Vida Taufer  I   Cešmin
Cešmin ob gozdu spet oči odpira, s pomladnim vetrom rahlo šelesti. Na vse strani boječe se ozira, z bodečimi rokami se lovi.
Sijaj zelenja roke mu pokriva, rumeni soj mu sije iz oči. V brezbarvnost zraka svoj pogled preliva, v zavese bledega neba strmi.
Na njih izginja daleč nad gorami svetlobni sij; počasi se temni. Vonjava mojo trudno dušo drami, češminov vonj po zraku valovi.