že v izhodišču in tako je napisal Terseglav kot človek sredi življenjske borbe svežo sodobno knjigo, ki je dobro prestala pre-skušnjo s Turkovo zumetničeno in mrtvo konstrukcijo, kakor tudi z bistveno zgrešeno polemiko. »Vsega prednjega bi ne bili zapisali, če bi« se Turk ne bil oglasil v imenu znanosti, ki »ima namen služiti resnici«. Bilo »je to v tem slučaju vsekakor potrebno«, da ne bi kdo potvarjal resnice in krivično napadal knjige, ki nam je po resnici in živi občutenosti odprla razgled na duhovna stremljenja v  16.  stoletju.
Mimogrede naj še omenim, da Terse-glavova knjiga izzveni v močan klic po notranji obnovi, čeprav tega avtor ni nameraval, ampak pisal svobodno in neposredno. Brez poudarjanja avtoritete in brez zavijanja oči je tako nudil marsikje uteho notranjemu nemiru s tem, da je ob človeški zmoti in slabosti kazal pot k nadčasovni živi resnici, je rešil mnogo težkoč pri brav-cih, ki so žejni resnice in Boga. Cerkev je živa v vseh stoletjih, zlasti je mogočno razvila svojo božansko preporodilno silo v XVI. veku. Ista pot je odprta tudi v našem času. To je nevsiljiva in neiskana tendenca knjige, ki bi jo moral teolog pozdraviti, ne pa prezreti ali celo odkloniti. Če Turk ni znal doumeti kulturnega pomena Terseglavovega spisa,  naj bi mu vsaj priznal to drugo ve-
1Javo!                                          Maks Miklavčič
Dr. Vašo Glušac: Dr. Jovan Sker-
lič. Književna študija. Drugo izdanje. Geca Kon,  Beograd   1932,   str. 88   (cirilica).
Ta književna študija senatorja Dr. V. Glušca je prvikrat izšla 1. 1924., ob desetletnici Skerličeve smrti in ima zato nekako prigodno panegiričen značaj. Drugo izdanje je neizpremenjeno in je zato tak patos še v toliko bolj neupravičen, v kolikor bi se po 18 letih Skerličeve smrti dalo z vse večjo kritičnostjo poseči v samo osnovo njegovega kritičnega gledanja ter ga postaviti nasproti sedanjim metodam. Skerlič je bil, kot vemo, velik racionalist in materialističen socialist, zastopnik psihološko-realistične kritične šole, ki je umetnostno delo tolmačil zlasti iz življenja pisatelja in ustroja milje-ja, iz sodobne idejno-politične orientacije in včasih tudi iz sentimenta, ni pa imel iz-čiščenega iestetsko-iormalnega kriterija za delo  samo.  In  to  ga  cesto  postavlja  v  na-
sprotje z novejšo kritiko, ki ga popravlja (cf. Živojinovič: St. M. Ljubiša i Skerlič, Misao 1929, sv. 217—218). Skerličeve sodbe so potrebne sodobne revizije kot je vsaka predhodna doba podvržena kritiki nastopne. Za tako v osnovi temeljito delo pa je treba filozofsko-estetske kritične obdelave, ki je pa v tej »književni študiji« ni. Ostane le na zunanji, deskriptivni površini in ima zato samo značaj in ceno skromne informativne študije o življenju in delu Jovana Skerliča. Je prigoden spis s karakteristiko del,   a   brez   prave   kritične   ocenitve   njih
vrednot                                       Tine Debeljak
Branimir   čosič: Deset   pisaca   —
deset razgovora. Crteži A. G. Balaža. — Geca Kon, Beograd, 1931. Str. 163 (cirilica). Mladi srbski pisatelj romanov in novel ter »Pravdin« kritik Branimir Čošič je izdal deset intervjujev, ki jih je imel z novejšimi pisatelji od 1. 1926 dalje ter jih objavljal v »Reči i slici« in drugod. So to »obiski«, pisani pod francoskim vplivom kakega Le-fevra, s skromno nalogo, da čitateljski publiki približajo pisatelja kot človeka v vsakdanjem življenju, obenem pa da posredujejo izmenjavo misli ob nekaterih problemih, ki vise v zraku. Tako je Čošič brez kakega namena klasificiranja rekonstruiral razgovore z Borisom Stankovičem, Veljkom Petrovičem, Sibom Miličičem, Dušanom Nikolajevičem, Milošem Crnjanskim, Grigorijem Božovičem, Gustavom Krklecem, Milanom Rakičem in Stanislavom Vinaverjem. Obenem pa tudi poroča, kako ni uspel z obiski pri Bogdanu Popoviču, Jovanu Dučiču, Ivu Andriču, Luju Vojnoviču in Milici Jankovič. To je bil torej kader književnikov, ki bi bili za to razdobje najbolj karakteristični. Vendar pa razgovori niso bog ve kaj značilni: povečini govore o načinu ustvarjanja, o reagiranju na kritike, o početkih lit. dela, o novih načrtih, o ras-nosti v srbski literaturi, jugoslovanskem edinstvu itd. Ne mislim referirati o vsebini knjige, ki je sestavljena iz vprašanj in odgovorov, čeprav bi bilo zanimivo vedeti kaj o Nikolajevičevem idealu rase, o Božovičevi veri v tradicijo, nacionalizem in premoč literature, v katero se boste morali preliti hrvatska in slovenska, ako nečeta ostati pro-vincijonalni književnosti« (105); o Crnjanske-ga potrebi po religioznem romantizmu, o Rakičevem naporu za nove stilske vrednote,
253