in pa lepi uspehi, ki jih je dosezal v šoli, so nam porok, da se je dobro zavedal vzvišenosti svojega poklica. Da, vzvišen je učiteijev poklic! Blažiti mladini srce, ji krepiti voljo, razvijati duševne in telesne zmožnosti, tako da postane iz otroka koristen č!an človeške družbe, to je v glavnem učiteljev smoter. Naš blagi pokojnik ga je vedno uvaževal, zakaj sicer ni misliti, da bi mogel tako vneto, navdušeno in vestno živeti svojemu poklicu. Izročeno šolsko mladino je ljubil nad vse, njej je posvetil vse moči, vse znanje in srce. In mladina? Vračala mu je ljubezen z ljubeznijo, kar je javno pokazala zlasti na dan pogreba, ko je glasno jokala. Pokojnik pa ni bil delaven samo v šoli, ampak tudi zunaj nje. Bil je odličen član Kozjanskega učiteljskega društva. Udeležil se je vsakega zborovanja. Upošteval je geslo, da je le v združitvi moč in da je le z združenimi močmi mogoče doseči dobrih moralnih in materialnih uspehov. V tem pogledu je bil vsem zgled. Kot zgled pa naj bo prav posebno vsem onim tovarišem in tovarišicam, ki tavajo zunaj organizacije, ali ki so morda člani, pa dosledno izostajajo od društvenih zborovanj, ki ničesar ne store v prospeh našega stanu in ki so mnenja, da lahko z mirno vestjo uživajo sadove, ki jih z velikim trudom in mnogimi žrtvami pribore drugi. V društvu je opravljal več let najprej tajniške, nato blagajniške posle, oboje v občo zadovoljnost. Iz navedenega je razvidno, da je vrzel, ki je nastala v našem društvu, prav velika in da jo bo le težko zamašiti. Nadalje se mora poudariti, da je bil naš Ljudevit zvest sin svojega naroda, kar je kazal pri vsaki priliki. Komu ni znano, kako je skoro pri vsakem sestanku nabiral prispevke za našo dično^ šolsko družbo? Izmed ostalih lepih čednosti ga Je pa dičila prav posebno njegova izredna gostoliubnost, ki jo je v zvezi s svojo ljubeznivo soprogo Reziko izkazoval tovarišem in prijateljem, prestopivšim prag njunega prijaznega doma. Ako si prišel v njune roke, te nista izpustila izlepa. Kako priljubljen je bil blagi pokojnik, je najlepše pokazal njegov veličasten.pogreb, ki se je vršil v pondeljek, dne 20. septernbra, ob 4. uri popoldne. Na zadnji poti so ga spremili: ko-zjanski g. dekan s petimi drugimi gg. duhovniki, šolska mladjna s tov. nadučiteljem in ov. učiteljicc, mnogo inteligence in Kozjega in sosednih krajev, veliko preprostega Ijudstva, skoro vse učiteljstvo domačega okraja, kakor tudi zastopniki iz drugih okrajev. Učiteljstva bi pa bilo prihitelo gotovo še mnogo več, da ne bi bile ravno tedaj glavne počitnice in da ne bi bile prometne zveze tako neugodne. Po končanem cerkvenem obredu je govoril najprej domači g. dekan, nakar se je poslovil društveni predsednik M. Grmovšek v pokojnikovem imenu od staršev, mladine, Kozjanov, znancev in prijateljev, kakor tudi od stanovskih tovarišev. Nato se je še oglasil v nemškem jeziku profesor pl. Janoš iz Čeniovic. Imenovani je sedaj v Kozjem kot komandant ruskih ujetnikov-,delavcev. Končno so mu zapeli pevci-učitelji prav ginljivo dve žalostinki. — Jesensko solnce je poslalo zadnji žarek, kakor bi hotelo dati blagemu pokojniku poljub v slovo, in grude so ropotale, ko sniO' se začeli razhajati pctrtih src. Dragi Ljudeviti Odšel si od nas, a odšel si le telesno, zakaj Tvoj duh še živi med nami in bo živel tudi vprihodnje. ObIjubujemo Ti, da Te hočemo vedno ohraniti v blagem spominu. Zato pa: Slava Tvojemu spominu! M. G.